ZBIRKA NARODNIH PRIPOVEDK ZA MLADINO
II. zvezek
Spisal: J. P. Planinski Oblikovanje e-izdaje: Fotospring d.o.o.
Urednik: Mario Pušič Založil: Fotospring d.o.o., Maribor
Za založbo: Mario Pušič Leto izida: Prva izdelava, 2012
ISBN: 978-961-6858-04-5
Copyright © 2012 Fotospring d.o.o. E-izdaja na voljo na: http://itunes. apple. com/si/book/isbn9789616858045
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor
39(497.4Slovenija) 821.163.6.09
PLANINSKI, J.P.
Zbirka narodnih pripovedk za mladino. #Zv. #2 / spisal J. P. Planinski. - 1. izd. - Maribor : Fotospring, 2012
ISBN 978-961-6858-04-5
COBISS.SI-ID 68724225
O treh grbcih....................................................................................................3
Kako je prišel kovač v luno...............................................................................5
O lepi Vidi in stoletni uri..................................................................................8
O kovačici in prosjaku iz paradiža.................................................................11
O deklici z zlato zvezdo na celu.....................................................................12
O mladeniči, ki bi bil rad strah poznal...........................................................16
O zakletem gradu...........................................................................................19
O škratu in dveh zvitih bratih.........................................................................20
Tri vreče denarja za cepec, mačko in petelina...............................................21
Oglarjeva hči— kraljica.................................................................................23
O človeku, ki je šel iskat pravičnejšega človeka od Boga................................25
O puščavniku in poslanci božjem...................................................................26
Kako je prijadral mladenič po kopni zemlji po nevesto.................................28
O povodnih deklicah......................................................................................30
O čudovitem povodci.....................................................................................32
O zlatih jabolkih.............................................................................................35
I.
O treh grbcih.
Živela sta oče in mati, ki sta imela tri sinove; vsi trije so bili grbasti. Ti bratje se nikakor niso mogli; vedno so se prepirali in drug, drugemu očitali svoje telesne napake.
Oče, kateremu je ze presedal ta prepir, pravi jim, da jih ne bode več poslušal in da morajo z doma.
In res se napote bratje nekega dne po svetu.
Ko dospo iz domače vasi in gredo še ne- koliko časa dalje, pridejo do razkriZja, kjer se stikajo trije potje.
Starejši brat postoji in reče: »Stojta! Sedaj smo na razpotji, in ločiti se je nam. Vsakdo si izberi svoj pot; jaz grem naravnost po tem. Bog z vama!« — Poslove se in odidejo vsak po svojem poti.
Za dva se ni vedelo, kako se jima je godilo v širem svetu; mlajši pa je šel sluzit trgovča. — Ta ga vpraša: »Kaj znaš?« — Mladenič odgovori: »Znam različna dela, kar mi bodete dajali!«
Trgovču so se zmešali v vreči mandeljni in rozine. Te mu da izbirat.
Mladenič izbira; rozine devlje na stran, mandeljne pa pojeda.
Za nekaj časa pride gospodar in ga vpraša, ali je ze dosti izbral. Mladenič pravi: »Toliko, da sem sit!« — »Kako to?« vpraša oni. »Kje pa imaš kaj?« — »Tukaj so rozine«, odgovori mladenič. — »In mandeljni ?« — »Mandeljne sem pojedel!« — »Ti nisi zame!« pravi trgoveč in ga odslovi.
Mladenič potuje dalje in pride do graščine, kjer se zopet ponudi v sluzbo.
Grof ga vpraša, kaj zna. — Grbasti mladenič mu odgovori: »Znam razna dela; kar mi bodete dajali v roke!«
Ali tudi tukaj ni ostal dlje nego tri dni ter snazil grofu obleko in čevlje.
Tretjega dne namreč razpara suknjo grofovo, ko jo obesi na zebelj in iztepa prah iz nje.
Ko grof vidi, da mu je izpridil suknjo, zapodi ga iz sluzbe.
»Vender sem zivel dobro tri dni!« govori grbeč v sebi in gre.
Zopet ga privede pot do drugega gradu, kjer prosi, naj bi ga vzprejeli v sluzbo. Grajski gospod ga vpraša, kaj zna. Mladenič pravi: »Vsakega dela se znam lotiti!« — »Vzprejmem te«, pravi graščak, »ali veliko posla bodeš imel!« —
»Ej, saj sem vajen dela!« — odgovori mladenič. — »Glavno delo tvoje bode« — pravi grajski gospod, »da bodeš moji gospe snazil obleko in brisal zrcalo, kadar se bode gledala vanje«.
Grbec. je ostal tu precej Časa, dasi je bila grajska gospa jako sitna. Vedno je moral stati pred zrcalom in je brisati, ker se je grofinja zmiraj gledala vanje in se preoblačila pred njim.
Nekega jutra odide grašcak na lov in pade tako nesremo s skale, da ga morajo prinesti domov in da umre za nekoliko dnij.
Ker je znal grbec grajski gospe tako dobro strea, vzela ga je za moza.
»Čakaj, sedaj ti pa ne bodem vec brisal zrcal!« misli si novi grbasti grašcak in pobije vsa zrcala.
Odslej mu tudi ni bilo treba vec snaziti obleke grajske gospe; dobili so za ta posel drugega sluzabnika.
Ko sta brata njegova zvedela, kako je obogatel, prideta k njemu. Njega ravno ni bilo doma, in gospe. ne bi smela po njegovem naroalu nikogar vzprejeti v grad.
Ali ta dva grbca vender vzprejme in jima dobro postreze; potem pa se posvetuje s kuharico kam bi ju skrila, da ju ne bi videl njen moz. — »Doli v klet«, svetuje kuharica, »pod ono veliko kad naj bi se skrila«.
In res ju skrije pod ono kad. Ko pride gospod domov, odpravijo se spat, in kuharica pozabi onih dveh doli v kleti.
Ko gre drugo jutro pogledat in vzdigne kad, vidi oba grbca mrtva — zadušila sta se pod kadjo.
Prestrašena hiti povedat gospe, kaj se je zgodilo. Ali gospa pravi: »Nic ne maraj, bode se ze naredilo, da gospod ne zve nicesar!«
V oni vasi je zivel blazen clovek. Po tega pošlje gospa. Ko pride v grad, veli mu grašcakinja, naj nese jednega mrtveca na most in naj ga vrze v vodo. Seveda mu je obljubila za to lepo nagrado. Potegnili pa sta samo jednega mrtvecev izpod kadi.
Blaznik res zadene mrtveca na rame in ga odnese. V tem potegneta gospa in kuharica drugega mrtveca izpod kadi.
Ko se vrne blaznik po plaalo, pravi mu gospa: »Kako si ga pa nosil, da je še tukaj?« Mislcc, da je res tako, nalozi moz še tega in ga vrze v vodo. Ko se vraca v grad, sreca tretjega grbca — grašcaka.
»Vraga! Saj sem te ze dvakrat vrgel v vodo«, pravi jezen in ga prime, akotudi se grašcak brani na vse kriplje, in ga trešci z mostu v vodo.
Ko se vrne v grad, pravi grašcakinji: »Gospa, dobro me morate placati, zakaj takega posla nisem še imel, kar sem ziv! — Pomislite, ko sem ga drugic vrgel v vodo in se vracal v grad, srecal sem ga zivega. Zgrabil sem ga sredi ceste in nesel nazaj na most. Ali sedaj se me je strašno branil;
grozovito je brcal z nogami, toda ubranil se me ni — močnejši sem bil od njega«.
Grašcakinja se prestraši, zakaj uverjena je, da je bedak tudi nje soproga vrgel v vodo.
Ko ga odpravi, reCe kuharici: »Kaj naj reCemo ljudem, ako zvedo?«
»To je paC lahko«, pravi kuharica, »saj oblasti itak nimajo opravila z bedaki in mu ne bodo verjele, kar bode govoril«. —
Tako je tudi bilo, in grašCakinja je ostala sama s kuharico v gradu.
II.
Kako je prišel kovač v luno.
Bila je slaba letina; nic ni rodilo, le vinska trta je dala nekoliko kapljice.
Kovac Koren, ki je ves bozji dan vzdigal tezko kladivo, pravi pod noc zeni: »Jutri pojdem v vinograd; s sabo ponesem sodcek in napravim vino, toda domov ga ne prinesem kar nic. Dobil bodem ze koga, da popijeva vse«.
Drugo jutro zarano se napoti v vinograd. Napravi poln sodcek vina in se vraca domov. Bil je ze blizu doma, ko sreca dolgo, belo in suho zensko — smrt. Le-ta ga nagovori, rekoč »Kovac Koren, ravnokar sem te iskala doma — Bog me je poslal pote!«
Ali kovac Koren se je ne prestraši, nego rece prav dobrovoljno: »Glej, glej, ravno prav, da sva se srecala; pomagaj mi, da izpijeva to vino«.
Sedeta kraj ceste in pocasi izpijeta vse vino.
Ko je sodcek prazen, pravi navihani kovac: »Čuj, smrt! Pravijo, da se ti lahko narediš tako tanko, da greš skozi veho v sod«.
Smrt mu odgovori, da se to lahko zgodi.
»No, ce je res«, pravi nato kovac Koren, »pa zlezi v le-ta sodcek«.
Pijana smrt se res stanjša in zleze skozi veho v sod.
»No, sedaj te imam pa jaz v rokah«, rece Koren, »in te ne izpustim iz lepa«.
Hitro zamaši sodcek, zadene ga na rame in stopa pocasi domov.
Ko pride domov, pove zeni, kaj je prinesel.
Žena ga vpraša, kaj bode pocel s smrtjo, a kovac pravi, da jo ponese v dimnik sušit. Tako
tudi stori.
Sedem let se je sušila smrt v Korenovem dimniku, dočim je kovač Koren še vedno gonil meh in vzdigal tezko kladivo.
Vsako leto je šel Koren pogledat, ali je smrt še v sodčku; vselej je potrkal nanj, rekoč: »Smrt, ali še Živiš?«
In vselej se je oglasila smrt iz sodčka in ga lepo prosila, naj jo izpusti; vselej mu je obetala, da ne pride nikoli več ponj.
Ali kovača Korena niso genile niti mile prošnje niti obljube; šele za sedem let jo je izpustil, in smrt je šla vsa potrta in suha v nebesa.
Tukaj pove Bogu, kako je ravnal kovač Koren z njo, ko je prišla ponj.
»Kakšen mora vender biti ta človek«, pravi Bog, »da ga ne morem dobiti k sebi!« — Pošlje tri može ponj.
Ti gredo h kovaču Korenu in ga dobe ravno pri jedi. — »Dober dan, kovač Koren!« pozdravijo ga možje, poslani od Boga. — »Bog ga daj!« odzdravi jim Koren, »no, kaj ste mi prinesli dobrega?« — »Bog nas je poslal pote, z nami moraš!« — »Jaz bi šel z vami«, reče Koren, »ali prej se moram še najesti, potlej imam še mnogo posla, nasekati moram tudi drv, da bode imela moja druzina pozimi s čim kuriti, ko mene ne bode. Pojdite mi pomagat, da hitreje opravimo; potem grem rad z vami!«
Navihan je bil kovač Koren, kakor malokdo; in kakor pred sedmimi leti smrt, tako je prevaril tudi te tri poslanče bozje.
Mozje reko, da mu radi pomagajo pri delu.
Koren privali veliko tnalo iz kovačniče in veli mozem, naj primejo, kamor zaseka, da se tnalo loze razkolje. — Koren zamahne s sekiro in zaseka globoko, mozje pa store, kakor jim je velel. V tem hipu potegne premeteni Koren sekiro iz zaseke, in tnalo prime vse tri tako hudo za prste, da Korena za Boga prosijo, naj jim pomaga ter mu obetajo, da ne pridejo nikdar več ponj.
Poslanči bozji se vrnejo v nebesa in povedo Bogu, kaj je storil z njimi kovač Koren.
Bog pošlje zopet smrt, da bi pobrala starega grešnika.
Dobi ga v kovačniči, ko ravno vari zelezo. »Dober dan, kovač Koren!« pozdravi ga smrt. — »Vsak dan !« odvrne kovač, »no, kaj bode dobrega?« — »Bog me je zopet poslal pote«, odgovori smrt. — »Smrt, jako rad bi šel s tabo«, odgovori kovač, »ali saj vidiš, da ne morem, ko imam ravno delo; glej, ko bi mi umrli otroči ali zena, nimam ne krampa, ne lopate, da bi jim izkopal grob. Namenil sem se torej danes zvariti to dvoje, kramp in lopato. Ker imam pa meh . raztrgan, zlezi ti vanj, ker imaš močno sapo, in pihaj, da zagori ogenj. Potlej grem prečej s teboj!«
Smrt zleze v meh; lokavi kovač pa ga urno zašije. Potem zagrabi kladivo in razbija tako silno po mehu, da jame smrt na ves glas kričati in prositi: »O joj, kovač Koren, izpusti me, saj ne pridem nikdar več pote!« — Ali on se ne meni za nje mile prošnje, temveč bije po mehu in po ubogi smrti.
Ko se naveliča, izpusti jo.
Vsa raztolčena in pobita prileze smrt iz meha in gre v nebesa.
Tukaj pove Bogü, kako je zopet ravnal z njo neusmiljeni kovač.
Bog se razsrdi, da mu ni moči dobiti kovača k sebi, rekoč: »Sedaj mi je pa dovolj; nikogar več ne pošljem ponj; naj pride sam, kadar se mu poljubi«.
Minilo je več let. Kovač Koren je še vedno vihtil kladivo v svoji kovačniči — Toda kakor vsak človek, tako se je tudi on naveličal zivljenja, saj so ga tudi ze moči zapuščale.
Gre torej pred nebeška vrata in potrka nanja.
Sv. Peter mu pride odpirat, in kovač Koren izpregovori: »No, sedaj pa prihajam sam k vam, ker ste vedno pošiljali pome«.
Ali sv. Peter mu pravi: »Kar tako ne smeš v nebesa; prej moram vprašati Boga, ali ti dovoli«. Za nekoliko časa se vrne sv. Peter, rekoč, da ga ne sme pustiti v nebesa, nego toli grešna
duša mora v pekel. Kovač Koren se obrne in gre pred peklenska
vrata. — Ali tudi tukaj se ga vse zboji, ker hudobe vedo, kaj je počenjal na zemlji.
Ko potrka na vrata, ne oglasi se nihče in nihče mu ne pride odpirat.
Boječ se, da ne bi ulomil durij, upro se vse hudobe obnje, samo da ne bi mogel v pekel.
Ker le-ta le ne prestane razbijati po vratih, zbero hudobe vse svoje moči in tišče vrata tako hudo, da pogledajo njih kremplji skozi duri. Koren prime za kladivo in urno neti krempelj za krempljem, dokler vseh ne zaneti.
Potem se vrne pred nebeška vrata in poprosi sv. Petra, da bi smel vsaj pogledati, kako je v nebesih.
Toda brez bozjega dovoljenja sv. Peter ni tega ne sme storiti. Vpraša torej Boga, ali sme Korena za nekoliko trenutkov pustiti v nebesa, da bi vsaj videl kakšna so.
Ko pravi Bog, naj izpolni Korenu to zeljo, "odpre mu sv. Peter nebeška vrata.
Oblastno koraka kovač Koren po nebesih, kakor da jih je pošteno zasluzil.
V kotu ugleda velik kup čunj in različne obleke. Med temi čunjami vidi tudi hlače, katere je nekdaj podaril prosjaku, ki je prišel ob hudem mrazu na pol gol k njemu. Na te čunje sede, češ: »Saj sedim na svojini«.
Ko ga pride sv. Peter podit iz nebes, odreze se Koren: »Jaz mislim, da smem biti tukaj, saj sem na svojem!«
Sv. Peter mu iz prva prigovarja, naj gre iz nebes; ali ker ne gre iz lepa, zato ga podi iz grda.
Videč, da je vse upiranje brezuspešno, gre Koren naposled venderle iz nebes.
Sedaj se siromak ne ve kam obrniti. V nebesa ga nikakor ne marajo, v peklu so se ga branili na vse pretege, na zemljo nazaj ga tudi ne veseli. Jezen skoci v luno, kjer ga vidimo še dandanes, kadar je šcip.
III.
O lepi Vidi in stoletni uri.
V neki vasi sta zivela oce in mati, ki sta imela hčerko jedinico, po imeni Vido. Srcno sta jo lju- bila in vzgajala v bozjem strahu.
Ko je bilo Vidi štirinajst let, zboli ji mati jako nevarno. Skrbna Vida ji streze noc in dan, ali vse zastonj — mati umre.
Neizrecno sta žalovala oce in Vida po ljubi rajnici.
Zima je minila, in prišla je pomlad. Oceta je silno skrbelo, kdo mu bode pomagal delati na polji, ker je bila Vida še preslaba za tezko delo.
Zatorej ocetu ni kazalo drugega, nego poiskati si druge zene.
In res skoro dobi Vida drugo mater. S sabo je privedla k hiši svojo hcer, za leto dnij starejšo od Vide; toda lepa ni bila posebno.
Sedaj nastopijo zalostni casi naši Vidi; grdo jo gledajo in gonijo od hiše. Celo hci druge matere jo zasramuje, da je pritepenka, naj se torej spravi iz hiše.
Nekega jutra Vida kakor po navadi rano vstane in ko opravi vsakdanjo svojo jutranjo molitev, odpravlja se na delo. — Kar zamje v drugi sobi tiho govorjenje.
Veckrat sliši tudi svoje ime. Stopi blize k vratom, da more natanko slišati, kako jo maceha psuje in kako nagovarja oceta, naj jo spravi kar najhitreje z doma.
Žalostna in v solze vtopljena sedi na stolu in premišlja, kaj bi storila.
V ocetovi hiši ji ni bilo ostati, ker jo je vse grdo gledalo; celo rodni oce, ki jo je prej imel tako rad, podil jo je z doma.
Ko maceha vidi, da je pridobila ze tudi oceta, sedaj ji je šele Vida trn v peti.
Deklica sklene, da se ji ogne. Nekega jutra spravi svoje stvari — veliko jih itak ni bilo — in gre iz rodne hiše.
Vsa potrta koraka po cesti; kam — tega sama ne ve.
Ne daleC od vasi se razprostira velik teman gozd, v katerem se je všotorila ze pred nekaj leti razvpita razbojniška drhal. Kje ravno, tega ljudje niso vedeli.
Po tem gozdu privede pot našo Vido. Utrujena sede na skalo, obrasteno z mahom, in premišlja, kam bi se obrnila.
Za nekoliko časa vstane in gre dalje.
Že se poslednji solnCni zarki poslavljajo od zemlje, ko ugleda pred sabo borno koCo, zbito od desak.
Groza jo obide, ko se spomni razbojnikov, o katerih se je toliko pripovedovalo med ljudstvom.
»Kaj, ko bi bila ta koCa onih razbojnikov?« misli si deklica, in noga ji zastane.
Na mestu, kamor je prišla, stala je stara otla lipa; v to otlino stopi in zre proti koCi, da bi videla, kakšni so nje prebivalci.
V tem se zmraCi.
Zdajci se odpro duri one koCe, in na piano stopi veC ljudij, razliCno oborozenih.
Pred koCo postoje in se pomenkujejo.
Lipa, v katere otlini je zedela deklica, stala ni daleC, tako da je mogla Vida natanko glišati, kaj so se menili.
Že pogled na one ljudi jo je uveril, da so razbojniki, o katerih je ze slišala toliko; a še bolj jo utrdi v nje veri njih pogovor.
Izpregovoril je namreC prvi, ki je prišel — brzkone glavar tej drhali — da tako krasne noCi ze dolgo niso imeli.
Nato ubero pot, ki vodi mimo one lipe.
Dih zastaja Vidi, ko korakajo razbojniki mimo nje in se njih dolgi nozi tako Cudno svetijo v meseCini.
Vida jih našteje štirinajst.
Ko se razkrope v gozdu in ni Cuti nobenega glasu, stopi Vida iz otline in gre v razbojniško
koCo.
Utrujena in laCna je mislila, da dobi kaj jedi v tej koCi. — Motila se ni, zakaj razbojniki so pustili raznih jedil na mizi.
Ko se Vida okrepCa, pospravi vse lepo po tej sobi in gre zopet nazaj v duplo. Skoro se vrnejo razbojniki. Čudno se jim zdi, da je vse tako lepo urejeno po koCi.
Ker se to zgodi veC dnij zaporedoma, sklene nekega veCera poveljnik, da ostane doma. Skrije se v omaro in priCakuje tujega gosta.
Vida, ki slucajno nocoj ni preštela razbojnikov, idoah na plen, pride kakor navadno v njih
koco.
Za nekoliko casa stopi poveljnik razbojnikov iz omare, in pred osuplo Vido stoji zal mladenic, ki deklico nekoliko trenutkov molče gleda, naposled-pa se ji pribliza in jo pozdravi.
Vida se iz prva prestraši, toda skoro se ohrabri, ko spozna, da ji razbojnik ne stori nic zalega. Lepo se pogovarja z njo in ji rece, da se je hotel prepricati, kdo jim tako lepo gospodinji ze nekaj dnij.
Poveljniku deklica jako ugaja; zatorej jo vpraša, ali ne bi hotela ostati pri njih za gospodinjo.
Ko se razbojniki vrnejo, napravijo velike gosti in pri tej priliki snubi poveljnik Vido.za zeno, in ona privoli.
Skoro se raznese govorica po Vidini rojstveni vasi, da je Vida vzela za moza poveljnika oni razbojniški ceti, ki ima svoje bivališce v gozdu, in da se ji dobro godi.
To cuje tudi Vidina maceha, katera je bila carovnica.
Napravi se torej v gozd in ji prinese lepih jabolk ter se prijazno pomenkuje z njo.
Skoro potem, ko Vidina maceha odide, pridejo razbojniki domov. Ali kako se zacudijo, ko
najdejo Vido mrtvo na tleh. Starka je bila namrec naredila, da se je Vida, ugriznivši v jabolko, zgrudila kakor mrtva na tla.
Ali glej! Ko ji vzame nje moz jabolko iz ust, takoj ozivi.
Tako se zgodi tudi drugic. Toda ko pride maceha tretjic, prinese ji lep pas in ji rece, naj ga pripaše, zakaj lahko bode nevidna.
Ali toliko da se Vida opaše, ze se zgrudi mrtva na tla.
Ko jo razbojniki tako najdejo, trudijo se, kako bi jo oziveli, todo vse zaman.
Napravijo ji lepo krsto, izkopljejo ji grob pod lipo ter jo poloze vanj. V grob denejo tudi staro uro, katero je bilo treba naviti vsakih sto let.
Potem pa se od same zalosti postrele.
Mine vec let. — Nekega dne pride v ta kraj mlad grašcak na lov. — Dolgo hoja in gonja sta ga utrudili, zatorej sede pod ono lipo, kjer je bila Vida zakopana, da bi si pocil.
Ko nekoliko časa tako pocva, zasliši pod sabo v zemlji, kakor bi bila ura.
Drugi dan da kopati na onem mestu, da bi se preprical, kaj je, in skoro izkopljejo krsto, v kateri poava Vidino truplo, do cela neizpremenjeno.
Deklica se mu zdi jako lepa, skloni se do nje in jo poljubi. Pri tej prici Vida ozivi; dvigne se in odpaše pas, kateri,takoj izgori. Mladi grašcak pa vzame Vido za zeno.
O kovačici in prosjaku iz paradiža.
Njega dni je zivela neumna kovačiča. K nji pride nekega dne popoten človek prosit miloščine. »Odkod pa prihajate, moz?« vpraša ga kovačiča. »
Iz Pariza«, odgovori potnik.
»Iz paradiza! Ali ste kaj videli Mihča, rajnega mojega moza?«
Popotnik takoj spozna, da zena ni pri pravi pameti. Zato odgovori: »O, Mihča vašega pa dobro poznam, čelo prijatelja sva. Saj me je on poslal k vam, da bi mu dali par čevljev, ker je ze skoro bos, jedno suknjo, uro in kaj denarja, ker niti za smodke nima«.
Lahkoverna in neumna kovačiča verjame potnikovim besedam in res da vse, česar zeli nje Miha tam v raji.
»Pa lepo ga pozdravite!« zakliče za odhajajočim potnikom.
Nekoliko pozneje pride nje drugi moz domov.
Žena mu vesela pripoveduje, kako je bil nekdo iz paradiza pri nji, katerega je poslal pokojni Miha, da bi mu dala kaj obuvala, suknjo, uro in kaj za smodke, da bi si s kajo preganjal dolgi čas, in kako jo veseli, da se je rajni Miha še spominja.
Moz spozna, da jo je tuječ pošteno opeharil, zato jo vpraša, ali je ze dolgo, odkar je bil
tukaj.
»Ali bi ga še dohitel«, pravi moz, »da mu še jaz kaj stisnem za tvojega Mihča?« »Ako bodeš dobro hodil«, odgovori zeniča, »še ga dohitiš; daleč mislim še ni!« Moz zajaše konjiča in hiti za njim.
Ko oni zapazi jezdeča za seboj, vrze vse, kar mu je dala kovačiča, v bliznji grm.
»Ali ste videli morda nekoga«, vpraša kovač onega, »ki bi bil nesel par čevljev, suknjo in nekaj drugih stvarij po česti?«
»Videl«, pritrdi oni, »ravnokar je šel tod preko teh travnikov; najbolje bode, ako krenete peš za njim; konja pa lahko pustite tukaj, vas ze počakam z njim«.
Kovač razjaše in se napoti peš preko travnikov.
V tem pa pobere oni stvari, katere je zagnal v grmovje, zajaše konja in oddirja.
Kovač se skoro vrne, toda kako se prestraši, ko ne najde niti konja niti onega, komur ga je izročil v varstvo!
Takoj se uveri, da ni bil tisti, komur je konja izročil, nihče drug, nego oni, ki je ze prevaril zeno njegovo.
Ko se vrne domov, pravi zeni: »Ljuba moja zena! Mislil sem, da si neumna, sedaj pa vidim, da sem jaz še neumnejši od tebe, ker sem mu dal čelo konja, da bode loze nesel ono, kar si mu dala ti!«
»Prav si storil, dragi moz«, odgovori zeniča, »sedaj te imam še veliko rajši, ker si mu dal konja, da bode prej pri mojem Mihči!«
V.
O deklici z zlato zvezdo na Celu.
Živela je svoje dni vdova, ki je imela dve hčeri; jedni je bila rodna mati, drugi pa mačeha.
Pravo hčerko je silno ljubila, pasterko pa je črtila, ker je bila mnogo lepša nego njena in ker je imela zlato zvezdo na čelu. Opravljati je morala najtezja dela pri hiši.
Bilo je mrzlega zimskega dne, ko jo je poslala zlobna mačeha jagod brat. Zapreti ji, da jo neusmiljeno natepe, ako jih ne nabere poln košek.
Sirota ne črhne niti besediče, vzame košek in odide.
Slabo oblečena stopa v krutem mrazu po zmrzli česti, ne vedoč, kaj bi storila. Kje naj išče jagod v takem snegu! Vsa drhteča od mrazü sede na kamen ob česti in zalostno joka.
Zdajči ugleda tri može, ki gredo po česti proti nji.
Ti jo vprašajo, kaj ji je, da se joka.
Ko jim pove, da jo je mačeha poslala jagod brat, reko ji mozje, naj gre dalje po česti. Dekle sluša in skoro sreča belo zeno — Marijo.
Tudi ta jo nagovori in vpraša, zakaj je tako zalostna. Dekliča ji pove, kaj ji je naročila mačeha. »
Pojdi dalje po tem poti«, reče ji Marija, »in skoro prideš do velikih zlatih vrat; nanja potrkaj, in odprla se ti bodo!«
Dekliča sluša in gre dalje.
Skoro zapazi velika zlata vrata. Potrka, in vrata se odpro. Na pragu ugleda angelja, kateri jo vpraša, česa zeli.
Dekliča mu pove, da jo je poslala mačeha po jagode, a da jih ne more nikjer dobiti v takem snegu. Na poti je srečala belo zeno, katera ji je rekla, naj gre sem in naj potrka na vrata.
Angelj ji vzame košarico iz rok in izgine. — Skoro se vrne in ji poda košarico, napolnjeno z lepimi rdeami jagodami.
Deklica ga priljudno zahvali in se vrne veselega srca domov.
Ko prinese jagode, maceha kar ostrmi.
»Če si jih ti dobila, zakaj bi jih pa moja ne!« pravi jezno in veli svoji hcerki, naj jih gre še ona nabirat.
Tudi ta sreca na cesti tri može, ki jo nagovore in vprašajo, kam gre.
Ali ona se zadere: »E, kaj vam do tega, kam grem!« in gre mimo njih.
Nato sreca ono belo zeno, katera jo tudi vpraša, kam je namenjena.
»Kaj te briga!« obregne se dekle in hoce hitro mimo. Toda ona bela zena ji pravi: »Pojdi dalje in skoro prideš do velikih crnili vrat, nanja potrkaj, in odprla se ti bodo!«
Ko dospe deklica do omenjenih vrat, potrka nanja, in odpro se. Angelj se prikaze in jo vpraša, cesa zeli. Deklica mu pove, da jo je mati poslala po jagode, a da jih ne more dobiti, ker je prevelik sneg. Angelj ji vzame košek in ji ga prinese s prtom pokritega nazaj. — Deklica odide.
Domov prišedši, da dekle košek materi. Mati ga odkrije, in glej! Namesto z jagodami, napolnjen je s samim kamenjem. Starka se huduje, a ne na hcerko, temvec na ubogo pasterko.
Ko jo do dobra pretepe, zapre jo in ji ne da jesti tri dni.
Sirota bi bila poginila od gladu, toda dobrota bozja je hotela drugace. Majhen pes je hodil vsak dan k nji in ji nosil jedij.
Hudobna maceha je menila, da bode dekle umrlo od gladu.
Tretji dan odpre sobo, ali kako ostrmi, ko vidi, da se deklici ni zgodilo nic hudega!
Nekega dne ji veli, naj gre sekat za svinje. Poslušno dekle gre takoj na delo. Ali zlobni ma-cehi ni po volji, kakor dela deklica. Vzame ji sekiro iz rok in zamahne namesto po zelji — po pasterkini roki, da jo odsece.
Sirota spozna, da ji ni vec ostati pri pisnui materi. Spodobno se poslovi in gre z doma v širi
svet.
Pride do velikega gradu, okolo katerega se prostira lep sadni vrt. Rada bi si odtrgala jabolko ali hruško, toda vrtnar je bil na vrtu in je pazil na sadje.
Lacna in trudna sede v senco pod drevo in caka, da bi se vrtnar odpravil z vrta.
Poldne bije v gradu, in vrtnar gre z vrta.
Sedaj se vzpne deklica, da bi utrgala jabolko; kar se zacuje glas z okna grajskega, ki veli vrtnarju, naj zasaa tatico. — Grašcak je namrec slonel na oknu in videl, kako je hotela deklica utrgati jabolko.
Vrtnar odvede mlado tatico v grad, dasi ga dekle lepo prosi, naj jo pusti v miru.
Ali vrtnar je ne posluša, nego jo vede v ,grad. Tukaj se zopet opraviCuje grašCaku, da si je hotela samo lakoto utolaZiti.
Grajski gospodar ji ne da govoriti dalje. Ker je bila deklica izredno lepa in ker je
imela zlato zvezdo na Celu, zato je grašCaku zelo ugajala. Vpraša jo, ali hoCe ostati v gradu, in deklica pritrdi.
GrašCaku dekliCa tako ugaja, da jo vzame za zeno.
Kar dobi nekega dne povelje, da mora na vojsko.
Tezko je bilo slovo, ali moral je z doma. Skoro potem dobi mlada soproga dvojCka— deCka in dekliCo.
Da bi mozu to poroCila, napiše pismo in veli sluzabniku, naj ga nese gospodarju. — Ta
odide.
Na poti ga dohiti noC, in zato gre v bliznjo hišo prosit prenoCišCa.
Gospodinja ga vpraša, odkod je in kam je namenjen.
Le-ta pove, da sluzi v bliznjem gradu in da ga je poslala mlada grašCakinja do svojega soproga z nekim pismom. Ko tudi omeni, da ima grašCakinja zlato zvezdo na Celu in da je brez leve roke, gospodinja takoj ugane, da je to pasterka, zakaj sluzabnik je prišel sluCajno v hišo pisane matere.
Dovoli mu, da prenoCi pri nji.
Zavist in sovraštvo do sreCne pasterke se ji iz nova vzbudi v zlobnem srci. PonoCi, ko sluzabnik trdno spi, seze mu v zep in potegne iz njega ono pismo. MaCeha ga prebere, potem ga raztrga in napiše drug list. Pravi, da je dekliCa kakor maCka, deCek pa kakor pes; kaj torej storiti s tema spakama?
List mu vtakne zopet v suknjo.
Drugo jutro zarano se sluzabnik poslovi, in starka ga povabi, naj se nazaj grede zopet zglasi pri nji.
Sluzabnik dobi grašCaka in mu izroCi pismo. GrašCak je silno zalosten in odpiše zeni svoji, naj ga poCaka, ker se skoro vrne domov.
Sluzabnik se na poti proti domu zopet oglasi v oni hiši in iz nova prenoCi ondu.
Starka tudi sedaj zamenja list in odpiše, kakor bi pisal grašCak, da postreli oba otroka, ako ju kam ne spravi iz hiše!
Drugo jutro se napoti sluzabnik domov.
Kakor tezko je mlada grašcakinja pricakovala porocila svojega moza, tako silno se je prestrašila, ko je precitala list. Otroka naj bi kam odpravila, umorila ! Zakaj, kako ?
Sklenila je iti iz hiše in vzeti otroka s seboj. Po svetu pojdei saj se je ze usmili kdo!
Ponoci, da ne bi je videl nihce, gre z gradu. Ko na poti pije pri nekem potoku vodo, padeta ji po nesreci otroka v potok, in ne more ju rešiti.
Silno se ustraši in joka. Kar ugleda na cesti tri potnike — Jezusa, Marijo in Jozefa.
Ko pridejo do nje, vprašajo jo, kaj ji je.
Ona jim pove, in Marija ji veli, naj seze z roko v vodo.
Ona stori tako in potegne otroka zdrava iz vode. Pri tej prici ima tudi obe roki.
Potem ji da Marija šibico, rekoc: »Kjerkoli si bodeš hotela izvoliti stanovanje, tam zasadi ono šibico v zemljo, in lepo poslopje vzrase na onem prostoru«.
Grašcakinja se lepo zahvali, in sveti potniki izginejo.
Ona potuje dalje in dospe v velik teman gozd, po katerem bega do poznega mraka. '
Zdajci se spomni šibice, katero ji je izroala Marija. — Zasadi jo v zemljo, in glej, v tem hipu se dvigne velikansko poslopje, kjer prenoa in ostane delj časa.
V	tem je prišel grašcak z vojske. Ali kako se zacudi in prestraši, ko zve, da je mlada gra-šcakinja izginila iz gradu !
Takoj zajaše cilega konjica, vzame slugo s seboj in se napravi na pot, da bi poiskal soprogo.
V	onem gozdu, kjer je bivala mlada grašcakinja, ustrelil je grašcak dva divja goloba in velel sluzabniku, naj ju spece v oni hiši, katera se vidi v dalji, on pa da si v tem nekoliko odpocje v senci.
Sluzabnik gre proti hiši in vpraša zeno, stojeco na pragu, ali bi ne mogel speci dveh golobov. Ona mu dovoli in mu napravi ogenj, on pa natakne goloba na razenj in ga spretno obraca. Ali tako se je zameknil v krasno zeno, da se mu pecenka zasmodi.
Ko sluzabnik zeno dostojno zahvali, nese pecenko gospodarju. Pove mu, da je v oni hiši videl krasno zeno z zlato zvezdo na celu.
Grašcak je takoj uverjen, da je to njegova zena; hitro gre v hišo, in pri tej prici se spoznata.
Grašcak, kateri ni vedel, kaj je prav za prav privedlo soprogo do tega, da je šla z doma, vpraša jo, zakaj mu je nakopala toliko zalosti in skrbi?
Nato mu ona pripoveduje o listu, katerega ji je pisal, in zarnden jo posluša grašcak. Naposled rece, da ji nikoli ni pisal takega lista, da ga je brzkone zlobna roka podteknila.
Ko se vrnejo v grad, pokliče graščak sluzabnika, ki mu je takrat prinesel list, in ga vpraša, kaj se je zgodilo z listom, ali ga ni morda komu pokazal ?
Ko sluzabnik pove, kje je prenočil obakrat in ko natanko opiše hišo, takoj uganejo, da je to hiša one mačehe in da je le-ta premenila pismi, samo da bi škodovala pasterki svoji.
Graščak in graščakinja sta zivela še mnogo let srečno in zadovoljno.
VI.
O mladeniči, ki bi bil rad strah poznal.
Imela je mati sina, ki ni poznal strahu. Ker je tolikokrat slišal o njem, vpraša nekega dne mater: »Mati, povejte mi vender, kaj je to, strah?«
Mati mu pravi: »Veš, ljubi sinko , strah je taka stvar, ki je na sredi otla, okolo je pa nič ni«.
»Ej, mati«, odgovori sin, »nekaj pa mora venderle biti strah, ker toliko govore o njem; spoznati ga moram, najsi idem do konča sveta!«
In res se poslovi nekega dne od matere in odide po svetu, da bi spoznal strah.
Nekje se ponudi za hlapča, rekoč: »Jaz ostanem pri vas za hlapča zastonj, če mi pokazete strah; rad bi ga spoznal, ker toliko govore o njem«.
Gospodar ga je pripravljen vzeti v sluzbo, rekoč: »No, pa ostani pri meni; jaz ti ze pokazem strah«.
Nekoliko dnij prej so obesili v tisti vasi razbojnika; visel je ze delj časa na vešalih.
Ko se nekega večera vračata gospodar in hlapeč iz gozda domov, gresta mimo vešal, in gospodar izpusti skrivaj sekiro na tla.
Že sta skoro doma, ko veli gospodar hlapču: »Izgubil sem sekiro na poti, pojdi ponjo!«
Hlapeč gre po istem poti, kjer sta hodila prej, in ko pride do vešal, oglasi se obešeneč: »Oh, kako sem zejen!«
Hlapeč pogleda kvišku in pravi: »No, če si zejen, pa pij!« Rekši zajame s klobukom vode v bliznji luzi in mu je ponudi, rekoč: »Na, pij!«
Ko hlapeč odhaja, oglasi se zopet obešeneč : »Oh, kako sem zejen!«
»No, bodeš pa zopet pil«, reče hlapeč in mu ponudi vode.
»Sedaj mislim, da si se ze napil«, pravi še in hoče dalje; a tretjič se oglasi oni na vešalih: »Oh, kako sem zejen!«
»No, Ce si res tako zejen«, pravi hlapec, spleza na vešala in ga odreze, potem pa nese k luzi ter mu potisne glavo vanjo, »pa vso posrebaj, Ce hoCeš!« Ko najde sekiro, vrne se.
Doma pripoveduje gospodarju, kako je dajal piti obešencu, ki ga je prosil vode. »Mislil je, da ga bodem napajal vso noC, no, in veste, kaj sem storil? Odrezal sem ga z vešal in postavil na glavo v luzo. Sedaj mislim, da se ze napije, kaj li !«
»Ti si srCan, deCko!« pravi gospodar.
»Rekli ste, da mi pokazete strah«, deje hlapec, »kdaj pa bode to, oCe?«
»Pri meni ga ne bodeš videl«, odgovori go- spodar, »in mislim, da ga ti sploh ne najdeš nikjer«.
Drugega dne ze gre mladeniC zopet iskat strahu po svetu.
Slišal je, da straši v nekem malinu, da hodi vanj vsako noC devet vragov mlet moko in kvartat.
Pri tem malinu torej se ponudi mladeniC za hlapCa, in malinar ga vzprejme.
ZveCer, ko so vsi šli iz malina zaradi strahov, zapre se mladeniC sam vanj in priCakuje vragov.
Skoro pridejo drug za drugim v malin; nekateri odpro zatvornice in meljejo, drugi sedejo okolo mize in kvartajo.
MladeniC jih gleda od strani, in vragi ga ne zapazijo.
Skoro izteCe jeden mlinski kamen, ker ni veC meljiva pod njim; mladeniC pa zgrabi bliznjega vraga za vrat in mu potisne glavo pod kamen, da mu jo odmelje.
»Jaz vas ze nauCim, da bodete nekoliko bolj pazili na kamene, da se ne bodo vrtili sami! In ako se mi ne poberete takoj odtod, zmeljem vas vse, kolikor vas je !«
Vragi se ga res zboje in zbeze; mladeniC pa leze k poCitku in prespi sreCno vso noC.
Ali strahu, kakeršnega je hotel poznati, le ni videl. Zato odpove takoj drugo jutro sluzbo in gre dalje po svetu.
Na poti sliši, da straši v starem gradu. V ta grad se torej nameni in se ponudi za hlapCa.
Ko ga grašCak vzprejme, pravi mu mladeniC, da za plaCo ne zahteva drugega, nego da mu pokazejo strah. — »No, pri nas«, pravi grašCak, uzil ga bodeš še preveC, ako ostaneš!«
Bil je to star grad, o katerem so vedeli ljudje pripovedovati silno mnogo.
ZveCer, ko gredo vsi iz gradu, ostane mladeniC sam v njem, da bi videl strah.
Proti polnoCi je laCen; gre torej v kuhinjo, zakuri in pristavi k ognju lonec kaše..
Ko bije ura polnoCi, sliši nad sabo glas:
»Oh, padel bodem!« — Mladenič pogleda kvišku in ko ne zapazi ničesar, pravi: »No, le padi, samo glej, da ne v moj loneč!« — Toliko da izgovori, ze pade velika noga na tla. Mladenič se ne meni mnogo za to, temveč kuha dalje svojo kašo. — Zopet se začuje glas: »Oh, padel bodem !«
—	»Le padi«, odgovori mladenič, »jaz ti ne branim, le v mojo kašo ne!« In druga noga pade na tla. Tretjič se zasliši glas: »Oh, padel bodem!« — »Le padi, kakor ti drago«, odgovori mladenič, in ze lezi roka na tleh. — Četrtič se začuje: »Oh, padel bodem!« — »Le padi!« reče pogumno mladenič, in druga roka s truplom vred pade na tla. Mladenič je ze odstavil kuhano kašo od ognja, ko zopet sliši glas: »Oh, padel bodem!«
—	»Ne jezi me, pa padi«, odgovori nejevoljno mladenič, »sičer ti grem pomagat, da loze padeš!«
—	Sedaj pade velikanska glava ropotaje na tla; v tem hipu se zdruzijo vsi udje, in velikan se dvigne pred njim.
»Kdo pa si ti?« vpraša ga mladenič. Ali ko ne dobi odgovora, dene svojo kašo lepo v skledo in jo nese v sobo. Velikan stopa za njim.
Mladenič sede za mizo in je. Velikan, ki doslej ni dal glasu od sebe, oglasi se sedaj, rekoč: »Daj mi nekoliko kaše!«
»Tam je kuhinja in loneč, pa si pojdi kuhat sam, kakor sem si moral jaz, če hočeš jesti; sičer se pa poberi, da me ne ujeziš!«
A velikan se ne gane, niti ne zine besediče.
Ko mladenič poje kašo in vidi, da velikan še vedno stoji pred njim, pogleda ga srepo, rekoč: »Sedaj se mi pa le izgubi, da grem spat; tod mi ne bodeš razsajal in rogovilil, zakaj imeti hočem mir!«
Velikana ujeze te besede; zatorej iztegne roko, da bi prijel mladeniča za vrat; v tem hipu pa prime mladenič za prizgano svečo in mu jo vtakne pod nos, da velikan takoj odstopi.
»Velik si, in premalo te ni«, pravi mladenič, »toda veruj mi, da se te kaj malo bojim; in če bodeš dolgo iskal, skoro jo iztakneš katero!«
Velikan ne odgovori ničesar, temveč se iztegne na poličo nad vrati in vzame ključ z nje. »Pojdi za menoj!« reče mladeniču, in le-ta stopa za njim.
»Odpri vrata!« veli velikan.
»O, le odpri jih sam«, odgovori mladenič, »ti si jih zadnji zaprl, zato jih tudi prvi odpri!«
Velikan mora sam prijeti za kljuko in odpreti.
Ko prideta do kuhinjskih vrat, postoji zopet velikan in veli mladeniču, naj jih odpre.
»Prijatelj, ne jezi me in odpri jih sam!« odgovori mladenič; »ti si jih zadnji zaprl, ti jih torej odpri!«
Velikan odpre vrata. Stopita v kuhinjo, kjer je prej mladenič kuhal kašo. Iz kuhinje so drzale v klet duri, katere so bile pa zaklenjene.
»Sezi na poličo!« veli velikan, »in vzemi kjuč z nje ter odpri!«
»Jaz ze ne«, reče mladenič, »kdor jih je zaklenil, tisti jih odpri!«
Velikan mora torej sam odpreti. Sedaj prideta v prostorno klet, kjer ugleda mladenič tri velike kadi; v prvi so čekini, v drugi srebrni denarji, v tretji bakreni novči.
Velikan se obrne proti mladeniču in reče: »Vidiš, ko bi me bil slušal in kje odprl vrata, raztrgal bi te bil na drobne kosče!
Poslušaj, in povem ti, kdo sem! Nekdaj sem bil gospodar tega gradu in, dasi neizmerno bogat, vender sem neusmiljeno tlačil in zatiral svoje podloznike. Toda ne samo, da sem grozovito zatiral kmete, čelo varal sem jih. Zato se pokorim ze malone sto let. Denar, katerega vidiš v teh kadeh, pridobil sem po kriviči. S tem, da me nisi slušal, ko sem ti velel odpreti vrata, rešil si me strašne pokore. Z denarjem stori, kakor ti rečem: Tretjino obdrzi sam, tretjino razdeli siromakom , tretjino pa izroči sedanjemu lastniku tega gradu!«
Ko to izgovori, velikan izgine.
V tem se je ze zdanilo. Mladenič vzame denar in stori z njim, kakor mu je naročil duh.
Ker le ni videl strahu, kakeršnega je hotel poznati, gre mladenič iz gradu in se napravi domov.
Na poti se uzeja, zato gre k studenču pit. Dočim pije, skoči zaba v vodo, in on se je tako prestraši, da ga kar kurja polt oblije.
»No», pravi sam v sebi, »sedaj pa vidim, da res ni strahu, da je na sredi otel, okolo ga pa nič
ni!«
VII.
O zakletem gradu.
Živela je nekje mati s svojo hčerko in pasterko, katero je gledala jako pisano.
Ne daleč je bil star grad, o katerem so govorili, da je zaklet in da bivajo v njem prinčeze, ki so zaklete v mačke; kdor jih razdrazi, njega raztrgajo na drobne kosče.
Za gradom je bil vrt, na katerem so rasla zlata jabolka.
Nekega dne pošlje ta mačeha pasterko s koškom v grad po zlata jabolka in ji zabiči, naj se ne vrne brez njih. To je storila zgolj zato, da bi jo spravila s pota.
Dekletče sluša in se brz odpravi v grad.
Ko dospe tja, pozvoni, in odpirat ji pride mačka.
Dekletce se lepo raduje z njo in jo gladi ; nato pride še vec mack, ki ji prineso najslastnejših jedil in pijac ter ji naposled napolnijo košek z zlatimi jabolki.
Deklica ravna lepo z mackami, gladi jih m se poslavlja od njih, rekoč »Lepe mucke, zlate mucke, bodite zdrave, dobro se imejte!«
Nato se odpravi z zlatimi jabolki. Doma pove, kako so jo macke pogostile v gradu in ji napolnile košek z zlatimi jabolki.
Drugic pošlje mati svojo pravo hcerko v grad po zlata jabolka.
Ta gre in ko pride do grajskih vrat, pozvoni. Tudi tej pride odpirat macka.
Dekle pa se ji zagrozi, rekoč »Kaj si mi prišla ti odpirat?« in jo hoce zapoditi.
Macka pa grozno zamijavka, in zdajci se zbero vse macke, zakade se v deklico in jo tako razpraskajo, da se zgrudi mrtva na tla. Potem jo postavijo na grajski prag, podpro jo, da stoji po konci, v usta pa ji denejo lesen klinec, da je videti, kakor bi se smijala.
Ker je ni dolgo domov, jame mater skrbeti, ali se ji ni morda zgodilo kaj zalega; zato gre ponjo.
Ko jo ugleda na grajskem pragu, poklice jo po imeni. Ker se dekle ne meni za klicanje, stopi mati blize; ali kako se prestraši, videö, da je nje hci vsa razpraskana!
Ko pa zacnc preklinjati grad in macke, sko- cijo kakor bi trenil od vseh stranij vanjo in jo vso razpraskajo.
VIII.
O škratu in dveh zvitih bratih.
Živela sta dva brata, ki sta bila tako prekanjena, da sta slula dalec na okrog. Ljudje so se ju ogibali, ker sta vsakogar, kdor je imel z njima opravka, pošteno opeharila, ce se je le dalo.
Ker se jima ljudje ze niso dali vec slepariti, jela sta krasti, samo da bi brez opravila dobro zivela.
Nekoc ukradeta nekemu svinjarju ponoa sto prašicev.
Ko jih prizeneta do preCej globoke vode, ugibljeta, kako bi jih spravila na drugo stran. Drzala je siCer brv preko vode, ali bila je preozka, da bi mogla tirati prašiCe po nji.
Ker drugaCe ne gre, jameta prašiCe metati na ono stran.
Ali to gre prepoCasi, mimo tega pa ze Cujeta zasledovalCe za seboj.
V tej hudi stiski pokliCeta škrata, da jima pomore.
ZdajCi stoji pred njima škrat in ju vpraša, Cesa zelita. Velita mu, naj jima pomaga metati prašiCe na drugo stran. Vpraša ju, koliko prejme plaCila za to. Obetata mu poloviCo onih prašiCev, katere zmeCe Cez vodo. Škrat je zadovoljen in takoj meCe prašiCe na drugo stran. Toda v naglid pozabi, koliko jih je zmetal Cez vodo;' zatorej vpraša po konCanem delu, koliko jih je zmetal na ono stran.
Brata, vajena sleparstva, pa odgovorita, da sta vsem prašiCem, ki sta jih zmetala Cez vodo, zavila repe.
Škrat pregleduje prašiCe, ali kako se raztogoti, ko vidi, da imajo vsi prašiCi zavite repe, le jeden ne, a še ta je suh in mršav.
PriCkajo se; škrat hoCe imeti izgovorjeno plaCilo, brata pa le v jedno mer trdita svojo.
Ugledavši lastnika prašiCev in hlapCe njegove, hiti jim škrat naproti, da bi jim pomagal zasaCiti zvita tatova.
Ko pa oni uzro škrata, zbeže kolikor le dado pete.
Škrat ubira pot za njimi še hitreje, tako da se spotakne ob kamen in pade v luzo, da pluskne voda z zabami vred na vse strani.
Žabe pa, videC, kako se je škrat prekuCnil v luzo in kako se pobira ves moker iz nje, smejejo se mu in kriCe: »Lej ga! Lej ga! Lej ga!«
IX.
Tri vreče denarja za cepec, mačko in petelina.
Živel je oCe, ki je imel tri sinove. Hudo se jim je godilo, in slabo so ziveli.
Ker jih ni mogel oCe veC ziviti, velel je starejšemu sinu, naj si gre iskat dela, da jim bode pomagal.
Starejši sin vrze CepeC na rame in se poslovi od bratov in oCeta.
Potuje krizem sveta, pride v dezelo, kjer vidi, da lušCijo pšeniCo z buCikami.
Zacuden jih gleda in pravi: »Malo ste modri, da tako lušcite pšenico; jaz imam pa tako stvar, s katero je treba samo udariti po pšenici, in izlušcene je bode za poln bokal.«
»Ali bi nam prodal tisto stvar?« vprašajo ga.
»Zakaj ne,« pravi mladenic; »ako mi jo dobro placate, pa je vaša. Polovnjak denarja mi. dajte, toliko je med brati vredna.«
In res dobi za cepec, katerega do tistih dob še niso poznali v oni dezeli, polovnjak denarja in se vrne zadovoljen domov.
Oce ga je silno vesel, ko pride domov in prinese toliko denarja.
Sedaj pošlje srednjega po svetu, ceš, naj si tudi on cesa prisluzi.
Ta vrze macko v vreco in odide po svetu.
Spotoma pride do gradu, o katerem je cul, da je v njem jako mnogo mišij in podgan. Dva sluzabnika morata baje vedno braniti grofa, kadar je pri jedi, sicer bi mu skakale miši in podgane v jed.
V gradu pove, da ima v vrea tako stvar, katera v nekoliko dneh prezene in unici vse te
zivali.
Grof se pogodi z mladenicem, da mu da vreco denarja za tisto stvar, in mladenic vzame iz vrece macko, katere niso doslej poznali v oni dezeli, in jo izpusti, potem pa se vrne veselega srca domov.
Macka je v nekoliko dneh pojedla vse miši in podgane, kolikor jih je bilo v gradu.
Ko se vrne srednji brat domov, pošlje oce najmlajšega po svetu. Predno odide, ujame najvecjega petelina, dene ga v koš in se poslovi.
Prišel je v dezelo, kjer je bila verna noc. Strme vprašuje ljudi, kako to, da imajo vemo temo; toda ne vedo mu povedati.
»Jaz imam pa tako stvar«, pravi mladenic, »ki zapoje in pripelje dan«. — Prebivalci one dezele ga vprašajo, koliko bi mu dali zanjo.
»Vreco denarja«, pravi mladenic, in dado mu, kolikor zahteva.
Petelin zapoje in skoro nato se zdani. Priklical je res dan, kakor jim je rekel mladenic.
Mladenic se vrne domov z vreco polno denarja. Odslej so ziveli vsi štirje lahko in dobro.
X.
Oglarjeva hči— kraljica.
Nekdaj je vladal mlad neozenjen kralj. Dolgo ga je zaman nagovarjala mati, naj se ozeni; naposled se ji vender uda in ji obeta, da si izbere nevesto.
Kralj je imel belega golobcka, kateri ga je spremljal povsod. Sklene sklicati vse deklice svojega kraljevstva, rekoc, da bode ona njegova zena, na katero sede beli golobcek.
Zatorej razpošlje na vse strani svojega širega kraljevstva poslance, da oklicejo njega vabilo.
Dan, ko bi si kralj izbiral nevesto, napoa.
Iz vseh krajev prihajajo bogato opravljene deklice v stolno mesto; vsaka se je nališpala, kolikor se je le mogla, da bi bolj ugajala kralju.
Blizu kraljevega mesta je zivel ubozen ogljar s svojo jedinico, ki je zelo slovela zaradi svoje lepote.
Tudi ogljarjeva hcerka se napravi v mesto, a ne, da bi stopila v vrsto deklic, izmed katerih si bode kralj izbiral nevesto, temvec samo zato, da bi videla kralja in prihodnjo kraljico.
Spotoma jo sreca mlad, lepo opravljen gospod. Prikloni se ji in jo nazivlje prihodnjo kraljico. — »Beli golobcek« — govori ji tujec — »sedel bode nate, in ti bodeš kraljica. Jaz vem, cegava si, ti pa me ne poznaš. Za leto dnij pridem k tebi; ako dotlej ne zveš, kdo sem, bodeš pa moja«. — S temi besedami se tuji gospod poslovi.
Ogljarjeva hcerka pride v mesto, iz katerega vse drevi na prostor, kjer stoje deklice, izmed katerih si bode kralj izbiral nevesto. Od dalec gleda, kaj se bode zgodilo.
Kralj s spremstvom ze prihaja, nosec belega golobcka. Izpusti ga. Golobcek leta nekaj casa po zraku, potem pa sede na rame ogljarjeve deklice, dasi ga le-ta podi od sebe.
Trikrat izpusti kralj golobcka, in vselej sede na rame ubozne, toda zale ogljarjeve deklice.
Kralj stopi k nji, prime jo za roko in vzame k sebi na voz. Odpeljejo se v kraljev grad, kjer pokaze kralj materi svojo nevesto, rekoc: »Mati! Golobcek mi je izbral za nevesto ogljarjevo hcer; nadejem se, da bodem srecen z njo, dasi je tolikanj nizkega stanu, zakaj bozja previdnost je hotela tako«. — Mati pa mu odgovori: »Dragi sin! Dasi je tvoja nevesta samo ogljarjeva hci, vender bodeš srecnejši z njo nego s kako drugo. Ona je ponizna, in kdor se ponizuje, bode povišan; ona ni plemenitega stanu, ima pa zato plemenito srce, in to je vec vredno, nego biseri vsega sveta«.
Kralj se je nato poroal z ogljarjevo hcerjo.
Svatba je bila velikanska in sijajna. Od vseh stranij so prišli kralji in cesarji in se cudili krasni nevesti kraljevi. Nikdo ni hotel verjeti, da je to hci ubogega ogljarja, tako lepo ji je pristojala kraljicina oprava in tako lepo se je vedla.
Mine nekaj dnij. Kraljica je Cimdalje bolj tozna in zamišljena, in kralj jo vpraša, kaj ji je. Odgovori mu, kako je oni dan, ko je šla v mesto, sreCala tujega gospoda, ki ji je rekel, da mora zvedeti za leto dnij, kdo je on, sicer pride ponjo, in njegova bode.
Kralj se silno prestraši. Pozveduje na vse strani po onem tujci, a dognati ne more niCesar.
Samo dva dni še, in obletnica bode kraljeve poroke, toda niCesar se še ni moglo zvedeti o tujci, ki je toliko vznemirjal kralja in kraljico.
Dan pred obletnico svoje poroke priredi kralj velik lov.
Ta dan je bila lovcem sreCa izredno nemila, vender so lovili do mraka. Lovski rog zatrobi, in lovci se zbirajo, da odrinejo proti domu. Sedaj priteCe jeden lovcev ves upehan k svojim tovarišem in jim pripoveduje, kaj je videl v gozdu.
Ugledal je bil ogenj in šel proti njemu. Zdajci je zaslišal vriskanje in petje, prihajajoCe od °gnja.
Ko je prispel tako blizu, da je mogel razloCiti skozi drevje ogenj, videl je, kako je rdeCe opravljen moziCek z rdeCo Cepico na glavi plesal okrog ognja in prepeval:
»Juhe, juhe,
KraljiCa še danes ne ve,
Da meni špiCparkelj je ime,
Jutri pa moja bo že,
Juhe, juhe!«
Lovci se hitro odpravijo domov, da povedo kralju, kaj je ta lovec videl v gozdu.
Kralj in kraljica sta bila silno vesela te novice in sta mirno legla k poCitku.
Drugi dan se pripelje pred kraljev grad lepa koCija s štirimi konji. Iz koCije stopi gospod, katerega kraljica takoj spozna. Bil je oni tujec, ki ga je sreCala pred letom dnij na poti v mesto.
Tuji gospod gre v grad in zeli govoriti s kraljico.
Ko pride pred njo, pokloni se ji in jo vpraša, ali ga pozna. Ona pa mu odgovori: »Gospod, poznam vas, vi ste špicparkelj!«
Tujec se spoštljivo prikloni in odide tako brzo po stopnicah, da jih vse podre.
Kralj in kraljica pa sta slavila tisti dan obletnico svoje poroke, kar se je dalo, in gostje so veselo prepevali:
»Špicparkeljna spodili smo, Nazaj ga veC ne bo!«
O človeku, ki je šel iskat pravičnejšega človeka od Boga.
Živel je siromak, ki je vedno tozil, da Bog ni storil prav, ker imajo nekateri ljudje vsega dosti, nekateri pa nimajo niti najpotrebnejšega ziveza.
»Bog ni pravičen«, dejal je; »iskat pojdem pravičnejšega«.
In res gre po svetu, da bi našel koga, ki je pravičnejši od Boga.
Sreča moza z dolgo sivo brado, ki ga vpraša, kam je namenjen. Siromak mu odgovori, da išče pravičnika. Sivi moz pravi: »Jaz sem pravičen«. —
»Kdo pa si ti?« vpraša ga siromak. Oni odgovori: »Bog«. — Siromak se opravičuje, rekoč: »Pravičen si ze, vender iščem pravičnejšega od tebe«. — »Ali misliš, da najdeš pravičnejšega od mene, ki sem brezkončno pravičen?« — »Res je, da si pravičen«, pravi siromak, »ali vender grem iskat še pravičnejšega. Rekel si, da si pravičen, vender daješ nekaterim ljudem vsega obilo, da ne vedo kam z imetjem, nekaterim pa tako malo, da ne morejo ziveti«.
Nato odide siromak svojim potem.
Sreča ga škrat, ki ga vpraša, kam gre. —
»Iščem pravičnega človeka«, odgovori siromak. —
»Jaz sem pravičen, ki sem škrat«, deje oni. —
»Že vem, da si pravičen in da ne jemlješ, kar ni tvoje, pa .vender grem iskat še pravičnejšega«. Gre dalje.
Pridruzi se mu bela zena, ki ga vpraša, kam se je namenil. »Pravičnega človeka iščem«, odgovori ji. — »Jaz sem pravična«, pravi zena. —
»Kdo pa si ti, ki plaviš, da si pravična?« vpraša jo moz. — Bela zena mu odgovori: »Smrt sem«. — »No, ti si še najpravičnejša«, reče siromak» »ker pobiraš vse od kraja in nič ne izbiraš; bodisi bogatin, bodisi siromak, nikomur ne prizanašaš!«
Potem ga vede smrt v veliko poslopje, kjer je vse polno svetilk; nekatere lučiče gore svetlo, nekatere medleje, nekatere pojemajo, veliko pa jih je ze ugasnilo.
Siromak vpraša smrt, kaj pomenijo te lučiče. — Smrt mu razlaga: »Vidiš, to je tako: Vsak človek ima svojo lučičo; tisti človek, čegar svetilka gori svetlo, bode zivel še dolgo, oni pa, čegar pojema, skoro umre«.
Siromak vidi lučičo, ki samo še nekoliko brli; postoji in vpraša smrt, čegava je ona svetilka. Smrt mu odgovori, da je ravno njegova.
Siromak se prestraši, videč, da njega lučiča ze pojema in da skoro ugasne; prosi torej smrt, naj ji prilije še nekoliko olja. — Smrt mu pa odgovori: »Kako li ga morem priliti, saj si sam priznal, da sem pravična in da ne prizanašam nikomur! Ako bi te slušala, ne bila bi pravična«.
»Pa se zgodi, kakor je volja bozja!« pravi siromak; lučiča ugasne, in siromak umre.
XII.
O puščavniku in poslanci božjem.
Puščavnik, ki je prebil skoro vse zivljenje v samoti, molil in se pokoril, jel se je na stare dni kesati, da se je odtegnil svetu. Sklene ostaviti samoto in iti pogledat, kaj počno ljudje po svetu.
Spotoma se mu pridruzi mladenič, ki ga vpraša, kam gre. Puščavnik mu odgovori, da gre gledat, ali je Bog še na svetu ali ne. Mladenič ga vpraša, ali mu je po volji, da potujeta skupaj. Puščavnik pravi, da ga veseli druščina.
Hodita ves dan in se prijateljski pomenkujeta.
Mrači se ze, ko prideta mimo neke graščine.
Zavijeta vanjo in prosita nočišča. Graščak ju gostoljubno vzprejme in jima postreze z dobro večerjo. Tudi vina jima da prinesti v zlati posodi.
Ko se pozivita, gresta spat.
Drugo jutro zgodaj odpotujeta; prej pa še zahvalita graščaka za vse, s čimer jima je postregel.
Ko hodita ze prečej daleč, potegne mladenič ono zlato kupičo, iz katere sta pila sinoči, iz zepa in jo pokaze tovarišu.
Puščavnik ga vpraša, zakaj je ukradel kupičo, toda mladenič mu tega neče povedati.
Potujeta zopet ves dan. Kar se vsuje pod noč silna nevihta; dez naliva, in piš stresa drevje. Pri nekem gradu prosita zavetja in nočišča. Graščak se iz početka brani, češ da ne prenočuje tujčev, naposled jima vender dovoli vedriti pod svojo streho, toda le dokler se ne poleze nevihta.
Ko se zvedri, poslovita se; mladenič pa podari ono zlato kupičo graščaku, ker je bil tako prijazen in jima je dovolil vedriti pod svojo streho.
Ko gresta dalje, pokara pušcavnik mladenica, zakaj je ukradel dobremu grašcaku, ki ju je vzprejel in noal tako ljubeznivo, zlato kupico in jo podaril temu oholemu in neprijaznemu grašcaku, ki ju je le nerad vzprejel pod streho in ju niti prenociti ni hotel. Ali mladenic molci.
Trda noc se naredi. Pot ju vodi po temnem gozdu. Sredi gozda vidita ubozno ogljarsko koco, v kateri še brli luc. Potrkata, in ogljar jima pride odpirat. Povesta mu, da sta popotna in da bi rada prenoala, ker ne vesta pota. — Radovoljno ju vzprejme ogljar; zena pa pravi, da jima takoj pripravi majhno vecerjo, da se pozivita. Sedeta za mizo, in ogljar jima prinese vina.
Ko se okrepčata, gresta spat.
Drugo jutro, predno odpotujeta, stopi mladenic k zibelki, v kateri spi ogljarjev sincek, in ga zaduši, ko ni nikogar domacinov v hiši. Potem se zahvalita za postrezbo in za nocišce ter odideta.
Pušcavnik kara mladenica, zakaj je zadušil otroka, in gleda, da bi se ga iznebil.
Hodita precej dolgo po gozdu, toda nikakor ne moreta priti na piano. Srecata starega beraca in ga vprašata, kako bi prišla iz gozda. Le - ta jima pove, da sla zgrešila pravi pot in da jima pokaze on, kje morata hoditi.
Dospo do velikega potoka, preko katerega drzi ozka brv. Sredi brvi pahne mladenic beraca v vodo, da utone.
Pušcavnika kar obide groza, ko vidi, kaj je storil zlobni mladenic s starcem, ki jima je prijazno pokazal pot. Boji se, da ne bi storil tudi njemu kaj zalega, in mu iz nova ocita vse hudobnosti, ki jih je napravil.
»Dobremu grašcaku, ki naju je rad prenoal, ukradel si v zahvalo zlato kupico in jo podaril trdemu grašcaku, ki naju ni hotel nociti; ubogemu ogljarju, ki nama je tako gostoljubno odprl svojo hišo, umoril si nedolzno dete, in sedaj si pehnil v vodo moza, ki nama je pokazal pot«.
Mladenic se obrne k pušcavniku, rekoc: »Poslušaj, da ti povem, zakaj sem storil vse to, in zapomni si. Bogatemu in ošabnemu grašcaku sem vzel kupo, ker nama je stregel zgolj zato, da bi ga hvalila, torej iz slabega namena. Podaril pa sem kupo onemu drugemu zato, da se bode odslej rajši usmilil siromakov. Ogljarju sem umoril otroka zato, ker je bolje, da umre nedolzen, nego da bi bil hudodelec, ko dorase vrha. Starca pa sem pehnil v vodo, ker so ga najeli, da zapali vas; bolje torej, da je umrl, nego da bi bilo toliko nesremih.
Storil sem pa vse to vprico tebe zato, da ne bodeš vec dvojil, ali je Bog še na svetu ali ne. — Bog me je poslal«, nadaljuje mladenic — poslanec Gospodov — »da ne grešiš vec na milost bozjo«.
Nato izgine poslanec bozji, pušcavnik pa se vrne v samoto.
Kako je prijadral mladenič po kopni zemlji po nevesto.
V deveti dezeli je zivel bogat grof, ki je imel vec gradov. Svojo hcer, ki je slula zbok svoje lepote po vsi dezeli, obetal je onemu v zakon, ki prijadra v ladji po kopni zemlji do njegovega gradu.
To zvedo tudi trije bratje. Starejši teh bratov pravi, da steše ladjo in da odjadra po grofovo hcer. Gre v gozd, spotoma pa sreca starca, ki ga nagovori in vpraša, kam gre. — »V gozd sem namenjen«, odgovori mladenic, »da naredim nekaj zlic«. Ko pride v gozd in zasece s sekiro v bukev, da bi jo posekal, odleti toliko zlic od nje, kolikorkrat zamahne. Mladenic pobere zlice in jih nese domov. »Ako mi ni usojeno, da bi dobil grofovo hcer, bodem pa trzil z zlicami«, govori sam v sebi.
»No, ali si naredil ladjo ?« vpraša ga srednji brat. — »Ladje ne«, odvrne oni, »temvec zlice; bodemo pa trzili z zlicami«.
Napravi se srednji brat v gozd, da bi stesal ladjo. Spotoma sreca starca, ki ga nagovori in vpraša, kam gre. — »V gozd sem namenjen«, odgovori mladenic, »da naredim nekaj skled«.
Ko pride v gozd in zamahne v bukev, odleti skleda od nje. Kolikorkrat zasece, toliko skled pade od drevesa. Nato pobere sklede in jih nese domov.
»Hitro si napravil ladjo!« receta mu šaljivo brata, ker se je tako hitro vrnil domov.
»Saj sem vedel«, pravi mlajši brat, »da ne napravita nicesar; videla bodeta, kako jo jaz rocno naredim z bozjo pomocjo«.
Sedaj se napravi le-ta v gozd. Spotoma sreca starca, ki ga vpraša, kam je namenjen. — »V gozd grem ladjo tesat, da se z njo popeljem po grofovo hcer«.
»Le pojdi«, rece starec, »pa zamahni trikrat, v bukev, in ladja bode narejena. Kadar pa bodeš jadral proti gradu, vzemi vse vanjo, cesarkoli nisi še videl. Ako tega ne storiš, nikoli ne prijadraš do gradu«.
To izgovorivši, gre starec svojim potem dalje.
Mladenic stori, kakor mu je velel starec, in glej, velikanska ladja stoji pred njim. Takoj sede vanjo in odjadra proti gradu, do katerega je trideset dnij hoda.
Ko jadra mimo nekega malina, vidi nekoga pod koritom, ki sproti popija vso vodo, katera priteka po koritu. Kaj takega mladenic še ni videl.
»Ti, ki si tako zejen«, nagovori mladenic pivca, »stopi le-sem k meni v ladjo«. — Oni ga sluša, in nato se odpeljeta dalje.
Nekje na polji ugleda mladenic orace, ki orjejo s tremi pari zivine. Nekdo pa stopa za njimi in sproti pojeda vse brazde.
»Ti, ki si tako ješC«, zakliCe mu mladeniC, »stopi k meni v ladjo!« — Ko ga oni sluša, odplujejo.
Jadrajo zopet mimo hriba, na katerem paso trije pastirji krave.
Jeden izmed njih veli tovarišu: »Ti, pojdi no zavrnit sivko; preCej dolgo je ze, odkar se je loCila od zivine«. - «Ej, kaj bodeš hodil in je iskal, jaz jo zavrnem hitreje«, pravi tretji. »Za kamen primem in ga potisnem šest ur daleC za kravo«. A srednji reCe nato: »Kaj bodeš ti potisnil, jaz se jedenkrat prestopim in tamkaj sem«.
Ali še predno srednji pastir to stori, ze jim zakliCe mladeniC z ladje: »Kaj takega še nisem videl nikoli! Vsi trije morate z menoj«. — In pastirji popuste govedo in stopijo v ladjo. Nato odjadrajo.
Že se blizajo gradu, v katerem biva grof s svojo hCerjo.
Ko priplujejo do gradu, izstopi mladeniC s svojimi tovariši in vsi gredo pred grofa. MladeniC pa pravi: »Gospod grof! Po kopni zemlji sem prijadral do vašega gradu, torej dobim vašo hCer za zeno«.
»Dobiš jo«, odvrne grof, »ali pripravil sem bogato pojedino: kam bodem z njo, ko si privedel s seboj tako malo svatov?«
»Gospod grof«, odgovori mladeniC zavestno, »ne bojte se! Take svate imam, da nam bode še vsega premalo, ako ste pripravili še toliko«.
»Pazi, da je temu res tako«, pravi grof; »zakaj, Ce vsega ne pojeste in ne popijete, kar smo pripravili, ne dobiš moje hCere«.
Dan svatbe napoCi. Svatje posedejo okrog velike mize, sluzabniki pa prinašajo raznovrstnih jedil in pijaC.
Tisti svat, ki je pojedel vse brazde, ni se mogel nikoli najesti do dobra; pojedal je sproti vse, kar so nanašali na mizo.
Oni svat, ki je izpil vso vodo pri malinu, popil je vse vino; tako da je rekel grof, naj ga od-vedo v klet k sodom. Popil je vse vino, kolikor ga je bilo v kleti. Samo sod je nagnil, in prazen je bil.
Ker je grof nerad dal hCer temu mladeniCu, besede pa ni hotel prelomiti, ugibal je, kaj bi še ukazal mladeniCu, Cesar bi le-ta ne mogel storiti. Naposled si izmisli in mu reCe: »Še to-le ti je storiti, predno dobiš mojo hCer«. In pove mu za studeneC, ki je daleC nekje pod drugim Cesarjem ; vodo iz tega studenCa mu mora še tisti dan prinesti, potem je mlada grofiCa njegova.
Iz te zagate reši mladeniCa oni svat, ki se je tako daleC prestopal. MladeniC mu veli, naj stopi do studenCa in mu prinese vode. Oni to stori. Ker se pa preCej dolgo ne vrne s studenCem, jame mladeniCa skrbeti; zatorej veli onemu svatu, ki tako daleC vidi, naj pogleda, kje je oni in kaj dela. Ta pogleda in pravi, da spi v send pod drevesom blizu onega studenCa. Treba ga je vzbuditi; zatorej reCe tistemu svatu, ki je znal tako daleC kamen zagnati, naj zaluCi kamen, da ga vzbudi.
Ko ta kamen zazene, tedaj se res oni vzbudi in hipoma je s studenčničo v gradu.
Grofa je srdilo, da je mladenič vse tako storil, kakor mu je zapovedal; vender mu je moral dati hčerko za zeno. Po poroki je odvel mladenič grofičo v grad, ki je bil ondu blizu in katerega jima je grof izročil v last. Tu zivita še danes srečno in zadovoljno, ako. še nista umrla.
XIV.
O povodnih deklicah.
Plenkov Tone, sin ubozne vdove, bil je zal dvajsetleten mladenič. Ljudje so ga imeli radi, ker je bil vedno dobre volje, mimo tega priden, zanesljiv in pošten.
Bil je topel poleten dan, ko je kosil Tone pri sosedovih v gorski senozeti. Vročina in delo sta ga tako uzejala, da je šel k bliznjemu potoku pit.
Zdajči mu udari na uho krasno petje, kakeršnega še ni slišal. Pogleda k izvirku, odkoder se čuje petje, in ugleda v tolmunu tri lepe povodne dekliče. Tone stoji kakor okamenel in posluša ves zavzet njih rajsko petje. Nato skladajo razne poljske čvetliče v lepe kite in venče, končno pa splavajo po vodi nizdolu. Ko priplavajo mimo Toneta, vrze mu jedna šopek čvetič.
Šopek pade v vodo. Tone ga hoče pobrati, toda splava mu po vodi. Hiti za njim.
V tem se je prepreglo nebo s temnimi oblaki; jelo je grmeti, bliskalo se je in treskalo, da so skale pokale, in lilo je, da je potok hipoma narasel v mogočen hudournik.
Ali Tone se ne meni mnogo za vse to, temveč hiti ves omamljen za šopkom. Ko ga hoče vzeti iz vode, odneso mladeniča, kakor bi trenil, povodne dekliče v svoj stekleni grad, kjer ga po-lože na srebrno posteljo. Tone zaspi.
Ko se vzbudi, pridejo povodne dekliče k njemu, pozdravljajo ga in prepevajo ob njegovi postelji. Obetajo mu, da mu bode dobro pri njih, in ga posade na demantast stol pred biserno mizo. Sedaj priplavajo predenj polne sklede najukusnejših jedil, kakeršnih še ni uzival, in kristalen kozareč najboljšega vina. Tone je in pije, povodne dekliče pa plešejo okrog njega in mu pojo tolikanj lepo, da je vest očaran.
Ko se okrepča, vedejo ga v velikansko biserno dvorano. Tukaj so velike biserne orgije, ki se tako lesketajo, da ni moči gledati vanje.
Povodna dekliča stopi k njim , odpre studenček, da padajo biserne kaplje na orgije, in čudovito krasna godba se razlega po dvorani. Povodne dekliče pa prepevajo milobne svoje pesenče.
Povodna dekliča stopi k Tonetu, rekoč : »Kaj ne, da je lepo in prijetno pri nas in da ostaneš
tukaj?« — Tone obeta, da ostane pri njih.
Vedejo ga v tretjo dvorano. Tukaj mu je prebresti majhen potok. Povodne deklice ga ljubeznivo vabijo, naj ga prebrede. Zdajci mu zakliCe glas iz nasprotne strani: »Ne daj se zavesti in ne hödi sem; vrni se rajši k materi, katera je tolikanj jokala po tebi, da je oslepela«.
Tone se prestraši in zajoka. Lepo prosi povodne deklice, naj ga odvedejo nazaj, odkoder je
prišel.
Deklice ga pa zadrzujejo in mu obetajo vse, Cesarkoli si pozeli, ako ostane. Ali Tone se ne da preprositi, temveC le sili, da ga odvedejo k materi.
Žalostne pravijo povodne deklice: »Rade bi te obdrzale in tudi lahko, ako bi hotele; toda mati ima veCjo pravico do tebe nego me. Da pa vsaj nekoliko poravnaš krivico, katero si ji storil, ker si jo ostavil in ker je oslepela zaradi tebe, evo ti dragega kamena, kateri ima tako moC, da izpregleda vsak slepec, kateremu z njim trikrat potegneš po očeh. Kamen pa izgubi to Carobno moC, kadar koliCkaj uzališ mater svojo. Sedaj pa pojdi, da nekoliko poCiješ na postelji«.
Tone sluša povodne deklice in leze. Skoro sladko zaspi. Sanja se mu, kako operna dobro svojo mater in kako ga ona ljübeznivo pozdravlja.
Vzbudi se. Pogleda okrog sebe in vidi, da lezi na bregu zaCaranega potoka. Ali kako se je izpremenil, dokler je spal! Gosta brada mu seza malone do kolen, in zdi se mu, da se je precej postaral; ves je nekako onemogel.
Napoti se domov. Ko stopa po domaCi vasi, vidi se mu vse drugaCno; tudi sovašCanov ne pozna. Le na konci vasi še spozna rodno hišico katera je pa ze na pol podrta.
Čudne misli se mu pode po glavi, in vedno tesneje mu je pri srci. Stopi v koCo. Tukaj ugleda na kupu slame slepo svojo mater. Tone se ne more vzdrzati, da ne bi zajokal; nato poklekne pred mater in jo prosi oprošCenja. Mati ga pogladi po lici, ali takoj stresne z roko, ko zaCuti dolgo brado. »Saj ti nisi moj sin; zakaj moj sin ima lepo gladko lice, ti si pa grd, kosmat; tudi glas ni glas mojega sina. Moj sin je imel Cist, tanek glas, kakor srebrna struna«.
Sedaj vzame Tone dragi kamen iz zepa in potegne z njim trikrat preko materinih oCij. — Stara mati si pomane oCi, mrena ji odpade, in zopet vidi, kakor prej.
Kako je vesela, da je zopet izpregledala! Bolj še pa je bila vesela svojega sinu, katerega je sedaj zopet spoznala.
Hipoma se raznese po vasi novica, da je Plenkov Tone zopet doma in da je Cudovito ozdravil mater svojo. Zvedelo se je to tudi po vsi dezeli, in skoro so prihajali k njemu slepci od vseh stranij, da bi jih ozdravil. Kdorkoli je prišel, vsakdo je izpregledal.
Ljudje so mu nanesli blaga in denarja, da je zelo obogatel. Živel je z materjo sreCno in zadovoljno. Napravil si je novo hišico in ljubeznivo stregel materi na njene stare dni.
Ko je pa mislil, da ima ze vsega dovolj, bil je naposled ošaben in ni hotel veC zdraviti ljudij.
Nekega dne pride k njemu slepa starka in ga prosi, naj jo ozdravi. Tone jo zapodi, ceš da ima ze vsega dosti in da se mu ni treba vec ukvarjati s slepci.
Ko ga mati pokara in prosi, naj se usmili starke, sune jo od sebe in ji vzame iz rok carobni kamen, katerega mu je prinesla, da bi ozdravil slepo starko. Mati zaplaka in odide, Tone pa pogleda kamen in zapazi, da drzi namesto carobnega kamena — košcek oglja. Hiti za materjo, da bi mu oprostila, ali glej, tudi njemu se stemni pred ocmi — Tone je oslepel!
Rad bi dal vse svoje bogastvo, da bi se mogel ozdraviti in zopet dobiti vid, katerega je izgubil po svoji prevzetnosti.
Nekega dne naprosi mater, naj ga vede k zacaranemu potoku. Ko prideta do potoka, priplavajo one tri povodne deklice in zapojo :
»Spoštuj ti vedno mater in oceta, Sam Bog placilo ti za to obeta;
Kdor stariše pa zanicuje, Sam sebi on nesreco kuje«.
Tone zamaknjen posluša to genljivo petje; ko pa povodne deklice izpojo, stece proti njim. Ali zdajci pade v potok in utone.
XV.
O čudovitem povodci.
Pri neki hiši je bilo mnogo otrok. Ker sta jih oce in mati tezko zivila, rekla sta starejšemu sinu, naj gre kam sluzit za pastirja ali hlapca.
Le-ta qblece pastirsko rjavo suknjico, dene torbico na rame, prime palico v roko in odide po
svetu.
Ko pride ze daleč, ugleda na prijaznem gricku licen gradic. »Tam gotovo rabijo vec poslov«, govori sam v sebi; »tja grem«. — Kar prileti ptic kljunac in mu rece: »Decek, skrij me pod suknjico, da me lovci ne ubijejo !« — Prime ga in ga dene pod suknjo. Lovci odidejo. — »Le izpusti me«, oglasi se kljunac; »sedaj sem ze varen«. Predno pa odleti, pravi: »To dobroto ti povrnem z zahvalo«.
Mladenic gre dalje. Sedaj pridirja divji zajec, ki ga prosi: »Deček, skrij me pod suknjico, da me lovci ne ubijejo«. — Mladenic stori tako. Za nekoliko casa pravi zajec: »Sedaj me pa izpusti, varoval se bodem ze sam«. — Mladenic ga izpusti, zajec pa mu obeta zahvalo.
Nato prileti divja rača in mu reče: »Deček, skrij me pod suknjičo, lovči me zalezujejo; hva-lezna ti bodem«.
Mladenič jo skrije; ko pa lovči odidejo, oglasi se rača: »Sedaj me pa izpusti, varovala se bodem ze sama, tebi bodem pa o pravem času hvalezna«.
Mladenič pride v grad. Ker je lačen, prosi najprej jedi, potem se ponudi za pastirja.
V gradu je bivala vdova s tremi hčerami in mnogimi posli. Graščakinja mu pravi: »Drugega dela nimamo, toda ponoči lahko paseš kobilo na povodči, podnevi pa bodeš pomagal vrtnarju«. — Mladenič ostane v gradu.
Prvo noč vede kobilo ob povodči na pašo. Ker je pa utrujen od dolgega pota, ovije povodeč okolo roke, leze na travo in zaspi.
Ko se drugo jutro vzbudi, drzi le povodeč, kobile pa ni nikjer.
Ko je zaman išče nekaj časa, prileti k njemu kljunač in pravi: »Ker si me otel smrti, dolzen sem ti zahvalo. Pojdi s povodčem za menoj. Ondu za plotom bodem razkopaval, in iz zemlje pride bela megliča; ti pa vrzi nanjo povodeč, in izpremenila se bode v kobilo. Potlej jo zajahaj in jezdi domov«. — Zgodi se tako, in mladenič jaha vesel domov.
Ko pride noč, zene zopet ob povodči kobilo na pašo. Ko nekaj časa pase, truden je in zaspan ; zato ovije povodeč okolo roke, ko ga je močno privezal kobili za nogo, leze in zadremlje.
Ko se zjutraj vzbudi, zopet drzi samo povodeč, kobile pa ni nikjer. Kar pridirja iz grmovja zaječ in mu pravi: »Ti si me rešil smrti, jaz pa sem ti dolzen zahvalo. Kobila je v onem-le grmovji; pojdi z menoj, in kjer pobrskam, dvigne se bela megliča iz zemlje. Ti pa vrzi nanjo povodeč, in izpremenila se bode v kobilo. Zajahaj jo in jezdi domov«. — Zgodi se.
Tretjo noč se mu zgodi takisto: ko se vzbudi, zopet ni kobile nikjer. Prileti pa divja rača in mu pravi: »Ti si me otel smrti, dolzna sem ti zahvalo. Pojdi k onemu tolmunu, v njem je kobila. Kjer bodem tolkla s perotimi ob vodo, ondu se bode vzdignila bela megliča iz vode, ti pa vrzi nanjo povodeč, in izpremenila se bode v kobilo«. — Stori tako in zopet ima kobilo.
Ko jo prizene domov, čaka ga v hlevu domača najmlajša hčerka in mu pravi: »Tri noči si srečno dopasel, imel si dobre in zveste pomočnike, odslej pa ne bodeš imel nobenega več. Le pojdi sedaj do matere, in ko te vpraša za plačilo, Bog ne daj, da bi zahteval kaj drugega nego povodeč, ob katerem si pasel kobilo. To je namreč stvar, s katero se naši materi vse posreči, česar pozeli. Da bode temu koneč, zahtevaj oni povodeč. Ako dobiš denar, izpremenil bi se v čepinje; ako bi hotel obleko, raztrgala bi se prečej ali pa bi ti izginila. S povodčem pa lahko narediš, karkoli si izmisliš. Ako ga vzameš iz zepa. potreseš z njim in rečeš: ,Pridi predme lep konj,s česarsko, vojaško ali kakeršnokoli opravo, takoj ga imaš in lahko zajahaš, kamorkoli te je volja«.
Pastir sluša, gre h gospodinji in pove, da mu je ta posel pretezak, da ne more delati noč in dan. — Graščakinja ga nagovarja, naj še ostane v gradu; on pa reče, da ostane samo tedaj, ako mu da drug posel. Vpraša ga za plačilo; on pa pravi: »Drugega ne vzamem, nego povodeč, ob katerem sem pasel kobilo«. Graščakinja se dolgo brani, naposled mu ga pa vender vrze in reče:
»Na ga; ker si pa tak, bodem tudi jaz taka, da sedem let ne bodeš govoril drugega, nego: ,Nem-tudum'«. Zajedno ga zapodi od hiše.
Mlajša hčerka prosi mater, naj ga ne podi od hiše in naj mu da drugega dela.
Graščakinja privoli, da ostane, in mu reče, naj pomaga samo na vrtu. Mladenič ostane v gradu.
Ko je nekega dne sam na vrtu, potegne povodeč iz zepa, potrese ga in pravi: »Pridi predme takšen konj, kakeršnega jaha česar, in v v prav taki opravi«. Zgodi se tako. Mladenič zajaha konja in ga, goni po vrtu. Ker so pa grediče ozke, pohodi s konjem mnogo dragih čvetič in drugih imenitnih rastlin. Vrtnar ga zapodi z vrta. Hkratu pa ga zatozi gospe, katera mladeniča iz nova zapodi iz gradu.
Ko mlajša hčerka to sliši, prosi mater, naj ga še obdrzi in mu da drugega dela.
Mladenič ostane, oskrbuje odslej kokoši in donaša drva v kuhinjo.
Mine nekaj let. Sedaj razglase vse tri grajske gospodičine, da se omoze. Pride več snubeev, in starejši dve si izvolita bogata viteza, mlajša pa neče drugega nego nemega hlapča.
Predno se še poroče, vname.se vojska. Tudi onadva viteza, zaročnika starejših hčera, morata na vojsko.
Predno se ločijo, napravijo veliko pojedino, na katero povabijo mnogo prijateljev in vitezov. Pri slovesi da vsaka hči svojemu zaročniku dragočen svilnat robeč, na katerega je vsaka sama z zlatimi črkami uvezla svoje ime. Tudi mlajša gospodičina da svojemu zeninu takšen robeč.
Sedaj se pomenkujejo, kako bi odpravili nemega hlapča iz gradu, da bi bil mlajši hčeriizpred očij.
Ko odhajajo na vojsko, pripravijo mu starega, mršavega konja, ki ze ni za nobeno rabo, posade ga nanj in odrinejo na vojsko. Mislili so, da s konjem vred pogine kje na poti.
Ko so vitezi ze daleč od gradu, zapazijo, da hlapča ni več za njimi. Razvesele se, misleč, da je kje poginil v jarku.
Resnično pa ni bilo tako. Ker je minilo takrat ravno sedem let, odkar ga je zaklela graščakinja, izpremenil se je hlapeč v jako lepega mladeniča. Potrese povodeč in zahteva, da pride takšen konj, kakeršne imajo oni vitezi, z ravno takovo opravo. Potem se preobleče, zajaha konjiča in jezdi z njim na vojsko.
Vojska se je ze pričela, ko prijaha na bojišče. Ondu vidi med palimi vojniki tudi zaročnika starejše grajske hčere; nezavesten lezi na tleh, ranjen v roko. Mladenič razjaha in mu obeze rano z onim svilnatim robčem, katerega mu je dala mlaj ša gospodičina v spomin.
Vojska je končana, in vitezi se odpravljajo domov, med njimi tudi oni, kateremu je mladenič obezal rano na roki.
V gradu napravijo velike gosti, da praznujejo sremo vrnitev. Starejši dve hceri se veselita, da sta se vrnila njiju zaromika; mlajšo pa vse zasmehuje in zbada, rekoč »Izgubil se nam je ze na poti v vojsko; ostal je menda s kljusetom kje v jarku«.
Hipoma ugledajo v dalji lepega jezdeca, ki hitro jaha proti gradu.
Ko prijaha v grad, ne spozna ga nihce; vitezi pripovedujejo, da so ga videli v vojski, kako je hrabro sekal na desno in na levo.
Mladenic pa veli onemu vitezu, ki ima obezano roko, naj pokaze robec, s katerim mu je rana ovita.
Oni odveze rano, mladenic pa vzame robec in ga pokaze mlajši hceri. Ta precej spozna robec, katerega je dala svojemu zeninu, predno je šel na vojsko.
Nekoliko dnij pozneje se je praznovala imenitna svatba v gradu, na katero so bili povabljeni vitezi in grašcaki od blizu in dalec.
Slavile so se namrec poroke vseh treh grajskih gospodicin; izmed zeninov pa je bil zenin mlajše hcere najlepši.
XVI.
O zlatih jabolkih.
Oče in mati sta imela tri sinove. Prebivali so v licni hišici, poleg katere je bil vrt, kjer so zorela zlata jabolka. Ko so ze dozorevala, izgubilo se je vsako noc jedno. Kdo jih je hodil krast, tega niso mogli dognati. Oce rece sinovom, naj jih gre vsako noc jeden strazit.
Prvo noc pošlje starejšega. Mati mu spece potvico, oce pa mu da bokal vina, da bi se krepcal ponoa in ne zaspal.
Ko se naredi noc, gre starejši sin na vrt, sede pod jablano, naje se in napije, potem zadremlje in spi trdno vso noc.
Ko pride zjutraj oce na vrt in prešteje jabolka, vidi, da je, kakor po navadi, jednega menj. — »Slabo si strazil«, krega ga oce, »ko je zopet izginilo jedno jabolko«.
Drugi vecer pošlje oce srednjega sina na vrt. Tudi temu spece mati potvico, oce pa mu da vina s seboj, da bi loze bedel ponoa.
Ko pride srednji sin na vrt, sede, poje in popije, kar ima, potem pa zadremlje in spi vso noc.
Drugo jutro, ko pride oce pogledat na vrt, izginilo je zopet jedno jabolko.
»Vidva mi ze več ne bodeta strazila mojih jabolk!« jezi se oče. — In mlajši sin pravi: »Oče, nočoj pojdem jaz na vrt; videli bodete, kako ga ujamem tatu, ki nam krade jabolka«.
»Še onadva nista opravila ničesar, kamoli bodeš ti!« pravi oče.
Ko se stori noč, vzame mlajši sin nekoliko črnega kruha in vode s seboj, vrze puško čez rame in gre na vrt. Tukaj sede pod jablano, nabaše puško in oprezuje na tatu.
Okolo polnoči prileti črn ptič, krokar, naravnost na jablano. Mladenič pomeri in ustreli. Z drevesa pade jabolko in ptič, ki se pa takoj zopet pobere in odleti v bliznji grad.
Ko pride drugo jutro oče pogledat in prešteje jabolka, zapazi, da zopet ni jednega.
»Sinko, slabo si strazil«, kara ga oče. — »Oče, ne jezite se«, pravi mladenič, »dobro sem strazil in tudi videl, kdo hodi krast naša jabolka. O polnoči je priletel črn ptič in utrgal jabolko; ustrelil sem, in padla sta nato ptič in jabolko. Ali ptiča sem samo obstrelil, ker se je, kakor bi trenil, zopet pobral in odletel v grad. Ali dobiti ga moram, oče, prej ne odneham«.
Mladenič se res napoti naravnost v grad. Tukaj vpraša, kje imajo tistega ptiča, ki hodi na njih vrt jabolka krast. Povedo mu, da v gradu nimajo nobenega ptiča. »Imeti ga hočem«, pravi mladenič; »videl sem dobro, kako je odletel z na- šega vrta naravnost v vaš grad«. — »Ako bodeš molčal«, pravi mu hišna, »pokazem ti ga. Bolan je in gori lezi na postelji ves krvav«. — Hišna ga odvede v sobo, kjer lezi ptič.
»Zakaj si kradel naša jabolka?« pravi mladenič; »sedaj te ubijem zato«.
»Pusti me«, prosi ga ptič; »dam ti zato lep grad z bakrom pokrit«.
»Ničesar mi ne bodeš dal in tudi ničesar ne maram ; ubijem te !«
»Dam ti še jeden grad, s srebrom pokrit, samo da me pustiš zivega«, deje ptič.
Ali mladenič se le ne meni za obetane gradove, temveč mu še vedno preti, da ga ubije.
Ptič ga prosi: »Dam ti še jeden grad, z zlatom pokrit, ako mi ne storiš ničesar zalega«.
Ker se mladenič le ne da pregovoriti, obeta mu še zlat prstan. — »Kadar ga trikrat zasučeš na prstu, imel bodeš, karkoli si izvoliš, jedi in pijače. Ako ga zopet zasučeš, imel bodeš vojakov, kolikor jih bodeš hotel«. Obeta mu tudi zlato kočijo, zlato konjsko vprego in konje, ako ga pusti zivega.
Mladenič je zadovoljen, in črni ptič mu da vse, kar mu je obetal.
Mladpnič je imel sedaj tri lepe gradove; mimo tega čudodelni prstan, s katerim je dobil, karkoli je hotel.
Nekega dne pa pride njegov sosed, ki je imel ondu blizu svoj grad, z vojaki pred njega domovje in navali na grad. Mladenič se jih nič kaj ne ustraši, temveč zasuče prstan na roki in pravi, naj pride toliko vojakov, kolikor je sovraznih. Zgodi se tako. Ali njegova vojska je preslaba, sovrazniki zmagujejo. Zasuče drugič prstan in pravi, naj pride še jedenkrat toliko vojakov. Tudi to
se zgodi, toda vedno še ne morejo zapoditi sovraznikov od gradu. ZasuCe prstan tretjiC in pravi, naj jih pride desetkrat toliko. Sedaj šele se mu posreCi, da jih zmaga.
Ko naposled pobegnejo, zapreze in se pelje domov k oCetu in materi. DomaCini ga ne spoznajo. Prosi, da bi smel prenoCiti pri njih. Branijo se, Ceš, da so ubozni in Cla nimajo prikladnega lezišCa za takega gospoda. Ko pa oni pravi, da je zadovoljen, samo da bode pod streho, vzprejmo ga.
Pomenkuje se to in ono, potozijo mu, da so izgubili pred nekaj leti najmlajšega sina in da ne vedo, kam bi bil prešel. — »Ali bi ga še spoznali, ko bi sedaj prišel ?« vpraša tujeC. — »Kako ga ne bi spoznali«, odgovore mu; »ako ne po drugem, poznali bi ga po tem, da nima jednega prsta na roki«.
Nato sname tujeC rokoviCe z rok, in roditelji spoznajo svojega sina.
Vprašajo ga, kaj bi hotel veCerjati; ali on jim odgovori: »NiC ne skrbite za to«. ZasuCe trikrat prstan na roki, in miza je polna najslastnejših jedil in pijaC.
Pili so in jedli in bili dobre volje; Celo meni so dali nekoliko pit, da imam še sedaj moker jezik.