438
Narodna galerija
France  Mesesnel
Odkar živi pri nas ideja Narodne galerije — in marljivi zgodovinarji so jo mogli zasledovati čez sto let v preteklost —, živi kot ideja umetnostne zbirke za ozemlje, ki ga od nekdaj posedujejo Slovenci. V svojih začetkih je ta ideja izvirala iz skoraj osebnih zbirateljskih nagnjenj, ki jih je šele v XIX. stol. realno mišljenje strnilo v enotno misel. Tedaj smo dobili v Ljubljani muzej kot zbirko vseh zanimivosti, ki ilustrirajo življenje nekih naših dežel v preteklosti in deloma v sedanjosti. Muzej ni le zbirka, ampak tudi shramflba za stvari, ki bi jih bilo po mnenju strokovnjakov škoda prepustiti pogubi. Tako opredeljena ideja muzeja je v zvezi z renesančnimi raritetnimi kabineti ter njihovim kasnejšim razvojem. Muzej hrani mnogo predmetov in je v njegovih zbirkah zastopana tudi likovna umetnost, toda ne kot celotna tvorba, temveč kot dovolj nesiste-mjaitična kolekcija posameznih del in spomenikov. Vidiki takega zbiranja likovne umetnosti so v muzejih le redko čisto umetnostni.
Z ustanovitvijo muzeja ideja Narodne galerije torej še ni bila izvršena. Živela je naprej in so jo še nekajkrat nanovo formulirali, dokler ni dobila veljavne oblike že v naši dobi. Ta čas se je nazor o slovenski kulturi in posebno o umetnosti bistveno spopolnil, talko da je mogla zaživeti ideja galerije kot zbirke slovenske likovne umetnosti, torej kot živega kulturnieiga organizma, ki ima svoje pogoje v zgodovinskem dogajanju. To preosnovo galerijske ideje je povzročilo globlje proučevanje naše umetnostne preteklosti, ki ni le arheološko opisovalo posameznih del, ampak je koj spočetka urejalo vas material po znanstveno utemeljenem sistemu. Ta sistem, ki ga je izoblikovala mlada slovenska umetnostna zgodovina pod vodstvom Izidorja Cankarja, je od vsega začetka skušal odgovoriti na razna vpra-
sanja, ki so jih navideizno postavljale s trudom sestavljene historične razstave naše umetnosti. Šlo je za čisto kvaliteto naše umetnosti, ki je' rastla med dvema izrazitima kulturnima središčema, med severom in jugom, ter za vprašanje narodnosti v umetnosti. Prva skrb je bila kmalu pozitivno rešena, kajti na mesto dotedanjega izključno osebnega estetskega merila je stopilo historično razvojno merilo, tki je odločilo tudi v vprašanju narodnosti. Slovenci smo se boj spočetka odrekli utopiji, da bi iskali za vse čase veljaven nacionalen tip v naši umetnosti. S potrdilom razvojnega principa se taka tipizacija ne more strinjati, iskanje stilskih lastnosti našega razvoja pa nam je prineslo karakteristiko slovenske likovne umetnosti, ki je tako brez dvomov naša, da je poslej vsako kolebanje izključeno. Umetniki tuje krvi v naši umetnostni celini so dokaz močnega kulturnega življenja, ki je moglo privlačiti tujce in absorbirati njihovo delo. Tako se nam pokaže naša likovna preteklost kot del evropske umetnosti, s katero je speta v sorodnih stilskih razdobjih in ki ž njo živi v neprestani zvezi po lastnih emigriranih umetnikih ter po tujcih, ki so pri nas umetniško delovali. Slovenska likovna umetnost je nepretrgana tvorba, ki se razvija po lastnih zgodovinskih pogojih na talk način, da jo moremo vedno razlikovati od sosednih umetnosti iste stilske dobe.
Spoznanje notranje moči naše umetnostne preteklosti je dalo novo podlago in nove pogoje za ustvarjanje sodobno urejene likovne galerije. Njeno teoretsko ogrodje je stalo in tudi material je bil deloma že zbran. Potrebna je bila organizacija, ki bi ustvarila gmotne pogoje za uresničenje stare in ukoreninjene ideje. Začela se je akcija 1. 1918., sprva z romantičnimi besedami in nejasnimi pojmi, ki so se pa kmalu spremenili v realnejše ter doživeli svoje potrdilo v požrtvovalnih dejanjih slovenskega naroda. Mnogotere so inicijative in sestavine kesneje dozorelega uresničenja: romantično navdušenje, delovni diletantizem, publicistična propaganda in realna dajanja, vse je prispevalo na svoj način za realizacijo Narodne galerije. Letos 22. junija so jo naposled odprli v njenih lastnih prostorih v Narodnem domu, ki so bili in bodo še v bodočnosti največje važnosti za zavod.
Ko je bilo 1. 1918. ustanovljeno društvo »Narodna galerija", ni bilo v njegovih pravilih nikake omejitve glede narodnostnega obsega zbirke. Material sam pa je narekoval tako zbiriko, kakršna danes resnično predstavlja slovensko likovno umetnost. Prvi začetki javne likovne zbirke so bili pri mestni občini ljubljanski, ki je zaradi tragične usode Ivana Groharja postala posestnica precejšnjega števila umetnin. Ta zbirka, spopolnjena z nakupi, je dobila ime Mestne galerije in vodjo v osebi pokojnega slikarja Ivana Franketa. Imela je neizogiben značaj moderne galerije, ki se je, pre-osnovana v prvi zbirki Narodne galerije, le še bolj spopolnila v tej smeri. A naša impresionistična generacija je le preveč čutila svojo posredno zgo-
439
dovinsfko tradicijo, da ne hi že sama mislila na raziskovanje prejšnih dob slovenske umetnosti. Že 1. 1908. je Rihard Jakopič otvoril vrsto zgodovinskih razstav, ki jo je „Narodna galerija" spopolnila z velikimi prireditvami 1. 1922. in 1925. ter z individualnimi kolektivnimi razstavami. Tako se je spopolnila slika naše likovne preteklosti, obenem pa je nastal popoln načrt o Narodni galeriji kot zgodovinski zbirki slovenske umetnosti. Razni nakupi, v prvi vrsti pa stalno posojilo zbirk knezoškofijskega in Narodnega muzeja ter darila so galerijsko zbirko dopolnili in danes je sestavljena iz historičnih dokumentov, ki jih je znanost spojila v živ organizem slovenske likovne umetnosti.
Če si ogledamo Narodno galerijo kot zbirko naše umetnosti, takoj vidimo, da v nji niso zastopane vse dobe v enakem razmerju z ohranjenimi spomeniki. Razlogov za to je več; vkljub večjemu številu ohranjenih del jih ni mogoče vseh pridobiti za galerijo, ker jih zaradi njihove narave ni mogoče razstaviti. To velja v prvi vrsti za stensko slikarstvo in za one dobe, ki ga predvsem gaje. Potem pa tudi za kiparstvo, ki bi ga bilo mogoče pokazati edino v dobrih odlivkih, kakor bi mogle stenske slike nadomestiti njihove kopije. To je seveda mišljeno le za primer, če bi bilo zato dovolj sredstev. Galerija je nastajala postopno; zato pa je modernejši del, ki je tvoril njen začetek, najbolj sistematično izbran in popoln, dočim bodo starejše dobe šele polagoma spopolnjene. Slednjič pa nobena galerija nikdar ni popolna, kajti njeno gradivo je pretekla in sedanja umetnostna tvorba, ki jo po svojih močeh vsak dan popolneje spoznavamo. Naša Narodna galerija ima torej še veliko bodočnost; potrebno bi pa bilo, da bi se program njene spopolnitve objavil in strokovno obravnaval.
Danes začenjajo zbirke Narodne galerije pri prehodu v gotiški slog, ki na slovenskem splošno zavlada v XIV. stol. Romanski slog, Iki predstavlja prve korake zapadne likovne umetnosti pri Slovencih, je ohranil kaj malo spomenikov do danes, a tudi gotiko so v kesnejših dobah mlačno uničevali. Razen! majhnega števila snetih fresk, ki niso v stanju predočiti razvaja nekdaj tako razvite slikarske panoge, je razstavljenih še nekaj kopij. S sistematičnim kopiranjem bi se moglo gotiško razdobje vendar nazorneje pokazati, kar velja tudi za kiparstvo tega časa. Dasi so primeri kiparstva deloma prav značilni, so vendar posamezni odlični spomeniki le dokaz, da je bilo kiparstvo nekoč zelo razvito in da je naša zbirka nastala že po živahnem ekspertu starin. Vendar jo bo še mogoče spopolniti s kalko značilno Pieta in morda z odlivki del, ki jih v originalu ni mogoče nabaviti ali pa bi jih bilo škoda iztrgati iz sedanje umetnostne celote. To velja posebno za figuralne sklepnike in druge kiparske dekoracije ter za kipe v drugih zbirkah. Oddelek gotiške umetnosti je v galeriji najbolj začet-niški in mu bo treba posvetiti največ sistematičnega dela, da bo mogoče sedanje muzejsko izolirane spomenike integrirati v razvojno vrsto. Treba
440
bo misliti tudi na individualno delo danes že znanih slikarskih osebnosti gotiške dobe.
V drugem oddelku, ki obsega renesanso in barok, je nepretrgani stilski razvoj že prav jasno viden. Renesansa, ki na Slovenskem pade v čas cerkvene reformacije, je zapustila malo slikarskih, kiparskih in arhitekturnih del ter le nekaj več grafičnih. Edino razstavljeno delo te dobe je krilni oltar iz Mrzlave vasi; njemu bo treba dodati še kako sorodno delo iz štajerskega materiala, ki je številnejši. Po reformaciji se likovna tvorba na Slovenskem le počasi krepi; tedaj se pojavlja mnogo nizozemskih in flam-skih slikarjev, ki skoraj obvladajo slikarstvo ter imiajo svojega majodlič-nejšega zastopnika v Almanachu. Eno ali drugo njegovo delo bo morala galerija nabaviti. Od domačinov je zastopan sodobnik Gladič, vse drugo pa bo moral podati bodoči grafični kabinet. Barolk je reprezentiran z deli Valentina Metzingerja, Franca Jelovška, Fortunata Berganta in Antona Cebeja. Dasi so dela prvega mojstra prav izvrstna, se je treba vendar v bodočnosti ozirati tudi na ilustracijo osebnega oevrea in razvoja. Jelovšek je pravzaprav za sedaj predstavljen le z deli svoje (probleimatične) delavnice, za katera je bil zaradi njihove slabe kvalitete restavratorski trud skorajda odveč. Nezadostno je predstavljen pomembni religiozni slikar Bergant, čigar portret opata Taufrerja je dna najučinkovitejših umetnin tega oddelka. Tudi Cebejevo delo potrebuje spopolnitve in sem spada Savove. Manj pomembni slikarji so zastopani z nekaj deli, manjka pa J. M. Kremser-Schmidt, ki je po nepotrebnem prihranjen za takozvani kabinet tujcev. Njegovo delo je gotovo močneje vplivalo na naše slikarstvo, kot na pr. Krakherjelvo, ki pa je razstavljeno v tej dvorani. Med tujce bi morda spadali oni Italijani in Nizozemci, ki so bili zastopani po zasebnih zbirkah in deloma po cerkvah. Za njihovo pridobitev bo potrebna skrbno pripravljena akcija. Zelo razvito kiparstvo baročne dobe je kaj nedovoljno zastopanlo z 12 rezbarskimi deli, ki so v resnici le dekoracija dvorane.
Po baroku nastane umetnostno razdobje, ki z malimi spremembami traja skoraj do danes. Meščan in njegova okolica, krajina in njeni prebivalci zavladajo v slikarstvu, ki prevlada nad ostalimi panogami umetnosti. Zopet spremlja domačo tvorbo vrsta tujih doseljencev. Glavni slovenski klasicist visoke šole, Franc Kavčič, je zastopan z značilno podobo, mojster domačega portreta Matevž Langus pa ima po starih družinah še mnogo dobrih del, ki galeriji manjkajo (na pr. skupinski portret Baragov). Bolje je zastopan M. Stroy in za naše razmere odlično je ilustrirano delo J. To-minca. Krajina, ki kesneje postane najsvetlejša točka slovenskega slikarstva, je že v začetkih zanimiva. Krepkeje je treba pokazati razvoj v delu M. Pernharta in A. Karingerja, ki sta dovolj pomembna krajinarja. Od tod je le korak še do realizma Janeza in Jurija Šubica, čijih razstavljeno delo seveda ne izčrpava vseh dob njunega razvoja. Ažbe in Petkovšek sta
441
skoraj kompletna, potem pa pride kolekcija impresionistov, ki je nekoč prinesla prve mednarodne lavorike svojemu narodu. Temu oddelku ne manjka drugega, kot sistematično izbrano dopolnilo Vesela in katero •zadnjih Groharjevih del. Ostali, živeči impresionisti seveda še nimajo zaključenega oevrea.
Od tod naprej prihajamo bolj ali manj v sodobnost, ki je zbrana fragmentarno^ ter včasih celo nekritično. Od mladih umetnikov, ki pomenijo bodočnost naše likovne umetnosti, visi v zbirki po nekaj del, ki so včasih celo izposojena od avtorjev. Zato pa vise v zadnjih dvoranah tudi dela, ki sem ne sodijo, iker bi jih celo količkaj vestno razstavno razsodišče zavrnilo. To večinoma niso galerijske aJkvizicije. Enako neenakomerna in nekritična je zbirka kipov v posebni dvorani. Narodna galerija naj revidira svoj sodobni oddelek ter tako prizna uspešno borbo za sodobni umetnostni izraz, ki jo s svojimi najboljšimi močmi vodi peščica mlajših umetnikov. S takim činom bo kronala svoje zaslužno delo, ki ima na sebi pečat podjetne mladosti in zaupanja v lastne moči.
(
442