LETO X. ST. 40 (475) / TRST, GORICA ČETRTEK, 3. NOVEMBRA 2005
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
www. noviglas. it
novi glas je nastal z združitvijo tednikov katoliški glas in novi list n. januarja 1996
Uvodnik
Jurij Paljk
Po obisku ministra Rupla v Gorici
V
C e bi lahko potegnili črto pod nedavni obisk ministra za zunanje zadeve matične domovine Slovenije dr. Dimitrija Rupla, bi lahko v prvi vrsti zapisali njegovo namero in seveda namen slovenske vlade tudi v prihodnje stati ob strani slovenski narodni skupnosti v Italiji, ji pomagati in jo obravnavati kot del svojega narodnega telesa. Pa ni šlo samo zato, saj je dr. Rupel v Gorici imel več srečanj, med njimi sta bili srečanji z deželnim predsednikom Illyjem in županoma obeh Goric Brancatijem in Brulcem seveda najbolj pomembni. Z linjem se je dr. Rupel dogovoril za nadaljnje in še tesnejše sodelovanje med Slovenijo in FJk, kot je tudi potrdil pripravljenost Slovenije, da postane sama dejavni del prihodnje evro regije s Koroško, Venetom, Furlanijo -Julijsko krajino in morda tudi s hrvaško Istro ter Tridentinsko deželo.
Gre za dolgotrajen proces evropskih povezovanj, ki ne obrodi takojšnjih sadov, dejstvo pa je, da je dr. Rupel tudi v Gorici pokazal državniški odnos do naše narodne skupnosti, ko je večkrat poudaril pomembnost slovenske narodne manjšine v Italiji in tudi narodne italijanske skupnosti v Sloveniji.
Z Illyjem si na štiri oči z dr. Ruplom najbrž nista samo rožic sadila, gotovo pa je sodelovanje med Slovenijo in Furlanijo - Julijsko krajino dobro, ker sta oba v javnosti govorila le o tem, kako bi ga bilo potrebno izboljšati. Goriškemu županu je dr. Rupel obljubil sodelovanje slovenskih arhivov pri iskanju pogrešanih in pobitih italijanskih državljanov ob koncu druge svetovne vojne, novogoriškemu pa, da bo Slovenija skušala zares doseči, da bodo končno mejni prehodi le odprti ves dan, tudi v Brdih, kjer še ni niti enega, ki bi bil odprt vso noč.
Dr. Rupel je s sogovorniki in tudi nam, ki smo ga spraševali, govoril konkretno o stvareh, za katere ni vedel, kdaj jih bi lahko nova slovenska vlada rešila, ni govoril praznih obljub, kar je dobro.
Na našo manjšino dr. Rupel ni pozabil, opozoril je, da je stanje v Trstu slabše kot v Gorici, istočasno pa se je seveda dotaknil neizvajanja zaščitnega zakona, ki mu ni videti konca. Na skupnem srečanju z Illyjem je prevladal vtis, da sta oba moža realista in sta zato umirjeno svetovala potrpljenje tudi nam, pripadnikom slovenske manjšine. Preprosto bomo povedali mi to takole: "S sedanjim paritetnim odborom ni bilo nič, ni nič, ne bo nič, počakajmo na volitve!"
V stalnem in živem upanju seveda, da bomo sedanjega mogotca, ki vodi italijansko vlado, volivci poslali za vedno domov!
Illy je ponovno ponudil spravno srečanje treh predsednikov, a naše mnenje je, da bo tudi za to dejanje potrebno počakati tako italijansko vlado, ki bo imela do soseda prijateljski odnos, in ne take, ki bo preko zunanjega ministra grozila in blatila, kot se je to zgodilo pred časom v Trstu.
Obvestilo
Cenjene bralke in bralce obveščamo, da smo zaradi praznika Vseh svetih morali tokrat oddati številko v tisk ob 14. uri v ponedeljek, 31. oktobra. Prosimo za razumevanje!
Srečanje z Illyjem in s predstavniki slovenske manjšine
Srečanje Rupel-llly in evroregija
Slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel se je minuli torek, 25. t.m., mudil na neformalnem obisku v Gorici, ki pa je bil izjemno zanimiv in tudi ploden, saj se je minister najprej srečal na goriškem županstvu z goriškim županom Vittorijom Brancatijem in novogoriškim županom Mirkom Brulcem, nakar je odšel na goriško univerzo, kjer študentom diplomatskih ved predava kot predsednik OVSE-ja.
Na kratki tiskovni konferenci po srečanju na goriškem županstvu je minister Rupel izrecno poudaril, da je v Gorici "kot prijatelj, na neformalnem srečanju s prijatelji, s katerimi je bilo dobro izmenjati nekaj mnenj o dobrem čezmejnem sodelovanju in nobena skrivnost ni, da se ne bi dalo dobrega sodelovanja še izboljšati."
Povedal je, da se zadeve med državama in še posebej med RS in deželo F-Jk dobro rešujejo, saj "čezmejno sodelovanje dobro teče in to nam je v veselje." Glede načrtov za cestne, nove železniške povezave in tudi glede vprašanja obiska slovenskih vrtcev na Goriškem v RS s strani pripadnikov slovenske narodne manjšine iz Italije je minister Rupel dejal, da se bodo zadeve rešile. Brancati in Brulc sta namreč Ruplu izročila poseben memorandum, v katerem sta mu postavila predloge za nadgradnjo že
obstoječega čezmejnega sodelovanja.
Goriški župan Brancati je Rupla prosil za sodelovanje pri reševanju identifikacije grobov po drugi svetovni vojni odpeljanih italijanskih ujetnikov na današnje ozemlje Slovenije in minister Rupel je izrecno poudaril, da so vsi slovenski arhivi odprti, je pa obljubil sodelovanje Muzeja za novejšo zgodovino in Goriškega muzeja pri morebitnih raziskavah.
"Slovenska vlada odločno podpira slovensko narodno manjšino v Italiji, po eni strani z znatnimi finančnimi sredstvi, po drugi strani pa kot domovina vseh Slovencev. Sam sem optimist, probleme rešujemo sproti, v prijateljskem duhu," je dejal Rupel.
Minister Rupel je tudi komentiral svežo novico iz avstrijske Koroške, kjer je deželna vlada Koroške od avstrijske osrednje vlade zahtevala, naj doseže, da RS ne bo mogla na slovenske kovance evra dati simbola knežjega kamna. Minister Dimitrij Rupel je dejal, da takih zadev, kot je ta novica iz Koroške, ne gre jemati resno: "To je neresna pripomba, ki je ne gre upoštevati, kajti s temi starimi simboli je vedno križ. Pomislite samo na stare rimske simbole, ki bi jih po taki logiki ne smeli nikjer uporabljati, a jih vseeno, ker so naša skupna zgodovina. Zgodovina Evrope je zelo povezana, veže nas preveč stvari, da bi se lahko ob takih
Pomembni odlikovanji
Pogovor
Slovenski predsednik dr. Janez Drnovšek je odlikoval g. Dušana Jakomina in dr. Damjana Paulina
Marjan Videnšek o zdravem, modrem in poštenem načinu življenja ter odnosu do narave
zadevah spotikali!"
Slovenski zunanji minister je nato v Kulturnem domu imel srečanje s predstavniki Slovencev v Italiji in najprej zasebno srečanje s predsednikom Furlanije -Julijske krajine Riccardom Illyjem in nato javno srečanje - predavanje v okviru t.i. Evropskih večerov v Kulturnem domu. Minister Rupel je tudi po srečanju s predstavniki Slovencev, ki so jih predstavljali zastopniki krovnih organizacij SKGZ in SSO Livio Semolič, Rudi Pavšič in Peter Černič ter slovenski senator v Rimu Miloš Budin, ter po srečanju s predsednikom dežele F-Jk Illyjem dejal, da se v Gorici dobro počuti, ker ve, da je med prijatelji. "Vedno rad pridem v Gorico in upam, da bo tudi v prihodnje tako, kar se pa prijatelja Riccarda Illyja tiče, lahko rečem, da je eden največjih prijateljev RS in se mu zato tudi iskreno in javno zahvaljujem!" je zaključil minister Dimitrij Rupel, ki pa seveda v Gorici ni govoril samo o prijateljstvu, ampak je spregovoril o vseh odprtih vprašanjih, ki jih je bil pred njim načel Illy, ko se je odločno zavzel za evroregijo in za še tesnejše sodelovanje med Slovenijo in Furlanijo -Julijsko krajino in širše vso Italijo.
/stran 7 JUP
Nagradno tekmovanje INVENTATEVELE VKLOPI DOMIŠLJIJO IN ZMAGAJ!
Samo še 4 tedne!
33 Banca di Cividale TM
3 isasiai»
fr Rupel se je vlRižarn
lonil spomin
Foto Kroma
Italijanska notranja politika
Vlada ne obvlada več javnih financ?
Tudi kdor že dolgo spremlja notranjepolitično dogajanje v Italiji, ne pomni tolikšne zmede v samem oblastvenem vrhu, kot smo ji priča v zadnjem času. Čeprav so evropske oblasti že pred meseci začele resno opozarjati rimsko vlado, naj poskrbi, da bo državni pro-
1
račun v skladu z evropskimi predpisi, so v italijanski prestolnici vedno precej nejevoljno in skoraj užaljeno odgovarjali, da Italija, za razliko od kake druge države članice Evropske unije, spoštuje mednarodno sprejete obveze. V resnici pa je bilo splošno znano, da italijanski javni dolg znatno presega 3 % BDP (Bruto domačega proizvoda) kar ima za posledico, da izkazuje državni proračun velik pri-
manjkljaj (v zadnjem letu celo nekaj več kot 5 % BDP). Tako namreč določa Maastrichtska pogodba.
Čeprav je pristojni minister Sini-scalco odstopil tik pred potekom roka za predstavitev osnutka finančnega zakona za leto 2006, se je Giuliu Tremontiju (na sliki), ki se je po samo 14 mesecih vrnil na svoj stari ministrski stolček, posrečilo pravočasno predložiti parlamentu osnutek finančnega zakona za leto 2006. Novi finančni zakon je predvideval 19 milijard evrov dohodkov in izdatkov. Zanimivo je, da je bilo kar 11,5 milijarde evrov določenih za odpravo primanjkljaja, ki ga je bila ugotovila pristojna oblast v Bruslju. Že sredi oktobra pa je vlada na seji, ki ni bila napovedana, poslušala daljše poročilo pristojnega ministra Tremontija, iz katerega je izhajalo, da je primanjkljaj večji, kot je predvideval finančni zakon, zato je z novim ukrepom določila 1, 9 milijarde evrov za njegovo odpravo. Konec oktobra pa je javnost doživela novo presenečenje: vlada je na redni seji že tretjič v tem mesecu spremenila finančni zakon za prihodnje leto in določila nič manj kot 5 milijard evrov za odpravo državnega primanjkljaja, češ da je ta na-
daljnja vsota denarja potrebna, če hoče Italija izpolniti v Bruslju sprejete obveze.
Minister za gospodarske zadeve Tremonti je ob tej priložnosti ostro grajal ravnanje svojega predhodnika Siniscalca in mu očital, da je ravnal neodgovorno, ko je v osnutku svojega finančnega zakona predvidel, da bo prihodnje leto v državno blagajno steklo kar 6 milijard evrov od prodaje državnega imetja. V resnici pa država od te postavke lahko računa le na eno samo milijardo, kar pomeni, da bo ostalih 5 milijard država dobila od novih davkov ali od manjših izdatkov. Kaj naj o tem porečemo? Najbrž se niso motili tisti, ki so že dolgo opozarjali, da Berlusconijeva vlada nima več nadzorstva nad javnimi financami.
V tej zvezi velja omeniti, da bodo nove državnozborske volitve po vsej verjetnosti 9. aprila, s čimer se strinja sam predsednik vlade Berlusconi, ki pa je zavrnil predlog Romana Prodija, naj bi na ta dan potekale tudi deželne, pokrajinske ter občinske volitve. Prodi meni, da bi država s tem prihranila kakih 150 milijonov evrov izdatkov. Kar zadeva priprave na državnozborske volitve, je že določeno, da bosta Marjetica in Demokratična levica nastopili z enotnimi listami za poslansko zbornico, kar naj bi med drugim pomenilo tudi nastajanje nove demokratične stranke, medtem ko bi ostale levosredinske skupine še dalje nastopale s samostojnimi kandidatnimi listami. Mnogo hrupa je povzročil tudi predlog, ki je prišel iz socialističnih vrst, naj bi levosredinska koalicija v svoj volilni program vključila tudi postavko o reviziji konkordata med državo in Cerkvijo, kar pa je Romano Prodi odločno zavrnil. Z njim pa se strinjajo tudi Levi demokrati in mnogi drugi.
Drago Legiša
Velika škoda za vse
BBC po 64 letih ukinja slovensko uredništvo
BBC World Service bo po več kot 64 letih uspešnega delovanja ukinil slovensko uredništvo BBC v Londonu. Za to se je vodstvo BBC World Servicea odločilo po sprejetju dolgoročne strategije, v okviru katere bo BBC začel oddajati televizijski program v arabščini za Bližnji vzhod ter povečal vlaganja v nove medije. Slovenski studio BBC, iz katerega so se Slovenci prvič oglasili v eter 22. aprila 1941, bo prenehal oddajati najkasneje konec marca 2006, so danes sporočili iz slovenskega uredništva BBC.
Sodelavce slovenskega uredništva je o naj večji preobrazbi BBC World Servicea v 70 letih njegovega obstoja danes dopoldne obvestil direktor BBC WorId Servicea, Nigel Champan. Stroški preobrazbe naj bi do leta 2008 znašali približno 30 milijonov funtov. Sprememba prednostnih nalog je tudi odločitev o ukinitvi 10 jezikovnih uredništev. BBC bo poleg slovenskega ukinil še bolgarsko, češko, grško, hrvaško, kazaško, madžarsko, poljsko, slovaško in tajsko uredništvo. Slovensko uredništvo šteje šest sodelavcev, ki pripravljajo več kot sedem ur radijskih programov tedensko. Skupno 13 oddaj slovenskega dopisništva BBC prenaša
24 radijskih postaj v Sloveniji, ena v Avstriji in ena v Švici. Slovensko uredništvo je sicer med lansko raziskavo poslušanosti programov BBC zbralo 8,64 odstotka radijskih poslušalcev, tako da uspeh po navedbah vodje uredništva Braneta Kastelica ni
ga, britanskega, evropskega in svetovnega pogleda na dogajanja v Sloveniji, v njih več prostora namenili seznanjanju Slovencev z britanskimi stališči do evropskih in drugih dogodkov in vprašanj in z britanskim načinom življenja.
tr,
RLD
razlog za ukinitev uredništva.
Po lanski širitvi EU je bilo pričakovati preučitev nove strategije BBC World Servicea in z njo povezano spremembo prednostnih nalog, zato so se v uredništvu trudili poiskati zase novo vlogo v novih okoliščinah. V programe so uvajali več zunanje-
Zasedanje Marjetice
V Rimu je prejšnje dni potekalo dvodnevno vsedržavno zasedanje Marjetice, na katerem so prisotni delegati razpravljali in odločali o bližnjih parlamentarnih volitvah.
Na zasedanju je bil prisoten tudi predsednik Slovenske skupnosti, dr. Drago Štoka.
Slednji je v okviru zasedanja imel vrsto poglobljenih razgovorov z glavnimi voditelji Marjetice. Z državnim predsednikom stranke Rutellijem, s predsednikom poslanske skupine Castagniettijem in načelnikom senatne skupine Bordonom je Štoka govoril predvsem o še vedno nerešenih problematikah slovenske narodne skupnosti v Italiji, ki še vedno čaka na uresničitev programskih smernic in norm, kijih predvideva zakon št. 38 iz leta 2001.
Državni voditelji Marjetice so izrazili vso svojo solidarnost Slovenski skupnosti in prek nje vsej slovenski narodni skupnosti v boju za pravično rešitev še vedno neuresničenih postavk zaščitnega zakona in za spoštovanje njenih najosnovnejših pravic.
V slovenščini je BBC začel oddajati aprila 1941. Po drugi svetovni vojni je tedanja slovenska sekcija delovala znotraj jugoslovanske sekcije. Po razpadu nekdanje Jugoslavije sta leta 1991 nastali hrvaška in srbska sekcija, ki sta skupaj s slovensko oblikovali južnoslovansko uredništvo. Leta 1993 so vse tri sekcije postale samostojna uredništva znotraj evropske regije BBC World Servicea. Slovensko uredništvo pa je bilo pred več kot 15 leti prvo v evropskem delu BBC, ki se mu je posrečilo najti radijske partnerje v Sloveniji.
Slovensko uredništvo BBC je vse od začetka prizadevanj samostojne Slovenije za včlanitev v EU na začetku devetdesetih let imelo pomembno vlogo pri približevanju Evrope pa tudi Velike Britanije Slovencem, je v pismu sodelavcem uredništva zapisal direktor BBC World Service Chap-man, ki uredništvu tudi priznava, da je njegovo delovanje pripomoglo h graditvi demokracije v Sloveniji.
Povejmo na glas
Število	priseljencev nenehno n
Ko rečemo, da število priseljencev nenehno narašča - o tem govorijo podatki -, nimamo namena koga vznemirjati ali opozarjati, daleč od tega. V mislih imamo dejstvo, da se stvari okrog nas spreminjajo, časi menjavajo in da nepretrgoma, iz dneva v dan, če to opazimo ali ne, nastaja pred našimi očmi nekaj novega in to spreminja našo situacijo, ki jutri zagotovo ne bo takšna, kot je bila včeraj. In med številnimi dejavniki, ki našo situacijo spreminjajo dandanes, je vsekakor tudi nenehno naraščanje števila priseljencev.
Povsem sveže statistike zatrjujejo, da se je v Italiji v zadnjem letu število priseljencev povečalo za celih 300 tisoč, kar pomeni, da jih je danes v državi okrog 2 milijona 800 tisoč oziroma še bolj nazorno: od leta 2001 se je njihovo število podvojilo. Na severu države jih živi 59%, v osrednjem delu 27% in na jugu 14%, kar na svoj način govori o različnosti ekonomske privlačnosti treh državnih pasov in s tem v zvezi o tukajšnjih neenakih pogojih za življenje in delo. Med pokrajinami je na prvem mestu Rim s približno 340 tisoč priseljenci, sledi Milan s 300 tisoč, potem le Torino in Brescia presegata 100 tisoč. Priseljencev ni le dvakrat toliko kot pred štirimi leti, nenehno se namreč veča stopnja povišanja, ki je v letu 2001 znašala 2,3%, letos že 4,8%. In slednjič še zanimiv podatek o narodnostni in verski pripadnosti prišlekov, ki prihajajo iz dežel izven Evropske unije. Verjetno je presenetljivo dejstvo, da jih je polovica med njimi kristjanov, v večji meri ortodoksnih, med-
tem ko je muslimanov, ki jim zaradi terorizma vse bolj pripisujemo pojav prišel j eništva v celoti, le za eno tretjino. Sicer je največ Romunov, nato Albancev in Maročanov. Da se razmere spreminjajo tudi v naših krajih, dokazuje navedba, po kateri v Furlaniji-Julij-ski krajini število priseljencev presega 75 tisoč.
Podatki so torej več kot zgovorni in to predvsem v luči dejstva, po katerem se sestav prebivalstva v razvitem svetu ves čas spreminja. Od časa do časa se tega zavemo in tedaj se pokaže kar nekaj stvari, ki pričajo, kako je obravnavana problematika ves čas odprta in v tem trenutku pravilno ocenjena. Ni namreč prevladalo stališče tistih, ki se v odnosu do priseljencev zavzemajo za trdo roko, med njimi so najglasnejši uradni predstavniki Severne lige, po katerih gre za "invazijo", ki bi jo morali zajeziti s "toleranco nič" ter preprečiti že najmanjše povečanje števila "tujcev", ki so "izbris naše identitete" in "ko eden med njimi dobi delo, gre en naš človek na cesto". Kot rečeno, večina ne misli tako, res pa je, da se lahko vprašamo, kje so vsi ti priseljenci, saj jih ni več kot toliko videti, se niso "samoge-tizirali" daleč proč od nas? Kako jih vključiti v našo družbo, ne da bi od njih zahtevali popolno asimilacijo? Nekega dne se bomo morali temu vprašanju odzvati in tedaj naša sedanja strpnost ne bo dovolj.
Stvari se spreminjajo in nas silijo, da mislimo daleč naprej.
Janez Povše
Foto Kroma
Izbran tudi županski kandidat v Trstu
Po primarnih volitvah leve sredine
Minulega 16. oktobra so bile po vsej državi tako imenovane prostovoljne primarne volitve za izbiro kandidata, ki naj bi levo sredino popeljal na parlamentarne volitve spomladi prihodnjega leta. Dejansko je šlo za potrditev Romana Prodija, ki so ga bile stranke leve sredine določile za načelnika koalicije in, v primeru zmage, za predsednika nove vlade. Gledano s formalnega vidika, primarne volitve v okviru leve sredine niso bile nujno potrebne, vendar se je za njihovo izvedbo zavzemal tudi sam Prodi, ki je s tem želel vsaj indikativno demokratično preveriti, ali zainteresirani volivci predlagano usmeritev oz. izbiro podpirajo. Po drugi strani pa je bilo to tudi dejanje osebnega poguma, ker je bila kandidatna lista odprtega značaja, saj je na njej nastopilo kar sedem kandidatov. Prav tako so se volitev lahko udeležili vsi volivci, redno vpisani v uradne volilne sezname v posameznih občinah, ki pismeno sprejmejo programske smernice leve sredine.
Ker je šlo za prvo izvedbo tovrstnih volitev na politično-strankarski ravni v Italiji, je zato vladalo veliko zanimanje, kako bodo potekale tudi v organizacijskem pogledu, saj je
bilo treba preskrbeti ustrezne prostore za volišča in zajamčiti njihov redni potek ob sprotnem preverjanju udeležencev. Na splošno so pričakovali, da se bo vabilu odzvalo do največ 10% volivcev strank leve sredine, to se pravi do največ dva milijona ljudi. Zato je bilo presenečenje vseh veliko, ko se je izkazala nepričakovano visoka
volilna udeležba (glasovalo je namreč štiri milijone in tristo tisoč volivcev in od teh je kar 74% glasovalo za Prodija). Slednji je bil tako legitimno potrjen od prodorne večine volilcev leve sredine. Sedaj je na strankah, ki ga podpirajo, da se čim bolj strnjeno in koordinirano pripravijo na bližnjo volilno preizkušnjo in predstavijo ustrezen volilni program. Volivci so namreč s tako veliko udeležbo na primarnih volitvah jasno povedali, da želijo spremembo v samem vodstvu države oz. vlade.
Rosato županski kandidat v Trstu Istočasno s primarnimi volitvami na vsedržavni ravni pa so volivci tržaške občine bili vabljeni, da izberejo županskega kandidata leve sredine na občinskih volitvah prav tako prihodnjega leta spomladi. Kot smo svojčas že poročali, je do teh primarnih volitev prišlo zaradi tega, ker se stranke leve sredine niso sporazumele o kandidatu, ki se bo moral spoprijeti s sedanjim županom desne sredine Dipiaz-zo.
/stran 15 Alojz Tul
Jurijpaijk Preproste stvari
NOVI
GLAS
Smo zares le še jalovi?
Po popisu prebivalstva iz leta 2002 je v Sloveniji
432.000	mladih, kar je petina vsega prebivalstva,je na spletni strani po poročanju STA objavil slovenski statistični urad. Delež in število mladih se v zadnjih letih zmanjšuje, več kot polovica mladih se izobražuje, pri čemer so dekleta uspešnejša od fantov, večina mladih živi pri starših, nizka pa je tudi rodnost med mladimi ženskami, je še razvidno iz podatkov omenjenega urada. Prav minuli teden pa je Radiotelevizija Slovenija na straneh teleteksta objavila zastrašujoč podatek, da je republika Slovenija po rodnosti čisto na dnu v Evropski uniji, se pravi, da se v Sloveniji rodi najmanj otrok v vsej Evropi.
Kaj to pomeni, vedo najbolje na zahodu Evropske unije, kjer se politiki zavedajo teh težav in vztrajno skušajo, do sedaj še vedno brezuspešno in zaman, kot lahko sami vidimo v Italiji, prepričati mlade ljudi, naj imajo več otrok, pravzaprav jih skušajo prepričati, naj sploh imajo otroke.
Po opredelitvi Urada za mladino v Sloveniji med mlade štejemo tiste osebe, ki so stare od 15 do 29 let. Njihov delež in število se v zadnjih dvajsetih letih v Sloveniji vztrajno zmanjšuje.
V zadnjih 50-ih letih je bilo v Sloveniji največ mladih leta 1981, in sicer 458.000 oz. 24,2 odstotka vsega prebivalstva. V zadnjih dvajsetih letih se število mladih počasi, vendar stalno zmanjšuje. Ob popisu 2002 jih je bilo 423.000 in predstavljajo samo še dobro petino prebivalstva. Več je fantov, skupaj jih je 11.000 več kot deklet. Po projekcijah prebivalstva se bo delež mladih že leta 2008 zmanjšal na manj kot petino.
Več kot polovica mladih se v Sloveniji izobražuje. Med sedemnajstletniki se jih šola kar 95%, med 20-in 21-letniki pa skoraj polovica generacije. Še v starosti 29 let se izobražuje vsak peti prebivalec Slovenije. V splošnih srednjih šolah je deklet skoraj za polovico več kot fantov. Razlika je še večja pri študiju na višješolskih oz. visokošolskih programih, kjer je deklet za tretjino več kot fantov. Pri študiju so dekleta uspešnejša od fantov. Dekleta absolutno prevladujejo tudi pri podiplomskem izobraževanju. Fantje v povprečju eno leto prej vstopajo na trg dela kot dekleta. V starosti od 23 do 24 let zaposlenost mladih prvič preseže polovico, pri 29-ih letih pa ni zaposlenih samo še 15% mladih. V starosti od 15 do 18 let je več brezposelnih kot zaposlenih, stopnja brezposelnosti mladih med 20. in 29. letom pa je med najvišjimi v Sloveniji.
Več kot tri četrtine mladih živi v družinski skupnosti s starši. Tretjina mladih, ki si je že ustvarila lastno družino, živi v zunajzakonski skupnosti, kar v preprostih besedah pomeni, da niso ne civilno in ne cerkveno poročeni. Eden od vzrokov za majhno število mladih družin je tudi nerešeno stanovanjsko vprašanje. To je poleg prelaganja rojstva prvega otroka v višjo starost eden od osnovnih razlogov, da je med mladimi družinami kar četrtina parov (še) brez otrok. Med mladimi je tudi relativno največ enostarševskih družin, se pravi mater samohranilk.
Rodnost med mladimi je tudi v Sloveniji, podobno kot v Italiji, izjemno nizka, pravzaprav še nižja, saj v Italiji priseljenci zvišujejo rodnost države, ki bi bila sicer krepko pod ničlo. Do 29. leta starosti je v Sloveniji rodila komaj vsaka peta ženska. Med tistimi, ki so rodile, sta dve tretjini rodili enega otroka. Med mladimi do dopolnjenih 21 let je rodnost v Sloveniji zanemarljiva, pri 29 letih pa v povprečju stopnja rodnosti prvič preseže enega otroka na žensko, vendar pa tretjina žensk te starosti sploh še ni rodila, še kažejo podatki slovenskega statističnega urada.
Gornjim podatkom skorajda ni kaj dodajati, morda samo to, da smo že večkrat pri Novem glasu imeli prav, a verjemite nam, raje bi se motili!, ko smo pisali, da živimo sredi jalove družbe. Kot bomo tudi v prihodnje pisali in poudarjali še vedno veljavno resnico, da je družina osnovna celica zdrave družbe, da je družina vrednota, pa naj nam ponujajo še toliko drugih "rešitev", ki naj bi nadomestile vlogo družine v naši družbi.
V spomin mi prihaja pokojni sveti oče Janez Pavel
II.,	ki je naravnost preroško začel svoje načelovanje Cerkvi z besedami: "Ne bojte se, ne bojte se!” Za njim je tudi sedanji papež Benedetikt XVI. ponovil in še ponavlja te besede, ko nagovarja vse ljudi na zemlji, naj odprejo vrata življenju, na stežaj!
V družbi, ki prisega samo na denar, dobiček, zabavo, na zaslužek, zunanji ugled in kariero, na lahkotno življenje in udobje, te besede zvenijo anahronistično, a držijo kot pribite.
Če pod gornje podatke potegnemo črto, lahko pod njo zapišemo samo to, da se tudi Slovenci bojijo, bojimo.
Mar ni čudno, mar nikomur ne da misliti dejstvo, da sredi našega razkošnega in pretiranega obilja današnje razvite družbe prav pripadniki t.i. socialnega dna, priseljenci, ne zapirajo vrat življenju?
Z vsemi težavami s preživetjem, neurejenimi stanovanjskimi problemi, z neurejenimi dokumenti za bivanje med nami, z vsem tem in še s čim, se odločajo za življenje in za otroke.
In ve se, kdo ima prav.
In ve se, kdo ni jalov, kot je naša družba!
paljk@noviglas.it
Republika Slovenija/ Pomembno obvestilo!
Razpis Urada vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu
Na podlagi 5. člena Ustave Republike Slovenije, Sklepa Vlade RS o organizaciji in delovnem področju Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu (Uradni list RS, št. 138-16416/2004) in Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 108-4529/2004) Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu objavlja javni poziv za sofinanciranje programov in projektov Slovencev v zamejstvu v letu 2006:
1) Naziv in sedež uporabnika proračunskih sredstev (v nadaljnjem besedilu: Urad):
Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, železna cesta 14, 1000 Ljubljana, Slovenija.
2) Namen javnega poziva Namen javnega poziva je spodbujanje dejavnosti, ki med slovenskimi rojaki, ki živijo v zamejstvu, omogočajo:
- utrjevanje in ohranjanje narodne, jezikovne ter kulturne identitete
- medsebojno povezovanje
- ohranjanje vezi z Republiko Slovenijo
- vzdrževanje struktur in dejavnosti avtohtone slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah. Namen javnega poziva je tudi vzpodbujati dejavnosti s tega področja v Republiki Sloveniji.
3) Prijavitelji in predmet javnega poziva
Na javni poziv se lahko prijavijo tako pravne (organizacije, društva ter njihove zveze itd.) kot fizične osebe (posamezniki) iz Republike Slovenije in tujine.
Predmet javnega poziva so programi in projekti, ki podpirajo namen javnega poziva (točka 2). Urad zbira predloge programov in projektov, ki naj bodo razvrščeni po kategorijah, kot so navedene v dokumentaciji javnega poziva.
4) Pomen izrazov
Program pomeni redno dejavnost slovenske organizacije oziroma društva in zajema materialne stroške delovanja, stroške dela, stroške storitev ipd. kot tudi določe-
ne vsebine oz. aktivnosti, ki se kontinuirano izvajajo v okviru rednega delovanja neke organizacije oziroma društva.
Projekt je začasnega značaja in njegov cilj je doseganje enkratnega rezultata. Začasen značaj pomeni, da ima vsak projekt omejeno življenjsko dobo, trajanje je določeno z datumom začetka in konca. Zaradi njegovih posebnosti ga je mogoče razlikovati od običajnih rednih nalog oziroma aktivnosti. Projekt je izvedbeno in vsebinsko zaključena celota, npr. proslava, gostovanje, srečanje, koncert, razstava, publikacija ipd.
5)	Pogoji in merila za dodelitev finančnih sredstev:
Pogoj za kandidiranje na javnem pozivu je izpolnjevanje namena javnega poziva.
Vloge, ki ne bodo izpolnjevale osnovnega pogoja, bodo zavrnjene.
Merila za dodelitev finančnih sredstev:
- pomembnost in tehtnost programa oziroma projekta;
- realnost finančnega načrta;
- kontinuiteta delovanja ustanove oz. programa;
- spodbujanje samoiniciativnosti in lastne ustvarjalnosti Slovencev v zamejstvu, še posebno vključevanje dejavnosti mladih;
- programi oziroma projekti, ki pomenijo širšo promocijo Republike Slovenije in njene kulture med Slovenci v zamejstvu in večinskim prebivalstvom in/ali spodbujajo medsebojno sodelovanje med slovenskimi manjšinami, med Slovenci po svetu, med matico in manjšino in manjšinskimi organizacijami v posamezni državi;
- posebni razlogi.
Komisija ob tem upošteva tudi medsebojno vsebinsko, terminsko in geografsko usklajenost izvajalcev glede večjih programov oziroma projektov, kar naj bi zagotavljalo sorazmerno porazdelitev glede na tematiko po posameznih geografskih območjih.
Posamezne vloge bodo pred dokončno odločitvijo strokovne
komisije po potrebi usklajene tudi z drugimi sofinancerji, ki delujejo na ravni Republike Slovenije.
6) Število projektov
Fizične osebe lahko v času trajanja poziva prijavijo največ 2 projekta. Pravne osebe iz Slovenije lahko v času trajanja poziva prijavijo največ 4 projekte, pravne osebe iz tujine pa največ 10 projektov. Prijavitelji, ki so se na javni poziv za leto 2006 že prijavili, se v času trajanja tega istega poziva ne morejo prijaviti ponovno z enakim programom ali projektom.
7) Okvirna višina sredstev, ki so na razpolago za predmet javnega poziva
Okvirna višina sredstev za programe in projekte avtohtonih slovenskih narodnih skupnosti v sosednjih državah ter za sodelovanje z njimi v letu 2006 znaša
1.870.000.000 SIT, od tega okvirno 1,25% za prijavitelje iz Slovenije. Na prvi obravnavi strokovne komisije bo razdeljeno okvirno 85% razpoložljivih sredstev.
Dodeljena sredstva morajo biti porabljena v letu 2006.
8) Dokumentacija javnega poziva Dokumentacijo javnega poziva (obrazec za pripravo vloge, pogoji in merila za dodeljevanje sredstev ter vzorec pogodbe) zainteresirani lahko dvignejo v tajništvu Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Železna cesta 14,1000 Ljubljana, tel. 01 478 22 91 (vsak dan med 9. in 14. uro) in vseh di-plomatsko-konzularnih predstavništvih Republike Slovenije v času uradnih ur.
Dokumentacija javnega poziva je na razpolago tudi na spletni strani Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu: http://www.uszs.gov.si/.
9) Trajanje poziva
Poziv se prične 21.10.2005 in zaključi s porabo razpoložljivih sredstev oz. najkasneje 25.9.2006.
10) Način prijave
Vloga mora biti podana na ustreznem prijavnem obrazcu in poslana na naslov: Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Železna cesta 14,1000 Ljubljana, Slo-
venija.
Vloga se lahko odda na zgornji naslov tudi osebno.
Obravnavane bodo samo pravočasno oddane in popolne vloge na predpisanih obrazcih. Za prepozno se šteje vloga, ki ni bila prejeta na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu vključno do 25.9.2006 oz. do tega dne ni bila predložena v tajništvu do 15. ure. Za prepozno se šteje tudi vloga, ki je prispela po dnevu, ko se je javni poziv zaključil zaradi porabe sredstev.
Vloga mora prispeti v zaprti kuverti, na kateri morajo biti podani:
- vidna oznaka: "NE ODPIRAJ -Prijava na razpis - Slovenci v zamejstvu 2006"
- naslov Urada Vlade RS Slovence v zamejstvu in po svetu, Železna cesta 14,1000 Ljubljana, Slovenija
- naziv prijavitelja ter njegov naslov na hrbtni strani ovojnice.
11) Odpiranje vlog
Posebna komisija za odpiranje bo odpirala vloge po vrstnem redu prispetja.
Posebna komisija za odpiranje bo pričela s prvim odpiranjem vlog dne 5.12.2005. Naslednja odpiranja bodo praviloma enkrat na dva meseca.
12) Obravnava vlog
Vloge oddane na pošti ali v tajništvu Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu do vključno 5.12.2005 bo strokovna komisija obravnavala na prvi obravnavi.
Po opravljeni prvi obravnavi bo strokovna komisija obravnavala ostale prispele vloge praviloma enkrat na dva meseca.
13) Obveščanje o izboru
Sklepi o dodelitvi sredstev iz prve obravnave javnega poziva bodo iz Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu poslani najkasneje 28. februarja 2006. Prijavitelji bodo o izidu vseh nadaljnjih obravnav javnega poziva obveščeni najkasneje v enem mesecu po obravnavi na strokovni komisiji.
14) Dodatna pojasnila
Vsa dodatna pojasnila in informacije dobite na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu vsak dan med 9. in 14. uro, tel: 01 430 28 10, faks: 01478 22 96 ter po elektronski pošti na naslovu Urad.Slovenci@gov.si.
S1. strani
Minister Rupel...
Minister Rupel je izrecno poudaril, da je "evroregija izjemno pomemben, če ne najvažnejši projekt v EU v sedanjih časih in zato izziv za prihodnost vseh nas." Rupel je nadaljeval, da je vedno zagovarjal misel o evro-regiji in je tudi danes za njeno udejanjenje, a "le v primeru, da bo v tej evroregiji Republika Slovenija v celoti!"
Rupel je v Gorico prišel s še enim predlogom, in sicer je povedal, da je pred odhodom v Gorico imel pogovor s predsednikom vlade RS Janezom Janšo, ki je imel zamisel, da bi slovenska vlada dala posebna pooblastila nekemu slovenskemu ministru za razvijanje in pospeševanje tesnejšega sodelovanja s F-Jk. Ta predlog je Rupel povedal Illyju in le-ta se je s tem predlogom strinjal. Po Ruplovem mnenju bi dva pooblaščena visoka predstavnika RS in F-Jk s svojima ekipama dosegla več, kot pa se na področju sodelovanja dosega sedaj, saj je "prihodnost v vedno večjem in tesnejšem sodelovanju med F-Jk in RS, za kar se vedno zavzemamo, in to tako na področju gospodarstva, infrastruktur kot na kulturnem področju."
Rupel je izpostavil vlogo narodnih
manjšin, italijanske v RS in slovenske narodne manjšine v Italiji in izrazil "zmerni optimizem", da bo Italija vendarle začela izvajati zaščitni zakon za
sodelovanju na lokalni ravni, se pravi na goriškem območju, kjer sta Gorica in Nova Gorica dejansko postali simbol sodelovanja v EU!" je dejal Rupel, ki je tudi izrecno omenil, da bodo morali vsi skupaj na področju prihodnje evroregije (po Uljevi zamisli naj bi vanjo spadali
Foto Bumbaca
Slovence v Italiji.
Po njegovem mnenju sta manjšini zares lahko "izjemna priložnost in stvarna vzpodbuda za tesnejše sodelovanje med državama", kot seveda tudi za sodelovanje med RS in F-Jk. "Rad bi povedal, da sam ne vidim nobenih večjih težav pri
poleg F-Jk in RS še Veneto, del Hrvaške Istre, Tridentinska dežela v Italiji in Koroška v Avstriji) tesneje sodelovati, če hočejo v polnosti živeti možnosti novih evropskih povezav, saj, tako Rupel, "EU sloni na različnosti, na razlikah, na razlikah v narodnosti in jezikih in je to
naše bogastvo, iz tega črpamo moč za graditev nove Evrope." Illy je izrecno dejal, da se sam zavzema za spravno dejanje na naj višji državniški ravni, o čemer je že govoril s hrvaškim predsednikom Mesičem, italijanskim Ciampijem in tudi slovenskemu predsedniku Drnovšku je izrazil vabilo, da bi do tega dejanja prišlo, kajti, tako Illy, "stare zamere moramo prepustiti zgodovini, različnost je bogastvo in prav na tesnejšem medsebojnem sodelovanju za blaginjo vseh in boljšem medsebojnem spoznavanju naj temelji prihodnja Evropa!"
Srečanja med Illyjem in Ruplom se je v Gorici udeležilo več okoliških županov z obeh strani državne meje, goriški prefekt Pasquale Vergone, več slovenskih svetovalcev v deželnem svetu F-Jk, deželni tajnik stranke Slovenska skupnost Damijan Terpin in vrsta drugih predstavnikov političnega življenja. Ministra Rupla so v Gorici spremljali generalni konzul RS v Trstu Jože Šušmelj, konzul RS Zorko Pelikan in Lea Stančič s slovenskega zunanjega ministrstva.
-r -jr • •	•	• -i y-J	NOVI
Kristi am m družba	glas
Versko slavje v Ronkah
25-letnica cerkvenega ženskega zbora in slovenske maše
V nedeljo, 6. t.m., ob
11.30, bo tradicionalno slovensko mesečno mašo za laško slovensko versko skupnost v cerkvi sv. Lovrenca v Ronkah spremljala krajša slovesnost. Slovenci v Ronkah bomo namreč praznovali 25-let-nico tukajšnjega slovenskega cerkvenega ženskega pevskega zbora, ki skoraj od ustanovitve sodeluje pri slovenskem mašnem obredu. Obeležili pa bomo tudi 25-letnico slovenske maše, ki povezuje slovenske vernike iz osmih občin v Laškem, in sicer Tržiča, Ronk,
Folj ana-Sredipolj a,
Zagraja, Špetra ob Soči, Turjaka, Štaran-cana in Skorijana ob Soči. Na tej slovesnosti se bomo spomnili tudi pok. msgr. Maria Virgulina, ki nam je pred 25 leti dal na razpolago cerkev, prvo dirigentko zbora Olgo Semolič in msgr. Oskarja Simčiča, ki je pred četrt stoletja, kot vikar za Slovence, izdal dekret, da se lahko daruje slovenska maša v Ronkah. Prva leta in v zadnjih letih je za to nedeljsko srečanje z Bogom skrbel in skrbi predvsem msgr. O. Simčič. Včasih so priskočili na pomoč tudi drugi goriški duhovniki. Največkrat sta
maševala pri nas pok. msgr. Kazimir Humar in Ambrož Kodelja.
Tudi naše zveste pevke bodo v nedeljo imele prazničen dan. Že petindvajset let vztrajno bogatijo sv. daritev z lepim slovenskim petjem, v zadnjem času pod vodstvom Marije Anto-
nič iz Jamelj. Pevke prihajajo iz raznih vasi v Laškem. Zbor ima tudi veliko zaslugo, da so se ob njegovi ustanovitvi začeli kovati načrti za kulturno delovanje na tem koncu slovenske zemlje. Takrat smo prvič imeli božični koncert, ki je zdaj že lepa tradicija; začeli so se mik-lavževanje za otroke slovenskega vrtca in šole, spomladansko romanje, obiski štandreških ljubiteljskih igralcev, filmski večeri in nastopi bodisi v cerk-
vi sv. Lovrenca bodisi v Marcel-liani, v kateri je bila enkrat na leto slovenska maša. Zadnja leta je to bogoslužje v cerkvi sv. Nikolaja. Tu so v glavnem maše zadušnice in pogrebi slovenskih domačinov.
Ker so bile v tej cerkvi pred časom obnovljene orgle, na kate-
rih sta v 60. in 70. letih večkrat koncertirala profesorja Hubert Bergant in g. Stanko Jericijo, je ženski pevski zbor s pomočjo domačina Mirka Butkoviča, ki obiskuje četrti letnik Akademije za glasbo v Ljubljani, organiziral že več koncertov. Dragocenemu prijatelju Slovencev, nepozabnemu župniku Virgulinu, je 1. 1999 nasledil Renzo Boscarol. Tudi on nam je izkazal vso naklonjenost in zagotovil rednost sloven-
ske maše. Toda za versko skupnost v Laškem postaja zmeraj bolj pereč problem, kdo bo vodil to mašo v slovenščini. Kot vsi vemo, je slovenskih duhovnikov zmeraj manj in niso več mladi. Zato smo ob zadnjem pastoralnem obisku prosili nadškofa Dina De Antonija, ali bi bilo mogoče, da bi k nam prihajal maševat kak pater z Mirenskega Gradu.
Slovenci smo sicer aktivno prisotni v pastoralnem svetu. Našo vlogo bodo potrdili župniki treh župnij, ki bodo prihodnjo nedeljo somaševa-li z g. Simčičem. Verska skupnost v Laškem toplo vabi na to bogoslužno slovesnost, pri kateri bo sodeloval cerkveni pevski zbor iz Mirna in seveda domači organist Mirko Butko-vič. Mirenski zbor goji prijateljske vezi z versko skupnostjo v Laškem; letos je že dvakrat nastopil v Ronkah, na novoletnem koncertu in pri slovenski maši ob nadškofovem obisku. Nedeljski svečanosti v cerkvi bo sledila družabnost, na kateri bodo pevkam cerkvenega pevskega zbora iz Ronk in njihovi pevovodkinji podelili diplome.
Karlo Mučič
^ Vseh svetih dan in pomen evharistije
Bilo je leta 1990 v Turinu. Kot mladi jezuit, nisem bil še duhovnik, sem delal v bolnišnici Cottolengo na oddelku [jPj San Pietro. Prav tam sem doživel poseben dogodek, ki mi je utrdil upanje v življenje in v njegovo presežnost. Negoval sem starejše duhovnike in redovnike, nekateri so imeli hude bolezni in res je bil to izjemen mesec, 24 ur na dan sem motril trpljenje človeka. Poseben prijateljski odnos je nastal med menoj in 80-letnim duhovnikom, ki je dolga leta mi-sijonaril v Afriki, saj je pripadal redovni ustanovi Colom-bijancev. Njegova bolezen se mi je zazdela grozovita in nisem mogel razumeti, kako je v sebi ohranil takšen mir in potrpežljivost, s katero je prenašal bolečine. Skratka: odpovedale so mu žile, počasi, postopoma so mu pokale, tako da je po telesu postajal ves črn. Povedali so, da je to zaradi notranje izgube krvi. Njegovo smrt je nekaj dni kasneje povzročila notranja krvavitev. Spominjam se pogovorov med nama o Afriki, spoznal sem njegovo veliko vnemo in ljubezen do duhovniškega poklica. Bil je poln preizkušenj, ves čas je govoril o tem, da je duhovništvo lepo, če je prekaljeno v ognju. In bistvo duhovništva, je poudarjal, je izročitev svojega življenja Bogu in zaupati njegovemu duhu. Bil sem ob njem, mu po potrebi dajal na usta svežo krpico, da mu je lajšala občutek vročega ognja v ustih in v grlu.
Nekega dne me je pogledal in mi zaupal, da je prišel čas, ki si ga želi, da Gospoda pogleda v obličje. Sam sem pomislil na to, kakšen dar je, da lahko na koncu svojega duhovniškega življenja s takšnim lahkim in mirnim srcem zapuščaš tostranstvo. Vem in spominjam se, kako so mi te njegove besede vlivale veliko novega upanja in ljubezni. In nepričakovano je zašepetal moje ime: "Mirko!" in dvignil oči ter izdihnil. Nemudoma sem poklical zdravnika, ki je prišel po dobrih petih minutah. Medicinska sestra je že prej potrdila, da ni čutiti več bitja srca. Šla je iz sobe, da bi se srečala z zdravnikom in prav v tistem trenutku, ko sem še stal ob njem, je ponovno pričel dihati in me je ponovno pogledal ter znova zašepetal moje ime ter mi povedal: "Zakaj sem tu? Kjer sem bil, je bilo tako lepo, polno luči, prepevali so angelsko lepo, bilo je veliko prostora za radost in veselje. Mirko, Nebesa so čudovita!".
Uro kasneje je izdihnil.
Prav v tem času obhajamo spomin na vse svete. Ta dogodek mi osvetljuje pomen obhajanja evharistije na ta dan, ko se spominjamo, da smo v občestvenosti z nevidno Cerkvijo, ki je v nebesih, in to je Cerkev vseh svetih, kjer so tudi naši rajni, vsaj na poti k njej. Mislim, da med svete lahko mirno prištejem patra, ki sem ga pred 17 leti spremljal na smrtni postelji. Danes z Janezom Pavlom II. in mnogimi drugimi radostno in veselo preko evharistične daritve s Kristusom moli za nas.
>
O
-C
3
O
c
o
u
15
a
o
v
ž
a>
>u
vi v Ljubljani 1952. leta, ki je sledil zloglasnemu tolminskemu montiranemu procesu proti posoškim duhovnikom. Tam so imeli v majhnem prostoru, stisnjeni kakor sardele, ilegalno mašo, brez mašnega plašča, brez keliha, v umazanih zaporniških "cunjah" ...Toda pripravljali so se z velikim pričakovanjem, čeprav mladi, z visoko, zrelo zavestjo odgovornosti, z velikim pričakovanjem...
Kristus je prišel mednje v srce vsakega od njih, dal jim je zalet. V tem duhu, čeprav so bili na vsakem koraku poniževani, so se počutili popolnoma svobodne in neomajne, v Njem trdno povezane med seboj.
Ob koncu maše je prisotne opogumil z besedami, da je nedelja tudi Kristusov dan. "Torej, Bog z vami in v tem imenu držite skupaj!"
MM
J 32. NAVADNA NEDELJA -5 "ZAHVALNA"
Mdr6,12-16; Ps 63; 1 Tes 4,13-18; Mt 25,1-13
Pri vsaki sv. maši, oprti na današnji evangelij pa še posebej, vzklikamo, in sicer po povzdigovanju: "Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi!"
Ko se cerkveno leto nagiba h koncu, so tudi mašna berila temu prilagojena. Utrditi hočejo namreč vero in upanje v pričakovanje blaženega srečanja z našim Bogom.
Sin je prvič prišel k nam kot nebogljeno dete v štali v Betlehemu, ob koncu naših dni na tem svetu ter ob koncu sveta pa se bo prikazal v vsej svoji moči in veličastvu tistim, ki ga pričakujejo v dejavni veri. Za tiste pa, ki ga na tem svetu niso marali, bo strog sodnik. Zato prvo berilo, ki je vzeto iz knjige modrosti, vabi vse, naj bomo modri, razumni, pametni.
Modrost dosežemo po molitvi, kakor jo je do-
segel Salomon (Mdr 9,4). Po njej spoznamo, da smo umrljivi. To vernega človeka ne straši, temveč se mu razodene kot bleščeča in neugasljiva modrost. Razodene se tistim, ki jo ljubijo, iščejo, bedijo ter po njej hrepenijo. Še več: sama hodi okoli in išče take, ki so je vredni. Ker to zmore samo Bog, ki je človeka ustvaril, jim zato pri vsaki misli pride nasproti (Mdr 6, 12-16).
V vseh berilih današnje nedelje je močan poudarek na čuječnosti in vztrajnosti v dobrem do konca.
Psalm po prvem berilu je eno samo hrepenenje po Bogu; "O Bog, moj Bog, željno te iščem, mojo dušo žeja po tebi; moje telo koprni po tebi kakor suha in izčrpana zemlja po vodi" (Ps 63, 2).
Srečanje z Bogom, tudi ob smrtni uri, iz oči v oči, je nekaj nepojmljivo osrečujočega. Zamaknjenje v templju je predokus gledanja Božje moči in slave (Ps 63, 3). A zaradi tega je potrebno, da Boga slavimo vse svoje življenje. To naj bo podobno uživanju najboljše hrane. Hvala Boga rodi namreč veselje (v. 5-6).
Drugo berilo, ki je vzeto iz prvega pisma apo-
stola Pavla Tesaloničanom/Solunčanom - je najstarejši spis Nove zaveze - pove, da je Jezus umrl in vstal. Z njim pa bomo vstali tudi mi. To je naša vera. S tem sv. ap. Pavel tolaži tiste, ki so bili žalostni zaradi umrlih sorodnikov, za katere so mislili, da so izgubljeni, mrtvi, izničeni, ker so umrli pred Kristusovim vstajenjem. Apostol pa trdi, da bodo še pred nami vstali od mrtvih.
Napačno je seveda mislil, da bodo on ter sodobniki ostali pri življenju do Gospodovega prihoda in se bodo le spremenili ob skorajšnjem ponovnem prihodu Jezusa na ta naš svet.
Vsekakor ga prevzema le ena želja: da bi bil namreč vedno z Gospodom (1 Tes 4, 13-18). Prilika o desetih devicah ali dekletih, ki pričakujejo ženina na nevestinem domu, poudarja nenehno čuječnost za vstop v nebeško kraljestvo.
Vstop v Božje kraljestvo se lahko zavleče. Toda ženin bo gotovo prišel, a ob uri, ki je nihče ne pozna. Zaradi tega se zahteva trajna pripravljenost, čuječnost in budnost ter vztrajnost (Mt 25, 13).
Prav tako se ne da sklepati na datum konca sveta. Jezus pa je napovedal razrušenje templja in Jeruzalema. Zgodovinar Jožef Flavij piše o grozljivih dogodkih ob obleganju mesta in templja: npr. o množičnem križanju judovskih vojakov, ki so branili ponos svojega naroda, ter o ljudožrstvu judovskih mater, ki so jedle svoje lastne otročiče zaradi pošastne lakote in žeje.
Konec Jeruzalema in njegovega templja je podoba konca sveta. To razdejanje je bilo hujše od vseh prejšnjih. 6. avgusta 1. 70. po Kr. so Titove čete po štirih mesecih obleganja dokončno naskočile tempelj in ga popolnoma uničile. Nikoli več ga niso pozidali. Jude niso odpeljali kot vojne ujetnike, pač pa so jih enostavno prodajali kot sužnje. Mesto je polagoma postalo pogansko (po Jours du Seigneur, 1990, 390).
Na zahvalno nedeljo, ki jo danes praznujemo, smo hvaležni Bogu za vse dobrine, ki jih smemo uživati v miru, medtem ko ponekod divjajo vojne in revolucije, huda lakota in zaostalost. Zato smo dolžni lajšati trpljenje ljudi po svetu. Le tako smemo pričakovati Gospodov prihod.
Zlatomašniku	Stanku
Sivcu, rojenemu na Livku, so župljani fare v Prvačini pripravili počastitev 50-letnice mašništva, Bovčani, pri katerih je služil Božji besedi kar 24 let, pa njeno ponovitev.
V Prvačini in nazadnje se je v bovški župnijski cerkvi še 25. septembra - na nedeljo Gospodovega in Kristjanovega dneva, kot ob največjih cerkvenih praznikih, zbrala prepolna cerkev domačinov iz bližnjih župnij in tudi turistov, ki vedo, kaj je popolnost nedelje.
V pozdravnih besedah si je zlatomašnik na začetku ponovljene zlate maše v bovški cerkvi sv. Urha izposodil prispodobo: "Ko vas takole gledam skozi vse te cevi varovalnih odrov (te so namreč gradbinci postavili, da ne bi nanje padel poškodovani stropni omet),
mi prihaja na misel, kako je v življenju človeka njegov pogled k Bogu z marsičim zastrt." Poslušalcu
50-letnica Stanka Sivca
V tem imenu držite skupaj
se ob takšni sugestivni izpo-
vedi sama po sebi utrne misel, da moramo to za-strtost v sebi neprestano vedriti in se upreti tudi zunanjim, javnim poizkusom razvrednotenja družbe.
Njegova pridiga je potem temeljila na nedelji Gospodovega in Kristjanovega dneva, ki se bo ljudem oznanjala do konca časov, in blagor tistim z odprtim srcem, ki pri nedeljski maši vsrkavajo nov kisik in navdušenje za smisel življenja. V tem kontekstu se je spomnil, kako mu je zasliševalec Jan med 9 - mesečno preiskavo v Ljubljani zabrusil v svojem političnem žar-
gonu: "Kristjani imate vsako nedeljo 363 mitingov!" Mislil je na sv. maše. Ce bi takrat "tovariš" Jan vedel, kako pozitivno je ta resnica delovala na mladega človeka, ki je bil ali šele postajal duhovnik, je ne bi nikdar izgovoril. V času komunističnih mogotcev, ki so vernike na vse načine ovirali, da bi hodili k maši, je začutil lepoto in mogočnost Gospodovega dne.
V 363 cerkvah po Sloveniji so se verniki, kljub velikim javnim pritiskom, zbirali ob oltarju, poslušali Božjo besedo, se krepili s kruhom močnih in odhajali na svoje domove, na delo in ustanove prenovljeni, z namenom biti resnični pričevalci Jezusa Kristusa v času popolne teme.
Nedelja še naprej ostaja Gospodov dan, je nadaljeval zlatomašnik, ki osvetljuje najrazličnejše oblike temačnosti, ki nam prihajajo nasproti. Je dan, ko se posvetimo svoji notranjosti, samospraševanju. Le takšen dan je dan svobodnega notranjega človeka... žal, kljub temu mnogi zamahnejo z roko in zavržejo svoje poslanstvo, ki ga ima vsak človek od Boga, in padejo v notranjo in zunanjo praznino, namesto da bi z obema rokama zgrabili priložnost in živeli duhovno bogato, hvaležno, srečno in veselo.
Le ob takšnem doživljanju nedelje, ko se odpiramo drugim, jim pomagamo, rešujemo druge; pomagamo, rešujemo tudi sebe. To je dokazal Kristus, potrjujejo številni resnični filozofi.
Še enkrat se je navezal na dogodek v zaporu na Miklošiče-
NOVI
GLAS
Kristi ani in družba
3. novembra 2005
Izšla je v slovenskem, italijanskem, nemškem in angleškem jeziku
Nova publikacija o Sveti Gori
O Sveti Gori, tamkajšnji baziliki, posvečeni Devici Mariji, o eni najbolj znanih in priljubljenih božjih poteh v Sloveniji, je bilo napisanega že veliko, in to v slovenščini, italijanščini in drugih jezikih. Pred nekaj dnevi pa je izšlo novo delo, publikacija, ki omenjeno romarsko središče predstavlja v vseh njegovih podrobnostih in sedanji vlogi. Besedilo je napisal gvardijan Svete Gore pater Bernard Goličnik, v lepi in skrbni slovenščini, izid novega dela pa so denarno podprli Zavarovalnica Maribor, Turistična zveza Nova Gorica, Mestna občina Nova Gorica in zborovodja Vojko Ha-rej, ki je zvest in pogost obiskovalec Svete Gore.
Publikacija je natisnjena v slovenskem,	italijanskem,
nemškem in angleškem jeziku, izšla pa je v nakladi 10 tisoč izvodov. Fotografije so delo Fotoa-teljeja Pavšič Zavadlav in Petra Podgornika, novo delo pa je oblikovala likovna umetnica Ana Zavadlav.
Foto DPD
Avtor najprej piše o zgodovini Svete Gore, nato opisuje baziliko, posvečeno Materi Božji, potem pa še predstavlja okolico svetišča oz. božje poti. O zgodovini je zapisal naslednje: "Nad reko Sočo in Solkanom se strmo dviga romarska pot na Sveto Goro, visoko 682 metrov. Z gore se romarju odpre s severa slikovit pogled na Julijske Alpe, z vzhoda na Trnov-
ski gozd, Škabrijel in Grgar, z juga na Gorico, Solkan in Sabotin, na Kras in Jadransko morje, z zahoda na vinorodna Brda, Karnijske Alpe in Dolomite. Na Sveto Goro se lahko pripeljemo iz Solkana po asfaltirani cesti, ob kateri so postaje križevega pota iz leta 1991, ali pa se podamo s Prevala peš po stari romarski poti; na Goro pridemo tudi iz Grgarja
in Zagore pri Plavah." Sveta Gora je sedaj z veličastno baziliko, frančiškanskim samostanom, romarskim domom, duhovno - izobraževalnim središčem Tau, ki ga vodijo redovnice, in z restavracijo biser evropske povezovalne poti treh romarskih svetišč, kamor sodita še Stara Gora nad Čedadom in Marijino Celje na Kanalskem Kolovratu.
Važen del zgodovine in začetka romarske božje poti je povezan s pastirico Urško Ferligoj iz Grgarja, ki se ji je leta 1539 na gori Skalnica prikazala Marija in ji naročila: "Povej ljudstvu, naj mi tukaj postavi hišo in me prosi milosti." Urško ali Uršulo je posvetna oblast večkrat zaprla v ječo solkanske graščine, iz katere je bila vedno čudežno rešena. Toda o pastirici in vidkinji Urški Ferligoj je malo znanega. Morebitna nova spoznanja zdaj raziskujejo v frančiškanskem samostanu, Grgarju in tudi zgodovinarji iz Goriškega muzeja.
Ob izidu nove publikacije naj navedemo, da romarsko svetišče na Sveti Gori obiskuje okoli 300 tisoč vernikov in drugih obiskovalcev na leto.
M
Komisija Pravičnost in mir
Za povečanje konkurenčnosti
Odbor za reforme pri Vladi Republike Slovenije je v začetku meseca oktobra 2005 dal v javno razpravo Predlog konceptov ekonomskih in socialnih reform za povečanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Ker gre za zelo pomembne spremembe v našem gospodarskem in socialnem življenju in ravnanju, je razumljivo, da je ta predlog izzval različne odmeve. V javni razpravi želi tudi Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci poudariti nekatere vidike in vrednote, ki jih je treba upoštevati v nadaljnji razpravi o reformah.
1. Tržno gospodarstvo in socialna država
Ustava Republike Slovenije opredeljuje našo državo kot socialno državo s tržnim gospodarstvom, ki povezuje svobodno podjetniško pobudo in ekonomsko učinkovitost s socialno odgovornostjo. Zamisel socialne države, ki je v večji ali manjši meri že desetletja uveljavljena v večini evropskih držav, ustreza temeljnim načelom družbenega nauka katoliške Cerkve. Socialna država varuje in podpira družino kot
osnovno celico družbe, skrbi za vzgojo in izobraževanje, za socialno varnost in solidarnost z najšibkejšimi člani družbe, je okolju prijazna in sodeluje v prizadevanjih mednarodne skupnosti za pravičnost in mir na svetu. Ta zamisel socialne države pa nikakor ni v nasprotju z zahtevami po uspešnem gospodarstvu in podjetjih, ki so usposobljena za izzive svetovne konkurence. Nasprotno. Socialna država lahko izvaja solidarnost med državljani le, če gospodarstvo ustvarja dovolj prihodkov. Preden delimo, moramo ustvariti. Solidarnost, h kateri smo moralno zavezani, naravnost zahteva, da ustvarimo uspešno in razvito gospodarstvo v skladu z zahtevami, ki nam jih postavljajo sedanje gospodarske in tehnološke razmere v Evropi in svetu. Zato so ukrepi za povečanje gospodarske uspešnosti in učinkovitosti nujno potrebni, saj je prenavljanje ekonomskega in socialnega sistema stalen in dinamičen proces tudi v drugih evropskih državah.
2. Gospodarska uspešnost in solidarnost
Zahteve in vrednote socialne
države ter potrebe po uspešnem gospodarstvu se torej nikakor ne izključujejo. Nasprotno, socialna država dosega svoje namene k, če je tudi gospodarsko uspešna. Človeško dostojanstvo pa tudi zahteva, da živijo državljani in državljanke v takih družbenih razmerah, ki sproščajo in spodbujajo ustvarjalnost, delavnost in pošteno iznajdljivost vsakega državljana po njegovih sposobnostih in krepijo zavest odgovornosti za svoj gmotni položaj in za svojo srečo.
Ob tem, ko Komisija Pravičnost in mir soglaša, da je potrebno povečati uspešnost našega gospodarstva, želi enako močno poudariti, da gospodarska uspešnost ni sama sebi namen. Njen namen je socialna država, ki vsakemu omogoča, da lahko razvije svoje sposobnosti ter lahko poskrbi zase in za svoje najbližje. Gospodarska uspešnost, ki jo pričakujemo od predlaganih reform, tudi ne sme koristiti samo enemu delu prebivalstva. Sadov pričakovane uspešnosti morajo biti deležni vsi državljani. A tudi žrtve, ki jih bodo predlagane reforme zahtevale, morajo biti pravično porazdeljene.
Od vlade Republike Slovenije pričakujemo, da bo znala bremena reforme porazdeliti s pravim čutom za pravičnost in solidarnost z najšibkejšimi v naši državni skupnosti. Od politikov, oblikovalcev javnega mnenja in social-
nih partnerjev pa pričakujemo veliko mero odgovornosti za skupno prihodnost naše države.
3. Cilj reform: gmotna, kulturna, moralna in duhovna blaginja Končno želi Komisija Pravičnost in mir poudariti, da vsega, kar potrebujemo za srečno življenje, tudi najuspešnejše gospodarstvo ne more dati. "Človek naj ne živi samo od kruha..." (prim. Mt 4, 4). Za srečo so poleg osnovne gmotne in socialne varnosti potrebna predvsem	prijateljska
medčloveška razmerja, ubrano družinsko življenje v zdravem naravnem okolju in ne nazadnje lastno kulturno, moralno in duhovno bogastvo, ki človeku omogoča resnično osmišljanje bivanja.
Pričakujemo, da reformna prizadevanja ne bodo šla na škodo varovanja in zaščite družine ter vzgoje za duhovne in splošne moralne vrednote. Pošteni, zreli, odgovorni, solidarni, pogumni in optimistično usmerjeni državljani in državljanke, ki živijo in delajo v humanih delovnih okoljih z odkritimi in pristnimi medosebnimi razmerji, so tudi pogoj za uspešna in ustvarjalna podjetja. Ne samo gmotno, ampak tudi kulturno in duhovno bogata narodna skupnost je naš namen in prihodnost.
prof. dr. Anton Stres
mariborski pomožni škof predsednik Komisije Pravičnost in mir pri SSK
Ob 800-letnici ustanovitve
Jubilej Reda manjših
bratov
Red manjših bratov, bolj znan pod imenom frančiškani, se približuje 800. obletnici svoje ustanovitve. Po zgodovinskih zapiskih je leta 1209 sv. Frančišek Asiški (1182-1226) od "gospoda papeža" dobil potrditev za svoj "načrt življenja" oziroma za to, kar so kasneje imenovali "Protovodi-lo". Papež Inocenc III. (1198-1216) je leta 1209 potrdil Vodilo in življenje, zato so se manjši bratje začeli pripravljati na obhajanje tega visokega jubileja. Večletne priprave na praznovanje bodo potekale pod geslom Milost začetkov in bodo potekale v treh stopnjah z naslednjimi poudarki:
- leto 2006 bo namenjeno po-
slušanju, spreobrnjenju ter e-vangeljskemu razločevanju,
- leto 2007 bo potekalo pod vodilom, da si je s svetimi dejanji potrebno prizadevati oblikovati osebno in bratsko življenje po evangeliju,
- leti 2008/2009 pa bosta posvečeni veselju in zastonjskosti obhajanja velikega daru redovnega poklica ter prošnji, da bi dar redovnega poklica znali z besedo in življenjem vračati Bogu. Generalni minister Reda manjših bratov (OFM) je prosil vse konference reda, da bi pripravili uradni začetek praznovanja kot uvod v triletno praznovanje njihovih začetkov. Južnoslovanska konferenca frančiškanskih provincialov, v katero sodijo redovniki iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Slovenije, je pri-
Kratke
Poročilo s 24. redne seje Slovenske škofovske konference
V ponedeljek, 24. oktobra 2005, je v prostorih škofijskega ordinariata na Slomškovem trgu 19 v Mariboru potekalo 25. redno zasedanje SŠK, ki se ga je poleg večine slovenskih škofov udeležil tudi apostolski nuncij v RS msgr. Santos Abril y Castello. Slovenski škofje so na seji obravnavali domače in mednarodne vloge. Sprejeli so dokončno izdelan predlog o ustanovitvi novih škofij, ki ga bodo v prihodnjih dneh predložili Svetemu sedežu.
Spregovorili so o pomembnih nedavnih dogodkih, ki so zaznamovali tako Cerkev na Slovenskem kot tudi vesoljno Cerkev (o zaključku leta evharistije s škofovsko sinodo, ki je od 2. do 23. oktobra 2005 potekala v Rimu in o praznovanju misijonske nedelje prav tako 23. oktobra 2005). Škof Kramberger je kot predsednik in delegat SŠK poročal o udeležbi na plenarnem zasedanju predsednikov evropskih
škofovskih konferenc, ki je od 29. septembra do 2. oktobra 2005 potekalo v Rimu. Škofje so se seznanili s poročilom o pastoralnem delu in verski oskrbi v domovih za ostarele in sprejeli Smernice za pastoralo zdravja, s poročilom s študijskih dnevov o bioetičnih vprašanjih v Evropski uniji, ki je 3. in 4. oktobra 2005 potekalo v Bruslju in se ju je v imenu SŠK udeležil dr. Roman Globokar ter s poročilom s kongresa o migracijah, kije od 20. do 23. oktobra 2005 potekal v Stubičkih Toplicah na Hrvaškem in se ga je v imenu SŠK udeležil dr. Ludvik Počivavšek. Študijski dnevi in kongres so potekali v organizaciji Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE). Nedavno je pri založbi Družina izšel nov prevod Poročnega obrednika. Škofje so se seznanili z novim izvodom in duhovnikom naročajo, naj ga odslej uporabljajo pri pastoralnem delu. Akademik dr. Jože Krašovec je škofe seznanil z dejstvom, da bo poleti 2007 v Ljubljani potekal Svetovni biblični kongres, vzporedno pa bodo potekale tudi spremljevalne prireditve. Naslednje seje SŠK v novembru 2005 se bodo udeležili škofje iz sosednjih škofovskih konferenc.
Škofje sprejeli predlog za ustanovitev treh novih škofij
Slovenski škofje so na ponedeljkovem rednem zasedanju Slovenske škofovske konference (ŠŠK) v Mariboru med drugim sprejeli dokončno izdelan predlog o ustanovitvi novih škofij. Predlog, ki ga bodo v prihodnjih dneh predložili Svetemu sedežu, predvideva ustanovitev škofij v Novem mestu, Celju in Murski Soboti, so za STA povedali na tiskovnem uradu SŠK. Kot so še sporočili s SšK, so slovenski škofje ter apostolski nuncij v Sloveniji Santos Abril y Castello spregovorili tudi o zaključku leta evharistije s škofovsko sinodo, ki je od 2. do 23. oktobra potekala v Rimu, o praznovanju misijonske nedelje 23. oktobra ter o plenarnem zasedanju predsednikov evropskih škofovskih konferenc, ki je bilo od 29. septembra do 2. oktobra v Rimu. Škofje so med drugim sprejeli še smernice za pastoralo zdravja, se seznanili s poročilom o pastoralnem delu in verski oskrbi v domovih za ostarele ter s svetovnim bibličnim kongresom, ki bo poleti 2007 v Ljubljani.
Izšla prva številka revije za vprašanja protestantizma Stati inu obstati
Slovensko protestantsko društvo Primož Trubarje predstavilo prvo, dvojno številko revije za vprašanja protestantizma z naslovom Stati inu obstati. Postala naj bi odprt forum za informiranje o znanstvenih dognanjih, pa tudi za poročanje o dejavnostih, ki širijo zavest o pomenu slovenskega protestantizma. Društvo se je odločilo, da svoje dosedanje interno glasilo preoblikuje v javno revijo za vprašanja protestantizma Stati inu obstati. Revija naj bi postala odprt in vsem dostopen forum za informiranje o najnovejših in preteklih znanstvenih dognanjih, za strokovno razpravljanje o odprtih vprašanjih, za izražanje pobud, predlogov in mnenj, pa tudi za poročanje o dejavnostih in dejanjih, ki širijo zavest o pomenu slovenskega protestantizma, so zapisali v vabilu na predstavitev. Glavni urednik revije je Marko Kerševan, odgovorni urednik pa Dušan Voglar. Prva številka med drugim prinaša prispevek Matjaža Kmecla na temo Trubarjevega utemeljevanja slovenščine, Edo Škulj je avtor prispevka o pesmaricah slovenskih protestantov 16. stoletja, Mihael Glavan piše o slovenski Bibliji v Schulpforti, Ciril Sorč o kenozi pri Juergenu Moltmannu in Hansu Ursu von Balthasarju, Ludvik Jošar pa o cerkveni inteološki razsežnosti reformacije.
pravila slovesen začetek praznovanja v soboto, 8. oktobra 2005, na Trsatu. Na praznovanje so bili povabljeni vsi predstavniki bratov in sester, ki so kakor koli povezani s svetim Frančiškom A-siškim. Sveto mašo je vodil reški nadškof in metropolit msgr. Ivan Devčič. Po sv. maši je bilo češčenje pred Najsvetejšim. V
popoldanskem programu je provincialni minister splitske province p. dr. Željko Tolič predstavil zgodovino Reda manjših bratov na ozemlju južnoslovanske konference ter njihov doprinos k življenju in delovanju Božjega ljudstva v Cerkvi. Sledile so predstavitve različnih kongregacij ter ustanov posvečenega življenja, ki izvirajo iz Frančiškove karizme. Srečanja se je udeležilo 150 bratov in sester sv. Frančiška iz Slovenije skupaj s provincialnimi predstojniki in predstojnicami ter Frančiškovo mladino. Odslej se bo vsaka provinca Reda manjših bratov na veliki jubilej pripravljala na svoj način.
i lilfarnim
iDBonfjg® sn
Obvestila
Glede na veliko zanimanje za razstavo umetnika SAFETA ZECA Kulturni center Lojze Bratuž obvešča, da bo razstava nadalje odprta vsak dan od ponedeljka do petka od 17. do 19. ure. Od ponedeljka, 7., do sobote, 12. novembra 2005, pa bo ogled možen cel dan, ker bo v Centru poteklo mednarodno klavirsko tekmovanje Mesto Gorica.
Od dne 14.11.2005 do vključno 18.11.2005 bo tehnični urad občine Doberdob zaprt za javnost. Društvo slovenskih upokojencev za Goriško sporoča, da vsak ponedeljek od 15. do 16. ure poteka rekreacijski sprehod po Pevmskem parku. Zbirališče ob vhodu parka. Toplo vabljeni! Društvo slovenskih upokojencev za Goriško obvešča člane, da je novi društveni sedež na korzu Verdi 51/int. v Gorici, v pritličju notranje zgradbe (poleg dvorišča). Urad je odprt ob sredah od 10. do 11. ure.
Društvo slovenskih upokojencev za Goriško sporoča, da bo v nedeljo, 6. novembra, odpeljal avtobus na martinovanje v Vipavo - Vipavski hram ob 15. uri iz Sovodenj (pri cerkvi in lekarni), nato z običajnimi postanki v Štandrežu (pri cerkvi), v Gorici pred gostilno Primožič in v Podgori. Vsako prvo nedeljo v mesecu bo mladinska maša na Mirenskem Gradu ob 15. uri. Mladi toplo vabljeni!
Pevska skupina Musicum bo imela celovečerni koncert v cerkvici sv. Antona na istoimenskem trgu v Gorici v soboto, 5. novembra, ob 20.30. Koncert organizira župnija sv. Hilarija in Tacijana.
Društvo Jadro vabi na mesečno mašo z msgr. Oskarjem Simčičem v nedeljo,6. novembra, v cerkvi sv. Štefana v Romjanu. Praznovali bodo 25 - letnico slovenske maše in ženskega pevskega zbora. Pel bo cerkveni zbor iz Mirna, somaševali bodo ostali trije duhovniki treh župnij v Ronkah. Kulturno umetniško društvo Šempeter vabi na Koncert sakralne glasbe v soboto, 5. novembra, ob 20.uri v cerkvi sv. Petra v Šempetru pri Gorici. Nastopili bodo Ani Rode (sopran),
Luka Debevec Mayer (bas) in Ivan Vombergar (orgle).
Darovi
Za cerkev v Rupi: Anna Forchiassin Gorkič v spomin na sina Markota
30.00 evrov.
Za cvetje na Peči: Anica Kovic
10.00 evrov.
Za cerkev v Gabrjah: Ortenzija Devetak Purič 20,00; Nataša Klančič Černič 10,00; Tatjana Zavadlav 10,00; Rajka Hmeljak
50.00 evrov.
Za misijon p. Kosa: N.N. z Vrha
50.00 evrov.
Za Karitas za potresence v Pakistanu: g. Bogomil Brecelj,
250.00 evrov.
Čestitke
Alan Štekar je prinesel sonce, veselje in hvaležnost v hišo na južnem koncu Jazbin. Župnik, verno občestvo na Jazbinah in v Števerjanu iz srca čestitajo sestrici Jasni, mami Mojci in očku Mariju.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje (od 4.11. do 10.11.2005)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od ponedeljka do petka, od 20. do 21. ure. Spored:
Petek, 4. novembra (v studiu Andrej Baucon): V diskoteki 103 z Andrejem:	domače	viže,
zanimivosti in obvestila. - Iz krščanskega sveta.
Ponedeljek, 7. novembra (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni lističi z Andrejem: moderna glasba, zanimivosti in obvestila.
Torek, 8. novembra (v studiu Matjaž Pintar): Ali veste, da... glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 9. novembra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Solkanec Andrej Komel plemeniti Sočebran. - Izbor melodij.
Četrtek, 10. novembra: zvočni zapis: Posnetki z naših kulturnih prireditev. - Glasba iz studia 2.
Koncert pri sv. Ivanu
V soboto, 5. novembra 2005, se nam v Gorici obeta lep koncert. V okviru koncertne sezone Srečanja z glasbo bosta Maks Strmčnik (orgle) in Pija Brodnik (sopran) izvajala izbran spored, ki ima naslov Koncertna maša posvečena papežu Janezu Pavlu II. Poslušali bomo delaj. S. Bacha, W. A. Mozarta, J. Haydna, C. Francka, G. F. Haendla in drugih, sam orgelski mojster Strmčnik pa bo izvajal štiri svoje improvizacije.
Koncert bo v cerkvi sv. Ivana ob 20.30.
M
Vabi na odprtje slikarske razstave
ODSEVI NARAVE
GALERIJAARS	,	.,	.. , ,	.
J	goriskega	umetnika	Marka	Faganela
Umetnika in njegova dela bo predstavil Jurij Paljk
Galerija Ars - Katoliška knjigarna Petek, 4. novembra 2005, ob 18. uri
PD STANDREZ
Abonma ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež 2005 Gledališče pod Kozolcem Šmartno ob Paki Nicola Manzari
MRTVI NE PLAČUJEJO DAVKOV
komedija (režija Jože Kranjc)
Nedelja, 6.11.2005, ob 17. uri Župnijska dvorana Anton Gregorčič, Štandrež
Prodaja vstopnic pri blagajni župnijske dvorane pol ure pred predstavo
POD POKROVITEUSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
V Galeriji Ars predstavili novi zbornik šempolajskega pisatelja
Lepa in ustrezna predstavitev Rebulove življenjskosti
V razstavnih prostorih galerije Ars na Travniku je bila v sredo, 26. oktobra, predstavitev zbornika tržaškega pisatelja Alojza Rebule, ki ga je uredila profesorica Lojzka Bratuž. Številne študije, ki so bile v zbornik vključene, so bile tudi sestavni del srečanja, ki ga je 26. marca lani priredilo Slavistično društvo Trst, Gorica, Videm v okviru Primorskih slovenističnih dnevov.
Zbornik, ki ga je izdala založba Mladika v sodelovanju z Goriško Mohorjevo družbo ter s Slavističnim društvom Trst-Gorica-Videm, so v Gorici predstavili prof. Lojzka Bratuž, literat Janez Povše in prof.
Marija Pirjevec. Večer je sooblikoval tudi sam pisatelj Alojz Rebula.
Prof. Lojzka Bratuž je prva prevzela besedo in predstavila potek nastajanja zbornika samega. Vsebinsko je zbornik predstavil literat Janez Povše. Povše meni, da je zbornik dosegel svoj cilj, ker ni niz navadnih predalčkanj osebnih not, suhoparnih podatkov in dolžno-
f.
f
Foto AC
stnega spoštovanja, izkazanega avtorju. "Zbornik je obogatil moje poznavanje pisatelja, ob branju pa sem se tudi sam obogatil." je izjavil Povše. Izdani zbornik izžareva živost, ki je v pestrih zgodovinskih obdobjih avtorjevega življenja, spremljala tudi Rebulov vsakdan. Po Povšetovem mnenju prikazuje torej zbornik avtorjevo umetnost, ki je polna slikovite fantazije, ki ni sama sebi namen, ki išče resnični cilj harmonije in je ukinitev nesmisla. Rebulov opus je skozi referat Rebulove poti k smislu orisala prof. Marija Pirjevec. Pripadnost narodu in jeziku je po besedah Pirjevčeve ontološka kategorija, ki
je globoko zasajena v človeško bit. Zato je Rebula, pisatelj z zelo širokimi obzorji, trdno povezan z rodno Primorsko. V središču njegovega opusa je tesnobno iskanje smisla s pomočjo krščanske transcendence in eshatologija. Rebulov pisateljski nazor je oddaljen od modernega postmodernizma, ki odgovarja izbrisu Absolutnega, torej vsega iskanja. V tej perspektivi postmodernizem pomeni črtanje vse visoke literature (od Danteja in Goetheja do Prešerna in Cankarja). Rebula pri vseh svojih likih izpostavlja eshatološke teme iskanja življenjskih resnic, ki so možne smo v
verskem doživetju. In bistvo vere je, da človek stavi na nevidno. Zadnji del večera je bil v obliki intervjuja, v katerem je pisatelj odgovarjal na vprašanja, ki mu jih je postavljala prof. Pirjevec. Pisatelj zase pravi, da ni pretirano zahteven avtor. "Nikoli nisem bil sibilin-ski ali pitijski" je dejal, čeprav je priznal, da mora bralec biti vsaj nekoliko kulturno osveščen. Spregovoril je tudi o posameznih slogih pisanja in pri tem dejal, da moderni stil uporablja odvečne besede in je zato izumetničen. Pri velikih pisateljih in pesnikih vsaka beseda stoji na svojem mestu in ima svoj smisel. Danes se mogi z besedami igračkajo. Zelo pomembno je pri Rebuli razmerje med literaturo in resnico. "Zame je čas literature minil v šestdesetih," je dejal Rebula, "ko sem spoznal Resnico". Moderni literati imajo, tako Rebula, večkrat sposobnost stila, a na tem pozlačenem pladnju nosijo brezvrednotje in nihilizem. Proti takemu nihilizmu je vera zelo močan zaveznik.
AČ
Gorica - Pokrajinska konzulta za slovensko skupnost
Na seji tudi L. Migliorini, pokrajinski odbornik za šolstvo in javna dela
V prejšnjih dneh se je sestala Pokrajinska konzulta za slovensko skupnost, ki je na sejo povabila pokrajinskega odbornika Migliorinija, da bi poročal o stanju šolskih objektov v pristojnosti Pokrajine. Odbornik je svoje poročilo začel z opisom trenutnega stanja v šolskem središču v ulici Puccini. Čeprav gre za razmeroma novo zgradbo, so pred kratkim začeli s popravili v kletnih prostorih zaradi pronicanja vode. Odbornik je opozoril na problem, da zgradba ni bila nikoli kolavdirana, ker občina - kljub številnim pozivom - še ni izdala vseh potrebnih listin. Poleg tega je omenil potrebo po asfaltiranju parkirišča, ki ga uporabljata bodisi slovensko šolsko središče bodisi italijanska
šola Galilei. Odbornik je v svojem poročilu poudaril vsestranski pomen slovenskega šolskega središča in izjavil, da spadajo slovenske šole med najkvalitetnejše na Goriškem in da veliko sodelujejo z drugimi izobraževalnimi ustanovami. Šolsko središče daje namreč na razpolago svoje prostore Univerzi v Vidmu, pomemben je bil tudi doprinos šolskega središča k organizaciji prireditev ob evropskem dnevu jezikov, ki ga vsako leto proslavljamo 26. septembra. Slovensko šolsko središče je tudi vključeno v projekt, ki predvideva povezavo slovenskih in italijanskih višjih šol preko računalniške mreže. Poleg tega slovenske šole aktivno sodelujejo pri čezmejnih projektih. Prisotne je
zanimalo tudi novo šolsko središče v Romjanu. V zvezi s tem je odbornik povedal, da Pokrajina sicer nima neposredne pristojnosti, predsednik Brandolin in njegov odbor pa sta se kljub temu zavzela za uresničitev tega načrta in priskrbela osnovna sredstva za gradnjo. Dežela je v ta namen odobrila Občini Ronke sredstva za izdelavo predhodnega načrta, sedaj je torej na potezi ta občina, ki mora v sodelovanju z drugimi zainteresiranimi upravami zagotoviti sredstva za kritje celotnega načrta.
Odbornik Migliorini je med svojim posegom omenil tudi pred kratkim odobreno šolsko reformo, ki se mu mestoma zdi težko izvedljiva, saj daje vtis, da je bila načrtovana od zgoraj. Na
koncu je odbornik omenil še potovanje na Kitajsko, kamor je šel skupaj s predsednikom Brandoli-nom. To je bila tudi priložnost za spoznavanje kitajskega šolskega sistema, v razvoj katerega država vlaga veliko sredstev.
Člani Konzulte so nato nadaljevali obravnavo ostalih točk na dnevnem redu. Predlagana je bila sprememba pravilnika z vključitvijo predstavnikov še iz drugih občin, v katerih živi slovenska skupnost. Predsednica Konzulte Bernardka Radetič je predlagala določitev nagrade, ki bi jo podeljevali italijanskim posameznikom, društvom in privatnim organizacijam za zasluge pri širjenju in vrednotenju slovenske kulture ter pri spodbujanju sožitja. Člani Konzulte so se dogovorili, da bodo o zanimivem predlogu podrobneje razmislili. Na prihodnjo sejo nameravajo povabiti pokrajinskega odbornika za prevoze in cestno infrastrukturo Edija Minina.
Bernardka Radetič
Predsednica
Jeremitišče
Spremembe regulacijskega načrta v operativni fazi
namestila plinsko napeljavo. Zemljišča, ki jih urbanistični načrt ne bo namenil gradnjam, bodo spremenili v zelene površine.
spomeniško varstvo (cerkvica je namreč zaščitena) in še morebitni ugovori posameznikov. Po teh postopkih se bo končno izrekel občinski svet, predvidoma v poletnih mesecih leta 2006. Ti roki so težko sprejemljivi za Jeremi-
Goriški občinski odbornik za urbanistiko in javna dela Bruno Crocetti je v ponedeljek, 24. okrobra, sklical na goriško občino prebivalce in lastnike nepremičnin v Jeremitišču z namenom, da bi jih seznanil o zadnjih ukrepih občinske uprave glede tega zaselka. Na srečanju, ki ga je uvodoma vodila občinska odbornica za čezmejno sodelovanje Mara Černič, sta goriška upravitelja, ob prisotnosti svetovalca Božidarja Tabaja in predsednika štandreškega rajonskega sveta Marjana Breščaka, povedala, da je občina zaradi preobremenjenosti tehničnega osebja dala nalogo za izdelavo sprememb regulacijskega načrta glede Jeremitišča zunanji strokovnjakinji arh. Sari Ianesch.
Foto DP
Slednja ima tri mesece časa, da izroči občini urbanistični elaborat. Jeremitarji so ponovno seznanili občinske predstavnike in tehnike, da pričakujejo, da se z urbanističnimi spremembami ohranijo značilnosti zaselka in da se dajo možnosti zainteresiranim, da si uredijo svoje domove, da lahko spremenijo prostore, ki so bili nekoč namenjeni kmetijskim dejavnostim v bivalne, in da jih tudi lahko razširijo do določene mere. Pričakujejo tudi, da bo občina postavila zaščite pred hrupom bližnjega tovornega postajališča, da bo uredila cestno omrežje, ojačila javno razsvetljavo in
Občinski tehniki so Jeremitarje seznanili s predvidenimi postopki za dokončno odobritev načrta. Poverjena arhitektinja Ianesch bo obiskala vse zainteresirane in se bo z njimi pogovorila o njihovih predlogih. Sledila bo izdelava načrta, v roku treh mesecev, ki bo nato podvržen odobritvi občinske komisije, občinskega sveta, deželne uprave, zavoda za
tarje, predvsem še za tiste, ki tam prebivajo in imajo številne družinske člane, predvsem mlade, ki jim sedanje stanje ne dopušča, da bi razpolagali z minimalnimi prostorskimi in bivalnimi pogoji. Nekateri so bili že prisiljeni se izseliti. To je vsekakor zadnja priložnost, ki jo ima goriška občina, da zadosti obljubam, danim pred tremi leti.
NOVI
GLAS
Na pobudo stranke Slovenske skupnosti
Gorico obiskala poslanska skupina stranke NSi
novem zakonu, ki ureja odnose med manjšinskimi in zdomskimi Slovenci ter matično domovino, o novem načinu financiranja organizacij onkraj slovenske meje. V imenu SSk je spregovoril deželni podtajnik Andrej Berdon in med drugim izpostavil potrebo, da bi slovenska vladna koalicija svojim manjšinam po svetu ponudila pomembnejše institucionalno predstavništvo, ministrstvo za Slovence v zamejstvu in po svetu. Ob sklepu
debate je svoja opažanja in razmišljanja povzel še Alojz Sok, vodja poslanske skupine NSi. Predstavil je novi zakon o urejanju odnosov med matico in manjšinami ter zdomci. Izrazil je tudi naklonjenost novemu načinu financiranja zamejskih organizacij in zavzemanje za pobudo o uvedbi samostojnega ministrstva za Slovence v zamejstvu in po svetu. Gosti so že pred tem z delegacijo SSk obiskali trg pred Severno železniško postajo, kjer sta pozdrav slovenskim poslancem izrekla pokrajinski predsednik SSk Ivan Černič in občinska odbornica v Gorici Mara Černič, ki je predstavila sodelovanje med Gorico in Novo Gorico. Poslanska skupina NSi se je nato seznanila z delovanjem SSk na sedežu stranke, kjer je spregovoril go riški občinski svetnik Bernard Špacapan. KCLB in vse organizacije, ki tam delujejo, so gosti spoznali iz besed predsednika KTD Damjana Paulina. Srečanje se je sklenilo z obiskom na števerjanski občini, kjer je poslance NSi pričakal župan Hadrijan Corsi, jim predstavil delovanje občine in jih v vlogi predsednika gorske skupnosti, ki zajema tudi Benečijo, seznanil s stanjem Beneških Slovencev.
AČ
Stranka Slovenske skupnosti je v soboto, 29. oktobra, v Gorici sprejela poslansko skupino stranke Nove Slovenije. Gosti so si ogledali nekaj pomembnejših objektov za slovensko manjšino v Gorici ter se o problematikah slovenske manjšine v Italiji pogovorili s predstavniki SSk in SSO.
Besedo je prvi prevzel Janez Povše, goriški pokrajinski predsednik SSO, ki je orisal delovanje znotraj te krovne organizacije. Omenil je dve pomembni središči v mestu, Kulturni center Lojze Bratuž in prostore na Travniku, v katerih je nameščena Katoliška knjigarna, GMD, KTD, naš tednik in Galerija Ars. Opisal je vse dejavnosti, ki v teh centrih potekajo. Zaustavil se je pri delovanju Zveze slovenske katoliške prosvete in nato omenil delovanje novonastalega Mladinskega doma, Zavoda sv. Družine ter krožka Anton Gregorčič. Ob sklepu svojega posega je Povše predstavil še dve pomembni realnosti: OŠ v Romjanu in po-
dročje Krminskega in Plešive-ga, v katerih je vse bolj čutiti tudi slovensko prisotnost. Besedo je zatem povzel Sergij Pahor, deželni predsednik SSO, ki je predstavil problematike in še nerešene težave slovenske manjšine, začenši z zaščitnim zakonom. Omenil je tudi, da bi si želel tesnejših odnosov z RS in prizadevanja Ljubljane po večji prepoznavnosti manjšine v matični domovini.
Ob tem se je razvila debata o
SSk povabila podpredsednika deželne vlade v Gorico	rico vozijo z
Moretton: "Šoli Trinko bomo EsEr
še naprej pomagali
U	vsekakor
ostaja prenovitev stavbe v
vensko skupnost na Goriškem, temveč za celotno Gorico. Mesto bi tako ponovno pridobilo infrastrukturo z zgodovinskim in kulturnim pomenom.
Že pred srečanjem na šoli Ivan Trinko se je odbornik Moretton soočil s problematiko telovadnice ob Kulturnem centru Lojze Bratuž. Tam so namreč potrebna obnovitvena dela
strehe. Upravljalec se mora pri tem posegu nasloniti na ustrezno administrativno oblast (Goriško pokrajino), ki lahko deželo zaprosi za primerno subvencijo. Zadnji del Morettonovega obiska se je odvijal na števerjanskem županstvu, kjer je gosta sprejela tamkajšnja občinska uprava z županom Corsijem na čelu. Prvi števerjanski občan je poudaril potrebo, da se sistematizirajo in prenovijo urbanistični servisi kot so npr. javna razsvetljava, vodovodna napeljava in prekratek "delovni čas" tamkajšnjega mejnega prehoda. Morettona je opozoril tudi na hidrogeološke težave briškega območja (krušljivost tal). Corsi je Brda ovrednotil kot potencialno zelo dobro turistično območje, ki lahko svoj iz vinogradništva izhajajoč potencial razvije samo z rešitvijo zgoraj omenjenih tematik. Deželni odbornik je obljubil, da se bo v Trstu zavzemal za dodelitev potrebne finančne pomoči v okviru načrta vrednotenja manjših zgodovinskih centrov.
Andrej Čemlc
li prisotni še občinski odbor-	našnji prostori zelo dobri, a je
niki Bruno Crocetti, Maurizio	njihova lokacija izven samega
Salomoni in Mara Černič,	središča mesta. To predstavlja
predstavnik Sindikata sloven-	težavo za vse otroke, ki se v Go-
Kapucinski ulici, v kateri naj bi po obnovi SŠ Ivan Trinko našla svoje dokončno domovanje. V zvezi
s tem je odbornik Crocetti dejal, da občina še išče finančna sredstva za kritje stroškov. Trenutno je na razpolago približno 50% znesek od potrebnih 2.500.000 evrov (vključno s telovadnico znaša vsota
3.400.000	evrov). Moretton je k temu dodal, da je dežela pripravljena nadaljevati sofinanciranje tudi leta 2006. Deželni odbor je prenovitvi stavbe na Kapucinski ulici že namenil milijon evrov, naslednje leto pa bi se po Mo-rettonovih besedah	deželni
mošnjiček utegnil še enkrat odvezati v ta namen. V treh letih bi lahko bilo prenove konec in dijaki bi se lahko ponovno namestili v obnovljenih prostorih. Svetnik Špacapan je potrdil pomembnost ponovne usposobitve že večkrat omenjene stavbe, ki bi bila koristna ne samo za slo-
Gianfranco Moretton, podpredsednik deželne vlade F-Jk in odbornik za okolje, javna dela in civilno zaščito, je bil v sredo, 26. oktobra, na povabilo SSk gost slovenskega življa na Goriškem. V spremstvu deželnega svetnika Mirka Špacapana in Damijana Ter-pina, deželnega tajnika SSk, je najprej na terenu preveril stanje strehe v telovadnici ob Kulturnem centru Lojze Bratuž, obiskal nato nižjo srednjo šolo Ivan Trinko na novem sedežu v ul. Grabizio ter svojo goriško pot sklenil v Števerjanu, kjer je bilo na sporedu srečanje s tamkajšnjim županom Hadrijanom Corsijem.
Na srednji šoli Ivan Trinko se je Moretton srečal z ravnateljico Elizabeto Kovic ter številnimi predstavniki občinske uprave in raznih inštitucij. Poleg Špacapana in Terpina so bi-
ske šole Joško Prinčič, članica slovenske konzulte pri goriški občini Kristina Knez, ravna-
teljica didaktičnega ravnateljstva v ulici Brolo Mirka Brajnik ter predstavnica staršev Ana Turus. Pogovor se je seveda vrtel okoli žgoče problematike stalnega premeščanja slovenske nižje srednje šole v Gorici. Splošna ocena je bila, da so da-
Kratke
Veleposlanik dr. Andrej Capuder se je sestal z urednikoma Novega glasa
Dr. Andrej Capuder, ki prav te dni odhaja na pomembno državniško mesto v Rim, kjer bo prihodnja leta vodil slovensko veleposlaništvo, je pred odhodom v Rim prišel v spremstvu generalnega konzula Republike Slovenije v Trstu Jožeta Šušmelja in konzula Zorka Pelikana tudi na obisk v Gorico, kjer se je v petek, 21. oktobra, na prijateljski način sestal z našima urednikoma Andrejem Bratužem in Jurijem Paljkom.
Z našima urednikoma seje dr. Andrej Capuder pogovarjal o vlogi našega tednika in tudi o goriškem prostoru, predvsem pa o slovenski prisotnosti v mestu in širše na Goriškem, tudi na slovenski strani, o sodelovanju na vseh področjih in seveda o vlogi Novega glasa. Glavni urednik Andrej Bratuž je uglednemu gostu prikazal nastanek in namen našega tednika, odgovorni urednik Jurij Paljk pa je prikazal današnje uspehe slovenskega življa na Goriškem in seveda tudi težave.
Veleposlanik dr. Andrej Capuder je pred odhodom v Rim obiskal vse slovenske časnike v Italiji in tudi Radio Trsta A, kar kaže, da je hotel spoznati našo stvarnost s strani časnikarjev, za katere že pregovorno velja, da dobro poznajo družbo, sredi katere živijo in delajo.
Dr. Andrej Capuder je sprejel predstavnike Slovenske skupnosti
V četrtek, 27. t.m., je na Ministrstvu za zunanje zadeve v Ljubljani novi ambasador Republike Slovenije v Italiji dr. Andrej Capuder sprejel na vljuden razgovor predstavništvo Slovenske skupnosti. Deželni tajnik SSk dr. Damijan Terpin ter predsednik stranke dr. Drago Štoka sta ambasadorja seznanila s stališči Slovenske skupnosti do raznih aktualnih problemov v medsebojnih odnosih med Italijo in Slovenijo, ki so danes v ospredju pozornosti. Govor je bil predvsem o izvajanju zaščitnega zakona, kije žal še vedno v fazi pasivnega neizvajanja s strani italijanske države.
V sproščenem pogovoru med veleposlanikom Republike Slovenije
v Rimu in predstavniki SSk je bil nadalje govor o vsestranski problematiki slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, tudi s posebnim ozirom na vlogo, ki jo v novi evropski stvarnosti morajo imeti narodnostne skupnosti; slednje naj ne bodo le most med raznimi državami, temveč morajo biti predvsem aktivni soustvarjalec dobrega sožitja in objektivnega napredka na vseh nivojih in forumih, in to v korist vseh zainteresiranih držav.
7. mednarodno fotografsko srečanje v Kulturnem domu
V Galeriji Kulturnega doma v Gorici (ul. I. Brass 20 - Italija) je na ogled mednarodna fotografska razstava 7. Fotosrečanje, na kateri sodelujejo člani fotokluba Skupina 75: Sergio Culot, Vilko Fajt, Mitja Juren, Flavio Mosetti, Valter Nanut, Igor Pahor, Slivan Pittoli, Boris Prinčič, Zdenko Vogrič in gostje: Guido Cecere (Italija), Maria Fina Ingaliso (Italija), Susi Krautgartner (Avstrija), Vlado Lozič (Hrvaška) in Rafael Podobnik (Slovenija).
Oseka na robu gozdov Dušana Jelinčiča v Kulturnem domu v Gorici
Slovensko stalno gledališče v sodelovanju z Radijskim odrom bo v ponedeljek, 7. novembra, ob 20.30, nastopilo z enkratno koncertno izvedbo besedila Oseka na robu gozdov, ki jo je napisal Dušan Jelinčič. Jelinčičevo besedilo je režiral Marko Šosič, pri oblikovanju večera sodelujeta Peter Korišic in Diego Sedmak, besedilo pa berejo: Andrej Pisani, Vladimir Jurc, Gregor Geč, Tomaž Susič, Janko Petrovec, Nikla Petruška Panizon, Maja Blagovič in Stojan Colja.
Posvet o odporništvu v Gorici
Minuli petek je bil v pokrajinski palači posvet zgodovinarjev, na katerem so osvetlili nove dokumente in vidike na skupno zgodovino Furlanov, Slovencev in Italijanov na Goriškem med drugo svetovno vojno. Posvet sta priredila Inštitut za družbeno in versko zgodovino ter Inštitut za srednjeevropska srečanja.Na posvetu z naslovom Viri in težave odporništva na Goriškem: med brigado Osoppo in Osvobodilno fronto so nastopili zgodovinarji France M. Dolinar, Italo Santeusanio, Franc Kralj, Peter Černič, Luigi Tavano, Tamara Griesser Pečar, Luciano de Cillia, Raul Pupo, Nevenka Troha in Tomaž Simčič. Predstavili so nove dokumente in pričevanja, ki osvetljujejo doslej še nepoznane dogodke odporništva na Goriškem.
Franc Kralj pa je doslej še nepoznane dnevniške zapise goriškega duhovnika Rudolfa Klinca, kije med drugo svetovno vojno deloval kot duhovnik v Velikih Žabljah na Vipavskem in je imel med vojno tesne stike z vrhom slovenske Osvobodilne fronte, preganjali pa so ga tako Nemci in Italijani kot poznejši zmagovalci.
Ciril Zlobec v Kulturnem domu v Gorici
0b 80-letnici Cirila Zlobca prireja Kulturni dom v Gorici posebno Srečanje z avtorji, na katerem bo častni gost ravno slovenski akademik. Ciril Zlobec seje rodil leta 1925 v Ponikvah na Krasu. Prve pesmi je Zlobec objavil v partizanskem tisku, prvo zbirko Pesmi štirih (1953), skupaj s Kovičem, Menartom in Pavčkom. Srečanje v Kulturnem domu v Gorici bo v torek, 8. novembra 2005, s pričetkom ob 18. uri. Pesnika bo predstavila prof. Nadja Marinčič.
NOVI
GLAS
Borštnikovo srečanje 2005
Mirandi Caharija prestižni Borštnikov prstan
Borštnikov prstan, najpomembnejša in najbolj dragocena nagrada za vsakega odrskega igralca, se bo odslej lesketal tudi na prstu igralke Mirande Caharija, dolgoletne članice Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Vsi, ki v zamejstvu spremljamo ustvarjalni trud našega gledališča, smo izredno veseli, da je to priznanje prejela prav Miranda Caharija. Borštnikovega prstana sta bila v SSG pred njo deležna Rado Nakrst (1976) in Mira Sardoč (1991). Miranda Caharija, temperamentna igralka iz Križa, je umetniška cvetka iz naših logov, zato tem dražja in bližja našemu čutenju, mišljenju in izražanju. Njeno odrsko izvajanje je vselej obžarjeno s tistim toplim kraškim soncem, ki ogreje še tako zakrknjenega, neprizadetega gledalca, življenjsko radoživo, polno svežine in zdravega nadiha po valujočem morju in burji, ki prežene tudi najbolj vztrajne oblake. Primorska širina, živahnost, duhovita radoživost in optimistična nota so prisotne včasih bolj poudarjeno, včasih bolj zastrto, v vseh njenih brezštevilnih likih, ki jih je s talentom, z veščino, predvsem pa veliko ljubeznijo zgradila na več kot štirideset let dolgi umetniški poti. Le-ta jo je konec petdesetih let iz slikovite rodne vasi popeljala že kot rosno mlado dekletce v Trst v tržaško gledališče. Tu je v takratni gledališki šoli, ob nasvetih in zgledih velikih gledaliških mojstrov, dodobra vsrkala vase gledališko umetnost in vse njene skrivnosti ter ostala zvesta našemu gledališču, tudi v težjih trenutkih. Ni zapustila svoje publike, ki jo je že zgodaj vzljubila, čeprav so jo kot prikupno in talentirano umetnico vabili širši gledališki svet, mikavna filmska obzorja in ne nazadnje tudi glasbena pota.
V našem gledališču je v dolgi karieri odigrala številne stranske in pomembne vloge različnih žanrov slovenskih in
svetovnih, klasičnih in modernih dramskih piscev. Bila je Ofelija v Hamletu, Desdemona v Othellu, Viola v Shakespearovi komediji Kar hočete, Nežka v Linhartovem Matičku, Župančičeva Veronika Deseniška, Matilda in Helena v Cankarjevem Narodnem blagru, Nina v
Kralju na Betajnovi.... Igrala je Moliera, Plavta, Ruzanteja, O. Wilda, Čehova, Lorco,
Brechta, T. Williamsa, Nušiča in mnogo drugih. Vsakemu odigranemu liku se je posvečala resno in zavzeto z vidnim umetniškim zorenjem, tako da je s svojimi stvaritvami skupno s kolegi pomagala pri umetniškem vzponu našega gledališča, ki je delovalo pod vodstvom Jožeta Babiča, Filiberta Benedetiča, Miroslava Košute in drugih in si ustvarilo častno mesto v ožjem in širšem gledališkem okolju. Zaradi tega, kot pravi ob koncu obrazložitve priznanja Andrej Inkret, je treba Mirandi Caharija "samo še stisniti roko in ji čestitati za letošnji Borštnikov prstan", ki ji ga je na Dan gledaliških ustvarjalcev, na slavnostnem večeru 40. Borštnikovega srečanja v dvorani SNG
Maribor v sredo, 26. oktobra, izročil Bine Matoh, kolega iz SNG Nova Gorica, lanskoletni prejemnik te nagrade. Poleg Matoha sta v žiriji za podelitev tega najvišjega priznanja za življenjsko delo bila še predsednik Borštnikovega srečanja Tone Partljič in Vasja Predan. Miranda Caharija je v
zahvalnih besedah razkrila, da s prejetjem Borštnikovega prstana se ne končuje njena igralska pot, ampak se začenja nova. To ji iz srca želimo tudi vsi zamejski gledalci, ki smo navezani nanjo in na njene polnokrvne, življenjsko pristne dramske like. Strokovna žirija letošnjega BS v sestavi Ivanka Mežan, Jaroslav Skrušny, Petra Pogorevc, Ignacija J. Fridl in Dragan Živadinov je ob tehtnih utemeljitvah podelila še vrsto drugih nagrad. Izmed osmih predstav, ki jih je selektor Marko Sosič izbral za 40. Borštnikovo srečanje, je bila najboljša predstava v celoti Medtem Srečka Fišerja v izvedbi SNG Nova Gorica. Najboljši režiser je Mile Korun za odrsko konstrukcijo romana Bratje Karamazovi, v izvedbi SNG Drama Ljubljana. Pet enakovrednih nagrad so za igralske dosežke prejeli Radoš
Bolčina, Silva Čušin, Igor Samobor, Romana Šalehar in Janez Škof, za mladega igralca pa Saša Tabakovič. Nagrado za glasbo je prejel skladatelj Aldo Kumar za predstavo Kralj Ojdipus v koprodukciji Gledališča Koper in Prešernovega gledališča Kranj, za estetski preboj režiser Diego
de Brea za predstavo Alexandra Dumasa in Srečka Fišerja Kraljica Margot v izvedbi SMG Ljubljana, in za predstavo Christopherja Marlovvea Edvard Drugi v izvedbi SNG Drama Ljubljana in Bitef teatra Beograd, nagrado Dominika Smoleta za dramsko besedilo pa Srečko Fišer za delo Medtem po motivih romana Premirje Prima Levija v izvedbi SNG Nova Gorica.
Slavnostni večer BS je sproščeno vodil Janko Petrovec, ki je ob koncu povabil zamudnike k vpisu gledališkega abonmaja. Program sta požlahtnili igralki Milena Župančič z uvodnim nagovorom in Vesna Pernarčič Žunič, ki je ob klavirski spremljavi Jožija Šaleja zapela nekaj znanih pesmi nepozabne pevke Edith Piaf.
ne
In memoriam
Marjan Zadnikar: 1921-2005
Nezadržno odhajajo utemeljitelji slovenske umetnostno-zgodovin-ske stroke. V petek, 7. oktobra, so na ljubljanskih Žalah položili k večnemu počitku eminentnega slovenskega umetnostnega zgodovinarja in konservatorja dr. Marjana Zadnikarja. V svoji knjigi Preden odidem je za uvod zapisal: "Kdor bi po dolgem in povprek ne le enkrat preromal to našo čudovito zemljo in bi hodil po njej odprtih oči in še bolj odprtega srca, bi nekoč nemara le zaslutil, čemu ji pravimo domovina..." V tem stavku je izražena vsa Zadnikarjeva ljubezen do slovenske zemlje in njene kulturno-zgo-dovinske dediščine, ki je usodno zaznamovala njegovo življenjsko pot.
Marjan Zadnikar se je rodil 27. decembra 1921 v Novem mestu, a že od leta 1922 živel v Ljubljani, kjer je opravil vse
šolanje. Študij umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti je končal z diplomo pri prof. Francetu Steletu in ji kasneje dodal še doktorat znanosti. Od leta 1947 pa do upokojitve leta 1982 je delal na Zavodu za spomeniško varstvo v Ljubljani. Že z doktorsko disertacijo Romanska arhitektura na Slovenskem je nakazal smer svojih poglavitnih raziskovalnih naporov, ki jih je razvijal vzporedno s poklicnim konservatorskim delom. Študij je poglabljal še v Franciji in Nemčiji in si kmalu pridobil mednarodni sloves izrednega poznavalca evropske samostanske, predvsem kartuzijanske in cistercijanske arhitekture, ki je na Šlovenskem med najstarejšimi v Evropi. Svoje poglobljene raziskave o romanski arhitekturi na Slovenskem je strnil v monumentalnem delu Romanika v Sloveniji. Temu pa se pridružuje dol-
ga vrsta znanstvenih razprav, strokovnih in poljudnih člankov in nad štirideset samostojnih knjig, med katerimi je verjetno širšemu krogu občinstva najbolj znana knjiga Znamenja na Šlovenskem. V tem delu je Zadnikar prvi tipološko opredelil za slovensko pokrajino nepogrešljive kapelice, križe in podobne pomnike. Med številnimi monografskimi študijami umetnostnih spomenikov na Slovenskem pa zavzema odlično mesto knjiga o taborski cerkvi v Hrastovlju s slavnim Mrtvaškim plesom. Poleg izjemne strokovnosti je treba v njegovih delih poudariti tudi izostren čut za lepoto izražanja, skrb za slovenski jezik in gorečo ljubezen do rodne zemlje, ki izhajajo iz človeka z izredno plemenito srčno kulturo. Pri tem se posebej odraža njegova zaskrbljenost za usodo slovenskega človeka in njegove kul-
turne dediščine zunaj meja slovenske domovine. Ko to v svinčenih časih v Sloveniji ni bilo pravilo, je Zadnikar skušal vsaj s pisano besedo reševati kulturne spomenike v zamejstvu. Z veseljem je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sprejel tudi vabilo Slovenskega katoliškega akademskega društva (SKAD) za predavanje o romaniki v ciklusu o umetnosti na Slovenskem in se z zanimanjem poučil o kulturnem delovanju Slovencev v Gorici. V letih, ko je deloval na Zavodu za spomeniško varstvo, pa se je večkrat primerilo, da je - ironija usode - kot konservator moral nemočno gledati propadanje ah celo uničevanje slovenske, predvsem sakralne kulturne dediščine. Teh grenkih doživetij niso mogla omiliti niti številna visoka odličja in priznanja, ki so mu jih podelili v zadnjih letih.
Po vestno in z ljubeznijo opravljenem delu naj dr. Marijan Zadnikar uživa v večni Lepoti na nebesnih poljanah!
Veiena KoišičZom
Kratke
Paviljon Poslovnega centra Hit gosti dela Crtomira Freliha
Nova Gorica, 24. oktobra 2005 - V četrtek, 27. oktobra, so v Paviljonu poslovnega centra Hit v Novi Gorici odprli razstavo del slovenskega slikarja Črtomira Freliha z naslovom Figura v ustvarjalnem popotovanju. To je bil že peti v nizu dogodkov letošnje galerijske sezone Paviljona. Po razstavi del umetniške skupine BridA, razstavi del Jožeta Šubica, izboru slik Metke Krašovec in razstave del treh mlajših slovenskih ustvarjalk (Ksenije Čerče, Mojce Zlokarnik in Natalije Šeruga) se je v Hitovi galeriji tokrat predstavil priznani slovenski slikar Črtomir Frelih.
Avtorja in njegova dela je predstavila kritičarka Anamarija Stibilj Šajn, ki je o njegovem ustvarjanju, med drugim, zapisala:
“Frelihova telesa je najprej oživljal duh nebesne svetlobe, ki je prihajala iz onostranstva. V najnovejših delih pa se onostranstvo spreminja v tostranstvo. Figura pridobiva barvno mesenost, vdahnjeno ji je tuzemsko življenje, tisto, ki utripa v elementarnih barvah. Da, tudi živahnim, žarečim barvnim akcentom se avtor ne odpoveduje, vedoč, da, če bo kolorističnega pridiha preveč, bo ponovno posegel po beli in z njo očistil, razbremenil, zastri slikovno polje, ni pa ga povsem prekril. Pri tem pa mu uspeva ohraniti čistost, suverenost in samostojnost posamezne barvne osnove, saj se barve srečujejo v posameznih plasteh, na različnih nivojih likovne zgradbe in se tako ne mešajo materialno, ampak le optično.”
V Ajdovščini so na ogled Preproste reči Bogdana Borčiča
V ajdovski Pilonovi galeriji so v petek, 28. oktobra, ob 18. uri odprli razstavo letošnjega Prešernovega nagrajenca za življenjski opus Bogdana Borčiča Preproste reči. Slikar in grafik se bo predstavil s 30 grafikami - jedkanice, akvatinte, suhe igle - in štirimi pleksi kockami, ki sicer sodijo v precej obširnejši cikel, nastal med letoma 2003 in 2005, so sporočili iz Pilonove galerije. Razstava bo na ogled do 28. novembra.
Kot pravijo v Pilonovi galeriji, Borčič obiskovalca razstave tokrat pelje do samega začetka, do odkrivanja bistva v najdenih stvareh, do tistega trenutka, ko umetnikovo oko zazna v zavrženem predmetu lastnost, ki ga dviga v kategorijo likovnega dražljaja, ko ga odtisne na papir. Obiskovalca uvaja v svet preprostih, vsakodnevnih motivov, ki pa je prav zaradi tega najintimnejši in najbolj poveden od vseh, kar si jih izmislimo v življenju, saj je svet preprostih reči v naši neposredni bližini. Borčičeve grafike z ajdovske razstave so prvič predstavljene javnosti. Cikel seje rodil iz veselja do tistih malih, preprostih reči, ki jih je umetnik najprej odkril v ostankih grafičnih plošč, ki jih lahko še zaokroži in uporabi v svojevrstni minimalistični reciklaži. Kmalu pa se je obrnil k predmetom, ki jih najde ob vsakodnevnih poteh, v ateljeju ali kot razvrednotene kose v bolšjaku. Razstavo zaključuje predmet sam, v vsej svoji unikatnosti ujet v prozorni pleksi kocki, so še zapisali o razstavi. Ob tej priložnosti bo izšel tudi album 25 reprodukcij Borčičevih grafik s spremnimi teksti v slovenskem, italijanskem in angleškem jeziku. V manjši dvorani Pilonove galerije so na ogled tudi štiri dela iz Borčičevega dachauskega cikla, s katerim se je umetnik dotaknil svoje travmatične izkušnje iz koncentracijskega taborišča, kjer je bil zaradi aktivnega dela v odporniškem gibanju zaprt med drugo svetovno vojno in kjer je lani cikel tudi postavil na ogled.
Letošnji Prešernov nagrajenec ima sicer za seboj bogat in raznolik opus tako v grafiki kot v slikarstvu. 0 njegovih delih sta v zadnjih letih ob številnih razstavnih katalogih izšli dve izčrpni monografiji, ena posvečena grafikam, druga slikarstvu, pred izidom pa je še tretja, ki bo ocenila risbe. Bogdan Borčič se je rodil leta 1926 v Ljubljani, študiral je na ljubljanski likovni akademiji, se izpopolnjeval pa v Parizu. Med letoma 1969 in 1973 je na ALU poučeval na slikarskem, od leta 1973 do leta 1984 pa na grafičnem oddelku. Leta 1979 je bil gostujoči profesor na Likovni akademiji v belgijskem Monsu. Borčič je prejel številne nagrade, tako nagrado Prešernovega sklada leta 1965, Župančičevo nagrado leta 1977 in Jakopičevo nagrado leta 1982. Imel je več kot sto samostojnih razstav doma in v tujini. V Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, kjer Borčič živi in ustvarja od leta 1980, so lani postavili stalno zbirko njegovih del. / STA
Za naš jezik
Teran in prosečan (prosek)
V etimološkem slovarju sem brala, da izhajata besedi ter^n in prosččan (prbšek je varianta za sladko vino) iz italijanščine. Ker se mi je zdelo čudno, sem pogledala v italijanski slovar Treccani (pet debelih knjig), da zvem, kaj o tem pravijo Italijani. Tu piše: terrano s. m. adattamento della forma locale (!) teržn prosecco s. m. dal nome della localita' di Prosecco, in provincia di Trieste, che sembra essere stato luogo d'origine.
Italijani torej trdijo, da je teran prvotna lokalna (beri: slovenska) oblika. (V Sloveniji obstaja tudi priimek Teran!).
Prav tako trdijo, da njihovo vino prosecco (ki zaznamuje navadno in sladko vino) izhaja iz slovenskega Proseka.
Je treba še kaj dodati?
NOVI
GLAS
Podelitev Redov za zasluge v predsedniški palači v Ljubljani
Predsednik Drnovšek odlikoval g. Jakomina in dr. Paulina
Nova številka revije Annales
Znanstveno raziskovalno središče Univerze na Primorskem in Zgodovinsko društvo za Južno Primorsko izdajata že vrsto let kvalitetno znanstveno in strokovno revijo Annales. To je interdisciplinarna revija humanističnih, družboslovnih in naravoslovnih vsebin za istrske in mediteranske študije.
Prva letošnja številka v zgodovinski in sociološki zbirki - revija izhaja namreč dvakrat na leto v zgodovinski in sociološki zbirki in dvakrat v naravoslovni - prinaša več izvirnih in preglednih znanstvenih člankov. Večina besedil je napisanih v slovenščini, nekatera so v angleščini ali italijanščini (tokrat eno tudi v hrvaščini), pri vseh pa so povzetki v omenjenih treh jezikih.
Nekateri članki v tokratni številki obravnavajo tudi stvarnost na tukajšnji strani meje. Aleksander Panjek z Univerze na Primorskem in s tržaške univerze je v prispevku Ovrednotenje tradicionalne hrane in zgodovina poljedelstva analiziral ponudbo turističnih kmetij na italijansko-slovenskem območju med Gorico in Koprom. Alessio Fornasin z videmske univerze pa piše, do kod so prišle dosedanje raziskave o geografskih informacijskih sistemih za zgodovino Furlanije. V svoji rekonstrukciji administrativne geografije Furlanije od začetka moderne dobe do današnjih dni je avtor ponazoril dve različni seriji zemljevidov. Prva se nanaša na administrativne karte Furlanije iz obdobja od 1866 do 1915, ki temeljijo na občinah, druga pa zadeva meje med župnijami v Furlaniji ob koncu 18. stoletja.
Za našo stvarnost pa je najbolj zanimiv izvirni znanstveni članek, v katerem Martina Pikelj Bratuž opravi komparativno analizo formalno-pravnega varstva narodnih skupnosti v Republiki Sloveniji, Republiki Italiji in v zakonodaji Evropske zveze. Prvi del članka je teoretičen, drugi pa empiričen. Avtorica primerja formalno-pravno plat z izsledki raziskave, ki jo je izpeljala med nekaterimi nosilci slovenske kulture v Italiji oziroma natančneje na Tržaškem in pa med nosilci slovenske in italijanske kulture v slovenski Istri. Iz seznama uporabljenih virov in literature izhaja, da za ta svoj članek avtorica še ni imela na razpolago pomembne in obsežne študije z naslovom Na oni strani meje, ki je lani prav tako izšla pri Znanstveno raziskovalnem središču Koper in ki prinaša obsežen zgodovinski in pravni pregled stanja slovenske narodne skupnosti v Italiji.
Kot običajno, tudi ta številka revije prinaša več poročil in ocen o zanimivih publikacijah, ki so nedavno izšle, nekatere tudi v slovenskem prostoru.
(mab)
ferja, enega izmed vodilnih slovenskih pesnikov, prevajalcev in intelektualcev zadnjih desetletij. Nagrado so mu izročili za izjemen prispevek v slovenski poeziji in prevodni literaturi, uveljavljanju slovenske kulture v svetu ter za zasluge pri utrjevanju demokracije v naši družbi.
Veno Taufer je pri nas posebej poznan kot ustanovitelj mednarodnega literarnega festivala Vilenica, pomembnega kulturnega dogodka v celi Srednji Evropi.
Drnovšek se je v svojem pozdravu zahvalil vsem nagrajencem, da so vsak na svojem področju prispevali k razvoju in dobrobiti Slovenije in Slovencev. Posebej je omenil tudi pomembnost ohranjanja slovenstva. Delo nagrajencev je hvalevredno, ker je oralo ledino poti slovenske državnosti. "Vaš zgled je vzpodbuda za vse nas." je sklenil svoj poseg predsednik Drnovšek, ki je tako prepustil besedo nagrajencem. Dr. Paulin se je zahvalil predsed-
Foto AČ
niku, da se je ob tej priložnosti spomnil zamejskih in zdomskih Slovencev in dejal, da to priznanje velja tudi za vse sodelavce, s katerimi na italijanski strani meje ustvarja skupni slovenski prostor. Tudi g. Dušan Jakomin je izrazil zadovoljstvo ob nagradi, ki je priznanje prizadevanju Slovencev izven matične domovine, in z Gregorčičevim citatom "Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan," dejansko najučinkoviteje obnovil svoje večdesetletno delo med tržaškimi Slovenci.
Andrej Čemic
dr. Damjan Paulin m g« Dušan Jakomin
Predsednik Drnovšek je z Redom za zasluge odlikoval dr. Damjana Paulina za zasluge pri ohranjanju slovenske kulture in prispevek pri utrjevanju slovenske nacionalne identitete na Goriškem.
Dr. Damjan Paulin je pomembno sooblikoval narodnopolitično in kulturno življenje Slovencev na Goriškem. Zlasti seje to izkazalo v okviru Zveze slovenske katoliške prosvete, kot izraz delovanja Slovencev v deželi Furlaniji - Julijski krajini. Pri uveljavljanju	pravic
vsestranskega dialoga, ki temelji na vrednotah demokracije, ideološkega pluralizma in krščanstva. Prispeval je, da so se goriški Slovenci bolj odprli na vse strani in začeli vključevati vsvoje delo, tudi dejavnosti Slovencev, ki živijo drugod v zamejstvu. Odločilno je prispeval k dobremu kulturnemu sodelovanju z matico, predvsem v stikih z Zvezo kulturnih organizacij Slovenije in drugimi ustanovami, zlasti v sosednjih občinah na Goriškem.
Med najodmevnejše kulturne projekte sodi kulturna izmenjava s Slovenci na Koroškem. Tako so nastali vsakoletni Primorski dnevi na Koroškem in Koroški kulturni dnevi na Primorskem, ki že več kot 20 let krepijo vezi med rojaki v zamejstvu in utrjujejo skupni slovenski kulturni prostor. Kot član Paritetnega odbora za uvajanje zaščitnega zakona za Slovence v Italiji si je nenehno prizadeval za uveljavljanje pravic slovenske manjšine v Italiji.
Odlikovanje je zahvala za prizadevanje, da bi bil slovenski kulturni prostor čim enotnejši.
Red za zasluge za gospoda	Dušana
Jakomina
ob 80-letnici za zasluge pri ohranjanju slovenske kulturne dediščine in širjenje kulture duha na Tržaškem.
Gospod Dušan Jakomin, duhovnik, kulturni delavec, je posvetil svoje življenje duhovni in kulturni rasti slovenskega človeka v Trstu in zamejstvu. Njegova mladost je sovpadala z najtemnejšim obdobjem zgodovine primorskih Slovencev. Odraščal je v času sistematičnega preganjanja slovenskega človeka, njegovega jezika in kulture. V šoli ni nikoli slišal slovenske besede, pač pa je bil priča grobih napadov na materinščino, ki ji je ostal vedno zvest. Skupaj z ljubeznijo do jezika in glasbe je rasla tudi privrženost ljudstvu, kateremu se je posvečal ne samo s pastoralnim delom, ampak tudi z raziskovanjem njegove jezikovne in materialne kulture. 0 tem delu priča Škedenjski muzej, ki gaje ustanovil kot pomembno pričevanje	in
utemeljevanje prisotnosti in dela slovenskega človeka v Trstu. V tem okviru izstopa njegovo zbiranje materialnih in jezikovnih	dokazov
delovanja škedenjskih krušaric.
Dušan Jakomin je dejaven tudi kot publicist in časnikar.
SSG Gostovanje: Kralj Ojdipus
Neokrnjena veličina antičnega duha
Dolgotrajno, skandirano ploskanje je v goriškem Kulturnem domu v ponedeljek, 17. t.m., zgovorno pričalo, da so gledalci združenih abonmajev toplo in ugodno sprejeli začetek nove abonmajske sezone Slovenskega stalnega gledališča. Obenem so tudi izrazili veselje in odobravanje, da se je letošnja sezona začela prav v Gorici. Morda so prvič v zgodovini SSG uvodno predstavo odigrali gostje, toda ta gledališka uvertura je bila res sijajna. Gostujoča predstava, Sofoklejev Kralj Ojdipus v koprodukciji Gledališča Koper in Prešernovega gledališča Kranj ter režiji Vita Tauferja, je bila enkratno gledališko doživetje, še posebno za tisti del publike, ki se je kdaj pobliže soočala s klasično literaturo. Temu občinstvu je pripadala tudi lepa skupina dijakov s klasičnega liceja Primož Trubar, ki si je gotovo ogledala predstavo na spodbudo profesorice antičnih ved.
Nič čudnega ni, da je bila kot ena izmed najboljših predstav lanskoletne gledališke produkcije v Sloveniji uvrščena v tekmovalni del letošnjega Borštnikovega srečanja.
Kralj Ojdipus nosi, kot sicer vsi teksti klasičnih piscev, kljub svoji mnogo več kot dvatisočletni starosti, izredno aktualno, neminljivo sporočilno moč. Prav zaradi tega je izmed sedmerice Sofokleje-vih ohranjenih tragiških iger -spisal je več kot stotrideset dramskih besedil - najbolj prisotna na svetovnih odrih. Marsikateri moderni dramatik je za svojo literarno izpoved povzel njeno snov.
Trdna, napeta psihološka zgradba, etično-moralne misli, trmasto, neizprosno iskanje resnice in ne nazadnje kruto poigravanje usode s človekom in nuja po ka-
banskem kralju Ojdi-pu, ki z detektivsko zasnovanim analitičnim razkrinkavanjem privede protagonista do razkritja umora lastnega očeta, poroke z lastno materjo in kr-voskrunskega spočetja otrok ter seveda kazni za ta nepojmljivi greh, je Taufer upošteval antično uprizarjanje tragedij. V njej odigrajo ključne vloge trije izvajalci,
Foto Damjan Svarc
tarzi so njene temeljne sestavine, na katerih je svojo uprizoritveno vizijo gradil režiser Vito Taufer, eden izmed najbolj iznajdljivih in prodornih režijskih mojstrov na Slovenskem. S to odrsko stvaritvijo se je izkazal tudi kot izvrsten tolmač klasične miselnosti, saj se je v njegovem režijskem konceptu, ob klenem prevodu Kajetana Gantarja, ohranila neokrnjena veličina antičnega duha, čeprav je delo iz vzvišenih kraljevskih soban prestavil v gostilniški prostor. S tem otipljivim scenskim preobratom in z njim ustrezno kostumografsko posodobljenostjo je njeno sporočilnost še bolj približal današnjemu človeku, ki nenehno išče pot resnice v tem kaotičnem svetu razpadajočih vrednot. Pri uprizoritvi drame o te-
skladno s Sofoklejevo uvedbo tretjega igralca. V skladu z antično tradicijo je žensko vlogo zasedel z moškim igralcem. Ojdipo-vo mater z vsemi njenimi značajskimi odtenki, njenim skeptičnim odnosom do prerokb, njenim vztrajnim odvračanjem Oj-dipa od nadaljnjega iskanja ubijalca kralja Laja je s tančico enigmatičnosti izvrstno izrisal Boris Cavazza. Cavazza je s svojim globokim šarmantnim glasom odlično poosebil tudi vidca Tej-reziasa, duhovnika in na bergle oprtega starega pastirja, ki dokončno razodene, da je prav Ojdip tisti otrok, ki mu ga je izročil služabnik s tebanskega dvora. Slednjega, Kreona, Jokastinega brata, in sela iz Korinta je mojstrsko podal Rok Vihar. V vse nave-
dene like sta se igralca preobražala z razpoznavnimi fizično in psihološko izostrenimi niansami. Peter Musevski pa je z rastočo dramatičnostjo upodobil nesrečnega kralja Ojdipa, ki mora plačati kruto kazen za greh očeta Laja, ugrabitelja in zapeljevalca mladeniča Hrizipa. Mladenič ni prenesel sramote, zato se je ubil. Od tod pa izhaja Pelopsovo prekletstvo: kralj Laj bo imel sina, očetomoril-ca! Musevski je Ojdipa najprej prikazal kot suvereno pokončnega vladarja, ki vneto išče krivca, zaradi katerega Tebam preti poguba. Ko pa se v Ojdipovo dušo vrine zla slutnja, da je on sam ubijalec kralja Laja, je liku postopoma odmerjal vedno bolj skrušene poteze. V njem namreč ni več skoraj nič kraljevskega. Ostaja razgaljen, preprost človek z grozljivimi dejanji na duši, ki ga po materinem samomoru privedejo do samo-pohabe. S silno povednostjo je prežet prizor, ki prikazuje, kako Ojdip slep in okrvavljen tava po prizorišču in še zadnjič, preden gre v izgnanstvo, objame svoji hčerki in sestri obenem.
Skozi celotno predstavo poudarja jedkost dejanja zbor tebanskih starešin oz., kot veleva Tauferjeva inačica, priložnostnih pivcev, ki jih pooseblja Skupina Odmev. Leta s petjem intenzivno komentira dogajanje ob izraziti glasbi Alda Kumarja, ki je v melodije vdihnil neko nostalgično istrsko noto. Vodjo zbora, s katerim večkrat dialogizira Ojdip, je prepričljivo uprizoril makedonski igralec Aleksandar Čaminski.
Skratka, predstava je čudovita, kleno izklesana, gledalca nagovarja neposredno z mnogimi presunljivimi trenutki, še posebno v poslednjem tragičnem razpletu.
Iva Koršič
Gospod Dušan Jakomin in dr. Damjan Paulin sta v torek, 25. oktobra, prejela visoko odlikovanje Reda za zasluge iz rok predsednika slovenske republike, dr. Janeza Drnovška. Na slovesnosti v predsedniški palači je bilo skupno izročenih devet priznanj. Z zlatim redom za zasluge so bili odlikovani španski politik Eduardo Serro Rexacha, slovenski pisatelj Veno Taufer, fizik Janez Strnad ter Slovenska kulturna akcija. Red za zasluge pa so poleg goriškega in tržaškega rojaka prejeli še Marc F. P. Janssens, prvi veleposlanik
Evropske komisije v Sloveniji, prof. Peter Zimmerman ter Turistična zveza Slovenije.
Med Slovenci v Italiji je bila letošnja podelitev redov za zasluge posebno odmevna, ker sta bila med nagrajenci tudi dr. Paulin in škedenjski duhovnik gospod Jakomin, dolgoletna kulturna in narodna delavca na Goriškem in Tržaškem. V obrazložitvah (v celoti smo jih posebej objavili v desnih pripisih) je podeljevalec podčrtal vlogo, ki jo oba imata pri ohranjanju slovenstva v njegovih mnogovrstnih oblikah onkraj italijanske meje. Dr. Paulin je nagrado prejel za zasluge pri ohranjanju slovenske kulture in prispevek pri utrjevanju slovenske nacionalne identitete na Goriškem. Gospod Jakomin pa je bil odlikovan z redom za zasluge pri ohranjanju slovenske kulturne dediščine in širjenju kulture duha na Tržaškem. Med letošnjimi dobitniki zlatega reda za zasluge velja posebej izpostaviti tudi Vena Tau-
NOVI
GLAS
Kratka
Gledališki vrtiljak
Veliko mladih družin se je v nedeljo popoldne, 23. oktobra, namenilo v Marijin dom pri Sv. Ivanu, da bi si ogledalo drugo predstavo letošnjega Gledališkega vrtiljaka. Po septembrski domači produkciji je bilo na vrsti težko pričakovano gostovanje Lutkovnega gledališča Maribor. Štajerski ansambel je pač dobro znan tržaški publiki, saj se z enkratnimi lutkovnimi pripovedmi redno vrača v naše kraje. Originalno nedeljsko pravljico Bine Štampe Žmavc s precej nenavadnim naslovom t.j. 0 kuri, ki je izmaknila pesem, so poustvarile naravnost očarljive lutke, ki so se po nastopu z veseljem pomudile v družbi malih radovednih gledalcev. Nekateri izmed njih so smeli celo na oder, da bi odkrili bolj ali manj skrite kotičke bogate in izvirne scene, ki si jo je zamislila Ivona Stanič. Oktobrsko srečanje Gledališkega vrtiljaka je torej povsem
Foto Kroma
uspelo, za kar nosijo velik del zasluge režiser Miha Alujevič, lutkarji Petra Caserman, Maksimiljan Dajčman, Metka Jurc, Danilo Trstenjak ter avtor scenske glasbe Branko Rožman, ki je z Matejo Kremljak (flavta) in Rostyslavom Denysyukom (viola) poskrbel tudi za njeno izvedbo. Omeniti pa gre še ostale člane ekipe, brez katerih ne bi bila predstava tako učinkovita kot sicer: Enver Ibrahimovič (luči), Zvonko Raušl (ton), Mirko Černič, Miljenko Knezoci, Marija Lukač, Mitja Pastrik, Slavko Rakuša Slavinec (izdelava scene in lutk).
Čez slab mesec napovedujejo organizatorji družinskega abonmaja novo lutkovno doživetje. Če je bila zgodba o kuri Kokodesi nekoliko zahtevna za najmlajše občinstvo, bodo 20. novembra prišli na svoj račun tudi triletni otroci, saj, zagotavljajo pri Lutkovnem gledališču Ljubljana, je Taca muca na besedilo Svetlane Makarovič primerna tudi zanje. / AL
Cerkev sv. Mihaela nadangela
Dekanijska revija zborov tudi v Zgoniku
Pet let so se cerkveni pevski zbori iz devinske dekanije zbirali na letni dekanijski reviji v Štivanu. Ob koncu lanske pa so se odločili, da bodo odslej skušali prirejati to srečanje izmenično v raznih cerkvah dekanije, da bi tako vključili v to pobudo čim širši krog ljudi. Letošnja izvedba je bila zato v župnijski cerkvi sv. Mihaela nadangela v Zgoniku. Kot je v uvodnem pozdravu poudaril dekan, g. Markuža, so ta srečanja priložnost za poživitev delovanja in torej rasti cerkvenih zborov ter druženja med našimi ljudmi. Pred polno cerkvijo je tokrat nastopilo šest zborov. Kot prvi je z domačega kora zapel zgoniški mešani cerkveni zbor, ki ga vodi Anton Kostnapfel ob orgelski spremljavi Paola Viginia, nato se je ob starodavnih orglah zbral cerkveni ženski zbor iz Mavhinj, ki ga vodi Majda Pertot Legiša. V prezbiteriju je nato nastopil mešani farni zbor iz Šempolaja, ki je zapel pod vodstvom Iva Kralja in ob spremljavi mlade Petre Grassi. Mešani zbor iz Devina se je ob organistu Hermanu Antoniču spet zbral na koru, večer pa sta izpred glavnega oltarja sklenila dva posvetna zbora, se pravi ženski zbor Devin pod vodstvom Hermana Antoniča in Fantje izpod Grmade, ki ga vodi Ivo Kralj; oba pogosto izvajata tudi sakralne sporede. Oba zbora je na elektronske orgle spremljala na-debudba Petra Grassi.
Bil je to doživet večer. Lepo ga je povezovala Jasna Simoneta, ki je med napovedmi izvajanih sporedov tudi prebirala krajše odlomke raznih piscev in glasbenikov, ki so razmišljali o vlogi in pomenu glasbe in petja v liturgiji. Mnoge prebrane misli so vabile tako izvajalce kot občinsko k razmisleku o pomenu in vlogi
cerkvenih zborov. Med prebranimi je bila tudi misel duhovnika, pesnika in narodnega buditeja Ivana Trinka, ki je bil, kot smo slišali, tudi zanimiv skladatelj nabožnih pesmi. Za sestre zavoda delle Dimesse v Vidmu, kjer je bil duhovni vodja, je namreč zložil kakih 50 skladb, skoraj vse na latinsko besedilo. Ob lanski Trinkovi obletnici sta pri ZCPZ Miloš in Irena Pahor objavila izbor 18 pesmi. Iz te zbirke Trinko-vih Nabožnih pesmi pa je prav ženski zbor Devin izbral tri in jih izvedel.
Ob koncu prijaznega srečanja, ko so se v mogočen združeni zbor zbrali vsi pevci in pevke za skupen nastop, je ZCPZ prisrčno čestitala in voščila zaslužnemu dolgoletnemu in še vedno aktivnemu pevcu ter organistu Antonu Kostnapflu ob njegovi 80-letnici. Lepo je bilo, da so se temu združenemu zboru pridružile tudi nekatere pevke obeh zborov, ki se dekanijskega srečanja nista mogla samostojno udeležiti. Slišali pa smo dve Vodopivčevi pesmi. Ob sklepu evharističnega leta močno izpovedno Gledam jo ter himnično Najvišji, vsemogočni Bog, ki sta nam dejansko potrdili točnost misli, ki jo je Ivan Trinko večkrat ponavljal svojim pevkam, se pravi, da ima "...cerkveno petje nalogo, da slavi Boga v najslajšem izrazu molitve in duševna povezanost, izražena s petjem, nam daje okušati nebeško liturgijo. Za lepo petje sta potrebni pevska tehnika in duša, vendar je duša pomembnejša! ...v pravi duhovni povezanosti vsak pevec poje s sopevcem in noben glas ne izstopa". Prav s to mislijo naj tudi mi sklenemo to kratko kroniko večera, ki je bil zanimiv in vsebinsko zelo posrečen.
vr
a
ESEJ Glasbena hiša
Znova se odpirajo Okna mediterana
vek Nuse Hauser, ki preučuje arhaične oblike istrskega petja. Poslušali jo bomo v tržaški glasbeni hiši na ul. Capitelli, 3. Ponovno bodo predstavili folk revival z ruskim ansamblom Dreva, ki se v svojih predstavah poslužuje raziskav o petju, plesu in narodnih navadah.
Pisana glasbe-
Foto Kroma
Okna in zvoki mediterana je glasbeno-gleda-liška manifestacija, ki poteka že drugo leto zaporedoma v Trstu in odpira pogled na razne kulturne tradicije in si prizadeva za možne povezave med kulturami. Ponuja namreč originalne umetniške oblike, obenem pa tudi mož-
nost poslušanja glasbenih zvrsti, ki pričajo o soočanju različnih narodov in njihovih načinov izražanja. Potovanje v tradicijo kultur se bo začelo v tržaškem Kulturnem domu z Madejem Djimatom in njegovim baletom iz Balija. V letošnji izvedbi festivala bo prisoten tudi etnoglasben prispe-
na scena židovske četrti Orana je v polovici dvajsetega stoletja predstavljala posrečen splet najrazličnejših kulturnih stikov. Le-tega bo predstavil Mauruce El-Mčdioni s svojimi "orientalskimi načrti". O stičišču različnih poti bo pripovedoval Abado. Razkril bo, kako sta se oud in palestinska poezija znala združiti v glasbo in ritem na Avstrijskem.
V programu je tudi čudovita
vez med mongolskimi vokalnimi tehnikami in madžarskim violinistom, ki se vrača iz Indije in Kitajske. Prisotna bosta tudi slavni iranski glasbenik Djamchid Chemirani in njegov sin, ki bosta koncertu Urna v gledališču Mieli podarila izreden primer glasbe z različnimi koreninami.
Tudi letos so program Okna mediterana sestavili v sodelovanju z gledališkim laboratorijem Fabbrica delle Bucce in Islamskim kulturnim centrom iz Trsta. Vse pobude te manifestacije so v znamenju medsebojnega spoznavanja. Gledališke uprizoritve bodo ponudile predstavo Alessandra Bertija Nord, ki pripoveduje o družini na severu. Gledališčnik Abderrahim El adiri bo pripovedoval o Maroku. Zvrstile se bodo še uprizoritve L'atlante delle citta' slavnega Antonia Panzuta in Teatro d'ombra Istambulčana Cengia Ozeka.
Meti
NARODNI DOM
| Predstavitev fotografske zbirke
Izredno pričevanje medvojne fotografije
Ljubljanska založba Modrijan je izdala monografsko knjigo Slovenska Odporniška fotografija 1941-1945, ki sta jo sestavila zgodovinar Franc Fabec in raziskovalec Dejan Vončina. Publikacija predstavlja poklon vsem znanim in neznanim fotografom, ki so s svojim aparatom obeležili takratno dogajanje. Gre za najobsežnejši fond odporniške fotografije, saj je posnetkov preko 150 tisoč. Na predstavitvi, ki je v sredo, 26. oktobra, potekala v tržaškem Narodnem domu, sta bila, poleg avtorjev, prisotna tudi profesor Jože Pirjevec in pesnik Ciril Zlobec. Po kratkih uvodnih besedah Milana Pahorja in predstavnika založbe Modrijan Marka Vidica, je Ciril Zlobec poudaril, da so slovenska partizanska grafika, poezija in fotografija vrhunskega pomena za naš na-
rod, kajti je - predvsem v fotografijah - čutiti utrip avtorja, ki je nedvomno hotel pokazati mnogo več kot le sliko. "Zares sem bil vesel - je še priznal Zlobec -, ko sem vzel v roke to knjigo, saj predstavlja slovensko usodo v določenem trenutku zgodovine. Ohranili se bomo, če se bo politika sklicevala tudi na umetniški element, ker so umetniški pojavi stalni". Profesor Jože Pirjevec, ki je med drugim tudi avtor spremne besede, je obudil spomin izpred petih let, ko mu je Franc Fabec predlagal za diplomsko nalogo raziskavo o slovenski medvojni fotografiji. "Izbira se mi je zdela izredno posrečena, saj menim -je povedal Pirjevec -, da se vojna in fotografija zelo dobro poročata. Fotografija je lahko zelo učinkovito poročilo, dragoceno pričevanje o vsakdanjem življenju v naših mestih in va-
seh." Fabec je knjigo predstavil na kronološki način: od prvih fotografij, ki so bile posnete takoj ob izbruhu vojne, do tistih, ki so bile narejene tudi po letu 1943, ko je Italija kapitulirala. Zahvalil se je arhivu Fototeke novejše zgodovine v Ljubljani in poudaril, da je bila fotografija takrat pravi kulturni fenomen, saj nam je pustila v dediščino celotno podobo partizanskega boja. Raziskovalec Dejan Vončina se je najprej spomnil nekaterih fotorepor-
terjev, točneje prisotnih na predstavitvi Edija Selhausa, Staneta Lenardiča in Mirana Pavlina (ki so se kasneje tudi sami spomnili na svoje izkušnje) ter Jožeta Petka in "legendo fotoreporterjev" Marija Magajne. Sledile so razne zahvale, pa tudi kritike nekaterih izmed publike, ki je bila, kot je ze na začetku povedal Ciril Zlobec," mnogo bolj številna, kot bi sicer bila, če bi se predstavitev odvijala v Sloveniji.
Metka Kuret
KOPRSKA ŠKOFIJA
lličje sv. Jožefa Delavca
Alojz Rebula: besedni slikar novega Čedermaca
JT učenik za vero l\ /I in narod."
-L V A Tako je pisatelj Alojz Rebula zaokrožil lik junaka svojega romana Nokturno za Primorsko, g. Filipa Terčelja. Te besede je avtor izrekel, ko je v roki že tesno držal rdečo mapo z najvišjim škofijskim priznanjem Odličja svetega Jožefa Delavca, ki mu ga je na kratki, a občuteni slovesnosti, izročil koprski škof Metod Pirih ob prisotnosti pomožnega škofa dr. Jurija Bizjaka v prostorih koprske škofije.
V utemeljitvi, ki jo je prebral g. Božo Rustja, je bilo zapisano, da je pisatelj s svojim zadnjim delom "nadaljeval svojo tradicijo romanov, ki opisujejo	duhovniško življenje".
V Nokturnu za Primorsko je v osnovi opisal zgodovinsko in nadvse tragično osebnost primorskega duhovnika g. Terčelja, ki je bil žrtev treh totalitarizmov, ki so zaznamovali prejšnje stoletje. Z romanom je postavil enk-
raten spomenik slovenskim primorskim duhovnikom, ki so tudi za ceno življenja bili pripravljeni braniti pravico človeka, da Boga časti in to v materinem jeziku. "Verodostojno in na umetniško občutljiv način je opi-
Pisatelj, kateremu je stala ob strani soproga Zora Tavčar, odličja nerad sprejema, saj mu tako veleva njegova "notranja zapoved"; sicer pa se tega veseli, saj gre knjigi, "ki je memento, da tudi v 21. stoletju obstaja referenca, ki se imenuje Jezus Kristus". Šempolajski pisatelj je bil med
sal dilemo številnih duhovnikov, kako v sebi združevati poslušnost svoji vesti in ukaz oblasti, tudi v trenutkih, ko za svoja evangelijska prizadevanja niso bili deležni razumevanja in podpore pri cerkvenih predstojnikih."
priznanjem res presenečen, posebno presenečen pa je bil nad Kresnikovo nagrado, ki si jo je ravno tako zaslužil za lik prisrčnega 'Čedermaca', g. Terčelja. Od kod pa tako veliko presenečenje? "Kultura se namreč dandanes krščanstva sramuje, razen ko ga uporablja za določene estetizme". Od kod pa tak odnos do krščanstva? "Naša kultura odseva namreč splošno razpoloženje evropske kulture, ki se že štiri stoletja oddaljuje od krščanstva in danes je pač dosegla svoj črni višek v tem, ko se je vsa kultura dejansko iztekla v nihilizem vrednot in tudi nihilizem ideje. S tem nihilizmom ne more seveda sprejeti nekoga, ki se izjavlja za pot-re-snico-življenje: se pravi za nosilca absolutne vrednote. Iz brezvrednotja ni mogoče sprejeti neke absolutne vrednote. To je razlog, zaradi česar se danes Evropa in Slovenija - sicer v manjši meri - ne moreta identificirati več s krščanskim sporočilom."
Igor Gregori
DEŽELNI SEDEŽ RAI
Darovi
Stanko Janeži« - biseromašnik
VRepnu in Križu
Navdih našega kraja ob jedi in kulturi
Okusi Krasa
Po vojni je leta 1945 nastopil prvo kaplansko službo na Kontovelu in Proseku dr. Stanko Janežič, pesnik, pisatelj, profesor, ekumenist in velik prijatelj naše slovenske narodne skupnosti. Z vnemo mladega intelektulca je na Tržaškem globoko zarezal v versko in kulturno življenje ter sejal seme, ki klije še danes. Svoje poslanstvo je nadaljeval v Mačkoljah, odločilno pa je zaznamoval tudi vrsto društev, ki so delovala v okviru Slovenske prosvete. G. Janežič bo ponovil svojo biserno mašo v nedeljo, 6. novembra, ob 10.30 na Kontovelu, ob 16. uri pa bodo na Proseku pete litanije, nakar bo sledilo kulturno srečanje ob njegovem pesniškem in pisateljskem delu.
Sorodniki EVE ŽNIDARŠIČ MARTELANC
se iskreno zahvaljujemo za občutene izraze sožalja; posebno pa hvala dr. Marku Jevnikarju in bolniškemu osebju, msgr. Francu Vončini in župniku Eliu Stefanutu ter vsem. ki so jo spremljati na zadnji poti z molitvijo, petjem, cvetjem in darovi v dobre namene.
NOVI
molinova je predstavila gostom dolinsko občino in nakazala probleme, s katerimi se soočamo.
Sledila je izmenjava priložnostnih daril.
Po kosilu smo se najprej z avtobusom peljali po celovškem središču, kjer smo lahko videli marsikaj zanimivega.
Potem smo se povzpeli na Šta-lensko goro z izkopaninami poznokeltskega - zgodnjerim-skega mesta in romarsko cerkvijo sv. Helene in Magdalene, kjer je poznogotski veliki oltar, ki sodi med najlepše krilne oltarje na Koroškem. Sledil je ogled Gosposvetskega polja in vojvodskega prestola. Nakar smo obiskali cerkev Gospe Svete, kjer nam je prof. Wakounig podrobno orisal nastanek in
V spomin na Evico Žnidaršič Martelanc darujeta svakinji 50,00 evrov za Slovensko Vincencijevo konferenco v Barkovljah in 30,00 evrov za misijone.
Eno-gastronomska pobuda Okusi Krasa je minuli teden v dveh 'uradnih' izmenah potrdila korenito spajanje kraške kuhinje z okoljem, iz katerega je izrasla. Če vzamemo v roke brošuro Okusi Krasa z letošnjimi meniji, ki sta jo celostno oblikovala Walter in Paola Gru-dina, in hkrati opišemo večer, ki je v torek minulega tedna potekal v gostilni La lampara v Križu, se gotovo prepričamo, da kuhinjska tradicija kraškega roba lahko ramo ob rami stopa z besedno in likovno umetnostjo, ki sta ravno tako nastali na podlagi kraškega navdiha.
Srečanje v gostilni La lampara je bilo namreč zasnovano na likovni razstavi s kraško motiviko slovenskega umetnika Adalberta Žvaba. Pesnik Aleksij Pregare pa je interpretiral nekaj svojih pesmi v italijanščini, ki so bile posvečene ravno tako kraški krajini. Osrednji del pesnikovega nastopa pa je tvoril Gornji ključ s koncem, ki ga je avtor namenil inti-
mi. Pesnik iz Ricmanj ni sicer pozabil na naše narečje in je zato večer sklenil z narečno pesmijo Atilija Kralja. Za glasbeno kuliso pa je poskrbela folklorna skupina Ano urco al pej dve j.
V četrtek pa je v gostilni Križman v Repnu potekala kulinarična večerja na temo kuhanega testa. Povedati gre, da je to srečanje nastalo na podlagi kuhinjske spretnosti treh kraških gostiln, se pravi gostilne Valeria in Guštin ter domače Križmanove. Na večeru so sodelovali tudi mladi natakarji in someljeji izobraževalnega zavoda in čebelarski konzorcij ter promocijski odbor za vrednotenje mlečno sirarskih izdelkov Krasa v Tržaški pokrajini. Sprva pa je goste sprejela postrežba katering Martina Petelina. Posamezne jedi pa je predstavila etnologinja Vesna Guštin.
Torkov večer, ki je ravno tako sodil v okvir manifestacije, za katero je dala pobudo SDGZ, je priredila gostilna La lampara v sodelovanju z LupographicStudio.
Dokumentarec o msgr. Jakobu Ukmarju
Slovenska skupnost - Sekcija Dolina
Tradicionalni izlet
li ga bodo prihodnjo nedeljo; 20. novembra pa ga bodo predstavili v škedenjski cerkvi), je obenem sad prizadevanja sedanjega Skedenj skega kaplana, g. Dušana Jakomina, ki je bil med drugim za kratek čas tudi Ukmarjev tajnik. Danes je g. Jakomin postula-tor za Ukmarjevo beatifikacijo in je prepričan, da bo gotovo tudi ta filmski dokument pripomogel k smeri tega prizadevanja.
Ideja o dokumentarcu se je g. Jakominu porodila pred dvema letoma, ko je načrt predstavil ravnateljici slovenskih programov RAI Nataši Sosič. Oba sta se tako odpravila do direktorja deželnega sedeža državne televizije, ki je projekt odločno podprl.
Tako se je lahko začela zahtevna naloga režiserja Danila Perto-ta in Skedenj skega kaplana, ki sta začela zbirati magmatski material. Dokumentarec se naslanja na monografiji Alojza Rebule in Tomaža Simčiča, pa tudi na tekste, na Ukmarjev arhiv, na pričevanja oseb, ki so ga poznale, ter na Ukmarjev simpozij v Rimu. Na predstavitvi je pisatelj Boris Pahor predlagal, da bi postal msgr. Ukmar zavetnik vseh narodnih manjšin.
V nedeljo, 23. oktobra, je dolinska sekcija SSk priredila vsakoletni tradicionalni izlet. Letos je bil cilj izleta avstrijska Koroška in obisk nekdanjih temeljev slovenstva. Že ob 6.30 je avtobus odpotoval iz Doline in preko Boljunca in Boršta, kjer so se vkrcali ostali izletniki, krenil proti Trbižu, Beljaku in Bilčovsu, kjer nas je ob 10. uri čakala dvojezična sv. maša in kjer nas je g. župnik posebej pozdravil. Ker je bil popoldanski program precej natrpan, je bilo kosilo ob 11.30. Na kosilu sta se nam pridružila predstavnik Enotne liste g. Zablatnik in odbornik EL v Kotmari vasi in bivši predsednik NSKS prof. J. Wakounig, ki nas je, po kosilu, vodil po Koroški. Po pozdravu sekcijskega tajnika Mahniča nas je g. Zablatnik pozdravil in na kratko orisal stanje Slovencev na Koroškem. Županja dr. Pre-
Bil je znan kot skromen, učen in pravičen duhovnik
ra un medico deli' menu besede, kot tudi svoje lju- gali, kako to, da so bodisi sloven-rH anima." ("Bil je di, naj so bili ti Italijani, Sloven- ski kot italijanski otroci čakali v
J izdravnik duše.") ci, Nemci ali drugi.	dolgih vrstah, le da bi se pri njem
Ta enostavna prisrčna misel, ki Jakob Ukmar, ki ga Slovenci tako spovedali.
jo je v dokumentarcu izrekla da- na tej kot na oni strani meje želi- Menda izražajo te besede zgolj
nes že starejša škedenjka Maria Grazia Serra, ki je bila sicer v času Ukmarjevega dušnega pastirstva veliko veliko mlajša, izraža to, kar je večina preprostih in ljubih pripadnikov večinskega naroda menilo o velikem slovenskem duhovniku-izobražencu: Jakob Ukmar je bil namreč osebnost, ki je z enako silovitostjo ljubila tako 'sofijo' v najširšem po-
mo posvečenega na oltarju, je bil mož vsestranskih kulturnih in znanstvenih zanimanj; sadovi le-teh so vplivno pogojevali nov pristop do stvarnosti, ki ga je Cerkev vpeljala z vatikanskim koncilom; vendar nikoli ni pozabljal na človeka, obratno, tega je imel kot prizmo, prek katere se je vilo njegovo razmerje s Stvarnikom. Težko bi si drugače razla-
kanček tega, kar vsega hrani v sebi dokumentarec z naslovom Jakob Ukmar, svetniški duhovnik, ki je nastal v produkciji deželnega sedeža RAI. Dokumentarec, ki so ga predstavili v petek minulega tedna v dvorani RAI Ota, Lucchetta, D' Angelo in premierno predvajali minuli torek v okviru slovenskih programov sedeža RAI za F-Jk (ponovi-
zgodovino cerkve.
Prezgodaj je napočil čas vrnitve in po pozdravih smo se napotili po avtocesti ob Vrbskem jezeru proti domu. Izlet je v vseh nas pustil neizbrisne sledi tudi zaradi prijaznosti in vljudnosti, s katero so nas sonarodnjaki sprejeli in spremljali. Ne nazadnje moramo povedati, da nam je bilo vreme, kljub slabim napovedim, neverjetno naklonjeno.
Večer smo zaključili z večerjo v kmečkem turizmu na Krasu. Prav je, da se v imenu vseh izletnikov zahvalimo vodstvu dolinske sekcije SSk in županji Pre-molinovi. Posebna zahvala naj gre koroški Enotni listi, njenemu predstavniku g. Zablatniku, prof. VVakounigu in ne nazadnje tajnici EL gospe Justini, ki je na Koroškem izlet organizirala.
Udeleženec
Zveza cerkvenih pevskih zborov
Nova cerkev v Podutiku
Odmirajoča jesenska narava kljub sivi koprenasti meglici, ki je ovijala dobršen del Krasa, je kazala barvito razkošje odtenkov Umetnika vesolja; ki ureja niti vsega stvarstva. Takšen pogled se je nudil pevcem združenega zbora ZCPZ 22. oktobra, ko so potovali proti Ljubljani. Na robu Notranjske so se že sramežljivo prikazali sončni žarki, ki so se razlivali po sivini ljubljanskega barja. Pot je vodila naprej skozi center slovenske prestolnice in razkrivala njene znamenitosti. Kar vrstila so se poslopja kulture, gospodarski objekti, univerzitetni oddelki in druge zanimivosti, vse do novega predela tega mesta - Podutik, kjer stoji izredno zanimiva arhitekturna zamisel - velika, prostorna cerkev. Zgradba iz opek, ki so vidne z zunanje in notranje strani, privablja s svojo inovativno obliko strukture v svojo notranjost. Ta
preprostost zgradbe vliva neko toplino v nevidni notranji svet ob prestopu praga tega božjega hrama. V sredini, preprosti oltar v obliki velike družinske mize, ki vabi k skupnemu obhajanju daritvene skrivnosti. Zadaj se dviga kor, ki zaobjema lep del cerkvenega prostora in brez orgel daje vtis kar prostorne dvorane. Krajša akustična vaja je pokazala dobro akustiko prostora.
Počasi se je cerkev napolnila z verniki, ki so prišli k blagoslovu in sv. maši, katero je daroval domači župnik g. Branko Zadnik, ob somaševanju mladega duhovnika iz sosednje župnije. Daritev je spremljal združeni zbor ZCPZ iz Trsta z Zafošnikovo mašo v G-duru v čast sv. Janezu Krstniku pod vodstvom Edija Raceta. Na orgle je spremljala prof. Angela Tomanič. Prepletanje še drugih skladb različnih avtorjev je obogatilo to bogo-
služno daritev. Po maši sta sledila še koncert združenega zbora in krajša predstavitev delovanja ZCPZ iz Trsta, ki jo je podala ga. Matejka Peterlin, ki je obenem tudi povezovala sklope pesmi tega koncerta. Pred zbrane vernike se je s kora preselil združeni zbor z dirigentom Edijem Racetom in organistko
Angelo Tomanič. Koncert se je pričel s pesmima "Ko tako sem se odločil"- Franca Rapotca in "Ave zvonček zazvoni" - Josepha Deschermejerja. Sledili sta dve pesmi Vinka Vodopivca, "Ti
spev si moj" in "Glej, o Marija". Nadaljeval se je z dvema pesmima Antona Foersterja iz maše v čast sv. Cecilije, "Vstop in Svet". V zaključnem delu koncerta sta bili dve pesmi Jožeta Trošta, "Mogočno se dvigni" in v priredbi "Jaz sem živi kruh". Kot zadnja je izzvenela "Moli, zemlja in opevaj" Lojzeta Mava. Po koncu tega nastopa, med
prijetno družabnostjo, ki je sledila v pomožnih prostorih ob cerkvi, je spregovoril župnik g. Branko Zadnik. Orisal je napore in delo, ki je bilo vloženo v gradnjo te cerkve. Pred enajstimi
leti so pričeli zbirati dokumentacijo in razne papirje za pridobitev gradbenega dovoljenja. Zbiranje teh dokumentov in sama gradnja je bilo zahtevno delo, tudi zato, ker je tu bilo močvirje. Potrebno je bilo nasipati in zabiti kar nekaj pilotov v zemljo, preden sta zrastla cerkev in zvonik ob njej. Načrt je izdelal arhitekt Igor Škulj, kateremu
sta stala ob strani župnija in g. Ivan Zidar, ki sta zbirala potrebna sredstva za ta zahtevni projekt. V temeljni kamen so kot prvi cerkvi v Sloveniji vgradili zemljo in ostanke iz Brezarjeve-
ga brezna, kjer so bili po vojni pokončani ljudje, ki jih je tedanja oblast imela za nasprotnike. Zato so se odločili, da posvetijo to cerkev "Sv. Rešnjemu telesu in krvi". Za sedaj je bil opravljen obred blagoslovitve, ki je potekal zadnjo nedeljo v maju tega leta. Kot je rekel župnik, naj bi bil to kraj sprave in pomiritve duhov, med živimi in mrtvimi; naj bi prevladali ljubezen, spoštovanje in dobrota med vsemi. Kot zanimivost je povedal, da so cerkev gradili ljudje iz bivših republik Jugoslavije, muslimanske in pravoslavne veroizpovedi. Občudoval je njihov spoštljivi odnos in zavzetost pri tej gradnji. Delovodja musliman zna več podrobnosti o tej cerkvi kot župnik, je dodal. Če bi bili vsi med seboj bolj spoštljivi in strpni, bi bil svet boljši. K naporom te župnjiske skupnosti je s tem koncertom želela tudi ZCPZ iz Trsta prispevati k zbiranju sredstev za uresničitev še nedokončanega dela.
3. novembra 2005
Koroška / Beneška
NOVI
GLAS
CELOVEC
Polemika
strijskem Koroškem Martin Strutz in koroški Heimatdienst
Koroška deželna vlada proti knežjemu kamnu...
(KHD).
Soglasno sprejeta resolucija, v kateri koroška deželna vlada protestira proti namenu slovenske vlade in Banke Slovenije, da bo na slovenskem kovancu v vrednosti dveh centov upodobila knežji kamen, je po mnenju krovne organizacije Slovencev na avstrijskem Koroškem, Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) "izraz naravnost smešnega razburjenja". Očitno je deželna politika pozabila, da evro ni avstrijska niti slovenska valuta, temveč evropska, je v današnjem sporočilu za
javnost še zapisala NSKS.
"V resnici bi morala biti Koroška vesela, da se na ta način knežji kamen kot simbol tako Koroške kakor slovenskega naroda širi po vsej Evropi," meni NSKS.
STA
Deželna vlada na avstrijskem Koroškem je minuli teden v soglasno sprejeti resoluciji pozvala avstrijsko zvezno vlado, naj v dvostranskih pogajanjih poskrbi, "da se Republika Slovenija odpove temu, da uporabi osrednji simbol koroške deželne zgodovine, kot je knežji kamen, na plačilnem sredstvu, ki ga bo izdala Republika Slovenija in bo uporabno po vsej Evropi." Banka Slovenije je v osnutkih za slovenske kovance za evro predvidela knežji kamen na kovancu za dva centa. Kot je po današnji seji koroške deželne vlade menil deželni glavar Joerg Haider, je "nesprejemljivo, da se v Evropi, kjer meje ne igrajo več vloge, ustvarjajo kulturne meje". Resolucija naj bi bila sprejeta soglasno, ker "so koroške stranke v koroških vprašanjih vedno enotne". Obenem je Haider zatrdil, da je "treba opozoriti sosede, da ne poskušajo znova obujati veleslovenskih sanj".
Kot je koroška deželna vlada zapisala v današnji resoluciji, je koroški deželni zbor že 7. novembra 1991 v resoluciji odločno na-
sprotoval upodobitvi koroškega knežjega kamna na tedanjih plačilnih bonih v Sloveniji. Slovenija naj bi takrat "v interesu dobrososedskih odnosov" opustila načrt, da knežji kamen upodobi tudi na tolarskih bankovcih. "Mit o državi karantanskih Slovanov kot zibelki današnje slovenske države je docela nezgodovinski," piše v resoluciji. Ta še pojasnjuje, da je bil knežji kamen pomemben za zgodnjesrednje-veško slovansko kneževino Karantanijo in za kasnejšo vojvodi-
no Koroško; na njem so do leta 1414 ustoličevali koroške vojvode, pri čemer je meja Karantanije potekala na Karavankah.
Koroška deželna vlada se je v svoji resoluciji sklicevala tudi na slovenskega zgodovinarja Boga Grafenauerja, ki naj bi upodobitev knežjega kamna na plačilnem sredstvu Republike Slovenije označil za docela neprimerno.
Knežji kamen je sicer osrednji simbol slovenske karantanske države, ki je imela od 7. stoletja svoje središče na Gosposvetskem polju na današnjem avstrijskem Koroškem. Na tem kamnu so svobodni slovenski kmetje, tako imenovani kosezi, nekdaj predajali oblast knezom in bodočim vojvodam. Danes je knežji kamen razstavljen v preddverju koroškega Deželnega muzeja v Celovcu.
Že v ponedeljek sta proti uporabi knežjega kamna na omenjenih kovancih protestirala predsednik Haiderjeve stranke BZOe na av-
Prejeli smo
Boleči argumenti
Proslava v Portorožu je že mimo, toda pustila je sled, ki razburja naše sosede Italijane in seveda "našo"levico tostran in onstran meje. Kaj naj bi bilo narobe v govoru g. predsednika vlade J Janše ? Ali ni govoril državotvorno? Ali ni povedal resnice o pretekli zgodovini in njenem nadaljevanju do danes? Vsak zaveden Slovenec, ki da nekaj na lastno narodno zavest in nacionalno identiteto, lahko tak govor samo pozdravi in je nad njim navdušen, saj je to govor, ki se bistveno razlikuje od standardnih ideoloških hvalnic lažne NOB-ejevske tradicije, ki ni nikoli razburjala soseščine. Razburjala ni nobenega, ker je jalovo ponavljala le tiste hvalnice priljubljene članom ZZB, v opevanju mumije protifašizma (kar počenjajo tudi Italijani) in malikovanju titoizma.
Toda argumenti, ki so bili jedro Janševega govora, niso mogli biti preslišani ne od strani črne italijanske levice, kakor tudi ne od strani rdeče italijansko-slovenske levice. Prišlo je do absurdne (za zavednega Slovenca nerazumljive), unisane kritike domnevnih
nasprotnikov črno-rdeče leve naveze. Oglasil se je (kar je razumljivo) italijanski minister Fini, ki je označil Janšev govor kot nesprejemljiv absurd. Argument spotike je bila omemba slovenskih ozemelj, ki so bila zasedena od Italije po propadu AO-cesarstva. Kaj pa naj pove naš politik ob slavljenju priključitve manjšega dela Primorske k matični domovini, če se ne spomni tudi rojakov tistega večjega dela izgubljene domovine, ki so nesporni del slovenske kulturno-etnične celovitosti, pod tujo oblastjo? Ali bi moral opevati, kot v preteklosti, le "prijateljske odnose" s sosedi in to izključno med rdečimi obojestranskimi strankami, kot edina protiutež strohnelemu fašizmu preteklega tisočletja, ne pa proti današnji, aktualni uradni italijanski politiki do nas (levosredinski ali desnosredinski, kar ni razlike v odnosih s Slovenci)?
Ko pridejo na obisk v Slovenijo italijanski politični veljaki (ne glede na ideološko barvo), k svoji manjšini, se vedno dotaknejo "izgubljenih italijanskih ozemelj". Neredki argumentirajo to točko z besedami "Istra je Italija". Naši
Na dnu...
MOJ DRAGI FRANCEL, TE IMAM RAJŠI SEDAJ KOT NEKDAJ DOMA !
predstavniki pa ne bi smeli niti omenjati slovenskih ozemelj v italijanski lasti? Italijanska manjšina pri nas (številčno vsaj 50x manjša od naše v Italiji) je deklarativno bojkotirala oz. se negativno izrekla o praznovanju v Portorožu. Naši zamejci pa (posebno tisti v italijanskih levih strankah) pozdravljajo prihod Italije v Trst. Ali to ni anahronizem?
Ta vprašanja so vroči argumenti,
ki povzročajo slabo kri v vrstah domače levice, ker se zaveda, da je do takega stanja prišlo po njihovi krivdi. Povojna Titoistična politika do zamejstva je bila katastrofalna. Zamorila je narodno zavest in slovensko identiteto zamejcev z in ternacionali-stično ideologijo komunizma, ki nas še danes onesposablja v obrambi slovenstva. Zato je tudi razumljiva unisana kritika, skupaj z italijanskimi izpadi proti govoru J. Janše. Naši apologeti komunistične preteklosti se bojijo takih tehtnih argumentov, ki dokazujejo njihovo podložno delovanje v odnosih do italijanske levice, ki je pa vedno znala braniti lastne nacionalne interese. Kot v preteklosti, tako tudi danes, je skrb "slovenske" levice, posebno v zamejstvu, da bi naša manjšina ostala le folklorna jezikovna zanimivost, razdeljena v laških strankah, ekonomsko podpirana tudi od Slovenije, brez lastne politične teže (zavračanje slovenske stranke). Naj se čudimo Finijevim argumentom?
Pavel Ferluga
Trbiž
Občina Pivka na obisku
Svetniki občine Pivka, uslužbenci ter njihovi partnerji z županom Jankom Boštjančičem na čelu so v soboto obiskali trbiško občinsko upravo. Srečanje sodi v niz stikov med o-bema občinama, ki so se začeli letošnjo pomlad, ko je trbiški župan Baritussio prvič obiskal Pivko. Gostje iz Slovenije so si najprej ogledali v Rablju muzej prve svetovne vojne in nato še tamkajšnji muzej rudarstva. Goste sta predvsem zanimali struktura in organizacija rabeljskega muzeja, saj se tudi oni zanimajo za umestitev podobnega muzeja na svojem teritoriju. Poleg tega se v bližini Pivke nahajajo kot v Kanalski dolini vojaške utrdbe iz prve svetovne vojne.
Sledilo je srečanje na trbiškem županstvu. Goste sta sprejela sam župan Baritussio ter odbornica za kulturo Campana. V dobrodošlici sta orisala značilnosti Kanalske doline, predlagala možne oblike bodočega sodelovanja med občinama ter orisala delo in pristojnosti urada za jezikovne skupnosti in mednarodne odnose na trbiški občini.
Prav preko tega urada so olajšani stiki z upravami in subjekti sosednjih držav. Goste stamed drugim zanimali tudi raba slovenskega jezika v javni upravi ter prisotnost slovenskega življa v Kanalski dolini. Župana sta se dogovorila za poglobitev stikov in sodelovanja med obema občinama.
Rudi Bartaloth
Državni zbor
Terčon vlado sprašuje o uradu za Slovence
Poslanec LDS Davorin Terčon je minuli teden na vlado naslovil poslansko vprašanje, zakaj štiri mesece po odstopu vodje urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Franca Pukšiča še ni imenovala novega vodje urada. Terčon vlado tudi sprašuje, s kakšnimi konkretnimi ukrepi bo izboljšala sodelovanje s predstavniki krovnih zamejskih organizacij in ali še vedno vztraja pri obstoječi ureditvi, po kateri je bil urad izločen iz zunanjega ministrstva in ima status vladne službe. Terčon v poslanskem vprašanju navaja, da štiri mesece po nepreklicnem odstopu državnega sekretarja Pukšiča urad za Slovence v zamejstvu in po svetu še vedno nima ustreznega strokovnega in kompetentnega vodstva, predvsem pa ne vodje s polnimi pooblastili, temveč ga še vedno vodi Pukšič kot državni sekretar v odstopu.
Odločitev za izločitev urada iz delovnega področja in pristojnosti zunanjega ministrstva in prenos v neposredno pristojnost vlade je minister Rupel po Terčonovih navedbah pojasnil s tem, da je za vlado vprašanje o položaju slovenske skupnosti v zamejstvu zelo pomembno. A vaša dejanja, v resnici vaša nedejavnost, kažejo prav nasprotno, meni Terčon.
Po Terčonovem mnenju je nenavadno, da vladi v skoraj štirih mesecih ni uspelo sprejeti skle-
pa o odstopu Pukšiča, ki je glede na njegove izjave v javnosti, tako Terčon, očitno odstopil tudi zaradi pomanjkanja političnega vpliva urada na delo aktualne vlade. V poslanski skupini LDS menijo, da takšna pasivnost in predvsem nezagotavljanje osnovnih pogojev, v tem primeru predvsem kadrovskih, za delo ključnega vladnega organa, pristojnega za zamejsko problematiko, škodi in poslabšuje položaj slovenske skupnosti v zamejstvu in v ničemer ne prispeva k njegovemu izboljšanju.
Po Terčonovih trditvah skrb potrjujejo tudi navedbe naj višjih predstavnikov slovenskih manjšinskih organizacij, ki po njegovem z obstoječo institucionalno ureditvijo niso zadovoljni in omenjajo ponovno vrnitev urada v pristojnost zunanjega ministrstva kot rešitev nastalega problema.
Da se je institucionalni okvir in s tem odnosi med predstavniki vlade in zamejskih organizacij v zadnjem letu občutno poslabšal, priča tudi primer priprave predloga zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja, ki ga vlada ni uskladila s potrebami in interesi legitimnih slovenskih predstavniških organizacij v sosednjih državah, ugotavlja Terčon in dodaja, da so predstavniki zamejskih organizacij zakon ocenili kot slab in z njimi neusklajen.
Izjava
Ob podelitvi zlatega reda za zasluge
Na predlog Svetovnega slovenskega kongresa in Slovenske konference SSK je predsednik RS dr. Janez Drnovšek odlikoval z Zlatim redom za zasluge Slovensko kulturno akcijo iz Argentine za ohranjanje slovenske kulturne in narodne identitete, povezovanje slovenskih izseljenih kulturnikov po svetu in za zvestobo vrednotam slovenstva v prelomnem času preteklega stoletja. V imenu vseh sodelavcev in podpornikov Slovenske kulturne akcije je odlikovanje 25. oktobra 2005 sprejel pisatelj Zorko Simčič. Slovenska kulturna akcija (SKA) je bila ustanovljena 20. februarja 1954 v Argentini. Osnovana je bila z namenom, da pospešuje in posreduje kulturne stvaritve, še zlasti slovenske. Povod za njen nastanek je bila potreba po organizaciji, ki bi povezala in spodbujala kulturno ustvarjalnost naših rojakov v emigraciji. V SKA so tako najprej ustanovili pet osnovnih odsekov, ki se ukvarjajo s specifičnimi kulturnimi področji. V začetku ustanovljenim odsekom (filozofskemu, leposlovnemu, glasbenemu, likovno-umetnostnemu in gledališkemu) je bilo kmalu potrebno dodati še celo vrsto novih.
Med ustanovnimi člani najdemo vrsto uglednih slovenskih kulturnih delavcev rojakov. Med njimi so: Ruda Jurčec, dr Tine Debeljak, Alojzij Geržinič, dr. Marijan Marolt, Ladislav Lenček, Zorko Simčič, dr. Julij Savelli, France Ahčin, Marijan Willempart, dr. Milan Komar, Nikolaj Jeločnik, dr. Stanko Kociper, Bara Remec, dr. Jože Kri-
vec, dr. Vladimir Kos, France Papež, Pavle Verbič, Jože Osana in Stanko Jerebič. Že v prvem letu se je članstvo povzpelo na 160, kasneje pa so se v SKA včlanili tudi številni Slovenci iz zamejstva. Svoje poslanstvo SKA izpolnjuje s spodbujanjem delovanja kulturnih ustvarjalcev, s posredovanjem slovenskih in splošnih kulturnih vrednot, raziskovanjem temeljev slovenske narodne samobitnosti, širjenjem in uveljavljanjem slovenske kulture v svetu.
Februarja 2004 je SKA praznovala svojo bogato 50-letnico obstoja in delovanja. V tem času si je nabrala zavidanja vrednih 178 knjižnih izdaj. S temi izdajami združuje slovenske kulturnike v Argentini z rojaki drugod po svetu, poleg tega pa tovrstna dejavnost ohranja in krepi slovensko narodno skupnost v Argentini. Z izdajanjem revije Meddobje poskuša pokazati identiteto in izrez slovenskega ustvarjalca postavljenega v prelomni čas in razseljenega po vsem svetu. Revija predstavlja vez z domovino, s katero si SKA v zadnjih letih aktivno poskuša navezati še več kakovostnih stikov za sodelovanje. S tem namenom je v Sloveniji pripravila več razstav, dve celo v Narodno univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Mag. Andrej Rot in Ted Kramolec sta NUK-u podarila del arhiva SKA. Poleg že omenjenih aktivnosti SKA izdaja tudi mesečno glasilo Glas SKA, ki poroča o dejavnostih organizacije.
Svetovni slovenski kongres
dr. Boris Pleskovič, predsednik
Slovenska konferenca SSK
mag. Stanislav Raščan, predsednik
NOVI
GLAS
Prof. dr. Andrej Capuder, novi slovenski veleposlanik v Italiji
Cilj reform naj bo tudi kulturna, moralna in duhovna blaginja
Spomin na mrtve je najbolj zaznamoval prejšnje dni v Sloveniji. Pokopališča, ki so povsod urejena in jih svojci vzdržujejo čez celo leto, so bila prepolna svojcev in prijateljev umrlih. Okrasili so tudi grobove padlih partizanov ter pripadnikov protirevolucionarnega tabora, ki jih je v Sloveniji veliko število, pri čemer pa med živimi še ni dosežena sprava. V Sloveniji se je v zadnjih šestdesetih letih vedno govorilo o 1. novembru kot dnevu mrtvih, vendar je dan spomina na mrtve oz. praznik vseh svetih, praznik nas vseh. Metka Klevišar je v praznični številki slovenskega katoliškega tednika Družina zapisala, "da je 1. november praznik bodisi tistih, ki smo še na poti, ujeti v to zemeljsko življenje, in praznik neskončnega števila ljudi, ki so cilj dosegli. Praznik vseh svetih nas povezuje z njimi, predvsem pa z neskončnim skrivnostnim Bogom. Praznik vseh svetih je praznik naše vere, upanja in ljubezni." Sicer pa je v Sloveniji v tem času veliko najrazličnejših dogodkov in novosti, ki vzbujajo zanimanje javnosti. Ministrstvo za zdravje, Veterinarska uprava in osrednji državni zdravstveni organi dopolnjujejo programe ukrepov, ki bi jih uveljavili v primeru razširitve ptičje gripe tudi v Slovenijo. V zdravstvenih ambulantah so
začeli prebivalce cepiti proti običajni gripi, takih cepljenj pa bo letos očitno veliko več, kot pa jih je bilo v preteklosti. Po potrditvi doveku nevarnega virusa ptičje
V
gripe na Hrvaškem so zdravstveni organi razširili ogroženo območje na 80% Slovenije. Med drugim sta prepovedana gibanje in reja perutnine na prostem. Nadaljujejo se razprave in pogovori o svežnju gospodarskih in socialnih reform, s katerimi bi povečali gospodarsko učinkovitost in konkurenčno sposobnost države, hkrati pa zagotovili tudi možnosti za rast blaginje prebivalstva. Stališče do načrtovanih reform je sprejela tudi komisija Pravičnost in mir, ki deluje pri Slovenski škofovski konferenci. V dokumentu je opozorila, "da so ukre-
pi za povečanje gospodarske uspešnosti in učinkovitosti nujno potrebni, saj je prenavljanje ekonomskega in socialnega sistema stalen in dinamičen proces tudi v drugih evropskih državah. Vendar se zahteve in vrednote socialne države ter potrebe po uspešnem gospodarstvu nikakor ne izključujejo. Nasprotno, socialna država dosega svoje namene le, če je tudi gospodarsko uspešna. Človeško dostojanstvo pa tudi zahteva, da živijo državljani in državljanke v takih družbenih razmerah, ki sproščajo in spodbujajo ustvarjalnost, delavnost in pošteno iznajdljivost vsakega državljana po njegovih sposobnostih in krepijo zavest odgovornosti za gmotni položaj in za njegovo srečo. Od vlade Republike Slovenije pričakujemo, da bo znala bremena reform porazdeliti s pravim čutom za pravičnost in solidarnost z naj šibkejšimi v državni skupnosti. Od politikov, oblikovalcev javnega mnenja in socialnih partnerjev pa pričakujemo veliko mero odgovornosti za skupno prihodnost Slovenije. Končno želi komisija Pravičnost in mir poudariti, da vsega, kar potrebujemo za srečno življenje, tudi najuspešnejše gospodarstvo ne more dati. Človek namreč ne živi samo od kruha, zato morajo biti cilji reform gmotna, kulturna, moral-
na in duhovna blaginja."
Jasno in nedvoumno stališče Cerkve glede reform je povzročilo odmev in nasprotovanje LDS, največje opozicijske stranke. Leta se očitno ne more ali noče sprijazniti s pravico Cerkve, da se kot največja organizacija civilne družbe opredeljuje do vprašanj slovenske družbe in države. Polemična stališča proti izjavi komisije Pravičnost in mir so sprejeli tudi v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije.
Predsednik Drnovšek vse bolj dejaven v politiki
Predsednikovo zavzemanje za razglasitev neodvisnosti Kosova je poslabšalo odnose Slovenije s Srbijo oz. državno skupnostjo Srbije in Črne gore. Pred nekaj dnevi je kritično obravnaval politiko in financiranj e EU, potem pa svoja stališča posredoval evropski komisiji in drugim organom povezave.
Za novega slovenskega veleposlanika v Italiji je bil imenovan dr. Andrej Capuder, profesor na oddelku za francoski jezik s književnostjo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Znan je kot osebnost odločnih krščanskih načel. V politiki je začel delovati kot minister za kulturo v prvi, Demosovi vladi po osamosvojitvi Slovenije, v letih 1993-1997 pa je bil veleposlanik Slovenije v Franciji.
Marijan Drobež
Medtem ko veliko starih hiš propada
Za nakup stanovanja je potrebnih 170 povprečnih mesečnih plač
stanovanje.
V Sloveniji cene nepremičnin sicer naraščajo že nekaj let, v povprečju za deset odstotkov letno. Tudi v naslednjem obdobju naj bi še naraščale, vendar ne tako skokovito, kot smo priča gibanju cen sedaj. V Ljubljani, denimo, enosobno stanovanje v izmeri 45 kvadratnih metrov stane od
85.000	do 110.000 evrov. Cene dvosobnega stanovanja v slovenskem glavnem mestu v izmeri 60 kvadratnih metrov se trenutno gibljejo med 115.000 in 150.000 evri, za trosobno stanovanje površine 80 kvadratnih metrov pa je potrebno odštei med 120.000 in 170.000 evrov.
V nepremičninskih agencijah
menijo, da se bodo cene stanovanj v prihodnje še povišale predvsem na najbolj iskanih lokacijah, kot sta Ljubljana in Slovenska Istra.
Primerjanja razmerja med cenami stanovanj in povprečnim dohodkom na posameznih območjih kaže, da je v Sloveniji potrebnih 170 povprečnih mesečnih plač za nakup dvosobnega stanovanja v Ljubljani. To razmerje je v sosednji Avstriji pol manjše.
Pri ocenjevanju pereče stanovanjske problematike upoštevajo tudi, da je v državi kar okoli 21 odstotkov stanovanjskih hiš starih več kot 55 let, potrebnih obsežnejše obnove. Več kot 45 odstotkov stanovanjskih zgradb pa je starejših od 30 let in zahtevajo večja investicijska vzdrževalna dela. Lastniki v mnogih primerih poskušajo z nadzidavami in drugimi ukrepi povečati obseg uporabih stanovanjskih površin.
M.
Kratke
V Ljubljani namesto Kardeljeve ploščadi Vojkova cesta
V Ljubljani so se prvi vSIoveniji odločili za preimenovanje nekaterih ulic, ki so bile doslej namenjene Edvardu Kardelju, morda najpomembnejšemu komunistu in voditelju revolucije v Sloveniji. Kot poroča Informativno glasilo Ministrstva za obrambo, Slovenska vojska, je sklep o spremembi imena ulic in hišnih številk sprejela izpostava Območne geodetske uprave v Ljubljani. Prejšnja Kardeljeva ploščad št. 25, tam je zgradba obrambnega ministrstva, je preimenovana v Vojkovo cesto št. 55, Kardeljeva ploščad št. 19 pa je odslej Vojkova cesta št. 55a. Preimenovali so tudi druge dele Kardeljeve ploščadi in jim dali nova imena, kot so Dimičeva ulica, Vojkova ulica in Kranjčeva ulica, tako da v Ljubljani ne obstaja več naziv Kardeljeva ploščad.
Novinarji brez meja Slovenijo uvrstili na deveto mesto
Organizacija Novinarji brez meja je v letošnji oceni svobode tiska po svetu, ki jo je objavila na svoji spletni strani, Slovenijo uvrstila na deveto mesto, na vrhu lestvice držav z največjo svobodo tiska pa ostajajo skandinavske države. Poročilo Novinarjev brez meja ugotavlja, da države, ki so se nedavno osamosvojile, praviloma spoštujejo svobodo tiska - med 60 držav na vrhu lestvice se jih je tako uvrstilo devet, ki so se osamosvojile v zadnjih 15 letih. Nekatere zahodne demokracije so na lestvici svobode tiska letos močno padle. Med njimi najbolj prednjačijo ZDA, ki so padle za kar 20 mest in so tako letos na 44. mestu, predvsem zaradi zaprtja novinarke Judith Miller. Padec sta zabeležili tudi Kanada (21) in Francija (30). Prvih deset mest zasedajo evropske države, na vrhu lestvice pa so Danska, Finska, Islandija, Irska, Nizozemska, Norveška in Švica, ki so prejele najvišjo oceno. Slovenija je na devetem mestu, skupaj s češko. Organizacija je sicer na zadnje mesto lestvice, ki obsega 167 držav, znova uvrstila Severno Korejo, sledita pa ji Eritreja in Turkmenistan. V omenjenih državah zasebni mediji niso dovoljeni, ni svobode izražanja, novinarji zgolj širijo vladno propagando. Avtorji se že zaradi najmanjših napak, kot je napačen zapis imena, lahko znajdejo v zaporu, medtem ko so mučenje, psihološki pritisk, zastraševanje in nenehen nadzor v teh državah že rutina, ugotavlja poročilo.
Lara P. Jankovič dobitnica nagrade ZDUS
V četrtek, 20. oktobra, po krstni izvedbi musicala Aliča, ki je bila žanrska novost za umetniško snovanje novogoriškega gledališčega hrama in obenem uvodna predstava v praznovanja 50-letnice
ustvarjalne poti Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, je predsednica Združenja dramskih umetnikov Slovenije Alenka Pirjevec izročila nagrado ZDUS igralki Lari P. Jankovič. V utemeljitvi priznanja je med drugim zapisano, daje Tara Jankovič kot članica SNG Nova Gorica oblikovala prepoznaven opus natančno domišljenih in hkrati s posebno toplino prežarjenih dramskih figur, iz katerih sta razvidna tako igralkin talent kot predanost študijskim postopkom pri oblikovanju dramskih figur različnih žanrov in uprizoritvenih estetik.)...). Raznolike kreacije Lare P. Jankovič v letu 2004 - najprej velika kompleksna figura v sodobni ruski komediji in nato niz fragmentarnih vlog v moderno strukturirani slovenski noviteti so vodili komisijo k odločitvi, da ji dodeli Priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za igralske dosežke v letu 2004.”
Lara P. Jankovič je namreč v predlanski in lanski sezoni suvereno odigrala glavno protagonistko Alo v komediji Nikolaja Koljade Kokoš (premiera 15. januarja 2004) in nekaj markantnih epizodnih vlog v drami Medtem (premiera 20. novembra 2004), ki jo je spisal Srečko Fišer po motivih romana Prima Levija Premirje. / IK
Izjava predstojnika Politehnike akademika Boštjana Žeksa
V Gorici bo sedež fakultete
za znanosti o okolju
Na Goriškem, posebej še v Novi Gorici, z zanimanjem in splošno naklonjenostjo spremljajo zaključna dejanja pri preoblikovanju visokošolskega izobraževalnega in znanstveno raziskovalnega zavoda Politehnika v četrto slovensko univerzo. Svet za visoko šolstvo republike Slovenije bo sklep o preimenovanju oz. novem statusu Politehnike najbrž sprejel v mesecu novembru. Predsednik zavoda prof. dr. Danilo Zavrtanik je na srečanju s časnikarji sicer dejal, da bo nova Univerza v odločilni meri zasluga nove oblasti, toda krajevni politiki o tem molče. Treba je namreč upoštevati, da je nujnost ustanavljanja novih visokošol-
skih ustanov, to so tudi univerze, zapisana v koalicijski pogodbi med strankami nove vladne in parlamentarne večine.
Nova univerza naj bi po zasnovah tvorcev Politehnike postala elitna izobraževalna in znanstveno raziskovalna ustanova. To zaradi sodelovanja znanih slovenskih in tujih profesorjev in izvedencev, tudi Nobelovih nagrajencev, in zaradi tega, ker bo vsak profesor oz. udeleženec v izobraževalnem ali znanstveno raziskovalnem procesu usposabljal le povprečno 5 študentov, kar pomeni, da se jim bo lahko povsem posvečal.
Univerza Nova Gorica naj bi imela čez čas okoli tisoč študentov, potem pa se ne bo več širila.
Njene fakultete, inštituti, laboratoriji in druge dejavnosti v okviru posameznih študijskih smeri oz. programov bodo delovali v Novi Gorici, Ajdovščini, nemara v Vipavi, v Benetkah in tudi v Gorici. V Gorici bo imela sedež in druge potrebne prostore Fakulteta za znanosti o okolju. Po obnovi nekdanjega poslopja za slovenske šole v Križni ulici oz. v via Croce, bo za delovanje fakultete na voljo dovolj prostorov, ki se bodo raztezali na površini 1.600 kvadratnih metrov.
Ob proslavljanju desetletnice Politehnike, ki jo je s svojim prihodom in priložnostnimi pogovori in obiski počastil tudi Nobelov nagrajenec za kemijo, Paul J. Crutzen, je izšel tudi Zbornik o delovanju Politehnike v minulih desetih letih.
motila ustaljen način razmišljanja. Zato je bila naša ustanova večinoma prepuščena sama sebi in je morala sama s svojimi močmi skrbeti za razvoj. To je bilo težko, toda na neki način tudi koristno. Politehniki je uspelo v tem desetletju pridobiti v svoje vrste ljudi, ki bi radi nekaj naredili, ker ni bila zanimiva za tiste, ki iščejo mirno in gotovo službo. Politehniki je uspelo ohraniti na začetku začrtani koncept razvoja. Ta temelji na majhnosti, na mednarodni odprtosti, na kakovosti programov in na njihovi zanimivosti za ožje in širše okolje. Politehnika ni zašla v past cenenih, množičnih in kakovostno vprašljivih programov, čeprav se je to morda kdaj v finančnih težavah zdela dobra rešitev. Skratka, Politehnika v Novi Gorici vstopa v svoje najstniško obdobje kot izkušena ustanova, ki ve, kaj je njena naloga, in ki se zna v svetu odraslih samostojno in odgovorno vesti."
M.
Pomanjkanje stanovanj v Sloveniji je ena izmed naj-večjih težav, s katerimi se ubadata tako politika kot stroka. Stanovanjski sklad, ki ga je ustanovila država za kreditiranje in
spodbujanje gradnje novih stanovanj, krize ni občutneje omilil. Najbolj primanjkuje najemnih stanovanj, saj jih je v Sloveniji samo 9% od skupnega števila stanovanj. Okoli 30 odstotkov gospodinjstev težko shaja s svojimi dohodki, tako da ne morejo privarčevati ali pridobiti kredite, da bi si lahko zgradili ali pa si kupili
plomske šole na področju okolja v še vedno majhno ustanovo z vsemi elementi majhne univerze ni imela nobene prave podpore ter se je razvijala bolj kot sirota brez staršev. Od obeh "staršev", ustanoviteljev, se Inštitut Jožef Stefan kot ustanova ni nikoli resneje zanimal za svojo hčerko, Mestna občina Nova Gorica pa je razvoj Politehnike v začetku intenzivno podpirala, v zadnjem obdobju pa Uvodne misli vanj je napisal	kaže, da išče svoje poti za hiter,
predstojmik Politehnike akade-	čudežno hiter razvoj visokega
mik prof. dr. Boštjan Žeks, sicer	šolstva na severnem Primor-
tudi predsednik Slovenske aka-	skem. Država je na Politehniko
demije znanosti in umetnosti.	Nova Gorica gledala spremenlji-
Izrekel je tudi nekatere kritične	vo in ni prav vedela, kaj naj z
ocene in spoznanja, ki jih v dru-	njo. Državnim uradnikom, ki se
gih okoljih ni bilo zaznati. Zapi-	jim zdi, da najbolj branijo držav-
sal je, "da Politehnika v svojem	ne interese, če podpirajo držav-
razvoju iz zelo majhne podi-	ne univerze, pa je Politehnika
M. 3. novembra 2005	Primorska	/	Gospodarstvo
NOVI
GLAS
Ugotovitve študije o zaposlovanju delavcev iz držav EU
Slovenci se najmanj zanimajo za delo v tujini
Po prvem maju 2004 se je v starih članicah EU zaposlilo zelo malo delavcev iz držav novih članic povezave, pa tudi v prihodnje jih ni pričakovati dosti več kot za odstotek prebivalstva. Razlog je tudi ta, da je v novih članicah bistveno premalo aktivnega prebivalstva, to je za zaposlitev razpoložljivih delavcev. Omenjene in druge ugotovitve so zapisane v študiji o zaposlovanju, ki jo je Evropska organizacija za zaposlovanje na območju EU nedavno predstavila v evropskem parlamentu.
Evropski komisar za zaposlovanje, socialne zadeve in enake možnosti Vladimir Špidla je dvanajst držav, starih članic povezave, ki so lansko leto uvedle prehodno obdobje za zaposlovanje delavcev iz novih članic, pozval, naj ga s 1. majem leta 2006 ne podaljšajo. Evropska komisiija bo ustrezno poročilo predložila evropskemu parlamentu januarja 2006, vendar pa bodo članice o podaljšanju prehodnega roka za zaposlovanje iz novih članic EU odločale same, na podlagi lastnih analiz.
Iz omenjene študije izhaja, da se Slovenci med državljani novih članic najmanj zanimajo za zaposlitev v tujini.
Večje je zanimanje tujcev za nastanitev in zaposlitev v Sloveniji.
Prihajajo postopno in na organiziran način.
Doslej se je, denimo, v Sloveniji naselilo in dobilo delo 1047 Slovakov,
Čehov je okoli sto, iz Poljske pa je prispelo in se v Sloveniji naselilo 123 delavcev. Iz drugih držav članic EU se je v Sloveniji naselilo in dobilo zaposlitev skoraj 2.300 delavcev. Po večini delajo v gradbeništvu in kovinski industriji.
Medtem je Avstrija že napovedala, da bo podaljšala prehodno obdobje za zaposlitev delavcev iz novih članic EU. Domnevno pa se s Slovenijo
Vladimir Spidla ■ _g
pogaja o možnostih za sklenitev posebnega sporazuma o zaposlovanju delavcev iz obmejnih območij obeh držav. Utihnile pa so pobude za sporazum o zaposlovanju, ki bi se nanašal na obmejna območja Slovenije in Italije. Ob tem je spodbudna vest, da italijanski sindikati ne zavračajo zaposlovanja in delavcev iz Slovenije.
M
Greenpeace in World Wide Fund for Nature
Ugotovili škodljiv vpliv kemikalij na zarodke
Rezultati raziskave, ki sta jo naročila nizozemska Greenpeace in World Wide Fund for Nature (WWF), je pokazala, da so tudi še nerojeni otroci v maternici izpostavljeni nevarnim sintetičnim kemikalijam. Te naj bi vstopale v otrokovo telo skozi popkovino. Med omenjenimi kemikalijami so tudi nekatere, ki so se pri testiranju na živalih pokazale kot škodljive za fizični in
■
NOVI
GLAS
Glavni urednik Andrej Bratuž - Odgovorni urednik Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it www.noviglas.it
Tisk: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l.,
Viale della Navigazione Interna, 40 - 35129 Padova PD, tel. 049 8073263 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it
Letna naročnina: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
Oglaševanje: Oglaševalska agencija Tmedia, Korzo Verdi 51 - Gorica, ul. Montecchi 6-Trst. Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it
Jjk Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
To številko smo poslali vtisk v ponedeljek, 31. oktobra, ob 14. uri.
ITC
mentalni razvoj zarodka, so sporočili iz omenjenih organizacij. Škodljive kemikalije lahko zasledimo v številnih izdelkih, ki jih uporabljamo vsak dan - od hrane v pločevinkah, zobne paste, dezodorantov, čistilnih sredstev do raznih električnih naprav. Za zaščito ljudi in okolja pred kemikalijami sta Greenpeace in WWF predlagala nov evropski pravilnik o kemikalijah REACH, hkrati pa pozivata zakonodajalce in tudi proizvajalce oporečnih izdelkov, naj pred vse ostalo postavijo zdravje ljudi in okolja. Najbolj škodljive kemikalije naj zato izločijo iz proizvodnje ter zahtevajo uporabo varnejših sub-stanc.mce/pse (c)
Pozabljena nežnost
Obstajajo svetovi, ki so ti lahko zelo tuji, istočasno pa te premaknejo iz neke mrtve točke kljub ali mogoče ravno zaradi te tujosti. Obstajajo obrazi, glasovi, besede nekoga, ki ti je lahko geografsko neverjetno daleč, kljub temu pa ti ta daljava omogoči nekaj, česar prej nisi doživel. Gerhard Hauptmann je rekel, da je življenje neko odkrivanje izkušenj, neko stalno odkrivanje vseh tistih pokrovov, s katerimi stalno tlačimo določene stvari, določene občutke, želje in talente v sebi.
Še sama si ne znam razložiti, zakaj me je ■■t] iranski režiser Kiarostami butnil ob nekaj, česar prej nisem vzela v poštev, v neko podoživljanje določenih momentov iz otroštva, ki so privreli na dan po pogovoru z njim in po branju njegovih poezij. Neka geografska tujost, ki ti istočasno pokaže neko iskanje, ki je univerzalno ali zelo podobne občutke, ki jih je druga oseba ravno tako doživela nekaj desetletij prej, na drugem koncu sveta, s popolnoma različno življenjsko zgodbo. Sprašuješ se, kako je to mogoče, navsezadnje je predvsem geografska oddaljenost tako velika, da se ti zdi skoraj neverjetno in potem se zaustaviš ob univerzalnem in uvidiš, kako je človek človek, v Iranu in z nekaj desetletji več ali tu v Trstu; uvidiš, kako lahko poleg velikega razkoraka obstajajo tudi določene nesporne sličnosti in predvsem, kako si lahko potegnil iz sebe nekaj, kar prej še nisi. Včasih ti ravno tujost nečesa omogoči videti stvari, ki jih ponavadi prezreš. Pred tednom dni sem se - mogoče za izziv sami sebi -preizkusila v nečem, kar nam je zelo tuje in, kar nam že ubesedeno vzbuja občutek nerazumevanja: lekcija arabščine. Vabilo za sko-
rajda brezplačen redni enkrat-tedenski tečaj je bilo dovoljšna motivacija, da sem si rekla, da se grem na lastne oči prepričati, kakšen jezik sploh je arabščina. Nobenega načrta, da bi tečaju potem tudi sledila, le informativni vpogled v to, kar ta kultura ponuja. Opazovala sem rigoroznost pisave, slišala, da arabščina nima tiskanih črk, da obstajajo fakultete za lepopisje, opazovala pa sem tudi, kako se mladi libanonski študent farmacije v nečem radikalno razlikuje od drugih evropskih tujcev, ki te uče svojega jezika. Z neko značajsko milino nam je želel pokazati, kako estetsko lep je njegov jezik in kako ceni prizadevanja tujcev, da se ga uče. Ne bom načela nobene razprave o stiku med arabskim in zahodnim svetom, ker je vprašanj, ki se odpirajo, na pretek. Omeniti pa želim nekaj, kar sem opazila in česar že davno nisem videla v zahodnem svetu: neko nežnost med moškimi. V slušateljski skupini je bil tudi Senegalec, ki arabščino za silo že pozna. Proti koncu lekcije vpraša, če smo kmalu pri koncu. Učitelj odgovori, da še deset minut, takoj zatem pa na nežen in pozoren način vpraša, ali je že jedel (po Ramadanu) in ga obzirno spodbuja, naj ostane še tistih nekaj minut do konca. V našem zahodnem svetu smo vajeni stalne predstave arabskega ponosa, objestnosti, moči. Dvaindvajset arabsko-govorečih držav stlačimo v predal z napisom "nevarno", ne da bi sploh pogledali, kaj je v njem in da, če so molji razjedli kar nekaj nogavic v njem, to še ne pomeni, da zavržeš cel predal.
Način, kako je mladi učitelj skrbel zato, da bi se Senegalec po ramadanskem postu nahranil, je izžareval neko medsebojno nežno pozornost, ki je v današnjem svetu redka.
Odmevi
Na mnoga
Ne, tokrat ne mislim na oddajo Radia Trst A s tem naslovom, pač pa na Polnočni klub RTV Ljubljana, ki je bil s tem naslovom na sporedu v petek, 14. oktobra. Oddaja, ki jo je vodila Danica Lorenčič, je bila zelo zanimiva predvsem zaradi gostov, pri katerih se anagrafska starost ni prav nič ujemala z videzom in pronicljivostjo misli vseh štirih gostov oddaje. To so bili igralec Polde Bibič (ki se ga vsi spominjamo vsaj po filmu Cvetje v jeseni), Jože Kreže, znani vodja ansambla in šaljivi fizioterapevt, kljub temu da je pri enajstih letih izgubil vid, nato prevajalec Janko Moder, ki pri dvaindevetdesetih letih še vedno dela - in pri tem uživa - po šestnajst ur na dan, ter naše gore list, kardiokirurg, nekdanji primarij bolnice Petra Držaja v Ljubljani, dr. Boris Cibic. Vsi štirje so izžarevali veselje do življenja, čeprav je bilo v življenjski zgodbi vsakega od njih tudi marsikaj težkega. Predvsem me je seveda pritegnila zgodba
dr. Cibica, ki je ■	_	prišel kot mlad
I	I	fant "začasno" v
• Ljubljano študirat medicino in je tam tudi "začasno" ostal. Kar mimogrede je natrosil nekaj u-gotovitev in nasvetov iz svoje zdravniške prakse. Predvsem pa mi je bilo všeč, da je v oddaji, ki je v Sloveniji zelo gledana, kjub temu da je na sporedu v poznih večernih urah, lepo predstavil "matičnim" Slovencem svojo rojstno vas Prosek, povedal marsikaj o tukajšnjem življenju pred in med vojno in tudi vsej Sloveniji predstavil "Cibiciado", srečanje vseh Cibicev, raztresenih po vsem svetu, ki se odvija vsaka tri leta na Proseku.
Nekaj podobnosti ima zgodba primarija dr. Borisa Cibica z zgodbo dr. Giannija Tomaseti-cha. Njegovo zgodbo sem slišala po tržaškem radiu v oddaji "Moja zgodba", ki je na sporedu vsak torek ob 18.uri. Tudi Gianni To-masetich (ne vem, če se njegov priimek piše tako), Beneški Slovenec, rojen v vasi Zverinac, je odšel študirat v Neapelj in zdaj že dolga desetletja živi v Rimu. Pa vendar je tudi on vseskozi ohranil stik s svojim rojstnim kra-
jem Zverinac, s svojimi Nadiški-mi dolinami. Svojo navezanost na Benečijo je izpričal s štirimi knjigami, ki jih je o njej napisal. Zdelo se mi je zanimivo, ko je na vprašanje Luane Grilanc, če se misli dokončno vrniti v Benečijo, odgovoril: "Ne vem, bi se lahko zgodilo ali pa tudi ne. To nima velikega pomena, ker jaz sem vedno v stiku z Benečijo in našimi ljudmi... Jaz sem prisoten obenem v Rimu in v Benečiji." Pa vendar tudi sam čuti vpliv oddaljenosti in tujega okolja, v katerem živi. Dr. Toma-setich govori dobro slovensko, a vendar se mu zdi, da "moja slovenščina ni tako prosta in sveža, kakor ko sem bil v Dijaškem domu v Gorici... To se pravi, da je treba vežbati jezik, ker drugače nimamo prilike govoriti in povedati vse, kar je v naši duši. Misli so tam v naši duši, a včasih nimajo moči priti na dan, priti na površje in to se zgodi, ko ni prilike govoriti v svojem jeziku skoraj vsak dan." Morda pa se bo le odločil in prišel domov?
P.S. Niz oddaj Katje Kralj "Na mnoga leta!", posvečen 60-let-nici Radia Trst A, se nadaljuje in je na sporedu ob torkih ob 10.10.
Eho
Nasveti varčevalcem
Izbira sklada je odvisna od različnih dejavnikov. Marsikateri vlagatelj se odloča za investicijski sklad samo na podlagi preteklih donosov in dejstva, da obrestne mere v banki ne prinesejo veliko. Treba pa je poudariti, da pretekli donosi niso garancija za prihodnost. Za dobro izbiro je bistvenega pomena, da si investitor predhodno izdela osebni naložbeni načrt za vlaganje prihrankov na podlagi naslednjih elementov: nagnjenost za tveganje varčevalca, načelo razpršitve prihrankov, cilj in časovni razmah načrta (glej prejšnje prispevke). Samo v okviru pripravljenega načrta varčevalec lahko del prihrankov vloži tudi v investicijske sklade. Šele po tej fazi naj si vlagatelj zastavi vprašanje, katere sklade izbrati, da bo z veliko verjet-
Izbira investicijskih skladov (1)
nostjo uresničil svoj naložbeni načrt.
Ob tako bogati ponudbi na italijanskem tržišču je vrsta oziroma kategorija sklada in njegova naložbena politika prvi kriterij za smotrno izbiro. Na podlagi lestvice združenja upraviteljev skladov "Assogestioni" iz leta 2003 ločujemo 5 osnovnih vrst te varčevalne oblike. 1) Denarni skladi (it. fondi di liquidita' ali fondi monetari). Zaradi prisotnosti v premoženjski masi izključno državnih obveznic s kratkoročno zapadlostjo so slednji najvarnejša oblika in primerni kot zamenjava za bančne vloge. Nimajo vstopnih in izstopnih provizij ter so primerni tudi kot začasno parkirišče prostega denarja, ki čaka na vložitev kam drugam, torej tudi za dobo 1 leta ali manj. 2) Obvez-
niški skladi (it.: fondi obbligazio-nari). Slednji so primernejši za konzervativne j še vlagatelje, ki ne prenesejo veliko tveganja in nihanja tečajev. Naložbena politika te oblike varčevanja namreč izključuje prisotnost delnic v port-felju. Obenem pa so primerni tudi takrat, ko je časovni horizont naložbe relativno kratek, npr. od 3 do 5 let. 3) Mešani skladi (it.: fondi bilanciati). Zaradi prisotnosti v različnih odstotkih (od 10 do 90 %) v premoženjski masi bodisi delnic kot obveznic, se v tej makro-kategoriji nahaja veliko število skladov, ki so težko primerljivi med sabo. Zaradi tega so malo bolj tvegani kot obvezniški in primernejši za daljše časovno obdobje naložbe. 4) Delniški skladi (it.: fondi azionari). Slednji so najbolj tvegana vrsta investicijskih skladov, ker zaradi prisotnosti v portfelju pretežno delnic ce-
na kvote v povprečju najbolj niha. Razumljivo so ustrezni, kadar naložbeno obdobje je daljše od 5-7 let. V tem časovnem razmahu si vlagatelj lahko pričakuje pozitiven realen in boljši donos od drugih oblik varčevanja. 5) "Fleksibilni ali prožni skladi" (it.: fondi flessibili). Z razliko od drugih makro-vrst, kjer naložbeno politiko opredeljuje vnaprej napisan pravilnik, pri takem načinu vlaganja ima upravitelj sklada popolno svobodo. Konkretno nima pri izbiri posameznih vrednostnih papirjev nobene omejitve. Želja po povprečno višji donosnosti sklada vsekakor narekuje prisotnost določenega odstotka delnic v premoženjski masi.
Omenjena obdobja so samo okvirni napotek. Vlagatelj lahko uspešno investira tudi na krajši rok, vendar pa se verjetnost dobrih povprečnih donosov povečuje z dolžino obdobja.
Bralci lahko sodelujejo pri naši rubriki z vprašanji in pripombami. Elektronska pošta: s.pahor@tin.it.
Stojan Pahor
NOVI
GLAS
Človek Je Pristal Na Luni? Da, Da, Nedvomno...
Američani so itak taki
Sadam je po dolgem času spet glavna zvezda. Začel se je proces. Ja, se ga še spominjate, ko so ga Američani ulovili. Zgledal je kot klošar, kljub temu da se je ves čas kopal v kopalnih kadeh iz suhega zlata. Še bolj smešne so bile slike, ki so prikazovale bivšega Raisa v spodnjih hlačah, kako telovadi po zaporu. Odlična scenografija za nadaljevanje Kubrickovega Full metal jackett. Simbolično so imeli ti posnetki približno tak naboj kot posnetek zrušitve Sadamovega kipa sredi Bagdada.
Kaj se dogaja z iraškim diktatorjem, natančno ni dano vedeti nobenemu, od časa do časa se ponovno pojavi na ekranih. Edino, kar lahko iz vsega tega razberemo, je, da je brada še daljša in bolj gosta ter njegovi lasje bolj namrščeni in nakodrani. Če se bo tako "naštiman" še vedno pojavljal po TV-ju tudi v naslednjih mesecih, je
nevarno, da ga bodo najmlajši otroci zamenjali za Božička ali sv. Miklavža. Če bi Rais nenadoma osivel, bi bila verjetnost, da bi se njegov poštni nabiralnik napolnil s pisemci naših najmlajših, res zelo velika. In mesto severnih jelenov bi prevzele kamele.
Še pred dobrima dvema letoma je Sadam napovedoval zlom ameriškega imperija zla. Pa vemo, kako je šlo. Takojšen padec režima, a hkrati porajanje novega Vietnama za ameriško vojsko.
In se spomnite, kaj je bilo tako značilno za tisto (zdaj že zelo oddaljeno) pomlad 2003? Mavrične zastave miru, seveda. In nasprotovanje ameriški zunanji politiki. Bush in njegova politika preventivnih udarcev sta si prislužili splošno neodobravanje. Razumljivo in racionalno.
Hkrati pa je bil ta upor pravzaprav iskrica, ki je v
nekaterih krogih ponovno vžgala drug plamen uporništva.
Antiamerikanizem: izvrstno uporništvo (ki sem ga sicer bolj občutil v Sloveniji)! Zelo globoko in zelo prodorno. Osnovano in podprto s trdnimi argumenti, l ip uporništva, za katerega je simptomatično geslo: v smučanju ne bom navijal za Američana Bodeja Millerja, ker bombardira Irak. Lepo vas prosim! Način mišljenja, ki bi si zaslužil posebno nagrado za svojo filozofsko osnovanost in ki se navadno sklene z besedami: "Itak so vsi Američani taki.” In to je višek, modra misel in maksima, ki vnaprej spodbije vsak protiargument. Ja seveda: saj na take besede res ni kaj odgovarjati.
Nedvomno gre za napredno uporništvo, ki ga lahko razumejo samo dovolj
napredni ljudje z dovolj odprto in dovolj liberalno miselnostjo. Američani so itak vnaprej krivi. In posledično postane, nekoliko karikirano povedano, Sadam junak, za katerega je treba navijati. Kot bi šlo za Michaela Jordana in njegov fans klub. Ja, morda se bo po Evropi v kratkem ustanovila tudi skupina Sadamovih pon-pon navijačic, ki bodo z ruto na glavi ustvarjale koreografije na arabsko glasbo.
Ne znam si predstavljati, kako bi naši napredni uporniki spremljali novice, ko bi se (Bog ne daj!) morala ptičja gripa razširiti na drugi strani Atlantika. Verjetno bi navijali za okužene golobe, kose in vrane! Vrteli bi si Hitchcockov dolgometražec na podobno temo ter s transparenti bodrili krilate živali.
Krivi bodo Američani! Ne glede na to, ali bo Sadam ali ptičja gripa. Američani so itak taki!
Andrej Čemlc
DS o odnosih s Slovenci zunaj meja
Komisija državnega sveta za mednarodne odnose in evropske zadeve RS je minuli teden obravnavala predlog zakona o odnosih Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja. Državni svetniki so ob tem pozdravili dejstvo, da je predlog zakona po več kot desetih letih razprav in pričakovanj končno ugledal luč sveta. V uresničitev vsebine zakona so svetniki predlagali vzpostavitev ministra brez listnice in se zavzeli za jasno določitev sestave in pristojnosti sveta, ki bi se kot vladno posvetovalno telo proak-tivno ukvarjalo s problematiko
Slovencev v zamejstvu. V njem bi moral biti tudi predstavnik DS. Svetniki so tudi menili, da je potrebno ponovno obravnavati pripombe Slovenske manjšinske koordinacije (SLOMAK). Potrebna je preučitev načina zastopstva zamejskih Slovencev v slovenskem parlamentu. Državni sekretar Franc Pukšič je povedal, da je prvi osnutek zakona med vladnim medresorskim usklajevanjem doživel nekaj sprememb, ki po mnenju zamejcev niso v prid njihovim prizadevanjem po večjem vključevanju pri obravnavi njihove problematike.
Pričevanje
Ujeta na Korziki (2)
2. Demonstranti ohromili promet skozi center
Zjutraj nisva niti pomislila na nočno dogajanje ali na morebitne zaplete. Dan je bil lep in nikamor se nama ni mudilo, saj sva imela trajekt šele ob pol
dveh. Jano je vleklo v trgovine s spominki in ker se mi z dvajsetimi kilogrami na hrbtu res ni "luštalo" se prerivati med stojnicami z razglednicami, potiskanimi	kratkimi
majicami,...sem se raje parkiral k enemu od barov, kjer sem čuval oba nahrbtnika in ob prvi jutranji kavi zapisoval vtise zadnjih dni.
"Ti, tam v bližini pristanišča se spet nekaj kuha.
Na cesti je veliko ljudi. Z enega tovornjaka so stresli ogromen kup peska, tako da avtomobili ne morejo mimo," je rekla Jana, ko se je vrnila iz šopinga. Ker je videla, da sem še vedno globoko zatopljen v pisanje, in spoznala, da jo poslušam le z enim ušesom, je dodala, da gre še malo pokukat "kva se dogaja" in že je ni bilo več.
Čez četrt ure je bila spet nazaj. Z novicami o tem, da so protestniki zažgali nekaj košev za smeti, da silijo mimovozeče šoferje iz tovornjakov, s katerimi so blokirali promet, in da postaja vse bolj vroče.
"Fajn bi bilo, če bi šel poškljocat kakšno fotografijo, a veš, da bova doma pokazala, kako vročekrvni so lahko Korzičani,"
me je nagovarjala k akciji.
Ker sem bil s pisanjem pri koncu in sem imel noge že malo lesene od dolgega sedenja, sem jo ubogal, fotoaparata pa vseeno nisem vzel s seboj, saj sem si mislil, da malo pretirava, oziroma,
me je en kline brigalo, če nekaj deset ljudi stavka. V zadnjih desetih letih sem kot dopisnik poročal o kar nekaj stavkah, demonstracijah in protestih, tako da me razborito grupiranje peščice jeznih domačinov še ni pritegnilo, predvsem pa sem bil še vedno na dopustu, kjer sem hotel živeti čim bolj mimo tovr-
stnih dogodkov.
Šel sem torej tja, proti centru dogajanja in čeprav nisem natančno vedel za kaj gre pri vsem skupaj, mi je bilo hitro jasno, da ne kaže najbolje. Med protestniki sem videl precej takih, ki so imeli okoli vratu zavezane rute
(te je mogoče pred spopadom s policijo hitro navleči na obraz in s tem skriti svojo identiteto). Poleg sindikalnih zastav so med množico plapolale tudi številne kor-ziške zastave z značilno črno glavo, povezano z belo banda-no. T.i. Testa Mora je simbol, ki že nekaj stoletij spremlja vsa korziška prizadevanja po osamosvojitvi.
Ko sem se sprehodil do potniškega terminala, okrog katerega je bil promet popolnoma blokiran, in videl, da ni v notranjosti nikogar, ki bi prodajal vozne karte, me je prvič resno zaskrbelo. Z obale sem se ozrl proti obzorju, saj je bila ura že toliko, da bi moral videti iz Livorna prihajajoči trajekt, a je bilo videti le dolgočasno ravno črto. Nikjer nobene ladje, niti barke. Nič.
V pristanišču je bil le SNCM-jev trajekt, ki pa je bil tam že ob našem prihodu v Ba-stijo, tako da je bil edini krivec za nočno "galamo". Očitno so mornarji na njem s hupanjem odgovorili na akcijo pripadnikov francoskih specialnih enot, ki so, kot sva izvedela nekoliko kasneje, izvedli helikopterski napad na zaseženo ladjo in posadko upornih mornarjev prisilili, da so ladjo od-
peljali nazaj v Marseille. Ker so uporne mornarje zadržali na ladji, štiri od njih, rojene Korzičane, pa so celo zaprli, so se mirni protesti spremenili v nekoliko resnejše demonstracije.
/dalje Nace Novak
Potopis
Ahrntal - Val Aurina, najsevernejša dolina v Italiji (2)
Val Aurina je, kot že rečeno, najsevernejša dolina na italijanskem ozemlju, čeprav se to prav tam sploh ne zdi. Vsepovsod je na cestnih oznakah na prvem mestu nemščina, šele nato italijanščina. Nekateri zasebni trgovski ali gostinski obrati pa italijanščine sploh ne upoštevajo in imajo svoje napise samo v nemščini. Nabrežinski orožniki bi imeli v dolini precej dela, če se spomnimo, da so leta 2002 sodstvu prijavili dva nabrežinska trgovca, ki sta imela napis na svoji trgovini prej v slovenščini, šele nato v italijanščini... Povsod plapolajo belo-rdeče tirolske zastave, na katerih se šopiri tirolski orel.
Kakorkoli že, je Val Aurina dolga nekaj desetin kilometrov. Predstavljal sem si jo kot zakotno dolino, nekje tam Bogu za hrbtom, kjer se nič ne dogaja. Na lastne oči pa sem se prepričal, da ni tako, saj v vsakem večjem kraju mrgoli ita-	Koca finančne
lijanskih	straže Rifugio
turistov.	Vetta d'ltalia -
Večji center	KrimmlerTauem
je V dolini	H0tte,2567m
kraj Čampo Tures
Sand in Taufers, kjer se reka Rio di Riva - Reinbach zliva v Torren-te Aurino - Ahr. Po toku hudournika Aurino pa so proti njegovemu izviru posejani še kraji Lutta-go - Luttach, San Giovanni -Sankt Johann, Cadipietra -Steinhaus, Predoi - Prettau in Ca-sere - Kasern. Dolino obdajalo mogočni tritisočaki, med katerimi velja omeniti prav gotovo špici Picco dei Tre Signori -Dreiherrnspitz s svojimi 3498 metri nadmorske višine in le za štiri metre nižji Pizzo Rosso - Rot-spitz. Vzpon na slednje zahteva planinsko opremo, in sicer dereze in cepin ter veliko sreče z vremenom, ki pa je tokrat s sopotnikom nisva imela. Posebnost doline pa je tudi 2911 metrov visoka Vetta dTtalia Klockerkarkopf, ki jo je ob svojem prvem vzponu nanjo leta 1904 tako imenoval zgoraj omenjeni Ettore Tolomei. Vrh naj bi predstavljal najsevernejšo točko Italije, vendar se je pred 101
letom Tolomei za las (oziroma za vrh) uštel, saj dotični vrh ni najsevernejša točka porečja reke Adiže. Vzhodno od nje leži namreč še severneje 2837 metrov visoki VVestliche Zvvillingskopf.
Ko sva se naposled pripeljala v kraj Casere, ki leži na nadmorski višini 1600 metrov, je bilo vreme precej negotovo, saj je bil konec doline ovit v temne oblake. Do koče je bilo dve uri in pol peš, zato sva se začela spraševati, ali ne
Makadam se je naposled začel ožiti v stezo, rosenje pa se je začelo spreminjati v leden dež. S sopotnikom sva mimo višje ležečih planšarij in pašnikov po dveh urah končno prispela do planinske koče, ki naju je sprejela v svoj topli objem, medtem ko je zunaj začelo prav pošteno snežiti, temperatura pa se je bližala ničli. Kočo Brigata Tridentina upravlja sekcija CAI (Club Alpino Italiano) iz Brunica, leži pa na nadmorski
bi bilo mogoče bolje, če bi prespala kar v dolini. Ker pa so bile vse turistične zmogljivosti polno zasedene, nam ni preostalo drugega, kot da se napotiva proti koči Rifugio Brigata Tridentina alla Forcella del Picco Birnluckenhiitte, ki je najsevernejša koča na italijanskem ozemlju, leži pa pod istoimenskim prelazom Forcella del Picco - Birnliicke. Pot proti koči je bila sprva še polna turistov, ki pa so segali le do zadnje, z avtom dostopne turistične planšarij e.
višini 2441 metrov, za primerjavo le slabih 100 metrov nižje od Triglavskega doma na Kredarici. Zgradil jo je leta 1900 Alois Vop-pichler iz Caser, svoje italijansko ime pa dolguje istoimenski brigadi alpincev Tridentina, ki je bila v času druge svetovne vojne v njej nastanjena, šele leta 1975 jo je italijanska vojska izpraznila in jo v slabem stanju prepustila sedanjim upraviteljem, ki so jo popravili in prenovili.
/dalje Primož Starman
Z 2. strani
Po primarnih
Konkretno, s kandidaturo poslanca Ettoreja Rosata se niso strinjali Levi demokrati, zato zaradi načela soglasnosti ni preostalo drugega kot prirediti primarne volitve, ki naj razrešijo nastali politični vozel. Na zadevnih volitvah 16. oktobra se je 67% volilnih udeležencev izreklo za Rosatovo kandidaturo, medtem ko je njegov glavni tekmec Boniciolli (predlagali so ga Levi demokrati in Evropski republikanci) prejel 25% glasov. Na osnovi omenjenih izidov je Rosato uraden kandidat leve sredine za župansko
mesto v Trstu na volitvah prihodnjo pomlad. Iz izidov tu-••• di izhaja, da je pretežna večina slovenskih volivcev, tudi levo usmerjenih, podprla Rosata. To priznava samo pokrajinsko vodstvo LD. Primarne volitve so torej prepričljivo potrdile predhodno oceno o nedvoumni razpoznavnosti izbranega kandidata med tržaškimi volivci, na osnovi katere je večina strank leve sredine utemeljevala Rosatovo kandidaturo. Prodoren uspeh Rosatove kandidature to samo potrjuje. Zato ni mogoče soglašati s tistimi, ki sedaj po končani preizkušnji ugotavljajo, da so bile primarne volitve potrebne z demokratičnega vidika.
NOVI
GLAS
imami Marjan Videnšek
Da bi ljudje postali zdravi, srečni in miroljubni
Marjan Videnšek, natu-ropat in higienist -svetovalec na področju naravne higiene, ustanovitelj in direktor Zavoda za naravno higieno, ustanovitelj Društva Preporod - v sožitju z naravo, ki danes postaja gibanje. Ob tem pa je urednik glasila Preporod, predavatelj in publicist, terapevt za kolonhi-droterapijo, svetovalec za varno postenje in zdravo življenje. (Stik z bralci: 00386-41573778). Skratka, je človek izjemnih sposobnosti,	globokega
razmišljanja, ki se neprestano izobražuje in črpa znanje in izkušnje iz kroga največjih tovrstnih poznavalcev in praktikov, kamor sodi tudi sam.
Gospod Marjan Videnšek, še v bivši državi smo lahko spremljali vaše nastope v karateju, saj ste bili državni prvak, alpinist..., že nekaj let pa ste vrhunski terapevt, učitelj, kako zdravje ohraniti in pomagati telesu, da samo ozdravi, celo tisto telo, od katerega je t.i. uradna medicina že dvignila roke. Povejte nam kaj več o tem.
Do tega me je pripeljala moja lastna izkušnja, ko sem bil naenkrat deležen hudih zdravstvenih težav in to v času, ko sem mislil, da bolj zdravo ne morem živeti. Predpisali so mi kupe zdravil, napovedali operacijo v Valdoltri... šokantno za tridesetletnika, ki ni pil alkohola, niti kadil, bil sem brez odvečne teže, ki je treniral dve do tri ure dnevno. Takrat mi je slučajno nekdo podaril knjigo Ernsta Guenterja Živeti brez bolezni, ki je v meni odprla nova obzorja in spoznanja o zdravju in boleznih. Posebej še, ko sem se po dobrih dveh mesecih prehranjevanja z izključno surovo presno prehrano rešil omenjenih težav. Tudi takrat se je triletni sin, ki je od rojstva trpel za hudimi nevrodermatiti-si, s sokovi in surovo prehrano rešil težav, potem ko je bil prej velikokrat hospitaliziran; uporabljal je številne kreme in zdravila, ki pa vsa skupaj niso dala nobenega dolgoročnega učinka.
Za takšen način prehranjevanja so se začeli zanimati tudi nekateri znanci, in glej ga šmenta, vsak, ki je spremenil način prehranjevanja v smeri presne prehrane, se je lahko pohvalil z boljšim zdravjem, z ozdravitvijo in s povečanimi telesnimi sposobnostmi ter z veliko boljšim počutjem brez bolezni. Vse te izkušnje so mi dale misliti. Zakaj o teh smiselnih zadevah ne govorijo zdravniki in vsi ti ljudje, ki skrbijo za zdravje ljudi in naroda? Ce je možno s spremembo načina življenja ozdraveti, ali še bolje: učinkovito preprečiti razvoj bolezni in težav, ali je potem možno, da samo v Sloveniji letno umre preko 20.000 ljudi za številnimi obolenji, koliko jih še trpi in ne najde izhoda iz začaranega kroga bolezni? V trenutku sem začutil, da je prišlo v mojem življenju do nekega radikalnega zasuka, začutil sem namreč veliko željo zadevo raziskati, se izobraziti in s svojim delovanjem ne vsiljevati ljudem neko "novo terapijo", temveč z dejstvi in praktičnimi izkušnjami pomagati ljudem do lastnega uvida in želje po kvalitetni spremembi. Z navdušenjem sem po svetu odkri-
val ustanove in posameznike ter ogromno literature, ki meje še spodbudila, saj sem mirno ugotovil, da ne odkrivam znova "tople vode", temveč le prenašam že davno znano pa na veliko žalost in nesrečo pozabljeno ali skrito modrost prednikov.
Obenem sem ob tem smiselnem in ustvarjalnem delu za drugega začutil možnost celostne samouresničitve in bistveno povečanje izkoriščanja svojih potencialov. Že trinajst let gre torej vse moje temeljno zanimanje v tej smeri, vsaj štirinajst ur na dan se temu posvečam.
Katera so vaša temeljna načela, nazor in globoko prepričanje, ki se ga držite?
Prepričan sem, da je naše življenje naša najdragocenejša lastnina, zato moramo z vsemi silami podpirati vse tisto, kar ga poraja in spodbuja. Zločin proti življenju in nam samim je živeti tako, da veliko prehitro ostarimo, zbolimo in ne nazadnje umremo. Človek, krona stvarstva, je ustvarjen, da v svojem naravnem okolju in na naraven način živi vsaj 120 let. Z razumnim načinom življenja bomo tudi živeli kvalitetnejše in ne bomo tako brezvestno in brezobzirno uničevali naših naravnih virov, od katerih smo odvisni in smo jih dolžni zapustiti tudi našim potomcem. S takim početjem si človeštvo "žaga vejo, na kateri sedi". Ne smemo onesnaževati zraka, vode in zemlje; saj so osnova za življenje. Napačna prehrana je poglavitni vzrok bolezni in nepotrebnega trpljenja, zato moramo skušati razumeti, za kakšno prehrano je ustvarjen človek! V Svetem pismu, v prvi Mojzesovi knjigi (Genesis) 1, 29, je nedvoumno zapisano, katero hrano je Stvarnik namenil človeku. Čitiram: In Bog je rekel: "Glejta, dal sem vama vse bilje s semenom na vsej zemlji in vse drevje, na katerem je sad s semenom: naj vama bo v živež. " Zato bi morali jesti samo svežo, naravno, čisto, polnovredno hrano, brez kemikalij in umetne, industrijske predelave.
Živeti moramo čimbolj preprosto, ustvarjalno in v sožitju z
naravo in vpijati znanje, ki je v nas in okoli nas. Zdravje je naravno in normalno stanje, če živimo v sožitju z naravo. Zdravje in bolezen sta nedeljiva, isti fiziološki zakoni vodijo telo v bolezni in v zdravju. Zavedati se moramo, da je zdravljenje biološki proces, telo se vedno zdravi samo. Verjamem tudi, da se življenje na Zemlji izboljšuje s prizadevanjem posameznikov; več nas bo takšnih, boljše bo za ves planet. Več bo medsebojnega razumevanja, več bo sodelovanja. Medsebojno sodelovanje vodi k Miru in Mir je edina pot za preživetje človeštva. Kje tiči glavni vzrok nastanka sodobnih bolezni in smrti?
Glavni vzrok večine sodobnih bolezni leži v napačnem načinu življenja. Človek je neločljivi del narave in tudi zanj veljajo stalni in nespremenljivi zakoni narave. To, da človek danes je napačno prehrano (s kuhanjem hranila skoraj povsem razvrednotimo, dodatki strupenih kemikalij pri industrijski predelavi, napačna izbira - preveč mesa, kruha, škroba, hitre hrane, sladkarij, umetnih pijač itd...), tudi prevelike količine hrane uživamo. Cornaro, ki je užival samo 360 g hrane dnevno, je brez bolezni živel 102 leti. Taka hrana organizem zakisa, zasluzi in obremeni s strupi, ki so osnovni vzrok vseh bolezni. Stres, telesna in duševna preobremenjenost, premalo spanja in počitka, konflikti itd. zaradi poslabšanega delovanja organov za izločanje še dramatično povečajo kopičenje strupov v organizmu, kar vodi v začaran krog vse hujših zdravstvenih težav.
Kaj je bistvo šole naravnega samoozdravljenja s t.i. živo hrano in v čem nam to pomaga?
Človek je biološko prilagojen za živo, surovo prehrano in večinoma bi moral uživati sadje, zelenjavo, semena, oreške, suho sadje, kalčke, zraven pa popiti čim več zelenjavnih in sadnih sokov, pripravljenih iz svežega sadja in zelenjave. Takšna, životvorna hrana, omogoča najboljše delovanje organizma, pospeši razstru-
pljanje, varuje pred boleznijo oziroma pomaga do zdravja. Brez pravilne prehrane ni zdravja! Presna prehrana in terapevtsko postenje najbolj spodbudita samozdravilne procese v organizmu. Priča sem tisočem ljudem, ki so na ta način ozdraveli, nekateri tudi od raka, levkemije, artritisa, itd., če naštejem le najhujše. Večino ostalih težav se da zelo lepo rešiti. Razne alergije, povišan krvni tlak ali holesterol, debelost... Poleg prehrane je potrebna tudi redna in intenzivna telesna vadba in dovolj spanja in počitka, pa seveda urejeno življenje, brez konfliktov. Bistvo naše šole samozdravljenja je v uporabi naravnih postopkov in znanja, ki spodbuja zdravje. Telo se lahko zdravi samo od znotraj, zato nešteto terapij in zvarkov, tudi t.i. zdravil, ne more prinesti zdravja. Telo je heroj, ki se sam zdravi, če mu pomagamo tako, da odstranimo vzroke bolezni in naprej bolj razumno živimo. Ker pa večina ljudi išče "instant rešitve" v tabletah in drugih terapijah, ki ne zahtevajo spremembe načina življenja, je čedalje več bolezni, vse mlajši ljudje obolevajo, vse več in veliko je prezgodnjih smrti... Odpraviti moramo vzroke in posledice bodo izginile! Zdraviti samo simptome lahko privede samo do kratkotrajnega olajšanja. Nas zanima samo popolna ozdravitev.
Je še možna rešitev zaradi zasvojenosti s požrešnostjo po bogastvu, ki ljudem vceplja v glavo potrošništvo, ki vodi ene v astronomsko materialno bogatenje, druge pa v lakoto in večino pa v pogubno zdravstveno, duhovno in materialno revščino?
Živeti v sožitju z naravo pomeni živeti v naravi in preprosto. Stvarnik, vsemogočni Bog, je naklonil človeškim bitjem privilegij svobodne volje, privilegij samostojnega odločanja. Torej ima vsak človek, ki mu največ pomeni	njegovo
življenje, možnost, da sam izbira svoj način življenja. Slovensko podeželje je tako rekoč prazno, se zarašča, prostora za umirjeno in bolj naravno življenje je na pretek. Nazaj k naravi, za samoohranitev, je nuja! Samo preprosto življenje na deželi nudi možnost življenja s smislom, nudi prosti čas, umirjeno opravljanje vsakodnevnih opravil, bogato duhovno življenje, zdravo hrano, zdravo življenje. Tako, da so po moje danes zlati časi, saj ima vsak možnost, da preživi življenje na način, ki mu ustreza. Torej, kdor želi, lahko zelo hitro izstopi iz "brzovlaka"potrošništva, nenehnega hitenja in stresa in zaživi novo, resnično bogato življenje. Sami se moramo spremeniti, sami se moramo odločiti, potem se za nas spremeni ves svet. Utopija pa je pričakovati, da se bo svet spremenil! Vsi se res ne morejo spremeniti, toda to ne pomeni, da tega ne morem storiti jaz, vi... Vse več ljudi začenja novo življenje na podeželju.
Poleg tega je veliko "zdravilcev", ki ljudi speljejo na mlin zaradi svojih skritih materialnih in duhovnih namer. Kako prepoznati Preporod kot pravo pot, saj ste tudi katoličan?
Vsakima svojo pot in Preporod ne želi nikomur ničesar vsilje-
vati. Naš osnovni moto je predstavljati uspešne izkušnje ter izobraževati in spodbujati ljudi k pozitivnim spremembam. Sledijo nam tisti, ki se jim naše učenje zdi smiselno, ostali gredo po dmgih poteh. Tako je tudi prav. Zopet je tu svobodna odločitev. Tu gre za naravno selekcijo. Kdor se je še sposoben razumno odločati, bo zase zagotovo izbral pravo pot, kajti naravne stvari so zelo preproste, zelo učinkovite in predvsem lahko razumljive. Samo človek je sposoben preproste stvari zakomplicirati in se v njih izgubiti. V naravi je tako, da samo sposobni tako v dejanjih kot v mišljenju lahko preživijo, ostali propadajo in tudi propadejo. Kruti in brezkompromisni so zakoni narave.
Kot že rečeno, ne verjamem v zdravilstvo in zdravilne učinkovine čajev in drugih ponujanih "zdravilnih" produktov. Kdor pravi, da zdravi, ne razume dobro delovanja organizma, ali pa je prevarant. Res, ljudje zvečine iščejo hitre rešitve za svoje telesne in duševne težave in so lahek plen trgovcev z zdravjem. Vsak razumnik pa se dobro zaveda, da mora sam nekaj spremeniti v načinu razmišljanja in življenja, če želi vplivati na svoje počutje.
Načrti za prihodnost ? Predvsem želim ustanoviti pravi center za podporo zdravju, ki bo imel svoje prostore v Posočju, kjer bomo s številnimi programi pomagali ljudem pri pridobivanju znanja o zdravju in kjer se bodo ljudje v praksi naučili zdravega načina življenja. Še naprej pa bomo prirejali predavanja po vsej Sloveniji, izdajali revijo, organizirali programe skupinskega postenja in še kaj. Več informacij lahko dobite na telefonski številki 00386-41 573 778 ali po elektronski	pošti:
preporod@amis.net.
Bo promotorjem sedanjega zasužnjevanja našega planeta uspelo za krivega proglasiti tistega, ki opozarja in kaže rešitev iz slepe ulice, ali bomo pravočasno prepoznali hinavske farizeje in tiste, ki
zanje opravljajo umazana dela?
Dobiček ali profit je "glavna religija" današnjega časa. Težnje po zasužnjevanju človeka v ta namen se bodo nadaljevale in redki (predvsem zdravi in telesno, duševno in duhovno krepki) se bodo lahko iztrgali iz tega vpliva. Bo pa čedalje več lepih zgledov, svetlih lučk, ki bodo kazale pot v pravo smer in čedalje več ljudi se bo odločalo za življenje... To je revolucija zdravja, kajti dobičkonosni sistemi se trudijo držati ljudi v nevednosti in edino upor proti tako reklamiranemu in vsilje-vanemu potrošniškemu načinu življenja lahko posameznika iztrga iz krempljev teh sil. Upor z zavračanjem škodljivih vplivov, upor proti zastrupljanju zemlje, upor proti izkoriščanju človeka v brezčutnem kapitalizmu, ko človek živi še samo za to, da služi kapitalu in profitu! Upor z zdravim in smiselnim načinom življenja! Za ostale človeške vrednote, tudi za družino, je vse manj časa. "Hinavski farizeji" so že davno prepoznani in dejstvo, da resnica vedno na koncu zmaga, me navdaja z velikim optimizmom. Zavedati pa se moramo, da smo predvsem sami v največji meri odgovorni za svoje zdravje in da v odgovornem ravnanju leži največja moč vsakega posameznika.
Torej verjamete v notranji mir in človekovo srečo brez figovega peresa?
Če se človek uspe iztrgati iz kolesja prej omenjenih "mlinov", lahko zaživi bolj zdravo, srečnejše in doseže večji notranji mir. Sam sem po prehodu na presno prehrano (dve leti 100%), po večjih daljših postenjih ob sokovih (po 30 dni), ustvaril dovolj moči za korenite spremembe. Spremenil sem poklic, službo in preselili smo se na podeželje. Ker danes sam razpolagam s svojim časom, lahkoživim v notranjem miru, se veliko posvečam družini in otrokom in seveda tudi služenju drugim, ki potrebujejo pomoč.
Miran Mihelič
RESTAVRACIJA SVETA GORA - Nova Gorica Tel.: 00386 5 30-02-701