Moj voz
5. RaliloT Janko.
jjjj, Janko, kar na voz sedi, veš, na moj voz, pa nič se nikar ne sramnj, če-prav te ogledujejo raali moji radovedneži od pete do glave. Zadnjič sem jim namree obljnbil, da jim povfim o priliki kaj več o tebi. No, ker si lni lotos binkoštni ponedeljek sam dovolil, da smem pisati, kaj sva doživela skupaj, povabil soni te danes na voz, da bodo jedenkrat vsaj kaj živega na njem. Le na lestviei sedi; saj res, pa za ročieo se primi, da neomahneš; tebi se še ne sanja ne, kako bi se smejali ti poredneži navihani, ki so se nabrali okrog voza, če bi mi padel raz voz. Seveda, če bi sarao padel; zakaj če bi se kaj udaril, no, potem bi pa še jokali s teboj vred in te tolažili; i, hudobni niso, sarao smeh jim koj nide. A sedaj se drži niodro kakor Salomon, jaz bodera pa pravil o tebi in sebi.
Božnivenška nedelja 1875. leta je bila pri nas žalostna, zelo žalostna. Po-kopali so mi bratca Franceta in sestiico Marijanico: oba je umorila daviea. Ostal sem sam pri hiši in dolgc-as mi je bilo samemu. Takrat pa si prišel ti tolikokrat k narn v vas, zvabil si me rie jedonkrat k vam, saj smo si bližnji sosedje, in na-mestoval si mi tako dobro rajnega bratea in sestrico, da sem ju kmalu preeej pozabil. Kadar je zvonilo mrliekom pri cerkvi svetega Vida, tisto jesen je namreč davica zelo razsajala po naši vasi, oponašala sva glas zvonov: rPet angeljev, pet angeljev, le v jamo ž njim, le v jamo ž njim". in se menila o rajnih znanekih, ki so sedaj angeljčki v nebesih, pa nič nama ni bilo kudo po njih. Ej, otroci navadno ne žalujejo dolgo!
Po zimi je bilo vže vse pozabljeno in drsala sva se, kakor bi ne bilo nikoli srarti v vasi! Drsala sva se, toda bolj na skrivnem, zakaj na klanec nisva sraela. No, pa ti, ki si bil dve leti starejši, za glavo večji in dvakrat močnejši od mene, nametal si na vašem dvorišči velik kup snega — pa je bila dobra drsalnica za najn! Toda kdo bi se sedaj menil o zimi — spomladi in poleti pa jescni, takrat so dnevi, da nikoli taki!
Ali še veš, kje je stala jablana okrogliea? Kaj ne, da te kaj takega vprašam! No. no, uverjen sem, da je ne pozabiš nikoli, kakor tudi jaz ne. Toraj pod okrog-lico smo se spravili veasih ti. jaz in pa važ France. Na meliki travi smo sedeli in ugibali, kaj bi. Pa si dejal: BPojdimo se nebeškljat!" ,,Dajmo se", bil je za-dovoljen tudi France, jaz pa kajpada tudi. Pa si odrezal v gabrovi meji proti Markovčeverau vrtu  kljukice,  drugo  pripravo smo   hranili  navadno vže v   votli
61
—•¦< 106 >¦•—
okroglici in se jeli nebeškljati. Jej, jej, hudo je bilo priti nv nebesa", največkrat sem obtičal ,,v vicah", veasih tudi vaju katori. A kdor ni prišel n\ nebesa", bil je žalosten — vidite, vže pri igrah si prizadevamo, da bi prisli v nebesa, koliko bolj se moramo truditi, da nam ne odidejo nebesa po smrti — toraj fegar kljnkica je obvisela ,,v vicah", ni bil vesel in poskušal je drugaee zagotoviti si nebesa. Utrgal je marjetico, katerih je rastlo vse belo pod okroglieo in tja do vaših ve-žinih vrat, ter ji pulil peresce za perescem, govorcč: ,,Pekel, nobesa, viee — pekel, nebesa, vice". Ce komu zadnje belo peresce ni prišlo pod prstke pri besedi ,,nebesa", raztrgal je še jedno marjetieo ali še vee njih, dokler nismo imeli vsi nebes zagotovljenih. Da bi se pač res vsi sešli tara gori, kakor smo se shajali kdaj pod okroglieo!
Nato smo si naredili iz marjetic uhane, pa jo kmalu ubrali v vežo k vaši raateri. Delali so prav takrat surovo maslo. Ej, pa so bili dobra vaša mati, dobra, dobrih rok! Vsem trem so nara postregli s pinjenim mlekom in kruhora. Moj Bog, koliko malie so mi odrezali vaša mati! Skoro vsele.j, kadar sem prišel k vam v vas, odprli so miznico in mi dali tak kos kruha, da sem malodane omagoval, predno mi ga je zmanjkalo. Bog jim povrni! Škoda, da ne žive več, deset let so vže v večnosti. ¦— No, povedal sem vže, da smo se gostili s pinjenim ralekom. Ko srao se vže precej podprli, namigneš mi, pa se zmuzneva skozi vrata, Prance je ostal še pri materi. Midva pa sva jo krenila konec vaše hiše; tam je rastel za zidom tik ograje našega vrta — repinec. Šmencani rcpinec! To sva ga obirala! Natrgala sva si vsak debelo kepo tistih kosmatih repinčevih glavic, ki se tako rade I prijemljejo obleke, potem pa šla nad Pranceta. Hud boj se je vnel, zakaj Pranee je pobiral s svoje obleke repineeve glavice, s katerimi sva ga obmetavala, ter jih lučal v naju. V veži se seveda nismo smeli vojskovati, ker smo vse nasmetili. Na vrtu smo se pač še dolgo podili, toda zmagati ni bilo moči ne nama, ne Praneetu. No dobro, da repinec ni nevaren, Bog ve, kaj bi bilo! •—
Poleti so rojile Kženove čebele in imele roj na Eahlovi okroglici. Janko in jaz sva gledala, ko so ogreaili žebele. Takrat je pa šinilo Janku v glavo, češ, kaj | če bi še jaz napravil ulnjak ter imel — čmrlje. Meni se je tudi lepa zdela ta misel, ia brž sya jo zažela uresničevati. Janko je hnel četrtak denarja; kupila sva pri mizarji za dva krajcarja tankih dešeic in žebljičkov in jela zbijali panje. Štiri sva naredila še tisti dan in postavila ulnjak za Rahlovo drrarnico. Zmenila sva se pa, da ne poveva tega nobenemu tovarišu, ker bi nama lahko vse odnesel ali vsaj črnrljem spil med. No, pa saj še imela nisva cmrljev. Ali ni bilo treba dolgo 6akati. Eihlovi so kosili na ,,rojah", hlapee pa, kateremu je bil Janko posebej naročil, naj pazi, če bi zasledil kje čmrlje, iztaknil jih je res ua treh krajih. Dvojni so bili rjavčki, jedni pa sivčki. To sva se jih razveselila z Jankom, dasi jih še i nisva imela doma. Treba jih je bilo ogreuiti; a to ni tako lahkastvar! Po dnevu ' ne opraviš nič, ker so čmrlji na biri; sarao pozno zvečer ali zgodaj zjutraj so vsi clorna. Toda dasi so doma, ni jih lahko preseliti, hudi so, hudi! Z Jankom sva šla še tisti večer po nje, ali verojemite, da sva oba tekla. Majhno sva pobrskala in premaknila mah, s katerim iraajo pokrito satovje in pod katerim spe, pa so zabreneali ,,bz — bz — bz" in jeli laziti na vseh straneh izpod mahii, da nama BJ ka,zalo druzega, kakor ucreti jo proti grmovju.   Ti so bili sivčki.
—. ¦< 107 >¦•—
MPojdiva in poskusiva rjavč'ke, tačas se bodo ti umirili in pojdejo tudi z nama," tako sva sklenila za grmovjem, vzela panje s seboj in šla nad rjavčke. Tu sva imela več sreče. Spravila in zaprla sva jih, vsako gnezdo v svoj panj, potem pa se vrnila oprezno k sivekom. Bili so mirni. Janko jih je naglo potlačil v panj, pa čmrlji so bili še urnejši: nekaj mu jih je ušlo, jeden ga je pa pičil konec kazalea. Ees, da ga je bolelo, toda sedaj se za to ni menil, saj je imel tri panje čmrljev!
Pozneje je dobil Janko še panj črnčkov, in bil je prav lep ulnjak za drvarnieo. Čmrlji so se privadili novemu domu, pridno so nabirali strd, midva pa sva ugi-bala, da bodeva iraela drugo leto malo manj medu kakor pri Kženu, Sklenila sva namreč, da narediva po zimi veliko veliko panjev, spomladi in poleti pa bova ogre-nila vse erarlje, kolikor jih bodeva jiašla.
Toda s čmrlji nisva imela sreče! Jelo je deževati, dež je lil več ko teden dnij. Naju ni šel uobeden pogledat čuirljev; kdo bi namreč hodil za drvarnico, kjer je od dveh streh tekel kap. Da tudi čmrljem ondi ne bode dobro, tega se pa ni«va doraislila. Ko sva prišla prvi lepi dan k ulnjaku, pa ni bilo čmrljev! V panjih sva našla sam mah in satovje, a še to — prazno. Omrljem je bilo pre-mokro, užli so v senožeti. Ej, škoda, škoda!
No, Janko ni jokal, jaz pa tudi ne. Poiskal je kozlov rog, ker se je bližal čas paše, in se učil trobiti nanj. Mene je tudi silno mikal rog, rad bi bil trobil, toda rogii nisem imel. Vem, da bi mi bil podaril Janko rog, sarao da je imel dva — a zato me je naučil žvižgati; tudi nekaj, kaj ? Buzaraca! žvižgati sem pa zual tiste ease — še preveč. Prav tedaj sem začel hoditi v šolo. Doma sem vedno žvižgal okrog oglov, na, pa mi je ušlo še v šoli.
,,Kdo pa žvižga?" vprašala je učiteljiea. Tudi jaz sem slišal žvižgo ter se oziral, kdo bi ueki žvižgal v šoli. Te-te šmenc, pa sem sam nevede žvižgal! Kraalu so rae imeli, in pol ure po šoli sem premišljeval, kaj se pravi, če kdo v šoližvižga! Kaka štiri leta sva bila z Rahlovim Jankoin neločljiva prijatelja. Kar se nekoč tako nameri, da sem moral v Ljubljano v šolo. Obljubili so mi, da pride tudi Janko za menoj, veuder ni ga bilo, ne vem, zakaj. Od tistega časa sva se redkeje videla, toda prijatelja sva še, prijatelja ,,do komolčka", kakor pravijo. če Bog da, še vam povem kaj o njem, kako sva pasla, kako modrovala za živinico hodeč — a za danes bodi dovolj, saj sedaj poznate Janka, mojega prijatelja. Kadar ga vam toraj v misel vzamein mej pripovedovanjem, ne motite me z vprašanjera: ,,Kdo pa je to, Eahlov Janko?" saj ga poznate. Ali zatrjujem vam vže daues: Rahlov Janko je ljubil mene, jaz sem imel rad njega, drug brez druzega nisva mogla živeti. In kadar se snideva sedaj, zdi se naraa obema, da sva zopet tako mlada, kakor tiste srečne čase, ko s?a se posvetovala, kje bodeva dobila dovolj lestvic, da pojdeva na Šmarnogoro na božjo pot.   Ne smejajte se, res sva to ngibala!
Kajtimar