Kakosnc naj bi bile Ijudske šole za naprej! Ljudska omika! — to je med drugim vsestransko terjanje sedanje nove dobe. Ne samo posamni glasovi se povsod zastian nje krepko povzdigujejo in javijo, nego sama vlada živo zabteva, da se šole sploh in posebno ljudske šole v tem oziru popolnoma predelajo. *) Iz letnega sporočila očitnc glavne šole ipavske. Vredn. To zahtevanje po ljudski omiki je pa tudi v tej dobi silno potrebna reč, kajti — časi, v kterih ubogi deželan skoro ni smel še misliti, da je za drugo na svetu, kot da v strahu drugim služi in plačuje, so vže daleč za hrbtom ostali. Nova doba vzdiguje narode na njihove lastne noge, ter jih v spodobno svobodo kliče, ki se pa v nepostavno samovoljnost nikdar ne sme zvreči. Nova doba narodom pravice daje, da se zavedajo svoje vrednosti, ter vtikajo v obravnave za svoje dobro in slabo in tako hite iz svoje nezrelosti do samostalnosti ter v mejah svojega stajališča spoštujejo in vživajo svojo veljavnost. A ta klic po dozorjeni samostalnosti je ob enem pa tudi klic po primerni omiki, kajti una brez te bila bi Pandorina pušica, iz ktere le joj in gorje izvira. Prava omika je tedaj podlaga svobodi, da to vsakdo ume rabiti v svojo korist in ne v škodo. Toda omika ni dar, ki se brez truda po tleh pobira, nego je sad na visoko obešen, po kterem moraš zamudno in trpivno plezati, ako ga hočeš gotovo doseči. Da se pa ljudstvo polagoma omika in v vsem koristnem izuri, treba mu je priraernih šol, ki bodo sposobne zdatno vstrezati vsestranskim potrebam, kajti — iz ni6 ni nič. — Doba šolanja je sicer čas mladosti, al tudi v poznejših letih mora se učenje nadaljevati, kajti nikdar ne more se reči, da je kdo zamlada v potrebnih rečeh že dosti podučen in znajden. Predaleko bi me pa za ta prostorček peljalo, ako bi se v vsestransko šolsko omiko hotel spuščati, naj le opomnim o ljudskih šolah, kakoršnih je po terjatvah sedanjih časov neobhodno potreba, ako hočemo, da se na njenih podlagah v veliko potrebnih rečeh še nezrelo ljudstvo napeljuje k zavedanju svojega važnega poklica na svetu in umno podučuje skrbeti za svoje duševno in materijalno blagoštanje. V dosihdanjih ljudskih šolah se poleg kršanskega nauka, v kterem tudi za naprej nobenega predelovanja ne kaže, ni druzega nič doseči prizadevalo, nego, da se je mladež izučila le brati, pisati in računiti. Ako bi kak narod mogel živeti samo o branji, pisanji in računanji, bi se smelo reči, da so mu take šole dober začetek, pa skušnja nas obilo uči, da temu ni tako, da mora marveč človek pri vsem svojem dosihdanjem šolskem znanji znati še kaj druzega, in da mu še le znanje tega druzega pravo pot kaže in ga napeljuje do blagostanja. Vednost v branji je le edino za to potrebna, da si človek brez učitelja iz knjig ali dnigih spisov sam potrebnih znanstvenost poiskuje; ravno tako je vednost v pisanji človeku, ki ni po stanu pisar, le za to koristna, da si zapiše, kar bi mu bilo treba sicer v spominu hraniti, al da se pismeno z drugimi pogovorja in porazumlja. Iz tega je pa razvidno, da znanje branja in pisanja ni še zdatno znanje, da je le samo podlaga in pripomoček do koristnejših vednost, ki si jih kdo želi pridobiti. Da se je tedaj v naših ljudskih šolah sosebno učilo le brati in pisati, in da se je to do sedanjih časov učilo celo v jeziku, ki je narodu neumeven, se prav za prav ni nič učilo, kajti mladež izstopivši iz take šole je pri vsem svojem šolskem znanji zastran potrebnih vednost za svoj poklic ravno tako nevedna ostala, kakor una, ki šole nikdar ni obiskovala. Res je, da po pameti nikdo zahteval ne bo, da bi se mladež v kratkem za ljudske šole odmerjenem času vsega tega izučila, česar bode za svoje celo prihodnje življenje potrebovala, ker ni mogoče, in ker čas takega šolanja prav za prav v vse življenje sega; — al kar je mogoče, naj bi se vendar storilo ! Ako ni mogoče prihodnjega kmetovavca, obrtnika, kupca i. t. d. v vsem izuriti, da bi bil brž vsemu kos, česar umno delovanje v njegovem stanu potrebuje, naj se vsaj stori, kar se more, — naj se mu pove in dobro v spomin vtisne, česar mu bo treba vediti za djansko življenje, kje in kako mu je iskati ta ali una vednost, in kako naj jo rabi, da se po nevednosti in nepremišljenosti ne bode opekel. Tak začeten nauk bo mladež brž razjasnoval ter postavljal korenike k djanskemu življenju. Da bi bil pa tak poduk mikaven in zdaten, ni dovelj, da se učencem po starem kopitu le po knjigah tradira brez vsega premislika, ali vedo, ali ne vedo, čemu se tega ali unega uče; temveč treba je tudi živo pred oči staviti jim vzroke, zakaj da jim je ravno to znati koristno, ter vtepsti jira v glavo, da za naprej bode slabo opravil, kdor bode leno in svojeglavno pri stari nevednosti in trmi ostal, in da bo moral več vediti, kdor bo hotel, da mu bo to ali uno na svetu bolj veljalo. Posebno bo treba opominjati mladež vseli napačnost, ki jih doma ali drugod v vsakoršnem delovanji vidi, da ji vse to vže v šoli zamrzi, ter trdno sklene, da bode sama umnejše delala. 17* Res, da se to vse bolj lahko svetuje, nego izpeljuje; toda, ako se hočc, da se mladež res kaj koristncga v šoli uči, in to je vendar namen vsega šolanja — je neobhodno potrebno, da se za izpeljanje tega tudi skrbi. Treba je višjega dovoljenja, da se ljudske šole v resnično ljudske šole predelajo, — da se v njib opušča vse, kar je narodu nepotrebno, pa tudi nedosegljivo, in prizadeva doseči samo to , kar v resnici narodu koristi. Od naroda se pa ne terja, da naj bo pismouk, torcj naj se pa tudi otroci ne trpinčijo in ne zgubljujejo časa z neslanimi pravili slovniškimi, celo za matrnijezikne, kterega za potrebo vže znajo, kajti slovniškega pravopisja se tudi pri branji in pisanji po skrbnem navodu učitelja dovelj nauče. Naj bi se visoka vlada tudi prepričala, da posiljevanje z nemščino v slovenskih ljudskih šolah do sedaj ni poncmčilo naroda, dasiravno se še zavedel ni, da mu je jezik od Boga podeljen dar, ki ima enako veljavo z vsemi drugimi jeziki, da bo pa tudi za naprej sila ta toliko manj izdala, ker se narod bolj in bolj zaveda svoje in svojega jezika vrednosti. Naj bi se torej tudi od te posiljave odstopilo in narodu tolikanj več časa dovolilo, da se po domače omikuje, vtrjuje in tolikanj bolj hvaležna in krepkejša podpora preslavne carevine postaja. Naj se mi tu ne vsiljuje neslani ugovor, da ljudstvo samo terja, naj se nemščina uči. Dokler se je moral slovenski narod na ncmško palico opirati, da je mogel pri gosposki v vradnijab kaj opraviti, bila je res potrebna opiralnica ta, a — odkar pa vsled novega vladnega zakona slehrn narod sme vživati pravico samostalnosti, — čemu šedaljetakepodpore? In — ako tudi sim ter tje po deželi kak sebičnik ali odpadnik to terja, kaj je to vževes narod? Ali pa, ako dvoje ali troje staršev enega šolskega okraja za svoje otroke nemščine terja, ali je pravično, da se zastran dvojih ali trojih otročičev sto in sto drugim dragi čas krade ?! — Ljudske šole naj bodo tedaj za potrebo večine ljudstva, kdor pa hoče še kaj posebnega imeti, naj si tega tudi po posebni poti poišče. Kje so pa tista napotila, po kterih naj bi se ljudske šole osnovale, bi utegnil tudi kdo vprašati ? Le dovolite jib! — mož se bode po carevini vže dovolj dobilo, ki bodo jih uraeli sestaviti, in — saj tu ne gre samo Slovencem, timveč — vsakemu narodu. — A z večjo skrbnostjo se pač sme vprašati, kje da se bodo taki učitelji dobivali, ki bodo zmožni po takem načrtu delati? Kajti pri vsem spoštovanji do sedanjega učiteljstva se more vendar reči, da jih je le malo, ki so po posebni marljivosti mimo navadnih šolskih vednost še naprej segali v druga za omiko ljudstva potrebna znanstva. Toda tudi v tem se ni prestrašiti; vsak učitelj naj se šteje v resnici pravega odgojitelja mladega ljudstva, naj marljivo poskrbi, da se v tem izuri, in — zvrševati nalog ne bode težavno. Za pripravnike torej bo po tem takem pripravnih, vstrojenih učilnic pač zelo potreba. Take šole bile bi prava podlaga ljudski omiki — in o takih šolah bi se moglo reči, da so ljudstvu res koristne in da korenike stavijo velikanskemu drevesu, na kterem vsakemu narodu vzraste zavednost prave vrednosti, vzrasto vsa vodila do zaželjenega stanja, a — državi krepki stebri, ki jo delajo nerazrušljivo. J. Grabrijan. Zgodovina v ljndski šoli. (Konec.) V zgodovinskih čerticah, ki jib nahajamo po naših berilih pa prevlada ^životopis* (cf. 2. Lesebucb: Der fromme Graf von Habsburg st. 157 i. dr., „3. Lesebuch" Rudolf von Habsburg st. 21 in dr.). Vodilna misel tukaj druga ne more biti, nego, da se livali Rudolfova pobožnost, njegovo poštenje, moska beseda, in poslednjič, da je Bog zavoljo teh čednosti njega in njcgov rod blagoslovil. — Kaj je nauk iz tega za mladino! Inieniten in slaven ne more vsak biti, za srečo človekovo tudi tega treba ni, vernerau in poštenemu biti, to je vsakeoiu niogoče. — Osoda deržav, vladarskih rodovin, narodov in posamesnega človeka sloni na podlagi večnih resnic, na pravici in resnici; kdor na to ne zida svojega poslopja, razrušilo se mu bode — ravno, ko misli, da je dospel do verha. — To je nauk, kterega človek zadobiva iz z^odovine. Kar je raogoče, naj se že v Ijudski šoli otroci napeljujejo, da bodo vse, kar se v življenji zgodi, presojevali iz kerščanskega stajalisča. Da ljudje poveršno in plitvo sodijo, je dostikrat vzrok, da ne poznajo razvoja deržav in narodov, tedaj tudi svojega casa ne razumejo, ker ne poznajo preteklosti. Sicer bi bilo preveč enolično, ko bi vse zgodovinske resnice in dogodadja prinašali le v životopisih, vendar pa je to na marsiktero stran koristno in za ljudstvo skoraj /jadosti. — Posamesne osebe, okoli ktcrih se suče zgodovinanjiliovega sto- letja in kterih sled se pozna še tudi prihodnja stoletja, tukaj stopajo, kakoršni so bili, pred naše oči. Zgodovinske osebe se tako rekoč prcd nami oživljajo in vpričo nas delajo. Vsi ti slavni možje so taki postali s časom; zgodovina nam pa ravno pove okoliščine, ktere so pripomogle, da so bili ti možje taki in taki. Zivotopisa zgodovinske osebe človek ne raore drugače pisati, če se ne ozira na čas, v kterem je živela in na okoliščine, ki so jo obdajale. Čas je podoba tistih oseb, in nad njim se zopet čas spoznava, tedaj se to dvoje: zgodovinska oseba in čas ne ločita. Mladost rada bere take životopise, ia te tudi priča, da so v knjigah za Ijudske šole na svojem niesdi, da le niso predolge in preobširne in se ne razgubljajo preveč v postranske reči. Povsod se mora gledati na dušno življenje, kako se razvija; pervo je otrok, in natik je le zavoljo otroka , da namreč duševno in nravno raste. m. m.