122
Slatine ali rimske  toplice v Gleihenbergu
na Štajarskim.
Čast, komur čast gre.
Naše Novice so nam že marsikaj veseliga in dobriga povedale; spodobi se tedaj, de se tudi slava Gleihenberžkih toplic med Slovenci razglasi. Tam v nar lepši dolini med Marburgam in Grad-cam  proti  Vogerski  deželi ? kjer se gorenske
smereke z dolenskimi bukvimi in vinskimi tertami snidejo , kjer levo oko štajarske, krajnske in koroške planine zagleda, desno pa se v Vogerske ravnine zgubi, izvirajo trije studenci, kjer so že Rimljani 200 let po Kristusu svoje zdravje in veselje iskali, in kamor zdaj, kakor na kisle vode per Rogatcu (Rohitsch), od bližnih in daljnih krajev veliko ljudi perhruje, bolnih in zdravih. Vsak tii slatine veselo vživa, in ako ga poletna vročina slabi, ga kopva \n bukovi hlad krepča. — Kar je Rimljanam dopadlo, tudi nam ni odpadlo!
Že skoraj pozabljen je bil kraj, močirn inne-obhodljiv; le bolni ubogi bližne soseske so vedili za-nj. Gosp. Dr. Verle iz Gradca so spoznali studencovo moč, hi naš mili, za vse koristne naprave vneti deželni poglavar, od vsih visoko častiti knez Matija Konstantin od Wiken-burg so na spoznanje gospoda dohtarja lepi kraj ogledali in izrekli veliko pomenljivo besedo: „Tii naj zopet najde bolni svoje zdravje, in tudi veselje zdravih naj ga oživlja; meni in  mojim pa naj bo kraj počitka."
Komej je 10 let preteklo in že je po skerbi milostlj i vi ga Gospoda in z pomočjo drugih ljudoljubov 15 lepih hiš postavljenih, v kterih po leti navadno okoli 200 gostov prebiva: tudi boleh-nišnica (špitalj za 24 ubogih je bila sozidana, ktero sestre iz reda miloserčnosti (Barmherzige Schvvestern) oskcrbljujejo.
Toplice so tako napravljene, de se lahko tople ali hladne naredijo iz ene vrelčine. Ker pa za toliko ljudi iz en i ga vrelca zadosti vode ni moglo privirati, so preteklo zimo drugi vrelec odperli, in per ti priložnosti na stari rimski vodnjak zadeli, v kterim so okoli 60 dnarov rimskih cesarjev od 14. do 284. leta po Kristusu, in 12 še dobro ohranjenih lešnikov našli. Obedvoje je bilo ajdovska daritev iz tega namena, de bi jim boginja rek in studencov mila in dobrotna ostala. Lešniki, kakor nam Plini, star latinski pisar, pove, pa tudi pomenijo zdravilno moč tih vrelcov. zakaj oni debelijo človeka: pečeni zdravijo nahod in kašelj ; zdrobljeni ali zmleti z sterdjo zmešani odganjajo naduho, in to je, v čem ti trije vrelci po večim pomagajo.
Pervi vrelec,Janezov studenc imenovan, Njih Visokosti Nadvojvodu Janezu posvečen,ima nekoliko nižeji moč od kisle vode per Rogatcu; ozdravlja bolezni na drobu, kakor č e v j e bezgavke (Gekrosdriisen-Verhartungen), zažiezenje (Ter-schleimung), oslabljen želodec, kervavice (Goldader oder Hamorrhoiden) i. t. d.
Drugi, Konstantinov po deželnimu poglavarju imenovan, ima moč Selterske vode (Sel-tenvasser); zdravi posebno bolezni na persi h, kašelj, piv ko, naduho, brahorje, želve (Skrofeln) začeto plučno jetiko  i. t. d.
T r e tj i vrelec, imenovan Klavzne r j o v a j e k-lenšica (Klausner-Stahhvasser) , ktera se v celi Evropi samo tu najde; zdravi bledico, tudi dru-gač oslabljene ljudi obojniga spola &)
Zraven teh treh zdravilnih vrelcov se še če-terta zdravilna moč tukaj najde. Visokočastljivi vstanovnik teh toplic, knez*Wik en burg, so namreč velik in lični hlev — Švajcarija imenovan — dali zidati, v kterim več krav redijo,  de se bolni
*) Zgoraj imenvane vode se dobijo v steklenicah, kakor Rogaška kisla voda po 6, 7 in 8 kr. na prodaj v Ljubljani per gosp. Kuku in gosp. Hudovern iku, v Celji pa per gosp. Lininger j u.
123
lehko sirotnic (Molken) k svojimu zdravju poslu-žijo; krog in krog hleva so pa stanice za bolne goste tako napravili, de kravji slap, ki ima za ozdravljenje slabih pers posebno moč, v nje puhti.
Tudi prav lepo cerkev so visokočastitljivi vladar tu napravili, in zraven cerkve samostan za duhovne frančiškanarskiga reda sozidali, ki službo božjo opravljajo.
29. Rožnicveta je bil prav vesel dan; bila je namreč cerkev od Ve spri ms ki ga škofa, bližniga žlahtnika visokočastitljiviga poglavarja vpričo kne-za-škofa Sekavske škofije in veliko družili imenitnih duhovskih in deželskih gospodov v čast sv. Matija in sv. Eme, patronov žlahtnih vstanov-nikov, z velikim obhajanjem posvečena. Pod cerkvijo so pa gospod vitez sebi in svoji rodovim zidano pokopaiiše napravili, ktero je bilo drugi dan posvečeno in kamor so ostanjke Njih žlahtnih staršev prenesli in h počitku položili. Med milini petjem so bile serca vsih pričijočih močno ganjene, in per spominu: komii iz družine visočastitljivih vstanovnikov bodo pa zdaj nar pred te mertvaške pesme veljale — je le ena prošnja vsih zbranih tale bila, de bi preljubi j eni knez v sredi svoje drage rod o vi ne še veliko veliko veselih let preživel — k sreči in veselju cele Štajarske dežele!                                N.