FRANCKA BENEDIK 
O NASTANKU ŠKOFJELOŠKEGA GOVORA 
Škofjeloški govor spada po dosedanjih klasifikacijah med rovtarska na 
rečja. Govori se v skrajnem jugozahodnem delu gorenjske ravnine oziroma 
Sorskega polja, v Škofji Loki in okolici. Na jugovzhodu, severovzhodu in se 
veru meji na gorenjske govore, na severozahodu na selški govor, ki je v bistvu 
tudi gorenjski, le na jugozahodu, v Poljanski dolini se stika z rovtarskim po 
ljanskim narečjem. 
Zgodovinske okoliščine, v katerih je govor nastal, so bile takele. Ozemlje, 
kjer je danes razširjena loščina, je dobil 1. 973 v last freisinški škof. Do tedaj je 
bilo pcnekod gosteje, drugod redkeje naseljeno s slovanskim prebivalstvom. O 
tem pričajo slovanska imena krajev, ki so zapisana v darilnih listinah 1. 973 in 
989: Lonca, Susane (Sušani, prebivalci vasi Suha), Lubnic, Gostehe (Gosteče), 
Sabnica (Zabnica), Stresoubrod (Stresov brod), Zourska Dobrauua, Szowrska 
Dubraua (sorska dobrava).1 Nekatera druga slovanska imena so zapisana v ur 
barjih 1291 in 1318, npr. ChStze (1291), Choczte (1318).2 Za Godešič se sicer v 
najstarejših tekstih od 11. do 16. stoletja navaja samo nemško ime, vendar le-
dinska in osebna imena kažejo, da je bilo to prvotno eno najbolj slovanskih 
naselij,3 Pungert pa je bil skupaj z Gostečami prvotno v lasti nekega Pribisla-
va, kjer tudi ime kaže na slovansko poselitev. Vsa ta imena se še danes upo-
29 
rabljajo. Ozemlje proti Kranju je bilo redko naseljeno, vendar o prvotnih slo 
vanskih prebivalcih, kolikor jih je pač bilo. tudi tu priča ime Zabnica, omenje 
no že v prvi darilni listini. Tu so bili še veliki neizkrčeni gozdovi. V te kraje je 
škof priselil bavarske Nemce. Kolonizacija se je začela takoj po pridobitvi 
ozemlja in je bila zaključena do 1. 1291 tako temeljito, da v naslednjih letih 
tu ni bilo več prostora za nove grunte (= družinske in gospodarske enote).4 
Nemci so tod prevladovali, asimilirali prvotno slovensko prebivalstvo in za 
nekaj stoletij je postal govorni jezik nemško bavarsko narečje. Prebivalstvo pa 
se je očitno zelo mešalo, čeprav je teza F. Jesenovca, da so »Poljanci dobesedno 
preplavili to področje«,3 močno pretirana. Počasi je spet začel prevladovati slo 
venski jezik in danes o nemščini razen priimkov ter krajevnih in ledinskih 
imen ni sledu. 
France Ramovš je mislil o loškem govoru takole: »Poljanski dialekt, sprva 
omejen na zgornjo Poljansko dolino, se je širil proti Škofji Loki. Poljanci so si 
asimilirali nemški živelj in iz sožitja je poljanski dialekt prejel poseben odte 
nek. Tako prekvašen poljanski dialekt nam je podan v današnjem škofjeloškem 
govoru.«6 Težko je pritrditi našemu dialektologu, da bi bil loški govor poseben 
odtenek poljanskega narečja, saj ga na gorenjščino ne veže nič manj če ne več 
pojavov kot na poljanščino. 
Loščina se k rovtarski narečni skupini uvršča predvsem zaradi svojih rit-
mično-melodičnih lastnosti, ki so posledica razvoja naglasa in kvantitete sa 
moglasnikov. Na tem področju je lstanje danes takole. Naglas je ekspiratoren, 
na naglašenih zlogih obstajajo kvantitetne opozicije. Splošen akustični vtis po 
leg netonemskega naglaševanja dajejo predvsem skrajšani nekdanji dolgi sa 
moglasniki, ki so fonetično kratki glasovi, vendar daljši od fonološko kratkih, 
ter poznejši naglasni premik s končnega kratkega zloga na predhodnji zlog 
(*mogla > 'mevla, *čober > 'čeber). 
Fonološki sistem govora je naslednji. 
Naglašeni samoglasniki Nenaglašeni samoglasniki 
i: u: i u 
i u 
e a 
e: o: 
e o 
3 
a: 1 m n 
o o o 
Soglasniki 
v m p b f 
1 r n t d 
i c s z 
č š ž 
k X y 30 
O izvoru glasov bi omenila samo najvažnejše. Nekdanja dolga i: in u: sta se 
skrajšala v kratka glasova, njuno mesto pa sta prevzela nova dolga i: in u:, ki 
sta nastala iz nekdanjih ejevskih in ojevskih glasov: iz e, e in e. ter o in 9. Na 
mesto dolgih e: in o: sta prišla nekdaj kratka nenaglašena e in o, ki sta postala 
naglašena po premiku naglasa s končnega kratkega zloga (tip žena, kosa). 
Nekdanji kratki i se je razvil v e, kratka u in o pa v a. Polglasnik je nastal 
tudi iz kratkega o in a, vendar je tu možnartudi varianta z e. 
Nenaglašeni ejevski glasovi dajejo i, samo v končnicah ostaja e. Nena-
glašeni o praviloma daje u, včasih pa! se je v nekaterih položajih razvil v a. 
Nenaglašeni i, u, e, a so včasih onemeli. 
Za primerjavo poglejmo, kakšni so nekateri pojavi v sosednjih dveh go 
vorih, v poljanskem in gorenjskem. 
Loščina nima tonemskih opozicij, gorenjščina jih ima, prav tako tudi po-
ljanščina, le da je tu prišlo do poznejše metatonije. Kvantitetne opozicije imajo 
loški in poljanski govori, vendar je v loščini barva pomembnejša od same kvan 
titete. V tem loščina predstavlja prehod do gorenjskih govorov, ki vsaj v juž 
nem delu kvantitetnih opozicij nimajo. Prehodnost se kaže tudi pri naglasnih 
premikih. V gorenjščini je izvršen samo t. i. sekundarni premik, v loščini kot 
vmesnem členu poleg tega še premik tipa *mogla > 'marla, v poljanskih govo 
rih pa se je izvršil tudi premik dolgega cirkumfleksa za zlog proti začetku be 
sede. V tem narečju so na mestih nekdanjega dolgega cirkumfleksa ohranjene 
tudi ponaglasne dolžine. Stanje je torej takole: gor. žena, kosa; mavla, gbar; 
kolo, woza, 7uw6p, otavva; loš. 'že:na, 'ko:sa; "mejla, 'čeber; ku'lu:, vu'za:, 
yu'lu:b, u'ta:va; polj. že:na, 'morla, 'čebar; 'kolu, 'voza, 'yoluQb, 'ota:va. 
Dolgi samoglasniki, najbolj d in u, so se skrajšali v loščini in poljanščini. 
Samoglasniški sistem je v loščini monoftonški. To jo povezuje z gorenjščino, 
medtem ko v poljanščini obstajajo monoftongi in diftongi. Tudi sam razvoj 
nekaterih glasov je enak v loščini in gorenjščini. V obeh narečjih so se vsi 
ejevski in ojevski glasovi razvili v ista glasova, v loščini v i: in u: ('pi:tk, 
/li:dam, 'pi:st, 'di:tila, puk'li:knt; 'li:d, 'pi:č, pi'pi:u, 'zi:le, 'ži:nska, 'ni:su, 
m'li:k, s'vi:ča, b'ri:za, st'ri:xa, ni'vi:sta; k'lu:p, 'mu:ž, yu'lu:b, 'yu:pc; 'ru:ba, 
'tu:ča; š'ku:da, 'du:ta, 'nuism, 'nu:č, 'mu:č, 7'nu:i), v gorenjščini pa v ozka e in"o 
(petk, -/ledam, pest, detela, puklekont; let, peč, pepeu, žele,, ženska, nesu; mlek, 
sveča, breza, strexa, nibesta; kop, moš, yuwop, j'6ba, toča; škoda, dota, nošam, 
noč, moč, ynoi). 
V poljanščini pa so nekdanja nosnika e,, 9 ter cfl. in novoakut. e in 
novoakut. o v nezadnjem zlogu dali diftonga ie in uo (pietk, rliedam, pest; 
dietela, poklieknt; lied, pieč, 'pepieu; žienska, niesu; kluop, muož, 'roluob, 
yuopc; ^uoba, tuoča; škuoda, duota, nuosn;), e in cfl. o pa sta se razvila v ozka 
e: (i:) in 6: (u:) (mle:k, sve:ča; bre:za, stre:xa, neve:sta; no:č, mo:č, ;no:i)." 
Loščina bi v tem primeru lahko imela enotnost glasov po gorenjščini, kvaliteto 
(i:,r"u:) pa po poljanščini. 
Od soglasnikov se je 1 pred zadnjimi samoglasniki v loščini razvil v 1 
(y'la:va, yu'lu:b, 'luč), prav tako tudi v poljanščini ("/la:va, 'roluob, 'luč), v 
gorenjščini pa v w (ywawa, j-uvvop, wuč). Palatalna 1 in :ii pa sta se enako raz 
vila v loščini in gorenjščini, kjer sta v vseh položajih dala 1 in n (loš. 'ze:mla, 
k'ra:l, 'či:šna, 'kastan; s'ti:la, 'lukna, ku're:ne, gor. zemla, kral, česna, kostan; 
štela, svina, korene), v poljanščini pa sta v položaju za samoglasnikom 
praviloma dala jI in jn (ze:mla, kra:l, če':šna, 'kosten; stejla, luba:jna, kore:jne). 
31 
Zvenečnost končnih soglasnikov veže loščino s poljanščino, saj tu ne prihaja do 
nevtralizacij, medtem ko v gorenjščini na koncu nastopajo samo nezveneči so-
glasniki. 
Kot vidimo, loščino nekateri razvoji vežejo na gorenjščino, drugi pa na 
poljanščino. To je tudi pričakovano, saj leži sredi med njima. Marsikateri po 
jav bi se lahko razvil čisto samostojno, brez vpliva sosednjega govora. Govor 
pa bi tak, kot je, lahko nastal tudi s križanjem omenjenih narečij. Neverjetno 
pa se zdi, da bi nobenega vpliva ne imelo dejstvo, da so se s tem govorom slo-
venizirali nemško govoreči. Koristno bi bilo poznati značilnosti tega bavarskega 
narečja tedanje dobe.8 Kaj naj bi bila posledica nemščine? Ali samo še večja 
težnja k brisanju nekaterih značilnosti obeh sosednjih govorov, do česar na 
vadno prihaja na stičiščih več narečij? Ali izguba intonacij? Ali morda tudi 
krajšave dolgih glasov, kar pa se je zgodilo na dosti širšem rovtarskem in še 
katerem drugem slovenskem ozemlju. Težko je reči karkoli. Gotovo je za zdaj 
le to, da je loščina lep primer vmesnega govora. 
OPOMBE 
1. P. Blaznik, Skofja Loka in loško gospostvo (937—1803), Skofja Loka 1973. 
str. 6. 
2. M. Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije I, Ljubljana 1975. str. 196. 
3. P. Blaznik, Kolonizacija in kmetsko podložništvo na Sorskem polju. Raz 
prave SAZU, 1953, str. 173. 
4. P. Blaznik, Skofja Loka in loško gospostvo, str. 21. 
5. F. Jesenovec, Škofjeloško narečje, Loški razgledi 8, 1961, str. 125. 
6. F. Ramovš, Dialekti, Ljubljana, 1935, str. 49. 
7. V bistvu isti glasovi so v loščini transkribirani z i:, u:, v poljanščini 
pa z e:, 6:. 
8. V delu Otto Mausser, Mittelhochdeutsche Grammatik, Miinchen 1933, je 
premalo podatkov. 
Zusammenfassung 
UBER DIE ENTSTEHUNG DER MUNDART VON SKOFJA LOKA 
Der Artikel behandelt die Entstehung der Mundart von Skofja Loka, vor allem 
einige Lauterscheinungen und die Umstande, unter denen sie sich entwickelt hat. 
Er vergleicht sie mit dem benachbarten Dialekt von Poljane und Gorenjsko und 
stellt fest, \velche charakteristischen Merkamle sie damit verkniipfen und \vas nur 
der Mundart von Skofja Loka eigen ist. 
32