LA VOZ DEL PAPA EN EL DOMINGO MISIONAL
(Del “L’Osservatore Romano”)
Lo sabeis ya, pero os exhovtamos a recordar que hoy, la Iglesia orante y operante, nos invita a todos a celebrar la Jornada mundial de las Misiones, instituida hace 50 anos por nuesti'o gran predecesor el Papa Pio XI, y que ha llegado a ser un acontecimiento anual muy importante.
Ante todo, constituyc un “signo de los tiempos”, es decir, es indice de un hecho histprico y espiritual caracteristico de la madurez de la conciencia ecle-sial y civil. El anuncio del Evangelio al mundo, deber y programa consti-tucional de la Iglesia a partir de Cristo (cf. Mt. 28, 19); desde Pentecostes (cf. Act 1, 8; 4, 20), se hace hoy apremiante en la animaciön apostölica del Pueblo de Dios; se trata de un hecho misterioso y evidente de nuestro tiempo, (|ue esta asi invadido por una ola de gracia y de vida. El Evangelio, coni o una flor primaveral, se abre y difunde el bälsamo de su aliento.
Si, los tiempos h an madurado hasta en su mismo proceso civil; estan marcados por la urgencia de la unidad; sus mismos medios de comunicacion revelan a la humanidad su vocaciön, su destino a ser una multiforme pero flaterna familia; y si, con frecuencia, demasiado frecuentemente, su movi-miento de convergencia tropieza y se transforma en choques mortales y opresivos, pa reče que esta. claro el porque. Porque falta un movimiento espiritual adecuado que inspire la armonia entre los hombres y la haga posible, libre y feliz; falta el Evangelio, el indispensable suplemento y man-tenimiento de la verdadera civilizacion, que es la del amor.
Y es entonces cuando la conciencia misionera se despierta y estalla: el sentido del vacio de la verdad que salva invade a los espiritus nobles y creyentes. Una Uamada clara e inmensa se hace sentir en la noche, como aquella oida por San Pablo cuando se sintiö invitado a dirigirse hacia Europa: “ven a ayudarnos” (cf. Act. 16, 9). Pequcnos grupos primero, cara-vanas despues, se ponen en camino, un camino de aventuras y con frecuencia heroico y fatal: son los misioneros que van a anunciar a Cristo Salvador. Pagina de espiritualidad maravillosa, de bondad y de civilizacion. La soli-daridad entre los hombres registra asi una pägina estupenda.
Pagina no completa, ciertamente, no terminada. Es mas, la mision ahora esta como sobrecogida y časi turbada por arrolladoras novedades, entre ellas una bellisima: el misionero se abre al nuevo mundo, en el que el encuentro con la civilizacion local, aunque incierta y primitiva, se hace determinante; el. el misionero, no llega al pais para suprimir esa civilizacion local o susti-tuirla, sino para educarla e infundirle un nuevo vigor unico y polivalente do la fe una y universal.
Y, 4entonces? jUnämonos y hagämonos misioneros!, con la oracion, con la comuniön de obras y de sufrimientos, con el obolo que se convierte en pan para el Evangelio.
iQue visiön del mundo! ;Que la Viigen nos abra los ojos y los corazones para celebrar esta Jornada misionera!
L
OČETOVA BESEDA
„Misijonskega dela je konec.“
Takih nesmiselnih besed je zmožen samo človek, kateremu je krščan-itvo le kulturna ustanova ali folklora iz zgodovine in je zgubil stik s
Cerkvijo.
Pavel VI. je drugačnega mnenja: “Cerkev ima pred seboj svet, ki le odprt njenemu misijonskemu poslanstvu. Na videz je brezčuten in so-Vražno razpoložen, a v resnici vendarle čaka in prosi: pridite in nam Pomagajte! A Cerkev pomagati ne more. ker nima mož in žena, ki bi D|h pripravljeni, da se izroče Kristusu za rešenje sveta. Sam Jezus je Poznal to bolečino, ki še vedno živi v srcih njegovih apostolov: žetev ie velika, delavcev pa malo."
Notranja kriza Cerkve, zlasti kriza poklicev je postala praktična riZa misijonov. Ni več pravde: ali naj še Cerkev misijonira ali ne. Stojimo Pred dvojnim praktičnim vprašanjem: kdo naj misijonira in kako.
In v svoji poslanici za misijonsko nedeljo Pavel VI. jasno pove: ,,Vsi udi® Cerkve se morajo	zavedati svoje	odgovornosti	v svetu,	gojiti v
£ebi pravega duha katoliške vesoljnosti	in svoje sile	posvetiti	delu za
Evangelij. Sklicuje se na znano okrožnico Pi ja XII. ,,Dar vere“, v kateri ,rdh da sta misijonski in katoliški duh eno in isto.
„Vesoljnost je tako	zelo glavni znak Cerkve, da	kristjan	ne more
1,1 ud Cerkve in z njo	tesno povezan,	če goreče ne	želi, da	bi se to
Cerkev ukoreninila in razcvetela v vseh pokrajinah na zemlji.“
Prigovor: evangelizacija, kar je v bistvu misijonstvo, je potrebna Povsod. Res. A treba je ločiti: pokristjanjevanje razkristjanjenih dežel in 2Csajanje Cerkve, kjer je še nikoli ni bilo. Koliko si brezbožni komunizem Jrudi, da bi zbrisal krščanstvo, a po vsem trudu se na vseh pokristjanjenih J'ulturah tako globoko pozna, da bi morali zavreči vso kulturo, če bi ^oteli izkoreniniti krščanstvo iz nje. So pa mogočne kulture, v katerih ®ne same poteze krščanstva. Učlovečenje se je v teh svetovnih kulturah °maj začelo, če se sploh je. Cerkev se tega predobro zaveda. Zato 9°vor: „misijon je doma" samo dokazuje evroameriški narcisizem tudi ^ krščanskih vrstah. Gotovo: notranji misijon je doma in to apostolsko del° i® treba opraviti. A istočasno se „udje vse Cerkve" morajo zavedati, a i® delo za zunanje misijone enako obvezna naloga vseh. Drugače po-v®dano: misijonsko delo v pravem pomenu besede je bistvena katoliška Hoioga vseh.
F. S.
TOKIO ČAKA NEKOGA
Tokio pozne jeseni, v kimoni ičč in s pahljačo pred vhodom.
Ah, skoraj pozabil sem pas
iz bakrenih niti zlata,
in opanke
svilnatih rek,
in rožo
med laski.
Tokio čaka nekoga, kimono ičč je za praznik, in vonj
krizantem se poslavlja od vrat,
za katerimi bo lepo,
ko bo v sanje
zimin korak
prinesel
darilo.
Tokio: čakaš Nanj,
Učlovečenega?
Hočeš res tega Boga, s starim zlatom utrjeno mesto?
Morda,
ker tam, pod smehljajem moči, srce krvavi od igel jeseni.
VLADIMIR KOS
!
§
i
t
1
I
1
f
i
❖
$
$
i
1
t
I
I
I
I
I
1
i
I
I
I
1
I
t
TO IN ONO IZ JAPONSKE
O. VLADIMIR KOS S.J., Tokyo
Petega decembra 1976, na praznik svetega puščavnika Sabe iz Pa-estine - ki pa ga nobeden izmed več kot sto japonskih dnevnikov ni ’y'ogel omeniti - smo imeli volitve. Na koncu miklavževega dne smo že ^edeli za zmagovalce in premagance: LDP, to je Liberalno Demokratska tranka, je dosegla 249 poslanskih mest, v primeri z dosedanjim stanjem j? 'zgubila 16 sedežev v Spodnji Zbornici; JSP, to je, Japonska Socia-istiöna Stranka, si je priborila 123 mest, tako da ima zdaj dvanajst sedežev več kot doslej; KÖMEJTO (po naše izgovorjeno, in kar pomeni eumazano Politično Stranko; tvorijo jo večinoma pristaši vojaško organizirane in skoraj fanatično delavne budistične ločine SÖKA - GAKAJ, spet po našem pisano in izgovorjeno) je dosegla 55 mest, to se pravi, sedežev več kot doslej; DSP, kratica za Demokratsko Socialistično ranko, je tudi povišala število poslanskih mest od 19 na 29; NLC ali .. 0yi Liberalni Klub, res nova stranka, ki se je po tkzv. Lockheedovem “ andalu podkupovanj odcepila od večinske LDP, si je priborila 17 est, to se pravi, 12 k začetnim 5 sedežem; JCP, kratica za Japonsko n °munistično Partijo, je od dosedanjih 39 mest, zdrknila - hvala Bogu! — sa.17; izgubila je torej 22 poslanskih mest, in to kljub temu, da je ) s,lno propagando žigosala večinsko LDP kot od Lockhecda kupljeno za amerikanski imperializem delujočo stranko; tkzv. Neodvisni so povišali svoja štiri mesta na 21; devet izmed teh mest se je kmalu po °htvah pridružilo LDP, tako šteje zdaj 258. LDP, posebno njen do-^danji vodja, ki je tradicionalno tudi ministrski predsednik, g. Täkeo j' si je obetal 271 mest, da bi mogel odločati v številnih zborniških Joejih, kjer se odloča o zakonskih osnutkih za vso deželo; z 258 Sn&zi 'ma LDP komaj tkzv. navadno večino in se bo morala odslej Puščati v politične kombinacije in se prilagajati opoziciji in njenim odlogom. še ena možnost je, ki je pa nihče ne jemlje preveč resno: 0 itve v zgornjo Poslansko Zbornico sredi tega leta... Dosedanja 23 *n.s^.a LDP se je opirala predvsem na kmečko prebivalstvo, kakih ■so rn*^onov ljudi, je bolj zanemarjala velika industrijska središča, kjer RfVivr Po*e® socialistov in komunistov posebno trudili pristaši budistične sp	posebno pri mladih družinah, katerih člani so nedavno še
j(r al1 k podeželskemu kmečkemu prebivalstvu. Statistike pa hladno-1960° por°^ai° 0 nazadovanju kmečkega prebivalstva; v 14 letih, od c;ru c*° 1974, je izgubilo več kot 10 milijonov ljudi, ki so si izbrali zUng. P°klic in se večinoma preselili v velika mesta, ki nudijo - od Pa n' .g^°^ano - udobnejše življenje in hitrejši in večji zaslužek kot Skor d°l0Vanje zemtie- Ali vzrok neokretnosti v LDP bila starost? boži-f,'1 vs* Pjeni vodilni ljudje so priletni; g. Miki ima 69 let, prav pred fcl0v ^ 'zvoljeni novi predsednik LDP g Takeo Ftikuda, jih ima 71. . . ek se nehote spomni Carterjeve volivne kampanje, osredotočenja
na sredinske in nižje volivske plasti (da se tako izrazim); na Japonskem je to še bolj važno, ker v japonskih volitvah res odloča število posameznih volivcev, ne pa njih predstavniki, kot npr. v ZDA.
Te volitve se mi zde uslišanje naših molitev za poraz komunistične partije; še zmeraj ljudje ne morejo prav verjeti očem in ušesom; in kako so se komunisti trudili za vsakega posameznega volivca, kako prijazno in ljubeznivo so nudili svoje letake in svoj časopis Akahata, po naše Rdeči Prapor, kako iznajdljivo so ob nedeljskih popoldnevih pred železniškimi postajami v bolj ubožnih predelih organizirali ples in petje, kako so vedno znova poudarjali, da so njihovi kandidati po večini nepriletni in nepodkupljeni in nepremožni ljudje! Mislim, da nas je večina kristjanov na Japonskem — in še kje drugje - zaupno molilo za njih poraz, to se pravi, za poraz njihove suženjske ideologije; in Gospod Jezus, Gospod zgodovinar, nas je čudovito uslišal - Iskrena hvala! In ne smete misliti, da spada le zadnji stavek v misijonsko revijo. Volitve odločajo usodo določene dežele za določeno dobo; narodno državne sile in silnice se po njih na novo usmerijo, pri čemer nujno vplivajo na življenje Cerkve in njene misijonske odnosno ustaljene položaje. Posebno na Japonskem ljudje spoštujejo zakone, vsaj javno; morda se v tem kaže tudi prastaro azijsko občudovanje — in ponekod oboževanje - moči in sile. V dobi skoraj tristoletnega preganjanja japonskih kristjanov je bil eden izmed najhujših udarcev zakon, ki je krščanstvo razglasil in proglasil za narodno izdajstvo. In še danes se mnogi Japonci, posebno na deželi, obregnejo ob krščanstvo kot ob JÄSU religijo (jäsu po naše pisano in izgovorjeno; japonski znaki za to besedo so zaničljivi), kot so bili uradni japonski krogi označili krščanstvo, morda z ozirom na slabo ali zaničljivo izgovorjeno Jezusovo ime, ki ga tudi danes mnogi Japonci izgovarjajo JeSU. Tudi ne smete misliti, da nič več ne prosim za molitve za naše otoke z več kot 114 milijoni duš (na površini 377.484 Km2). Za molitev se tem bolj priporočam, kolikor bolj so decembrske volitve odkrile v japonskem volivcu - nevednost in neodločnost glede bodočnosti. Saj sta izšli iz volitev kot zmagovalki KÖMEJTO in DSP, obe stranki brez določenega programa v zunanji politiki, gospodarstvu in obrambi, in predvsem brez izkustva v politični borbi na državni ravni. Bolj kot DSP s svojimi socialističnimi načeli je za bodočnost nevarna KÖMEJTO, ki tako zelo zavisi od volivne organizacije, v bistvu proti katoliške in protikrščanske, budisti- : čne sekte Söka Gäkkaj. Sektin sedanji vodja jc čjsaku Ikeda, ki je v j eni svojih številnih knjig - prevedenih v angleščino in najbrž tudi druge j jezike - jasno izpovedal, da gre njemu in njegovim vernikom za -ustvarjanje življenjskih vrednot, ne pa za resnico, ki je itak zmeraj relativna (človek se nehote spomni na Mein Kampf ter na Leninove j filozofske spise). Istotam trdi tudi to, da je poraz Japonske v 2. svetovni : vojni pripisati dejansko dejstvu, da je tako malo Japoncev takrat verovalo v nauke, ki jih uči Söka Gäkkaj; in da bo Japonska dosegla pravo in mednarodno veličino takrat, ko bodo vsi Japonci verovali v Soka Gäkkaj, nakar bo Japonska lahko začela „evangelizacijo“ celega sveta za vero v Söka Gäkkaj. G. Ikeda tudi pravi, da bo Söka Gäkkaj skušala
Starinski grad Kanazawa v ozadju.
- katerikoli vere - najprej prepričati z besedami o edini ni< ,lcavnosti svojega nauka; kdor pa ne bo hotel zlepa slediti, se bo kor U u*t*oniti sili. Neusmiljeno je treba uničiti vsako drugo vero, j Vsaka vzrok bede in odsotnosti prave sreče ne le v primeru kiz °n^a’ ampak vsakega drugega zemljana. Tako govori Ikedov „kate-in C'n .’. dejansko so postali sektini pristaši mirnejši v svojem nastopu taktiki pridobivanja novih vernikov - in novih volivcev za sla *. TO; a kolikor mi je znano, se nihče izmed njenih uradnih pred-tc'kinik0V n* odpovedal pred kakimi desetimi leti objavljenemu „ka-del ^niU dalekosežnemu programu; cilj je ostal isti. Tudi zanje Je skrivaj tista stara, stara azijska ljubezen - bolje rečeno: bolezen,
bolezensko nagnjenje - do enostavno formuliranih ekstremov, ki na videz rešijo toliko trpkih in zamotanih življenjskih problemov. Ni še minilo pol leta, odkar se je bil javno sestal za medsebojno zbližanje g. Ikeda z g. Mijamoto, dejanskim šefom Japonske Komunistične Partije. . .
Zagotavljam Vam, da je molitev za naše štiri velike in več kot 3.000 manjših otokov — dragocena. Vsaka molitev k resničnemu Bogu je dragocena, vsaka je na ta ali oni način uslišana. V našem primeru je še posebej dragocena; tudi če ne mislite pri tem na en odstotek prebivalstva, ki je krščanski. Vaša molitev za Japonsko je za ohranitev svobode, ki jo Japonci prvič v svoji zgodovini čutijo v polnem pomenu besede; ne gre le za svobodo tkzv. zgornjih vodilnih plasti. Komaj trideset let je za nami in tu in tam in na tem in onem področju so ljudje - posebno mladi - obdržali le svobodo, zavrgli pa odgovornost, ki je del prave svobode; a vseeno ceni vsa ideološko nepokvarjena Japonska to novo možnost svobode in bolj in bolj odkriva tudi vrednost odgovornosti, posebno v dejanskih primerih socialnih tragedij in polomij, ki so kakor prilike v neomejeni in neodgovorni svobodi v mišljenju in delovanju. Mislim, da lahko poglobljena zavest vrednote odgovornosti zbliža pred-, med, in povojno generacijo. A za to je treba mirnega časa dozorevanja; močno ideološko usmerjena stranka lahko to dozorevanje pokvari, ker mu - nujno nekega dne - vsili svoj način umevanja svobode, svoj ideološki pojem svobode, ki zmeraj več jemlje kot daje, ker si svobodo v polnem smislu besede - in često brez odgovornosti - lasti le zase odnosno za svoje vodstvo. (Skoraj bi bil pozabil omeniti dejstvo, da se je prav KÖMEJTO trudila za priznanje Maove Kitajske v smislu narodne zastopnice vseh Kitajcev, vštevši Taiwan; eden izmed kaplanov na ameriški bazi v Tačikava na robu Tokia mi je bil pred leti zaupal, da je po poročilih ameriške protivohunske organizacije prav Söka Gäkkaj bila prejela od Maove vlade precejšnje vsote in so bili njeni verniki zapleteni v prenekatere vohunske škandale na ameriških bazah, kjer so služili npr. kot hišne pomočnice ) Naša in vaša molitev bo tako pomagala ohraniti eno izmed naravnih japonskih milosti - po drugi svetovni vojni pridobljeno svobodo (mislite na tkzv. Vzhodno Evropo, vštevši narode Jugoslavije, kjer kljub velikim vojnim žrtvam še zmeraj ni svobode). Tudi v tem se kaže blagodejna Kristusova misijonska navzočnost; vse, kar je naravno dobrega, skuša Jezusov učenec ohraniti, ker je del božjega stvar- j stva, ki je tako zamišljeno in tako v prenekaterih točkah odvisno od človekovega sodelovanja, da nudi čim večjemu številu zemljanov možnost sreče. In četudi je največja sreča v tem, da smemo ljubiti Ne- I skončnega Boga, presv. Trojico, ostale prvine in sestavine stvarstva na svoj način doprinesejo k celotni sreči človeka, ker je vse stvarstvo v svojih prvinah in delcih povezano v celoto. Ena izmed teh prvin je : možnost človeka vrednega življenja, ki jo posebno v Aziji že od nekdaj razmere in sile in z njimi povezani ljudje ali odrekajo ali ožijo na lastno skupino ali pa tako pretolmačijo, da se življenje povprečnega človeka komaj razlikuje od suženjske eksistence. Lahko rečemo, da
Zelo je razširjeno slikanje motivov v stilu Suiboku med japonskim ženstvom
- morda z izjemo predelov Filipinske države - Kristusa Osvobo-telja pravzaprav ne pozna. O, molite za Azijo, posebno, če se Vam preveč poudarjam Japonsko, ko je Kitajska 3 tisoč krat in Indija '°raj tisoč krat večja kot pa površina japonskih otokov... In ne ‘ehajte moliti; molitev deluje na daljavo in bodočnost; v tej točki °fate - moramo vsi — zaupati Božjemu Strategu in Božji Strategiji.
če se vam zdi, da pretiravam, ko prosim molitveno pomoč za getane japonske politično družbene razmere - tudi na Japonskem udomušno pripominjajo, da si človek ne bi smel umazati rok od °tika politike -, pa boste bolj razumeli moj klic, če Vam omenim, . _ kako velikim problemom se je Japonska v tem novem letu znašla: ^ za dvesto kilometrsko cono, v kateri zmeraj več, posebno velikih lad^V’ *3rez posebnega dovoljenja noče dopustiti ribarjenja japonskim v lam (Japonska sama se za takšno cono okrog Japonske še ni odlo-Glede števila zajetih rib je Japonska na prvem svetovnem mestu; * Jer. ne jedo toliko in tako različnih rib in na tako različne načine ° nas- Pravzaprav ni dosti drugih možnosti za prehrano; japonski
otoki
so pretežno gorskega značaja; 69 odstotkov vse površine tvorijo
7?zd°vi, za pašo pa ni na razpolago niti tri odstotke. Uvoz živine je z' a? drag zdaj cenen; a problem je prastara japonska navada hranjenja svi-.ami; *udi tam> kjer si morejo privoščiti vsak dan govedino ali in t',lrlo, vedno znova sežejo po ribah, ki se jim zdijo lažje za prebavo; y 0 Posebno v zvezi z rižem. Pod kakšnimi pogoji bodo odslej države p0 ,°kle japonskim ladjam dostop do bogatih obalnih in obobalnih voda? medsebojnimi gospodarskimi" političnimi? gospodarsko-političnimi?
izključno političnimi? In če Japonska teh pogojev ne sprejme, bodo ribe zmeraj dražje; mrtve ribe bodo izvajale pritisk na vlado, da se za to ali ono ceno odloči za cenene ribe. Morda pa bodo odslej Japonci bolj intenzivno ribarili v lastnih vodah, kjer po splošnem ljudskem mnenju ni dosti okusnih rib; morda pa bodo zgradili podmorniško ribniško ladjevje. . . Pomagajte nam s svojo molitvijo, da bomo kljub velikemu pritisku razmer obdržali možnost svobodnega ravnanja! Prosite apostole, nekdanje ribiče rib in ljudi, da nam pomagajo. Našemu Gospodu se tudi ni zdelo za malo, čudežno posredovati ribe galilejskim ribičem, ki so, kakor še danes Japonci, z ribolovom gradili svojo in svoje dežele bodočnost. Japonsko ribniško brodovje šteje skoraj četrt milijona ladij in ladijskih naprav. Iz strahu pred omejeno mednarodno ribolovsko proizvodnjo se je zvišal pridelek rib v obalnih ribniških napravah, na škodo proizvodnje umetnih biserov, ki je že pred tremi leti zdrknila pod polovico, Jezusovo priliko o najdbi palestinskega bisera bomo kmalu lahko navedli s posebno prikladnostjo za naše razmere; Kmalu bo Nebeško kraljestvo podobno Japoncu, ker je med redkimi školjkami odkril najredkejši biser in vse svoje življenje uredil okrog tega bisera.
Ko pišem to poročilo in sc Vam zahvaljujem za vse, kar ste doslej storili za Gospodove misijone na splošno in na Japonskem še prav posebej, je mesec januar, bolj natanko povedano: tisti del januarja, ki ga Japonci imenujejo Ošogacu (po naše izgovorjeno in v pomenu Slavnostnega Začetnega Mesca) in ki je od vseh japonskih praznikov najbolj v čislih. Vse tja do 7. januarja, včasih celo tja do 15. januarja, kar se da dosti Japoncev, posamič ali z družino ali s prijatelji, obišče ta ali oni šintoistični hram, ta ali oni budistični tempelj, da se, kot pravijo, predstavijo bogovom za Novo leto, zaprosijo s ploskanjem rok in rahlim poklonom za srečo in uspeh in vržejo kak novčič ali pa bankovec v zato pripravljeno skrinjo, obenem pa si z nakupom talismanov še bolj zagotovijo to srečo in uspeh v naslednjih tristo petinšestdesetih dneh. Nekateri tako uredijo svoj nočni obisk hrama ali templja, da se ob j povratku srečajo z vzhajajočim soncem, kadar je lepo vreme, in tudi to srečanje s prvim soncem novega leta imajo mnogi za znamenje bodočega uspeha. Oni dan mi je zaupala sicer izobražena Japonka, žena uglednega zdravnika, da je zanjo to srečanje s soncem nekaj takorekoč božjega in da se nekako pobožno prikloni soncu, ki ji v tem trenutku pomeni več kakor lepoto izžarevajoča zvezda. Želim vam, da se vsaj na Silvestrovo podate na Japonsko, ki v tako ogromnem številu časti malike vsaj enkrat na leto, in to kljub drugi polovici 20. stoletja, kljub svojim 405 univerzam, 563 tehničnim in poklicnim zavodom, več kot 15.000 srednjim šolam in skoraj 25.000 osnovnim šolam! Da ne omenim več kot 30.000 novih knjig na leto in skoraj 6.000 televizijskih oddajnih postaj. . . Kako moramo biti do smrti hvaležni - dobesedno: do smrti -za milostni dar svete vere!
Prvi januar je tudi rojstni dan vsakega Japonca; po japonskem tradicionalnem štetju vsak prvi januar doda novo leto; na vprašanje
,,koliko let imate?“ (pri čemer še tako staro gospo zmeraj prosimo odpuščanja za vprašanje), Japonec lahko odgovori ali tako, da vzame v poštev 1. januar tekočega leta, ali pa dejanski rojstni dan; v tem Zadnjem primeru včasih doda besedo „po zahodnjaško“ (se pravi: šteto). Nekoč bodo tudi Japonci v velikem številu hvaležni za 1. januar novega vatikanskega koledarja, za praznik Marije Božje Matere, po kateri je vsak izmed nas v Jezusu bil znova rojen, prerojen — načelno — v svoje človeško dostojanstvo. Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas, grešnike, zdaj, ko smo sredi življenja, in ob naši smrtni uri, ko nam bo ostala le večnost, ki se zdi večini Japoncev tako žalostna, da obžalujejo vsako smrt.
Najbrž je že dolgo, odkar Vam je kdo pisal iz Sibirije, iz Severne Koreje ali iz celinske Kitajske. V imenu teh ljudstev, in kar je še tam kristjanov, se Vam priporočam. Od nas ni daleč do teh zemlja, vsaj kar zadeva moderno letalo in moderno ladjo, čeprav je zdaj med Japonsko in temi deželami več omejevalnih činiteljev kot pa le morje. Kar nekam utihnilo je še pred letom dni glasno govorjenje o gradnji nove sibirske železnice po japonski tehniki. Sovjeti tako trdno drže Severno Korejo v pesteh, da ta več kot 80 odstotkov raznih proizvodov direktno uvaža iz Sovjetske zveze. Ob čangkajškovi smrti so sovjetske ladje z velikimi zvočniki plule okrog Taiwana; moj prijatelj, kitajski jezuit na Taiwanu, jih je čul na lastna ušesa, kako so zagotavljali: „Ne bojte se - mi smo vaši prijatelji.“ Strokovnjaki menijo, da je med Kitajsko celinsko republiko in Sovjeti možno pet različnih stanj: nov sporazum; neke vrste zližanje: zbližanje na določenem področju; nadaljevanje sedanje živčne vojne; dejanska vojna, še enkrat vse te ljudi z nesmrtno dušo priporočam — njih usode so povezane z našo - za skupno blaginjo, za medsebojno zlo? Najmočnejši razlog pa je ta: tudi zanje je naš Gospod daroval svoje življenje! In kar zadeva sile, ki ta ljudstva delajo sužnje - tudi njim naproti je Gospod dejal, da jih je premagal, ker je premagal hudiča in svet. A ta dejstva so kakor kapital, ki čaka na trgovce Jezusovih prilik, da kapital spremenijo v dejansko tekoče in koristno premoženje.
S prisrčnimi japonskimi novoletnimi voščili ostajam Vaš vdani, nekoliko trudni, a zmeraj hvaležni
Vladimir Kos.
»:* »:• .;*•:«*;» »;*.;. *:*•:* *;*»;».;..;. *;. »;•.;..;.»;..;..;..;.*:*-*;• *:*•:• *:•	•;»•;» —
*
Misijonarji dobro vedo, zakaj se tako priporočajo za naše molitve; verjemimo jim — in molimo!
GLEJTE NOČ IZ SAMIH SVETLIH ZVEZD
Glejte: s cest ukrivljene noči koliko jih zvezdic v gozd gori!
V gozd človeka tik človeka.
Toliko v temo jih trepeta, da blešči iz mehkih plošč svod nespečega človeka.
zlata
Tiho, tiho tčkraj svetijo, ko se misli z muko medejo v mejah hrepenenj človeka.
Glejte: zvezdice gorijo; danes, jutri, vsak neznan V veter, v dež, v oblake i
večer.. . ie zgore.
Z vsakim srcem govorijo.
Toda zlogi padajo v nemir, stavki razdrobe se v prah na prah.
Zvezdice pa tlijo, tlijo.
Da bi lučke našle špranjo v strah, steblo v mraz, solzo v trepalnicah.
Glejte: noč iz samih svetlih zvezd, več, kot kdaj jih kdo prešteje, lepših kakor lepih sanj prelest.
Glejte! Ali ni naš Stvarnik Bog čudovit brez mer in meje?
Sel je trosit zvezd v pozabljen
Jamandka, spiš? Odpri oči -s sten prelaza veter veje; čas vesla čez jezero noči.
log.
VLADIMIR KOS
t I I
i
*
t
i
i
*:•
t
*
t
I
t
I
I
4
f
❖
4
*
* f
f * ❖
t *
❖
t
f * * * e
J
I
t
*
t
❖
f
*
f
*
t
I
I
I
I
I
f
|
I
i
f
t
4
Z
4
4
I
4
4
4
4
4
4
4
|
4
4
4
$
4
I
4
4
I
I
I

STOLETNICA
FRANČIŠKANSKIH
MARIJINIH
MISIJONARK
Piše
s. Ivanka Pokovec FMM, Slovenija
S. Helena de Chapotin, ustanoviteljica
Med slovenskimi misijonarji in misijonarkami smo jih imeli v času. po prvi svetovni vojni več, ki so bile iz družbe Frančiškanskih Marijinih misijonark, okrajšano FMM. Starejši bralci našega lista se spominjajo gotovo s: Maknise Luževič, ki ja delovala dolga leta na jugu Indije v Ootacamundu, se spominjajo s Gebharine Hrastnik, zaslužne misijonarke v Šanghaju na Kitajskem, dokler je rdeči rtiso pregnali in se je umaknila v Avstralijo, kjer je pred nekaj leti v Gospodu zaspala. Tudi tm Kitajskem je dolga leta delovala s. Kalista Langerholz, ki še sedaj deluje na otoku Formozi. Najnazadneje smo imeli v misijonih v Malaji s. Ivanko Pokovec, pred drugo svetovno vojno 'in do pred nedavnim, ko se je vrnila v domovino, da je pomagala ustanoviti postojanko sester v Cerkljah pri Kranju, potem ko so tudi one izgubile pod rdečim režimom lepo postojanko na Mirju v Ljubljani. Sestro Pokovec, ki sedaj deluje v Novi Štifti pri Gornjem Gradu, kjer upajo ustanoviti sestre še drugo postojanko v Sloveniji, smo naprosili, da nam za stoletnico družbe, kateri pripada, napiše članek o tej modemi misijonski družbi, ki pa je med rojaki le malo znana. Op. ur.
Planinec se vzpenja s težavo vedno više. Od časa do časa se odpočije na neki razgledni točki in primerja pot, ki jo je že prehodil, s tisto, ki ga še čaka. Ob tem se zamisli in v duhu pregleda vse težave, ki jih je moral premagati, pa tudi vse veselje ob lepih doživetjih in zmagah.
Tako nekako se godi z vsakim človekom, ki ob posebnih obletnicah pregleduje svoje življenje. Enako se družbe, kongregacije in različne skupnosti ustavijo pri važnih obletnicah in se ozrejo nazaj na zgodovino preteklih let.
Stoletnica je gotovo taka važna obletnica, ob kateri se ponudi pregled preteklega dela. Družba „Frančiškank misijonark Marijinih“ je šestega januarja 1977 praznovala 100 let svojega obstoja.
Kaj je ta družba, kakšen je njen cilj, kdo jo je ustanovil, kaj more nuditi Slovencem?
Družba Frančiškank misijonark Marijinih je izključno misijonska družba, razširjena po vsem svetu. Povsod deluje primerno krajevnim prilikam. Značilno zanjo pa je češčenje Najsvetejšega, popolno darovanje članic Bogu in delo v misijonih.
Molitev in češčenje Najsvetejšega zavzema prvo mesto v vsaki skupnosti. V tem sestre črpajo moč za vedno večjo ljubezen do Boga in do bližnjega ter pogum v žrtvah, ki jih združujejo z Odrešenikovimi,
Češčenje Najsvetejšega v eni izmed kapel Frančiškanskih Marijinih misijonark.
Pisateljica tega č'anka s. Ivanka Pckovec FMM ob bolnici, ki jo je obiskala.
da tako „dopolnjujejo, kar manjka bridkostim Kristusovim“, kakor se je izrazil sv. Pavel.
Vsi redovi, ki so nastajali tekom stoletij, so odgovarjali potrebam časa, v katerem so se porajali. Kakor je Bog v stari zavezi obujal preroke, da so vodili Izraelce po božjih navdihih, tako je obujal v Cerkvi v novi zavezi može in žene, da so vodili božje ljudstvo k večji ljubezni do Boga in do bližnjega.
19. stoletje je stoletje raziskovalcev, novih osvojitev, odkritij in napredka v znanosti, zdravstvu in umetnosti. Vse to je pomagalo tudi misijonskemu delu, kajti potovanja so postala lažja in stiki z drugimi deželami so postali pogosti.
V	vseh časih se je Cerkev trudila, da bi se izpolnjevalo Jezusovo naročilo: Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu. . . Veliki misijonarji so bili Bonifacij, Ciril in Metod, Patricij, Frančišek Ksaverij, Baraga in veliko drugih.
V	prejšnjih stoletjih so se največ redovniki posvečali delu v misijonih: frančiškani, jezuiti, lazaristi. . . Prva izključno misijonska družba, ki jo Slovenci nazivamo Pariška misijonska družba, se je ustanovila v Parizu in je bila kot taka dolgo edina. V 19. stoletju pa je vzcvetelo mnogo takih izključno zunanjim misijonom posvečenih družb. Kar zadeva ženske družbe, so se že v šestnajstem stoletju posamezne pogumne redovnice velikodušno odzvale klicu misijonarjev in jim hitele poma-
gat, zlasti pri vzgoji ženske mladine, posebno v deželah, kjer je bila žena zapostavljena.
Vedno bolj se je pa kazalo, da misijonsko delo terja veliko več takih misijonskih pomočnic. A ženskih, misijonom posvečenih redov je manjkalo. Zato so pa tudi taki ženski redovi v 19. stoletju začeli cveteti, med njimi družba Frančiškank misijonark Marijinih.
Na praznik Razglašenja Gospodovega pred 100 leti je bila ta družba potrjena od Cerkve.
Francozinja Helena de Chapotin, rojena v Nantesu iz plemiške družine, je že v otroških letih obljubila nekemu misijonskemu škofu: Misijonarka bom! Ta ji je namreč pripovedoval o ljudeh, ki ne poznajo Jezusa ne Marije, ki so pogosto ne samo dušno, tudi telesno reveži. . . Njeno velikodušno srce se je vnelo v ljubezni do teh trpečih.
Bog jo je obdaril s posebnimi darovi, ona pa je zvesto sodelovala z milostjo in sledila božjim navdihom, kljub velikim oviram, ki jih je morala premagovati. Značilen zanjo je že dogodek, ko se je kot majhna deklica igrala s punčko. Nekoč se je namreč vprašala: Ali je ta punčka brez življenja vredna, da jo ljubim? - Po tem se z njo ni več igrala. Bog sam jo je pritegnil k sebi.
Z 18 leti je vstopila h klarisam. Duh sv. Frančiška jo je povsem prevzel in sama pravi: „Postala sem frančiškanka in nisem nikdar nehala biti, čeprav sem nekaj časa morala hoditi po drugi poti..." Zaradi bolezni je morala namreč zapustiti samostan in sc vrniti domov. Toda po okrevanju je po nasvetu jezuitskega duhovnega očeta vstopila v red Marijinih zadoščevalk, katerega ustanoviteljica je tedaj še živela. Ta jo je z veseljem sprejela in jo še kot novinko poslala v Indijo, kjer so njihove sestre vodile šolo.
Skozi 10 let je Marija od Trpljenja, kot je bilo zdaj njeno redovno ime, tam v Indiji pomagala po svojih močeh revnim, bolnim in otrokom. Zavzemala je odgovorne službe učiteljice, sestre prednice in višje predstojnice. Do tedaj nihče ni niti slutil, da Bog po njej pripravlja novo družbo Frančiškank misijonark Marijinih, še manj pa je to nameravala sama.
Kmalu pa so se pojavile najrazličnejše težave, nerazumevanja in podobno, ob čemer vsem ji je Bog razodel svoj načrt. Ker se sredi težav sama ni znašla, je odpotovala v Rim. Papež Pij IX ji je tam svetoval, naj s sosestrami, ki so se z njo ločile od kongregacije, ustanovi novo misijonsko družbo, katero je on sam imenoval: Marijine misijonarke. To je bilo 6. januarja 1877.
Malo pozneje je ustanoviteljica vstopila v Tretji red sv. Frančiška in končno so vse članice nove družbe tudi postale frančiškanke.
Nova družba se je zelo hitro širila, najprej v Franciji in Italiji, pozneje pa so nastajale njene skupnosti po vseh drugih deželah. Danes je v družbi 9.750 sester. Večina od njih živi in dela v takozvanih deželah tretjega sveta.
V pravilih, katere je ustanoviteljica sestavila med zidovi rimskega Koliseja, je napisala: Frančiškanske misijonarke Marijine gredo tja,
Tele frančiškanske Marijine misijonarke so vse Slovenke, razen ene Hrvatice, med njimi je tudi provincialka s. Gosar, hči slovenskega gospodarskega strokovnjaka in jugoslovanskega ministra f Andreja Gosarja (tretja od leve); slikale so se pred odhodom v Slovenijo leta 1973, v Eichgrabnu v Avstriji. S. Pokovec je druga od leve.
kamor jih želi poslati Cerkev, živijo tudi v najtežjih življenjskih pogojih. Posvečajo se najrazličnejšemu delu, vendar dajejo prednost delu med ubogimi, zapuščenimi, gobavci...
V Slovenijo so sestre prišle leta 1929. Okrog 50 slovenskih deklet je vstopilo v to družbo. Nekatere od njih so oznanjale evangelij v Indiji, na Japonskem, Kitajskem in na Taiwanu, v Vietnamu in Malaziji, v Alžiru in Južni Ameriki. Druge živijo po evropskih državah, a vse njihovo delo je misijonsko usmerjeno. Dve mladi sestri se v domovini Pripravljata na misijonsko delo.
Po vojni so sestre morale zapustiti samostan na Mirju. Po 25 letih so se znova vrnile v domovino in ustanovile malo skupnost v Cerkljah Pri Kranju, z željo in upanjem, da bi s svojim skromnim delom in molitvijo pripomogle pri širjenju in ohranjevanju božjega kraljestva Po vsem svetu, še prav posebno pa v domovini. Tamkaj se prilagode ysakemu delu. Skrbijo za cerkev in župnišče, poučujejo verouk, varujejo otroke po domovih, pomagajo bolnikom in starčkom. Vendar čutijo, da je njih prva in najvažnejša naloga tudi danes molitev in darovanje samih sebe pred Najsvetejšim.
O KINU, NOVEM ŠKOFU IN ŠE KAJ
Janko Glinšek in Rado Sušnik CM
JANKO GLINŠEK piše 7. novembra 1976 svojim domačim sledeče zanimivosti iz svojega doživljanja na Madagaskarju:
„Morda se še spominjate imena kraja Vonilaza, kamor sva šla s Petrom filme kazat in nisva imela sreče. . . Dobro, ko so meseca avgusta misijonarji-duhovniki odšli na duhovne vaje in sem jaz sam ostal v Vangaindrano, sem se odločil, da grem še enkrat poskusit v Vonilazo. Pripravil sem vso aparaturo, a sem vzel seboj petkrat močnejši električni generator. Z menoj je šel direktor šole v Vonilazo, trije moški iz iste vasi in pa moj mehanični vajenec.
Ko sem z asfaltirane ceste zavil na stransko pot, ki vodi v Vonilazo, še nisem slutil, kaj me čaka. Po treh kilometrih se je do tam pot še kar čedna izkazala, približno tako kot v Midongyju. Povrhu je začelo deževati. Na nekem zelo blatnem kraju smo morali čakati dve uri, kajti pred nami sta bila v blatu dva avtomobila, in ker sta se srečala prav v blatu, sta povsem zapirala pot. Končno so enega izvlekli ven. Preden sem vžgal avtomobil, sem moji „posadki“ rekel: Ako ne boste dobro porivali, zvečer ne bo filma. To kaže, da jim je dalo nadčloveške moči, kajti v pičli minuti smo bili iz blata, med tem ko so se oni drugi mučili tri ure. . .
Po še nekaterih težavah radi slabe poti, smo končno le srečno prispeli v Vonilazo. Tam je bilo takoj vse polno otrok okrog avtomobila. Z njihovih obrazov sem bral, kako težko čakajo Charloja. Tu na jugu Madagaskarja je Charlot bolj priljubljen kot pa Beatlesi v Angliji. Okrog sedme ure, ko je bilo nebo že posejano z zvezdami, sem vžgal generator. Tedaj je bilo približno 100 oseb navzočih, a ko se je po vasi začulo brnenje motorja, jih je prišlo še enkrat toliko. Deset krajših filmov smo videli. Malgaši in jaz, vsi smo pokali od smeha. Po končani predstavi me je direktor povabil na večerjo. Prespal sem v zelo preprosti malgaški hišici, za katero je poskrbel direktor. Drugi dan sem vesel odhajal, saj se je vse tako srečno končalo.
Da nadaljujem s filmskimi predstavami: Včeraj, sobota, sem šel po kosilu v Ranomeno, da bi tudi tam Charlot malo zabaval Malgaše. Ker je proti večeru začelo deževati, nam ni preostajalo drugega, da smo šli v cerkev in tam naredili predstavo. Pričeli naj bi ob sedmih. V začetku ni bilo niti deset oseb, tako da sem se kar čudil. A pet minut kasneje je bila cerkev nabito polna, tako da mi je Tone, ki je sedel zraven mene, rekel: še nikoli ni bila cerkev tako polna. No, tudi v Ranomeni je predstava potekla brezhibno.
Seveda pa ne doživljamo samo lepih uric. Zadnjo nedeljo meseca oktobra pozno zvečer, je bil ogenj pet sto metrov stran od našega misijona, štiri kar čedne malgaške hišice so se ena za drugo spreme-
Naši laični misijonarji na Južnnm Madagaskarju so vsi motorizirani, kajti tam ni nikakih avtobusov ali tramvajev, tudi vlaka ne... z leve na desno Tone Jemec, Janko Glinšek
in Fredi Žitnik.
nile v pepel. Ker je voda precej oddaljena, so kar s palicami tolkli po ognju, bolje rečeno, po goreči hiši, da bi jo podrli, da ne bi ogenj vžgal se drugih hiš v bližini. K sreči ni bilo vetra, sicer bi bilo škode še veliko več.
Jutri se prične v Farafangani sestanek, na katerem se zberejo vsi slovenski misijonarji-duhovniki. Misijonarji-laiki se bomo pa med tem malo odpočili in pogovorili o bodočih načrtih. Naj dodam, da Fredija že več kot dva meseca ne vidim, ker pridno dela v Midongyju. Upam, da jutri pride v Vangaindrano. Imam načrt, da bi šli v torek na celodnevni izlet na morje, ribe lovit, 40 km južno od Vangaindrana. Upam, da nam bo vreme naklonjeno, saj že dva dni dežuje. No, je vsaj malo bolj hladno; zadnji teden je bilo namreč kar precej vroče.
Prejšnji mesec sem bil v Vohipeno, 130 km severno od Vangaindrana. Že dolgo sem tamkajšnjim sestram obljubljal, da jim popravim
njihov Citroen. Po večurnem delu je res začel delati in sestre so bile zelo vesele, da je njihov konjiček ozdravel. A preden sem odšel, so me prosile, naj jim napeljem še pet prh in pa grelec. Nisem mogel nič obljubiti, kajti zadnje čase imam zelo veliko dela po slovenskih misijonih.“
Isti laični misijonar sodelavec pa je v pismu dne 19. XII. svojim domačim nadrobil tudi tele za nas vse zanimive vesti:
„Zadnji teden sem bil spet z motorjem v Vohipeno. Popravilo še drugega Citroena me je čakalo; tudi s tem sem uspel, še isti dan sem šel naprej v Manokao, da tam nakupim nadomestne dele za naš avto, ki je ostal brez zavor. Na žalost sem šel zaman, ker nisem čisto nič dobil. Tako bom moral drugi teden, če bo mogoče, če ne pa januarja meseca spet v JTianarantsojo, kjer se te stvari za Peugeot dobe. Večkrat se spomnim, kako blizu sem imel za nadomestne dele v Argentini, zdaj pa imam do najbližje tovrstne trgovine 75 km. . .
Pravkar imenovani farafanganski novi škof je prišel včeraj k nam v Vangaindrano, da se predstavi katoličanom. Spravili smo skupaj čim več avtomobilov in šli s župljani do prvega bližnjega splava za prevoz čez reko, 2 km proč od misijona. Tam smo ga pričakali. Ves sprejem je lepo potekel, škof ostane tu do torka, ko se vrne v Fara-fangano. Zelo preprost človek je. Včeraj zvečer smo po večerji igrali tarok: škof, Peter, Rado in jaz. Zmagal je Rado, jaz sem bil pa zadnji.
Meseca novembra sem bil v Fianarantsoji, kjer smo kupili za Fre-dija motorno kolo. To mesto je kar čedno, zgrajeno deloma na ravnini deloma na gričih.
Zadnje čase smo imeli nekam čudno klimo, čez dan je bilo sončno in vroče. Okrog šeste ure pa je vsak dan začel padati dež in je šel, dokler sonce ni zopet vzšlo. Potem je bilo spet lepo. Tako je bilo skoraj dva tedna.
O obisku novega škofa nam poroča tudi misijonar RADO SUŠNIK, v pismu domačim z dne 19. decembra:
„Med zadnjimi doživljaji tukaj moram najprej omeniti, da smo dobili novega škofa. Charles-Remy Rakotonizina je njegovo ime, doma pa je iz Fianarantsoe na visoki planoti. Bil je imenovan sredi novembra, prejšnjo nedeljo pa je prišel v Farafangano, kjer smo ga pričakali vsi duhovniki škofije, precej sester in mhožica kristjanov. V ponedeljek in torek smo imeli duhovniki sestanek z novim škofom, kjer je vsak na kratko predstavil svoje delo, da ima tako škof jasnejšo sliko o škofiji. Domenjeno je bilo tudi, da bo posvečenje v Farafangani 27. marca, ko bo, upajmo, deževna doba že mimo. Glavni posvečevalec bo naš prejšnji škof Viktor, ki je sedaj nadškof v Tananarive in kardinal.
Včeraj pa je novi škof prišel k nam v Vangaindrano in bo ostal tu do torka. Dopoldan smo imeli slovesno mašo, sedajle je pa šel s predsednikom župnijskega sveta malo po mestu. Zelo smo veseli, ne samo, ker smo dobili apostolskega namestnika, ampak ker je zelo preprost človek, pravi oče, kar bi končno vsak škof moral biti.
Prejšnji teden sem se malo „potepal“. S Fredijem, ki je prišel
Nevi škof |e prišel v Vanqaindrano, v belem talarju; v beli obleki poleg njega stoji Peter Opeka CM, Rado Sušnik je pa v drugi vrsti prvi od leve.
iskat materijal za gradnjo, sem šel v Ranomeno in naprej v Midongy. Do Ranomene je 42 km in cesta je bila še kar prevozna. Do Midongyja pa je še 50 km, ki sva jih prevozila v 3 urah in pol. Ker tri tedne ni deževalo, je bila cesta suha in nisva imela večjih težav, če pa dva dni dežuje, se cesta spremeni deloma v reko deloma v drsališče. Takrat vozijo do gor tudi po 10 ur in več, in to ne z vsakim avtom, ampak samo s kakim žipom ali kaj podobnega. Midongy je najtežje dostopna Postojanka v škofiji. Tam sta sedaj dva duhovnika iz mariborske škofije. Kakšna je cesta, ko dežuje, sem deloma videl, ko smo se vračali. Sredi poti je namreč začel padati dež in po eni uri je bilo ponekod vode po pol metra na cesti; voda je drla kot hudournik, da smo se komaj pomikali naprej, če vam še povem, da vodi lep del ceste le nekaj metrov od prepada, si lahko mislite, kaj taka vožnja pomeni.“
Drugi del misijonarjevega pisma je napisan nekaj dni kasneje. Tako je mogel Rado Sušnik še marsikaj povedati:
„Včeraj smo se menili z drugimi, kako je tukaj čisto drugo okolje kot v Sloveniji okrog božiča, kako skoraj ni čutiti, da je božič pred vrati. Ko pa sem danes cel dopoldan hodil okrog bolnikov, jih spovedoval, jim delil obhajilo in jim govoril o rojstvu Jezusa, Boga-človeka, sc je tudi moje srce napolnilo z božičnim razpoloženjem. In ko bom
jutri zvečer maševal v majhni kapelici na podeželju, bom prav gotovo slišal angele oznanjati našim preprostim ljudem božično blagovest. . .
Škof je odšel v torek zjutraj. Zvečer so pa pripeljali iz Matange, 26 km od tu, Jankota Slabeta, ki ga je popoldan pičil škorpijon. Včeraj je bil še malo slab, danes je pa, hvala Bogu, že skoraj čisto zdrav. Tudi Tone Jemec v Ranomeni je nekaj bolan, verjetno malarija. V nedeljo ga je prijela, imel je precej vročine, danes je pa tudi že skoraj dober. Tudi jaz sem zadnjič dva dni ležal z malo vročine, sicer sem pa, odkar sem prišel iz Tananarive, zdrav in v polni fizični in duhovni formi.
Kot sem Vam že omenjal, imava s Petrom Opekom delo takole razdeljeno: On skrbi pred vsem za mesto, jaz pa za podeželje. Za enkrat imamo tam tri cerkvice, čeprav je vasic naokrog vse polno. Tako grem vsako soboto 3, 5, 7, km peš do ene od teh podružnic, kjer imam v nedeljo mašo. Vedno gre z menoj kaka sestra ali kdo drug, da učijo pesmi, katekizem. . . Malgaši zelo radi in lepo pojo. Med tednom sem pa v Vangaindrano, kjer je poleg računov še dosti drugega dela. Ljudi je cel dan polno okoli hiše in čeprav jih sprejema pred vsem Peter, moram tudi jaz kdaj priskočiti na pomoč. Nekaj časa gre tudi za učenje jezika, ker je trd oreh. Če se ljudje pogovarjajo med seboj, skoraj nič ne razumem. Meni govorijo bolj počasi in razločno, pa mi morajo večkrat kaj ponoviti, da vem, za kaj gre. In ravno, kadar grem na podeželje, največ malgaščine pridobim, ker sem sam z njimi.“
Pogled na malgaško mesto Ambositra, kjer naši misijonarji-duhovniki najprej vsaj pol leta študirajo malgaščino, preden gredo med ljudstvo.
MISIJONSKI DAN, LJUBLJANA
(Iz „Slovenski jezuiti“, št. 55.)
Na praznik sv. nadangelov, dne 29. septembra so ga priredili. Vodil ga je medškofijski zastopnik za misijone prelat dr. Fajdiga. Kot govornike je povabil mons dr. Jezernika iz Rima ter dva jezuita: hrvaškega Patra Gabriča, misijonarja v Indiji, in p. Jožeta Kokalja, misijonarja v Zambiji.
Prvi je nastopil p. Ante Gabrič in izmolil molitev, ki je vsebovala zahvalo za misijonski poklic ter željo, pripravljenost, služiti še naprej misijonski Cerkvi. Naredil je vtis misijonarja, ki je z vso dušo pri svojem delu.
Po tej pripravi je nastopil mons. Jezernik, profesor na papeškem misijonskem zavodu Urbanianum in inšpektor vseh afriških semenišč. Govoril je o srednji in južni Afriki. Ni omenjal severne, klasične Afrike, kjer je deloval sv. Avguštin.
Osvojevalci Portugalci so obkrožili Afriko. Nobena njihova ladja ni bila brez duhovnika. Z obal so prodirali v notranjost. Izjema je bil Nil. Po Nilu dol se je pripeljal misijonar Knoblehar in se ustavil pred vrati Ugande.
V Afriki je 355 milijonov prebivalcev. Od tega 42 milij. katoličanov, kar znese 11 odstotkov. Evropa ima 57% katoličanov, vsa Amerika, 59%, Azija 2%. V Afriki je 322 misijonskih distriktov.
Spočetka so misijonarji v Afriki zelo umirali. Imeli so težave s prevozi, s podnebjem, z jeziki, predvsem pa so jih napadale bolezni. Zanimivo je, da je imel le latinski svet (Portugalci, Španci) premočno povezavo s političnimi oblastmi. Nemški misijonarji so jih imeli le malo, angleški še manj.
Mons. Jezernik je naglasil važnost misijonskih šol. Ko so Španci in Portugalci izgnali jezuitske misijonarje (nekaj let pred ukinitvijo reda 1773), so na njihovo mesto prišli anglikanci in odprli misijonske šole. Afriški misijonarji so večkrat sestavljali slovnice in slovarje.
Vzgoja domače duhovščine je zelo važna. Afrika ima 10 kardinalov, 350 škofov in štiri škofijske konference. Ponekod (v Ugandi, Biafri) je veliko bogoslovcev, kar je zelo razveseljivo za afriško Cerkev. Za Afriko je potrebno temeljito znanje teologije in domače kulture. Narodna kultura jim pomeni velik zaklad.
Mons. Jezernik je dal zelo lep prikaz misijonov v Afriki, kar vliva poguma za podporo tem misijonom. Kljub afrikanizaciji Cerkve so misijoni v Afriki še potrebni. V Afriki bodo delovali misijonarji tako dolgo, dokler se afriška Cerkev povsem ne osamosvoji.
Kot drugi govornik je nastopil p. Ante Gabrič. Povedal je, da misi-Jonari skupaj s slovenskimi indijskimi misijonarji v 24 Parganasu, v Gangesovi delti. Teren je zelo težak, belgijski misijonarji niso vzdržali. Slovenski in hrvaški pa so. O. p. Poderžaju je omenil, da je bil pravi Pionir : gradil je cerkve, šole, župnišča. O tem smo že pisali. Pohvalno se ie izrazil o p. Cukaletu, ki je osnoval novo župnijo in sedaj gradi
cerkev. On sam tudi pripravlja novo župnijo, kjer je 25 vasi in je treba veliko pešačiti. Okolica Kalkute bo dobila nov škofijski sedež. Kalkuta sama ima že osem milijonov ljudi.
V Indiji je popolna svoboda vere. Kaste pa so po pravu razpuščene, vsi državljani so pred postavo enaki, toda kaste so Indijcem še vedno v krvi, kar se pozna v privatnem življenju, člani ene kaste za ves svet ne bodo jedli s člani druge kaste, da se ne omadežujejo.
Zadnji je spregovoril p. Jože Kokalj. Spomnil je na to, da praznujemo 24. oktobra misijonsko nedeljo. Ta dan slavi Zambija praznik neodvisnosti. Neodvisnost pa je za Afrikance magnet, ki privlači, štiri vrste neodvisnosti je imenoval.
1.	Politična neodvisnost. Dvanajst let je Zambija neodvisna država. V Zambiji Cerkev ni bila prav nič kompromitirana, osramočena. Irski pater Jožef Wolf je osebni prijatelj predsednika Kaunde. Ko je bil le-ta zaprt, je p. Wolf skrbel za njegovo družino. Več ministrov v vladi je šlo skozi katoliške šole.
2.	Ekonomska neodvisnost. Država je nacionalizirala rudnike, banke... Težko je bilo s trgovino, ki so jo imeli skoraj vso v rokah Indijci.
3.	Kulturna revolucija. Kultura je občutljiva točka, črnci hočejo svojo identiteto (istovetnost). Ne želijo posnemati. V državi Zaire npr. je zapovedana narodna noša. Niso za mini krila. Evropskih dolgolascev nimajo radi, češ, postavljate se z dolgimi lasmi, ki jih mi nimamo, črncem lasje ne rastejo, ostanejo kratki.
Uvajajo nov šolski sistem. V Zambiji traja osnovna šola deset let. Učenci pa morajo hoditi tudi na polje delat pod vodstvom vojaštva. Vsaka šola mora nekaj proizvajati za ljudstvo. Po več mescev delajo na polju. Tako ravnajo tudi katoliške šole. V Afriki so uradni jeziki: angleščina, francoščina in portugalščina. Zakaj ni domači jezik uradni? Kenija in Tanzanija govore en jezik. Zambija ima pa 72 različnih plemen. Zato jim je angleščina kot uradni jezik bolj praktična. Že v prvem razredu se otroci učijo angleščine.
4.	Cerkvena osamosvojitev. Domača Cerkev bi bila rada gospodarica. V Zambiji je devet škofov, sedem je že domačih. Zadnja dva misijonska škofa sta že podala ostavko: eden je Irec, drugi Vzhodni Nemec, čakajo na imenovanje dveh novih črnskih škofov, škofje vodijo Cerkev. Vrh afriške Cerkve je črn, baza (misijonarji) je še vedno bela. Zato se afriški škofje počutijo malo neugodno. P. Kokalj je dekan. Vendar določa škof teme za pastoralno konferenco, škof je vedno voditelj. Tu je p. Kokalj poudaril dalekovidnost belih očetov, ki so si vzeli za cilj: vzgojo domače duhovščine. Afriški škofje želijo imeti v svojih škofijah svoje (črnske) duhovnike. Ustanavljajo tudi svoje redovniške družbe, črnske duhovnike pošiljajo bolj v mesta, bele misijonarje pa na podeželje. V Zambiji imajo dobro organizirane župnijske svete in krajevna občestva. Zanje izdajajo poseben bilten. Vzgajamo jih tako, pripoveduje p. Kokalj, da so kolikor mogoče finančno neodvisni. Vse delo pri zidavah cerkva in drugih cerkvenih poslopij morajo opraviti domačini.
AXISMOSSKBM
SVETU
VIETNAM verjetno nima nobenega tujega misijonarja več. Med zadnjimi sta bila izgnana naš misijonar Majcen in kanadski jezuit Andre Ge-linas. Ta pripoveduje, da so katoliške cerkve edini prostor, kjer ljudje morejo slišati kaj drugega kot komunistično propagando. Zato so vedno polne in po nekaterih cerkvah v mestih so morali dodati še kakšno božjo službo, ker ne prihajajo samo katoličani, ampak tudi nekatoličani. Kljub temu, da so Cerkvi vzeli vse šole, bolnice, socialne ustanove, kljub temu da so prepovedane vse organizacije in se le s težavo morejo premikati iz kraja v kraj navadni ljudje, kaj šele duhovniki, kljub temu kažejo vietnamski katoličani močno vero in pogumen odpor. Tudi duhovniških poklicev je vedno več. Po zaslugi dosedanjega misijonskega dela je število katoličanov tako veliko, da pomenijo v državi silo, ki je ni mogoče kar tako uničiti. Po izpovedi o. Gelinasa jc v prevzgojnih koncentracijskih taboriščih 700.000 ljudi iz Južnega Vietnama. Med njimi izobraženci, tehniki, kratko: ljudje, ki narodu kaj pomenijo. Mnogi se iz teh taborišč ne bodo več vrnili, tako pravi misijonar, ker bodo tam onemogli in umrli. Kulturno življenje je zatrto. Le nekaj kinodvoran je odprtih,, kjer pa predvajajo v glavnem samo ruske filme. Še težje je na deželi, kjer je zlasti kontrola duhovnikov še lažja in zato
bolj stroga. Po njegovi sodbi je v zaporu od 200 do 300 duhovnikov. Kar po sebi je razumljivo, da je duhovniško delo omejeno le na cerkev: maševanje, delitev zakramentov, krščanski nauk. Ljudje, ki so preseljeni v oddaljene kraje, trpe veliko pomanjkanje. Zato na veliko umirajo, zlasti otroci in stari ljudje. Vietnam je v celoti v veliki preizkušnji. Posebej pa je v zgodovinski preizkušnji katoliška Cerkev v Vietnamu. Za zdaj — tako sodi p. Gelinas — so trdni znaki za upanje, da bo to trpljenje katoličane utrdilo v njihovi veri. In ker imajo dosti duhovniškega naraščaja, se bo ravno zdaj vietnamska cerkev postavila na lastne noge.
JAPONSKA je velik misijonski problem: popolnoma odprta, a vendar je med 110 milijoni komaj 377.000 katoličanov. Opazovalci pa trde, da je opažati v japonski javnosti veliko spremembo. Dočim je bilo krščanstvo do druge svetovne vojne „yakio“, kar naj bi pomenilo slab nauk, ga vedno bolj pozitivno in resno vrednotijo. Ne samo zanimanje za krščanski nauk, ampak tudi neko simpatijo do katoliške Cerkve je opažati. To utegne imeti ugodne posledice na bodočnost misijonskega dela.
KITAJSKA CERKEV je še vedno v katakombah. Tu in tam je objavljeno kakšno poročilo, ki pa zadeva le posamezne teritorije. Vse so samo drob-
ci. Tako je iz poročil milanskega misijonarja P. Lida Mencarini prišlo v javnost nekaj poročil iz pokrajin v bližini Hongkonga. Te pokrajine v veliki meri še spadajo v hongkongško škofijo. P. Mencarini pravi, da je razmeroma lahko dobiti potno dovoljenje za obiske Kitajcev iz celine v Hongkong in obratno. Mnogi duhovniki v Hongkongu imajo na oni strani meje svoje sorodnike in jih od časa do časa pridejo obiskat. Pravi, da na oni strani žive trije ali štirje duhovniki, ki sicer delajo v tovarnah, toda ob večerih zbirajo kristjane k molitvi in tudi k maši. V oddaljenih vaseh taka srečanja pripravljajo kate-histi. Seveda so za vse taki shodi več ali manj nevarni. Zavisi od krajevnih oblasti. Po njegovem mnenju je vsaj na jugu vera še zelo močna. Vsi kristjani, ki pridejo na obisk v Hongkong, najprej žele prejeti svete zakramente. Tudi mladi so razmeroma dobro poučeni v krščanski veri. To nalogo večinoma opravijo starši ali sorodniki. Ni pa misijonar mogel kaj bolj točnega povedati o razmerah iz severnih predelov Kitajske. Od vseh zadnjih poročil je to še najbolj optimistično. Upajmo, da so katakombe še žive in bodo tudi Kitajci ohranili vero do takrat, da bodo spet mogli stopiti misijonarji na kitajsko celino. Za kitajski narod je zdaj možno delati v dve smeri: sredi kitajskih kolonij v svetu in pa s študijsko pripravo za bodoči kitajski misijon.
V INDIJI je lanski laični kongres izzval velike polemike. V večini so bili na kongresu zastopniki konservativne linije in so kritizirali liturgične novosti ter uradno s spomenico prosili škofe, naj ostane samo pri tisti prenovi, ki je dana v Rimu za vso Cerkev. En del je potem v časopisu ostro nastopil proti tej resoluciji, med temi zlasti benediktinec Swami Vik-
rant, ki je ravno pobudnik indijske liturgije in indijske teologije. Ta spor samo dokazuje dvoje: kako je v misijonskih deželah posodabljanje težko in morda celo nevarno, posebej pa, kako je indijski misijonski problem težak, kajti hinduizem ima v sebi neko magično moč, da vse absorbira, pa ničesar ne odda. Tako bi moglo krščanstvo pri tem prilagajanju utoniti v hinduističnem morju. Brez prilagoditve bo ostala Cerkev tujka, a s prilagoditvijo se izpostavlja v nevarnost, da bo dobila — ne indijski ampak — hinduistični obraz. S tem seveda bi tudi izgubila svojo identiteto.
KENIJA ima poseben problem malih naselij, ko so včasih kar sredi puščavskih predelov. Razumljivo, da je ponovno razpravljanje med miši jonarji, kako oskrbovati te male skupine, ki se včasih celo selijo iz kraja v kraj. Tudi na lanski sinodi je bilo v pretresu vprašanje malih skupin povezano z vprašanjem bazičnih slcu pin v mestih. Gotovo je pri reševanju tega temeljno in kar nerešljivo vprašanje evharističnega življenja teh skupin, kar je nemogoče brez duhovnika. Da misijonarji ravno v Keniji, pa tudi v sosednjih deželah opravljajo odlično delo, je dal priznanje sam predsednik Kenije Jomo Ken-yata. Njegove besede, ki jih je izrekel na lanskem mednarodnem zborovanju, spadajo v misijonske anale. Kenyata pravi dobesedno takole: „Po znamo odlične šole in bolnišnice, naj bodo v Nairobiju ali drugje. Malo pa jih ve za brezmejne žrtve, ki jih posebno na deželi prispevajo misijonarji. Ni lahko dobiti osebje in sredstva za oddaljene kraje, kjer je redno suša in kjer so vasi revne. Po vseh teh krajih delujejo misijonarji v siromašnih šolah in skromnih dispanzerjih. Po njih je puščava zacvetela.“
24. maja lanskega leta je bil hanojski nadškof Hrud od papeža Pavla VI povzdignjen
v kardinala.
BANGLADEŠ je primer, kako naj Pomaga krščanska karitas nerazvitim narodom. V prejšnjih letih je prihajala v Bangladeš materialna pomoč. A na žalost ni dosegla revnih, ampak Pomagala vladajočim, da so obogateli. Revni pa so bili tudi potem prepuščeni životarjenju in umiranju. Vse
krščanske skupine pa so začele novo karitativno politiko. Ljudem je treba dati delo in zaslužek. Tako ne bodo imeli občutka, da žive od miloščine bogatih, ampak, da si vsakdanji kruh sami zaslužijo. Ceste, mostovi, namakalne naprave: vse to so vzeli v program. Pomagala je zlasti irska ka-
ritativna organizacija katoličanov. Vodila pa sta vse akcije zlasti dva misijonarja Doheney in Finucane. Mlada država še skoraj nima industrije. Zato 70 procentov ljudi živi od kmetijstva. In prav v tem je treba dvigniti nivo, da bodo milijoni mogli živeti od svoje lastne zemlje.
MOHAMED ni predmet filmov. To tezo zagovarja egiptovska organizacija za poživitev islamskih tradicij. Da je prišlo do te izjave, je razlog v tem, ker je več projektov za film iz Mohamedovega življenja in se nekateri že tudi uresničujejo. Ali bo poziv te organizacije imel kakšen vpliv na filmsko produkcijo, je težko pričakovati, posebno, ker je v mnoge projekte vložen že velik kapital - tudi muslimanskih držav.
ŽETEV PETDESETIH LET v številkah. Tako bi mogli imenovati statistiko, ki ponazarja razmere iz leta 1926, ko je bila ustanovljena misijonska nedelja, in pa iz leta 1976, ob praznovanju nje petdesetletnice. V misijonskih pokrajinah (Azija, Afrika, Oceanija) je bilo prej 12 milijonov, zdaj 102 milijona katoličanov, prej 171, zdaj 853 škofij oziroma misijonskih pokrajin, nobeden prej, zdaj 24 kardinalov, prej sedem domačih škofov, zdaj 520, prej 4.500 domačih duhovnikov, zdaj 260.000, prej 800 domačih redovnih bratov, zdaj 7.000, prej 10.000 domačih redovnic, zdaj
70.000,	prej 47.000 katehistov, zdaj
120.000.	Če pomislimo, da je bila vmes svetovna vojna, da je bilo ob propadu kolonialne politike in ustanavljanju novih držav, zlasti v Afriki, veliko prelivanja krvi in razvalin, da je Indija zaprla dohod tujim misijonarjem, da je Kitajska v katakombah, potem moramo reči: kljub vsemu te-
mu in še neštetim drugim oviram — velik napredek. Seveda pa številke motijo in postanejo bolj realne, če jih vzporedimo temu, kar bi bilo treba storiti.
RODEZIJA, ki je spet pred očmi vsega sveta, je za katoličane pomembna tudi iz vidika afrikanizacije Cerkve. Katoličani so v večini črnci, vseh je blizu 600.000. Le nekaj nad 37.000 je belcev, mešancev ali azijcev. Do nedavnega pa so bili praktično vsi škofje belci, le en sam pomožni škof je bil Afričan. Ta je zdaj bil imenovan za nadškofa v Salisbury. Pričakujejo, da bosta zaradi starosti odšla v pokoj dva škofa in ju bosta nadomestila domačina. Po statistiki so le škofijski duhovniki domačini, pa še ti ne vsi: med 61 diecezanskimi duhovniki je 47 črncev. Med redovnimi duhovniki, ki jih je 380, pa so le štirje črnci. Boljše je razmerje med redovnicami (okoli tisoč), kjer je skoraj polovica domačink. Škofje v Rodeziji vidijo jasno pred seboj ta problem. Ko vodijo tako odločno borbo proti rasni diskriminaciji, ki jo zastopa in vodi predsednik Smith, sami stojijo pred problemom, kako izročiti čimprej vse delo domačinom. Z vzgojo domačih duhovnikov so začeli prepozno. To vidijo šele zdaj. In mnogi, tudi črnci svarijo, naj se ne prenaglijo, treba je gledati na kvaliteto. Rodezijska Cerkev se zaveda skrajno resnega položaja. Notranja rast, zunanje okoliščine, ki zaradi rasne diskriminacije, ki se vodi v imenu krščanstva, meče senco tudi na katoličane, borba med črnci samimi, kar so pokazali zlasti nemiri v predmestju Johanesbuiga So-vveto, intenzivna komunistična propaganda - vse to ustvarja zapleteno problematiko, od katere zavisi in bo v bližnji in dalnji bodočnosti zaviselo misijonsko delo.
O. Jože Cuka'e S.J. posnema pokojnega o. Poderžaja v marsičem, tudi v gradnji. Tu ga vidimo (ob betonskem stebru) pred svojo novo cerkvijo zraven njega z dolgo belo brado graditelj br. Leopold Vidmar S.J. — Spodaj pogled na že precej dograjeno stavbo.

nast
misijonarji
pišejo
AFRIKA
S. ERNESTA KOSOVEL, ki deluje v Tanzaniji, nam je oktobra lani tole poročala o svojem bivanju pri sose-strah v podeželju, ko sama deluje na papeški nunciaturi v glavnem mestu Dar Es Salaam:
S. Ernesta Kosovel, misijonarka v Tanzaniji, z dvema prvoobhajancema.
„Pred mesecem dni sem se vrnila s počitnic, ki sem jih bila zelo potrebna zaradi oslabelosti; opravila sem tudi duhovne vaje, ki jih je vodil neki frančiškanski misijonar. Sestre, pri katerih sem bila, živijo v neki hribovski vasi in letos je že 20 let, kar so začele z delom. Začetek je bil težaven, ljudstvo je bilo primitivno, ni še poznalo redovnic; pa ko so opazili dobroto in požrtvovalnost sester, so jih vzljubili in se začeli v vseh potrebah zatekati k njim, tako da so mogle sestre razviti lepo karitativno delo in med drugim tudi organizirati bolnišnico za vse to prebivalstvo. Ljudje tu so zelo raztreseni po deželi. Mnogokrat prinesejo v bolnišnico koga, ki jim je na poti že umrl; uboge matere, ki pričakujejo novorojenčka, med potjo onemorejo in tudi večkrat umrjejo. Sestre so zato ustanovile šolo za babice, da bo počasi vsaka vas imela strokovno usposobljeno moč za pomoč materam; ljudje so tega veseli. Tudi gospodinjsko šolo vodijo naše sestre, v kateri med drugim poučujejo tudi, kako se vzgajajo otroci. Moški v misijonu so zelo zadovoljni s to šolo, kajti njih žene postajajo bolj sposobne za delo in gospodinjstvo. Ob praznikih popoldne pa se pri naših sestrah zbira mladina za zabavo in igro, vendar v zadnjem času v manjšem številu, kajti država jih vabi na še bolj privlačne zabave, ki pa niso vedno dostojne.
Sestre hodijo po vaseh obiskovat uboge in zapuščene družine in jaz sem šla večkrat z njimi, pa sem videla, koliko revščine in trpljenja je med ljudmi, pa tudi s kakšno vdanostjo prenašajo pomanjkanje in težave. Po vseh kočah sem opazila obešen rožni venec in verske podobe, ki so jih prejeli od sester. Prebivalci so večinoma muslimanske vere in so bili v začetku sestram nasprotni, a, kot sem že zgoraj omenila, te so jih kmalu zase pridobile. Na sliki, ki vam jo pošiljam, sta poleg mene dva prvoobha-janca. Tisti, ki je z aparatom, je od rojstva pohabljen, ker je imel otroško paralizo, če se tu rodi pohabljen otrok, smatrajo to starši za veliko prekletstvo in mnogokrat takega otroka umore. Tudi ta otročiček na sliki je bil skoraj zavržen od svojih staršev; hodil je kar po vseh štirih. Ko so sestre zvedele zanj, so mu na vse načine pomagale in po številnih operacijah že stoji pokoncu in se brez posebnih težav k reta. Je pa zelo dober fant in lepo vpliva na svoje tovariše.“
Od misijonarke, usmiljenke s. BOGDANE KAVČIČ imamo še pismo z dne 5. julija lanskega leta, ko je bila na duhovnih vajah v bližnji državi Rwanda, o čemer nam je v zadnji številki to in ono povedal že g. Mlinarič, ki je sestre iz Burundija tja peljal in se tudi sam teh duhovnih vaj udeležil:
„Trenutno sem v Rwandi na duhovnih vajah, ki nam jih pridiga g. Ja-met, ki je prišel iz Pariza. Lahko si torej mislite, da jih opravljamo zelo „resno“, čeprav zelo preprosto. Verjetno gospe d še nikoli ni imel tako malo poslušalcev, kot jih ima tukaj: osem sester usmiljenk, g. Jože Mlinarič in še ena sestra Italijanka iz Družbe sv. Doroteje. V Burundiju nas tri na postojankah nadomeščajo ta
čas nekatere naše sestre, ki so šle tja iz Rwande, da ni bilo treba nobene postojanke med tem časom zapreti.
Prosite za kake fotografije, pa sem v zadregi, ker že več kot dve leti nisem nič fotografirala. Tu Vam prilagam eno (objavili smo jo že v prejšnji številki), na kateri so Pigmejci. Bolj žalosten izraz imajo, saj so pa tudi res ubogi, trpijo radi mnogih bolezni. Žena na sliki je tretja, najmlajša žena svojemu možu. Dva otroka sta ji že umrla; ne vem, če bo ta, ki ga ima v naročju, zdržal. Ko otrokom mati ne nudi več mleka, le-ti često umrjejo radi podhranjenosti ali bolezni.“
V prejšnji številki našega lista smo objavili pismo frančiškanskega bogoslovca fr. MARJANA MARINČIČA, ki se nam je oglasil po vrnitvi iz domovine, kjer je položil večne zaobljube. Zdaj smo prejeli novo pismo od njega, v katerem nam sporoča, da zapušča misijonsko polje, red in duhovniški poklic. V svojem pismu nam to odločitev podrobno razlaga in pravi, da se je zanjo odločil po posvetovanju s svojim duhovnim voditeljem, in zaključuje: „V kratkem se vrnem v domovino in začnem z novim življenjem, v katerem bom, zaupajoč v božjo pomoč, skušal realizirati to, kar mi ni uspelo v enajstletnem redovnem življenju.“ Končno se bivši misijonar zahvaljuje za vso ljubezen, s katero smo ga spremljali v teh nekaj letih afriškega bogoslovja, prosi Boga, naj nam stotero povirne, sam se pa vsem priporoča v molitev.
Blizu Dahomeyu, kjer je študiral bivši mladi frančiškanski frater, leži država Zlata obala ali s francosko besedo “Gote d’ Ivoire”, v kateri deluje sestra MAGDALENA ČERNE. Ta nam je pred kratkim poslala nekako okrožnico, v kateri vsem svojim
misijonskim prijateljem in domačim poroča o delu in življenju na misijonu. To njeno poročilo tu dobesedno objavljamo:
„Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki se zanimate za naše delo, ki nam pomagate s pošiljkami, denarjem in molitvijo. čutimo, da nam stojite ob strani in da z nami delate za širjenje veselega oznanila in za splošen razvoj naših dragih bratov v Afriki.
Naznanjam vam veliko novico, da se je naša misijonska skupina povečala za tri člane. Gospod IVAN BAJEC. duhovnik iz koprske škofije, je prišel pomagat patru Barbieru. Poleg tega sta se pridružili naši skunini dve francoski dekleti, laični misijonarki, ki pomagata sestri Marie-Clau-de in Kristini pri poučevanju žen in deklet. Različne narodnosti, Francozi, Slovenci in ena Avstrijka, in različni značaji nas bogatijo in dajejo nopum še za večje delovno območje. Naš škof nam je poveril še eno župnik» s približno 30 vasmi, katero bosta oskrbovala pater Barbier in gospod Bajec. Sestre in dekleta pa tudi tu poučujejo verouk. Laični misijonarki Marie Therese in Myreille sta pogumno začeli obiskovati vasi od Fres-koja. do Miambezarije.
Sestre so v osmih vaseh vpeljale vaško anoteko, kjer si liudje lahko poceni kupijo najvažnejša zdravila. Poleg tega poučujejo žene in dekleta pi=anie in sicer v francoščini, ki le tukaj uradni jezik. Pa tudi šivanje dobro napreduje in se že vidijo prvi uspehi napornega Kristininega dela.
Pred kratkim so imeli katehisti naših dveh župnij študijsko srečanje v Gbagbamu. Bilo jih je več kot 40. Ves teden so imeli predavanja. Verska izobrazba katehistov je zelo važna. V večih vaseh ni niti enega katoličana. Včasih je tudi katehist ka-
tehumen in mora. biti zelo močan, da vztraia kl jub vsemu poganskemu okolju. Nekateri med njimi so pravi junaki vere. Zelo je važno, da jih podpiramo z molitvijo, kajti širjenje vere je odvisno od domačinov.
Sedaj pa še nekaj novic iz Gbag-bama, ki je geografsko središče našega, misijona. Vedno več bolnikov se prihaja zdravit v lepi novi dispanzer, ki je sedaj dokončan, pobeljen, zračen in svetel. Vsak dan se zahvalju-iem ljubemu Bogu za vse dobrotnike, ki so nam ga pomagali zgraditi. Vaščani so začeli zidati tudi porodnišnico, ki pa bo iz zemlje zaradi pomanjkanja denarja. Delo počasi napreduje. Vsak četrtek imam v dispanzerju pregled nosečnic in ob tei priliki jim razlagam, kako na» skrbijo za svoie in otrokovo zdravje. Vse hočejo roditi v Gbagbamu, da se moram braniti. ker porodnišnica še ni končana, in jih spodbujam, naj pohitijo z delom. Pa kljub temu več mater pride rodit v disnnnzer, ker pridejo prepozno, da bi jih odpeljala v 60 km oddal ieno porodnišnico.
Tudi mnogo gobavcev je v našem območju. Primanjkuje nam zdravil za njihovo zdravljenje. Država veliko stori za preprečenje nalezljivih bolezni. Toda potrebe so prevelike. Neizogibno potrebno bi bilo sistematično preiskovanje parazitnih bolezni, zlasti filarioze, ki povzroča oslepelost. Za to potrebujemo laboranta in dober mikroskop. Uspešneje je namreč preprečiti bolezen, kot jo zdraviti.
Gotovo vas zanima tudi, kako je z našo cerkvijo v Gbagbamu, za katero ste mi dali precej denarja, ko sem bila doma na bolniškem dopustu. Do sedaj še nismo začeli z gradnjo. Še zbiramo denar. Prostor je že pripravljen. Ko bodo začeli z zidavo, vam bom poslala slike. Povedala sem jim, koliko ste jim dali za cerkev. Bili so
zelo veseli in se vsakemu prisrčno zahvaljujejo.
Vas vsakega posebej iskreno pozdravlja in se vas spominja v molitvi vsa misijonska skupina iz Fres-coja, zlasti
sestra Magdalena.“
V bivšem Belgijskem Kongu, zdaj republiki Zaire, zdaj deluje Kristusova sestra (tako se imenujejo te redovnice) MOJCA KARNIČNIK, so-sestra one v Indiji, s. Marije Sreš. Ob koncu leta 1976 nam je napisala tole pismo:
„Še dober mesec dni in leto 1976 se bo steklo v večnost. Ob koncu leta mnogi delamo nekakšen obračun, bilanco. Morda v duhu podoživimo vse bridke in srečne trenutke, ki so nam bili dani v poslavljajočem se letu. Upam, da se znamo Bogu zahvaliti za oboje. S toplino v srcu se spomnimo tudi vseh tistih, ki so kakor koli pripomogli, da je bilo več sonca v našem vsakdanjiku.
S podobnimi občutki danes, ko Vam pišem zadnje pismo v letošnjem letu, mislim na Vas, ki urejujete „Katoliške misijone“, kakor tudi na vse tiste, ki na ta ali oni način pri njih sodelujejo. Velikokrat ste mi dali povod za veselje, bodisi da je bilo to pismo bodisi številka lista ali kaka knjiga, ki ste mi jo poslali. Za eno kot za drugo prisrčna hvala! On, kateremu nobena misel ni skrita in nobeno dejanje neznano, je videl in vas ne bo pustil brez plačila.
Danes imamo državni praznik, 11. obletnico nove vlade. Učenci in dijaki vseh šol so se zbrali v mestu na proslavo. Zvrstili so se slavnostni govori, recitacije, petje in plesi. Vse to seveda na prostem in pod žgočim soncem.
Letos je vzdušje na šolah precej boljše kot je bilo lansko leto. Dekleta, ki so se zadnji dve leti precej
oddaljila od nas (zaradi protiverske propagande), so se nam ponovno približala. Vse sestre, ki smo zaposlene v prosveti, se ukvarjamo tudi z veroukom, v prostem času seveda in izven šolskih prostorov. Ob četrtkovih in sobotnih popoldnevih, ko ni pouka, so vsi prostori naše hiše zasedeni. Sama imam dekleta 3. letnika naše srednje šole, ki so znana kot najbolj „revolucionarna“. Lansko leto še slišati niso hotela o verouku, letos se pa kar pridno udeležujejo naših sobotnih sestankov.
Država želi, da bi Cerkev ponovno prevzela vodstvo šol. Ponekod se je to že zgodilo, drugod še ni prišlo do končne odločitve. Sama nisem prepričana, da bi to bilo najbolj pravilno. Eno leto ni dovolj dolga doba, da bi človek smel soditi uspehe oziroma neuspehe. Res je, da zaenkrat na podeželju še ni veliko sposobnih domačinov, a v Kinshasi je že kar težko najti kakšno prazno delovno mesto. Vsi, ki odidejo v mesto na študij, želijo ostati kar tam. Kar najbolj pogrešam pri teh ljudeh, je čut odgovornosti. Vsakdo želi priti čim prej in na čim lažji način do dobrega položaja in pri tem se poslužujejo tudi nedovoljenih sredstev. Z denarjem se manipulira, da je groza. Poznam delavce, ki so že drugo leto brez vsake plače. Pozanimali smo se v Kinshasi in jih našli na plačilni listi, a ker denar ne prihaja naravnost, marveč po ovinkih, je očitno, da spotoma zaide v nepravi žep. Za denar se kupujejo in prodajajo tudi najrazličnejše diplome. Tako je na odgovornih delovnih mestih veliko neodgovornih ljudi. Podobnih nepravilnosti je še in še, pa zaenkrat ni nikogar da bi jih odpravil.“
Iz Južne Afrike se nam je dvakrat oglasil starosta tamkajšnjih misijonarjev, naš brat VALENTIN POZNIČ
FSC. V pismu z dne 4. septembra 1976 iz GIen-Cowija se nam najprej zahvaljuje za poslano mu pomoč in pravi:
„Jaz sem za mojo starost še vedno toliko pri zdravju, da morem nadzorovati naše delavce-zidarje. V tem letu zidamo 6 novih družinskih hiš za bolniške uslužbence, kar bo plačala država. Do sedaj imamo samo bele zdravnike, ker domačinov je še premalo tega poklica. V bolnišnici delujejo tudi še tri bele sestre, a glavna je domačinka.
Pri nas zdaj ni več „apartheit“, smo vsi enakopravni. Misijonsko delo gre kar dobro naprej, ob nedeljah je cerkev tako zjutraj kot ob desetih vedno polna vernikov. Zdaj so tukaj štirje patri, ki ob nedeljah odhajajo na zunanje podružnice; vsak mašuje na dveh. Tudi pater, ki ima tu dve maši, se potem pelje še na eno podružnico.“
Sredi decembra nam isti misijonar spet piše in vošči vesele praznike ter blagoslovljeno novo leto in piše o svojem delu in o nesreči, ki jih je zadela, sledeče:
„Meni gre vedno dobro, sem zdrav in srečen, da smem delovati v tem vinogradu Gospodovem.
Dne 7. septembra smo imeli žalosten dan. Naš predstojnik se je peljal z avtom na neko zborovanje različnih verskih ločin. Na potu mu je pridrvel nasproti težak avto in se zaletel v našega tako hudo, da sta bila avtomobila čisto zdelana. Pater, ki je pravilno vozil, je bil seveda takoj mrtev. Voznik drugega avta je ostal živ, njegova žena pa je bila tudi mrtva. Pozneje so dognali, da je bil voznik, neki učitelj, težko vinjen. Patrov pogreb je bil na postaji, kajti bil je daleč naokrog poznan: prišlo je 60 duhovnikov in več kot 2.000 ljudi.“
To je novicijat sester na misijonu Glen-Covvie, kjer deluje brat Valentin Poznič FSC.
V misijonu brata Pozniča sami izdelujejo opeko; v ozadju misijonarjevo stanovanje. Spodaj: stanovanje misijonarjev-duhovnikov.
E MISIJONSKEGA ZALEDJA
POROČILO O MISIJONSKIH DAROVIH V GORICI 1977. LETA
Darovali so v italijanskih lirah
V sklad za slov. misijonarje:	
Antonija Pegan	20.000
Jožefa; Krkoč	10.000
Pavletič Katarina	3.000
N. N.	1.000
Jazbar	10.000
N. N.	5.000
N. N.	1.000
N. N.	50.000
Milost Karmela	1.000
N. N.	10.000
Bednarik Tatjana	10.000
Slov. duhovni ja (Gorica)	164.000
Duhovnija Štandrež	50.000
Bitežnik 'Rozal.	3.000
Humar Ivanka	10.000
Finni Bazilija	5.000
Lapanja Amalija	5.000
N. N.	500
Mihelčič Matilda	5.000
Vetrih Angela	5.000
Mužič Angela	10.000
Reiec Tončka	5.000
N. N.	8.500
Humar Ivanka	10.000
Jeruzalemska romanca	40.000
V. K.	10.000
Kleindienst K.	2.000
Černe T.	2.600
Drašček P.	5.400
N. N.	10.000
N. N.	15.000
Klanjšček P.	5.000
Pegan Antonija	20.000
Krkoč Jožefa	5.000
Kleindienst K.	1.000
M. M.	25.000
N. N.	50.000
N. N. Slovenija	61.000
N. N.	15.000
N. N.	5.000
N. N. Slovenija	40.000
N. N.	10.000
N. N.	500.000
Slov. duhovnija (Gorica)	464.000
Mužina Angela	10.000
Lapanja Amalija	10.000
Rejec Tončka	10.000
Kosovel B.	20.000
Drašček P.	8.500
Nabirka Marijina družba (Mis. cdsek)	407.500
Marijina družba (srečolov)	150.000
Skupno . ..	2.304.000
Za gladujoče in gobavce:	
Pegan Antonija	10.000
Družina Drašček	4.000
N. N.	1.000
Pegan Antonija	10.000
Bitežnik C.	10.000
N. N.	10.000
Drašček P.	10.000
Drašček P.	4.000
Skupno ..	.	59.000
Za Ivana štanto:	
Kosovel B.	10.000
Mirenci	20.500
N. M.	100.000
Iz Slovenije	100.000
N. N.	50.000
N. N.	100.000
Župnija Sv. Križ (Trst)	200.000
Isti	100.000
Munih K.	100.000
Marija Utili	200.000
Skupno ...	980.500
Za p. Rudeža	
Marija Ivančič	2.500
V sklad za KM	
Naročniki Gorica	47.000
Klanjšček P.	5.000
Sestre čudodelne svet.	17.000
Skupno ..	.	69.000
Za mis. Cukaleta	N. N.
Župnija Sv. Križ (Trst) 100.000 N-N-.	N. N.
Za bogoslovce v misijonih
Od tega so v Gorici poslali oziroma oddali naravnost:
150.000 150.000 150.000 Skupno ...	450.000
Misijonarjem:	
Medvešček T.	175.000
A. Majcen	100.000
Madagaskar	35.000
Cikanek (bivši)	400.000
P. Rudež	197.500
St. Pavlin	100.000
Neki ital. mis.	15.000
Razno	148.000
Naroč. „Katoliškega glasa“	
za razne misijonarje	320.000
Skupno . ..	1.490.500
Ivanu štanti so poslali vse, kar so zanj prejeli.
Vsoto 59.000 Lit. za gladujoče in gobavce so poslali na Madagaskar.
G. Cukaletu so poslali, kar so zanj prejeli.
Ostane za Sklad slov. misijonarjev 813.500 Lit.
MISIJONSKA NEDELJA V DOBERDOBU NA TRŽAŠKEM
„Katoliški glas“ z dne 28. oktobra 1976 prinaša o tem naslednje poročilo:
Pri nas ima obhajanje misijonske nedelje že lepo tradicijo. Zato mnogi člani farnega občestva radi priskočijo na pomoč, da se Kirn lepše izvede, že ves teden so lepaki obveščali, da bo tudi letos običajna misijonska prireditev v župnijskem domu.
Pri službi božji smo se bolj zares spomnili, da je misijonsko poslanstvo naloga nas vseh, ki smo krščeni. Kot budnica je pri prvi maši izzvenela rnisijonska pesem, ki jo je zapel otroški zbor.
V času med mašama se je skupina deklet cerkvenega zbora in skavtinj razšla po vaških ulicah, da je od župljanov pobrala darove za misijone. To delo seveda ni posebno lahko in prijetno. A dekleta se ga niso ustrašile, ni jih bilo sram prositi v imenu Kristusovem za brate v misijonskih deželah.
Po večernicah se je župnijski dom napolnil. Najprej smo pozorno sledili filmu „Molokaj“, ki prikazuje apostola gobavcev p. Damijana de Veustra, ki je na otoku Molokaj umrl gobavec med gobavci kot žrtev najpopolnejše ljubezni. Filmu je sledil srečolov, ki je pritegnil mlado in staro. Napetost Se je v dvorani stopnjevala, dokler ni bil izžreban poslednji zadetek, ki je že tradicionalen: zajeten peršut.
Čeprav je sreča obdarila le nekatere, smo bili ob koncu prireditve vsi veseii in zadovoljni, kar smo z nabirko v cerkvi in po domovih in s prodajo listkov za srečolov nabrali čedno vsoto v podporo vsem misijonarjem po svetu in se hkrati spet bolj živo zavedeli svojega misijonskega poslanstva.
26. MISIJONSKA TOMBOLA V ARGENTINI
Kot vsako leto, se je darovanje in žrtvovanje slovenskih misijonskih prijateljev za slovenske misijonarje zopet osredotočilo okrog misijonske tombole, ki se je vršila v nedeljo po prazniku Razglašenja Gospodovega, 9. januarja v prostorih Baragovega misijonišča v Slovenski vasi pri Buenos Airesu.
Razmere in okoliščine niso bile najbolj ugodne: velika draginja, ki vlada v deželi, izredna vročina in težave z dohodom zaradi avtomobilskih dirk v bližini, to je tega in onega zadržalo, da se ni udeležil prireditve, tudi če bi se še tako rad.
Vendar se je zbralo okrog 1.000 rojakov in tudi nekaj domačinov na dvorišču Baragovega misijonišča. Pred začetkom tombole je bila v cerkvi Marije Kraljice maša za vse slovenske misijonarje.
Kot vsako leto so bili dobitki zelo lepi in vredni, med njimi tudi precej misijonskih, ki so jih poslali slovenski misijonarji, zlasti dr. Janež. Ker je bilo dobitkov enako število kot druga leta, udeležencev pa manj, so bili le-ti toliko bolj zadovoljni, saj je na vsakega drugega prišel en dobitek. Glavni dobitek je spet daroval tradicionalni dobrotnik slovenskih misijonarjev, trgovec Luka Milharčič. Druge glavne dobitke in darovalce smo po tomboli navedli v krajevnem tedniku „Oznanilo“, ko smo se zahvalili vsem, ki so tako lepo sodelovali, med drugim tudi lepemu številu podjetnikov, ki smo se pred tombolo obrnili nanje s prošnjo za denarne darove in so se nekateri odzvali z zelo lepimi vsotami, tako naprimer mizarstvo Črnak Jože in sinova iz Slovenske vasi, ki je darovalo kar 50.000 novih pesov.
Prireditev je letos zelo lepo potekala, ker je bilo vreme stanovitno lepo in ker je bila tombola odlično pripravljena, pri čemer ima največje zasluge vsa skupnost Slovenske vasi, kakor tudi tradicionalni misijonski sodelavci pri vseh 26-tih dosedanjih tombolah. Ozvočenje je delovalo brezhibno, kav je bila zasluga dobre zvočne aparature, ki nam jo je dala brezplačno na razpolago skupnost Slomškovega doma.
Očividno je bil nad prireditvijo tudi božji blagoslov, ki je rodil nepričakovano lep sad za slovenske misijonarje, v dolarjih 2.422, kar je nekaj izrednega, saj zadnje tombole niso dosegle niti 2.000 dolarjev.
Bog bodi zahvaljen na prvem mestu, potem pa tudi vsi, ki so pri prireditvi na ta ali oni način sodelovali, bodisi s pripravo, bodisi z darovi io dobitki, bodisi s svojo udeležbo. Slovenske misijonarje lepo prosimo, da za vse te pomolijo, naj Bog vsakemu povrne požrtvovalnost okrog letošnje misijonske tombole.
“KATOLIŠKI MISIJONI" so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih druib, slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče". Ureju;e Franc Sodja C.M., soureja in upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires.
Tiska "Editorial Baraga S.R.L.", Pedemera 3253. S cerkvenim dovoljenjem NAROČNINA ZA LETO 1977: V Argentini in sosednjih deželah: I. polletje 400 pesov. Celoletna: V ZDA in Kanadi: 4 dolarje; v Italiji: 3.500 Lir; v Avstriji 80 šilingov; v Franciji 20 NF> v Angliji 2 funta; v Avstraliji 4 dolarje.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Baragovo misijonišče, El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcčn 4158, Buenos Aires. ZDA: Rev. Charles A. Wolbang CM, 131 Birchmount Road, SCARBOROUGH, Ont., Canada MUN 3J7 — Mr. Rudi Knez, 17826 Brion Ave., Cleveland, O. 44119. Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, Chicago, III. 60608 U.S.A.
Kanado: Župnija Marije Pomagaj: 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont.; župnija Marije Brezmadežne: rev. Ivan Jan CM, 739 Brown's Line, Toronto, Ont. M8W 3V7; Za Montreal in Quebec: rev. Jeretina Janez CM, 405 Marie Anne East, Montreal, P.Q.; za Winnipeg in okolico, rev. Ivan Plazar CM, 95 Macdonald Ave. Winnipeg, Man. H2J 1Z9.
•talija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario 7, Gorizia.
T»st: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3 Prancija: s. Cecilija Prebil, Rue du Bac 140, Paris VI.
Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt.
Anqlijn: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford.
Avstralija. Slovenske sestre. 4 Cameron Court, KEW, Vic. 3101.
MISIJONSKI DAROVI
V SKLAD VSEH SLOVENSKIH MISIJONARJEV
Argentina (v novih pesih): č. g. Stanko Skvarča, 2.500; Lisjak, 25; Osojnik Maks, 200.
Kanada (v dol.): Eržen Jurij, 5.
Francija (v frankih): Za uboge v misijonih N. N., Tucquegncux, 200; Terezija Balažič, 100.
Avstralija (v dol.). Frančiška Mukavec, 30; Jožef šterbenc, 8; Marija Habor, 5.
Venezuela, po Cirilu Bartolu (v boliva:jih); Jakoš Pavla, 215; Majer Aleksander, 100; Ilija Lovrenc, 100; Bartol Ciril, 02.50; Sodja Minka, 50; Neimenovani, 10.
ZA POSAMEZNE MISIJONARJE
Za s. Anico Miklavčič in popravilo njene cerkve, č. g. Stanko Skvarča, 1.500 pesov; za o. Jožeta Cukale DJ, dr. Vladimir Pezdirc, 2.000 pesov.
SKLAD „KATOLIŠKIH MISIJONOV“
Kanada (v dol.): Pavle Kveder, 10; Ivan Zakrajšek, 30; Jakovčič Frankes, 10; Janez Mravlja, 30.
Avstralija (v dol.): J. Vuga, 1; Angela Dodič, 1; Jožef šterbenc, fi; + Simenčič, 3; Marija Jernejčič, 2; Marija Zai, 8.
VSEM ZA VSE TISOČKRAT: BOG POVRNI!
* >		
LiL,		
Na tržišču v Saigonu
Registra de Prop. Int. No. 1150563 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, Cochabamba 1467 Buenos Aires
	FRANQUEO PAGADO
8 | S	Concesiön Nv 3143
°p	TARIFA REDUCIDA
	Concesiön Nv 5612