J. E. Bogomil
Sam živi strah!
             ar treščil je domov tisti dan Repnikov Jaka.   Bil je to dogodek             zanj kakor pol čudeža.   Sinice so imcle ta dan mir pred njim, in srake v Srakarjevem grmovju so se čudile, da Jaka ni od                nikoder.   Še veverica, ki je  telovadila solnoni zimski dan po                 Češnarjevih smrekah, je, ta dan zastonj proizvajala svoje umetne skoke, zastonj plezala na vrh najvišje smreke.   Ni bilo ta dan ne Jaka ne  dragih  otroških gledalcev  na izprcgled.
Jaka je planil na domače dvorišče in ni pogledal ne na levo ne na desno. Urno kakor blisk je splezal po lestvi na hlev. Še zapazil ni, da se mu je ulomila šprikla pri lestvi in da si je pri tej nezgodi prebil kolcno.
Šele na hlevu je navsomoč podrobno premislil, čemu je tako nena-doma, tako jadrno pridrvel s ceste, kakor da je padel z oblakov.
»Žandarl«
To je bil zanj strah vseh strahov. Ne taik strah, ki je okrog votel, v sredi ga pa nič ni, aanpaJc žandar — sam živi strah zanj!
Takrat je zatrepetalo celo droboo srčece Repnikove Ivanke. Sirota pač še ni vedela, kaj je žandar. Toliko je pa lc razumela, da mora biti nekaj sila nevarnega, če se ga boji celo Jaka.                           *
Le zgovorni Reziki se je imela zahvaliti, da se ji niso ulile solze in da je šla vsa nevarnost mirno mimo nje naprej,
»Nič sc ne boj žandarja, Ivanka!« jo je tolažila izkušcna Rezika. »Saj žandar takim nič ne naredi, ki so pridni in ubogljivi, kakor si ti. Takih še ne pogleda ne. Jaka naj se ga pa le boji! Saj je zadosti hudobcn. Tebi vsak dan nagaja, kaj ne? In v šoli je veokrat zaprt, ker se nlč ne uči. Pa sosedovo češnjo je tudi poleti okradel. Pa siničicam je gnczdo razmetal, grdoba! 0, Jaka naj se le boji žandarja! Saj bi bilo prav, če bi ga malo  uklenil in vlckel v črno luknjo,«
Jaka je poslušal to hudo obtožbo. Hudomušno je gledal s hleva. Skrbelo ga je, pa vendar mu jc šlo na smeh. Da bi vsaj žandar nič ne zvedel, kaj govori Rezika! Ali pa, da bi Rezika vsaj zdaj molčala, ko je žandar na vasi!   Čenča čenčasta! Ali ji bo pokazal!
Do večera ni upal Jaka v hišo. In še lačen nič ni bil. In noga ga ni nič bolela.
Poglejte, kaj nairedi strah: celo laJcoto in bolcčino prcženef
Da bi le tudi Jakovo porednost pregnall
»Nič se ne boj!«