st. 4
»SLOV E N K A«
Str. i)
Dunajsko pismo.
Spisal Bil-El.
^'sako razumno zemsko bitje kakor subjekt lepote,
ljubezni, kakor nositelj duševnili in telesnih krepostij,
sploh uzorne značajnosti v vsem realnem dejanji in ne-
lianji — bistvenega zmotra človeka, katerega plemenito
srce gori in blagi um živi le za vse dobro, lepo in sveto
— ljubi in neguje v polni meri pred vsem to, kar smatra
za najlepše, najsvetejše. Seveda so v tem oziru vkusi
glede na predmete lepote, način ljubezni različni.
Vsak človek, vsak narod je otrok svojega časa.
Čas je, ko še komaj pozna svoje roditelje ; on še
ne pozna svoje najbližje okolice, on še ne pozna
niti samega sebe. On živi kakor mora živeti. Čas beži.
Človeški razum si osvojuje vedno veci delokrog, prido-
biva vedno večje duševno obzorje, snuje si dan za dnem
večje število pojmov za posamezne predmete. On se jame
razvijati, klije in vzraste v krepko steblo, katero je va-
jeno in zmožno se upirati najsilnejšim viliarjem ! Še-le
sedaj postane on človek, ki se zaveda svojega stališča,
svojega poklica za svet, za življenje. To se slika vsakega
človeka, vsakega naroda, vsakega jezika !
Dolgo, predolgo je spal slovenski narod in ž njim
slovenski jezik nevzdramno spanje ; ni ga prebudilo o
deželi zaspanosti vrvenje in drvenje drugih, silnejšlh na-
rodov, katerim so se preje odprle oči. Za vsak narod pa
napoči enkrat vstajanja dan, doba prosvitljenosti, kar pa
zavisi od krajevnih okolščin in časovnih razmer iz soci-
jalnega stališča. Slovenec — ki nima sreče — je bil že
od nekdaj tujčev rob. A časi se spreminjajo, spreminja
se človek, spreminjajo se narodi.
In tako so se tekom časa spremenile tudi žalostne
razmere Slovencev ~ „vremena Kranjcem so se le
zjasnila".
Iz malega — o slogi — raste veliko! Naš sloven-
ski narod, naš slovenski jezik se je iz slabotnega, bole-
havega otroka razvil v močnega, resnega moža, ki hrani
v sebi trdno prepričanje, da si je popolnoma svest svoje
naloge, svoje moči, da je vajen in zmožen ' kljubovati
najljutejšim sovragom ! Postavil si je tekom časa svoje
skupno ognjišče, kjor se neti in ohranjuje sveti ogenj
prave navdušenosti, kjer so pognale prve kali sedaj že
toli dozorelega sadu! In tako je dandanes v dobi pro-
svitljenega devetnajstega stoletja slovenski narod, slo-
venski jezik faktor, na katerega se morajo ozirati, s
katerim moi-ajo račimati tuji narodi.
Pravo, srčno zadovoljnost dosežemo edino le, ako
svoj talent, sploli vse svoje moči posvetimo občni koristi
st. 10
.SLOVENKA«
St. 4
svojega naroda. Da s ponosom in radostnim srcem kaže
naša majka — mila slovenska domovina kakor vzgled
zaslužne delavnosti na može, ki so si stekli neminljivih
zaslug tako na bojnem polji, kjer smrt brusi svoje meče
katerih glave je ovenčalo človeštvo z vedno zelenim la-
vorom v priznanje njih zaslug, na može, ki so obogateli
oziroma ustvarili našo književnost z večnimi zakladi.
(Pride še.)
Str. 8
.SLOVENKA"
Št. 5
Dunajsko pismo.
Spisal Bil-El.
(Dalje.)
Kljubovati moramo nevarnim sovražnikom slovenske
narodnosti, da priborimo slovenskemu jeziku popolno pri-
st. 5
..S LOVE N K A«
Str. i)
znanje vedno in povsod, ivoder biva slovenski rod, treba i
je pred vsem, da imamo gorko srce, bistro nko in de-
lavno roko za vsako narodno podjetje, vsak po svojih
močeh. Kajti dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar
more, to — vsak — je storiti dolžan. Torej ne delujmo
vsak na svojo voko — vsak po svoji glavi — naj že ta
slabost izvira iz osebne mržnje ali pa sebičnosti, ampak
„z združenimi močmi", vsi za enega, eden za vse; vsi
stojmo pravočasno neustrašeno na braniku za težnje naše
slovenske domovine !
Zlasti je v tem oziru merodajen faktor naše na-
rodno, navdušeno ženstvo ! Kajti , pri narodih in človeških
plemenih' — piše slovenska pisateljica Pavlina Pajkova —
»kjer je ženska izključena od društvenega gibanja ter jo
puste rasti v nevednosti o družbinskih in domovinskih
stvareh, ni napredka ; pravi naroden napredek je tam
nemogoč. Taki narodi so obsojeni k poginu ali sužuosti !
Lepa, sveta je naloga matere Njeno blagočuteče
srce zasaja v mlada otročja srca prve kali bodočega njih
razvitka.
Naše ženstvo potrebuje večjega delokroga, večje du-
ševne hrane, potrebuje idej, da se uči brati v knjigi
življenja, kar je lepega, vzvišenega, koristnega ne le v
zasebnem življenji, ampak tudi v narodnem oziru. Radi
tega glejmo radosti polnim očesom na naše ženstvo, ki
je opravičeno, da se poteguje za svoja prava. Navdušujmo
je ter podpirajmo njega težnje, da vsestranski vspešno
deluje v socijalnom življenji za zmago in procvit sloven-
skega jezika, najdražjo svetinjo svojega naroda !
Vclevažen korak v prosveti pa je storilo narodno
ženstvo, čegar plemenito srce gori in blagi um živi edino
le za svojega naroda najdražje svetinje, s tem, da je sto-
pilo v delokrog slovenskega časnikarstva ter si zgradilo
lastno literarno ognjišče „Slovenko". Kajti s tem faktom,
ki se mora v slovenskega naroda književni zgodovini
osvetliti z neizbrisljivimi zlatimi črkami, je nastopilo slo-
vensko ženstvo kakor faktor, ki se zaveda svojega po-
ziva v življenji, ter da je vedno in povsod pripravljeno
kakor neustrašen branitelj slovenskega naroda iti v boj
za njega najdražje svetinje ! Slava takemu ženstvu !
Tebi pa, slovenska domovina — ki nisi več »vdova
tožna zapuščena", — se sedaj, ko slavi narodno ženstvo
veliko slavlje časopisa, laliko smeje srce, solza veselja
ti igra v očesu, ko gledaš svoje zveste hčere, ki se zbi-
rajo tako mnogobrojno pod belo-modro-rudečim praporom,
ki prisegajo na svojo čast, na svojo narodno zavest, da
so in da hočejo ostati na veke verne Slovenke, ki se no-
čejo udati nikakim slepljivim izkušnjavam.