Ksaver Meško:
Sanjarije.
Kaku sliši, raaterina dušica!« se nalaliko, sanjavo JJ smchlja pastirček Tinček, hrbtenski ležeč na kratki travi. ker so jo krave že pošteno pomulile, mečkajoČ z drobnimi prstki stebelce in ozke lističe babje dušice. Travnik se položno nagiba v dolino. Tako Tinček leže lepo vidi krave pod seboj: a nad fieboj. kadar ve-like rjave oei dvigne, neskončni ncbesni obok. Iu mu ta boij zajema in razgibava dušo in raisli kakor njegovi skrbi izročene varovanke, županove krave. Te so zclaj muhasie. Kdaj ure in ure zadovoljno in pokojno mu-lijo res ne preveliko travo, kar je Tinčku sc najbolj po volji. A kdaj so kaicra podmuljeno iu kiadoma prepase flo njive z ajdo, ali si kar Da vsem lepem zraisli. pusti paso iu se napoti naravnost v ajdo, kakor bi nikjer paslirrka ne bilo! Tedaj je treba pač naglo vstati, zakričati nad grešnico, pohheti za ujo. jo z bičem osvrkniti, da ue bi na prepoveda-nem sadu škodc naredila.
Mnogo lepse i« prijetnejse se zdi Tinčku mirno na hrbtu ležati, materino dušico mečkati ali jo zamišljeno žvečiti, v sinji nebesni baldahin strmefi in sanjariti, sanjariti.
Ni čudovitejšega na svetu, se mu zdi, ko sanjariti in z oblaki potovati. In ni nemirnejših potnikov na svelu, se mu zdi, kot so oblaki, ptičke. veter in vocia.
Kolikokrat poseda ob poiokn pod travnikom in pleda in opazuje, kako v strugi vulčki bežno v tujino hite. prav kakor živa razumna bitja, ki se jim silno inudi. Vsi ncniirni. nepočakani proskaknjcjo kamenje, se v vsi naglici vijejo nad in pod koreninami jelš in jagnjetlov. ki stoje ob strugi in jim svojc zvite in kriveničaste črne uogc podstavljajo ter jim samo napotje de-lajo. Vsi nevoljni klokoiajo in žuborijo ob njih in čez nje. In dasi se nikoli ne vrnejo, ti begunci, jih vendar nikoli ne zmanjka. Kako čudovito!
^^^^^^^K       115         ^^^^H
In veter, ki čez hribe pribeži in kur zdivja po ttoJini, čez travnike in mu na begu klobuk z gluve odpilmc in ga po travniku koiali — kako siliio se mudi temn neugnancmu razposajeneu!
In ptieke, a večno nemirne. \se ozračje je njihovo morjc. Plavajo v njem hltro in gibčno kakor postrvi spodaj v planmskem potoku,
Najčudovitejši so pa oblaki, Ne samo da so večni popotniki in romarji, tudi čudežni glumači so: neprestano uicnjavajo podobo in obličje, Ljudje so zdaj,  zdaj  živali.  Zdaj čloyek  in  živaJ  skupaj, jezdeci  na  konja  pj-irasJi. Ladje zdaj, zanosno v neskončnost ploveče, zdaj vihrajoče zastave. Nu večer goreče hiŠe, krvave plamenice, tekoče ognjeae reke... Časih opazuje strme, kako se na nebu napadajo, divje prerivajo in bore dolge vrste bojnih čet. Možje in konji se vrstijo in valjajo v omotičnem vrtinc-u, padajo, vsiajajo se drug čez drugega jezijo in vihrajo... In spet se ogroimie množice oblakov meSajo, prerivajo in zvijajo. kakor kadar pri gospodarju velika dckla s krep- ^^ kimi rokami iu z vso močjo. _da ji je čclo potno od dela in vneme, v velikih^^H nečkah testo za črni  kruh mesi... Časih se po širnili nebesnih plajjjavah^^^B polagoma   poriva  dolga,   iesno  stmjena procesija,   tako   iztcžka  in   počasi, ^^^ kakor bi bila od dolgega romanja žc silno zdclana, povsem utrujena... Casih so pa oblaki majhiii in rožnati kakor obrazki deklic pri proccsiji n^ Svetega ^^^ ReSnjega Telesa dau, ali kakor bi sraehljajoči se angelčki kukali  izza ne-^^| bcsnih zavcs. Nikamor ne hitijo, čez Čas kar v globino nebesne sinjine uto^^H nejo... Časih bežita kaka dva kakor za stavo čez nebesno plaujavo. Bežita,^^^ bezita — in v daljavi, kjer jc ncba koncc, nenadoma v nevidne globočine padeta... Časih pa pripelje nebeški paslir svoje bclorožnate ovcke na ne-besoi pašuik, dolgo, gosto čredo. Tedaj bo drugi ali vsaj tretji dnn dež..*j^H
Vse čudovito, vse ucmirno, vse v daljavo, v tujino bežeče: oblaki, pti(ke;^^| veter in voda. A najlepši so oblaki. In najbolj vubijo za seboj. Pač morft^^| biti čudovito tam za gorami in bribi, v daljnem svclu tain, Rcs, dedek, š^^H bolj bobica, govorita slalio o tujini, o tisteni daljnem. nepoznancm nvetu. I^^^H se mu je mati, ki je utkoli videl in poznal ni, v njeni izgubila, se pogovarjata^^B časih. ln da on ne sme nikoli vanj, bi se tudi izgubil v njcm, mu pravita^^B časih.                                                                                                    ^^M
A kako bi sc itaj izgubtl? Saj se niti pisma ne, ki jih mlada, drtiga dekl^^^H pri gospodarju večkrat od ženina iz Amerike dobi. In ta je veudiir onkraj^^H morja, Amerika. Pismo je pa tako drobno in inajbno. Pa se ne izgubif Kako se mu je lc mati mogla? Čudno!   In kako bi se on, ki mu je že enajst let in bo leto za letom starejši in vecji?
In saj bo vendar moral iti! Da kaj prisluži, za dedeka in babico. Oa jima pošlje denurja kakor mladi dekli njcn ženin, da si bosta hiŠico kupila, se vzela. v svojem živela. Čuduo \v, da njegova raati ničesar nc pošlje. Ko bi pa bila dedek in babica tako potrcbna. Tako uboga sta.
Najhujša bol Tiučkova je. da sta dedek in babica tako siror&ašna. Iw tako stara. da že skoraj ničesar delati ne moreta. Dcdek tako ne. osenulcset jih menda že ima; sain prav ne ve. Pa večinoma pred bajto poscda, gori proti nebu i« soncu pomcžikuje, kašlja, preruišljujc. Sam Bog vcdi, kaj misli, ko ves božji dan tako sam poseda. Babica, nekoliko mlajša. Jiodi še im delo. najvoč h gospodarju. A dela skoraj vse leto, da odsluži gospodarju stano-vanje v bajti in krpico njivc ob koči. Trda sta, gospodar iu gOspodiTija. nerada dasta. Pri vsakem pol litra mleka, ki ga gospa — gospodinja se ji ne sme reči, zameri — da, godrnja. da so ta tcden malo dflali pri njih. Nikoii jima ni dovolj 1o robote! Sama pa živita kakor grofa. dasi mt& kmeUi kakor dnigi v vasi. Gospodar. dasi Šc mlad, komaj bodi, tak debcluhar je. Ni Čudo, ko pa celo prase v enem tednu sne. fn  po tri litre vina na rfan
________^6.            J
popije. Dedek in babica ga ne okusita vse leto! In vsi skupaj, dedek in babica in on, kadar več gospodarju ne pase — eno obleko mu za to kupi — stradajo in pozimi v bajti ncusmiljeno zmrzujejo.
vKakšna pravica je to?* razmišlja TinČek večkrat. In stiska zobe, da nc bi zakričal. In stiska pesti, kakor bi namferaval udariti. A koga mij udari?
Ne, te pravicc ne razume! Stari pastir Blaž, ki pase poleti za vso vas krave na vaških ledinah in je tudi siroraak kakor dedek, mu je sicer nekoč razlagal: »Glej, fant, tako je na svetu: tuorje je. velike reke. manjše reke, potoki, ribniki, mlake in majhne kaluže. In je prav in v redu tako! Ne more biti po vsem svetu morje. Same majhne mlakc in mlakuže — bi ftidi ne bilo v redu. Prav iako so -veliki bogati.ni, manjši bogatini, pa tudi neinaniči in siromaki. Ne morejo biti vsi Ijudje siromaki. Ne pa tudi sami veliki bogaiaši in velikaši — kdo bi pa delal?«
»Že prav, že prav« — razmišlja Tinček. »A kako, da smo ravuo mi iaki siromakii*«
To mu ne gre v glavo. Zato bo treba v tujino. Da kaj prisluži, da kaj dedeku in babici pošlje, kakor uiladi dckli njen žcnin.
In vrnil se bo bogat. Pa bo kupil gospodarjcvo poscstvo. Prav do tedaj ga bo morda zapravil. Zdaj pravi pojrostoma: Otrok nimam, lahko dobro živim. Do smrti bo že doseglo.«
Da, iedaj kupi on! Samo ee bosta tedaj dcdek in babica še živa! Pa ne bosta vcč stradala, ue več zmrzovala. Morda pride še mati, ki bi se naj bila nekje izgubila, Česar pa on prav ne verjame.
Da, pojde za oblaki, za ptičkami, za vetrom, za vodo. Pojdc v tuji svei, zares pojde.
A da bi se v njem izgubil — ue, tega pa ne!