C. Kr. posu« !
Nedosiavjene štsvilS~c je poslati acimšis/straciH „Etsen!j<ihnet Dunaj V. Brauftausgasse 84.
PP8ITA
mi
POT K
SV0B6SI!
CLRSJLO SLOVENSKIH ŽElEZNiŠKJM NAIIAVLIEHCIV
■ UREDNIŠTVO, se nahaja v Ljubljani, Šelenbur- | guva ulica 6/1. UPRAVNJŠTVO Dunaj V. — BtSuhausgasse 84. j
Izlsaja vsakega 1. v .meseni.
Nefrankirana pisma se rte sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo.
Naročnina:
?a celo leto ... 4'40 K
za pol leta..................2'20	K
za četrt leta..................MO	K
Posamezna Številka 18 vin.
Štev. 9 in Id.
V Ljubljani, 1. maja ,1917.
Leto XXI.
mmunannimni. ,t.-. r..m reuuu%rai
i nonn^
hriCS
»Sklenili smo, da zatremo v naši deželi za vselej vse poizkuse imperializma in korupcije, ker nočemo nikogar podjarmiti, ker služimo ideji svobode, enakosti in bratstva vseli narodov. Navdušenje, ki napolnjuje rusko demokracijo, izvira iz zavesti, da so sanje o pobratimstvu narodov vsega sveta prav blizu uresničenja. Demokracije vsega sveta spoznavajo, da ne sme obstojati nobena sovražnost več med narodi«. Te besede je govoril ruski justični minister Kerenski, zaupnik ruskega delavstva v začasni ruski vladi. Pravi, neskaljeni duh socializma veje iz njih in ne verno boljših, s katerimi bi pozdravili naše sodruge ob letošnjem prvem maju.
Demokratična misel je na zmagoslavnem pohodu in ruski socialni demokratje so jej pomagali do zmage. Kakor napravlja kamen, ki ga vržeš v vodo, vedno širše kolobarje vse naokrog, tako je danes z demokracijo. Njen začetek je bil spočet v najreakcionarnejši državi, njeni valovi segajo daleč preko mej te države in nas popolnjujejo vse z novim upanjem za razvoj bodočnosti. V gosto temo je še zavita bodočnost in nič ne vemo, kako bodo rešena ogromna, težka vprašanja, ki jih je sprožila vojna. Ali naj bo rešitev gospodarskih, državnih in narodnostnih vprašanj kakršnakoli, eno je gotovo, da je postal vpliv ljudstva na rešitev vseh teh zapletenih problemov tako velik, da ga ne izloči nobena sila več. Iz vseh strahot vojne, iz vseh žrtev, se dviga kakor polet ponosnega orla zmaga demokratične ideje. Sedaj je treba le neustrašene, jeklene volje, le železne vztrajnosti, da uporabi ljudstvo ta svoj velikanski vpliv v svoje dobro, da se ne da premotiti od obljub, ampak da zahteva takoj dejanja. Obljube — posebno pri nas v Avstriji — dobiva ljudstvo že leta in leta, a bilo je spričo teh obljub lačno in brezpravno, nesvobodno in zapostavljano. To pa zato, ker je bila njegova vera v lastno moč preslabotna, ker ni zaupalo dovelj sa-lnemu sebi. In oblastniki so vedeli za to ljudsko bojazljivost in so jo izrabljali do skrajnih mej. Če je ljudstvo zahtevalo pravico in enakopravnost, kruha in izobrazbe, so zadonele iz vseh zbornic visoke besede, velikanski načrti so se .razgrnili — a dejstva so bila tako majhna, malenkostna, da se ni izpremenilo skoraj nič. Pri vsaki večji zahtevi ljudstva so krožile gore, a rodila se je miš. Spominjamo le na socialno in starostno zavarovanje, na reformo volilne pravice za deželne zbore in občine, na ureditev narodnostnega vprašanja, na zakonodajo za varstvo delavčevega življenja, na zavarovanje zoper brezposelnost — dolgo, dolgo vrsto bi še lehko našteli — in pred nami se razgrne vsa žalostna in klavrna politika zadnjih desetih let. Koliko je bilo za rešitev vseh teh vprašanj posvetovanj, odsekov, prerekanja, razburjenosti, sovraštva; a uspeh? Zakaj tako malo uspehov? Prvič zato, ker se pri nas ne delajo zakoni za široke
mase, temveč za ono tenko plast mogotcev, ki združuje v sebi vso gospodarsko in politično moč, drugič pa zato - in to je glavno — ker je bilo ljudstvo za svoje zadeve, za svoje pravice malobrižno, apatično. Vzplamtelo je hitro, a dolgega boja se je ustrašilo in životarilo rajše dalje tako, kakor so životarili njegovi predniki. In ta brezbrižnost se je bridko maščevala.
Več kakor tisoč dni divja vojna'furija skorajda že po vsem Svetu, razdvaja narode, uničuje neizmerne vrednote, ki jih je ustvarjalo človeštvo v dolgoletnem trudu. In ko nastane mir — upamo da kmalu — potem pojdejo narodi na delo, da izravnajo vojno škodo. Delo ne bo lehko. Ko bi bila ta škoda le materielna, ne bi zrli z bo-' jaznijo v bodočnost. Ali vojna je napravila še vse hujšo škodo. Vcepila je med najkulturnejše narode toliko neza-upnosti drugega proti drugmu, toliko sovražnosti, da bodo minila leta in leta, preden se vpostavijo zopet one vezi med narodi, iz katerih so se rodila pred vojno velika internacionalna kulturna dejanja. Pri tem delu bo imela socialna demokracija, katere prospeh temelji takorekoč na mednarodnem sporazumu, važno nalogo. Delavstvo vseh narodov in držav bo moralo prvo iti na delo, da obnovi medsebojne stike, katere je vojna tako kruto razdjala. Trdno upanje imamo, da se dvigne iz razvalin vojne nova, mogočna internacionala delavstva, ki bo morala imeti seveda drugačne temelje kakor prejšnja. V katerokoli socialno demokratično stranko' pogledamo, povsod vidimo, da že pripravljajo tla za ustanovitev močne delavske internacionale. Tudi mi, čeprav nas je malo po slovenskih pokrajinah, ne smerno zaostajati. Na delo poj-demo, da izgradimo v prvi vrsti lastno stranko in da potom nje ojačimo internacionalo in v tem upanju, da bo naše delo plodonosno, kličemo: Živela mednarodna socialna demokracija!
Pisaraa železničarskega deželnega 4aanišiwa se mahala odslej: SeBenlburgova ylica ‘S 3 ¥ Ljubljani.
25 letnica železničarske organizacije.
2. aprila 1917 je poteklo petindvajset let, odkar je bil položen prvi temeljni kamen za ponosno stavbo železničarske organizacije, odkar je prešinil zatirane avstrijske železničarje prvi žarek move vere osvobojenja, socializma.
Dolga je bila pot, težke so bile žrtve, preden so si zgradili avstrijski železničarji organizacijo, ki je njim v ponos, drugim v zgled. Preganjanje in zapostavljanje — to je bil bridki delež tistih pogumnih mož, ki so ustvarili današnjo neraz-rušljivo stavbo organizacije. Pogled v preteklost naj nam v naslednjem pokaže prve težke boje naše organizacije za svoj obstanek in razvoj, njen nadaljni zmagoslavni potek, ko je pridobivala vedno več in več članov med vsemi narodnostmi Avstrije in naj nam s tem vliva nov pogum, novo voljo za delo.
Prvi začetki naše organizacije se pojavljajo na Dunaju. 2. aprila 1892 je bil sklican prvi shod v dvorarfi VVeiland v okraju Brigittenau. Ob določeni uri za otvoritev shoda je bila dvorana prazna. Plaho kakor divjačina so se plazili železničarji okolo dvorane in bulili skozi zastita okna v dvorano, če je vendar že kdo od tovarišev toliko pogumen, da sedi v dvorani. Nekateri so se vendar ojunačili, prihajali so počasi, po eden,	po	dva in posedli	kar pri vratih. Varno	je
varno	—	nič se ne ve —	tako so si pač mislili.
Sodrug Rudolf Miiller, kot proponent društva, je otvoril shod. Preplašeni poslušalci so kar pili njegove besede. Mučen mir je zavladal po dvorani, obiskovalci so sedeli kakor okameneli in poslušali z odprtimi ustmi novo poslanico. Nato je govoril Karl Hoger, glavni referent, ki je razlagal namen in pomen društva. Govoril je temperamentno, stvarno, prepričevalno. Navzočim se je videlo, da jim govori iz srca in pokimavali so z glavami. Da bi dali svojemu zadovoljstvu tudi z aplavzom duška, tega si še niso upali, kajti med navzočimi je bilo mnogo sovražnikov nove ustanovitve. Ali led nerazumevanja je bil prebit. Kako se	je	izvolil odbor —	o tem je boljše, da molčimo.	Če	bi ne bili imeli	tramvajski uslužbenci	in
uslužbenci pri omnibusih več poguma, odbora bi takrat sploh ne bili spravili skupaj. In kako je sedaj — po 25 letih!...
Misel o enakosti vseh, ki trpe in so zapostavljeni, je padla na rodovitna tla in z nepremagljivo silo si je osvojila možgane delavcev. Iz majhne preplašene četice je postala silna, pogumna armada, ki je preobrazila v teku četrtstoletja vse socialne in pravne razmere uslužbencev. Vedno dalje, evdno kvišku — to je bilo geslo! Beli mezdni sužnji liz dobe Jeitelesove in Guttenber-gove so se izpremenili v bojevnike in ponosne ljudi.
Toda kmalu po ustanovnem shodu je pričel briti oster veter. Že čez osem dni je izšel v uradni »Wiener-Zeitung« svarilni opomin osobju, a za upravo železnice so bila izdana posebna navodila. Železniške uprave so razumele ta migljaj in pričele so takoj s šikanarni. Vsako sredstvo je bilo dobro, samo da zatre mlado gibanje. Tisti, ki so stali na čelu gibanja, so kmalu občutili železno pest: Kazni, preziranje, prestavljanje ...
Mlajši železničarji si danes niti predstavljati ne morejo, kaj so pretrpeli prvi sodrugi v organizaciji. Brez vinarja, brez strokovne komisije, brez močne stranke, brez delavskega časopisja, brez splošne volilne pravice, nobenega poslanca v parlamentu, brez zaupnikov, niti strokovnega glasila rti bilo — tako so nastopili težko pot skozi pragozd predsodkov, strahopetnosti, duševne zaostalosti. Sovražniki na levi, sovražniki na desni, sovražrtiki vsepovsod! Edini zakon, ki so ga uporabljali za te prve bojevnike, je bil kazenski zakon in prav pridno so ga uporabljali. Ali ti bojev-
niki so imeli svojstva, s katerimi so premagali vse ovire: Železno voljo, neusahljiv pogum in čuteče srce za trpeče tovariše.
Ko sc je organizacijska misel nekoliko utrdila, je pričel izhajati »Eisenbahner«. List je bil živa potreba. Bodril je malodušneže, bičal oblastnike, razkrival krivico. Da ni bila uprava držav-hih železnic ravno vzradoščena nad krepkim razvojem mlade organizacije, to je pač samoposebi umljivo. Prežala je le 'na vzrok, da zada organizaciji smrtni udarec. Kdor išče, ta najde... In našla ga je. V Švici so prišli železničarji vzhodne železnice s svojo upravo v konflikt in pretila je stavka. Da ne pride čez mejo niti liskra upora, je razpustil Guttenberg s pomočjo takratnega ministrskega predsednika Badenija, avstrijsko železničarsko organizacijo, češ, da je državi nevarna. To se je zgodilo 16. marca 1897. Povod za razpust je bil priča o že tolikokrat preizkušenem pravem avstrijskem birokratičnem naziranju. V Švfci so se bojevali železničarji za boljše živ-ijenske razmere, zato so kaznovali naši mogotci avstrijske železničarje z razpustom njihove organizacije. Dva dni pozneje, 18. marca, so tudi u-radno zaprli pisarno organizacije, uredništva in upravništva. A že 30. marca so odprli zopet pisarno, ker sta intervenirala takratna socialno demokratična poslanca dr. Verkauf in Zeller. »Eisenbahner« je izhajal dalje, ker ni fungirala kot lastnica razpuščena organizacija, temveč sodrug Tomschik. Vsled tega je bilo tudi mogoče, da so ostali železničarji v medsebojnem stiku.
Delavstvo je bilo vsled razpusta silno ogorčeno. V kurijskem parlamentu sta nastopila so-druga dr. Verkauf in Schrammel za železničarsko organizacijo z vso vnemo. Guttenberg pa jima je odgovoril: Organizacija je stremela po tem, da se zboljšajo železničarjem plače in skrajša delovni čas; če izvede organizacija to, tedaj padejo akcije železnic, nihče ne bo več hotel graditi železnic. Tako je »utemeljeval« vsemogočni Guttenberg državno nevarnost železničarske organizacije. Krščanski socialci in nemški nacionalci so navdušeno odobrava)! njegove razloge. Tudi državno sodišče, na katero se je obrnila organizacija, da varuje pravice državnih temeljnih zakonov, se je pridružilo globokoumnim izvajanjem Guttenbergovim.
Vse krajevne skupine so bile razpuščene, premoženje, knjižnice itd. so zaplenili. Petletno tru-dapolno delo je bilo uničeno. Denar, zdravje, solze, prečute noči in vse naše upe smo morali žrtvovati na oltar »pravice«. Tako je bilo končano prvo razdobje v razvoju naše organizacije. —
Prepovedali so pač lehko svobodno besedo, ali misli in čuvstev v proletarskih masah ni bilo mogoče zapleniti. Socialistični duh je bil že pregloboko zasidran v možganih železničarjev, čuv-stvo za enakost in svobodo je bilo vdolbeno neizbrisno v srca. »Organizacijo za vsako ceno« — to je bilo geslo vsepovsod med probujenimi železničarji.
Železničarjem je ostal list, ki je neumorno deloval, da ohrani v njih kali, ki so bile pognale med petletnim delovanjem. V 12. številki je pisal »Eisenbahner«:
»Vlada je razpustila obstoječo železničarsko organizacijo. Mislila je, da uniči z eniin zamahom, kar so ustvarila leta prebujenja. Ali vara se. Vara se temeljito in bodočnost jo pouči, jo mora poučiti, kako silno se je varala.
Kar je vlada urtičila — seveda le začasno — to je le zunanja oblika organizacije. In tudi to se jej je le posrečilo, ker je uporabila sredstvo, o katerem smo mislili, da je v Avstriji nemogoč, silo. S silo, ki gre preko vsega, ki se niti ne odene z najtanjšim plaščem, da bi ustvarila videz, da je bila pravica, čeprav je bilo nasilje.
Cesar pa vlada ni mogla uničiti in tudi nikdar ne bo uničila, to je jedro, to je ideja, misel, ki leži v orgartizaciji, ki je neumrjoča in ki druži vse, ne da bi se ozirala na zunanjo obliko«.
Razprava, ki je bila kmalu po razpustu organizacije pred c. kr. državnim sodiščem, je še danes velezanimiva. Organizacija se je pritožila proti razpustu. Njena zastopnika dr. Harpner in dr. Fried sta pobijala v dovršenih govorih vse ugovore vlade, katere zastopnik je bil dr. Simo-nelli. Ta je zbral cel venec odlomkov iz govorov
na železničarskih shodih in je dokazoval z njimi državno nevarnost organizacije. Državno sodišče se je dalo seveda prepričati, organizacija je bila definitivno razpuščena. Tudi v takratnem kurijskem parlamentu je prišel razpust še na razgovor .Socialno demokratični poslanci so vložili nujni predlog, naj se vpostavi poseben odbor 36 članov, ki naj preštudira zakonitost razpusta. Predlog je bil odklonjen. Krščanski socialci in nemški nacionalci so govorili ostro proti predlogu. To ni bilo nič čudnega, saj je vse meščansko časopisje, radostno pozdravilo razpust organizacije.
Kakor že rečeno, započeto delo ni bilo ustavljeno vsled razpusta. Navdušeni bojevniki za pravično stvar so šli na novo delo Sn že v januarju 1898 so pričeli s pripravami za novo organizacijo. Kmalu nato se je ustanovilo »Splošno pra-vovarstveno in strokovno društvo«, ki je pričelo plodonosno delo za avstrijske železničarje. Seveda je moralo novo društvo, njegovi voditelji in člani še mnogo pretrpeti. Ko je stalo društvo na trdni podlagi in se je lehko opiralo na zanesljive člane, je pričelo z velikimi akcijami. Vsakemu železničarju so v živem spominu še leta bojev 1905, 1907 do 1911. Gospodarski položaj se je izboljšal, organizacija je s silo svojih članov izsilila popo-ien preobrat v pravnem razmerju železničarjev, priborila je personalne komisije, delavske odbore, izgradila bolniško zavarovanje in zavarovanje proti nezgodam. Delo 25 let je bilo plodno, koristno.
Danes ob 25 letnici kličemo vsem železničarjem: Dalje, na delo za organizacijo, na delo za socializem!
Amnestija za disciplinarne pregreške.
Železniško ministrstvo je izdalo 20. decembra 1914 odlok o amnestiji za disciplinarne pregreške in sicer se uveljavi amnestija po volni. Ker pa traja vojna že tako dolgo, je Izdalo železniško ministrstvo nov odlok, na podlagi katerega se uveljavi že s 14. junijem 1916. Ta amnestija za disciplinarne pregreške je pa tako omejena — saj velja le za pregreške pred 1. avgustom 1914 — da nima pravzaprav nobene praktične vrednosti za železničarje. Saj ne odpravlja amnestija niti one trde določbe S 40 službenega reda, ki določa, da izgubi vsak disciplrtirani železničar eno leto napredovanja. Da dobi amnestija vsaj nekaj praktične vrednosti, je vložil sodrug Tomschik na železniško ministrstvo spomenico s prošnjo, da se izgradi amnestija tako, da bo res železničarjem v korist.
Kdo je zakrivil vojno in kdo se .pokori za njene strahote.
Socialno demokratično časopisje na Baden-skem priobčuje odprto pismo na nekega župnika. Pismo zasluži splošno pozornost, zato ga priobčujemo tudi ml. Pismo se glasi:
Velečastiti gospod župnik!
Pred kratkim sem imel priliko, da sem poslušal Vašo pridigo. Udeležil sem se je tem rajše, ker slavite kot izvrsten pridigar in učen mož.
Zakaj je vojna?
Na to vprašanje, ki razgiblja od izbruha svetovnega požara rriiljon in miljon src, ste poizkušali odgovoriti v dveh urah po svojih najboljših zmožnostih in kakor tudi domnevam po svoji vesti.
Zakaj je vojna?
Vaš odgovor je bil v prvi vrsti, da je nastala vojna vsled angleške zavisti, francoske maščevalnosti in ruskega pohlepa po moči. S tem seveda niste povedali nič novega ne meni, ne mojim tovarišem na bojišču.
Ce pa trdite, da zaslužijo naši sovražniki vsled svojih slabih lastnosti božjo kazen, tedaj ne razumem, zakaj je izbrala božja previdnost ravno nas, nedolžne Nemce, za svoje orodje.
Kajti tudi pri nas umira na stotisoče mož, neizmerne vrednosti gredo v nič, neznansko trp-
Štev. 9 in 10.
Ijenje preplavlja vse dele domovine. Zakaj vse to? vprašuje preprosti razum. Zakaj pošilja Bog tudi nam enako trpljenje kakor sovražniku, katerega hoče kaznovati po naši roki?
Gospod župnik, Vi ste čutili to vprašanje in ste nanj odgovorili. Priznali ste, da tudi pri nas ni bilo pred vojno vse tako kakor bi bilo moralo biti, da so se razvile tudi pri nas razmere, vredne kazni, razmere, ki so izzvale jezo božjo prav tako na nas kakor na naše sovražnike. Ples oko-lo zlatega teleta, da je bila naša vera. Zato nas tepe božja pravičnost z zasluženo kaznijo.
Ce je vse to prav. kar ste povedali, tedaj smo tudi mi zakrivili vojno, tedaj tudi mi nismo na dnu svojega srca nič boljši kakor naši sovražniki 'in zato nimamo pravice, da jih obtožujemo zaradi maščevalnosti, pohlepa in zavisti.
Ali je pa vse to tudi res tako?
Ce se ozrem po krogu, ki mi je najbližji, po svojih tovariših na bojišču, tedaj se vprašujem, kakšno je bilo mišljenje in čuvstvovaiije teh nepokvarjenih ljudi? Po čem so stremeti?
Med njimi ne opazim niti pohlepnih zveri, hiti besnih pustolovcev, niti plesalcev okolo zlatega teleta. Vidini zgolj preproste delovne ljudi, ki se trudijo za plugom, v delavnici ati ob pisalni mizi, da prislužijo v potu svojega obraza trdi vsakdanji kruh kakor zahteva to sveto pismo. Ljudje so to, ki opravljajo dan za dnem vestno svoje truda-polno delo, ne zato, da nagrabijo zakladov in da z močjo denarja podjarmijo druge, temveč zato, da pribore sebi in dragim svojcem doma toplo izbo in toplo hrano, da jih oblačijo, pomagajo v bolezni in če hočete še, da jim pribavijo delež pri skromnem veselju življenja. Kaj je v takem početju kaznivega?
Pri večini ljudi moje vrste se izključujejo same po sebi vsa taka slaba stremljenja kakor »lov na zlato«, »pohlep po moči«. Vdinjani so za gotovo mezdo, njihova delovna sila je kupljena za ceno, ki se nikdar tako ne izpremeni, da bi učinkovala prekučuško. Ce so dostikrat zahtevali z vso vnemo izpremembo mezde — in zgoditi se je moralo to — tedaj je šel ves boj za nekaj beraških vinarjev.
Vsa njihova skrb gre za obstoj, seveda za obstoj, vreden človeka, kakršnega zahteva naša kultura in naše podnebje. Velik del našega ljudstva sc bori za eksistenčni minimum. Mnogo jih je, žal vse premnogo, ki imajo manj kakor potrebujejo, slabo so rejeni. Delavci, mali kmetje, uradniki, obrtniki, rokodelci, ves srednji stan — kdo more trditi o njih, da plešejo okolo zlatega teleta? Ti ljudje, ki niti več zaslužiti ne morejo nego toliko, kolikor še potrebuje za dostojno življenje, tvorijo devet desetin prebivalstva.
Torej teli devet desetin že vnaprej ne spada k Vašim domnevam, gospod župnik, ker -za te ni upravičena kazen po božji pravičnosti. Ti ljudje niso plesali ne tanga, ne drugih plesov, niso u-ganjali umazane poltenosti ali zapravljali po igri-ščih tisoče ali gojili druge nečednosti, kakor ste jih navajali Vi kot dokaz naše moralne propa-losti. Delali so, nič drugega nego delali. Kako se torej vjema z božjo pravičnostjo, da nosi ravno teh nedolžnih devet desetin glavno breme vojne, najtežje žrtve na krvi in blagu.
Ko sem slišal, da ste tolikokrat imenovali božjo pravičnost, se me je polastilo prav bridko čuvstvo. Človeški pojem o pravičnosti uči, da se naj nihče ne pokoii za tisto, česar ni zakrivil. Božja pravičnost, ki je gotovo popolnejša in boljša kakor človeška, izključuje še tembolj tako uazi-ranje. Zato mi ne smete šteti v zlo, £e sem ravno pri teh mestih Vaše pridige najbolj zmajeval z glavo. Po mojem mnenju ne gre, da vlečemo vojne vzroke na etično versko polje. Svetovna vojna jc denarna vojna. Morda bo imela etične učinke, celo pričakujem to, ali njeni vzroki so politično gospodarski. Ali čeprav je uprizarjala industrija nevarno tekmo, čeprav se je širila moralna pro-padlost, vendar se mi ne zdi kazen upravičena.
Toda dalje! Naglašali ste, naj nam bo ta vojna opomin, da uredimo naše življenje bolj preprosto. Kaznovani smo zato s tolikimi žrtvami, da odnehamo od lova za denarjem, od plesa okolo zlatega teleta, da prenehamo z medsebojnim varanjem, da ne stremimo nič več po dobičkih, in užitkih.
»ŽELEZNIČAR«
No, če je imela božja previdnost tak namen s svojo kaznijo, tedaj trdim, da ni dosegla tega namena, temveč da sc je izpreobrnilo vse ravno v nasprotno smer. Vsled vojne so izgubili mali ljudje večinoma vse svoje Smetje. A krogi, ki so pomagali po Vašem mnenju nanašati 'netivo za vojno, velepodjetniki, so vsled vojne silno obogateli. Vojna je povzročila, da so postali revni še revnejši, bogati še bogatejši.
Divja gonja za denarjem se je vgnezdila ravno med vojno. Z nepoštenim ravnanjem so podražili izdelovalci in prodajalci živil in potrebščin svoje blago, ker so ga zadrževali, dokler ni doseglo blago blazne cene in se niso sramovali, da izmozgajo ubogo ljudstvo v njegovem težkem položaju. Sami morate priznati gospod župnik, da je vojna še mnogo bolj poslabšala in bolj* vkoreni-nila grde razmere, ki so bile že prej pri nas. Kje se torej kaže vzgojevalni učinek božje kazni?
O rti m, ki radi ugovarjajo v Vaši fari, ste ponudili še drugačno razlago svetovne vojne: Vojna kot preizkušnja in poslanstvo božje. Pokazovali ste na znane slabosti človeške, ki dostikrat nenadoma napadejo človeka, ne da bi bila razvidna njegova krivda. Bolezni, slaba letina, lakota, kuga, povodnji, potresi, blisk, toča, poplave so po Vašem kazni ali pa preizkušnje za človeštvo, ki je sicer brez krivde, ali pa ki ga hoče z njimi Bog preizkušate da ga napravi boljšega.
Takšno naziranje je bilo prej splošno veljavno. Ali znanost je preluknjala vero na srditega, maščevalnega, uničujočega Boga. Nikjer ni dokazano, da hoče Bog našo škodo, kakor menijo teologi. Kajti Bog je da! človeštvu, da najde zdravila zoper bolezni, da je iznašlo strelovod, da je zgradilo jezove proti poplavam. Proti vsem prej navedenim zlom smo našli bolj ali manj učinkovita sredstva. Le proti smrti nimamo zelišča, ali o smrti ne ve noben človek z gotovostjo, če naj jo prištevamo k zlom.
Ce torej domnevamo, da združuje Bog s kaznimi, ki nam jih pošilja, namene za kazni in izboljšanje, tedaj je treba spričo dejstev vendar priznati, da nam je ustvaril v razumu sredstvo, s katerim preprečujemo ona zla.
Ne, stari Bog ni tako krvoločen, kakršnega nam vedno slikajo in ljudje sc naj varujejo, da naprtiji njemu, ki nam je dal luč razuma, vso krivdo zlega, ki ima svoj izvir, le v tem, ker so ljudje preleni, da bi mislili.
Zakaj niso ničesar storili, da se prepreči krvavo klanje, kakršnega doživljamo? No, spominjam se še predobro, kakšnega rrVišljenja je bila večina ljudi pred vojno glede tega vprašanja.
Kdor je govoril o stremljenju za ohranitev miru, o sredstvih, da se prepreči vojna, tega so zasmehovali in zasramovali. In prav oni razsvetljenci, politiki in državniki, profesorji in tudi Vaši tovariši, gospod župnik, so biN med zasramovalci. »Apostel miru« je bila psovka, imela je primes smešnega, svetu odtujenega, sanjarskega človeka. Za mnoge je bilo že to dovelj, da so vedeli o socialno demokratični stranki, da je na potu za mirovno propagando — in odpravili so vse vprašanje z ošabno kretnjo. To se sedaj maščuje. Velika masa meščanstva, ki sedaj odkritosrčno za-.gotavlja, da tri marala vojne, ie držala pred vojno roke navskriž. Da, mnogo je bilo takih, ki so govorili o »sveži, veseli vojni«.
Po vsem tem razumete, da mi je prinesla Vaša pridiga malo tolažbe in malo vzpodbude. Ce si predstavljam, da naj se bore naše čete z razjedajočim črvom v srcu, da jih je zadelo to prelivanje krvi kot krivce za kazen ali kot nekrivce za poboljšanje, tedaj mora taka misel ohrometi njihove roke. Potem bi morali odložiti orožje in potrpežljivo pretrpeti vse, kar pošlje nad nas božja pravičnost. Vojak naj gre v boj odkritega pogleda in vzravnane glave, ne s povešenimi očmi in s krivdo obteženo vestjo. Vojaku dajemo kamenje namesto kruha, če mu podajamo takšno razlago vojnih vzrokov, kakršno ste Vi obrazložili v svoji pridigi.
Moje nasprotujoče mnenje o navedenih točkah Vaše pridige ne izpremeiti mojega osebnega spoštovanja do Vas, s katerim ostajam Vam udani Ferdinand Madlinger, desetnik.
Stran 3.
Ljudstvo.
Ti praviš: Zebe me. Da se ogreje, tvoje izmozgano telo, te opašejo s trikratnim železnim obročem.
Ti praviš: Lačen sem. In odgovore ti: Jej drobtine, ki jih namedejo iz naših veseiičnik dvoran.
Ti praviš: Žejen seru. in odgovore ti:. Srkaj svoje solze.
Zgnidiš se pod bremenom dela, a tvoji gospodarji se radujejo tega. Tvoje muke in tvoj trud imenujejo neobhodno potrebni jarem dela.
Tožiš, da ne moreš negovati svojih duhovnih zmožnosti, da ne moreš razprostreti svoje inteligence: a tvoji zatiralci ti pravijo: Prav je tako! Da ljudstvo lehko vladamo, ga moramo ponc :n-
njevati
k
Vi ste ljudstvo; poslušajte torej, kaj potnenja »ljudstvo«.
Ljudje so :ia svetu, utrujeni od dnevnih bremen. izpos ;vljeni neprestano solncu, dežju, vetru in vsem r.eprilikam letnih časov, ljudje, ki s trudom obdelujejo zemljo, v katero polagajo s plodonosnim semenom del svoje moči, svojega življenja, čelo v potu, da tako pridelujejo za vse potrebno hrano.
Ti ljudje so možje ljudstva.
Drugi delajo v gozdovih, kamnolomih, minah, se pogrezajo v neznanske globočine, v notranjost zemlje, da izkopljejo sol, premog, rudnine, sploh vse za obrti in umetnosti potrebne sirovine. Ti kakor oni se postarajo ob trdem delu, da preskrbe vse stvari, ki jih potrebujejo vsi.
Tudi ti so možje ljudstva.
Zopet drugi tope rudo, jo obdelujejo in jej dajejo obliko, potom katere postane šele uporabljiva za najraznovrstnejše stvari; ali obdelujejo les, predejo volno, tko platno, svilo in različno blago, ali pa se trudijo z enako vnemo, da za-doste različnim potrebam, nastajajočim neposredno iz narave ali iz socialnih razmer.
Tudi ti so možje ljudstva.
Drugi brodarijo križem po morju, večno obdani od nevarnosti, da prevažajo izdelke ene dežele do obal druge, ali pa se bore proti valovom in vihram v žgoči tropični vročini kakor tudi v mrazu yečnega ledu, da z lovom rib pomnožujejo za skupnost živila ali pa da iztrgajo morju množico nam koristnih produktov.
Tudi ti so možje ljudstva.
In potem, ali niso tudi otroci ljudstva, ki zgrabijo orožje za domovino, jo branjo, jej žrtvujejo najlepša leta svojega življenja, svoje telo, svojo kri; kti se žrtvujejo in umirajo za varnost drugih ljudi, da jim zagotove inirno veselje družinskega življenja?
Drugi zopet premagajo tisoč ovir, osrčeni in podpirani le od svojega ženija in oplemene umetnost, literaturo in znanost, ki dviga življenje, izobražujejo narode in jih odevajo z onim bleščečim sijajem, ki mu pravimo slava in postanejo tako Vir in sicer najplodonosnejši — javne blaginje.
V	vsaki deželi so torej »ljudstvo« ti, ki delajo, ki so v vsakem oziru produktivni, ki darujejo svojo delovno silo skupnosti, razred so, ki najbolj pospešuje blaginjo države, ki je najbolj potreben za njen obstoj! Zatorej proč z manjšino privilegirancev, ki se kopljejo v samem uživanju; le v ljudstvu je utelešen človeški rod.
Zakaj se čudite, da ste želi do današnjega dne tako malo sadov svojega dela? V vaših rokah je bila moč, da preobrazite svet, ali v vaših srcih ni bilo dovelj volje za dejanja. Pravičnost vas je dostikrat zapustila, ljubezen do bližnjega še vselej.
Ali hočete biti srečni? Tedaj misfite na svoje brate kakor sami nase. Njihova stvar naj bo vaša stvar, njihova blaginja vaša blaginja, njihova žalost vaša žalost. V tem trenotku, ko priznate en sam skupni interes, eno voljo, eno dejanje — imenujte mi moč, ki vas premaga!
‘ L .	n
2e zori ljudstvu vseh narodov spoznanje, da imajo enake interese, da ni treba med njimi na-
sprotstev, kakor jih hočejo pregovoriti oni, ki bi jih radi prevarali, da jih ločijo in ki jih hočejo ločiti, da jih imajo tem bolj gotovo v svojih pesteh. Nagon sili ljudstva,* da se zbližujejo, da se smatrajo za brate. Kmalu pride ura, ko se bodo medsebojno podpirali, pomagali drug drugemu. Na obzorju zgodovine prihaja srečnejši čas, čas, ko bo ves svet le eno mesto, vladan po enaki postavi, po postavi pravičnosti in ljubezni, enakosti in bratstvu — vera bodočnosti za ves človeški rod!
(Iz »Knjige za ljudstvo«, spisal F. de La-mennais, leta 1838).
Pozdrav jugoslovanske socialno demokratične stranke ruskim so drogom „
Na seji zaupnikov jugoslovanske socialno demokratične stranke, ki je bila 8. aprila, je bil sklenjen sledeči pozdrav ruskim socialistom:
Jugoslovanska socialistična stranka pozdravlja z navdušenjem zmago ruske revolucije nad carizmom in silo vojne in pričakuje, da postane velikanski pomen socialnega prevrata v državi zvestih in neomahlfivih bojevnikov za proletarsko revolucijo kategorični opomin zatiralcem in zatiranim vsega sveta. Jugoslovanska socialno demokratična stranka želi z vso vnemo, da konča ruska revolucija, ki je postala najvažnejši mirovni faktor in je zadala vojni buržvazij smrtni udarec, vse nasilje na vsem svetu in dokaže potrebo socialne reorganizacije,
Organizacijski vestnik.
V Celju bo 8. maja ob 7. zvečer društveni shod v gostilni »Pri zelenem travniku«.
Na Pragerskem bo 10. maja občni zbor krajevne skupine ob pol osmih zvečer v gostilni Obrauš.
V Ptuju bo 12. maja občni zbor krajevne skupine ob 7. zvečer v gostilni Tomanič.
Razno.
Avstrijski državni zbor. Z Dunaja poročajo: Prva seja državnega zbora bo v sredo, 30. maja. Pozivni patent bo razglašen koncem apnila. Zbornica bo izvolila predsednika ter se poklonila vladarju. Nato bosta obe zbornici, gosposka in poslanska, sprejeti v dvornem gradu, kjer položi cesar prisego na ustavo. Prihodnje seje bodo posvečene manifestacijam za armado in mornarico, nakar bodo stranke po svojih zastopnikih manifestirale zvestobo narodov do države ter se 'izrekle za mir. V stvarno razpravo pridejo najprvo bndžetni provizoriji, indemniteta za proglašene naredbe po S 14., rekrutni kontingent in reforma poslovnika. Zbornica bo izvolila nadalje nove člane za delegacijo ter nekatere permanenčne odseke. V svrho parlamentarne cenzure se bo sestavi! posben, iz poslancev in žurnalistov sestavljen odbor, ki bo določeval, katere notranjepolitične razprave se smejo objavljati.
Stavka kovinarjev v Berlinu. Listi poročajo o štrajku v Berlinu, ki je trajal dva dni, te-lc podrobnosti: Glavni vzrok štrajka je bila, po »Vor-\vartsu«, ncvolja delavcev zaradi sedanje ureditve razdeljevanja živil. Štrajkarsko gibanje je pričelo spontano. Ko se je videlo, da se mora računati s štrajkom kot neodložljivim dejstvbm, je pooblastila generalna skupščina kovinarske delavske zveze svojo upravo v mestu, da vzame v svojo roko vodstvo gibanja, da se ne bi izpačilo v divji metež, marveč da se štrajk izvrši v urejenih mejah. Nadalje se je pri kontroli kovinarske delavske zveze ugotovilo, da se je javilo 210.000 štrajkovcev. »Vorvviirts« piše dalje: Ob dogodkih v Berlinu nas je obšla skrb, da bi utegnila biti vsled štrajka ogrožena preskrba naših borečih se bratov in da bi se v sovražnem inozemstvu na ta pokret stavljala pričakovanja, s katerimi bi se prekrižala mirovna prizadevanja ruskega prole-
tariata in nemške socialne demokracije. Vlada mora vse storiti, da zadovolji prebivalstvo glede prehrane, upi sovražnikov, da bi jim notranje težkoče olajšale, spraviti Nemčijo do strahovitega poraza, pa se ne smejo jačiti.
Nemški gias o 'položaju v Avstriji. »Berliner Tageblatt« je priobčil dopis svojega dunajskega poročevalca dr. Ledererja o avstrijski notranjepolitični situaciji. Dopis se izreka proti uporabi § 14. za uveljavljenje takozvanih nemških političnih predpogojev ter izreka prepričanje, da so časi oktroiranj v Avstriji minuli. Zaeno govori dopis tudi o potrebi demokratiziranja Avstrije, češ: Še perd nekaj dnevi je bilo s pomočjo § 14. nameravano izvršiti narodno razdelitev na Češkem, izločitev Galicije in uveljavljenje nemškega državnega jezika. Če bi se bila ta vprašanja rešila potom oktroiranja, bi se bila s tem zgodila usodna napaka. Ne glede na to, da sam § 14. ne zadostuje za izvedbo ustavnih prememb, kakršna je izločitev Gališke, so Nemci v Avstriji tudi preslab živelj, da bi mogli izsiliti svoje zahteve z ra-zobešanjem Gcsslerjevega klobuka vsem drugim narodom. Nemci v Avstriji so v dižavi (Nemc i,;, znatno precenjevanj ne le glede števila, nego tudi glede specifičnega pomena. V kulturi in podedovanem imetju stoje na prvem mestu, glede vz-* trajnosti m .‘ivljenske energije pa jih presegajo avstrij. Slovani, kar je. žal, dokazala zgodovina zadnjih 3o let.
Angžeški načrti o razkosanju naše monarhije. »Kolu. Volkszelitung« piše: Angleški, francoski, ruski in italijanski listi so tekom vojne mnogokrat in zelo glasno poudarjali, da je treba Avstro-Ogrsko razkosati. »Times« je 6. avgusta 1915. dokazovala, da je obstoj habsburške monarhije v njeni sedanji obliki nezdružljiv z razrešitvijo balkanskih vprašanj. »Ne\v Statesman« od 16. decembra 1916. izjavlja, da je polom Avstro-Ogr-ske neizogiben. Angleški program, kako razkosati Avstrijo, je sestavil H. W. Steed v soglasju z drugimi politiki in listi v letošnjem januarskem zvezku »Edinbourgh Revie\v«. Rusija naj dobi rit-sinske okraje vzhodne Galicije in severovzhodne Ogrske, Poljska zapadno Galicijo in vzhodno avstrijsko Šlezijo. Iz Češke, Moravske, zapadne ŠlezSje in slovaške gorenje Ogrske naj se organizira neodvisna češka država, ki naj bo predlogu sedanjega ruskega ministra Miljukova zvezana z 100 km širokim in 200 kilometrov dolg»im »koridorjem« z Jadranskim morjem. Ta češko-slo-vaška država naj pomeni po »Ruskem Invalidu« z dne 2. januarja 1917. odločilni udarec proti habsburški monarhiji in naj postane eksponirana slovanska trdnjava in zanesljiv jez proti Nemcem m Madžarom. Sedmograška in romunski okraji Ogrske ter Bukovine naj pripadejo Romuniji. Madžarom ostane ogrska nižina, osvoboditi jih je gospodstva njihovih plemičev in jim dati samostojno državo, ki bo podobnega pomena kakor Romunija. Srbija postane s pridružitvijo Hrvat-ske Slavonije, Bosne in Hercegovine velikosrbska država. — Kakor dokazujeta P. Dehns in dr. Schupp stremi angleška politika za tem, da bi organizirala na ozemlju obeh centralnih cesarstev vrsto malih, slabotnih, nacionalističnih, eks-panzivnih in nemirnih držav, kar bi ustvarilo v srednji Evropi razmere, kakor za časa starega nemškega Bunda. Z znanimi svojimi intrigami bi napravila angleška politika iz te srednje Evrope torišče svojih interesov, bi igrala varuha držav in narodov ter bi jih izkoriščala. Da je temu tako, je priznal znani socialni politik H. G. Wells v »Da!ly Chronicle« (25. septembra 1916.), kjer pravi:	Ujedinjenje, ne razkosanje Evrope ua
podlagi narodnosti — to je angleški cilj. Anglija noče, da bi narod gospodoval nad narodom, ona želi, da bi bili vsi narodi zvezani v skupni ligi političnega in gospodarskega miru«. — »Kohl. Volkszeitung« pristavlja: V tej vojni gre centralnim državam za IVit,i in ne biti in glede na očitne vojne cilje naših smrtnih sovražnikov morajo biti naši mirovni pogojS brez ozira na bodoče re-vanšne ideje taki, da bodo ojačili obrambeno pozicijo centralnih držav (n zajamčili brezuspeš-nost ponovnega napada.
Sklicanje ustavodajnega zbora na Ruskem. Petrogradska brzojavna agentura: Kongres delavskih in vojaških zastopnikov cele Rusije je po
kratkem posvetovanju sprejel poročilo o ustavodajnem zastopu, sloneče na naslednjlih načelih: Zborovanje naj bo čim preje mogoče sklicano na podlagi splošne volilr\£ pravice v Petrograd. Volitev se udeleži armadna komisija in vse prebivalstvo, vendar bo aktivna armada oddala svoj posebni glas. Zenske imajo enako volilno pravico, kakor moški. Volilno pravico ima vsakdo, kdor je 20 let star. Volitve za ustavodajno zastopstvo bodo nadzorovali sveti delavskih in vojaških zastopnikov. Ustavodajno zborovanje bo določilo temelje političnega režima na Ruskem ter pretreslo v prvi vrsti agrarno vprašanje, dalje delavsko zakonodajstvo, oziroma je revidiralo, potem narodnostno vprašanje, vprašanje o organizaciji lokalne samouprave 'in končno vsa vprašanja mednarodnega značaja.
Mirovne manifestacije italijanskih socialistov 1. maja. Po privatnih poročilih nameravajo socialisti dne 1. maja po vsej Italiji prirediti manifestacije za mir. Ministrski predsednik Boselli je neki delavski komisiji v državnih obratih baje izjavil,, da i!rn bo vlada dovolila praznovati prvi dan maja in da se bo on v ministrskem svetu zavzel za vojno doklado vsem državnim delavcem.
orni sKiad za mm u
	Od 28. februarja do 31. marca so	bile izpla-	
čane sledeče podpore:			
51.	Kopf Marija, Klein-Reifling	K	100.—
52.	Ricdl Edvard, Ustje ....	«	300.—
53.	Reis Josip, Hofstadt ....	«	100.—
54.	Thuma Josip, Schreckenstein	«	300,—
55.	Foehler Ana, Jiigerndorf .	«	50.—
50.	Pompe Franc, Niedeiiindemviese	«	200,—
57.	Leitner Marija, Bisvhofshofen	«	150.—
58.	Mraček Ana, Line		«	150.-
59.	Tfinacty Ivan, Dunaj	«	100.—
60.	Ncu Teodor, Rudolfsheim	«	100.—
61.	Kartuš Ivan, Waidhofen	«	’—mn;
62.	Pingerlos Martin, Stadlau	«	50.—
63.	Rebernig Ivana, Dunaj	«	150,—
64.	Scholz Marija, Jiigerndorf	«	15!l.—
65.	Gužik Marija, Pfzemisl .	«	50.—
66.	Hotzendorfer Ivan, Line .	«	100.—
67.	Spitzer Marija, Amstetten	«	50,—
68.	Jungv/irth Marija, Gaisbach	«	100,—
69.	Bayer Ludvik, Prerov	«	300.—
70.	Sykora Marija, Heiligenstadt .	«	150,—
71.	Novak Franc, Karoliuovo	«	100.—
72.	Szewezyk Štefanija, Novi Sandec	«	150. ■
73.	Zuzzi! Stefan, Trst •	«	ion.	
74.	Wieser Andrej Feldkirch .	«	150,—
75.	Gasscr Filomena, Bočen .	«	100,—
	Skupaj	T	Im—
	Do 28. februarja 1917. .	«	8875,—
Skupaj . K 12.225.—
Doslej je umrlo leta 1917. 43 članov in 32 žen, skupaj 75.
Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Kopač. Tiska »Učiteljska tiskarna* v Ljubljani.
Adalbert
Kassig
Ljubljv.,..«,,
..... asasfiissv Židovska ulica,
Zavod za uniformo, krznar in izdelovatelj čepic priporoča svojo veliko zalogo vsakovrstnih uniform-skih predmetov za železničarje, kakor: čepice, gumbe, rosete, žnore, piščalke i. t. d. Cepiče zimske in letne za strojevodje, kurjače itd. v raznih , oblikah po najnižji ceni. —- Postrežba točna.
Hajlt Sirile in
nas lisi!