ff Šestinšestdesetletni vladarski jubilej cesarja Franca Jožefa Prvega. ne 2. t. m. je minilo 66 let, odkar je sedel na prestol vladarjev Habsburžanov cesar Franc Jožef Prvi. — Vsa monarhija je tega dne z navdušenjem in spoštovanjem izgovarjala ime svojega imperatorja! V šoli in cerkvi, na kmetih in v mestu, po tihih domovih in na razbesnelem bojnem polju — povsod so izrekali ime Njegovo, ki mu zlato krono prepleta trnjev venec. . . Kolikor je živemu človeku mogoče pretrpeti bridkosti, toliko sedemžalostnih mečev se je zabodlo v Njegovo srce. Kolikor se vije bolečin med nenadno smrtjo edinega sina in med nasilno smrtjo edine žene — toliko te žali in boli je objelo Njegovo dušo, ki bi morala skoprneti, ako bi tolika veličina moralne sile ne živela v njej! Zato gledamo predvsem v svojem vladarju impozantno osebnost duševno jakega človeka, ki je vzlic vsemu in vkljub vsemu ohranila svežost duha izpričujočega tisto odporno silo, ki bodi zgled obupancem in memento malodušnosti: Kar si 'sam v sebi, naslonjen na svoj notranji svet, to in tak si bil, si in ostaneš! Ni človeka pod avstrijsko krono, ki bi ne spoštoval svojega cesarja! Res je, da si je cesar sam pridobil to spoštovanje s svojim žitjem in bitjem. Hes je pa tudi, da šteje naš vladar med najzvestejše svoje podložnike naš narod slovenski, ki je to zvestobo z dejanjem izpričal že neštetokrat in ki jo izpričuje zlasti še v sedanjih dneh! In res je končno, da je iskre te Ijubezni zažigalo v tisočih src slovensko učiteljstvo, samo izkušano in utrjeno v trpljenju, žrtvujoč sebe v vdanosti in ljubezni blaginji svoje domovine, svojih bratov in sestra! Ni danes potrebe, da bi opravičenosti in utemeljitve tej ljubezni iskali v dogodkov in izkušenj bogatem življenju cesarjevem! Zadošča, ako Njemu v čast pokažemo v zgodovino Njegovega vladanja in obstrmimo sarao pred tremi spomeniki neminljive mogočnosti, ki si jih je cesar sam zgradil s svojimi deli! In ti spomeniki so: osvoboditev kmetiškega-delavskega ljudstva s tlake in od desetine; državni osnovni zakon; državni šolski zakon! Ta zgodovinska, neovržna dejstva govore z mogočnim glasom, da vladajo cesarja človeška čuvstva, a človekcesar vlada nam. Le po svojih zakonih in človekoljubnih dejanjih, ustvarjajoč enakost in bratstvo med vsemi narodi, plemeni in stanovi svoje države, je mogel dokumentirati bistvo svojega mišljenja z globokoumnimi besedami svojega gesla: Z združenimi močmi! V delih svojih sam boš živel večno!.. L' histoire des rois c'est le martyrologe des nations! ... To se reče: On — kakor je velik, mbgočen, blag, plemenit in trpeč — živi in ostane v nas vseh, ki ga živeči pozdravljamo! Da bi le prišla naša Oljčna nedelja — Njegov in naš praznik miru in sprave, da bi ob večeru Njegovega življenja zagorela čimprej sijajna luč, ki se naj ob njej pomirijo krvavi valovi bojne furije in odpahnejo vrata v lepšo dobo — kulturnega vojevanja! 1848 s 1914