V NAŠI DRŽAVI Zvišanje uradniških plač. S prvim novembrom bodo povišani državnim uradnikom mesečni prejemki. Omenjenega dne bo vlada vrnila državnim aktivnim uslužbencem posebne draginjske doklade in doklade za otroke, v kolikor so jim bile odvzete ali zmanjšane leta 1935. Zvišanje uradniških plač, za kar bo izdal finančni minister na leto 240 milijonov dinarjev, se bo nanašalo predvsem na nižje uslužbenstvo, ki pri sedanjem podraženju življenjskih potrebščin krvavo potrebuje zbol.išan.ie položaia. Uradna pot ministrskega predsednika dr. Stojadinoviča v Pariz. Francosko časopisje je razneslo vest (kar smo poročali že v zadnji številki), da pride v kratkem v Pariz naš ministrski predsednlk in zunanji minister dr. Milan Stojadinovič. Ob tej priliki bosta podpisani dve pogodbi. Podaljšana bo prijateljska pogodba, katera je bila sklenjena med obema državama 2. decembra 1927, podaljšana 2. decembra 1932 in bo sedaj podaljšana do 2. decembra 1942. Naš šef vlade bo dalje podpisal novo trgovinsko pogodbo s Francozi in je besedilo za ta gospodarski dogovor že sestavljeno. Stojadinovič je 10. oktobra odpotoval v Pariz. Ukaz o spremerabi občin. Kraljevi namestniki so podpisali ukaz, na podlagi kafcerega bodo izvršene številne spojitve, razdražitve in pregrupacije občin. Sklicanje narodne skupščine. Narodna skupščina se bo sestala 18. oktobra. Na iej seji bo zaključeno letošnje zasedanje. S prihodnjo sejo 20. oktobra bo pričelo novo zasedanje. Izvoljeno bo novo predsedstvo in članstvo stalnih skupščbiskih odborov. V DRUGIH »RŽAVAH Svojevrstna stavka na Poljskem. Polj3ka vlada je razpustila učiteljsko organizacijo, ki šteje 53.000 članov in razpolaqfa s premoženjem 80 milijonov dinarjev. Razpuščena organizacija je dobila novo prisilno upravo. Vladni ukrepi, kateri so oili izdani radi tega, ker so se ustanovile / učiteljski organizaciji komunistične ceiice, so povzročili učiteljsko stavko. Radi štrajka učnih moči sta bili dva dni zaprti ive tretjini vseh osnovnih šol na Poljskem. 300 učiteljev, ki so zasedli poslopje učiteljskega združenja, je policija aretirala in prepeljala v zapore v Varšavo. Hudo maščevanje Arabcev nad Angleži. Zadnjič smo poročali, da so izbruhnili v Palestini zopet hudi nemiri med Arabci in judi. Tokrat so udušili Angleži, ki so pokrovitelji Svete dežele, nemire s krepko roko. Polovili so voditelje nemirnih Arabeev, spravili so jih na angleško križarko,' ki je z njimi odplula v Indijo na nek samoten otok. Angležem je ušel vrhovni arabski mufti ali svečenik. Ta se je zatekel v .Omarjevo mošejo (molilnico) v Jeruzalemu in je v svetišču nedotakljiv. Iz svetišča pošilja od vseh Arabcev oboževani mufti proglase, v katerih poziva arabska plemena na upor. Arabci so se že bridko maščevali nad Angleži s tem, da so razstrelili na treh mestih debele cevi, po katerih teče Birovo olje iz Iraka v osrednji Aaiji v pristanišče Haifa, ob morju, pod Jeruzalemom. S tem sirovim oljem se oakrbuje celotno angleško sredozemsko brodovje, ki ima svoje postojanke. ob obali Sgipta, na otoku Ciper, na otočju Malta in v Gibraltarju. Angležem je ostala zaenkrat samo še napeljava za sirovo olje, ki pelje skozi Sirijo in v pristanišče Triooli, katero je pod francoskim pokroviteljstvom. Angleži so se polastili petrolejskih vrelcev v Iraku leta 1923 na lozanski konferenci. Angleška družba, katera izrablja neizmerne zaloge iraške nafte, plačuje pod angleško pokroviteljsko roko upravljajoči se samostojni državi Irak na leto 400.000 angleških funtov najemnine. Na prvi videz je to ogromna vsota, ki je pa malenkostna v primeri z več sto mili;oni tonami sirovega olja, ki steče vsako leto iz Iraka sredi puščave v velikanske angleške tanke v Haifi. Sigurno bodo Anjleži z bombami razstreljeno napeljavo popravili, a kljub temu bo neprestano ogrožena, ker pelje več sto kilometrov 3kozi pušeavo, po kateri ee podijo in kjer 30 doma arabska plemena. Zavednost arabskih borcev za popolno osvoboditev od angleškega vpliva narašča od dneva do Jneva. Ogromni izdatki Amerike za oborožitcv. Vlada Združenih ameriških dr*av je Izdelala novi oborožitveni prograro do katerem bo Izdala skoraj sto milijur«"! -Sfciarjev za oboroževanje. Angleško in francosko časopisje pozdravlja ta korak Amerike in gleda v oborožitvi pomembno okrepitev stremljenj predsednika Roosevelta za vzdrževanje miru. Po mnenju Anglije ter Francije bo ameriška eborožitev vplivala odločilno na finančni in politični svetovni razvoj. Nona iz ohfiii® ipaiisffe tirlavifanske Ą®ine. Žalostna usoda bivšega predsednika rdeče Španije Žalostna usoda je doletela bivšega predsednika rdeče Španije, katerega so imenovali »španskega Lenina« in se piše: Largo Caballero. Na zahtevo ruskih. zastopnikov v Španiji je osrednja španska rdeča vlada v Valenciji svojega bivšega predsednika in voditelja glavne delavske zveze čisto odžagaia. Caballera, kateri je ustvaritelj rdeče Španije, še hočejo postaviti pred ljudsko sodišče, od katerega bo sigurno obsojen na smrt. Takole nehvaležno postopanje napram nekdanjemu delavskemu voditelju je hudo razburilo anarhiste. Anarhistična zveza, ki je zelo močna v rdeči Španiji, je že imela več zaorovanj, na katerih je obljubila Caballeru svojo pomoč. Odstranitev Caballere je zabila med rdeče in anarhiste oster klin, kateri bo znatno pospešil polom čisto razdvojenih rdečkarjev. Španski beguiici morajo iz Francije Zadnjič smo že poročali, da se je odločila francoska vlada za izgon španskih beguncev, katerih se je zateklo med državljansko vojno na francosko ozemlje 60.000 ljudi iz vseh. mogočih taborov. Ti begunci so stali Francijo dnevno en milijon frankov. Povrh so bili uporni, neuporabni za delo in so bili samo za nadlego. Beguncem je dano na prosto, da se vrnejo v Francov ali pa rdeči tabor. Večina se je odločila za nacionaliste, katerim dozoreva zmaga. Preptri radi ureditve bodoče Španije V očeh velesil so upi na zmago rdečih tako uplahnili, da njih časopisje že razpravlja o tem, kako bo zmagovalec general Franco uredil bodočo Španijo. Franco sam je odločno za to, da bi naj bila Španija po zaključku cfržavljanske vojne urejena bo zgledu fašistične Italije in Nemčije, ki sta resnično največ pripomogii k uspešnemu napredovanju nacionalistov in je odstranjena komunistična nevarnost. Anglija in Francija, ki imata velike interese na bodoči Spaniji, sta za to, da bi postala Španska po končanem klanju. demokratično vladana monarhija. Bodoči kralj bi naj bil princ Don Juan, sin odstavljenega kralja Alfonza XIII. Monarhi ja, katera je razdvojila Španijo, bi jo naj po toliko preliti krvi pomirila ter združila najbolj nasprotne si struje. Cegave so ropuTske po<bnornice v Sredozemskem morju? Kakor znano, sta prevzeli Anglija ter Prancija s številnimi vojnimi edinicami nadzorstvo po Sredozemskem morju, kjer je bilo torpediranih že toliko raznih ladij od neznanih podmornic, da je bila javna vaniost v tem morju do temeljev omajana. Ves svet je po prevzemu velikanske angieško-francoske kontrole uprl svoje oči v Sredozemsko morje v pričakovanju: sedaj bo zavladal popolen mir, ali pa bosta brodovji obeb velesil dognali, kdo je skrivnostni napadalec. Liki strela z jasnega je iznenadilo javnost poročilo, da je angleško kontrolno ladjo že zopet skušala torpedirati neznana podmornica. Torpedo ni zadel, podmornica je izginila, ne da bi ji prišlo do živega sedem. angleških vojnih ladij in dve vodni letali. Francosko časopisje trdi, da je zakrivila ta neuspeli napad italijanska ali Francova podmornica. Nernci pišejo, da so na delu Rusi, katerim je mnogo do tega, da bi se radi teb. skrivnostnih podmornic zlasale zapadnoevropeke države in bi imeli sovjeti povsem proste roke v slučaju, da bi lahko napadli Japonce, ki si upajo innogo predaleč v notranjost Kitajske. Ravnokar beležen priraer najnovejšega napada podmornice nam kaže, koliko je vredno angleško-francosko nadzorstvo s tolikerimi ladjami, ki niso mogle doslej niti dognati, kdo je prav za prav zagonetni napadalec v Sredozemskem morju, kaj šele, da bi ga uničile ter iztrebile, kakor so dobile povelje! Društvo narodov in nezaslišano postopanje Japonske na Kitajskem Csemnajsto redno zasedanje Društva narodov v Ženevi je tokratni predsednik indijski bcgataš Aga Khan zaključil dne 5. oktobra zvečer. Seje so odgodene na nedoločen čas. Sklenjeno je bilo, da se lahko Društvo narodov vsak čas skliče na željo 23 članskega odbora, kateri se peča z japonsko-kitajsko vojno. Na zadnji seji Bruštva narodov je bila sprejeta resolucija, katera vsebuje obsodbo nastopanja Japonske napram Kitajski soglasno, samo Poljska in Siam sta se vzdržali glasovanja. Omenjena resolucija je vse, kar je storilo Društvo narodov za izmirjenje med Kitajci in Japonci. Zastopniki držav, ki so članice Društva narodov, so se lepo mirno razšli in bodo najbrž čakali na zopetni vpoklic, dokler ne bodo Japonci odtrgali od Kitajske toliko, kolikor jim bc za enkrat prijalo. Edini branitelj Kitajske je Ameriika Združene ameriške države so se držale doslej načela, da se niso vmešavale v svetovno politiko brez prav posebne potrebe. Nezaslišano pokončevanje Kitajske od strani Japoncev pa je že izzvalo potrpežljivost ameriškega predsednika Roosevelta. Roosevelt je imel zadnje dni v Cikagi velik politič'M govor, za katerega se zanima ves svet. Predsednik je izjavil, da bo Amerika prisiljeno posegla v svetovno politiko, ker je to zabteva vseh držav, katere si želijo mir. Predsednik Rooaevelt je dalje ostro obsodil države, katere so vladane na faš^tični ter komunistični podlag:, ker zavajajo svet neprestano v vojno nevarnocfc. Edina odpomoč zoper fašistično in koirunistično zlo bi bila združitev vseh demokratičnih držav, ki še danes predstavljajo največjo svetovno silo. Ta spojitev bi bila najboljše strašilo za fašiste in komuniste, kateri so največji sovražniki svetovnesfa miru. Po tem Rooseveltovem govoru je ameriško zunanje ministrstvo uradno razglasilo, da smatrajo Združene arneriške države v japonsko-kitajskem sporu Japonce kot napadalce in se bodo pridružile resoluciji Društva narodov, ki je obsodila nastop Japoncev ter bodo storile vse, da bodo osigurale svetu mir. Amerika je bila doslej glavni odjemalec japonskega blaga. Kakor je razvidno iz govora predsednika Roosevelta in iz izjav ameriškega zunanjega ministrstva, bodo Američani začeli japonsko blago bojkotirati. Bojkotu Američanov se bodo sigurno pridružili Angleži, ki so rabili in kupovali za svoje kolonije zelo mnogo od Japonske. Japonska se bliža z uničevanjem kitajskega življa in imetja eplošnemu osovraženju, kakršnega je bila pogubonosno deležna med svetovno vojno Nemčija. Kaj so dosegli doslej Japonci na Kitajskem? Po dvomesečni vojni so zasedle japonske čete pet severno-kitajskih pokrajin v obsegu 500.000 kvadratnih kilometrov. Zasedeno ozemlje je tolikšno kakor Nemčija. V petih zavojevanih pokrajinah živi 77 milijonov Kitajcev. S teni, da so japonske čete očistile pet provinc kitajskega vojaštva, eo že dosegle svoj prvotno nameravani cilj. Srditi napadi Japoncev na Šangaj in bornbardiranja drugih kitajskih največjih mest so za Japonce le bolj postranskega pomena in bi naj prisilila kitajsko vlado, da bi pristala na osamosvojitev kitajskih severnih pokrajin pod japonskim pokroviteljstvom ter nadvlado Z rušenjem mest pa zasledujejo Japonci še drng cilj, namreč, da bi onesposobili Kitajsko za oboroževanje, ker bo morala šteti težke milijone za obnovo svoje dežele in za oboroževanje ne bo preostalo mnogo denarja, kar bo prišlo pozneje kdaj zopet Japoncem v prid, ako bi dobilinove >skomine« ... Gospodarsko ozadje japonske ofenzive Ceravno eo se ustavile pred Šangajem japonsko-kitajske fronte in so se omejili tamkaj boji na trdovratno vojskovanje v strelskih jarkih, se je vojno gibanje Japoncev v severni Kitajski razgibalo z novim ciljem. Na severu so izvojevali Japonci nekatere pomembne uspehe, od katerih je najvažnejši zavzetje mesta Tetschau. Tetschau leži prav na meji pokrajin Hopej in šantung. Prvi oddelki japonske vojske so že na ozemlju Šantunga, ki je ena najbolj bogatih kitajskih provinc (pokrajin). Po gibanju nove severne japonske ofenzive je njen cilj Šantung. Šantung sega s polutokom istega imena daleč v Rumeno morje in ni bogznaj koliko oddaljen od glavne japonske kolonije Korea in znane mandžurske luke Port Artur. Japonci so že davno vsa svoja prizadevanja osredotočili na Šantung radi za Japonsko najvažnejše lege. Poluotok Šantung je Japonska zasedla že leta 1922, a ga je morala na zahtevo Amerike zopet izprazniti. Leta 1928 so napravili Japonci ponovni poskus zasedbe, ki se je izjalovil radi mednarodnih ugovorov. Že v vojaškem oziru bi bil Šantung za Japonce največjega pomena, še bolj odločujoči pa so gospodarski in politični nagibi. Šantung je najbolj gosto obljudena kitajska pokrajina, katera šteje 50 milijonov prebivalcev. Zemlja je izredno rodovitna in to dejstvo pride za Japonsko posebno v poštev. Treba še naglasiti, da je provinca Šantung nepregledno bogata na premogu, rudah in sirovinah, katere so potrebne japonski industriji. Skozi vso deželo pelje leta 1894 zgrajena železnica, katera je dolga 400 km in veže najbolj oddaljeni točki: pristanišče Tsingtau in prestolico Tsinanfu. Kdor ima to železnico, ne razpolaga samo s pokrajino in s stalnimi viri dohodkov, ampak ima tudi dohod do najbogatejših zalog premoga ter rud, ki čakajo na izkoriščanje.