636
KRONIKA.
estetstvo in igračkanje z lepimi verzi. Zato ta zbirka tudi spjda v preteklost že sedaj, ko ie komaj izšla. Nima namreč kali večnoresničnih misli, ki jih rode le velika doživetja.                                                                      Miran jarc.
Momčilo Miloševic: Pred obnovom. Beograd. Izdanje K. Cvijanoviča. 1919.
Ko sem prečital le posvetilo (,.posvečeno Borcima za Ujedinjenje") sem se spet prepričal o resničnosti Wildeovega izreka, da velja za presojo vrednosti kake umetnine isto kar za cenitev vina: zadostuje le par požirkov, da ga spoznaš. In res: ko sem se mukoma preril skozi vse te rokodelsko gladko stesane verze, sem spoznal, da imam tu opraviti z rodoljubnimi in podobnimi popevči-cami, kojih avtor si mogoče navsezadnje domišlja, da je velik poet. Rajši naj bi bil že ponosen na to, da nosi njegova zbirka imena vseh onih naših državnih krmarjev in narodnih klicarjev, ki jim je radodarni Miloševic poklonil posamezne lirične proizvode.                                                          Miran. jarc.
Dve mladinski zbirki. V novi, ne ravno okusno ilustrirani izdaji je izšla zbirka „Cika (~ stric) jova maloj Srbadiji" (Beograd. Cvijanovič 1920. Cena 2-50 din.) pesnika Jovanoviča Zmaja. Knjižica vsebuje lep niz pristno otroških pesmic, kakršnih je pri nas težko najti. Zato je imel dr. A. Gradnik prav srečno misel, ko je vso to zbirko poslovenil. Izdala jo bo „Tiskovna zadruga". Treba pa bo tudi poskrbeti za ilustracije.
Na tem mestu omenjam tudi „Djedine pjesme" (Sarajevo 1919.) zelo plodo-vitega mladinskega pisatelja Josipa Milakoviča, ki je izdal doslej že 17 zbirk. Pričujoča zbirka o malem vnuku Ivici je polna svežosti in detinjske ljubkosti, brez vsakih sentimentalnih vzdihov, ki ubijajo vsako resnično mladinsko poezijo.
Z.Z.
^   KRONIKA.   —*
Opera: Slovenska opera je pričela svojo letošnjo sezono s slovensko operno noviteto. Prinesla je „L.epo Vido" skladatelja Rista Savina. Ker je njiva naše operne produkcije še skoro popolnoma neizorana, je vsak nov pojav tem važnejši in tem bolj vreden skrbne gojitve, ^ovenej im^mft do s^j ftfoo ""M" 'opernih. del, da je na eni roki zanje skoro preveč prstov in še tisto malo, kar je vzklilo, nT žalibog imelo v sebi nič ali pa vrlo malo življenjske moči. Takoj po prvem življenjskem vzkriku so padle v grob pozabijenja opere: „Urh grof celjski'5flpavčev kakprEParmov^Foersterjev „Gorenjski slavček", Tarmova „Stara pesem" in ..Ksenija". Nič "boljše se ni godilo Savinovi »Poslednji straži" in njegovrjLepi Vidi" v prvi redakciji.
Savinova „Lepa Vida" je namreč v svoji prvi redakciji prišla na oder že pred dobrimi desetimi leti. Bila je tačas v svojem bistvu ista kot danes, vendar znatno drobnejša. Današnja njena muzlkalna postava je nasproti prejšnji silno košata.
Prvi vtis, ki ga dobi človek od sedanje „Lepe Vide", je ta, da se je tekom teh let skladatelj kar se tiče tehnike stavka in instrumentacije zelo razvil. Enako se mi zdi, je zraste' v spretnosti, kako je treba dramatično snov podati v pri-