Pa$tnina plačana v gotorinl VESTNIK RAFAELOVE DRU2BE IN IZSELJENSKE ZBORNICE V LJUBLJANI LETO VIII * ŠTEV. 2 * L3UBL3ANA FEBRUAR 1938 Ministrski predsednik g: dr. M. Stojadinovič med našimi izseljenci v Porurju V četrtek 20. jamuarja tega leta je doletela naše rojaike v zapadni Nemčiji izredna čast; obiskal jih je predsednik jugoslovanske vlade in zunanji minister g. dr. Milan Stojadinovič, ki se je nekaj dni mudil v Berlinu, kaimor so mu naši katoliški Slovenci iz Gladbeoka pod vodstvom g. predsednika Jožefa Dobravca poslali brzojavni pozdrav. G. predsednik dr. Stojadinovič si je želel ogledati velike tovarne v Buer Scholvenu, kaimor so v velikem številu prihiteli tudi naši vestfalski Slovenci. Naši rojaki so visokega državnika pričakovali v dolgem špa-lirju. Ko je prišel g. predsednik med naše Slovence, so ga navdušeno z »Živijo« klici pozdravili. Ko je g. predsednik dr. Stojadinovič čuil topli in prisrčni slovenski pozdrav, je prihitel med nase rojake, kjer ga je predsednik društva sv. Barbare g. Jože Dobrave v imenu slovenskih katoliških društev v Nemčiji prisrčno pozdravil. G. Dobrave je g. predsedniku dr. Stojadinoviču predstavil društva. Globok vtis so napravile na predsednika naše vlade društvene zastave katoliških slovenskih društev sv. Barbare v Nemčiji. Ko ai je ogledal v«o številno množico naših rojakov, ki so od daleč prihiteli, se je še razgovarjal s pred- Slovenska Županska zveza in naši izseljenci Slovenska Županska zveza za Slovenijo je na svojem občnem zboru dne 6. februarja v Ljubljani resno proučila tudi naše slovensko izseljensko vprašanje in ugotovila: 1. Da imamo Slovenci na tujem skoraj 400.000 izseljencev, ki so se izselili na tuje zaito, da so si šli iskat kruha, kaiterega jim domovina ni mogla dati; da imajo tu doma še mnogo brezposelnih, za katere bi bila izselitev na tuje edina možnost, da si najdejo kruha; da imamo poleg naših izseljencev izven državnih mej še 700.000 Slovencev, ki so ločeni od našega državnega in narodnega telesa. 2. Da so naši izseljenci v pretežni večini samo naši preprosti delavci in kmetje, torej sloji naroda, ki so najmanj sposobni, da si na tujem sami pomagajo in sami skrlbe zase tako gospodarsiko, kakor tudi narodno in kulturno. 3. Da so ti slovenski izseljenci največji dobrotniki naroda in države tu doma, ker s svojimi denarnimi pošiljkami svojim domačim in za razne narodne, verske in kulturne namene, katerih vsote znašajo letno visoke milijone, bogatijo naše narodno gospodarstvo in bi brez njili naše narodno gospodarstvo, posebno v našem podeželju, znatno trpelo in bi bila revščina in beda še mnogo večja. 4. Da je zato sveta dolžnost vsake kulturne države in vsakega zavednega naroda, da se zavzame za skrb za svoje izseljence z največjo ljubeznijo in požrtvovalnostjo, kar vidimo, da je pri vseh naših sosednjih narodih zelo visoko razvito. 5. Da se je skoraj do najnovejšega časa pri nas s strani domovine to skrbstvo zelo zanemarjalo v veliko denarno, narodno, versko in kulturno škod) tako za naše izse- sednikom Jožetom Dobravcem. Vprašal ga je, kako naši rojaki žive in kako se jim godi na tuji zemlji. G. Dobrave je pojasnil položaj naših izseljencev. Po obisku se je predsednik naše vlade odpeljal v Diisseldorf. Obisk našega odličnega državnika je napravil nepozaben vtis med našimi rojaki v zapadni Nemčiji. ljence na tujem, kakor tudi za državo in narod tu doma. Pravilno urejeno skrbstvo za naše izseljence bi namreč znatno dvignilo njih gmotne življenjske razmere na tujem in s tem tudi znatno povečalo visote njihovih vsakoletnih pošiljk. 6. Da je med Slovenci zadnjih deset let Rafaelova družba izvršila ogromno narodno in kulturno delo s tem, da je zbudila v narodu zavest dolžnosti do naših izseljencev, med izseljenci pa vršila tako uspešno skrbstvo, da čuti vse naše celokupno iizseljen-stvo v tujini njen blagodejen vpliv. 7. Da je ta naša narodna izseljenska organizacija minulo leito ustanovila v Ljubljani Izseljensko zbornico zato: a) da pridobi in združi k skupnem delu za reševanje izseljenskega problema najširše naše narodne sile tu dama in vse organizacije naših izseljencev v tujini; b) da tako s skupnimi in združenimi silami zagrabi izseljensko vprašanje v celoti in v vseh njegovih fazah tako visoko in ši-rokopotezno, da bo vredno suverene državo in naroda. 8. Da zato ta organizacija s svojo Izseljensko zbornico, ki je edina izseljenska organizacija v Sloveniji, zasluži vso podporo in sodelovanje vsega naroda, vse države in vseh naših občinskih, državnih in bauovinskih oblasti. Zato Županska zveza: 1. vse to delo odobrava in potrjuje; 2. da se mu pridruži s tem, da pristopi kot članica Izseljenske zbornice; 3. prosi kr. bansko up-avo, da jo krepko podpre finančno in moralno z vsemi razpoložljivimi sredstvi in podporami; 4. prosi našo kr. vlado v Belgradu: a) da Rafaelovi družbi da iz izseljenskega fonda za ureditev Izseljenske zbornice številu slovenskih izseljencev primeren del, kar bi pomenilo 45 odstotkov celotne še preostale vsote tega fonda; b) da ji za začetek takoj sedaj odstopi obe posojili, ki sta bili dani iz izseljenskega fonda umobolnici na Studencu iu šolski polikliniki v Ljubljani, kolikor tega posojilu še ni bilo vrnjenega, z določbo, da se v pri- Pa se malo porazgovorimo... »Izseljenski vcstnik« vrši veliko, pravo misijonsko poslanstvo med našimi izseljenci sirom sveta in med narodom tu doma. Pred vsem je vez, ki veže domovino s tujino in tujino z domovino. Za naših skoraj 100 tisoč izseljencev po naši diaspori in po zapadnik državah Evrope je skoraj edino glasilo, katerega imajo. V njem se pogovarjajo med seboj, pripovedujejo si svoje vesele dogodke in žalostne doživljaje in se z opisovunjern svojega kulturnega, narodnostnega in verskega dela navdušujejo in bodrijo h krepkemu delu za svoje koristi. Ti dopisi so pu ve-lezanimivi tudi za domovino. Domovina lu jasno vidi njih Veliko stremljenje, da se ohranijo zveste starim slovenskim vzorom in svetinjam in zveste narodu in državi. Da, dostikrat težko ostane slovensko oko v domovini suho, ko čitu tu poročila in vidi to trpečo slovensko dušo, kako se bori proti verski in narodni smrti v tujih morjih. Že radi teh dopisov bi ne smelo biti slovenske hiše, kjer imajo svojega dragega člana v tujini, da ne bi imeli »Izseljenskega vestnika« naročenega. Vsa domovina bi morala pazno slediti tem bojem naših na tujem in jih potem v osebnih pismih bodriti in navduševati, da naj vztrajajo, da jih domovina spremlja s svojim sočustvovanjem in jim je za vse njih delo hvaležna. Pa tudi propagandni in načelni članki lista so zlasti za vse naše inteligente velike važnosti, da spoznavajo, kako ogromno narodno, kulturno in versko delo vrši Rafaelova druižba v skrbi za naše izseljence, razkropljene širom sveta. Zato prav vljudno vabimo vse Slovence, zla- Zamenjava nemških denarnih čekov za dinarje Naši izseljenci v Nemčiji morejo pošiljati denar svojcem v domovino samo s čeki, ki nosijo oznako B (Nemčija je uvedla več vrst mark z ruzlično vrednostjo) in to preko nemške obračunske blagajne in naše Narodne banke, Velika večina rodbin teh izseljencev živi na deželi in jim zamenjava čekov v dinarje dela veliko stroškov in težav. Poleg tega je vrednost čekov B proti vrednosti nemške marke znatno nižja, tako da so poleg stroškov, ki jih imajo ljudje z zamenjavo, oškodovani še na razliki med tečajno vrednostjo marke in čekov B. Z ozirom na to je ministrstvo za socialno politiko in narodno zdravje, odsek za zaščito izseljencev, interveniral pri Narodni banki v Bel-gradu, naj bi navedene čeke v markah prevzemali poštni uradi, ki naj bi izplačevali vrednost čekov v dinarjih. Za izgubo na tečajni vrednosti teh mark, ki je za ljudi, posebno še, ker so po večini zelo siromašni, precej znatna, naj se pri tekočem računu nemške obračunske blagajne pri Narodni banki poveča kvota za izseljenska izplačila. Zadeva je v resnici velike gospodarske važnosti za velik del naših izseljencev v Nemčiji. Uverjeni smo. da bo uprava Narodne banke to predstavko »Odseka za zaščito izseljencev« upoštevala in ji tudi ugodila. hodnje tako obresti kakor tudi odplačila glavnice dajejo v ta namen; c) da naj ji takoj sedaj ministrstva — zunanje, notranje in trgovinsko — naklonijo večje podpore za to, da sH preskrbi opremo in uredi večje prostore, primerne Izseljenski zbornici, nastavi primerno uradniško osebje in vodstvo celega velikega zasnovanega dela. Občni zbor nalaga odboru zveze nalogo, da zastavi vse svoje sile, da se ti sklepi izvrse in se doseže, kar predlaga in prosi, in sicer čimprej, ker je že mnogo zamujenega. P. Kazimir Zakrajšek. sti vse inteligente, da žrtvujejo malenkostno vsoto in se naroče na »Izseljenski vestnik«. Župnim uradom, ki so bili tako ljubeznivi, da so izseljensko nedeljo praznovali s svojimi fa-rani v cerkvi in zbirali za družbine potrebe, ga pošiljamo brezplačno. Lepo prosimo, nuj ga sprejemujo in mu posvete vsuk mesec nekoliko minut časa, da ga prečitajo. Pred vsem pa vabimo vse izseljence širom sveta, da ga naročajo in čitajo. »Izseljenski vostnik« mora postati list in last vseh izseljencev celega sveta, vez, ki jih veže vse v eno celoto. Tu naj bi poročali ne samo izseljenci iz držav Evrope, temveč tudi obeh Amerik, Severne in Južne. Vsi imate veliko skupnega med seboj, vsi se zato lahko navdušujete med seboj za navdušeno kulturno, versko in narodno delo po naselbinah. Vse, ki ga že dobivate in ste naši naročniki, lopo prosimo, agitirajte zanj med svojimi rojuki po naselbini in ga priporočajte. Veliko delo za narod boste s tem izvršili. Ne prazne besede za narod, temveč delo je tisto, ki pokaže narodno srce Slovenca. Naročnina je tako majhna, da jo zmore vsak izseljenec, samo malo dobre volje je treba. Mi bi radi list povečali in lepše opremili, pa nam manjka sredstev. Vendar mislimo, da mora list, ki naj je glasilo nad pol milijona Slovencev, res postati list, ki bo v ponos izseljencem in nam tu doma. Bratje in sestre, pomagajte nam! Za sebe delate, če nam pomagate pri delu za vas. Vse dosedanje zveste prijatelje in naročnike tu doma in na tujem pa iskreno pozdravljamo. P. Kazimir Zakrajšek. Za naše sezonske delavce Naši sezonski delavci, ki odhajajo leto za letom v več tisočih v Francijo, Nemčijo uli tudi na jug, zaslužijo našo posebno (pozornost in skrb. To so kakor pridne čeuelice, ki hite ven na tu in v razne kraje na naš jug iskat dela in se vračajo potem domov s svojim prihrankom. O tem je bil priobčen v »Slovencu« z dne 1. februarja primeren članek, ki nasvetuje zlasti dve stvari: da se z njimi vodno pošljeta tudi slovenski duhovnik in socialni delavec kot nekak nadzornik. Duhovnik bo skrbel za nje versko in moralno. Obiskoval jih bo zlasti v času bolezni, jih zbiral, v kolikor bo to mogoče, večkrat k skupnim pobožnostim in jih varoval pred moralnimi zablodami in moralnim in idejnim okuženjem, Socialni delavec, nadzornik, bo pa skrbel, da ne bodo izkoriščani, da se bodo pogodbe, narejene z njimi tu doma pred odhodom, tudi strogo izvajale. Skrbel bo za njih tvarne, socialne in delavske koristi. Svetoval jim bo in pomagal pri varčevanju zasluženega denarja in pri pošiljanju tega denarja domov. Druižiba sv. Rafaela je dobila od njih zadnje leto mnogo pritožib. Te pritožbe smo pošiljali na razne strani in prosili za nje, da se vsak primer preišče in uredi. Na splošno so sezonski delavci zadovoljni in gredo radi vsako leto zopet nazaj. Za vse primere krivic ali nekorektnega postopanja z njimi se ie pa Borza dela v Murski Soboti zavzela in sklenila da taki gospodarji ne bodo več dobili delavcev. Vendar pa se gode in se bodo godili primeri nerednosti in zato je varstvo nujno potrebno. Že ti primeri nerednosti, ki so bili sporočeni Družbi sv. Rafaela, četudi posamezni, kriče po varstvu in skrbstvu. Kako boleč je bil na primer dogodek, ko je mater, ki je v stiski zapustila doma svojo družino in šla po kruha za svojo družino v Francijo, gospodar prisilil, da je postala mati, En sam tak primer je že tako velik, da to zahteva. Družba sv. Rafaela je vložila na vse odločujoče oblasti krepke vloge s prošnjo, da se vse poskusi, da se to nadzorstvo tudi izvede. Finančna sredstva za to so dana v glavarini, katero morajo ti delavci pri svojem odhodu plačati v izseljenski fond. Kar pa tu manjka, naj pomagajo družbe, ki te delavce najamejo. Vsekakor pa je to vprašanje zelo važno in pereče. Upamo, da se bo našla tudi za to vprašanje ugodna rešitev. Družim sv. Rafaela bo vse storila v ta namen. P. Kazimir Zakrajšek. Mirko Kunčič: Rudarska deklica Moja prva misel zjutraj, ko se prebudim, očka moj, si ti! Pod zemljo dan za dnem vdihavaš prah strupen in dim. Moja druga misel zjutraj, ko se prebudim, mamica, si ti! Kot roža v sončno luč v tvoj objem zahrepenim. Tretja misel pa kot pelin kane zjutraj mi v mladost: to si ti, moj kruh vsakdanji! Smrtni znoj očetov piješ, materinih solz bridkost. Predpisi za zaposlitev tujih delavcev v Holandiji Dovoljenje za zaposlitev tujih delavcev vHo-landiji se izstavlja samo delodajalcem in to na podlagi predhodne prošnje. Tujim delavcem se dovoljenja za zaposlitev ne izstavljajo, Za zaposlitveno dovoljenje mora delodajalec plačati takso v iznosu 2 hoi. gold. (48 din), za podaljšan ie dovoljenja pa 1 liol. gold. (24 din). Naši delavci morejo na delo v Holandijo samo, ako jim je holandski konzulat izstavil potrebno vizo — ta se pa izstavi šele tedaj, kadar je urad za zavarovanje proti brezposelnosti in posredovanje za delo dal izjavo, da za>-poslitvi ne ugovarja. Poleg tega mora vsak delavec dobiti, preden se vseli v Holandijo, izjavo delodajalca, da ga sprejme na delo. Čim dospe delavec v Holandijo, mora dati to izjavo overiti na pristojni policijski upravi. V primeru, da delavec menja delodajalca, mora novi delodajalec ponovno prositi za dovoljenje za zaposlitev tujega delavca. Dovoljenje za zaposlitev, katero je imel delavec pri prejšnjem delodajalcu, izgubi svojo veljavo. O vprašanju, uli sme brezposeln tuji delavec še nadalje bivati v Holandiji, odloča policija. Navadno bivanje dovoli pod pogojem, da delavec razpolaga s potrebnimi sredstvi za preživljanje. Pogoji za zaposlitev tujih delavcev v Švici Pred časom so zašla nekatera naša dekleta tudi v Švico in so bila tam zaposlena kot sobarice. Pa tudi iz Koroške jih je tam precej. »Oe-sterreicherinen«, kakor jim tam pravijo, so znane kot zelo pridne, dobre in delovne moči. V zadnjem času so dovoljenja za zaposlitev tujih delavcev zelo omejili. Tudi delavci morejo dobiti v Švici zaposlitev le na podlagi predhodne odobritve kantonske oblasti in naknadni odobritvi zvezne vlade. Takse za zaposlitev so zelo neznutne. Delavec-tuji državljan, uko dobi pravico do zaposlitve, plača davek, ki se stopnjuje po višini njegovega zaslužka. V Švici bi mogli dobiti delo, toda samo za določen ča«, delavci-čevljarji, ki so posebno izvež-buni v delu za letne sandale. Dovoljenje katerega dobe za zaposlitev tuji delavci, velja samo za delavca in delodajalca, za katera je iz- • stavljeno. Izmenjave službenih mest so mogoče le na podlagi kakih intervencij, katere morejo pri pristojni oblasti izvršiti samo delodajalci. Kljub temu, da ima Švica malo svojih delavcev v drugih državah, ima sklenjeno socialno pogodbo o vzajemni zaposlitvi delavcev s Francijo in Italijo. Dopisnikom! Dopisi za prihodnjo številko ,Izseljenskega vestnika" morajo biti v uredništvu do 4. marca, zato, prosimo, pohitite z dopisi. Izseljenska zbornica v Ljubljani Propagandni odsek Da bo Izseljenska zbornica last vsega našega naroda doma in na tujem, je potrebno, da se je oklenejo vse plasti našega naroda in da z njo tudi aktivno moralno in finančno sodelujejo. Naš odsek je razposlal vabila za vstop v Izseljensko zbornico vsem župnim uradom v ljubljanski škofiji, vsem občinskim uradom, prosvetnim društvom, fantovskim organizacijam, dekliSkim Ikrožkom, dekliškim in fantovskim Marijinim družbam. Vsem omenjenim smo poslali pravila Izseljenske zbornice, pojasnilo o delovanju zbornice in vprašalno polo. Toplo prosimo, da bi naše prošnje vsi omenjeni upoštevali in nam čimprej javili po priloženi vprašalni poli svoj pristep k Izseljenski zbornici. Do sedaj se je priglasilo že 30 društev k Izseljenski zbornici. Da bomo mogli ustreči nekaterim društvom, ki nas prosijo za razna skioptična predavanja, jim sporočamo, da bo prva serija skioptičnih slik iz življenja naših izseljencev kmalu gotova. Za to serijo slik pripravljamo tudi besedilo. Naiše rojake širom sveta toplo prosimo, da nam pošljejo slike cerkev, šol, naselbin, rudnikov, narodnih domov, pomembnejših osebnosti in podobno, Izseljenska zbornica želi imeti za vsako sloveiksko naselbino v širnem svetu posebno serijo skioptičnih slik, katere bomo nudili narodu tu doma v pouk in večje zanimanje za vas, ki bivate daleč od rodne domovine. Verski odsek V kratkem bo izšla okrožnica na župne urade in izseljenske dušne pastirje, katera opozarja na rak rano našega izseljenstva, brezbrižnost in skrajno versko zanemarjenost. Brez dvoma nosijo za to dejstvo vso odgovornost tisti odločujoči činitelji našega javnega življenja, ki bi zadevo že zdavnaj lahko uredili, pa nalašč niso hoteli. Vedno slišimo eno in isto pesem o naših bratih v tujini: »naša kri, pomagajmo našim bratom«; govorimo in pišemo tudi o moralni stiski naših izseljencev, toda resnično pomagati jim tozadevno nismo mogli, žal, ker — kakor že omenjeno —nevidna, a močna roka vse to pošteno delo ovira. Najbolj žalostno dejstvo pa je to, da se o teh razmerah niti pisati ne sme, da ne bi javnost bila poučena o teh zadevah. Posebno zanimivo poglavje bi bila naša diaspora. Imamo dokaze, a juvnost ne sme biti informirana o krivicah, katere mora mirno prenašati naš brat in sestra v socialnem in verskem oziru. Ako je odločujočim činiteljem to vseeno, nam katoličanom to ne sme biti. Smatrati moramo za našo dolžnost — za katero nosimo tudi odgovornost pred Bogom —, da pomagamo po naših skromnih močeh našim v tujini. Da naš rod v tujini ohrani sv. vero. na tem nam mora biti ležeče, ker je vera podlaga vse časne in večne sreče. Zavedati se moramo, da nam je danes bolj ko kdaj prej treba verske izobrazbe. Kako bomo sicer mogli braniti vero pred sovražnikom, ako tega ni. Pa samo poučen biti v verskih stvareh še ne zadostuje, 'lreba je tudi živeti po veri. Kako bomo v tem pomagali našim bratom v tujini? Kako pomagati, ko nas pa loči taka daljava, bo rekel ta ali oni. Imamo v rokah mogočno orožje, katerega se pa mi katoličani premalo poslužujemo. Imenuje se »tisk«, Posnemajino v tem naše nasprotnike. Kako med izseljenci deluje slab tisk, Koliko veri škodljivih listov imamo med našimi izseljenci, a tako malo dobrih. — Kdo nosi to krivdo? — O posledicah slabega berila ni da bi govoril. Zadosti vidni so »uspehi« na tem področju naših nasprotnikov. Slabo berilo najprej človeka moralno uniči, da tako postane suženj tistih, ki potem malega človeka tem lažje fizično izkoriščajo. Moralno uničeni rod tudi ne bo imel nobene odporne sile proti krivicam, ki se mu gode kot socialnemu bitju. Naš človek v tujini ne izbira mnogo. Vesel je vsake stvari, ki jo dobi iz domovine, ne meneč se za to ali je tisto dobro ali slabo, samo da je — domačq. S to miselnostjo moramo računati, zato mora biti naša dolžnost, da darujemo za »Tiskovni sklad« pri Rafaelovi družbi bodisi z. dobrimi knjigami ali z denarno podporo. Naša skrb naj bo, da dobra knjiga preplavi sleherno naselbino našega izseljenstva. To bi bil prvi korak k izboljšanju naših tako žalostnih razmer med izseljenci. Posnemajino na tem področju druge narode! Ni še dosti, da pišemo dobre knjige, — pravi nemški pisatelj Stalberg, — treba jih je tudi razširiti. Pisatelj ne more biti vsak, pač pa lahko oznanjevalec katoliške ideje, ki jo širijo dobre knjige. Torej na delo za dobro stvar! Šolski odsek Sladka materina govorica, lepa mimo zemskih vseh glasov... je zapisal pesnik Anton Medved. Naši izseljenci gotovo doživljajo pravo vsebino teh besed, Materino besedo bi radi ohranili nedotaknjeno svojim otrokom. Pa kako so mnogi žalostni, saj vidijo, da otroci skoro ne znajo več slovenskegu jezika. Ne smerno se temu čuditi. Pomislimo, kakšna je pot slovenskega izseljenskega otroka: tuje šole, delo pri tujih gospodarjih. Polagoma zamira v njem narodna zavest in z njo materin jezik. Zganiti se moramo v domovini in jim nuditi pomoč. Kamor sami ne moremo, najde pot slovenska knjiga, slovenski časopis. Vsem rojakom bi morali poslati v tujino knjig in revij. Naj bo naša prošnja rojakom v domovini: Pošljite nam knjig in letnikov revij, s katerimi bomo razveselili naše izseljence, zlasti v izseljenski mladini vzbudili zanimanje za domovino njenih staršev. Rojake v tujini pa prosimo: Dajte mladini slovenskih knjig, naj jih bere. Berite knjige z Ameriško časopisje poroča, da je 1. januarja 1. 1938. stopilo v veljavo zavarovanje proti brezposelnosti. 11,000.000 ameriških delavcev bo s tem zakonom zavarovanih za primer brezposelnosti. Okrog pol bilijona dolarjev, kateri se bodo zbrali od prispevkov, iki jih bodo plačevali delodajalci, bo vsalko leto po 1. januarju na razpolago za brezposelne delavce. Razen v enajstih državah (vseh je 48) v Združenih državah Severne Amerike bodo vsi delavci deležni v primeru brezposelnosti podpore iz tega zavarovanja. V teh državah so nekatere omejitve, tako na primer: da dobe pravico do podpore delavci tistih podjetij, ki zaposlujejo več kot 2 ali 4 delavce. Delavec, ki je izgubil zaposlitev, se bo moral zglasi pridobil enake zasluge kot podpredsednik zdravstvenega odbora pri Društvu nL/odov, odhaja sedaj v Ameriko. Tja ga je pozvala Rockefellerjeva ustanova, naj hi predaval na več znamenitdi ameriških vseučiliščih o higieni. St. Michael, Minn. V župniji sv. Mihaela, kjer je zvesto pastiroval 34 let, je nenadoma umrl priljubljeni slovenski župnik Anton Mikš. Kako priljubljen je bil med našimi izseljenci, je najlepše pokazal pogreb, katerega so se polnošte-vilno udeležili vsi farani. Pogreba se ie udeležilo tudi nad 100 duhovnikov z nadškofom John G. Murrayem na čelu. Naj počiva v miru! Država Wisconsin daje priznanje škofu Baragu. Država Wisconsin ie izdala spominsko knjigo z naslovom »The Wisconsin Blue Book«, ki obsega 710 strani. Na strani 11. se pisatelji spominjajo tudi našega slovenskega misijonarja in škofa Friderika Barage z naslednjimi beseclami: »V juliju 1855 je prišel katoliški misionar (kasneje škof) Father Frederick Baraga na Madeline otok, kjer je kmalu zatem postavil kapelico, kjer je daroval prvič sv. mašo dne 9. avgusta istega leta. Father Baraga je imel ondi s svojim misionskim delovanjem več uspeha kakor pa njegovi protestantski sosedi; vztrajal je, medtem ko so protestantski inisionarji zapustili kraj. Father Baraga je bil zelo učen gentleman, kakor tudi vnet duhovnik. Leta 1837. je dal v Parizu tiskati svojo knjigo, v kateri opisuje severne Indijance; to je ena izmed najbolj redkih publikacij iz prve dobe države Wisconsin. Kasneje je največ deloval med Menomonie Indijanci.« New York. Zaslužni jugoslovanski novinar in lekarnar Ivan Mladineo je dne 6. januarja umrl na raku, star šele 49 let. Njegovo najpomembnejše delo je »Narodni adresar«, ki obsega 1244 strani in vsebuje vse naše postojanke v Severni Ameriki. Chicag o. Katoliški Slovenci v Severni Ameriki so začeli izdajati novo mesečno glasilo »Novi svet«, v katerem bodo objavljali zgodovino našega izseljenstva iz vseh številnih naselbin po Severni Ameriki. Novo glasilo toplo pozdravljamo in mu želimo lepih uspehov! Prometno ministrstvo je sporočilo Rafaelovi družbi v Ljubljani, da imajo vsi naši izseljenci, ki obiščejo svojo domovino, pravico do 50% popusta na vseh jugoslovanskih železnicah in na vseh državnih rečnih plovidbah. Teh ugodnosti se lahko poslužujejo sest mesecev vsako leto. Kotiček izseljenske mladine Velecenjeni g. urednik! Že več let čitam vaš list, četudi sem komaj dvanajst let star. Rojen sem bil na Francoskem in če tudi nisem poprej nikoli hodil v slovensko šolo, sem znal čitati, posebno pa vaš list. In tako sen? na Francoskem rastel do svojega devetega leta. Takrat je pa moral ata iti domov v Jugoslavijo, ker je mama zbolela in ata ni hotel še dalje ostati tam na Francoskem v Alzaciji-Lo-reni. Tako sem prišel v maju 1935 v vas Hlebce, kjer je oče kupil hišico, in začel sem hoditi v slovensko šolo v Lesce. Kar težko mi je šlo v začetku. Pa imel sem tako dobrega učitelja g. Rutarja Ludvika in sem se tako rad učil. Nekoč v začetku junija sem pa na cesti srečal mladega slovenskega duhovnika, ravno takrat, ko sem šel v šolo. Hodil sem sam, ker se z drugimi tovariši še nisem dobro pcnal. In tisti g. duhovnik me je začel spraševati o šoli, o tej novi šolski zgradbi, ki jo imamo v Lescah, pa sem tako težko odgovarjal. Nazadnje pa sem povedal, da bolj razumem francosko in je gospod začel kar francosko. Kako sem bil vesel, da me po dolgem času nekdo še razume. Gospod je bil tako prijazen z menoj in takrat nisem vedel, da je bil to g. župnik z otoka Žirje pri šibeniku v Dalmaciji, g. Ferdinand Koled-nik, Gospod je bil tako dober in je govoril z mojim očetom. Potem me je pa sprejel na počitnice na tisti otok še z osmimi drugimi dijaki iz Slovenije, ki jih je takrat imel tam na morju. Potem pa sem imel še to srečo, da mi je bil g. župnik za birmanskega botra. Z nekim drugim slovenskim fantom iz Maribora naju je oba birmal prevzvišeni g. škof Mileta v Šibeniku. Kako sem bil takrat vesel in srečen! Tudi morje sem takrat prvič videl in se po njem takrat tako rad vozil. Dobri g. Kolednik je pa kmalu nato odšel na Francosko kot izseljenski duhovnik. Takrat je eden tistih dijakov, ki je bil tudi po dobroti g. Kolednika tam na počitnicah, napisal v list »Naša zvezda« nekaj v zahvalo v članku »Dalmatia est terra«. Zdaj je pa tedanji dijak že bogoslovec v Ljubljani, g. Anton Mušic. Iz Francije mi je potem moj g. boter še velikokrat kaj pisal in mi je vedno pravil, naj se pridno učim slovenščine, da bom enkrat še lahko šel nazaj v Francijo med naše izseljence in jih bom lahko učil, če bom sam tako srečen, da bom kdaj duhovnik, če pa ne, bom pa učitelj. In zdaj že hodim v Kranj v gimnazijo in se prav z velikim veseljem učim. še no-benkrat Vam nisem pisal, velecenjeni g. urednik, čakal sem pa vedno, da bom že znal res lepo pisati, ker drugače vem, da me ne boste hoteli v naš otroški kotiček sprejeti. In zdaj tudi nisem več v ljudski šoli, sem že dijak, pravi slovenski dijak, zato se pa tako rad učim, ker sem že poskusil tam pri 1'rancozih, da je res težko biti slovenski fant tam med samimi tujci, ki se iz nas norčujejo. In naši slovenski otroci tam nimajo več kakor samo dobrega g. Janko-viča kot učitelja in nikogar drugega, le dva duhovnika sta tam, g. Stanko Grims in g. Anton švelc. Mene je pa še posebno rad imel g. Kastelic Jožef, ki nas je pa takrat zapustil in šel med argentinske Slovence. Zdaj tudi moj boter g. Koiodnik ni več med francoskimi Slovenci; šel je med koroške Slovence in je tam blizu Celovca. Ker že znam tudi malo nemško, ga bom v počitnicah obiskal. Vem, da se bom še kje našel med slovenskimi otroci, ki pa bodo najbrž nemško govorili, kakor sem jaz nekdaj tam v Alzaciji moral francosko. Veliko sem Vam danes napisal, velecenjeni g. urednik, to pa zato, ker Vam še nikoli nisem pisal. Upam, da boste z mojim pismom zadovoljni. Kaj več Vam pa spet drugič napišem; za danes Vas pa prisrčno pozdravljam in vse otroke, ki bodo to brali, vdani Ladko Gatej, dijak I. razreda gimnazije v Kranju. Kaj delajo naši po sveta Belgija Winterslag. — čitatelji Izseljenskega vestnika nam bodo oprostili, ker šele sedaj poročamo o delovanju našega društva sv. Barbare v preteklem letu. V preteklem letu smo ustanovili novo Jugoslovansko podporno društvo sv. Barbare in odsek društva žen in deklet. Imeli smo že tudi nekaj prireditev v prid društvene blagajne. Obiskali smo tudi božjo pot Kevelaer v Nemčiji. Dne 12. decembra smo uprizorili igro, ki nas spo. iinja na svetovno vojno, z imenom «A njega ni«. V precejšnjem številu so nas obiskali rojaki iz drugih revirjev, zlasti iz Ey'sdena. Med njimi je bilo večje število pevcev, ki so med odmorom zapeli nekaj prav lepih pesmic, tako da na človeka res napravi vtis, kakor da je doma na lepem Slovenskem in ne tu v tujini. Zato najlepša hvala pevskemu zboru iz Eysdena za njegovo požrtvovalnost, ker se je odzval našemu vabilu. Najlepša hvala tudi učitelju g. Stovičku, ki je igralce prav lepo našminkal. Da je igra dokaj dobro uspela, gre predvsem zahvala vodju igre g. Francu Čopu. Pri igri so bili navzoči tud izseljenski poslanik g. Spahič, učitelj iz Se-reinga g. Tomo Dragovitch in naš pater g. Hu-golin Prah. Dne 36. decembra smo praznovali družinski večer. Pomen tega večera nam je naš g. pater prav lepo razložil. Da bi bil večer čim prijetnejši, smo zapeli tudi nekaj pesmic. Nato je bilo obdarovanje otrok. Dne 9. januarja tega leta smo imeli Občni zbor. Odbor je ostal deloma neizpremenjen. Za predsednika je bil ponovno izvoljen g. Anton Kadivnik, podpredsednik Josip Krhlanko, tajnik Walter Kadivnik, blagajnik Franc Ajdovšek; preglednika: Janez Perkopec in Franc Klun; vodja iger Franc Čop. Načelnica ženskega odseka je Marija Mernik. Omeniti moram, da je predsednik društva g. Anton Kadivnik prazno- val s svojo soprogo srebrno poroko. Pozabili niso nanj člani in članice društva. Nabrali so precejšnjo vsoto denarja, s katerim so kupili prav lepo darilo, za kar jim najlepša hvala. Na zborovanju je bil navzoči tudi naš pater g. Prah, ki je zelo priljubljen med našimi rojaki. Rojak. Eysden. — Ker se nobeden ne oglasi, bom pa jaz omenil nekaj novic. V zadnjih mesecih starega leta srmo imeli vse polno prireditev v obliki vinskih in klobasnih trgatev, pri katerih so nekatera društva prav lepo zaslužila. Zelo lepo, bodo vsaj lepše in bolie podpirala naše bolne in ponesrečene člane. Nekateri se pritožujejo, da bi bile te prireditve lahko bolje obiskane. Vzrok je prvič v tem, ker so bile nrireditve preveč hitro ena za drugo, drugič, ker so preveč enostavne in tudi precej drage in se rado zgodi, da so proti koncu preveč pretirane in je videti vsa stvar kot izkoriščevalna. V novem letu se nam obeta zopet več kulturnih prireditev. Sliši se, da se pripravljajo zopet za igre. To bo bolj privlačno, ker je vsaka igra drugačna, mnogo cenejša za naše ljudi, kakor so pa trgatve. Društva pri teh prireditvah nekaj shranijo v podporni fond, poleg tega imajo pa še moralni uspeh. V začetku januarja smo imeli oW. zbor društva sv. Barbare. Odbor je podal poroiik) o celoletnem delovanju. Iz poročila je razvidno, da blagajna dobro napreduje, kar je glamo, pravijo nekateri. Bali smo se že, da nam bedo pri podpri kaj primaknili ali čkaaruio znižali, pa ni bilo nič. Ker ni bilo ugovorov, je predaed-nik razrešil stari odbor in so se nato vršile volitve. Izvoljen je bil z malo izpremembo zopet stari odbor. Nikakor pa ne moremo odobravati tistega oklevanja in cinouja, ki «mo (a iliiali od nekaterih. Malo več možatosti in dobre to- 1 jo bi bili lahko pokazali, če jim je društvo res pri srcu, in ne iskati samo prepirov. Predsednik je imel dosti dela, da je vso stvar pravočasno zavrl in tako izvedel volitve do konca, čeprav s težavo. Tako so prevzeli svoje funkcije nekateri z različnimi pogoji, nakar so se zahvalili za zaupanje in smo se razšli. Kako in kaj bodo v bodoče delovali, se nismo nit pogovorili. To bomo videli. — Ker nas je sv. Miklavž obiskal bolj pozno, ga tudi jaz omenim bolj pozno. Vsa prireditev je bila lepa in razveseljiva, posebno za naše male. Vso stvar so organizirala tukajšnja društva skupaj, kakor po navadi vsako leto na dan sv. Miklavža in na božični večer. Obžalujemo, da nas ni obiskal tudi naš pater g. llugolin Prah. Vzroke smo slišali. Ni pa bilo lepo in tudi ne vzgojno za mladino. Izjave v znak protesta bi si nekateri lahko prihranili za prihodnjič. Eysdencan. Avstrija Dunaj. — Desetletnica Slovenskega krožka, Dne 7. oktobra 19(27 ustanovljeno edino slovensko društvo na Dunaju je. praznovalo svojo desetletnico v prostorih češkega Narodnega doma v Turnergasse št. 9. Kljub konkurenčni prireditvi Hrvatice Divne Radičeve v Uraniji je bila dvorana Narodnega doma skoraj popolnoma zasedena, kakor ne že redko poprej. Med odličnimi gosti smo opazili g. poslanika Branka Lazareviča. Poleg njega so bili gg. častni generalni konzul Juraj Josimovič, tajnik poslaništva Dobrivoje Brakovič, poslevo-deči podpredsednik jugoslovansko-avstrijske trgovske zbornice pi. Stirling, predsednik srbske cerkvene občine Svetislav Jovanovič, predsednik manjšinjskih kongresov dr. Wilfan s soprogo, dr. Engelbert Besednjak s soprogo, ravnatelj Zdravko Katnik od podružnice »Putnika«, zastopniki jugoslovanske rečne plovbe, združenja jugoslovanskih žen, češke plovbe, zastopniki raznih čeških društev na Dunaju, zastopniki hrvaškega gradiščanskega društva s predsednikom Krueszom in cela vrsta naših odličnikov. Od raznih slovanskih društev na Dunaju so prišli topli pozdravi in čestitke. Iz domovine so prispele razne čestitke, tako od bivšega člana in odbornika dr. Babnika iz Maribora, od škofijskega ordinariata v Mariboru itd. Osebno je bil slučajno na Dunaju bivajoči okrajni glavar iz Šmarja pri Jelšah dr. Karlin. Vse odlično občinstvo je bilo s prireditvijo jako zadovoljno, Pozdravni govor predsednika Trosta je bil burno pozdravljen. Naglašal je važno nalogo, ki jo odlično izpolnjuje krožek v tem velikem svetovnem mestu, in pozival članstvo k zvestobi do materinskega jezika in naše ožje in širše domovine. Končno je prečita! pismo našega ustanovitelja Andreja Gabrščku iz Ljubljane, ki je bilo živahno sprejeto. Nato je nastopil društveni iamburaški zbor 36 članov in članic, ki ga je bilo divno videti v tako odličnem številu. Pod vodstvom prof. Kle- ma Viškoviča je dovršeno odsviral njegovo izvirno skladbo »Slovenska fantazija« in Čingri-jevo »V samoti«. Pevske vložke »Danici«, »Gor čez izaro« in »Po jezeru« je odlično pela gdč. Toni Loutkova. Morali so dodati še eno točko »španjolko«. Na koncu ni bilo odobravanja ne konca ne kraja. Gdč. Ksenija Kušejeva je lepo zapela tri skladbe: «0, da deklič je«, »Uspavanka« in valček iz nove opere Ileltea, ki ste jo slišali te dni v ljubljanski operi prvič. Žela je viharno pohvalo. Nato je nastopil spet viharno pozdravljen predsednik g. Anton Trost, ki jc odigral Stan-čičev »Preludij« in svojo skladbo »Fantazija na slovenske narodne pesmi* in izven programa jc moral dodati »Balkanski ples«. Komaj se je polegel vihar odobravanja klavirskemu virtuozu Trostu, že se je razlegal po dvorani živahen pozdrav opernemu pevcu g. Antonu Dnnoti z državne dunajske opere, ki je dovršeno pel »Poslednja noč«, Krekovo »V brezupnostk in v De-vovi prireditvi koroško »Gor čez izaro«. Dodati jc moral še »Potrkan ples« in končno »En starček je živel«. Koncert je zaključil krožkov mešani zbor 46 pevcev in pevk, ki je dovršeno zapel Fleišmanovo »Luna sije« in narodno »Ljubica povej, povej«. Zadovoljni in ponosni smo se razšli in nesli s seboj lepe spomine na desetletnico našega edinega slovenskega društva na Dunaju, v ponos domovini, ki jo tako častno zastopa v tujem svetovnem mestu. Iz domovine prihajajo polagoma darovi za »Krožek«, ki bodo pozneje izkazani. Prisrčna hvala darovalcem! Prosimo še nadalje! Dodajam poročilu, du smo imeli 9. februarja običajno Svetosavsko besedo v Kursalonu ob Ringu. Naš tamburaški zbor je nastopil v izbranem odličnem številu tudi na tej veselici, kakor je nastopal prejšnja leta. Zadnje časa sta nam umrla dva člana: 81 letni Žokar in ga. Štrusova, tudi nad 80 let stara. Nemčija Herne. — Dopis. Gospodu, ki ni podpisan na dopisu »Iz popotnikove torbe«, pa zelo lepo popisuje svoje življenje, se iskreno zahvaljujemo za obširno pismo in informacije. Ko bomo prejeli še nadaljnje dopise od nepoznanega gospoda, bomo skušuli vse objaviti. Sprejmite vi, nepoznani gospod, in vsi naši rojaki v Nemčiji tople domovinske pozdrave! Gladbeck. — V nedeljo 16. januarja smo se zbrali na mesečnem sestanku. Ob pol 5 smo imeli večernice, katere je imel novomašnik č. g. kaplan Čepin. Ob tej priliki je imel tudi svojo prvo pridigo, ki je dokazala, da bo postal izvrsten govornik. Enako lepo je tudi zapel lav-retanske litanije. Pri službi božji je naš pevski zbor prepeval lepe božične pesmi. Po večerni-cah smo imeli zborovanje. Predsednik društva sv. Barbare g. Dobrave jc vse zoborovalce prisrčno pozdravil, posebno pa še č. g. kaplana Cepina. Nadalje je še omenil, da ne bo duhovnega vodja č. gospoda Tensunderna, ampak da pride v nedeljo 23. januarja gotovo na našo veselico. Predsednik se jc nato spominjal umrle članice Marije Žagarjeve. Omenil je, koliko je rajnica pretrpela za časa svoje bolezni, dokler je ni ljubi Bog poklical k sebi. Prosil je vse člane in članice za obilno udeležbo pri pogrebu, ki je bil v sredo 19. januarja. Vsi navzoči so rajnki zaklicali: Slava! Č. g. Čepin nam je lepo pripovedoval o Dalmaciji, kjer je bil posvečen za duhovnika. Govoril jc o Dalmatincih, njihovem življenju ter njihovih tradicijah. Mnogo pa je povedal tudi o oslih, katerih imajo v Dalmaciji v velikem številu. Kako jc ta žival pametna, nam je orisal v mnogih dogodkih, katere je sam doživel. Za kratek čas nas je obiskal domači duhovnik č. g. Niehoff. Predsednik ga je prisrčno pozdravil, nakar je zborovalcem naznanil, da pride v četrtek 20. januarja v Porurje naš zunanji minister ter ministrski predsednik g. dr. M. Stojadinovič, ki je včeraj prispel v Berlin, da si ogleda nemško industrijo. Po zborovanju smo poslali ministrskemu predsedniku v Berlin pozdravni brzojav. Predsednik nas je vse navzoče povabil, da se v velikem številu udeležimo sprejema. Predsednik je nato zborovanje zaključil. V nedeljo 25. januarja pa smo imeli lep dru- Franc Ribič, rudar, Merlebach, Francija: Naš obisk v domovini (Konec) Dne 31. avgusta simo se zgodaj zjutraj dvignili iz sladkega spanja. Po poljih in travnikih je blestela rosa in kakor biser so bile videti njive posejane z ajdo, škrjanček se je že oglasil in nas spremljal s svojo drobno pesmijo, da smo laže in bolj veselo šli z bratom in teologom Stankom Straškom v Zibiko k sv. maši. Po sv. maši smo šli na izlet na Tinsko goro. Tam sta komaj nekaj metrov narazen dve cerkvi. Ena je posvečena sv. Ani. druga pa Materi božji. Spredaj pred cerkvijo Maitere božje visi visoko na pročelju misijonski križ, okoli njega pa raste vinska trta s skoraj zrelim grozd jem. Ta pomembni prizor sem dolgo opazoval. S Tin-ske gore je krasen razgled. Olkoli nje se vidijo same vinske gorice in rodovitna polja, v daljavi se pa vidi Donačka gora in Boč. Ob deveti uri se je oglasu zvon na čast Kristusovi smrti. To je v Sloveniji lepa navada, katere v tujini ne poznajo. Dne 1. septembra, ko se je že prikazalo sonce izza gora, smo šli s teologom Stankom Straškom na vlak. da nas popelje v RogaSko Slatino. Še vod kot drugod po Sloveniji smo šli tukaj mimo neštetih znamenj. Skoraj vsakih nekaj minut greš mimo kriiev in kapelic, kar priča, da živi tu veren in Bogu vdan narod. Rogaška Slatina leži v prijazni dolini z zdravim podnebjem in okoli nje se dvigajo vrhovi gora z vinskimi goricami in s stoletnimi hrasti. Pili smo mineralno vodo k treh vrelcev, «e ve- selo sprehajali po lepem cvetličnem parku in med visokimi, modernimi stavbami. V sredini parka je vodomet, na koncu parka pa spomenik sv. Janeza Nepomuka in malo više ob robu gozda stoji lepa kapelica sv. Ane. Popoldne smo sedli zopet na vlak in izstopili v trgu Šmarje pri Jelšah. Iz prijazne doline vodi pot k cerkvi sv. Roka. Ob poti navzgor je štirinajst kapel sv. križevega pota, ki predstavljajo Jezusovo trpljen je v naravni velikosti. V vseli kapelah je tudi naslikano Jezusovo trpljenje in smrt. V predzadnji kapeli so svete stopinje, božji grob in nazadnje kalvarija. Žalostno sem hodil jaz in moja družina minno teh kapel in pri vsaki smo se spomnili z molitvijo zaradi naših grehov tipečega Zveličaria in pri Kalvariji smo spoštljivo pokleknili. Nazadnje smo si še ogledali cerkev sv. Roka, ki je na vrhu hriba in jc res zelo lepa. Notranjščina jc vsa poslikana in ima nad vse krasne oltarje. Od tukaj smo krenili na pot in šli k sestri in svaku, ki sta nas že nestrpno pričakovala. To je bilo za nas zopet novo veselje in moja sestra se je od veselja večkrat zjokala. Moji otroci so se veselo igrali po trati in pri žubo-ročem potoku, ki teče mimo poslopja. Pobirali so jabolka, ki so padla na tla. Pri igranju je moja hčerka padla v gnojnico in je bila črna kakor zamorček. Dne 3. septembra smo Šli zopet na dom mo-jw?a očeta in od tam isti dan na Dol pri Hrastniku k moji sestri. Hiša stoji kakor na malem otoku. Na eni strani teče voda, ki goni miki, in na drugi strani teče tudi voda, ki ie pa mlin ne potrebuje. Voznik se ustavi in odloži napolnjene vreče in glas mlinskih koles se razlega po hiši, prah moke se pa zaganja v kote. Bil sem vesel in precej radoveden. Hotel sem vse iztalkniti in videti. Ko sem skočil po mali brvi, sem spodrsnil in padel v vodo blizu mlinskih koles. Bil sem popolnoma moker in vsi so se mi smejali. V nedeljo 5. septembra ob 11. uri, ko smo se dobro najužinali in bili pri prvi sv. maši, sva šla z mojim svalkom na izlet na Mrzlico, ki je 1119 m visoka. Med potjo sva obiskala sorodnike našega izseljenskega duhovnika g. Grimsa. Šla sva tudi mimo veliike skale, ki so ji dali ime Stog in malo više izvira voda Stožnica. Komaj ta voda zagleda beli dan in teče nekaj metrov, mora že goniti mlinsko kolo in odtod teče med skalovjem dalje v dolino. Na Mrzlici stoji nova koča Trboveljskega planinskega društva. Na levi strani koče blizu gozda stoji križ, da se popotnik lahko spomni na Tistega, ki je ustvaril visoke gore in vse, kar vidi človeško oko. Ko sva se pokrepčala z dobrim vinom, sva šla k Piramidi. Bil je krasen in sončen dan in moje oči so si privoščile mnogo lepega. Vidi se skoraj vsa Savinjska dolina, gora Oljka, Kum, Trbodie, Hrastnik, kranjsko in koroško gorovje. Ko sem sedel dolgo časa na Piramidi in si ogledoval prekrasno naravo, sem si mislil: kako velikanski je svet in kako majhen je človek. Samo en kamenček lahko pobereš in neseš s seboj. In ta majhen človek se hoče dvigniti proti Bogu. O zmota, o greh! 6. septembra sem šel z mojo družino na sprehod v Hrastnik in Trbovlje in naslednji dan zopet na moj dom. Spotoma smo izstopili v Celju, si ogledali mesto in se povzpeli na Miklavžev vrh, s katerega se vidi vse mesto, cerkev sv. Jožefa in razvaline Celjskih grofov. Na praznik rojstva Marije Device smo Be pe- štveni večer, kratke igre, petje in tudi člani, posebno še mladina, so prišli na svoj račun. Navdušeni »Živio« je zadonel po dvorani, ko je dospel med večerom naš duhovni vodja č. g. Tensundern. Da je bila veselica v vsem izvrstna, ni treba posebej poudarjati. Ko je predsednik zaključil večer, jih je bilo še mnogo, ki se niso mogli ločiti od nas. Naslednji dan, to je 24. januarja, pa je č. g. Tensundern blagoslovil novo zidano hišo našega rojaka, izseljenca Jožefa Moškona iz Koprivnice. Da bi bila družina Moškonova srečna v tej hiši, katero si je zgradila, želi vse društvo sv. Barbare, kakor tudi Roženvenska bratovščina v Gladbecku. Francija Slovenska šola v Merlebachu in okolici. Kako prijetno je človeku, ki se vleže na lepo postlano posteljo, tako sem dejal sam pri sebi, ko sem pričel tukaj s poukom. Niti sanja se ne tistemu, ki ni sam poskusil, kaj se pravi ustanavljati v Franciji slovenske šole. Najprej je križ s prostorom. Poljaki, Čehi in drugi imajo pouk v francoskih šolah, nas pa spodijo, češ, da nimamo tozadevne pogodbe. Kako to vpliva na francosko-jugoslovansko prijateljstvo, je seveda poglavje zase. Preostanejo nam še rudniške direkcije ali francoski župnik. Po dolgih prošnjah se da tu kaj izvrtati, povsod pa tudi ne. Včasih je dovolj, da protestira snažilka šole, pa te odpravijo. — Ko ie dobljen prostor, moraš znati privabiti otroke. Tukaj- nimaš nobenega sredstva, da bi jih prisilil. Treba je iti do staršev, nagovarjati, prositi in dokazovati, da je 5rav, če otrok zna tudi materin jezik. Hvala ogu, da je še precej dobrih, zavednih staršev, ki te krepko podpirajo. Ko imaš to urejeno, pa ti pridrvi v šolo velikanska mešanica. Eni znajo že nekaj slovenskega, drugi pa nič ali pa prav malo; eni so stari 6 let, drugi pa že 14; eni so prosti ob tem času, drugi ob drugem itd. Sedaj pa preizkušaj in sestavljaj oddelke, učni načrt, šolski čas in drugo. Vse to ti vzame ogromno truda in časa. Tu je bilo vse lepo urejeno, ko sem prišel. Komu gre zahvala? Tistim, ki jih marsikateri nepoučen izseljenec zaničuje, tistim, ki so svoj čas celo od naših oblasti prejemali brce za svoje požrtvovalno delo, to je našim izseljenskim duhovnikom, Naj jim bo vsaj na tem mestu izrečeno skromno priznanje in zahvala, da so prepeljali voz preko najhujših rebri. Po ravnem, upam, da mi ga ne bo težko vleči. Jankovič Janko, izseljenski učitelj v Merlebachu. Merlebach. — Odkar je pri nas slovenski učitelj, imamo več šole. Ustanovljen ie že citraški klub in kmalu bomo imeli tudi tamburaški zbor. Pri šolski sveti maši otroci prav lepo prepevajo. ljali jaz, moja žena, sestra in hrait na Sv. goro pri Sv. Petru. Voznik je priganjal kanja in vihtel bič po zralku. Ob 9. uri simo dospeli na vrh hriba, kjer je lepa romarska in Štajercem najbolj znana božja pot. Zanimivo je opazovati gorečnost po »v. maši. Verniki neprenehoma hodijo stoje ali kleče okoli kipa Maitere božje, ki Je v sredini cerlkve, in poljubljajo sv. svetinje. Jajbolj mi je šlo k srcu, ko sam videl, kako se posamezne skupine romarjev poslavljajo in hodijo okoli kipa Matere božje in pojo pesmi Mariji v slovo. Dnevi našega dopusta tečejo prehitro naprej. Da bi imel vež užitka v domovini, sem si sposodil kolo in se peljal 10. septembra v lepo Savinjsko dolino. Peljal sem se do Mozirja in se vrnil v Šmartno ob Palki. Od tami sem šel na goro Oljko in 9i ogledal tamkajšnjo cerkev. Popoldne je začelo deževati in sem v dežju vozil od Polzele pa do Grobelnega in prišel do kože moker, pa vendar vesel in srečen domov v našo vas Platinovce. Dan pred odhodom smo morali spraviti zopet našo prtljago v red. Moj oče, sestre in brat so mi dali toliko, da nismo vedeli, kam bi vse dali. 12. septembra smo se žalostno poslovili od mojega doma. Moj oče mi je s solzami v očeh de- jj j al: »Sin moj, sedaj se zadnjikrat vidimo. Star d sem in dnevi mojega življenja so potekli« in se bridko razjokal. Jokal sem se tudi jaz in sestre in brat. Vsi so šli nato z nami na železniško postajo. V Ljubljani smo šli na velesejem in si ga ogledali. Zvečer pa nas je brzi vlak odpeljal v tujino, iz katere zdaj romajo nate misli in sanje nazaj v domovino. O domovina, mi ljubimo tebe in ti moraš lju- pa biti nas! W Merlebach. — Kot vsak mesec, ie tudi januar prinesel nekaterim družinam veselje, drugim pa žalost. Nočna, mrtvaška sova je zaskovikala zopet na oknu dveh naših rojakov. V Habsterdicku je dne 12. januarja izdihnila verna slovenska mati Ro-potar Jožefa roj. Kompare. Rodila se je 31. decembra 1888 v vasi Sp. llrašče v Sav. dolini. Možganska kap jo je že večkrat opominjala, omenjenega dne pa jo je na zemlji ločila od njenega skrbnega moža in treh otrok. Dne 14. januarja je bila pokopana v Stiring-Wendel. V bolnišnici v Hochwaldu pa je dne 22. januarja izdihnil g. Štepec Dominik in zapustil žalujočo ženo Jožefo in malo hčerko. Imenovani se je rodil 27. julija 1898 v župniji Čatež na Dolenjskem. Pogreba, ki ga je vodil izseljenski duhovnik, se je udeležilo mnogo rojakov, zlasti članov »Edinosti«, ki so spremili z zastavo svojega člana na pokopališče v Merlebachu. Obema družinama izrekamo globoko sožalje, pokojnima pa želimo večni mir v Gospodu! Veselje pa je napolnilo družino Nusbaumer in sorodnike, £o se je hčerka Zofija, rojena 11. decembra 1906 v Hambornu, poročila z Jakobom Štucinom, rojenim v Cerknem pri Gorici dne 22. aprila 1900. Poročne obrede je izvršil izseljenski duhovnik iz Merlebachu v Creutzwaldu dne 24. januarja tega leta. Iskreno čestitamo! Veselje je zavladalo tudi v družini Kaliope iz Cuveletta, ko so starši dne 27. januarja tega leta praznovali srebrno poroko. Vsa družina se je udeležila službe božje in s pazljivostjo poslušala lepe slovenske molitve ob tej priliki. Bog daj, da bi dočakali tudi še zluto poroko! V mesecu januarju je prišlo 38 novih delavcev iz domovine v Merlebach na delo. Vsi prav lepo pozdravljeni! Bog daj, da bi ostali zdravi! Jugoslovansko pevsko društvo »Triglav« je 23. januarja ob 3. uri popoldne priredilo igro »Prisega o polnoči«,« ki je bila dobro obiskana in lepo igrana. Tudi pesmi, katere je znani pevski zbor zapel, so žele obilo burnega odobravanja, tako da so jih morali še enkrat ponoviti. Vsem igralcem, vsem pevcem in uglednemu društvu čestitamo in mu želimo tudi v bodoče kar najlepših uspehov! Tudi druga društva živahno delujejo. šola je v polnem razmahu. Otroci še niso bili nikdar tako navdušeni za pouk v našem jeziku kot sedaj. G. učitelj je takoj pridobil srca naših malih, ki že pridno pišejo naloge, se učijo na pamet lepe pesmice, prepevajo in igrajo, aa jih ie veselje poslušati! Starši, dobili ste sedaj dobrega prijatelja, le radi pošiljajte otroke v šolo! Neizprosna smrt kosi dalje... Velika žalost je zadela družino našega učitelja g. Jankoviča z obvestilom, da je umrla blaga mati Jankovi-čeve soproge ga. Katarina Lenarči. Črno peto sv. mašo z libero je opravil kot sedmi dan izseljenski duhovnik v stari cerkvi v Merlebachu dne 26. januarja. Spoštovani družini izrekamo globoko sožalje! Konec meseca decembra se je preselila v našo končno domovino mati Katarina Hočevar, rojena 25. aprila 1868 v vasi Gerovo (savska banovina). Umrla je po dolgotrajni in težki bolezni dne 30. decembra in bila pokopana na pokopališču v Hochwaldu na dan novega leta. »Tri-lav« ji je zapel lepo nagrobnico, izseljenski uhovnik pa se je v imenu roiakov poslovil od nje. Očetu in sorodnikom izrekamo iskreno sožalje! Nisem še končal poročila za »Izseli; vestnik«, ko mi javijo, da leži na mrtvaškem odru 16 letna deklica Kovač Elizabeta, hčerka Luke Kovača in Elizabete roj. Ojsteršek. Umrla je po dolgotrajni bolezni v bolnišnici v Forbachu, pokopana a je bila 1. februarja na pokopališču v Stirine-endelu. Potrto družino naj tolaži upanje, da je mlada, nepokvarjene deklica šla k Tistemu, ki zbriše vse solze in z večnim veseljem poplača vdano trpljenje! Vse naše umrle rojake priporočamo vsem v blag spomin! stanko iz Merlebacha. Merlebach. — Podpisana Jožefa Štepec se na tein mestu kar najlepše zahvaljujem vsem rojakom, ki so v tako velikem številu spremili na zadnji poti mojega rajnega moža. Zanvalju-jem se vsem, ki so skrbeli, da se je pogreb izvršil tako lepo, nadalje godbi, društvu »Edinost«, ki je z zastavo in s svojo veliko udeležbo pokazalo ljubezen do svojega člana. Zahvaljujem se tudi vsem, ki so darovali vence, in vsem govornikom na pokopališču. Vdova Jožefa štepec. Auduu le Tiche. — Pri plačevanju naročnine za »Rafaela« so nekateri tudi nekaj prostovoljno navrgli za tiskovni sklad. Tudi drugim ni zabranjeno storiti enako. — Pretekli mesec se ie tukaj ustanovila Katoliška akoija za žene. Lepo je, da so se žene prvega sestanka udeležile tako številno. 75 odstotkov vseh Slovenk se je vpisalo. Naj bodo sestanki majhno nadomestilo, ker nima kolonija možnosti imeti sem in tja slovensko službo božjo. Upajmo, da malo božje besede enkrat na mesec ne bo nobeni v škodo, pa tudi možje bodo lahko deležni pridige, če hočejo. 7'.nje sestankov sicer ne bo, pač pa naj vsak pošlje na sestanek svojo ženo* da mu bo vedela dati kak dober nauk, kadar ga bo željan. Aumetz. — Slovenska božja služba bo za naprej v temle vrstnem redu: Aumetz: vsako nedeljo kakor po navadi ob 8. uri. Pred mašo se spoveduje. Tuquegnieux: 1. in 3. nedeljo v mesecu v kapeli na Marini ob Kil. Piennes: 2. nedeljo v mesecu v kapeli Nord-Est ob H11. Gi-ramuont: 4. nedeljo v mesecu ob Vi 12. Povsod pred sv. mašo tudi prilika za spoved. Katoliška akcija za žene se je dosedaj ustanovila v štirih kolonijah. Po številu je Slovenk vpisanih v Aumetzu 50%, v Audun le Tiche 75)1, v Tuquegnieux-Marini 20%, v Giraumontu 60%. Odbori imajo sedaj težavno nalogo, da zbude zanimanje tudi pri tistih, ki do sedaj to gibanje gledajo le bolj od daleč. Na sestankih je prav veselo in se marsikaj praktičnega obravnava. Poleg nagovora verske vsebine in zabavnega dela je na vrsti vedno tudi predavanje o higieni, kar je vsem zelo potrebno. Da snovi ne bo zmanjkalo, ie Higienski zavod iz Ljubljane poslal precej zdravstvene literature, za kar naj mu bo na tem mestu izrečena skromna zahvala. Ženitovanjska posredovalnica na sedežu katoliške misije uspešno deluje. Pretekli mesec sta fantovski stan zapustila kar dva. Larma Vinko si je izbral stalno mesto pri Evici Ivoševič, Zi-herl Vencel si je pa poiskal družbo Žalec Zofije. Kaže, da se je plaz utrgal in ustavil se ne bo prej, dokler ne potisne v zakonsko deželo vsega, kar je med fanti še kaj prida. »Kdaj boste pa kaj priredili?«, silijo vame, ko se razgovarjamo. Ne bo dolgo in nekaj bo. Za Veliko noč bo pevski koncert in drugo. Govorim resnico Jeanne D'Arc. Vsak torek imajo naši otroci slovenski pouk kar na dveh krajih. Na enem jih uči izseljenski duhovnik g. Grims verouk, na drugem pa slovenski učitelj druge predmete. Odrasli smo začeli s pevskimi vajami in sicer vsak ponedeljek, če ne delamo. Creutzwald. — Sedaj pa imamo tipanje, da se bodo naši otroci naučili slovenščine in ostaH dobri Slovenci. Vsak četrtek jih »muštrata« gospoda Grims in Jankovič, eden v šoli, drugi v kapeli. V cerkvi so pred kratkim že prav ljubko zapeli, prihodnjič bodo pa še lepše, ker jim bodo pomagale nekatere gospe. Habsterdick. - Vsak teden nas obiščeta slovenski duhovnik in slovenski učitelj, ki se trudita z našimi malimi. Po šoli so vaje za mlad® jugoslovanske mandoliniste, violiniste in kita-« riste, ki že prav dobro »režejo« naše domače. Vse kaže, da se bo kuhurao življenje t naš! koloniji lepo razvilo. — Francoski kaplan gospod Hoffmann je imel te dni god. Mnogo do-brega stori tudi za nas Slovence, zato mu želim« vse najboljše in se mu na tem mestu zahvaljujemo za njegov trud. Tuqutgnieux-Marine. Redni letni občni zbor Jugoslovanskega rudarskega društva Anderny-Chevillon je bil 16. januarja tega leta. Za pred- sednika jo bil žc petič izvoljen naš vrli in priljubljeni gospod Zupan Ivau. Miren je in tih: ne boste ga slišali, da bi se ustil in hvalil, koliko je že storil za društvo in koliko bo še, kakor ima marsikateri navado, ampak mirno in tiho dela za društvo. Čestitamo mu in mu želimo še nadalje lepili uspehov. Ostali odbor je nasledili: tajnik Cepin Avgust; blagajnik Po-ljaašek Franc; odbornika: Globokar in Jane-žič. Podpora za novorojenega otroka je ukinjena, zato pa je zopet odobrena podpora poškodovanim na rudniku. Izletov ne bo več, izredna podpora pa se izplača samo tistim, ki so tri ali pa več mesecev poškodovani ali bolni. Rafaelovo družbo, bansko upravo in vse odločujoče oblasti nujno prosimo, naj nam pošljejo čimprej novega učitelja, ki bo hotel in mogel nadaljevati delo g. Jankoviča. Noyelles sou Lens. Zahvala. Ob priliki bolezni in smrti moje žene in naše drage mamice nam je bilo izkazanega toliko sočustvovanja, da se nam jc nemogoče vsakemu posebej zahvaliti. Zato se na tem mestu najprisrčneje zahvaljujemo vsem tistim, ki so rajnko obiskovali in tolažili, ko jc bila še na bolniški postelji. Nadalje vsem, ki so jo spremljali na poslednji poti. Zahvaljujemo se vsem zbiralcem in darovalcem, društvom in organizacijam za poklonjene prekrasne vence in šopke. Nadalje vsem društvom za navzočnost z zastavo pri pogrebu. Prav posebno se pa zahvaljujemo msgr. Valentinu Zupančiču, ki je rajnki podelil poslednjič sv. zakramente, napravil tolažilen cerkveni govor in brezplačno opravil pogrebne obrede, in pevcem iz Mčricourta, ki so zapeli v srce segajoče na-grobnicc. Vsem skupaj še enkrat: Bog plačaj! Franc Gačnik in njegova družina. Lievin. — Dne 9. januarja se je vršil občni zbor tukajšnjega društva sv. Barb are v stanovanju g. msgr. Valentina Zupančiča pod predsedstvom predsednika Žnidaršiča Jožefa. Ker gospod Žnidaršič ni hotel več 'sprejeti mesto predsednika, smo se skoraj soglasno izjavili za Ko- čcvarja Franca. Upamo pa, dragi Jože, da boš še nadalje tako požrtvovalno deloval, kakor do sedaj v prid društva, dramatičnega in pevskega odseka, čeprav si odložil predsedništvo tudi v dramatičnem in pevskem odseku, da bomo še naprej lepo gojili kakor dosedaj cerkveno in naroono petje pod našim vrlim pevovodjem Antonom Kočevarjem: Bogu v čast, ljudem pa v veselje. — Izid volitev je bil naslednji: predsednik Franc Kočevar; podpredsednik Tomaž Repnik; I. tajnik Anton Perko; II. tajnik Andrej Kravanja; I. blagajnik Anton Logar; II. blagajnik Vincenc Tuntar; pregledovalca računov: Ivan Ilribovšek in Ivan Martinčič. t Izseljenski učitelj Jankovič Janko sprejema stranke vsak torek in vsak petek dopoldne od 9 do 12. ure na svojem stanovanju rue de St. Avoid št. 17 v Freymingu. Rojaki naj se držijo teh uradnih ur, ker je učitelj v ostalem službeno odsoten. ZADRUŽNA TISKARNA RKG. ZADRUGA Z 0. Z. V LJUBLJANI TYRŠEVA (DUNAJSKA) C. 17 Izvršuje lepo in po nizki ceni: reklamne letake, lepake, vabila za prosvetne gledališke odre in koncerte; vizitke, kuverte, tiskovine za urade, TELEFON 30-67 hranilnice, posojilnice, trgovine ter vsa v tiskarsko stroko spadajoča dela j E3C3 1/cp nnvirp iz domačih krajev izveste naj-ViJ*» IIWIVV* prej jn naj5o,j zanes|jjv0 iz splošno razširjenega tednika DOMOLJUBA Izhaja vsako sredo in velja za vse kraje inozemstva polletno 30 Din NaroCa se v upravi DOMOUUBA v LJubljani Prijatelj izseljencev fe GLASNIK presv. Srca Jezusovega ki obiskuje vsak mesec v velikem številu naše izseljence širom po svetu. — Kjer ga še ne poznate, ga takoj naročite. Me bo Vam žal! Stane doma 16 Din, za inozemstvo protivrednost 25 Din (v tuji valuti) Vsi* narofalk dobi brezplatno v dar koladar. lapa slika In macatao prilogo Bangalskl Misijonar PišHe takoj na naslov: Uprava »GLASNIKA«, Ljubljana, Zrinjskega cesta 9 (Jugoslavija, Slovenija) Največja in čisto naša domača zavarovalnica je Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani Poleg vseh vrst elementarnega zavarovanja vodi predvsem življenjska zavarovanja v najrazličnejših kombinacijah, kakor: za slučaj smrti, smrti in doživetja, za doto, za starostno preskrbo i. t. d. V posebnem „K AR IT AS" oddelku goli pod Izredno ugodnimi ponoll Dud s k a i I v IJ e n j s k a zavarovanja, za slučaj smrti, za starostno preskrbo In za doto. Preden sklenete življenjsko zavarovanje, se obrnite po pojasnila in ponudbe na Vzajemno zavarovalnico v Ljubljani, Miklošičeva c. 19 (v lastni palači). Podružnice v Splitu. Saraievu, Beogradu, Zagrebu in Celju; zastopstva v vseh krajih Jugoslavije. khtja 15. vsakega meseca - Uredništvo: Ljubljana, Leonllie, tel. 49-77 - Uprav«: Tyrieva e. 52 v Ljubljani - Naročnina: Za Jugoslavijo letno din 12'-, u inoaenstvo letno din 24'- Oglasi po dogovoru - Odgovorni urednik: Josip Premrov, Ljubljana, LeoniMe - Za Zadruino tiskarno v Ljubljani: Maks Blejac.