PLANINSKI VESTNIK
SQ - Stritar Quality_
Urška in Andrej Stritar, Z otroki v gore, Družinski izleti, izdala Sidar-ta, Ljubljana 1998, 200 strani namiznega (ne žepnega) formata. Naj spregovori Marjan Raztresen; »Z otroki v gore je planinski vodnik po nezahtevnih gorskih poteh, ki jih zmorejo tudi otroci, in hkrati prijetno čtivo o predelih, ki jih opisuje. V vodniku sla zakonca Stritar opisala 77 izletov po Sloveniji, večinoma na hribovske, gorske ali celo visokogorske razgledne točke, bodisi na vrhove bodisi do planinskih postojank, cerkva ali gorskih kmetij, poleg tega pa prikupno nanizala še vrsto praktičnih nasvetov, pa tudi pripovedk, zgodb in pesmic, s katerimi bodo starši otrokom popestrili že sicer zanimive strme poti. (Op. S. K.: Stvar ni čisto tako oblazinjena, ni samo pravljica za lahko noč, nazadnje nas pripelje na vrh Triglava, svoje lovke pa širi po vsej Sloveniji razen Prekmurja.) Takšne knjige doslej Slovenci nismo imeli." (Delo, Književni listi, 30. julija 1998, str. 54, Zadnji stavek je treba razumeti v pohvalnem pomenu.) Na Raztresenov stvarni očrt moj zasebni odziv: To je knjiga spominov. Ali nismo tudi mi vodili svojih otrok v hribe, jim nismo s pravljicami pihali na dušo na dolgem pohodu, jim nismo nosili smuči na Vršič, na predvečer pomagali zavezati nahrbtnika, jih napol krmež-Ijave v ranem jutru posadili v avto in jim z roko pokrili oči, češ, kar malo še podremuckajte, ali nismo v Tamarju Izštamfall mlniskakalnice, ki je nesla dva ali tri metre, ali se niso na maminih ali očetovih ramah pre-gugali čez ključavniške planjave pod Golico ali na Pristavi, in na sankah, nagačeni s cunjami kot slamnati mož In stlačeni v mehko ovčjo vrečo pre komentirali ali prespali vleke v Rovte in na Ravne ali čez Trebiže na Peč, jih nismo navezovali na kočljivih mestih, nismo bredli z njimi po potoku in z njimi metali kamenja v vodo, jih nismo čakali ob mravljinčji transverzali in z njimi šteli mravljinčji promet, ki leto in dan teče v obe smeri po nujnih
opravkih, mar nismo splašili divjega petelina, da se je skoraj pobil v gostem vejevju, In bliskoma videli lisice, ki je švistnila čez jaso, čukali z veverico In otrdeli od grozovitega srnjakovega laježa, ali nismo nabrali dežnikaric in jih nosili nad glavo, kot narekuje ime, ali nismo posadili na glavo Kekčevega klobuka in se slikali na vrhu Triglava? Hvala avtorjema za družinski album! Moj čas se je medtem premaknil, piščanci so se izlegli, prazne razbite ostanke lupin sem pometel na gnoj. Ostalo je spoznanje: Danes, ko tako živčno iščemo smisel življenja, ko hlastamo za užitki in si kličemo carpe diemI In od hlastanja zijamo kot riba na suhem, prikrajšani in nepotešeni
-	glejte, tu je polnost življenja, tu je smisel, tu je glavni dobitek! Hvala Urški in Andreju za časovni stroj, ki me je za hip potegnil nazaj in ožaril večerno nebo z romantiko, ki je zašla! Iluzije, sanjarije, hrepenenja
-	edina trdna resničnost kratkega
človeškega veka.
* * *
Kdor si želi fizikalne predstavitve te knjige, ki seveda ni niti najmanj moj družinski album (je pa domala album nekaterih znancev) ne časovni stroj, marveč je knjiga velike ljubezni in popolnega posluha za otroke in njihov način planinstva - ah, dajmo si dopovedati, da otroci nimajo veliko smisla za velike stvari, neskončno pa jih zabavajo majhne, s potne (če oče pelje svojega petletnega pobiča po Slovenski smeri na Triglav, je to očetova uveljavitev, ne otrokov užitek) - bo našel vse potrebno v Raztresenovem spisu, še bolj pa v knjigi sami, ki naj si jo kupi v zanesljivem zaupanju v založbo In avtorja, ki se ne morejo izneveriti svojemu ugledu. Gotovo pa se bo še kdo potrudil s fizikalno nazornostjo, upam. da kar tu, v PV. Da se le ne bo zapletel v take zanke, kot se je PV 7-8/1998, ki na strani 301 meni: »Otroci imajo bistveno skromnejše rezerve energije kot odrasli«, takoj na naslednji strani pa pravi: »Otroci zmorejo bistveno več, kot si predstavljamo,« Ali pa spet jaz ničesar ne razumem, pa četudi obe izjavi prisegata na »bistveno«? Takih v lase si skakajočih
izjav na uvodnih (»pripravljalnih«, »vzgojnih«) straneh vodnika Z otro-kivgore nisem zasačil. Tam prihaja vse iz osebnega naravnega spoznanja, po Polonijevem naročilu iz Hamleta: »To thine own self be true, and it must follow, as the night the day, thou canst not then be false to any man « (»Sam sebi bodi zvest, in to naj ti sledi naravno kakor dnevu noč, ne moreš se potem, izneveriti nikomur,«) K sami izdelavi knjige bi imel nekaj tretjerazrednih pripomb ali predlogov [malo preveč je povprečnih, nežargonsklh nenabritih germaniz-mov: nahajati se, podati se (na pot), str. 29; avtorstvo pri zgodbah je nedosledno navedeno, tudi napačno: Kelemina ni in ne more biti avtor besedila o Divjih babah na str. 153 (zakaj ne, je na dlani, ko preberemo zgodbo In se zavemo, da je Kelemina svojo knjigo izdal leta 1930, ko je bilo nemogoče vedeti to, o čemer piše zgodba v naši knjigi; seveda lahko preberemo tudi Kelemino-vo zgodbo o Divjih babah In vidimo, da nima z našo nobene zveze); vse slike naj bi imele pripise; Osolnik naj bi začeli pisati Osovnik, kot je že na smerni tablici v Sori; in trikrat zapisana »zvončnica« na strani 39 naj bo zvončica, da ne bodo šli Tonetu Wrabru preveč lasje pokonci - glej njegovo knjigo Sto znamenitih rastlin na Slovenskem], toda o njih izčrpneje kdaj drugič ali drugje. Tega sočnega in živahnega vodnika v njegovem osnovnem namenu ne kazijo.
Zanimiv je zametek neke obstranske epidemije: v 4. izdaji vodnika po Karavankah (1997) je na 6. strani Opozorilo, ki namiguje, kako da se je avtor potrudil, itd., da pa kljub temu ne avtor ne založba ne moreta prevzeti odgovornosti za morebitno nesrečo; itd. Zdaj si kar po vrsti avtorji vodnikov in njihova založba s tem ali takim »Opozorilom« umivajo (umivamo) roke, vendar v trdnem upanju, da bodo vodniki vodili samo k dobremu, in se ne bo treba nikomur pogovarjati o odgovornosti. S tem v zvezi me Urškin in Andrejev vodnik spominja stare resnice: za nesreče otrok so krivi izključno odrasli!
Stanko Kilnaf 451