Koliko stane pizza Že od prvih dni, ko je bil odprt Kora bar v atriju na Titovi 40, je dobil svoje stalne stranke. Mnogi so to postali predvsem ali izključno na račun pizze, saj je bil to eden prvih Ijubljanskih lokalov, kjer so jo lahko dobili. Pizza je ostala skoraj enako dobra do danes, in čeprav je bilo v Ljubljani odprtih še nekaj drugih pizzerij, gostov še danes ne manjka. Le da so se začeli nekateri pritoževati, da pizze vseeno niso tisto, kar so bila nekoč. Zato smo o tem povprašali poslovodjo delovne enote Kora bar Tetegejevega tozda Gostinstvo, Franca Mrčuna. »Zaradi uvoznih restrikcij,« pravi vedno nasmejani poslovodja, »je nemo-goče nabaviti začimbe, ki smo jih prej uvažali, kot recimo kapre, olive, origano in nekatere druge. Še z osnovnimi surovinami imamo težave. Tako ni moč dobiti moke, vloženih paradižnikov (lani sem za njimi pretekel pol Slovenije in Istre), tudi gobe se le težko dobe. Letno porabimo za pizze po 15 ton paradižnika (pelatov), gob, sira in šunke. Po cenah iz julija proda-jamo pizzo ceneje, kot so dejanski stroški«. In kako pokrijete razliko? »S pravočasnimi nakupi velikih količin surovin, ki nam potem ležijo v skladišču po starih cenah. Naši največji dobavitelji so Voče iz Beograda, Mercator in Emona. Pri gobah recimo kupimo celoletno bosansko proiz-vodnjo. Seveda morajo biti gobe v slanici, pa še to edino šampinjoni, maslenke ali jurčki, ki so vse zelo drage gobe.« V Kori dnevno napečejo po 800 6o 1000 pizz, okoli 300 porcij mesa z žara, kakih 100 do 150 kosll in 300 malic. Ob sobotah prodajo polovico manj, ko pa so poskušali imeti odprto tudi v nedeljo, niso pokrili niti režijskih stroškov. Padec kupne moči se jim malce pozna, pa vseeno ne preveč. Lansko leto je 48 zaposlenih zaključilo s spodbudnlm finančnim rezultatom, veliko pa si obetajo od mesecev posebnih kuhinj, recimo zelenjavne, perut-ninske. Skratka, mlad, prožen kolektiv se mora kar se da tržno obnašati, da pokrije visoke izdatke zaradi same lokacije, da posluje pozitivno in v zadovoljstvo gostov. O. C.