Kratkočasno berilo.
Kaznjena lakomnost.
(Po Hammer-u.)
Kalif Džafer Almansur je imel tako zvest spomin, da je slednjo pesem,' ki jo je enkrat slišal, v glavi obderžal. Imel je pa tudi robinjo (sužnjo), ktera je sleherno pesem od besede do besede ponoviti znala, da jo je le dvakrat slišala, in imel je roba (sužna), ki je vsako pesem ponavljal po trikratnem zaslišanji.
Kalifa so sploh za podpornika znanstev in umetnost imeli; bil je pa tako neznano skop, da se mu je celo vinar težko izmuzai iz rok. Kolikorkrat mu je kak pesnik svoje delo poklonil, je vselej zapovedal, naj se mu pesem z zlatom odvaga, toda le, ako je nova in nikakih ukradenih misel v sebi nima. Je li tedaj ubog- pesmarček svojo pesmico prebral, precej jo je Kalif od konca do kraja ponovil, in pristavil: „Oj, to je že sila stara; vsaj vidiš, da jo tudi jez znam".
Neki pesnik se prederzne mu na to reči, da to je le poseben dar božji, da znate reči, ki ste jih enkrat slišali, od besede do besede ponovljati. Na to pa zaverne Kalif: „Ni-kakor ne! to pesem, ki mi jo ti za novo ponujaš, zna vsako otroče. Vidiš ondi-le robinjo in roba, — več ko enkrat sta mi jo že ponavljala". Pomigne jima, pesem ponoviti, kar ju je zarad njunega dobrega spomina lahko stalo, ker je robinja pesem dvakrat, iz pesnikovih in kalifovih ust, in rob trikrat čul, iz pesnikovih, kalifovih in robinjih ust. In tako se je zgodilo, da je mogel ubogi pesnik, ves osupnjen o tej brez njegove vednosti stvorjeni tatvini, praznih rok kalifa zapustiti.
Asmaj, kalifov pesnik, kterega je to nevredno ravnanje z njegovimi tovarši v dušo zbadalo , sklene maševati se nad kalifom za-se in za svoje prijatelje. Zloži tedaj kratko pesmico iz naj težjih besed in naj terših slovk , ki jih je koli v arabskem jeziku zaslediti mogel, se preobleče v beduina, ter pride na veljbludu (kameli) jezde na kalifov dvor. Ta mu postavi znane pogoje. „Brate Arabljane" — mu veli — „je li pesem, ki jo hočeš ravnokar povedati, tvoja vlastna, odvagam ti jo z zlatom; ako ni, ne dobiš ne pare" #).
Sedaj pove Asmai nalašč za to zloženo pesem. Kalif se trudi in trudi, al zavolj nakopičenih sila terdih in umetno zavitih besed je po enkratnem slišanji ni mogel ponoviti ; — pogledoval je roba in robinjo, pa oba sta odmajevala, da ne znata.
Nevoljno tedaj reče kalif: „Daj mi tedaj pesem, da ti jo z zlatom odvagam". „Precej! dopusti le, da jo odložim". „Kaj? da pesem odložiš? kaj če to?" „Boš koj koj vi-dil, blagi knez!" Pripeljejo veljbluda, kterega breme je bil kamnen steber, na kterem je bila pesem vdoljbena.
Kaj je bilo početi? Kalif je mogel mož beseda biti, ter težki kamen z zlatom odvagati. Njegov lastni pesnik ga je dobro splačal.
103
*) Para je bakren drobiž.