288 H.: Tretja solza. — Cvetko Slavin: Nad grobovi. Mlado jutro moli Gospoda, in večer se Stvarniku klanja, tiha noč pred Njim poklekuje — pa bi jaz ne molil molitve, ko srce je milosti žejno bolj kot jutro zlatega solnca, bolj kot mrak je žejen pokoja, bolj kot noč je žejna tihote! K Tebi, Večni, roke sem sklenil: Ali niso takrat najlepše, kadar prst se prsta oklene, kakor bi se prah in pepel poljubila v tisti ljubezni, ki se v duši vnema do Tebe ? . . K Tebi, k Tebi rad bi se dvignil iz globoke solzne doline — a ne morem, dokler izjokal svetu nisem zadnje solze. Včasih, kadar tvoje nebo v neštevilnih lučkah utriplje, ves zamaknjen vanje strmim, kakor da bi stal pred zaveso, ki zastira oder nebeški . . . Kakšni vendar morajo biti tam na odru večni prizori, ko je sama rajska zavesa toli krasna in čudovita? K Tebi... k Tebi! — Ali brezmejne sanjajo med nama daljave! Drug nobeden jih ne premeri, kakor Tvoja milost neskončna ; drug nobeden jih ne preplava, kakor sama srčna molitev. Da mi nisi vdahnil molitve, kam bi nosil, kje bi potožil tožbe svoje neizrekljive? A v molitev gorko zakrite, Ti jih vidiš, Ti jih tolažiš, moj vsevedni Bog in Gospod! Silvin Sardenko. In preden sem slovo jemal, sem srcu svojemu dejal: Vse drugo smeš, vse drugo smeš, samo solze samo solze ne jokaj, prosim te nikar! Tretja solza. A kadar sem slovo jemal, nič drugega, nič drugega začeti moglo ni srce: Le solzi dve, le solzi dve na skrivnem je zajokalo, In prva solza materi, in druga solza dragim vsem, a tretja mi še v srcu spi. Oh, če se prebudi mi ta, izliv solza, izliv solza poklicala bo za seboj . . . H. Nad grobovi. Nad grobovi šepetaje šelesti zefir, nad grobovi duša moja vzdiha: „Ah, moj mir!" Tise, tise nad grobovi šelesti zefir, ko bi vspavati mi hotel dušo v večni mir . . . Cvetko Slavin.