288
H.: Tretja solza. — Cvetko Slavin: Nad grobovi.
Mlado jutro moli Gospoda, in večer se Stvarniku klanja, tiha noč pred Njim poklekuje — pa bi jaz ne molil molitve, ko srce je milosti žejno bolj kot jutro zlatega solnca, bolj kot mrak je žejen pokoja, bolj kot noč je žejna tihote!
K Tebi, Večni, roke sem sklenil: Ali niso takrat najlepše, kadar prst se prsta oklene, kakor bi se prah in pepel poljubila v tisti ljubezni, ki se v duši vnema do Tebe ? . .
K Tebi, k Tebi rad bi se dvignil iz globoke solzne doline — a ne morem, dokler izjokal svetu nisem zadnje solze. Včasih, kadar tvoje nebo v neštevilnih lučkah utriplje,
ves zamaknjen vanje strmim, kakor da bi stal pred zaveso, ki zastira oder nebeški . . . Kakšni vendar morajo biti tam na odru večni prizori, ko je sama rajska zavesa toli krasna in čudovita?
K Tebi... k Tebi! — Ali brezmejne sanjajo med nama daljave! Drug nobeden jih ne premeri, kakor Tvoja milost neskončna ; drug nobeden jih ne preplava, kakor sama srčna molitev.
Da mi nisi vdahnil molitve, kam bi nosil, kje bi potožil tožbe svoje neizrekljive? A v molitev gorko zakrite, Ti jih vidiš, Ti jih tolažiš, moj vsevedni Bog in Gospod!
Silvin Sardenko.
In preden sem slovo jemal, sem srcu svojemu dejal:
Vse drugo smeš,
vse drugo smeš,
samo solze
samo solze ne jokaj, prosim te nikar!
Tretja solza.
A kadar sem slovo jemal,
nič drugega,
nič drugega začeti moglo ni srce:
Le solzi dve,
le solzi dve na skrivnem je zajokalo,
In prva solza materi, in druga solza dragim vsem, a tretja mi še v srcu spi. Oh, če se prebudi mi ta,
izliv solza,
izliv solza poklicala bo za seboj . . .
H.
Nad grobovi.
Nad grobovi šepetaje šelesti zefir, nad grobovi duša moja vzdiha: „Ah, moj mir!"
Tise, tise nad grobovi
šelesti zefir, ko bi vspavati mi hotel
dušo v večni mir . . .
Cvetko Slavin.