SLOVENSKI UCllELJ PEDAGOŠKA REVIJA IN GLASILO SLOMŠKOVE DRUŽBE V LJUBLJANI 7-8 1931 LETO XXXII »Slovenski Učitelj** Izhaja mesečno. • Uredništvo (Forfunat Lužar) je v Ljubljani, Postojnska ul. 14, .Stan in dom" ob Tržaški cesti , Upravnlštvo je v Ljubljani, Jenkova ul.6 Naročnina znala 50 Din I Članke In doplae sprejema uredništvo, reklamacije, naročnino In članarino pa upravnlštvo I Izdajatelj In lastnik je konzorcij Slovenskega Učitelja Odgovorni urednik: Fortunat Lužar / Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: Karel CeČ Vsebina št. 7.—8.: Jezus pedagog. Ivan Vindišar. — Nekaj nasvetov mladi učiteljici ob njenem vstopu v življenje. Ivanika Cegnar. — Pisma podeželskemu učitelju. Rp A. Heinenu priredil Boris Grad. — Tri pedagoška predavanja o moderni osnovni šoli. F. Lužar. — Švicarsko šolstvo. Dr. L. Sušnik. — Še nekaj dogodkov iz iriojega življenja na Preloki. Iv. Hribski. — Zborovanje Slomškove družbe na Brezjah. — Književnost. — Zapiski. Glasbena priloga: 5. Stanko Premrl: Venčarica. Položnica poštne hranilnice za »Slomškovo družbo« ima štev. 10.073. Razpis tečaja Slovenska Šolska Matica razpisuje natečaj za temo: »KAKŠNO VZGOJO ZAHTEVA GOSPODARSKO ŽIVLJENJE OD NAŠEGA ČLOVEKA?« Natečaja se more udeležiti vsakdo. Obseg naj bo najmanj ena pola, največ pa tri pole. Razpisane so za temo tri ‘nagrade: prva v znesku Din 1500, druga Din 1000 in tretja Din 500. Najboljši rokopis SŠM v svojih publikacijah natisne ter mu prisodi še običajni honorar. Rokopisi naj se pošljejo tajništvu Slov. Šol. Matice do 1. februarja 1932. — Tajnik. II. ZVEZEK MLADINSKE KNJIŽNICE SLOMŠKOVE DRUŽBE „Gremo v Korotan44 (Zbirka koroških spominov za mladino.) — Priredil Rudolf Wagner. V spomin na desetletnico plebiscita na Koroškem je izdala Slomškova družba v Ljubljani knjižico za mladino o Koroški. Knjižica obsega popis slovenskega dela Koroške, njen zgodovinski pregled, popis slavnih koroških Slovencev, razne koroške pravljice in pripovedke, črtice iz življenja na Koroškem, slike o bojih za Koroško, narodne koroške pesmi in uganke. Knjižica je opremljena z lepimi slikami in ilustracijami. Dobro bo knjiga služila zlasti pri pouku zemljepisa, zgodovine in narodnega jezika. Zato v vse šolarske in učiteljske knjižnice, pa tudi mladini jo poklonite kot darilo, Naslov knjige je iz pesmi A. Č.: V Korotan, katero je uglasbil monsignor profesor Stanko Premrl. Dobiva se v vseh knjigarnah, kjer je cena Din 20—. Kot I. zvezek Mladinske knjižnice Slomškove družbe je izšla Bevkova knjižica »Pastirčki pri kresu in plesu«. Knjižico je ilustriral Fr. Kralj. Dobi se še nekaj izvodov po 5 Din. III. ZVEZEK MLADINSKE KNJIŽNICE SLOMŠKOVE DRUŽBE V zalogi Slomškove družbe je izšla knjiga o Beneški Sloveniji. Knjiga obsega popis dežele, narodne in umetne pesmi, članke o lepotah pokrajine, narodne pravljice in pripovedke. Knjiga je za mladino kakor za odrasle zanimiva, ker seznanja bralce z najzapadnejšo vejo slovenskega rodu, katere ne smemo pozabiti. Zato spada knjiga v vsako knjižnico, posebno v učiteljsko in šolarsko. Gotovo bo zanimala prav posebno one, ki so doma v bližini teh krajev. Cena knjigi je 20 Din. Dobiva se v vseh knjigarnah. SLOVENSKI UČITELJ PEDAGOŠKA REVIJA IN GLASILO SLOMŠKOVE DRUŽBE LETNIK XXXII. Ljubljana, 1. septembra 1931. ŠTEV. 7-8 Jezus pedagog. Ivan Vindišar. Dva referata pri šolskih konferencah. II. Način vzgoje. Uvod: (Konec.) 1. Prvi pogoj uspešne vzgoje je vzgojiteljeva osebnost. Ako se vzgojitelj zaveda svoje avtoritete, vsled katere je božji sodelavec na dušah, ki jih ljubi nesebično; ako je sam nravno visoko stoječ značaj, bo vsled vzvišenega pojmovanja vzgojnega dela in vsled notranje usovršenosti znal tudi pravilno uporabljati vzgojna sredstva. Vzgojna sredstva so bistvena vedno ista, ker je človeška narava v vseh časih enaka, le da jih vzgojitelji niso vedno smotreno, človeški naravi in namenu vzgoje primerno rabili. Tako očitajo pedagogi iz delovne šole starejšim, da so bili ti preabsolutistični ter da so premalo upoštevali učenčevo svobodo. Obdelovali, da so jih kot mrtvo tvarino in ne kot notranje svobodna bitja. Ubijali da so njih osebnost in iniciativnost, samo-dejavnost. Bili da so enostranski; razvijali so le razum, ne pa tudi zadosti voljo in čuvstva. Bilo da je preveč teorije, a premalo vaje in življenja. In ti očitki niso povsem neopravičeni! Zato kliče delovna šola upravičeno: »Nazaj k pristnemu, naravnemu, prvotnemu! Vzgajajmo celega človeka za dejansko življenje!« In kako je delal Jezus, najpopolnejša osebnost, Bog-človek, ljubezen, modrost in svetost sama. Nihče ni jasneje pojmoval namena vzgoje in ni znal uporabljati bolj smotreno vzgojnih sredstev kot Jezus-pedagog. Rabil je vsa znana vzgojna sredstva, ko je učil, z besedo in zgledom dajal zapovedi in prepovedi; obetal plačilo in kazen in naučeno preizkušal z vajo v življenju. Posluževal pa se je odlično tudi nadnaravnih sredstev milosti, zlasti molitve. A nedosegljiv vzor nam bo vedno v individualni vzgoji. — Pa poglejmo vse to podrobneje! 1. Splošna načela in sredstva. 1. Cilj: Čemu? Način vzgoje zavisi v veliki meri od cilja, ki si ga vzgojitelj stavi. Neredko si ga je zastavil enostransko, tako, da je bil glavni cilj vzgoje telovno krepak človek, drugič razumarski, in zopet človek, ki naj bi živel le za skupnost, družbo, državo brez ozira na osebo (Rusija!) itd. Jezus ga je postavil visoko, ne blizu: zadnji cilj so nebesa, blaženstvo, Bogu bližje pa krepostno življenje posameznika, torej zlasti vzgoja duše. »Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, pa pogubi svojo dušo! In kaj res more biti važnejše? Zato noben pravi vzgojitelj mladine, ki hoče njeno pravo srečo; ne bo šel preko tega: ta cilj mu bo vedno pri vseh predmetih zvezda vodnica, ki bo usmerjal enotno vse poučevanje v šoli. 2. Koga? Kakšnega? Jezus je poznal človeka, ki ga je vzgajal za visoki cilj. Saj se prava vzgoja prilagodi gojenčevi naravi in potrebam. Jezus je vedel, kaj ima človek odličnega in dobrega, pa tudi slabega. Otrok božji je, neumrljiv, svoboden, a po izvirnem grehu pokvarjen, dasi ne popolnoma. Potrebno je okrepiti zlasti oslabljeno voljo, da bo vladala neurejena in nevarna nagnjenja. Zato je nujno zunanje vodstvo, a sodelovati,, soodločati mora gojenec sam, tako, da bo znal končno tudi sam svojo svobodo prav rabiti. Kako je Jezus cenil človeško svobodo! Če hočeš priti v življenje, spolnjuj zapovedi? (Mark 19.19.) Tudi tedaj ko gre za popolnost: »Če hočeš biti popoln, prodaj svoje premoženje in hodi za menoj? (Mat 9. 21.) Ker je pa po izvirnem grehu slab, si mora delati tudi silo, nujno je zatajevanje. Ozka so vrata in tesna je pot v življenje« (Mat 7. 14). »Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove samemu sebi in vzame nase svoj križ!« 3. Pouk. Kaj je Jezus učil? To nas danes toliko ne zanima, dasi so bile važne in deloma popolnoma nove resnice in kreposti, ki jih je oznanjal — in oznanjal neutrudljivo, neprestano ob vsaki priliki; zlasti o cilju in sredstvih, da ga dosežemo: o nebeškem Očetu, ki nas vse ljubi svoje otroke, ki naj bi tudi njega in med seboj se ljubili kot člani ene božje družine, katerih dom je pri nebeškem Očetu. Vanj naj bi verovali, upali, svetu se odpovedali, čisto živeli, molili, iskali opore v zakramentih, vse to pa pod vodstvom vidne, od njega ustanovljene in pooblaščene Cerkve. — Bolj nas zanima način, kako je učil. Splošno velja: učil je lepo, poljudno, prepričevalno, privlačno, primerno za izobražene in preproste, naravno in brez truda. Jezuit Pesch poudarja v svoji knjigi zlasti zadnje: »Kot daje studenec brez truda vodo in kot poljedelec seje, izruje lahko in prikupno, tako seje tudi Zveličar prikupljivo setev svojega nauka.« Vsi so ga radi poslušali, ker je rabil tako lepe primere iz vsakdanjega življenja iz narave (sol, luč, ptice, lilije, vinska trta, seme, gorčično zrno, jagnje, dobri pastir) ... in globoko vzvišene, dasi lahko umljive prilike (usmiljeni Samarijan, bogatin in ubogi Lazar, 10 devic, farizej in cestninar, plevel in pšenica, izgubljeni sin . . .) Nebesa primerja krasni palači (Jan 14. 12) z mnogimi sedeži (Luk 13. 25), veliki družinski hiši, veličastni ženitnim (Mat 22. 2) velikemu, večnemu kraljestvu (Mt 5- 3): jasno za razum, privlačno za voljo, bujno za domišljijo! »Kolika čast, koliko veselje za vse udeležence! Če upoštevamo še, da je tako vzorno poučevanje spremljalo še cela vrsta čudežev in pa Jezusova svetost, zgled in bogata milost, potem razumemo, da so cele (tisočglave) množice šle za Učenikom tudi v puščavo in vztrajale pri njem več dni in pozabile na jed in pijačo. Delovna šola zahteva tudi od učitelja, da učno snov obvlada popol-namo, da je spreten in gibčen v metodičnem postopanju in disponiranju učne tvarine. 4. Vzgoja. Plačilo in kazen. A Jezus je učil razmeroma malo novega, omejil se je na najvažnejše, goli radovednosti ni ustregel (n. pr. »Gospod, bo li malo Zveličanih!«) »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata.« Glavno mu ni bil razum, marveč volja in srce: dvigniti človeka iz omejene sebičnosti k velikodušni božji službi! Zakaj? Najvišji nagib je ljubezen, da vrši zapovedi, a tudi svete če hoče: nižji nagibi so pogosto plačilo in kazen. Jezus veliko zahteva, a tudi veliko obeta. Meschler pravi: »Evangelij prekipeva obljube in plačila.« Tako pogosto kliče »blagor!« »Blagor vam!« In kjer najde kaj dobrega, to rad prizna in tudi rad pohvali. N. pr. »Toliko vere še nisem videl«. (Mat- 8. 10.) Graja, preti in kaznuje tudi (očišč. templja!) a le včasih, bolj redko kot hvali. Mi? Rajši prej!? — Jezus graja šele, ko vse drugo nič ne izda. Javno graja in preti farizejem šele v tretjem letu, ko so mu že stregli po življenju. Judeža svari pravočasno, mirno, a odločno že leto dni pred podlim izdajstvom. Kako se trudi še zadnje trenutke, da bi ga odvrnil od usodnega koraka. Kako obzirno ravna z njim še pri zadnji večerji in na Oljski gori! Kak vzor! 5. Vaja. S poukom in vzgojo je v najožji zvezi vaja, le tisti kaj zares zna, in je vzgojen, ki zna pridobljeno uporabiti v življenju. Zato so v šoli tako važne naloge in izpraševanja, pri verouku pa skupne verske vaje: molitev, maša, zakramenti. In delovna šola goji tudi zlasti dejanje in življenje! Jezus je svoje vadil zlasti v veri in zaupanju (ko ga prosita dva slepca, naj ju ozdravi [Mat. 7. 28.), vpraša Jezus: »Ali verujeta, da morem to storiti?« »Da, Gospod!« »Zgodi se vama po vajini veri.« Kananejski ženi: »O žena, velika je tvoja vera [Mat. 15. 28.], zgodi se ti, kakor želiš.« Nememu obsedencu [Mk. 9. 22]: »Vse je mogoče za tistega, ki veruje!« 10 gobavcev: vmivšemu: »Tvoja vera te je rešila.« Enako kraljevega uradnika iz Kafrn. [Jan. 4. 20.] Sestri Lazarja [Jan. 11. 6.1.), pa tudi v ponižnosti in neizprosni odpovedi jih vadi (zlasti svoje apostole, pa tudi navadne vernike: poživlja jih, naj zaradi Boga in duše bodo pripravljeni pretrgati vse tiste vezi, ki jih spravljajo v nevarnost za zveličanje: napovedo naj torej odločen boj neodločnosti in polovičarstvu!). — Dvakrat v preizkušnjo razpošlje Jezus svoje učence na poskusno oznanjevanje evangelija in jim da na pot modra navodila (G. Mat. 10, 1—42 in Luk. 10. 1—24): enkrat 22 apostolov, drugič 72 učencev. Ko mu vrnivši vsi veseli poročajo o uspehih in moči celo nad hudimi duhovi, jim pravi, da jim da novega poguma in veselja za delo: »Ne veselite se tega, marveč, da so vaša imena zapisana v nebesih.« Ali niso take preizkušnje v malem za zavodne gojenke (počitnice), ter se pokažejo, izkažejo ali morda izkazijo sadove vzgojnega dela? III. Individualna vzgoja. 1. Za nas vzgojitelje silno zajemljiva je Jezusova sposobnost, da se je znal prilagoditi vsakemu človeku in družabnemu razredu. Občudujemo opravičeno Jezusa, s kakšno psihološko fineso zna ravnati z vsakim, kakor je prav zanj primerno- Tudi v tem razodeva pravo božjo modrost. — V malem jo mora imeti vsak pedagog: vzgoja mora biti individualna. Pisatelj jezuit Meschler podrobno analizira tudi to stran Jezusovega vzgojnega dela, enako jezuit P. Pesch v »Christliche Lebensphilosophie«, naš škof dr. A. B. Jeglič pa v »Mesiji«, zlasti, kako to Jezus udejstvuje na apostolih. — Drugače postopa Jezus ko uči in vzgaja preprosto ljudstvo, drugače ravna zopet z odličnimi, bogatimi in učenimi. Kako dober in plemenit je z grešniki in kako skrben z apostoli in lahkovernimi! 2. Značilno za Jezusovo delo med preprostimi ljudmi je njegova lastna preprostost, dobrota in jasnost; v pridigi na gori je za to najlepši vzgled (Mat. 5. 7.). Uči splošnoveljavno nravne nauke, a te nazorno, živo za domišljijo in razum, voljo pa pridobiva z dobroto: veliko zna potrpeti, v sili pomaga (pomnoži dvakrat kruh). — Do odličnih in bogatih je rezerviran a zelo obziren in uslužen. Kot se vidi iz ravnanja s stotnikom, ki mu ozdravi hlapca (Mt. 8. 5.) in z bogatim Jairom (Mk. 5, 36), ki mu ozdravi hčer. Z odličnimi je prijazen in potrpežljiv, kot n. pr. z Niko-demom (Jan. 3.), ki mu popolnoma zaupa in razodene najgloblje skrivnosti krščanstva, ali s trdovratnimi in nevernimi, ki jim na njih zvita, zlobna vprašanja vedno odgovarja mirno, a duhovito (javno jih razkrinka šele proti koncu javnega delovanja (Mt. 2. 3.). Do grešnikov je mil in jih išče poln sočutja, saj pozna človeško slabost. Nisem prišel (Luk. 5. 32.) v pokori očistit pravičnih, ampak grešnike, »ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni« (Mk. 2. 16.). Dviga in vzpodbuja jih s krasnimi prilikami o božjem usmiljenju (o izgubljeni ovci, sinu, drahmi), toplo jih brani pred sovražniki (očitna grešnica). In ko se izpreobrnejo, je njihov resnični prijatelj (Marija Magdalena v Betaniji). Kako zna vsled svoje božje vsevednosti in plemenitosti z njimi ravnati! Samarijanko vodi stopnjema do vere in izpreobrnenja (treba pozorno prečitati le dogodek s Samarijanko ob Jakobovem studencu, da se o tem prepričamo, Jan- 4. 1—42.). Najprej imenuje Jezusa Juda, nato Gospoda, potem preroka in slednjič kristjana. Jezus ne pridobi le nje, marveč celo mesto Siham. 3. Podobno vzgaja apostole za njih važno apostolsko službo: silno modro, skrbno in spretno. Da bi jih p o u č i 1 o verskih in nravnih resnicah, so bili vedno pri njem, ko je ljudske množice učil; če jim je bilo še kaj nejasnega, je bil samo za nje vedno na razpolago. Polagoma jih je prepričal o svoji nadčloveški vsemogočno vzvišeni naravi, da so mogli navzlic predsodkom o neumrljivem kraljestvu umeti tudi ponižanega in na križu umirajočega. Vedeli so: »Ponižal se je prostovoljno, šel je v smrt, ker nas je ljubil.« Mgr. Bougand lepo na splošno omeni. Jezusovo vzgojno delo na apostolih. »Neskončno modro ga vidim vzgajati apostole, kot je prej že pripravljal in opazoval ljudstvo na svoj evangelij: polagoma kot se dajejo zdravila in hrana bolnemu, kako modro je Bog naredil zarjo, ki naj pripravi naše oči na svetlo opoldansko solnce.« Razodeval jim je resnice in skrivnosti polagoma, višek je dosegel pri zadnji večerji, dopolnil je pa njegov pouk še sv. Duh. Poleg razuma je vzgajal predvsem tudi voljo. Strogo jih je nadzoroval in opazoval, preganjal napake (častilakomnost: kdo bo večji! Zavist, občutljivost, maščevalnost: ogenj na Samarijo) in gojil apostole kreposti: vero, odpoved, delavnost, čuječnost, skromnost, potrpežljivost, nesebičnost, požrtvovalnost (nekaj čudežev je storil le za apostole na morju, da jih potrdi v veri vanj; spodbuja jih, naj radi ljudem pomagajo, bolne ozdravljajo, mrtve obujajo, gobave očiščujejo, naj bodo preprosti kot golobje, a tudi previdni, saj jih pošilja kot ovce med volkove!). Za po-skušnjo jih pošlje ponovno na apostolsko potovanje, a le med Jude, kjer je delo lažje; pri čudežih mu pomagajo (ob pomnoženju kruha), posredujejo med ljudmi (matere z otroki, ko pomnoži kruh). Ljubeče skrbi tudi za njih jed in pijačo in jih očetovsko hrani pred farizeji, ki jih napadajo, češ, da se ne postijo in posvečujejo sobote. Vedel je namreč, da morajo svoj bodoči poklic zares vzljubiti in ceniti (sol zemlje, luč sveta, imena v nebo zapisana.) Vzgaja jih individualno, za kar ga je usposabljala njegova vsevednost; že pozove jih na razne načine, za vsakega kot je primerno njegovemu značaju: Janeza blagega, mehkega pridobi s prijaznostjo in ljubeznivostjo; Filipa krotkega, ubogljivega le z eno besedo, enako Mateja Caheja; izobraženega, odkritega in samostojnega Natanaela tako, da mu razkrije njegove skrivne misli (»Iz Nazareta mora kaj dobrega priti« Z— »Glej, pravi ne stavi mi zvijače«, »Odkod me poznaš?« »Preden te je Filip poklical, ko si bil pod smokvinim drevesom, sem te videl.«) Odločnega, podjetnega velikodušnega Petra s tem, da mu nazodene njegovo veliko bodočnost: »Ti se boš imenoval skala!« Kako skrbno vzgoji ravno težjega v globoko vernega in ljubečega, a ponižnega in ne preveč v lastno šibkost zaupajočega svojega namestnika! Sklep: Po vsem tem kar smo čuli, ni čudno, če Jezusovo vzgojno delo ni bilo brezuspešno tedaj in še danes. Zakaj svoje delo še vedno vrši. Saj vzgaja še dandanes vse, ki sprejemajo njegov nauk in zapovedi. Na zunaj vodi v vzgojo njegova Cerkev, v srcu pa milost. — Kjer najde Jezus dobro sprejemljivo srce, je to delo tudi bogato, plodonosno še dandanes: sadovi so pravične in svete duše. — In pri tem važnem, odličnem delu sodelujemo tudi mi; naj bi sodelovali po nazorih in načelih Kristusovih, ki so se izkazala za vse čase edino prava in osrečujoča in s katerimi soglašajo tudi načela prave delovne šole. Božji vzgojitelj pa je imel tudi neuspehe: pri Judih, celo pri apostolih (Judež) in pri človeštvu — ima jih več ali manj pri vsakem človeku. Kako to? Krivda ni pri Jezusu . . . nudil je dovolj dokazov razumu za svoje božje poslanstvo. Krivda je bila in je v človeškem srcu in njegovi pokvarjenosti (Jan. 5. 43.). Ker Jezus nikogar ne sili, marveč samo vabi in podpira, pusti pa svobodno voljo, ki jo lahko zlorabimo . . . Prišel sem v imenu svojega Očeta in me nočete sprejeti; če pride kdo drug v lastnem imenu, ga boste sprejeli. Kako bi mogli verovati vi. ki sprejemate čast drug od drugega in ne iščete časti, ki jo daje edini Bog?« (Jan. 5, 43.) Velika tolažba za nas vzgojitelje. Morda smo storili vse, kar smo mogli; pa zdi se često, kot bi bil ves dolgotrajni trud in vsa velika skrb zastonj! — Glejmo na najodličnejšega pedagoga: tudi njemu je človeška nestalnost, strah in zloba podirala kar je sezidal. Jokal in tožil je nad zakrknjenim Jeruzalemom, pribili so ga slednjič na križ! Ali si ie mogoče misliti večji neuspeh?! Pa Bog je tudi to v dobro obrnil; ravno križ je vrnil Bogu slavo in nam milost. Zato zaupajmo tudi mi, če bomo storili kar je v naših slabih močeh in pri tem rabili najboljša sredstva in načine pri poučevanju. Tudi napori in križi pri naši vzgoji ne bodo zaman, ob svojem času bodo rodili sadove! . . . Nekaj nasvetov mladi učiteljici ob njenem vstopu v življenje.* Ivanka Cegner. Učiteljica bodi idealna, značajna, socialno čuteča in verna. — Lep je svet, na katerem živimo. Kako krasna slika se nam nudi, če pogledamo naravo bodisi spomladi, ko je v bujnem cvetju; poleti, ko valovi po poljih rumeno žitno klasje; jeseni, ko nas razveseljuje s sadjem bogato obloženo drevje, ali pa pozimi, ko jo pokriva snežnobela odeja. In vse to je ustvarjeno za človeka. Si li moremo misliti, da v tem lepem stvarstvu žive ljudje, katerim namesto ljubezni in sreče sovraštvo polje v srcu? Jeli mogoče, da so na svetu morilci, ubijalci, roparji, tatovi? Čudimo se temu — a vendar je tako. Tudi ve — naše mlade tovarišice — si zdaj marsikaj predstavljate lepo in idealno, kar sicer ne bo tako in boste morda razočarane. Toda zato vam ne sme upasti pogum, ne smete nehati biti idealne, četudi vam življenje ne nudi vsega, česar ste pričakovale. Krmar, ki kljub besnečim valovom junaško vodi dalje svojo ladjo, bo prispel slednjič varno v pristanišče. Tudi vas naj — četudi se bo morda vila vaša življenjska pot * Govor učiteljiščnicam IV in V. letnika v Ljubljani, dne 14. maja 1931. po strmem skalovju ali bodečem trnju — vedno poživlja upanje na boljšo bodočnost. Ostanite idealne tudi v najhujših dneh svojega življenja, kajti če izgubite ideale, izgubite veselje do dela in kjer tega ni, ni uspehov, ni sreče. Sicer večina trdi, da je ravno idealen človek povsod varan, ker gleda svet lepše nego je v resnici. Jaz pa po lastni izkušnji lahko rečem nasprotno: Ni res, da bi bil idealist nesrečen, kajti ravno ideali so, ki ga v najtežjih trenutkih življenja drže pokonci, da ne omaga in ne obupa. Veliko bo k vaši sreči pripomogla — vaša značajnost.1 Ker boste morale našo deco vzgajati v značajne može in žene, je treba, da ste pred vsem značajne ve same; ker česar same nimate, tega drugim ne boste mogle dati. Značaj pa mora biti privzgojen. Danes ne zadošča več vzgajati samo telesa, marveč potrebno je, da vzgojimo svojo notranjost do one višine, ki odgovarja današnjemu času. Današnja oiladina ima mnogo več svobode ko kdaj prej, zato so večje tudi nevarnosti, ki ji prete. Mladenki, ki je prinesla ob vstopu v življenje vsaj nekaj dobre vzgoje s seboj, ne bo težko stopiti na pravo pot, mnogo težje pa bo na tej poti vztrajati. Vztrajati v bojih in viharjih, vztrajati do konca, je pogoj, da srečno dosežemo končni cilj. Vztrajati pa more le oni, ki ima trden, neomahljiv značaj. Značaj je potreben vsakemu, ki dela med ljudstvom in za ljudstvo. Ljudstvo pa zaupa le onemu, ki je pokazal svoj značaj in je postal vreden zaupanja. Značajen človek ni zavisen od trenutnega razpoloženja in čustvovanja. On vselej podredi svojo korist skupnosti, ne sicer pod pritiskom marveč pod vplivom svojega značaja. Če hočemo postati značajni, je najprej treba, da postanemo ljudje. Naj smo bogati ali revni, preprosti ali imenitni, živeti moramo z ljudmi, z njimi čutiti, z njimi se veseliti in žalovati. Ne smemo se samo izpraševati, kje se nam bo godilo bolje. Povsod žive ljudje, ki željno pričakujejo dobrih in vestnih učiteljic. Nobena ne ve, kaj ji je namenila usoda, katero mesto je pripravljeno zanjo; toda če si bo znala izoblikovati svoj značaj, bo na vsakem kraju bodisi v hribih ali v ravnini, ob železnici ali daleč od nje, storila svojo dolžnost. Omenila sem že, da bo vaša sreča zavisna od vaše značajnosti, zato vam mora biti mnogo do tega, da postanete značajne. Sreča pa ni samo to, da nas ne zadene kako zlo; prava sreča je zavest, da živimo drugim v korist. To lahko stori vsak. Okolnosti sicer lahko nasprotujejo in zavajajo v nasprotno smer, toda naša svobodna volja je ona velesila, s katero lahko postanemo značajni. Dnevno imamo pred seboj razne vzore, dnevno bojujemo notranje boje, dnevno volimo za dobro in proti njemu. Vsota teh izborov tvori naš značaj. V vsakem srcu je skrita želja po sreči; vsako srce hrepeni po njej. Najbolj pa goji to željo mlad človek. Poln ciljev in načrtov bega za 1 Točka o značajnosti je deloma vzeta po virih Pera Horna. Ul srečo in ko že misli, da jo je našel, spozna mnogokrat, da je izgubil cilje in zapravil načrte, sreče pa ni našel. . . Zato je prav mlad človek potreben vodstva in sveta. Vodstvo naj vam bodo vaši trdni sklepi, nasvete pa vam bo dajal vaš značaj. Učiteljica, ki stopa v življenje z neomajnim sklepom, da bo vedno izpolnjevala vse svoje dolžnosti, govorila le čisto resnico, točno izvrševala dano obljubo, spoštovala svojo čast tako visoko, da ne bo niti za las odstopila od resnice in pravice, taka učiteljica si bo pridobila trden značaj in bo v svetu uživala neomejeno zaupanje. Neki pisatelj imenuje ljubezen najimenitnejšo vseh čednosti. Če značajen človek obžareva svojo okolico z ljubeznijo, potem ima res dober, lep značaj. Tak človek je osebnost v najglobljem pomenu besede. On ne išče svojih koristi, največ stori za druge. Okoli take osebnosti se zbira ljudstvo polno zaupanja. — Blagor ljudstvu, kjer deluje taka učiteljica. Bodite tudi socialno čuteče! Nad vse sladka je zavest, da imate dobro, nesebično in usmiljeno srce. V njem se vam spontano poraja želja, da bližnjiku storite vse dobro, kar je v vaši moči; njegova sreča bo tudi vaša sreča. Vaša dobrotljivost pa se bo zrcalila tudi na vašem licu, ki bo zadobila posebno dobroten, naravnost mladosten izraz. Večkrat se nam zdi, da je ta ali oni rojen pod posebno srečno z ezdc. Vedno je vesel in zadovoljen, četudi ga zadenejo težke nepri-like. Iz oči takega srečneža odseva svečana radost, povsod gleda lepoto in najde veselje. V bolnikovi bližini stori več kot zdravnik, njegova neprisiljena veselost zaleže več kot zdravilo. Takim ljudem so odprta vsaka vrata, povsod so dobrodošli, saj njihova ljubeznivost ogreva in pridobiva ljudi. »Bodi nesebično požrtvovalen do vsakogar, ki te potrebuje in nikdar ne odhajaj od svojih, ne da bi jim ne privoščil dobre besede«, pravi neki modrijan. Vaša želja torej bodi osrečevati okolico in po njej tudi sebe. Bistvena podlaga vsaki dobri vzgoji je vera. Ako vera ne prešinja vsega človeka, njegovega razuma in volje ter njegovega delovanja, je mrtva — brez vsebine, brez življenja. Prvo pa je, da je učiteljica sama verna. Vera je tisti ideal, ki nas dela močne, ko se zaganjajo razburkani valovi življenja ob nas in prete ugonobiti nas. Kolikooslavije 1919—1928, Sastav Vlada Kralje-^'ne SHS od 1918 do 1929. Geografski pre-*\.ed, Kalendarsko-astronomski pregled. Isto-r*lske ilustracije naših umetnika. Knjiga je *estavljena v prav lepi obliki, stane 75 Din, . °biva se v Zagrebu VI, Zerjavičeva 6. Izšla Posebej istotam tudi Istorijska k r o - 0 1 o g i j a jugoslovenskih zemlja, Cena 20 Din. 1 Zakon Q narodnih šolah II. zvezek. V za- °zbi Učiteljske tiskarne je izšla prva zbirka pravilnikov k zakonu o narodnih šolah, kot II. zvezek celotne zbirke zakonitih predpisov k zakonu o narodnih šolah. — Ta zbirka vsebuje vse zakonite predpise o zdravstvu in hi-gijeni jjlede šole, učencev in učiteljev z obširnim stvarnim kazalom in registrom vseh zakonov, uredb in pravilnikov, ki so izšli v Službenem listu in Službenih novinah in zadevajo zdravstvo, ki jih potrebuje vsaka šolska poliklinika, vsak zdravstveni odbor v občini in vsak sodnik, osobito za šoloobvezno deco in maloletnike, pri sodiščih za malolet-nike, ker ima v zbirki vse zakonite predpise glede moralno pokvarjene šoloobvezne dece in maloletnikov z obširnim stvarnim kazalom in registrom vseh zakonith predpisov o sodnem in kazenskem postopanju, ki so izšli v Službenem listu in Službenih novinah. Obširno stvarno kazalo omogoča, da vsako zadevo hitro najdete in prav tako vse določbe, ki so z njo v zvezi. Register vsebuje vse zakonite predpise (zakone, uredbe in pravilnike) o zdravstvu ter sodnem kazenskem postopanju (tudi one, ki jih ni v zbirki), da jih hitro najdete v Službenem listu in Službenih novinah. Cena broš. izvodu 36 Din, vezan v celo platno 45 Din. Dobi se v vseh knjigarnah. Savremena Škola, časopis za pedagogiko. Zagreb. V štev. 4 ima naslednjo vsebino: S. I.jubunčič: Psihologija u našim školama i novo psihološko orijentiranje; T. Krčnar: Psihološko ispitivanje djece u predškolsko doba; Z. Priselac: Krčki tečaj škole rada; Z. Špoljar: Obuka u I. razredu osnovne škole; Lj. Godler: Iz moga prvog razreda; M. Demarin: Kralj Stjepan Tvrtko; P. Bogovič: Treba li učitelju filozofija; Lj. Miholjevič: Kako udesiti našu školu da bude radna. — V štev. 5 je tole; S. Ljubumčič: Davorin Trstenjak; I. Bosanac: Individualni uzgoj; Lj. Godler: Iz moga prvog razreda; Ž. Špoliar: Obuka u I. razredu osnovne škole; M. De-marin: Kralj Stjepan Tvrtko; S. Ljubunčic: Pedagoška zrnca iz školskog života; Ocjene i prikazi; Književna kronika, Vijesti. »Savre-meno školo« je priporočilo ministrstvo prosvete za šolske knjižnice. Naročnina za celo leto je 100 Din, Uprava je v Zagrebu L, pretinac 335. Glasnik društva »Prosvete« v Sarajevu V številki za avgust ima vsebino: Zapisnik 25 .redovne glavne godišnje skupštine »Prosvete« srpskog prosvetnog i kulturnog društva. — Poseben delokrog ima ta prosvetna organizacija za borbo nepismenosti v Bosni in Hercegovini. »Prosveta« ima veliko knjižnico v obsegu 35 516 zvezkov, poleg tega dela v Sarajevu 14 filijalk. Po drugod ima 162 stalnih knjižnic, in sicer 46 v mestih in 116 v selih. V vseh teh knjižnicah (brez cen. trale) ima 29..917 zvezkov. — »Prosveta« v Sarajevu je bila med prvimi, ki je započela z izobrazbo kulturno zaostale žene na selu. Sistem prosvetnih šol za selske domačice (gospodinje) ni internatsiki. Učenke prihajalo vsak dan zjutraj v šolo in zvečer gredo domov. Razloga za to sta, ker je la sistem najcenejši in je naravnost v zvezi z domom. Pokazal je dobre rezultaie ir ustreza siromašnim selom. Delovni čas teh šol traja od septembra do aprila, sicer pa traja tečaj na eni šoli od tri do štiri mesece. — Veliko se trudi »Prosveta«, da podpira visokošolsko in srednješolsko mladino, posebej pa mladino za obrt in trgovino. Z a podpore in štipendije srednješolcem je bilo izdanih 217.000 Din. Sicer vzdržuje »Prosveta« dijaški dom, dom za dijakinje in dom Kola srbskih sester v Sarajevu, dom za dijake in dom za dijakinje v Mo-staru in drugod, skupaj 11 domov. Za vse se je potrebovalo nad en in pol milijona dinarjev. F. L. »Naša knjiga«. Bibliografski institut Kraljevine Jugoslavije v Zemunu, Kralja Petra št. 59. »Naša knjiga« je mesečni časopis o novih knjigah v naši kraljevini, objavlja vse jugoslovanske knjige in publikacije; ni pa samo važen za naše čitatelje, temveč posebno važen za inozemstvo. Letna naročnina je 30 Din. Ta list vrši zelo važno vlogo in je imel doslej velik uspeh. Njujorški univerzitet i Vidovičev pokret. Na njujorškom Univerzitetu dobio je Englez kao doktorsku disertaciju temu o Vidoviče-vom prosvjetno-etičkom pokretu u Jugoslaviji. U svom pedagoškom seminaru na tom univerzitetu dr. Paja Radosavljevič, redoviti profesor pedagogije, izlažuči nove uzgojne sisteme prikazivao je univerzitetskoj omla-dini takoder Vidovičev jugoslovenski etički pokret. Englez je mogao da na izvorima prouči ovaj pokret, s jedne strane jer je sam dr. Radosavljevič saradnik pokreta, a s druge jer je taj slušač univerziteta slavista, te je za svoju doktorsku disertaciju nabavio od vodstva pokreta sva godišta pokretovih revija »Novi Čovjek« i »Uzgajatelj«, te štam-pane publikacije o pokretu. Ovo je po prvi put slučaj da doktorska tema na američkom :iniverzitetu u pedagogiji obuhvača pedagoški rad u našoj zemlji. Doktorska je disertacija več gotova, obuhvača oko 400 strana, te če biti štampana na engleskom jeziku. Time Vidovičev prosvjetno-etički pokret dobiva svjetsko značenje. Prerod, glasnik za prenovljenje življenja. V številki od 15. junija prinaša naslednje reči: Prijatelji, pomagajte! — Nove gostilne?! — Sveta vojska (pesem). — Kje je krivda? — Javna prošnja. — O gospodarski krizi in treh Dalmatincih. — List v vetru (Ksaver Meško). — Kralj morilcev. — Zapiski Ratajevega Toneta. — Moja setev in žetev. — Zbrana zrna. Ta zrna imajo marsikaj za nadaljnjo propagando. Tako beremo na kratko o Benjaminu Franklinu, izumitelju strelovoda, da je bil odločen abstinent in vegetarijanec. Rojen je bil 1702. leta v Bostonu v Ameriki. Učil se je tiskarstva. Že kot vajenec je bil mladi Amerikanec izredno močan in nadarjen. Pisal je poučne in politične članke. Nje- govi tovariši so bili napram njemu slabiči, akoravno so si za zajtrk krepili duševne in telesne moči z dragim alkoholom. Franklin pa je pil mleko, jedel je kruh s surovim maslom in marmelado. Kmalu so ga začeli tovariši posnemati in opustili so pitje dragih alkoholnih tekočin. Njegovi zgledi in nasveti so odmevali po širni Ameriki in njegovi protialkoholni spisi se čitajo še danes. — Prerod« izdaja »Sveta vojska« proti pijančevanju in nenravnosti. Izhaja mesečno in slane samo 25 Din letno. Šole naj nanj ne pozabijo. F. L. Lexikon der Padagogik der Gegenwart. Tvrdka Herder & Co. v Freiburgu im Breis-gau je pričela sestavljati novo izdajo omenjenega 'leksikona. Izdajo izvrši v zvezi z mnogimi strokovnjaki, univerzitetnimi profesorji in drugimi po naročilu »Nemškega instituta za znanstveno pedagogiko v Miinstru na Westfalskem«. Vodstvo ima dr. Josef Spieler. Izide v dveh zvezkih s približno 2624 stranmi. Doslej je izšel I. zvezek z besedilom »Abendgymnasium bis Kinderfreun-de«. Prvi zvezek stane v platnu vezan 32 Mark. V leksikonu je na kratko sestavljeno, kar je za pedagogiko bistvenega in veljavnega pomena. Seveda so upoštevani problemi iz zadnjih let. Obenem so navedena druga znanstvena polja in je vse sistematično urejeno, da izpopolnuje slarejša leksika, kakor Roloffovega iz 1. 1916. Knjiga je važen kažipot za vse teoretične in praktične vzgojne stvari in posebno za pisatelje, urednike in druge duševne delavce, ki se morajo ozirati na vzgojstvo. Moderni leksikon »Der grofie Herder«. Novi tip za pregled znanstva. 4. izdaja, 12 zvezkov in svetovni atlas. Vsak zvezek (knjiga) obsega 52 pol ali več kakor 800 strani, Stran je dvostolpna in ima 66 vrsl. Zemlje-vidni zvezek bo obsegal 80 zemljevidov poleg mnogih tabel in statistik. Prvi termin izdaje je v poletju 1931, potem sledijo letno dve do tri knjige, zadnji krog 1. 1936. — Starejši leksikoni, ki so izšli po 1. 1890 in imajo najmanj 4 zvezke, se do preklica zamenjajo. — Leksikon »Der grofie Herder« se dobiva tudi na razne mesečne obroke. — Poskusni zvezki po 16 strani se dobijo brezplačno. Pri predplačilu stane skupaj 300 M. Naroča se pri tvrdki Herder, Freiburg itn Breisgau. Izvestje škofijske klasične gimnazije v Št. Vidu nad Ljubljano o šolskem letu 1930/31 • Izdalo ravnateljstvo. Izvestje obsega šolska poročila o učiteljskem zboru, učnem načrtu itd. Za uvod je postavljeno daljše poročilo o proslavi 25 letnice zavoda. Radio Ljubljana. Ilustrirani tednik za ra-diofonijo. Naročnina četrtletno 40 Din, celoletno 140 Diin. Posamezna številka 4 Din* Uredništvo in uprava v Ljubljani, Mahničeva 12. V številki od 25. julija je nadaljevanje jn 'konec članka prof. Niko Kureta »Bistvo in organizacija šolskega radia. Zapiski Desetletnica kraljevega dela. Aleksander 1. Dne 17. avgusta je kraljevina Jugoslavija praznovala 10 letnico vladanja Nj. Vel. kralja Aleksandra I. V tej dobi so bili postavljeni trdni temelji narodnemu in državnemu edinstvu Jugoslavije. Poleg velikega napredka in za bodočnost pomenljivega dela na vseh poljih, se je posebno veliko izvršilo v področju prosvete. Šolstvo je povsod prišlo do novega razvoja. Kralj Aleksander je že o priliki svoje ženitve osnoval poseben fond za narodno presveto. Iz lastnih sredstev je dvignil domove za jugoslovanske dijake. V grbu in imenu Jugoslavije je utis-njen simbol sloge, torej naše skupno delo z.a državo. Z manifestom od 6. januarja 1929 je kralj odločno predstavil svoje dolžnosti pred narodm in zgodovino, zato mu kličemo ob tej proslavi: Živel kralj Jugoslavije Aleksander I. * * * Anton Dokler, 60-letnik. Ravnatelj nioškega učiteljišča v Ljubljani, gospod Anton Dokler, je praznoval dne. 11. junija šestdesetletnico rojstva. Rojen je bil 11. junija 1871 v Višnji vasi pri Celju Obiskoval je celjsko gimnazijo in dovrši! srednjo šolo v Novem mestu. Univerzo pa je obiskoval na Dunaju, kjer je posebno študiral klasično filologijo. Iz teh študij je pomnožil slovensko literaturo. Izdal je slovarček k Sedlmayerjevi izdaji Pesnika Ovida, nadalje komentar k Cice-1'onoviir. govorom proti Katalini in prevedel Salustovo »Vojno zoper Jugurto«. K osebno važno je njegovo delo Grško-slovenski slovar« (1915). Kot vesten in dobrohoten ravnatelj posveča največjo skrb učiteljiščnikom. Želimo, da bi mo-Sel še mnogo let delovati s toliko uvidevnostjo in očetovsko ljubeznijo. Profesor dr. Anton Breznik, 50-letnik. ^dor poučuje mladino, ve dobro, kako Potrebno je, da se ji podava zanesljiv jezikovni pouk. Vedno je skrb za zanesljivost v slovnici in pravopisju. Pri tem pouku se največkrat spomnimo na uglednega gospoda profesorja dr. A. Breznika iz škofijske klasične gimnazije v Št. Vidu nad Ljubljano. Rojen je bil dne 26. junija 1881 v Ihanu pri Domžalah, študiral je na gimnaziji v Ljubljani in potem slovansko filologijo v Gradcu. Po kratkem dušnem pastirstvu na deželi je prišel za profesorja slovenskega jezika na sedanjem mestu. Tu je spisal veliko razprav o raznih poglavjih in bistvenih sestavah slovenskega jezika. Nas je posebno zanimala razprava o »Razvoju novejše slovenske pisave po Levčevem pravopisu« (v Dom in Svetu 1913—15), ker smo želeli mnogo let, da bi se čimprej definitivno uredila slovnica in slovenski pravopis. To nam je g. Breznik praktično podal s preuredbo Janežičeve Slovenske slovnice za srednje šole. Dobili smo leta 1916 samostojno Breznikovo slovnico, ki je doslej izšla v treh izdajah. L. 1920 pa je izšel za praktično dopolnilo njegov »Slovenski pravopis«, po katerem se sedaj največ ravnamo. Poleg znamenitih znanstvenih razprav, ki so izšle v »Dom in svetu«, »Času«, v Jagičevem »Arhivu« in drugod, je priobčil za šole še poseben članek »O slovenski izreki« v »Slovenskem Učitelju« 1. 1923, str. 4, 43, 58 in 1. 1924, stran 4 in 44. V tej razpravi je obširno pojasnil izreko 1—v in napravil s tem konec razni zbeganosti v izgovarjavi. Tudi je predstavil, kako imajo drugi narodi težka vprašanja glede enotne izreke. Posebno je še tu poudarjal, kako je razširjen med vsemi narodi polglasnik. Tako smo prejeli v roke pomenljive razrešitve o naši pravilni izreki ter se lahko ponašamo, da podajamo v šoli po zaslugah jubilanta temeljito kultiviran jezik. Naj mu da Bog še nadaljno vztrajnost in srečo v drugih izsleditvah v slovenščini in slavistiki. F. L. V čem grešimo nad našimi otroci. Znani otroški zdravnik v Berlinu, profesor Baginsky, je povedal na seji društva za gojitev zdravja na šolah več zajemljivih reči o domači vzgoji. Mnogokratni razgovori o preobremenitvi šolskih otrok niso po njegovem mnenju nikakor ne na rovaš šole postavljati. Dostikrat pride v šoli to k izrazu, kar je že davno tičalo v kali, ali pa bilo prinešeno z napačno vzgojo iz domače hiše — telesno in duševno. Veliko se greši s prehrano. Otroci — mislim na one, ki že več niso pri prsih — dobijo preveč mleka. Nekateri starši dajo otrokom od četrtega do petega leta še mlečno steklenico. Najprej naj otroci prav jedo in potem šele uživajo mleko, namesto da se v prvi vrsti držijo samo na mleko. Preveč užitega mleka napravi zaspane in blede otroke. Hrana naj bo preprosta in naj nima preveč sladkarij. Posebno škodljiva je znana manija za utrjevanje, ki pusti otroka, da pozimi skoraj neoblečen leta po cesti, da spi vedno pri odprtem oknu in če mogoče v nezakurjeni sobi. Otrok se gotovo ne sme pomehkužiti, a pred pretiranim utrjevanjem je enako svariti. Nič manj je svariti pred nezmernim udejstvovanjem v športu. Deviza je, držati modro mero. Najbolje ravna oni, ki otroke vedno in vedno ne zdravi, temveč jih pusti bolj prosto vzrasti. Tudi glede duševne vzgoje je marsikaj želeti. Otrok se ne sme čutiti, da je središče v hiši, on se mora poleg pažnje na individualnost, učiti ubogati. Telesne kazni ne zavrača Baginsky, ako jo izvršujejo starši, iz šole jo je pa brezpogojno odpraviti. Ko otrok že obiskuje šolo, je najvažnejša naloga domače vzgoje, da se otrok navadi na aeko rednost. Seveda morajo starši sami dajati dober zgled. F. L. Predlogi za izpremembo v kazenskem zakonu za mladoletnike v Nemčiji. Mladinsko skrbstvo v Nemčiji je stavilo predloge, s katerimi zahteva, da se o sodnih razpravah, ki obravnavajo stvari o mladoletnikih, do gotovih let le omejeno poroča v časopisju. Zahteva se obenem preureditev zakona v toliko, da se v listih samo kratko poroča, pa naj je obsojen mladoletnik katerekoli starosti. Knjižnica za slepce. V Londonu imajo nacionalno biblioteko za slepce. Knjiž- nica šteje več tisoč zvezkov Braillovega sistema, med njimi 1700 knjig, ki so ji bili izročeni od oxfordske univerze. Teh 1700 zvezkov — po večini rokopisi — so tvorili jedro prve knjižnice, ki so jo na Angleškem osnovali za slepe študente. Ustanovljena je bila pred 35 leti v Oxfordu; v tisti dobi je bil na univerzi mlad slepec, ki je hotel nadaljevati svoje visokošolske študije, pa si ni mogel preskrbeti knjig. Zato je sklenil, da temu zlu odpomore. Zainteresiral je številne merodajne osebnosti za svoj načrt, zbral je dobrovoljce, ki so prevedli v Braillov sistem najglavnej-ša klasična grška in latinska dela, literarne angleške in tuje knjige, teološke in pravne razprave. Med temi dobro-voljci, ki zaslužijo vse občudovanje je bila neka dama, stara 93 let. Omembe vredno je tudi delo mis Julije Wick-ham, ki je predelala 150 zvezkov in našla sredstva, da je prevedla v Braillovo pisavo stare anglosaške in gotske tekste, kar je nekemu slepcu Georgu Bakerju toliko koristilo, da je kot četrti študent na oxfordski univerzi dosegel najvišjo diplomo za britski jezik in literaturo. Odtlej je s pomočjo te knjižnice še več slepcev doseglo univerzitetne časti. Na Turškem. Neka turška učiteljica je bila odslovljena iz službe, ko je učna uprava doznala, da se je udeležila tekme za lepotico. Za ozdravljenje našega ljudstva. Načelnik ljubljanskega okraja, g. dr. An-drejka je poslal županom svojega okraja sledečo času jako primerno okrožnico. Že s svojim razpisom z dne 20. junija t. 1., sem poslal županstvom okrožnico g. bana dravske banovine, ki priporoča v teli resnih in gospodarsko kritičnih časih splošno štednjo v občinskem gospodarstvu in znižanje občinskih doklad v prihodnjem proračunskem letu. Načelo plošne štednje pa veleva tudi prebivalstvu, da se samo omeji na najpotrebnejše izdatke in da opusti odslej vse, kar bi pomenilo brezplodno trošenje ljudskega denarja. Tu sem spada predvsem čezmerno pohajanje v gostilni in prirejanje plesnih veselic, ker se, ka- kor znano, le preveč razsipa težko pridobljeni denar, ter dogajajo radi preobilno užitih alkoholnih pijač pogostoma obžalovanja vredni izgredi. Dolžnost, ki mi jo nalaga zakon o notranji upravi, da skrbim za gospodarsko, socialno in kulturno blagostanje prebivalstva svojega okraja, me sili, da omejim to brezplodno in škodljivo veseljačenje, popivanje in zapravljanje v gospodarsko tako kritičnih časih. Zaradi tega dajem na splošno znanje, da bom odslej prošnje za prirejanje veselic in za podaljšanje policijske ure brezpogojno odklanjal in dovoljeval le take prireditve, ki imajo v resnici vzgojen ali humanitaren namen, n. pr. poučna pteda-vanja, prireditve resnih gledaliških iger in podobno. Prenehati mora razvada, da se za dozdevno podpiranje na sebi koristnih smotrov prirejajo plesi in veselice, ki trajajo pozno v noč in škodijo ljudskemu zdravju, morali in blagostanju več, kakor prinaša koristi namen, pod kojega krinko se prirejajo. Pa tudi pri onih prireditvah ki sem jih izvzel iz teh omejitev, se mi mora do-tična prošnja poslati tako pravočasno, da bom lahko poizvedoval o primernosti prireditve in zanesljivosti prirediteljev. Zato je potrebno, da so take prošnje vsaj 10 dni pred prireditvijo vložene pri okrajnem načelstvu. Vse prošnje, ki prihajajo prepozno, bom iz tega formalnega razloga kratkomalo zavrnil, pa naj si bodo sicer utemeljene. To dajem na obče znanje vsemu prebivalstvu in zlasti tudi prizadetim društvom.« Okrajni načelnik: Dr. Andrejka, s. r. Svetovni šolski teden proti alkoholu. Kakor v Nemčiji in v mnogih drugih državah, se bo tudi v Avstriji od 26. do 31. oktobra 1931 praznoval svetovni šolski teden proti alkoholu. Ker je vzpodbuda izšla iz Avstrije, je pričakovati, da bodo posebno vse avstrijske šole izbrale te dni ter s posebnim poudarkom vplivale na protialkololno vzgojo mladine. Kaj treba rodbinam. Dandanes zahtevajo razne prilike, da mož ne more biti samo pri rodbini. Razno gospodarsko delovanje in društveno udejstvovanje ga spravlja proč od rodbine; nič manj mnoge zabave. Zajemljivo sodbo o tem je izrekel prezident Češkoslovaške Masaryk s sledečimi besedami: »Po mojem mnenju gre zdaj za očeta, ne pa za mater. Našim rodbinam manjkajo v prvi vrsti očetje. Mi možje imamo različne vzroke in zavijamo jih v filozofsko modrovanje, da se lahko umaknemo pravemu rodbinskemu življenju. Mož toži, da nima pravega domačega ognjišča, toda navadno je sam kriv, ker ga noče imeti. Govorim o inteligenci, ker med delavstvom ne živim. In baš pri inteligenci vidimo, da mož rad uhaja iz rodbine. Komaj odloži žlico, mora v družbo tovarišev, češ, da je potreben počitka in razvedrila. Komaj se vrne, gre zopet z doma v kavarno, gostilno, kino ali kamorkoli že. In tako življenje rodbinskih očetov je v resnici večinoma gostilniško življenje. To je res in zato pravim, da potrebuje rodbina moža, otroci pa očeta. Govori se vedno, da je žena že po naravi ustvarjena za to, da postane mati in materinstvo se proglaša za sveto. Ne trdim, da ni, toda sveto je tudi očetovstvo in ne morem razumeti, zakaj bi bila ženska po naravi bolj ustvarjena za mater, nego moški za očeta. Oba imata enake dolžnosti v rodbini. Mož ima pa krepkejše mišice, zato se svojih dolžnosti ogiblje in išče vzvišene razloge za to, da ni v rodbini to, kar bi moral biti.« Iz III. mednarodne konference za učni film. Za pravo uporabo filma v šolah se je vršila na Dunaju konferenca, katere se je udeležilo 330 zastopnikov iz 21 držav. Enotnost se je dosegla med zavodom za filme v Rimu in Bazlu in s tem mednarodno jamstvo. Jasno je postalo, da je mogoče izvrševati pouk v razredi’ le z ozkim filmom. Dunajske psihološke preiskave o pouku s filmom so našle izredno zanimanje, enako poskušnja s filmom pred učenci dunajskih šol vseh kategorij. Za poseben uspeh konference je zaznamovati, da se je postavila pozitivna znanost za film in postavil temelj za ožje sodelovanje kulturnih filmov med posameznimi državami. Predavanje ravnatelja dr. Joachina iz Zeissovih zavodov v Drezdenu je bilo z navdušenjem sprejeto. On je pokazal prestavo glasu v svetlobo pri tonskem filmu in to z majhnim aparatom, da se ga lahko spravi v ročni kovček. S konferenco je bila združena bogato opremljena razstava šolskih priprav za film. Na zborovanju so bili sklenjeni važni sklepi o sodelovanju učiteljstva, o izvedbi tečajev za učiteljstvo, o industriji aparatov i. dr. Učni filmi naj ne bodo samo za šole, temveč tudi za odrasle. F. L. »Koroški slovenski študent«. Ena velika družina smo vsi Slovenci. Celota, živ organizem, občestvo. Kar boli mene, boli tebe; kar je tebi drago, je meni ljubo. Eden za vse, vsi za enega. — Zato vem, da bo zanimalo širšo slovensko javnost, zlasti vzgojitelje slovenske mladine, če priobčim, kaj čuti koroški slovenski študent, ki mu ni dano, da bi se izobraževal na podlagi svojega slovenskega materinskega jezika. Lep kos tragike koroškega slovenstva se zrcali iz naslednjih besed. Zapisal jih je koroški slovenski dijak, ki študira na celovški gimnaziji: »Planika, ki raste na trdi skali v zdravem zraku naših gora, se iztrga in presadi doli v dolino, v nezdravi, radi dima in prahu pokvarjeni zrak. Bo-li rastla, zelenela? Ne, gotovo bo hirala, venela. Takšni planiki je popolnoma sličen koroški slovenski študent. — Pod očetovo streho, pod vodstvom matere, bratov, pod vplivom domače okolice najde kot otrok prve steze v človeško družbo. Priuči se materinščini, ustvari si pojem doma, sorodstva. Svet preko soseščine mu je še neznan, tuj. Nato se otrok poda v šolo, kjer ga učitelj vpelje polagoma v višje potrebe življenja izven domače hiše, v življenje domovine in širše kroge ljudi. Tega mu pa ne pokaže več v materini besedi, ampak v tujem jeziku. Otrok, vajen samo materinščine, zdaj takoj začuti nekak neprestopen prepad med učiteljem in samim seboj Kratkomalo: učitelj mu je tuj, njegove besede mu ne segajo do srca, so mu tuje, in sploh vsa vzgoja, šola mu je tuja. Ne čuti z učiteljem, nima ti- stega zanimanja, tiste ga veselja do uka, ki se rodi in vzraste samo v topli zemlji domače besede. Otroik torej v uku zaostaja, mora zaostajati. A ni še popolnoma izruvan iz domače zemlje. Saj še vedno doni na njegova ušesa domače govorice mili glas, saj se še vedno igra in veseli na istih travnikih, med istimi tovariši, kot se je igral prej, in saj še vedno priliva bujno rastočemu drevesu njegovega življenja materina ljubezen. Prišel pa je dan za vsakega izmed nas, ko se je podal v mesto študirat. In zdaj smo se zopet vrnili v isto tuje mesto, stanujemo v tujem zavodu, hodimo v isto tujo šolo. (Pričujoče je bilo napisano ob nastopu novega šolskega leta 1930/31. Kako nekako čudno tuj je naš zavod. Slovenska govorica v zavodu je prepovedana, op. priobč.) Prav nič ni domačega duha notri. Tuja je molitev, v tuji besedi ti zapovedujejo predstojniki, tuji sošolci te obdajajo. In kje je tisti družinski duh, katerega smo bili vajeni doma? Tudi naša šola je tuja, enostranska. Kako naj raste v takšnih razmerah naš študent harmonično, vsestransko? Vsi zunanji pripomočki k tej njegovi rasti se zatirajo, so prepovedani. Kako naj pobožno moli v tuji besedi? Vajen je moliti tako, kakor ga je učila mati, slovenski. Te besede mu segajo tako globoko do srca, tu notri lahko položi vso svojo pobožnost. In slovenska cerkvena pesem, kako mu povzdigne srce k Bogu. Saj mu je dal On sam ta jezik in Njegova volja je, da Ga moli v svoji besedi, mu poje čast s svojo melodijo. Tu pa komaj prestopi kot prvošolec prag zavoda, že naj bi molil nemški, pel nemško pesem, katere besedilo večkrat še razume ne. Radi tega tudi nehote izgubi veselje do molitve. Predstojniki naj bi mu zastopali mesto staršev. Pa kako naj jim prvošolec zaupa, ko čuti kar pri prvem spoznanju med njimi in med seboj nekako oddaljenost, ko manjka tista nujno potrebna vez, ki naj bi vezala obojna srca, kakor veže srce otroka s srcem materinim, namreč: domača, slovenska beseda. —■ Pa šola? Tu se mora slovenski fant učiti tujih jezikov na podlagi drugega tujega jezika, nemščine, katerega čestokrat še dobro zna ne.« — Kako srečna je slovenska mladina, ki se sme in more izobraževati in vzgo-jevati na podlagi materinščine! Kako prav so imeli naši pesniki in pisatelji, ki so poveličavali domače govorice mili glas! Kako bol in kako hrepenenje po materinščini čuti slovenski dijak, ki so mu vzeli možnost izobrazbe na podlagi materinščine! Oropali so ga ene najpri-rodnejših človeških pravic! K. S. Nekaj cvetk koroške ponemčevalne šole. Ko so pred dobrimi šestdesetimi leti uvedli na Koroškem tzv. utrakvi-stično, v resnici psevdo- ali laži- utra-kvistično šolo, so ljudje z nekim naravnim instinktom brzo zaslutili, kake posledice bo to imelo in so rekli: »Zdaj / se bo pa Koroška ponemčila.« Žalibog, njih slutnja jih ni varala. Poleg nemške kolonizacije v srednjem veku Slovencem na Koroškem še nobena stvar ni toliko škodilo kot ponemčevalna laži- utrakvi-stična, v resnici nemška šola. Koroško vse premalo poznamo. Koliko jih je, ki vedo, da je bila Koroška pred šestdesetimi leti južno od Svinje planine (2058 m), južno od Magdalenske gore (1058 m), južno od Osojskih Tur (1069 m) in južno od Dobrača (2167 m še trdo slovenska ? To je, da ljudstvo na tem ozemlju z redkimi izjemami sploh ni znalo nič nemško. Nemško so znali samo tisti, ki so šli v nemški del dežele služit, za silo so znali nemško dosluženi va-jaki. Vse ostalo ljudstvo na deželi je bilo trdo slovensko in so se morali ljudje v občevanju z Nemci, če je n. pr. kak Nemec po kupčijskih poslih prišel v slovenski del dežele, posluževati tolmačev. Ljudje, ki zdaj živijo, so že skoro vsi pohajali utrakvistične šole. A očetje in matere ljudi, ki zdaj od starosti umirajo, so bili trdo slovenski, j. malo izjemami Popolnoma nevešči in nezmožni nemškega jezika. Z drugo besedo: Slovenski Korotan je bil še pred 60 leti trdo slovenski. Po tem dolgem, a kakor se mi zdi, Potrebnem uvodu, nekaj cvetk sedanje koroške ponemčevalne šole. — Obiskal me je 12 leten, nadarjen dečko. Hodi v »utrakvistično«, po krivici imenovano dvojezično šolo. Dam mu čitati slovensko knjigo. čita dokaj dobro. »Kje si se naučil slovensko brati,« ga vprašam. »Doma,« mi odgovori. »Doma?« ga vprašam, »ali se nisi naučil v šoli?« »Kar sem se naučil v šoli, sem že davno pozabil.« — Skoro smešno, še v šolo hodi, pa je že davno pozabil, kar in kolikor se je naučil v šoli slovensko čitati. In vendar je popolnoma resnično. Samo prvo in deloma tudi drugo — a samo deloma, ker v drugem šolskem letu se mora slovenski otrok na Koroškem učiti tudi že nemško čitati in pisati — se uči slovenski otrok na Koroškem slovensko brati in pisati. V »Koroškem Slovencu« je pisal slovenski kmet iz Sel — Sele so planinska, narodnozavedna slovenska župnija in občina ob severnem vznožju oz. pobočju Košute, dve uri in pol hoda nad Borovljami, 951 m visoko: »Imam sina, ki hodi tretje leto v šolo. Dobro se je učil, že ob koncu prvega leta se je toliko naučil, da je precej dobro bral, pisal in računal. Sedaj pa se mi zdi, da z n a skoraj manj kot prej. Prej je slovenske črke dobro znal, sedaj jih je pa že veliko pozabil in piše v eni besedi nekatere slovenske, druge nemške.« Žalostno, pa resnično. Slovenski otrok na Koroškem zadevno slovenskega branja in pisanja že tretje šolsko leto zopet pozabi, kar se je naučil prvo in drugo šolsko leto. Če ne še tretje, pa naslednja leta, saj se od tretjega pa do osmega šolskega leta uči v šoli izključno nemško. Slovensko računati pa se v šoli sploh nikdar ne uči. Zato na Koroškem ljudje računajo samo nemško, ker so se v šoli učili računstva samo v nemškem jeziku. Če bi se doma ne naučil, bi slovenski otrok na Koroškem niti šteti ne znal po slovensko. Protinaravna, lahko rečemo: nemo- ralna ponemčevalna šola na Koroškem ne da slovenskemu otroku nikakega veselja do slovenskega branja. Saj je vsled ustroja koroške šole slovenskemu otroku slovensko branje prava muka. Nekemu trinajstletnemu dečku, ki je bil v šoli prav dober učenec, sem posojeval »Vrtec«, V štirinajstih dneh ali v enem mesecu ga mi je redno vrnil. Mislil sem, da je prebral vsako številko. Pozneje pa sem zvedel, da lista sploh ni čital, marveč ga je imel nekaj časa doma, potem pa mi ga je ob zahtevanem času prinašal zopet nazaj. Neko dekle, v šoli je bila med naj-pridnejšimi, je s 14 leti izstopila iz šole. Časih ji posodim kako slovensko knjigo. Pa se ji upira slovensko branje. Pravi, da nemško še enkrat tako hitro čita in da lažje čita nemško. Slovensko čitanje ji je prava muka. Vzrok: šola! — Neki deček, bil je pred izstopom iz šole, torej že blizu 14 let star, je v cerkvi med mašo naprej molil sv. rožni venec. Bilo mu je naročeno, naj moli še litanije Jezusovega Srca. V šoli je bil jako dober učenec, a te litanije je molil kakor otrok, ki se uči prvo leto čitati. Zatikalo se mu je in ustavljalo, tako da kar ni prišel naprej in nam je bilo vsem mučno. Prepričan sem, da ko je prvo ali drugo leto hodil v šolo, da je bolje čital slovensko, nego zdaj ob izstopu iz šole. Toda otrok ni kriv, če tako slabo čita slovenske, kriva je nemoralna, skoro bi rekel zločinska ponemčevalna šola! — Po vsem tem vsakdo razume, zakaj mladi slovenski rod na Koroškem, ki izstopa iz šole, nima veselja za slovensko branje. A Nemci baš to hočejo! Oni nočejo, da bi se slovenski otrok preveč naučil slovensko čitati. Oni nočejo, da bi koroška slovenska mladina č i -tala slovensko! Oni hočejo to mladino in s tem koroške Slovence sploh sebi asimilirati, ponemčiti! In jasno je, če koroški slovenski otrok ne zna slovensko čitati, zna tem manj slovensko pisati. Kajti od vključno tretjega šolskega leta dalje piše v šoli samo nemško. Zato vidimo na Koroškem, — onim, ki ne poznajo razmer, se zdi to čudno, skoro nerazumljivo, in v resnici je to nekaj nenaravnega, a je zopet posledica nenaravnega ustroja koroške šole vidimo čuden pojav, da na Koroškem Slovenci skoro vsa pisma in karte pišejo v nemškem jeziku! Tako so se naučili v šoli in drugače ne znajo. Niso oni krivi, kriva je šola, ali še bolj pravilno: krivi — vidimo čuden pojav, da na Koroškem usilili to zločinsko, ničvredno ponemče-valno šolo. In gotovo je tole: ali mora propasti ta šola, ali pa bodo propadli Slovenci na Koroškem. Kajti ponemčevalna koroška šola je najhujši sovražnik koroškega slovenstva. V celovški okolici, od Tinj pa gori do Celovca in do Magdalenske gore, v trgih in mestih pa so šole samo nemške. V teh šolah pa se slovenski otrok sploh nikdar ne uči slovenskih črk in slovenska knjiga mu je za vse večne čase zapečatena s sedmimi pečati! K. S. Kaj je s kritiko? V Franciji je zbral neki Prod'homme dvajset nesporno dobrih del, ki so ponos francoske književnosti ter je poiskal vse, kar so pisali kritiki, ko so izšla ta dela. Sestavil je kratko antologijo iz teh kritik od Cor-neillovega Cida do Flaubertove Gospe Bovary. Zabavno je čitati, kako so vsi priznani sodobni kritiki, seveda na glasu kot »strokovnjaki« in »avtoritete«, ta dela raztrgali in odklonili. Hvalili ali priznali so njih književno vrednost samo drugovrstni in tretjevrstni ocenjevalci, ki kot kritiki sploh niso bili znani. Tako razumno so »avtoritativni« kritiki presojali, da so danes mojstrska dela stavili globoko pod druge sodobne spise. — Ta nekoliko hudomušna Prodhom-mova antologija je vzbudila mnogo veselosti in pomislekov pri širšem občinstvu, ki poprašuje, kaj je prav za prav s kritiko. Ali ni vse skupaj humbug? Andre Therive, sedanji kritik augur, odgovarja v »Tempsu«, da takratna kritika še ni imela popolnih metod za razločevanje bistvenega od slučajnega in trajnega od malotrajnega itd. Nezadovoljni avtorji, ki jih kritiki niso priznali in »raztrgali«, se lahko še vedno smehljajo nad takim mišljenjem. Kdo pa more jamčiti, da bodo čez sto let današnje metode popolne? Kdo naj se še spozna v bleščečih vrtincih umetnosti? Nobeno »trganje« ni absolutno veljavno. Danes raztrgan, a jutri priznan, pa tudi narobe, Zalo je s kritiko vsekakor križ!