Slavomir: Jeseni. 671 jima veje in pričvrsti tisočletno jelko nanja. Na zlato verigo so ga pripeli in obesili. Velikan je bil z mano tako zadovoljen, da mi ponudi — svojo hčer v zakon. Jaz pa se moško odrežem: »Deklice velikanke ne potrebujem, pusti me od tod; vrniti se hočem v domače kraje in dobiti sebi jednakega dekleta.« Ni se obotavljal ter mi naložil mnogo blaga. Vzel sem palico v roko in hajdi proti domu. Pot je bila dolga in težavna. Zabredel sem v deželo pesjanov, ki ljudi žro. Videč, da so dlakasti kakor ovce, ubijem psa in se ogrnem v njega kožo. Tako sem ubegnil. Potujem dalje in dospem do pravih ljudij. Tu skrijem svoje blago in grem služit. Pol leta potem se mi pretrga pas, puščav-nikovo darilo, in zdaj spoznam, da je napočil čas vrnitve. Precej dolga je še bila pot, a premagal sem vse težave in tu sem sedaj v sredi svojih rojakov. Radujmo se, ko obhajamo trojno veselje« in vsi zapojo: »Dan veselja je in petja, kdo še več želi! In vesel te poroke, komu se ne zdi! Junaka, rojaka slavnega Načeta In deklice krasnolice, zale Lenčike. Da bi bila sreča mila in ljubezen pri tej hiši, Da v ljubezni bi živela, Bog nas usliši!« Jeseni. * ot ve, kot ve Oj, ptice lehnokrile, I jaz razpel Bi rad peroti čile. Gledal si ponosno, drevored, Na vrvečo množico oholo — Pa osul je tvoj se bujni cvet, Le odreVje zdaj si golo. 2. 3- In z vami vsplul V dežele sreče, petja, Iskat za dom, Za rod ubog zavetja. Strta je lepota in tvoj čar, Divne so zamrle sanje, Po vejevji ti ječi vihar, Drevja tožno vzdihovanje Ptice odletele drobne, Vtihnil pesmij zvonki glas, Rože ljube so ocvele, Strt prirode ves je kras. Srce moje, srce moje Nad in želj vis6k je grob, Nikdo pa ne bo jih vzbudil NI radost, nI svit čarob. Toda spečo to prirodo V sanjah ziblje sladek up : S cvetjem dičnim njo in s slavo Božji vzbudil bo poljub. 672 Gašpar Križnik: O treh bratih. 4-Kakor spdmladi priroda, Vse je tiho, vse je ne"mo, Srečno je srce" bild, V smrtnih sanjah srce spi, Kakor zdaj priroda mrtva, Sama soka žalovanja Srce moje je mrtvo. Časih mir mi ta skali. In kakor vihar jeseni Zavrti nebroj pere"s, V srci se prične gibanje, Nad, želja, mrtvaški ples. Slavomir. 0 trčh bratih. Narodna pripovedka iz Motnika. —¦ Zapisal Gašpar Križnik. il je nekdaj oče, ki je imel tri sine in jim je rekel: »Kateri mi prinese najlepšega ptiča, tistemu dam graščino in kraljestvo.« Bratje odidejo ptiča iskat. Ko gredo po poti, začneta starejša suvati in tepsti mlajšega; zato se je moral od njiju ločiti in je bil žalosten, ker je moral sam popotovati. Kmalu pride do neke cerkve, v kateri se je brala maša, krene jo noter, da je zmolil par očenašev. Ko mine, gre nazaj, in na gomilah se nameri na svoja brata, ki sta odkopavala mrliča. Ta ju vpraša, kaj bosta počela ž njim. Povesta mu, da jima je bil dolžan »šmarno petico« in da ga bosta zato pretepla, ker jima je ni vrnil. Mlajši dečko jima je pa rekel: »Pustita mrtve v miru spati; petico bom pa jaz plačal za ranjcega.« Vrne jima posojeno petico, in potlej zagreneta gomilo. In so šli dalje vsak po svojem poti. Mlajšega sreča volk in ga vpraša: »Mladenič, kam greš, ker si tako žalosten?« »Kaj čem praviti, ko mi ne moreš pomagati,« reče dečko; volk pa: »Zakaj bi ti jaz ne mogel pomagati, če meni poveš, kam greš?« Mladenič mu pove. »Mi smo trije bratje. Nam so oče rekli, da, kateri jim prinese najlepšega ptiča, tistemu prepuste graščino in kraljestvo.« Volk mu reče: »Pojdi naravnost po tej poti, prideš do izdane graščine, kreni na dvor, tam na steni visi ptičnik (kletka), notri je tako lep ptič, da ga na vesoljnem svetu ni jednacega. Prekrižaj in pokropi čez kletko z blagoslovljeno vodo in jo ročno vzemi, pa ne oziraj se, ampak pojdi ž njo modro in pogumno. Tvoja brata bosta zadrge napravila, toda ujela bosta vsak jednega vrabca.« On gre dalje, da pride do izdane graščine; ko pride tja, krene na dvor in ugleda ptiča v kletki, kateri mu je tako dopadel, da je