Goriška knjižnica »Franceta Bevka« ŠTUDIJSKI ODDELEK
T)oK)
35996
: POVESTI,
spisal v laškem jeziku
FRANČIŠEK SOAVE,
aji
povesti
H. PAREA ino L BRAMIERIA,
poslovenil
ŠTEFAN KOCIANčlč.
£DlERUGrI N1A.TIS (S 6 pod ob a mi.)
V GORICI
Natisnil in založil Patsmolli 1170


R


,..... *—

-• ■


/X

)
>
Sidiiey in Yarner.
Soave 1 del, stran 46.
PODUČNE povesti,
spisal v laškem jeziku
RANC1SEK SOAVE
povesti
H. PAREA ino L BRAMIERI-A,
poslovenil
ŠTEFAN KOCIANČIČ.
NS^TIS
(S 6 pod obami.)
---^><><>0^<><><>c>-—•-
V GORICI
Natienil in založil Patornolli.
''*■	dr. t'ri.nca In
dr. Milka Kosa.
3599G
244:850-32
SOflUE, Francesco
Podučne povesti ali p
■700G4Se9/Šo DOM C
'VI G M 8hty i

fi. Bolsia vdova.
obrota vsaki čas dopade, tode veliko pri-jelniši je, kadar pride, de si jo človek ne m:Š pl^P^akuje.
Velik neznan gospod gre neko jutro zgodaj cel6 sam po enimu Dunajskih predmest, in zagleda, de se mu fantič blizo dvanajst let star približuje, in ga s pobesenimi in objokanmi očmi, s tihim in plahim glasam pomoči poprosi. Fantič je pred njim lepo ponižno stal, in sramežljiva rudečica je bila na njegovih licah, solzne so bile njegove oči, in plašno in trepetaje je prosil ; vse to je tega gospoda globoko v serce ganilo. “Meni se zdi,, mu reče “de ti nisi rojen vbogajme pro-„ siti. Kaj te je k temu permoralo?„—“Oh, jez nisim * bil rojen, ne, v takd revnimu stanu !„ odgovori fantič
_ 4 —
zdihaje. in solze se mu vderejo. “Nesreče, ki so moji-„ ga očeta zadele, in revni stan, v kterimu so moja „ mati zdaj, me k temu silijo.,, — “Kdo so pa tvoj „ oče ?„ — “Moj oče so kupčevali, drugi so jim že „ veliko zaupali in vse jim je šlo po sreči. Kar pride „ eden tistih, ki so z mojim očetom kupčevali, v taki stan, „ de ni zamogel svojih dolgov izplačati; to je mojiga „ očeta na enkrat popolnama na nič perpravilo. Pa ^ še veči je Lila naša nesreča, ker niso mogli moj oče „ le zgube prenesli, in so en mesic potem od žalosti „ umerli. Moja mali, en manjši bral in jez smo v nar „	veči revšini ostali.	Mene	je en	prijatel mojiga očeta
„	k sebi vzel. Moja	mati	so si	perzadevali, sebe in
„	mojiga manjšiga brata z	delam	svojih rok preživiti;
„	pa ravno necoj se	jih je	huda	bolezin lotila, tako,
x de se bojim za njih življenje. Jez nimam ničesar, „ ne gleštam tudi nič denarjev, in ne vem kako jim „ pomagali. Ker nisim vajeni beračili, si še ne upam „ takih poprositi, ki bi me utegnili spoznali. Vi, gospod, „ se mi ptuj zdite, zalega voljo sim zdaj pervikrat „ svojo sramožlivost premagal, in Vas poprosil. Za „ Božjo voljo! usmilite se moje nesrečne matere, storite, „ de bom zamogel jim kaj pomagali! „
Per teh besedah se začne milo jokati, tako de je neznaniga silno ganilo. — “ Ali stanujejo daleč od tod „ tvoja mali?,,—“Konec te ulice v zadnji hiši, tretjim „ nadstropju. „ — “Ali je bil že kleri zdravnik per njih?„-“Ravno grem zdaj eniga iskat; lode ne vem, kako ga „ bo mogoče plačali, ali saj tudi perpraviti, kar bo „ prepisal. „ — Neznani gospod vzame iz aržeta nekoliko goldinarjev, in mu jih da, rekoč : “Hiti po zdrav-
— 5 —
„ nika, de jim bode pomagal. „ — Fantič se mu s prostimi, tode serčnimi besedami, kakor mu jih je njegovo hvaležno serce na jezik delo, zahvali, in zdajci odteče.
Neznani gospod sklene mej tem, ko je fantič po drugi strani proč odšel, sam iti obiskat nesrečno vdovo. Pride do hiše, gre gor po stopnicah, in slopi v maj-hino slanico, kjer drugiga ne vidi, kakor nekaj slamnatih stolov, malo kuhinske posode^, eno slabo in staro mizico, star predalnik, eno posteljo, kjer je bolna vdova ležala, in zraven nje drugo majhino postelico. Vdova je bila v silno veliki žalosti, in nje majhin sin so je jokal zraven postelje. Ona si je perzadevala, ga tolažili, tode sama jo bila tolažbe potrebna. Ta gospod v sercu ganjen, se perhliža, jo tolaži, in začne, ko de bi bil zdravnik, jo spraševati čez nje bolezin. Ona mu v kratkim vse pove, potem pa zdihajo in jokaje reče: “Oh, gospod! moja bolezin ima presilen vzrok, in zdra-„ vilstvo ni v stanu jo odgnati. Jez sim mali, in mali „ revna prenesrečnih otrok. Moje nesreče in nesrečni „ stan mojih otrok so to serce že pregloboko prebo-„ dle. Sama smert zamore mi terpljenje odvzeli; šepa „ vender pred njo tresem, ko pomislim, do bodo moji „ ubogi otroci zapušeni. „ — Per teh besedah jame še bolj ihtiti. Mu pove na dalje vse svoje nesreče, ker se je delal, ko de od tega še nič no ve, in vmes mu zopet kaka solza v očeh poigra. Na zadnje ji reče: “Ne „ obupajte še; Bog vas ne bo pozabil. Jez vaše ne-„ sreče v živo občutim, pa Bog je previdin; vi no „ hote celo brez pomoči ostali. Skerbile nar prej, de „ si ohranite življenje, ki jo tolikajn potrebno zavoljo 5j vaših otrok. Imate kaj popirja, de vam kaj napišem?„—
— G —
Ona izterga en list iz bukvic, na ktere se je njeni si-nik, blizo sedem let star, ondi zraven postelje učil. Ko je neznani gospod nanj nekaj zapisal, ji reče: “Tosred-„ sivo vas 1)0 nekoliko pokrepčalo; ako bo treba, bomo „ drugi krat kaj več poskerbeli, in jez upam, de bole „ v kratkim ozdravili. „ — Popusti popirček na mizici, in odide.
Kmalo potem pride domu starji sin. u Moja pre-„ ljuba mati!,, ji reče, “ vtolažite se, Bog se nas je „ usmilil. Poglejte denarje, ki mi jib je to jutro neki „ blagi gospod dal: s tim se bomo več dni previdli. „ Sim bil per zdravniku, in on bo precej sem prišel. Ne „ žalujte več toliko, in potolažite sel,, — “Oj sin!,, mu mati odgovorijo, “pridi sem, de te objamem; Bog „ ti pomaga, ker si nedolžen; de bi te le zmiram ne-„ dolžniga ohranil! Nek zdravnik, ki ga no poznam, je „	ravno	kar od	tu šel; poglej, lam na mizici je lislik,
„	pojdi,	in pernesi mi, kar	mi je ondi prepisal. „
Sin prime lislik v roke, ga prebere, in se močno začudi. Ga vnovič pregleda, ga zopet prebere, pa zavpije: “Ob, mati! kaj je neki to „ ? Začudena mu vzame ona	listik iz	rok, in ga	nagloma prebere. —	“O
„	Bog!	Cesar!,,	— Per ti	besedi ji pade list iz	rok,
sape ji zmanjka in glas vtihne. Listik namreč je bil ukaz Cesarja Jožefa II., z katerim so ji namenili veliko pomoč iz svoje lastne kaše. Zdravnik je prišel še o pravim času, de je materi iz omotice pomagal, v klero jo je la nenadjana sreča pripravila. Sredstva zdravilske so jo tudi kmalo iz bolezni potegnile, ker ji je bila la bolezin veči del iz serčno žalosti prišla. Veli-koserčni Cesar, kteriga so zdaj v ti hiši visoko hvalili
— 7 —
ia blagoslovili, so vžili veselje, de so ji življenje oteli, in de so pošteno, pa od nesreče hudo preganjano, družino osrečili.
II* HiEmrd Makvil.
iHAnn Makvil, sin bogatiga lergovca iz Du-^f^jfeg^blina (Z*), jc bil preljubeznivo lep in bi-JJ&stroumin, zraven tega pa tudi mehkiga in usmileniga serca, kar je ravno vrednost drugih lastnost, ktere je bil od narave dobil, še bolj povikševalo. Ko jo bil po kupčii v Algije— ri (**) je vidil nekiga dne barko b kraju se perpeljati, in na barki dve mladi ženski, ki ste na glas jokale. Ko ji zagleda, se mu smilite, gre k njima, popraša, kaj de je in zve, de sto dve mladi sužnji ravno vjeti, ih na lerg perpeljani. Iz usmiljenja se precej ponudi, de ji hoče on vkupiti, plača, kar so lakomni tolovaji zanji terjali; potem spremljaje ji na svojo barko, ji tolaži s prijaznimi besedami, in napove obema, de ste svobodni, in de je njima pripravljen vse storiti, kar bi želele. Obč ženski, viditi tako nenadjano blagoserčnost, začudeni in obveseljeni se mu veržete pred noge, in namest besed ste s zdihvanjem in solzami svoje veselje in hvaležnost mu na znanje dajale.
(*) Dublin, veliko mesto n.v J i škim, pod Englczkim kraljem.
(**) Algijer, veliko mesto v zamorju. Nekdaj so tam stanovali ljudje maho-mutanske ali turske vere, kteri so po morju ropali; tudi so tam z ljudmi, kakor por nas s živino kupčevali. Zdaj je to mesto v Francoski oblasti.
— 8 —
01)6 sto bile plemenitila in prijazniga zaderžanja, in ena nju še posebne lepote. Rihardov© serce se za njo vname. Razim občutka dopadajenja, klero po navadi dobrotnika k osebam, kterim je dobrote skazal, nakloni, de se rad zanje potegne, je bila hvaležnost le mlade ženske, zlasti pa lastnosti, ki jih je v nji naj-del, umetnost, razum, pamet, bistroumnost, in lopo in prijazno vedenje, iz česar je sodil, de je bila visokiga stanu, in pametno izrejena; vse to je storilo, de se je v njemu počasi prav goreča ljubezin do nje vnela. In ona, ktero so sladki vezi serčne hvaležnosti nanj navezali, ko je vidila, de si on zmiraj bolj prizadeva jo v vsem postreči, de je lepe postave, de je izučen, in dobriga, nepokvarjeniga serca, se ni mogla vbraniti, mu to ljubezin vračali.
Rihard jo je večkrat silno prosil, de naj mu pove, kako se kliče, iz ktere hiše je, in od kod je doma. Ona mu je zares rada povedala, de je njeno ime Konstanca, in de se nje tovaršica Izabela kliče; tode ga prosila, ji perpusliti, de sme vse drugo zamolčati. “Za-„ dovoljite se „ mu reče “ vedili, de sim iz tako hiše, „ de sim vredna vaše ljubeznive postrežbe, ki vam ob „ svojim času utegne biti dobro povernena,,.
Kadar je Rihard nazaj v Dublin prišel, postavi te dve ženski pred svojiga očeta, pov6, kako ji je dobil, pa tudi ni mogel zamolčati občutkov, ktere je bila Konštanca v njemu obudila. Dobri oče so pohvalili njegovo blagoserčno djanje, de ji je odkupil; tode niso ga hvalili, de se je želel oženili s to neznano in ptujo žensko, in spervič so menili, de se la ženitev njemu kar nc spodobi. Pa vender v kratkim tudi oče, opazivši
— 9 —
v nji plemenito zaderžanjo in ljubeznive lastnosti, niso zamogli več na dalje se protiviti njegovim gorečim zeljem in vednim prošnjem. Kadar Konstanca zasliši, de ji Rihard očitno ljubezni, od klere je zanjo gorel, odkrije, ljubezin, ktero ji je tudi že poprej dovolj ska— zoval, pa ki se ni upal, jo nji očitno odkriti; kadar zasliši, de ji tudi zakon ponuja: desiravno je tudi ona zanj bila vneta, in prav iz serca se tega veselila, je bila vender dolgo dolgo v takimu stanu, de ni vedila, kaj bi počela ali odgovorila. Na zadnje jo ljubezin premaga. Rihardove želje so bile zdaj spolnjene, in predin je eno leto minilo, je prav lepo in ljubeznivo dete bilo nju zakon osrečilo.
Tako ste dve leti prešle v najprijetnišim hišnim miru in čisli ljubezni, dokler so opravila Riharda per— morale, de se je zopet prav daleč po morju na pot podali mogel. Kadar se je od svojo ljubeznjive sopruge ločil, sta obb veliko solz prelila, in on se ni zamogel drugači od njo odtergali, de je njeno podobo v perstan si dal vrezati, in jo seboj nesi!. Potem ko je več krajev že bil obšel, pride na zadnje tudi v Palermo (#), kjer je neki dan ljubo podobo na perslni ogledaval, zakaj on ni mogel na dolgo oči proč oberniti; kar se mu neki dvorni služabnik, ki je lam blizo stal, približa, ga spozna, ter ga precej kralju napovč. Kralj ga reče precej poklicati, se dela, ko de bi nič ne vedil, se zdaj od te, zdaj od une reči z njim pogovarja, de pride na zadnje na perstan, kteriga se dene tudi ogledavati. Pa,
(M ralermo, poglavitno mesto Siciljunskiga otoka. Nekdaj so v Paltrtni kralji stolovali. Sdaj jo v oblasti Ncapolitanskili kraljev.
— 10 —
kakor hilro ga je zagledal, prav silno nekaj po njemu zavre; tode se še premaga in polaji, ler mirno popra-ša: koga tista podoba pomeni? — u Je podoba moja „ žene „ odgovori Rihard. — “ Tvoje žene! kje je „ zdaj ona?,, — “V Dublinu per mojimu očetu.,,— “Kako se kliče? Konslanča,, — “Ali je rojena bila v „ Dublinu, ali pa je iz kake druge dežele?,, — “Ni v Du— „ blinu domd, tudi no vem, o kralj! povedali, kje je njeni „ dom.,,— Tu mu začne pravili, kakč jo je morskim tolovajem iz rok otel, jo seboj v Dublin pripeljal iti se z njo oženil. Kralj, ki je vse to pazljivo poslušal, ga molčč v-kaže zapreti; potem pošlje precej barko v Dublin, s poveljem, hitro Konstanco z sinkam in z Jzabelo mu pripeljat. Kdo zamore izreči veliko žalost in strah ne— srečniga možd, kadar je pomislil na nevarnost, v ktero se jo sam z svojim nepremišljenim govorjenjem pripravil? Kako se je mogla zavzeli in prestrašiti ne-nesrečna Konštanca, kadar je vidila, de je kralj, njeni oče, po-njo poslal? Kako preplašen je bil ubogi star-čik, kadar je vidil, de ob enim zgubi siriaho, vnuka in sina ?
Kadar pride Konštanca v Palermo in stopi pred kralja, od strahu obnemaga. Ko se pa zopet zav6, se mu pred kolena verže, ter reče: “O kralj, jez obslo-„ jim, de sim v vaših očeh hudo hudo kriva; tedaj se „ tudi podveržem vsem izrekam vaše jeze. Ali to malo „ dete in njegov nesrečni oče sta nedolžna, samo za-„ nji prosim, de se ne štrafala. Pa tudi mene, ako „ perpuslite, de vaša navadna milost nekoliko jezo v-„ derži, hote morebiti najdli maju krivo, kakor se vam „ morde spervič zdim. Tisti nesrečni dan, ko sim vas
_ 11 —
zgubila, sim se z Izabelo v verla poliraj morja sprehajala. Neki možje, ki so na nuji pazili, naji iiepre-vidama zgrabijo, in ob6 odpeljajo. Prestrašeni s ve od žalosti in obupa jele na ves glas vpiti, tode zastonj. Vojvoda Bari, ki naji je bil tako odpeljal, naji je vkazal djali na barko, ki jo je za to imel žc per-pravljeno, in dal povelje, de so naji precej po morju naprej odpeljali. Jez obstojim pred vašimi nogami, o kralj! de moje serce je bilo spervič zanj nekoliko vnelo; ali vam tudi persežem, de nisim nikoli do-voljila, de bi me bil tako hudobno proč odpeljal, in za tega voljo od tistiga časa sim njega za nar hu-dobnišiga človeka imela. Odpeljani v visoko morje pademo v pesti morskim tolovajem: dolg in terd boj je bil. Vojvoda se je z njimi serdito bojeval, tode na zadnje je plačal s smerljo krivico, ki jo je bil meni storil. Naji so sužnji v Algijer peljali, de bi naji tamkej prodali. Pa neznan mladenič je prišel— prav Bog sam ga je poslal! — naji rešit. Ker sve se mu v serce vsmilile, naji je za veliko ceno odkupil. Tako otetima nama je vse najine želje spol-noval. Večkrat naji je popraševal, od kje sve doma, in, nama obetal, de naji hoče tjekaj peljali. Tode jez v strahu, de bole natolcevali, de sim sama rada iz doma ušla, v strahu, de se bole čez mene jezili, si nisim nikoli upala, mu odkriti, kdo in od kje sve. On me je tedaj na svoj dom k svojimu očetu peljal, in po tem ko je dolgo časa prav veliko skerb za me imel, desiravno sim mu bila pluja, desiravno sim mu bila neznana, desiravno sim se mu emiram terdovratno zakrivala, vender mi je velikoserčno svojo
- 12
„ roko ponudil. Razžalila sim vas, o kralj! morde ni— w sim vredna, de me za zvejo hčer spoznale; ali — „ zapušena, kakor se je meni zdelo, od vsili, v ne-x preslanim strahu vaše jeze, brez upanja, vas kadaj „ še viditi, persiljena tudi od njemu dolžne hvaležnosti, „ premagana, de vse povem, od še slajši ohčulleja, ki „ ga jo bilo njegovo ljuheznjivo vedenje z mano v „ mojimu sercu obudilo, sim se vdala, in dovoljila bili „ njegova nevesta. Pokaraj le le, o kralj! pokarajte s vo-„ jo hčer; in ako sim zaslužila, štrafajte me ojslro, in n jez se ne bom čez to potožila. Tode ne perpuslite, * de bola moj dobrotnik, kterinm se imam zahvaliti za „ svobodo in življenje, in to nedolžno dete, oh! šlrafo , moje pregrehe občutila. „
Mej tem ko je ona tako govorila, in svojim besedam z milim pogledam, s žalostnim obrazam in gla-sam še več potiska dajala, se jo kraljeva jeza, spervič velika, polagama vkrotila, takd de je bilo na zadnje omečeno njegovo serce. Viditi Konštanco na tleh pred svojimi nogami, nje sloke in solze, in nedolžniga otroka, ki je z materjo vred jokal, je njegovo serce močno omečilo. Poda ladaj svoji hčeri, ki je še pred njim na tleh bila, milo svojo roko, jo vzdigne, in reče: “ Ti si „ me razžalila, ker si se brez mojiga dopušenja z o-„ scbo nižjiga stanu omožilo, še bolj si me razžalila, „ ker si dvomila, ali ti bom odpustil, če res nisi kri-„ va na tistim begu: tode, ker vidim in spoznam, de „ si li iz slabosti, in ne nalaš, vse to storila, se spo-„ znam še zmiram za tvojiga očeta, in ti odpustim.,,— Per teh besedah jo objame, in ukaže, de naj še Riharda produnj pripeljajo. Solze so se zdaj Konstanci
— 13 —
vlile, laku je bilo njeno serce omajeno, polno veselja in hvaležnosti; in kralj sam, še bolj ganjen, je tudi solze, prelival.
Kadar jo Rihard, ki tako dolgo ni vodil kaj se bo ž njim godilo, la novi ukaz slišal, se jo zopet močno prestrašil, ter bled in trepetaje je šel pred kralja. Kadar zagleda Konstanco, skoraj obledeni. Pa kmalo ga spreleti bolj živ oginj, se ne ogleda na okolistoječe, pozabi na vse drugo, teče k nji, objema njo in sina, in dolgo ne more kar besedice pregovorili, kakor li solze prelivali in zdihvali. Na zadnje vender se od nju loči, pade pred kralja in reče:	“ Zdaj, o kralj! rad na
„ se vzamem vse, kar koli z mano sklenete: de sim „ li zopet vidil ženo in otroka, per kterih je zmiram „ moje serce; zdaj drugiga ne želim: samo to milost
„ vas prosim, de ona dva, in moj oče.............„— a No
„ boj se nič, moj sin! mu seže kralj v besedo, ne skerbi „ nič. Jz tega, kar si mi li povedal, in kar sim iz ust „ svoje hčere tukaj (pokaže v Konstanco) izvedil, spo— „ znam tvojo nedolžnost, in občudvaje cenim tvojo bla-„ goserčnost. Bog li je hotel to poverniti, in jez se po-„ nižam pred njegovimi naredbami. Živila srečno oba, in ,, vaju otroci naj mi bodo tolažba v moji starosti.,, — Pri teh besedah so se zopet objemali in od vesela jokali. Kralj je zdajci z drugo barko v Dublin poslal po Rihardo-viga očeta, de bi na njegov dvor prišel; kteri jo tudi vesel to slišali precej (jokaj na pot se podal. Od Boga hlagodarjeni so tamkej zdaj vsi vkupej vesele in prijetno dni preživeli; in Rihard jo tudi to veselje doživel, de je zamogel tukaj še veliko bolj svojo dobro-serčnost skazovali, klera jo bila pen i začelik njegoviga povikšanja in njegove sreče.
— 14 —
III.	Podoba.
i zdavno, to je, ko so bili mestni poglavar v Rimi gospod Enea Silvijo Pikolomini, nek pošten človek, že ostarel in tedaj brez moči, ni mogel več s tistim rokodelam so preživiti, s kterim je do tiste dobe sebe in svojo staro ženo živil, se vidi tadaj persiljeniga malo pohištvo, ki ga je še imel, počasi predavati. Mej lem je bila tudi mala podoba od Rafaelove roke, ki so mu jo bili njegovi dedi zapustili, njene cene pa on ni poznal. Dim, ki jo jo bil nekoliko okadil, in prali, ki je nanji bil, storila, do jo je še manj cenil. De bi zanjo kaj denarja potegnil, se perporoči nekimu podobarju (malarju), kteri je pa bolj znal z ljudskimi podobami kupčevali, kakor jih sam izdelovati. Ta, ko podobo zagleda, spozna nje ceno in kdo jo je bil nare -dil. Ker hoče pa v zlo obernili neznanje in potrebo dobriga starčika, jo začne zaničvati, kakor de to ni nič in de nima nobeno cene, mu ponudi malo penezov in še per teh so dela, ko de mu jih več vbogajme da kakor pn za podobo, sam per sebi se pa veseli, de bo tii lep dobičik imel, in posmehvajo so čez dobroserčnost ubogiga človeka, nese podobo sabo donui.
Oez nekaj dni pride v njegovo hišo star prijalel, in ker ne vidi več podobe, ki jo jo druge krate vidil, ga popraša, kje do je. Starčik odgovori, de jo je prodal, komu, in za koliko. Pošteni prijatel so razserdi, ko vidi tako goljfano prostost dobriga starčika, mu reče, de tista podoba je od učene roko in velike cene, ter ga pregovori. de naj gre pred mestniga glavarja, kamor so mu
— 15 —
je ponudil1, de ga hoče on sam spremili, zato de je raji šel.
Modri duhovin, ko pazljivo tožbo zaslišijo, si stord mero podobe ondi pustili, in ko zvedd, koga podoba pomeni, rečejo obema odstopiti.
Imeli so po sreči v svoji zberi dve podobi tisto velikosti. Eni teh rečejo vun vzeli platno, in pokličejo k sebi podobarja: “Bi mi mogli vi „ mu rečejo “naj-„ ti podobo za ta okrajnik (rom), de se bo dala pri-„ merili uni podobi tanile? „ — “ Ravno imam, od-„ govori on, eno ki je sloveče delo Rafaelovo: rekel „ bi, de je prav nalaš narjena za la okraj nik. „ —“Že „ prav „ rečejo gospod, “ pernesite mi jo, de jo vi-„ dim.,, Podobar odide, in se kmalo s podobo verno.
Na ti podobi je bila prav umetno narisana sveta družina. Očišene od dima in prahu so se barve prav živo pokazale. Popolnama je bilo na nji ločili eno reč od drage, mehkost mesa, krasoto oblek, lepoto narisanih oseb, znamnja resnične, ktere so pričale, de je to Rafaelovo delo. Postavijo platno v okrajnik, kjer je prav dobro stalo, ga nekoliko časa ogledujejo, ter pra-šajo podobarja za njegovo ceno. “Imam zanjo lahko že „ dve sto cekinov „ pravi podobar; “včeraj mi jih jo „ ponujal za nekiga Englejca moj prijatel, kteri komaj „ čaka, de to podobo v roko dobi. Jez sim se pa terdo „ deržal na 250, ker delo to jih je vredno; pa vender „ ako jo všeč ta podoba Vaši Visokosti, hočem se za-„ dovoljili, de mi li kolikaj na pervo ponudbo pri-„ dale. „ —
Prelat se nad hudobnostjo tega človeka zavzamejo, vender se še zatajijo, in mu mirno rečejo, de spo-
— 1(5 —
znajo, de je ta podoba velike cene, tode tega no morejo zapopasti, kako de je ni unimu dal, ki mu je tolikajn zanjo ponujal. Podobar na to rezno sprieava, de govori golo resnico, in ako bi gospodu dopadlo, on bi pripeljal tisliga prijatla, ki bo njegove besede polerdil.
aImate tedaj zares „ mu rečejo, “zanjo že dve „ slo cekinov?,, — “Imam jih, gospod, in še veliko „ več upam dobiti zanjo. „ — “ Ze prav: zadosti je. „ Naj so odprejo liste duri, „ rečejo enimu svojih služabnikov. — Duri se odprejo, in poglej! dobri slarčik se perkaže, klerimu so bili rekli k sebi priti, in mej lem se ondi skriti. Lahko si je misliti, kako seje podobar prestrašil, kadar ga je tako nenadjarna zagledal : obledi, se zmoli, in ves se začne tresli. Prelat ga pustijo nekaj časa v ti zmešnjavi, potem pa rečejo z oj-sirim glasam: “ Tako, hudobnež, so v zlo vpolrebi ne-„ znanje in potrebo reveža? Kadar si ga tako hudobno „ ogoljufal, ali nisi takrat, nesrečni človek! v sebi čutil „ glasu naravi? Ali ni kruh, oslabljenimu starčiku, stari „ ženi perkraten, v tvojimu sercu nobeniga grizenja vesli „ obudil? Hudobnež! ti veš, kakošniga plačila si vre-,, din. Prevelika milost je za tebe samo osodba, od „ tebe samiga izrečena: ali Bog le varuj zopet drugo „ krivice, zakaj takrat boš ob enim ojslro za obe šlra-,, lan. Zdaj Ustili dve slo cekinov, ki sam spoznaš, do „ je ta podoba vredna, in ki praviš, de jih imaš zanjo, „ daj precej temu možu: in ako bom še eno goljufijo „ od tebe slišal, bo tista tvoja poguba. „
Ves prestrašen in zmoten olide podobar; dobri starčik pa jo od vžalenja in hvaležnosti se zjokal, in blagoslovil laužeulkrat svojiga modriga dobrotnika: in
- 17 —
oni so .občutili popolnoma veselje, de so ubogi<ra ogo-Ijufaniga potolažili, in vlovili v svojo mrežo budobniga goljufa.
IT. I>amon In
esto Sirakuza (*) je svoje dni pod kervo-željnim Dijonizijem veliko terpelo. Ta silni mož, ki se je s zvijačami in silo kraljev-skiga sedeža polastil, si je perzadeval, s slraham in grozovitnosljo se na njim vter-dili. Nesrečni podložniki, celo težo njegoviga zatiranja občulivši, so po sili molčali in zoper svojo voljo za-dušvali vsako tudi nar pravičniši teženje, zakaj čez nar manjši reč ko bi se bil kdo prederznil ziniti, bil bi glavo zapravil.
V takim občnim strahu Pitija, serčan in nagel mladenič, ni zamogel svojiga serda zaderžati; ko je vidil neki dan, kako se neusmiljeno trinog obnaša, se je podstopil svoj glas povzdigniti, in na ves glas nesrečo svoje domovine objokali; tode la njegova prederznost in nepremišlenost ga je veliko stala. Ogledvavci, ki jih je Dijonizi povsod imel, so mu kmalo to poročili: trinog razkačen perseže, de se hoče hudo maševati; in kmalo so trume hudobnih Dijonizijevih služabnikov nesrečuiga mladenča obdale, ter ga v ječo peljale
Kadar so ga vklenjeniga peljali, ga sreča Damon, mladenič velike kreposti, kteri je Pitija kakor samiga
D SirAuan j« bilo m-Uhij	mesto SicilijVuski^n utoLii.
— 18 —
sebe ljubil. V serce ga zaboli, ko ga zagleda, per-bliža se mu, in ves v skerbi ga popraša : “ Ljubi moj v Pilija! kaj je neki lo? Kaj si storil? Morde tvoja „ nepremišljenost, tvoj preveliki serd?... „ “ Tako je, „ ljubi Damon! kar si mi večkrat prerokoval, se je na „ zadnje zgodilo. Jez nisim tebe posnemal, nisim do-„ volj tvojih svetov slušal: dolgo časa sim kervoželj-„ nost trinoga skrivši čerlil in silil sim se, po tvojih „ besedah se ravnati; ali na zadnje moja nevolja se je „ holla očitno pokazati, in ni mogla se več skrivali per lo-„ likih izgledih kervo/.eljnosti. Vidim de mi ho umreti, „ lode bolji je smeri od tako nečastne sužnosti. Samo „ moj stari oče, moja draga sopruga, moji otroci me „ skerbe. Tebi, o prijatel! jih perporočim; tolaži jih „ ti namesti mene; ti jim stoj na strani; tako se potem „ ne bom imel položiti čez svojo osodo.,,—Hudobni beriči niso perpustili žalostnima prijateljima se dalje pogovar-* jati: po sili so ji saksehi spravili in brez milosti ločili. Pilija so v ječo vlekli: še perpušeno ni bilo Da— monu za njim iti.
Vtopljen v preveliko žalost prebira Damon tavžent raznih misel, de bi najde!, kako bi prijatla rešil: lode nobena prava mu na misel ne pride. Na zadnje po dolgim premišljevanju in dvomenju, ker je zdaj eno zdaj drugo reč izbral, potle pa vse popustil kot nekoristne in nepripravne, sklene sam iti k Dijoniziju. Skuzi veliko straž, brez kterih grozovitnež, zmiram poln strahu, ni noben hip bil, pride pred njega. Predanj se verže, ter reče: “Gospod, ni zdavno, kar so na vaše pove-„ Ije nesrečniga mladcnča v ječo perpeljali. No pridem „ ga zagovarjat, tudi ne prosit, de mu perzanesete:
— 19 —
„ desiravno njegov pregrešik jo li nasledili mladen-r čem lastne naglosti, on je pa v vaših očeh kriv, „ in to je dovolj: za eno samo reč prosim vašo „ milost, in ta je, de so njemu namenjena kazin ene „ dni odloži. On ima daleč od til že stariga očeta, ženo, „ in dva mlada otroka, kterim je njegova pričejočnost „ potrebna. Perpustite, gospod! de bom jez zanj porok, „ de vzamem jez za malo dni nd se njegove železa, „ zatd de on lahko mej tem zadnji krat svojo družino „ ohiše, svoje opravila v red postavi, in se od svojih „ dragih poslovi. Vernil se bo gotovo ob odmerjenimu „ času, in ako ne, bo moja smert njegovo zakasnenje „ izplačala, ako vam bo to po volji. „
Dijonizi obstane in so čudi slišati tako čudno ponudbo, in radovedin, kakd se bo ta izšla: “Že prav „ reče, “ dva dni mu dam odloga: ti boš mej tem na-„ mest njega vklenjen; ali pomni dobro, ako se tretji „ dan ob zori v Sirakuzo ne verne, tak6 boš ti jo s „ svojo glavo plačal. „
Damon, vesel odgovora, teče precej v ječo k pri-jatlu. On sam mu keline odklene, in hitro sam sebe vklene; “ Pojdi „ reče, “ pojdi ti sam tolažit svojo „ žalostno družino: dva cela dneva odloga ti da Dijo-„ nizi, de jih zamoreš v svoj prid oberniti. V tem
„ času lahko barko najdeš, de se rešiš.............Hitrost
„ je treba in skerb; pojdi, ne obotavljaj se! „
Začuden Pitija per teh besedah, odgovori: “Ali „ jez bom ušel? jez, in bom tebe namcst sebe raz-„ serdenimu trinogu prepustil? Oh, tadaj tako me moj » Damon pozna? Daj mi sem, daj mi zopet ketine, n ako meniš, de zamorem biti takd malovredin in no-
3
— 20 —
„ zvest. „ — “ Ne, odgovori Damon, lak, kakor si ti, 3 ne more bili malovredin in nezvest; ako bi jez li „ mislil, de si tak, bi ne bil ti več moj prijatel. Ali n to, kar ti jez pravim, de stčri, ne kaže ne malo-j, vrednosti, ne nezvestobe. Ti imaš očeta, imaš ženo, „ imaš dva otroka, kterim je potrebno, de li živiš, in „ se jim obraniš, zakaj težko bi zamogli brez tebe ži-„ veti. Jez nimam nobeniga več, za kogar voljo bi „ želel še dalje živeti; in smert za takiga prijalla, ka-„ kor si mi ti, mi bo prav prijetna. „ — “Oh! tako „ grozno veselje ne boš imel, gotovo ne „ mu seže Pitija v besedo; “ bom šel sam, kakor želiš, svoje zad-„ nje naravske dolžnosti spolnit, bom šel od očeta, od „ žene, od otrok se poslovit, ali jutri ob zori me boš „ zopet tu vidil: tebe namest sebe njim zapustivši „ jim bom še bolj vgodil; ter mislim do jih tako že „ potolažim. „— Per teh besedah objame serčno vred-niga prijatla, ki je ž njim se solzil in ga poljuboval, ter se je hitro proti svojimu domu podal.
Drugi dan prejde, in tretji napoči, ali Pitija ni bilo vidili. Damon uveren, de so ga nagovori in obup zapušene družine permorale, de je pobegnil, se jo zavoljo tega serčno veselil. Pa Dijonizi, ker je menil, do ga imata za norca, se jo prav hudo razserdil in v svoji razjarenosti da povelje, de naj so Damon brez odloga v smert Pitiju namenjeno pelja.
Ta žalostna novica so razglasi po mestu in vso ljudstvo so na tergu zbere gledat pomilovanja vredno obsojenjo. Enim se smili izdani prijatel, drugi dolžijo hudobno nezvestobo izdajavca, vsi pa se skrivši sordijo nad kcrvoželjnosljo trinoga. Letd v sredi tavžent oho-
— 21 —
roženih služabnikov, sodri na visokim prestolu, gorik od jeze, strašno okoli sebe oči obrača, in komej čaka so maševati. Zdaj pride Damon vklenjen in rabelj zraven njega. Vsak ostermi per temu vžalovavnimu pogledu , vsim se smili, vsih serca so zavoljo njega oma-jene; na vsih očeh solze igrajo, ki jih več skrivati no morejo. Od vsih pomilovan je Damon vender sam jas-niga in veseliga obraza, on so v sercu Bogu zahvaljuje, de so njegove želje tako srečno izpolnjeno, de jo njegov dragi prijatel rešen.
Na sodiše pridši mirno smert perčakuje; že mu oči zavežejo, že mu vrat odkrijejo, že rabelj sekiro kviš-ko povzdigne, kar so zasliši nenadjani glas od daleč: u Stoj grozovitnež, stoj !„ — in ves oprašen in zpo-tjen sopi mladenič prot sodišu. Na ta glas so vsi tje-kaj ozrejo in se mu ognejo. On persopivši v sredo med nje: “Hvala Bogu!„ zavpije, ko se nekoliko oddahne, “ hvala Bogu! de dolžnost sina mi ni zabranila iz— „ polniti dolžnosti prijatla; v — pa točo nevzterpljivo k Damonu, in ga objame. Th vstane mej ljudstvam šepetanje polno milovanja, začudenja in veselja. “ Pitija „ sam je, prav on jo „ pravijo eden k drugimu: “na! „ kdo bi ga bil zdaj perčakval? kdo bi bil menil, de „ bo zdaj prišel? „
Pitija se na to loči od prijatla, in nevstrašeno stopi pred Dijonizija, kteri viditi ga se močno čudi in komaj veruje, do je vso res, kar se godi. “ Tu sim zopet, „ mu reče, tvoj obsojenic; reci hitro mene umoriti, do p se nedolžni per življenju ohrani. Terda potreba me j, jo zaderževala, de sim se lakri zakasnil. Moj oče, oh » nesrečni oče! ko so zaslišali moje obsojonje, so na-
— 22 —
gloma na tla padli, ko od strele zadeti, in zastonj „ sim si perzadeval jih zopet oživiti; per vsim perza-„ dovanju so mi to noč v mojih rokah umerli. „ — Per teh besedah se začne hlipati, po tem pa zopet povzame: “ Na vso silo sim se naglo iz rok zapušene ženo „ iztergal, in sem podvizal. Tode po krajši poti gredč „ sim zašel po temni noči v gojzdu, kjer sim do zora „ po neznanih in zarašenih stezah hodil, in takč si pot „ še zdaljšal. Ko sim prišel na znano pot, sim se v „ tek podal, ter se veselim, de sim še o pravim času „ prišel. Daj mi zopet tedaj moje ketne, in moj prija-„ tel naj se osvobodi, drugiga te ne prosim.,,— Ko je on to pravil, ni mogel nobedin več solz zaderžati, in okrutnik sam je čutil, de se mu je bilo nekoliko serce omečilo, desiravno je to skušal skrivati. Mej tem za-povč, de naj osvobodč Damona. Ali, poglej tu novo čudo, nad kterim so se gledavci šo bolj čudili, in solzili. Damon pravi, de ketino no grej o več Piliju: „ Čas „ je že pretekel „ pravi on, * mej nama za to zgo-„ vorjen, zdaj sim jez na versti de umerjera: ti verni „ se h ženi in zapušenima otrokama. „ — “ Čas te „ osvoboditi, „ odgovori Pitija jokaje, “ dokler živiš, „ ne more nikoli preteči; svoboda pa tebi gre po vsi „ postavi in po vsi pravici. „ — Damon ne odstopi; to milo borenje gre zmiram bolj naprej, vsak njih na glas prosi Dijonizija, de naj prijatla osvobodi, njega pa reče umoriti.
Per lak6 krepostnim boju tisto serce, desiravno terdo ko železo, ni zamoglo so dalje zderžati. Premaga naravsko tcrdoserčnost, omajen in ganjen v živo, izusti: “Svoboda in življenje gre obema in obema bodi tadaj
- 23 -
„ perzanešeno. Pa tako redko prijatelstvo zasluži že kaj „ več, vredno je kralja in jez si bom imel za veliko „ čast, ako me za svojiga prijatla vzameta. „ — Per teh besedah vstane iz svojiga sedeža, in ji gre serčno objet. Kakor v kazališih ( teatrih ) se vidi kakšinkrat v enmu trenutku se premenjati zapušena in velika ster-mina v prijazin vert, ravno tako, ko bi mignil, se je tukaj pred množico ljudstva vse spremenilo. Žalost in jok se spremeni v veselje in ukanje; vsak jo hotel ta dva nepermerljiva prijatla prav blizo viditi: vsi so veselo: “Živi!,,— vpili, de se je daleč okoli odmevalo; in z nar večim veseljem in častjo so jih s kraljem vred v kraljevo poslopje spremili.
V. Etfclrcd*
telued, ki je v svojih mladih letih postal gospodar samiga sebe in Engležkiga prestola, za časa zabrede v nespremišlenosli in napčnosti, v ktere prav lahko mladenič pade, kteri, dokler mu še kri vre, ne posluša drugiga, kot silnost svojih strasti ali svojiga nagne-nja. Neki dan na lovu zagleda mlado kmetijsko deklico, ki je veselo prepevala in varvala malo čedo, in ker se mu je zdela lepa in ljubezniva, se precej za njo vname. Mislil si je, de se kralju ne sme nihče protistaviti, zato je menil, de jo bo lahko prcdobil precej v pcrvi skušnji, pa najde Etelvigino krepost, ( takd se je ta pasterica klicala ) veči, kakor si jo je bil mislil. Z vsi-mi svojimi sladkimi besedami in perlizvanjem, z vsimi
— 24 -
svojimi lepimi darini in velikimi obečanji je ni mogel zapeljati; vse njegovo zvijačo so bilo zastonj. Namest de bi bilo njeno opiranje njegovo vročo nagncnje o-bladilo, ga je še bolj podžgalo. Etelvigino podobo jo imel zmiram pred očmi; čuječ in spijoč drugiga ni vidil, kakor samo njo: polagoma jo tak6 daleč prišel, de se mu jo zdelo, de brez nje ne more živeti. Ni bilo pa mogoče premagali njeno nopredobilno stanovitnost drugače kakor ponuditi ji zakon. Tode, kako mu je bilo mogoče se tako ponižati? Kako se prederzniti, na kraljevski sedež povzdigniti ubogo kmetico? — V takih dvomih je dolgo semtertjo premišljeval; ali na zadnjo premaga strast; ponudi ji roko, in Etelviga, ktera se je bila v-sim njegovim lepim besedam stanovitno opirala, ni mogla zoperstati, kadar je vidila, do ji jo tako neperča-kano novo veličastvo na ponudbo.
Prav poredkoma pa prinese naglo in nenavadno povišenje pravo srečo. Etelviga se je kmalo jela kesati svojiga premenjenja, in želeti zopet veselje polja in zadovoljno prostoto, v kteri se jo bila rodila, čez Etel-rcdovo ženitev se je po celimu kraljcvstvu ne ravno lepd govorilo; povsod se je slišalo godernanje in obrek-vanje, in nesrečna kraljica, od vsih zaničvana in zapu-šena, se vidi v sredi dvora v prav poniženi in sitni samoti.
Polagoma jo vender njena umetnost in lepo vedenje ošabnost velikašev premagala, je njih serca za se predobila, in tako daleč prišla, do so jo za svojo kraljico spoznali in častili. Ali ta nova sreča ni storila kakor do jo bolj vživo občutila veliko nesrečo, ki jo jo ravno čakala. Etclrcd se prepusti nestanovitnosti svoji-
- 25 —
ga serca, pozabi v kratkim času «a gorečost, s ktero jo je ljubil, ne mara več zanjo, in začne drugo iskati. Etelviga vderžujc nekaj časa molče svojo serčno žalost, ko pa vidi, de kralj zmiram manj za njo mara, in de tudi po drugih zastonj skuša ga na pravo pot nazaj spraviti, si upa na zadnje skušali, ali bi saj njene solzo kaj per njemu premogle. Nesrečna! bolji bi bilo, ko bi ji nikoli ta misel ne bila prišla. Njene solzč niso storile drugiga, kakor še bolj so Etelredovo serce razserdile. Terdoserčnež zapove v nagli jezi, njo iz dvora brez odloga v neko terdjavo odpeljali, in jo tam za vselej zapreti. Zdihvanje in jok sta bila tukaj edina družba in tolažba nesrečne kraljice, dokler od serč-ne žalosti počasi zhirana ni mogla več svoje nesrečo preživeti. Per vsim tem si ni upala nikoli kralju kaj očitali ali se mu tožiti, in ko je vidila, de se konec njenih žalostnih dni perbližuje, mu je pisala prav mil in prijazin list; s tem se je od njega poslovila, in tako je v dvajsetimu letu svoje mladosti žalostno umerla.
Kralj zasliši smert nesrečne žene bolj z občutenjem nemiliga dopadajenja, kakor pa pomilvanja ali žalosti; nje list od sebe verže in ga še ne odpečati ter ne misli na drugo, kakor na novo ženitev z kneginjo Emo, sestro Riharda, Normanskiga vajvoda, v ktero ga je ena sama njena podoba zaljubila.
Ali ni dosti časa prešlo, de je z njo jel plačevati prav žalostno svojo poprejšno nezvestobo in ter— doserčnost. V osornosti in opornosti nove kraljice ni našel listo ljubeznivosti, ki jo je una imela, ktero je bil tako hudobno ob življenje pcrpravil. Nestanovitni Elelred sc je naveliča; kraljica jo s tem razžalena;
— 2G —
hišni razdir se zv6 po mestu in po kraljestvu: narod se razide v dve stranki; vse se razruši in zmeša, vse je polno nepokoja in punta. Kolikrat izusti zdaj kralj ime izdane Etelvige ! Kolikrat objoka svojo neusmiljenost proti nji! ali odveč kasno. Neki dan je celo sam v sobi, premeta pisma, in permeri se, de mu Etelvigin list, zadnji list, kteriga je bil nemarno brez ga odpeča-titi, od sebe vcrgel, v roke pride. Ko ga zagleda, spozna precej njeno pismo; vest se mu zbudi, in naglo so vslraši, roka se mu trese ko ponj segne, ga odpečati, in bere te besede:
„ Primite, gospod! zadnji pozdrav umirajoče Etel-„ vige. Ne sovražite saj njeniga spomina, kadar ne bo „ več živa. Oh! kdo, kdo vas bo kadaj mogel tako v ljubiti, kakor vas je ona ljubila? Nesrečna! ona ni „ živela, kakor samo za vas, ni dihala, kakor za vas, „ za vas so bile vse njene djanja in vso njene misli. „ Vi pa jo zapušate .... vi jo izdate, oj neusmiljcnic!... „
Ta list je bil Etelredu, kakor de bi ga bila strela zadela: zdelo se mu je, de vidi svojo izdano ženo umirati, zdelo se mu je, de sliši njeni zadnji izdih; na ves glas zavpije:	ti neusmiljenic, ti si jo umoril! „ ter
se jame silno jokati.
Od tega časa ni mogel več najti ne pokoja ne tolažbe. Zamišljen in žalostin je semtertjo hodil, do sam ni vedil kam, in povsod se mu je pozdevalo, de ga bleda Etelvigina senca preganja. Vtopljen v preveliko žalost ni več iskal nekdajnih veselic, je zanemarjal tudi skerb za kraljestvo, in je sovražil na zadnje še svoje življenje.
Mej tem se je vse bolj sponomirilo in zrušilo, vse se
— 27 —
jo zmešalo in spuntalo, še zunanji sovražniki so se z domačimi sdružili ga poprej pogubiti. Kralj Danemarski ga napade z mogočno vojsko; on se brani, boj je kervav, ali na zadnje je persiljen odjenjali in pobegniti: popaden od hude merzlice, vedno grizen od nemirne vesti, potlačen od težkih nesreč, ki si jih je bil popolnoma zaslužil, je prežalostin konec življenja storil slrašin izgled nezvestim in terdoserčnim dušcm.
Tereza Balduci.
ve leti je bila že Tereza Balduci, pleme -nita gospd v Florencu (*), vdova, in imela jo dva sina. Odrasla že nadziranju, vlastni-ka velikiga premoženja, od nobeniga več zaderžana, in zapeljana od nevarnih tovar-šev, sta se vsi spačenosti nespremišljene mladosti vdala. Zastonj sije mati perzadevala, ji s svarjenjem, prošnjemi in jokanjem od napčniga življenja odvernili; je nista več poslušala. Slarji sin je še zmiram v Florencu živel; mlajši pa se je po Laškim na pot bil podal.
Ko je neki večer žalostna mati sama razuzdanost svojih sinov objokvala, se naglo duri odprejo, in pluj človek, ves bled, noter persopi, nepokojin in prestrašen, ves zmešan in plašen, z keržavim mečem v roki. Viditi ga, se silno prestraši; lode ptujic se verze pred njo: “ oh „ pravi, “ usmilite se nesrečniga. Jez sim j, iz Rimskiga, malo dni je, kar sim sem prišel. Po
( ) Floronc, poglavitno mesto v Toskani na Laškim.
— 28 —
y dokončanim opravilu, zavoljo kteriga sim sem prižel* 3, sim malo prej v prenočiže hitil, se zopet na pot „ domii perpravljat. Ne kar daleč od tu me sreča ne-„ znan človek, gre memo mene, in me silno sune. Jez „ so čez to potožim; in on me začne se zmirjati in „ kregali; jez mu odgovarjem, in se vgrejem; on mi 3, da že gersi besede, in mi jame se clo ošabno žu-„ gati. Take nesramnosti nisim mogel več prenašali, po-„ tegnem meč, on tudi, ga prebodem, in na tla je pa— „ dok Bog vč, de zdaj obžalujem to neprostovoljno „ pregreho. Ali vi, gospd! usmilite se mene nesrečniga. „ Zmešan in ves iz so sim precej pobegnil; ker nisim K vedil, kam se oberniti, sim se prederznil stopili v „ to hišo, ki je bila po sreči ravno odperta. Oh! per-„ pustite mi, de se za kako uro tu skrijem, dokler j, tem uidem, ki me bodo mordo iskali, in zamorem, „ ko bo veči tema, po noči brez nevarnosti pobegniti.,,
Plemenito gospo groza obide per teh besedah; neko dozdevanje ji tavžent nemirnih misel obudi; pa vender je tisti hip li glas človečnosti in usmiljenja poslušala, ter ga peljala v svojo narskrivmši slanico, in ga noter zaperla.
Dozdevanje nesrečne matere ni bilo prazno. Zakaj kmalo potem zasliši nov hrup; vsa bleda gre na musovž, in poglej! sina ji pernesejo, ki mu iz široke rane na persih kri zcurkama teče. Takrat strašno zavpije, in sin, ki je oslabljen in skorej že brez kervi vidil smert se bližati, zbere še vse svoje moči, sc k nji oberne, in reče: “glejte na meni izgled pravično „ štrafe Božje; zaslužil sim si jo: de bi li moja smert „ spreobernija mojigabrata! Ako vlovijo mojiga umorivca,
29 ^
'n vi, Hiati! ga zagovarjajte. On jo nedolžih, jez ehn ga f) nadražil. „
Per teh besedah izdahne, in mati zgubi vse občutke, in pade v omotico. Nesejo jo proč od kervaviga trupla mertviga sina, pa vender niso okolistoječi dolgo vodili, ali je živa ali mertva ; in kadar so je zopet zbrihtala, ee je nevtolažlivo jokala. Vsaki hip je ime svojiga sina klicala, vsaki hip ga je hotla zopet viditi, in prav s silo so jo mogli daleč od njega deržati.
Kak strah in žalost je mej tem ptuji mladenič prestal, kteri je iz slanice, kjer je bil zapert, celi hrup slišal, in vso grozo te žalostno pergodbe v živo občutil, ktere je bil po nesreči on pervi vzrok 1 Nekaj mu je serčna žalost, de je tolikiga spoštovanja vredno mater nesrečno storil, obudvala željo, de bi bil raji on od neprijatla umorjen; nekaj je pa strah, de ga bodo izdali, storil, de se je per vsakimu novimu gibanju in šumu vnovič Iresil.
V taki stiski je bil on do čez polnoči; potem pa, ko je bilo že vso potihnilo, in ko je mati čez porgod-bo zamogla že razumno premišljevati, gre k slanici, ia jo odpre. Mladenič se ji verze pred kolena, in pravi: “ Bog jo moja priča, de bi bil dal rajši svojo življen-„ je.... „—“Vstanite, mu seže v besedo; vi sto me-„ ne nar nesrečniši ženo na svetu storili; tode spoznam „ vašo nedolžnost. Moj sin sam mi jo perporočil, do „ naj vas zagovarjam, in to moram storiti. Kmalo bo „ kočija za vas prepravljena; edin mojih služabnikov * vas bo do meje spremil; ta mošnja vam bo za po-» potnjo: in Bog vam daj tisti mir, ki ste ga meni vzeli.„ Tolika velikodušnost je rimskimu mladenču serce
— 30 —
tako omajala, do se jo od žalosti in hvaležnosti zjokal. “Oh! nikoli„ pravi, “nikoli si ne bom mogel perza-„ nesti, de sim tako ljubeznivo gospd žalil. „ — Tav— žentkrat se ji zahvali, tavžentkrat poljubi tisto darežlivo roko, in tak6 odide s solznimi očmi, s lerdnim sklepam, de ji hoče, kadar in kakor mu ho li mogoče, svoj kčs in hvaležnost v djanju pokazati.
Sreča mu je tudi kmalo k temu perložnost dala. Komej pride memo Viterba (*), kar vidi mladenča, ki se je komej že dvema tolovajema branil. On skoči precej iz kočije, mu teče pomagat, in tolovaja pobegneta; tode mladenič je bil ranjen. On ga k sebi vzame, in ga v Viterb prijazno pelja:in ker po sreči rana ni bila nevarna, se je tudi kmalo zacelila. Oteli mladenič se je tavžentkrat svojimu osvobodivcu zahvalil: ali kdo si zamore misliti radost in veselje tega, kadar je zvedil, de ta je prav brat tistiga, kleriga je po nesreči v Flo-rencu umoril! Serčno ga objame, ter izusti: “ 0 kakd n moram Bogd zahvaliti, de mi je perložnost dal, do-„ broto saj nekoliko poverniti, ki sim jo od vaše „ ljubeznive matere prejel! Na vekomaj ne bom tega „ pozabil, in nikoli ne bom po nobeni ceni se jim za-„ dosti zahvaliti zamogel. Podvizajte zdaj k njim: „ vi sto jim zdaj posebno potrebni, ker vas komaj per-„ čakujejo. Povejte jim, de ravno tisti, kterimu so živ-„ Ijenje ohranili, jo imel zdaj to srečo, de je svoje „ življenje za vas v nevarnost postavil, in vas rešil, in „ de želi, do bi vse svoje živo dni li za vaji živel. „
(*) Viterb, veliko meato ua LaSkim, v papeževih deržavuh.
— 31 —
Grozno se je zavzel mladi Balduci, kadar jo prišel v Florene, in je iz maternih ust slišal, kaj se jo bilo zgodilo. Morali spoznati, do je ravno tisti vbijavic brala, kteri je njega rešil, mu jo nasprotne občullejo obudvalo, kteri so čudno mej seboj bojevali. Ko je pa zaslišal njegovo nedolžnost, je popustil sovražtvo, ki se je bilo spervič v njemu oglasilo: in občutlej hvaležnosti za oteto življenje je v njemu premagal. Objokajo bratovo smert, so ni mogel zderžati, de je on sam za neobsojenje umorivca prosil. Mej tem sta ta dva strašna izgleda, ki ji je zdaj imel pred očmi, globoko njegovo serce zadela. Spoznal je nevarnosti, v klere ne-spremišljen mladenič v svoji spačenosti lahko zajde, se popolnama sprcoberne, in je s svojim hvale vrednim zaderžanjem na zadnje materi tako veselje delal, de jo na žalostno zgubo uniga sina lahko pozabila.
VIV. Alintek ali sreča.
( Arabska pravlica.)
i ga človeka, de bi ne želel in veliko si ne perzadeval se osrečiti; pa tudi ga ni .skorej človeka, de bi se ne potožil, de no more nikoli liste sreče najti, ktero s tolikim trudam in s toliko skerbjo iše. Od kod pa pride, de mej tolikimi, kteri jo neprestano in skerbno išejo, je nemore nikoli nobedin, ali skorej no-bodin najti? Ali morde veči del ljudi zajde iz prave poti, ktora h sreči pelja, in jo ravno Ije iskat gre, kjer se
neki
— 82 —
jo nar le/ji najdo? Tega ne morem lahko veijeti, in nasledna pripovest, desiravno izmišljena, vender, kor so v pravlicah večkrat velike resnice zapopadene, me močno poterdi v temu mnenju.
Ko je neki arabski (*) pastir, Alimek po imenu, enkrat brez dela per svoji čedi stal, in jo iz ene pašo na drugo gonil, zagleda pod goro z germovjem okrašeno luknjo, in iz radovednosti gre va —njo. Zpervič jo bila ta luknja grozno temna, tode na koncu je bila nekaj razsvetljena, kjer je nekoliko svetlobe od zgorej va -njo prišlo. Gre prot svetlobi, in najde tam v kolu mošnjo, perslan in staro pismo. Precej roko željno stegno po mošnji, ker pa vidi, de je clo prazna, izusti: “ Presnela reč! ti me pa že za norca imaš. De bi saj „ kak penez noter bil, pa še eniga ni. Zdaj na! tam „ bodi, kjer si bila do zdaj : „ — in ko to izreče, jo nevoljno na tla verže.
Ko mošnja ob kamen vdari, sliši Alimek cven-kanje kakor od zlata. Se čudi, jo zopet v roko prime, in jo najde polno. * Moj Bogi kaj je neki to? te šem-„ braj, zacoprano je! Pa bodi si karkoli, s tem zlatarn „ si hočem nekoliko veselili dni napravili. „ — Per teh besedah vzame še perstan in pismo in gre naglo vun iz luknje. Ko vun stopi, reče: aS Bogam gojzdi! dokler „ imam to zlate, se hočem prav razveselvali. Oj! de „ bi bil zdaj v Meki.... (**) „
Še ni prav izgovoril, kar jo bil že tisti hip v
(*) Arabija, dežela v Azii proti izhodu in jugu svete dežele.
(*’') Meka, glasorito mesto v Arabii, kamor Mobametanci ali Turki roma-rijo.
— 33 —
Meki. Stcrmeč šo bolj in začuden odpre s trepetajočo roko pismo in bere: “ Mošnja bo polna zlatih, kadar „ koli boš hotel; s perstnam boš, ko bi mignil, pre— „ cej tam, kjer si boš želel biti.,,
Tega vesel čuti Alimek v sobi nar poprej željo nove dežele viditi, in si tudi perzadeva jo spolniti. Ker se je takd lahko iz eniga kraja na drugi prestavljal, v kratkim času prav veliko sveta obhodi. Zpervič ga prav veseli ogledovati razne dežele, razločne podnebja, mnogotere poljske perdelke, vsaktere umetne izdelke, razne šege in navado toliko narodov. Tode čez nekaj časa mu vse to že ni več tako dopadlo : dalje pride, bolj vidi, de se raznosi zgubljava, ktera ga je spervič veselila; de umelavnost in narava skorej povsod ravno tiste reči kažete; de šege in navade človeške, ktero imajo svoj začetik v ravno listih slrastih, se veliko ne ločijo. Ko se jo potem takim mik novosti zgubil, se je tudi popolnoma zgubila njegova radovednost, in sit po-potvanja pomisli na pokoj.
K temu si zbere mesto Carigrad (*), kjer se mu je zdelo, de se more bolj veseliti svojiga bogastva, in kjer se shajajo ljudje iz vsili krajev, ladaj se lahko tudi tega spominja, kar je na svojih potih v raznih krajih vidik Tukaj ladaj jame pokušali vse krajčase, zadovoljili vsako svojo muho, plavali v sladnostih in veseljak. Tode v kratkim se je bil tudi teh naveličal. Sila navado jo storila, de so sc mu zdele neslano nar veči dobre volje; bolj si jo perzadoval jih menjati, bolj se je v-
(*) Carigrad, Turki mu pravijo Štambul, drugi pa tuili Kouatuntinopel, jo poglavitno in stolno mesto na Turskim.
— 34 —
sih navolil; ker se ni nobeniga dela lotil, ga jo vsaka reč strašno čmerniga delala, in kamor koli se je ober-nil, povsod je najdel li dolgi čas in nevoljo. Bolezin, ki mu jo jo to napčno življenje naključilo, ga na zadnje prepriča, de se ne najde sreče v mehkužnim, spačenim, nasladnim življenju; sklene tadaj jo iskati v delu in opravilih.
Neizmerno bogastvo mu je kmalo več dobrotnikov in prijatlov perpravilo; znanosti, ki si jih je na svojima popotvanju nabral, so storile, de so ga imeli za moža, kterimu se zamorejo izročiti nar važniši opravila. Naglo je iz ene službe v drugo do nar višjih prestopal , dokler dobi nar višji, to je službo velkiga Vezirja. Zdaj je ves zakopan v opravila; zdaj povelja cesarjeve, zdaj prošnje podložnikov mu ne dajo eniga hipa ne miru ne pokoja. Terme mehkužniga vladarja, nemirne žene v seralju, zakletve in zvijače ne-vošlivcov in tekmecov so mu neprestano strah in grozo delale. Začel je iz lastne skušnje spoznavali, de človek v visokih službah in častili ni naposled nič drugiga kot imenitni sužnik. Naveličan tudi tega je že mislil časti popustili, kar se po Carigradu razglasi novica, de se Perzijani (*) na vojsko napravljajo; on dobi povelje z veliko vojsko iti sovražniku naproti, in ga vkrolit. Slavoželjnost se mu v persih obudi, perpravlja se k boju.
V pervih dveh bitkah je prav srečno sovražnike premagal; razgnal jih je, in persilil, Turkestan (**) popolnoma zapustiti, klerc dežele so se bili že polastili.
(*) Perzijani, Stanovniki Perzije, azijatske dežele.
(**) Turkestan, Turska dežela.
— 35 —
Vso ga je zavoljo tega čez in čez hvalilo in častilo, in ime Alimekovo je slovelo po celimu cesarstvu. Velki Sultan se je že perpravljal, de ga bo v svojim poglavitnim mestu časlillivo in slavno sprejel; kar, prenaglo v sovražnikovi deželi napredovaje, se vidi neprevidoma v sredi mej sovražniki, ki so ga obdali, iz ktere nevarnosti je li z veliko zgubo svoje vojske se rešili za-mogel. Zdaj se je vse na enkrat spremenilo: namest hvale so ga zdaj kleli, namest časlilliviga sprejetja pre-vidi, de mu preti smert s svilnato prevoze. (*)
Po sreči ga je perstan iz te nevarnosti potegnil; on zgine, in obhodivši več krajev Indije (**), sabo zmiram nese nevoljo in nepokoj, se vstavi na zadnje v mestu Golkondi.
V temu mestu je kraljevala kneginja tolike lepote, de so jo čudo Azije imenovali. Ko jo Alimek zagleda, se mu serce vname in zagori od ljubezni do nje. Precej si perzadeva na dvor priti, kar mu je bilo tudi lahko doseči. Z imenitnostjo, z klero je pred njo prišel, s svojo prijaznostjo, s zalimi, živečnimi in raznimi pogovori, s znanostmi veliko dežel, ki jih je obhodil, si je Selimo, tako se je kneginja klicala, naklonil, dc je rada bila v Alimekovi družbi. Ga povabi, do naj kaj časa v Golkondi ostane, kar je tudi rad obljubil; napravljali so zanj praznovanja, love, veselice: on od svoje strani je zmiram bolj v obleki, v dragih kamnih, v velikim številu služabnikov skazaval svojo
(*) V vojski nesrečne vojvode per Turkih po navadi s svilnato vervico zadavijo.
(**) Indija, bogata dežela v Azii, kjer je Golkonda imenitno mesto.
i
— 36 —
hogaslvo in svoj vkus. Selima ga je polagoma mej svoje prijalle, kterim jo nar več zaupala, štela; zdelo se je tudi že, de ga goreče ljubi, in skorej bi mu bila že zakon ponudila, v kratkim: Alimek, popolnoma zadovoljili, je že menil, de je tisto srečo našel, klero je toliko časa iskal; kar so ga nevošlivi dvorjani, ki niso mogli terpeli, de morajo ptujcu pokorni biti, tako očer-niii, in kraljico tako uverili, de je res to, česar so ga dolžili, de je precej ukazala ga umorit. Zopet tukaj ga je mogel perstan iz te nevarnosti rešiti.
Ko je od tod pobegnil, poln žalosti in nevolje, de so vse njegove nade ko bi mignil zginile, in ušla vsa lista sreča, klero je menil de je vender zadnič našel, je (d)hodil več drugih dežel Azije, brez de bi vodil, kje bi se vstavil. Na zadnje zmirain nepokojin, brez tolažbe in sam sabo nezadovoljin, sklene se podati v Kino. (*) Ko v Kino pride, in sam ves zamišljen neki dan bodi po samotnih poljavab, zasliši od nekod odmev veselih glasov, petja in radostniga ukanja; radovednost ga žene gledat in se tjekaj obernit, od kodar je te glase slišal. Pride do kmetijske hiše, zagleda več kmetov in kmetic, ki so si eni z godbo, eni s petjem, in veliko njih pa s plešam krajčas delali. Začudi se, ko vidi, de vsi tako čisto in resnično veselje vživajo; slopi h ča-stitlivimu starčiku, ki je ondi zraven stal, in gledal kako se mladost razveseljuje; bil je pa starčik veseliga obraza in še krepkiga života, de se je zdelo, de ga leta niso nič kaj potlačile: njega tadaj popraša, zakaj de so tako nenavadno Židane volje. u To ni za nas nič ne-
(*) Khih, veliko cesarstvo v ».hodni Aru.
— 37 —
„ navadniga ,} reče starčik: “ dneve, ki so za pokoj „ odmenjeni, potem ko so Bogu dolžna čast da, se per „ nas s takimi igrami prav veselo spraznuje. „ — “ To „ je res sladko plačilo, pravi Alimek, za težke dela in „ trudo, ki jih morate prenašali, in za nesrečno živ-„ Ijenje, ki ste ga persiljeni imeti druge dni tedna.,,— Starčik se mu nasmehne, ter odgovori: “ Je preteklo „ že 70 let, kar sim zmiram v takim življenju, za „ ktero serčno Boga zahvalim; zakaj reči vam nemo-„ rem, de bi se mi bilo kadaj to življenje nesrečno „ zdelo. Vem dobro, de vi gospodje menite, de se ne-„ more srečin biti , kjer se ne lesketajo veliki kupi „ zlata, srebra in dragih kamnov: ali nam kmetam, „ kadar pridemo v vaše mesta in v vaše poslopja, in „ tam slišimo in vidimo hrup in nepokoj, ki je v njih, „ storijo vaše bogatije, de vas večkrat pomilvamo, kakor „ pa de vam zavidamo. Za vas ga ni miru ne pokoja: „ lakomnost, napuh, presilna želja druge premagati, raz-„ pertije vam ga zmiram kradejo ; kjer pa ni pokoja, „ ondi je ni sreče. Mi nismo tako bogati, kakor sto „ vi; komej de vemo, kaj je zlato in srebro; tode, „ kar si vi s tem kupujete, nam dovolj dajajo naše „ čede in polje, in s tim smo zadovoljni. „ —
čudne so se Alimeku zdele te besede starčika, in ker je želel zvediti, kako je mogoče v ubožtvu in trudu srečo vživati, ki je on ni mogel nikoli najti v mehkužnim življenju, in v bogastvu, sklene ostati nekoliko časa per njemu, in mej tem radostno gledati tiste, ki so še zmiram ondi svoje nedolžno veselje vživali. u To 5» se mi zares neverjetno zdi, kako se more reči, de » ljudje, kakor ste vi, persiljeni zmiram živeti v tru-
— 38 —
„ dih in težkim delu, zamorejo biti srečni. „ — u Delo,, odgovori starčik, u se zna morde zdeti zlo težavno ti-,, stimu, ki je že dolgo vajen pohajati; tode za nas je „ delo igrača. Nobene ure niso bile meni takč žalostne, „ kakor tiste, kadar me je kaka slabost persilila, do „ sim mogel opustiti navadne dela, in praznovati. Čas „	se mi je zdel tistikrat	neizmerno dolg; vsak	miglej
„	mi je bilo	tavžont let.	Kadar sim v delu, mi	na en
„ krat noč pride, in ne občutim nikoli sitne nevolje dol-„	giga časa,	ktero sim	vsakrat skusil, ko sim	mogel
„	biti po sili	brez dela,	in ktera, kadar v mesto pri-
„ dem, in pohajače vidim, se tolikrat takim na obrazu „	pozna. „ —	u Ali vedna	teža dela „ reče	Alimek,
“ ki ga morate	storiti, mora biti šo sitniši in	še težji
prestati.,, — “ Delo „ odgovori starčik, “ je težko „ sužnjimu, ki je persiljen delati tudi proti svoji volji, „	in ki	mu ni perpuženo se	spočiti, kadar mu je	po-
„	čilka	treba. Ali taka se z	nami ne godi; kadar	sim
„ trudin, se mirno spočijem, kolikor je treba, de potem „ bolj urno na delo grem: tudi nočem, de mi kdo več „	dela,	kakor kar je prav in kar si premore. Potem
„	takim	delo ni težko, ampak	je prijetno; delo nam	daja
„ zmiram kaj opraviti, in nas ovarje vsake slabe in ne— „ voljne misli; delo stori zdravo truplo in krepko, in „ nas ovarje zlogov, klerim so večkrat lenuhi podver-„	ženi. Po delu	nam še tolikajn bolj diši jed in	počitek;
„	še mej delam	nas misel, de	bo delo dober uspeh imelo,
„ vedno veseli, kteriga veselja pa vi bogalinci in go-„ spočije ne poznate. Vsaka brazda, ki jo na njivi sto-„ rim, me spomni na veseli dan žetve, in ta misel mi „ že zanaprej listo radost perpravi „ — ftTode, kaj jo
— 39 —
„ sad, ki ga za tolike ti*ude dobite „ reče Alimek, “ proti tem, kar bogatini brez truda in dela vživajo !„ — “ Kadar se odžejam „ odgovori starčik, “ v mali-„ mu potoku, ki tukaj zraven teče, kaj maram, ako „ kdo drugi celi Hoang (#) popije. Od polja in živi-„ ne dobim, kar potrebujem, in še kaj več: kaj mi „ je drugiga treba? Sreča ne obstoji v lem, de se „ veliko ima, ampak v lem, de se zna mirno vživati, „ kar se s trudom perdobi, ali kar komu sreča nakloni, „ in de se s tem zadovoli. Vi imate vsiga odveč, in „ sto prav za prav ubožniši od mene, zato ker zmiram „ še več imeti želite. Mi imamo malo potreb, in tudi tem j) se kmalo zadovoli. Tavžent drugih potreb, kterih jez ali „ ne poznam ali se zanje no zmenim, vam neprestano gla-„ ve meša; in ako jim ne morete zadovoliti, ste čmerni „ in nevoljni. Treh reči (in labkd verjamete starimu „ človeku, ker me je dolga skušnja izučila, in ker „ sim v svojim življenju pogostoma vidil gibanje in „ hrup po mestih, kakor tudi mir in tihoto na kmetih) „ treh reči, in ne več, je treba h sreči, to de vse le „ tri reči so neobhodno potrebne, namreč: mir, de-„ lavnost in zadovoljnost. Obranite serce mirno, zato „ ogibajte se sovraživa, in prepirov, premagvajte ne-„ mirne strasti, zmagujte ali pa prenašajte poterpežlivo „ zlege, kteri se ne dajo odverniti; ogibajte se dolgiga „ časa, zato opustite pohajanje in lenobo, ter lotite se „ koristniga dela; pametno vživajte malo ali dosti, kar „ vam je Bog dal, in s tem se zadovolite: tako hote „ srečni. „
(*) Hoangj velika reka na Kinev.kim.
— 40 —
Alimek se čudi, de kmet tolikajn razumi; pa zadnje besede njegovima govora so mu posebno globoko v serce segnile. Poslovi se, in premišljuje sam sabo, kar je slišal; in bolj je premišljeval, bolj je spoznal, de je starčik resnico govoril. “ Tadaj zares, „ reče sam per sebi, “ stanuje sreča, ki sim jo do zdaj tako željno iskal, „ doma na kmetih, kjer sim rojen; in jez, ko sim iz do-, ma šel, sim se li zmiram bolj od nje oddaljil? Ob! „ tadaj skrivnost, ktero sim tam v luknji našel, ni bila „ sreča, kakor sim si mislil, ampak moja nesreča! Ali, „ če dobro premislim, kaj morem drugiga reči? Kaj „ koristi mi je do zdaj pernesla? Trudin sim in na-„ Veličan vedniga klatenja po svetu, od kteriga nimam „ drugiga, kakor žalostno znanje, de so ljudje povsod „ enako slabi, budalasti pa vsak po svoje; sit sim do „ verba neslanih kratkih časov, ki mi niso nikoli pra-„ viga veselja in zadovoljnosti perpravili, pač so me „ bili namest tega blizo groba spravili; iz zgol napuha „ sim se bil obložil z velikim delam, ki me je dosti „ skerbi, nepokoja, nezadovoljnosti stalo, in za plačilo „ vsiga tega so mi bili verv napravili; žena, ki mi je „ hlinila ljubezin, in mi veliko upanja dajala, me hudob-„ no izda: in zdaj se okoli potikam po svetu, de sam „ ne vem, kod ali kam, takd de že sam sebe no mo-,, rem viditi ne terpeli. Koliko boljši bi bilo za me, „ de bi bil v svoji rojstni deželi ostal v poprejšni pro-„ stoli! Jedi, ki sim jih lam imel, niso bile tako umetno „ pripravljene, tode sla, ki mi ni nikoli manjkala, mi „ jih je belila! Moje oblačila šobile proste, tode bolj „ so me varvale slabiga vremena, kakor tiste, ki mi „ jih je nestanovitni svet nosili veleval! Uboga bila je
— 41 —
„ moja hišica, lode sladko se je dalo v nji spali „ hrez vsiga nepokoja in brez vzake težavne misli!
„ čez dan sim čedo pasil ali polje obdeloval; todo v bolji je lo opravilo, kakor pohajanje, ki se ne da „ ločiti od nevolje dolgiga časa, ktera me je tolikrat „ terpinčila! Ob! prav govori časlillivi starčik, ki mi „ ga je Bog dal najti, de me zbrihta: njegove besede v so glas milostliviga Boga, ki me na dobro pol na-„ zaj kliče, iz ktere sim zašel; ta glas treba zdaj vbo-
» g»li- »
Celo noč tako premišljuje, in precej ob zori v-stane, gre k dobrimu starčiku, in ga poprosi, de naj mu dovoli per njemu živeli, de bo začel na zadnje tudi on listo srečo okušali, ktero je do tistikrat povsod iskal, ki je pa zmiram pred njim bežala. Starčik se nasmehne, ter reče: “ Mene veseli, de se vam naše priprosto in „ nedolžno življenje srečniši zdi, kakor se vam je mor— „ de včeraj zdelo; ali, to življenje zdaj ni za vas, in „ tudi sreča ne stanuje samo na kmetih. Tudi v mest-nim hrupu, tudi v bogastvu jo labkd najdete, ako li „ hočete. Obranite li zmiram slanovilno dušni mir; „ zadovolile se li z blagam, ki ga imate; znebite se „ li nepotrebnih želj, ktere niso nikoli site; in ogi-„ bajte se pohajanja in lenobe, ter se pošteniga in vam „ permerjeniga dela lotile . drugiga vam ni treba. „
“ Že vidim „ odgovori Alimek, u de bi vse lo „ lahko storil, tode preveč truda bi imel si sam živ-„ Ijenje vredili, de bi srečo dosegel, ktero že per „ vas dobim. Pa vam moram tudi reči, de prosto živ-» Ijenje mi ni takč novo, de bi se ne mogel zopet j? nanj navadili. ,,— In tu mu začne pravili, od kje
— 42 —
je domd, kalttf je tam v luknji nesrečno mošnjo in perstan našel, in kaj se mu je potem vse zgodilo. Na to podd dobrima slarčiku oboje rekoč:	“ Vam ji
„ darujem, de mi li dovolite, de se zanaprej več od „ vas ne ločim. „ — Razumni starčik odgovori na to: “ Ker želite, vzamem vaš dar, tode ne za svojo „ rabo, le nesreče me Bog varuj! temuč li, de vam „ ga shranim, in vam ga nazaj dam, ako bi kadaj vi „ ne bili več zadovoljni s priprostim in treznim kme-„ tjiskim življenjem. Zakaj desiravno je ta vaš sklep „ dober, se mi vender zdi prenagel, in prenespremiš-„ Ijen, in znal bi priti čas, de bi vam bilo, pa pre-„ kasno, žal. Dokler se vam poljubi, skusite z nami „ živeli; ako vam bo prav, vam ne bo nobedin bra-„ nil per nas ostati: tode, ako vam to življenje ne bo „ dopadlo, nočem po nobeni ceni, de bi se vam za-„ branilo, vaše dari nazaj vzeti, in tako proč iti. ■„ Alimek se je kaj veselil ljubezniviga sprejetja in modriga ravnanja tega starčika: odreče se precej ošabnim mislim, kterc so ga do tistikrat tolikajn terpinčile, jel je pokušati v pokoju, v varčnosti in v delavnosti tisto čislo veselje in tisto popolnoma zadovoljnost serca, ki je poprej ni poznal, čez nekaj časa, namest de bi ge bil kesal lega sklepa, ga je bil še li zmiram bolj vesel, in jc mislil svojo srečo do vcrha dognali in jo očverslili tako, de bi mu več iz rok ne ušla. Imel je dobri starčik hčer posebne lepote in hvale vredniga za-deržanja, kar jo je delalo še zalši in ljubeznivši. Kadar se jc tadaj Alimeku zdelo, de je zadosti pokazal, kakšin je, tako, de bi mu je oče ne mogel odreči, ga poprosi, de bi mu jo za ženo dal; ker je pa oče iz
- 43 -
dolge skušnje dobro poznal nestanovitnost človeškiga serca, in je še dvomil nad Alimekovo krepostjo, mu odgovori, de ga mora še na dalje skušati.
Na zadnje ko je očitno vidil, de je zadovoljin z novim slanam, ki je vanj stopil, in de ne misli več od od ondod iti, mu ni hotel več odlagati izpolnenja njegovih želj: in Alimek, ki je po tem takim najdel srečo, ktero mu bogastvo, kratki časi in časti niso mogle perpraviti, je rekel mošnjo in perstan na en kraj zakopat, kjer bi ju ne mogel nobedin več v roke dobiti, zato de bi nobenimu več nesrečne misli v glavo ne vtepla, de bo z njima lam srečo iskal, kjer se jo zamore nar manj najti.
I
Vlil. Sidncja In Paiija.
idneja Bidulfova, iz imenitne in bogate hiše na Engležkim, se je, de je mater vbogala, Lordu Falklandu, prebogatimu gospodu, odpovedala, kteri jo je priserčno ljubil, in kteriga je tudi ona rada imela, in se je omožila z gospodam Arnoldam. Letd jo je prav hud6 imel, je nekaj s svojim spačenim življenjem, nekaj pa tudi z nesrečno pravdo skorej celo svoje premoženje zapravil; potem po nesreči umerje, in jo z dvema hčerama vdovo zapusti. Kmalo potem je mogla še zgubo svojo matere obžalvati, ki je bila še njena edina podpora ; in zdaj, ker jo je bogat brat popolnoma zapustil, in jo gerdo zaničvala ošabna in skopa svakinja, je po sili mogla se preseliti v revno hišo, kjer je najela dve m£di slanici gor pod streho, in tam prav po siromaško
6
.	— 44 —
svoje dni vsini neznana preživeti. Tii njena nesreča do verha narase, ker so se občh hčerk, kteri je serčno ljubila, hude koze lotile. Ta bolezin je žalostno mater več dni v hude stiske perpravila; na zadnje vender odjenja, tode bila je persiljena, to malo, kar je še imela, izdati, de jima je pomagala. Več ko en cel me-sic ji je bilo treba tudi čakati, prejdin je zamogla majhno obrest eniga dela svoje dedšine potegniti, kar je bilo zdaj zavoljo terdoserčnosti brata njen edini vžitek. Mej tem ste hčerki ozdravile, in zavoljo slabosti ste polrebvale bolji brane; pa ona jima je ni mogla po nobeni ceni dati. V teh stiskah uboga ni vedila drugiga počeli, kakor še tisto malo kinča in oblačil, ki jih je še imela, prodati, de bi kaj denarjev za-nje potegnila.
Skerb pa, te reči prodati, zato de bi sebe in svoji hčerki previdila, izroči svoji zvesti hišni, kteri se je Palija reklo; letd je bila nje zvesta tovaršica v sreči in nesreči, in tudi v teh zadnih silah se ni hotla od nje ločiti. Hišna tadaj, kadar ji to naročuje, jo milo pogleda, in očitno pokaže, kako je serce boli. Reče ji s tesnim in plahim glasam: “Preljuba gospa! saj niste „ še v takd hudih stiskah. „ — “ Oj pač sim, Patija „ moja! kar sim imela — in ti veš dobro, de sim „ malo imela — je že vse pošlo. Per vsim tem pa „ meni ni več treba tih posvetnih kinčev, in ne mo-„ rem gledali ubogi hčerki, de jima tega zmanjkuje, „ česar še potrebujete, de popolnoma ozdravite. „ — “Tudi tega jima ne bo permanjkvalo, gospd! samo per-„ pustite mi, de ji jez previdim. „ ■— “ Poznam, „ ljuba moja Patija ! tvoje usmileno serce; tode kako „ zamoreš ti njima pomagati? „ —	“ Veslo de so
— 45 —
„ urnem na ženske dela. Hišna gospodinja tukaj so j, zmiram s takmi delmi obloženi; ponudila sim se jim „ pomagati, in za neko delo, ki sim jim ga te dni „ storila, sim že trideset šilinkov(*) dobila.,, — “Kaj! „ trideset šilinkov? saj te nisim skorej nikoli vidila, „ de bi bila kaj drugiga delala, kakor de si z menoj „ mojima hčerkama stregla !„ — “Kar nisim čez dan „ mogla, sim po noči nadomestila, in z marlivostjo sim „ veliko več storila, kakor sim sama spervič mislila. „ Zdaj tadaj, ako vam je prav, gospa! bom na dalje „ ravno takd delala, in moje delo bo dovolj, menim, „ de vam ne bo treba še to malo prodati, kar še „ imate. „
Sidneja se zjoka od vžalenja in hvaležnosti, in reče: „ Ljuba moja Patija! moje solze ti zadosti ska-„ zujejo, kakd v živo občutim dobroto tvojiga serca: „ tode Bog me varuj, de bi jez holla vživati sad tvoje „ marljivosti in tvojiga dela. Kar ti je mogoče si per-dobiti, gre tebi; in jez nočem, de bi ti zavoljo mene „ svoj zaslužik potrosila. „
Ljubezniva dekla reče na to nekoliko zmešano in žalostno: “ Vas prosim, ne zamerite mi, de sim se „ prederznila vam to ponudbo storiti, tode jez sim že en-„ malo tega denara, ki sim si ga bila zaslužila, v ta „ namen obernila. Menila sim, de vaši hčerki po bo-„ lezni takiga kaj potrebujete, kar bi jih pokrepčalo; „ in tudi vi, gospd! po trudu in nepokoju, ki ste ga „ imeli v nju bolezni, se mi zdi, potrebujete take po-
O Silink na Engležkira jc skorej toliko, kolikor je per nas a8 krajcarjev; tadaj 3o šilinkov je po našim d nar ju blizo i4 goldinarjev.
— 46 —
„ moči. Sim tadaj nekaj maliga nakupila, kar se mi je „ zdelo, de je za te okolišine; vas prosim, vzemite to „ malo za ljubo. „
“ Oh, ljuba moja Patija 1„ odgovori Sidneja, ki ji hvaležno roko stisne in se na glas zajoka, “ ta tvoj „ dar gotovo zavreči ne morem; veliko bolj meni to „ globoko v serce sega: tvoj dar vzamem, tode ta naj „ bo zadnji, scer bi mi serce odveč omajalo. Zdaj ko „ vidim, de zavoljo hčeri že kaj utegnem, se bom tudi „ sama dela lotila, de ne bom nič poprodala, ker vi-„ dim, de ti leto takd težko de. „
Prav vesela jo bila dekla, de častivna gospodinja ni zavergla njeniga maliga daru; in Sidneja vidi, de ji tak6 v nar večih stiskah uboga dekla sama rada tisto pomoč daja, ktero ji bogat brat hudobno odteguje. Tode njegova terdoserčnost ni ostala brez štrafe, kakor tudi ne brez zasluženiga plačila usmiljenje in ljubezin dekle. Kak6 se je to zgodilo, se bo vidilo v nasledni povesti.
IX. Sidneja in Varner.
esrkča ni bila še vgnana, in je poterpež-livo Sidnejo še na dalje preganjala. Komej , ste hčerki nekoliko ozdravile, je ona sama zavoljo preslanih žalosti in težav, v ktere ^jo je bila bolezin njenih hčeri perpravila, hudo obolela; ta bolezin dan za dnevam rase, jo postavi v nevarnost življenja, in jo dolgo sili v postelji ležati. V takih okolišinah je bila persiljena zoper svojo voljo
— 47 —
se poslužiti pomoči svoje zveste Patije, ktera se je srečno štela, de ji zamore pomagati. Na zadnje vender bolezin odjenja, in ona tudi mej tem potegne eno če-tert svojih malih dohodkov, kterih je en del mogla precej Palija vzeti za to, kar je bila za-njo potrosila; kar je še ostalo, je pa shranila za se in za družino.
Ni bila še popolnoma ozdravila, ko se ji napove star, slabo oblečen človek in prosi, de bi smel ž njo govorili. Reče mu noter priti, ga vljudno sprejme, in popraša, kaj ga je k nji perpeljalo. Starčik jo pazlivo pogleda, izdahne, ter reče plašno in tihoma: “ Se spom-„ nite li, de ste imeli kadaj v rodu Varnerja, ki je „ bil pred tridesetmi leti v jutrovo Indijo odšel? „ — u Dobro se spomnim, mu Sidneja prijazno odgovori. „ — Oh, tukaj je zdaj pred vami ta nesrečnež! pri-„ stavi starčik. Bil sim si tam nekaj pridobil; želja, „ svojo domovino viditi, me je storila vse blago, kar „	sim ga imel,	na ladjo	spraviti, in	se na Engležko
„	vernili. Blizo	Bretanje	(*) nas je	irancozki morski
„ tolovaj došel, in ker je bil od nas močnejši, nas po „ terdim boju premagal, in nam vse pobral, kar smo „ imeli. V Brestu (**) izpušen sim si perzadenil, ka-„ kor sim mogel, de sim sem prišel. Predvčerajšnim „ sim sem prišel, sim precej poprašal po Lordu Bi-„	dulfu, vašim	očetu in svojim ujcu	— zakaj dobro
j,	veste, de so	bili moja	mati njegova sestra. — Ko
35 sim slišal, de ne živi več, sim skušal priti pred 35 Milorda vašiga brata, tode on me je zaničvaje sprejel
(*) Bretanja, primorsko deržava v polnočnovcčerni strani Francoskiga.
( *) Brest, imenitno primorsko mesto ravno tam.
— 48 —
„ in Lrez pomoči proč zagnal. Zdaj pridem saj vas po-„ prosit; tode v stiskali, v klerik vas najdem, vidim, „ de ne morem pomoči upati; drugo mi ne ostane, „ kakor poterpežlivo nesrečo preterpeli, pa umreti. „
Sidneja je bila slišala večkrat od gospod Varner-ja govoriti, in pazlivo ga ogledaje spozna prav, de je materi podobin, ker njena podoba ji je stola še zmiram živa pred očmi. Ko zve ladaj njegovo nesrečo, se ji vžali: “ Stric moj! „ mu reče, “ Bog ve, kako mi „ jo žal, de vam nemorem pomagali v vaši nesreči, v kakor bi holla; z veseljem pa si bom perzadevala, vam, „ kolikor morem, pripomoči: mi bomo per eni mizi, „ desiravno, revni, jedali, kjer jez jedam in moje hčeri; „ naša hišna gospodinja imajo tudi še eno slanico, ki „ jo bom za vas od njih najela. Ako zamorete mej tem „ s tem denaram troške poplačati, ki ste jih mogli te „ dni imeti, vam ga rada dam; ako več kaj potrebu-„ jete, recite mi li, Bog je usmilen, in bo nam vsim „ že kakor si bodi pomagal. „ — Per teh besedah mu poda pet šilinkov.
Starček vzame dnar, in njegovo serce je tako ome-čeno, de se zjoka in živo zavpije: u Oh, Bog mora „ toliko krepost plačati, in jez se prav srečniga štejem, „ de je mene izbral vam pomagati 1 Ljuba moja teta! „ rad vzamem vaš dar, v vedni spomin vašiga usmi-„ leniga serca ga bom branil, tode vzemite tudi vi „ zdaj lela list od mene za povračilo, „ — in per teh besedah ji poda en bankovic od 2000 lir pterlink. (*) Sidneja ostermi, kadar ga vidi: in kakor
(*) Ena lira sterlinka jo skorej devet goldinarjev. Tadaj aooo lir sterlink je po naiiim bliv.o osemnajst tavieut goldinarjev.
— 49 —
de bi se ji	sanjalo, ne	ve več	ne	kje	jo, ne kaj	bi
na to rekla.	Varner jo	prijazno	za	roko	stisne in pravi:
“ Ljuba moja tetal ne zamerite mi, de sim vas lakd „ prestregel. Jez nisim tako ubožin, kakor sim se delal; „ pod temi cunjami vidite eniga nar premožniših go-„ spodov na Engležkim. Odšel sim bil v Indijo z vsim „ premoženjem, ki sim ga po očetu dobil, tam sim se » v kupčije	podal, ino	Bog mi	je	dal	tako srečo,	do
„ sim čudo	veliko si perdobil.	Že	šest	let je, kar	mi
„ je žena umerla, in ne zdavno sim še ediniga sina, „ ki sim ga imel, zgubil, in tadaj sim sklenil nazaj do-„ mu se verniti, in kar imam, vam in vašimu bratu v zapustiti. Tode hotel sim poprej spoznati svoja od-„ vetnika, in preoblečen, kakor me vidite, sim bil pred „ Lorda Bidulfa šel: jez ga ne morem imenvati več vašiga „ brata, zakaj tega imena on več ne zasluži. Kako ošabno, „ kako neusmileno me je terdoserčnež iz pred sebe za-„ gnal!—Ker sim dobro previdil, de, če se tako slabo „ oblečen v njegovi predveži s pravim imenam napovem, „ me ne bodo pred se pustili, sim storil reči, de je „ nekdo ravno iz Indije prišel, in de mu ima nekaj „ od gospod Varnerja povedati. Tako so me noter pu-„ stili. On je bil stegnen na konopč, zraven njega pa „ Miladi njegova žena, ki se je s psičkam igrala. Ko „ noter stopim, me ogledujeta od glave do nog, pa so 5, pogledata in nasmehneta. Jez se jima ponižno pri-j, klonem, in rečem Milordu: Bi morebit mogli parne— titi nesrečnika, ki si upa pred vas stopiti?,, — “Jez ,j gotovo ne, odgovori on posmehvaje in zaničvajc: jez » ne vem, de bi vas bil kadaj vidil. „ — “ Ste ta-» daj, pristavim, popolnoma pozabili svojiga nesrečniga
— 50 -
„ strica Odoarda Varnerja? „ — “Ko zasliši to ime, „ pogleda Miladijo, ko de bi se čudil in mene opona-„	šal;	vpre vnovič	oči v	me, in me dobro vsiga pre-
„	gleda; na zadnje	reče:	“ Vem dobro, de sim nek-
„ daj imel strica tega imena; tode on je že zdavno od „ tod proč šel, tako de bi mi ne bilo mogoče ga več „ spoznati. „—“ Jez vas pa prav dobro poznam, mu „ odgovorim: vi ste imeli že dvanajst let, kadar sim iz j, doma šel. Kolikrat sim vas pestval! Od tistiga časa „ moram biti res ves drugačin; trudi, podnebje, starost „ so mogle moj obraz spremeniti: pa vender nekaj bi „	bilo	moglo ostati,	kar bi me spoznati dalo, in moj
„	glas	sam.... „ —	“ E,	čimu nam bote takč dolgo
„ izkazovali, reče nepoterpežlivo, de ste Varner; re-„ cite li, kaj mi ukažete? „ — “ Ob! revež, odgo— „ vorim jez, uboga, in ne ukazuje. — Na to se mu „ denem praviti svojo izmišljeno nesrečo skorej s temi „ besedami, kakor sim jo vam pravil. Miladi me je od „ časa do časa gerdo pogledvala, pa je naprej s svo-„ jim psam igrala, Milord ni vedil, kaj bi počel, in „ kadar sim začel praviti, kak6 nas je francozki tolo-„ vaj obral, ni hotel nič več slišati. Nevoljin vstane, „ gre, de bo šel vun skoz duri, pa se jezno verne, „ in i*eče: glej! prdv mož ! pride v mojo hišo, se dela, „ de mi ima od nčkoga iz mojiga rodii kaj povedati, „ potem pa pravi, de je on sam tisti, ki me je prišel „ prosit vbogajme! Presneto lepč me je prestregel ! — „ Prosim za zamero, odgovorim, de se nisim precej „ spervič za tega, ki sim, napovedal : mislil sim si, de „ se ne spodobi, ako se v takč slabi obleki spoznali „ dam vašim služabnikam. „ — “ Naj bo, kar si hoče,
— 51 —
odgovori nevoljno, jez vam ne morem nič pomagati: kaj bi kotli neki, do bi vam storil ?“—Jez mu rečem : „ Ne mislim vam nadlege delali: zmiram sim se z kupčijo pečal, znam lepč pisati, sim si v kupčevanji veliko skusil; prosil bi tadaj, ko bi mi zamegli dobiti službo per kakim kupčevavcu, ki bi me vzel;tode mej lem umiram od lakote, in samo majhi-no pomoč prosim, de se ene dni preživim.,, — “On dene roko v aržet, de bi mi kak denar dal, kar ga jo Miladi pogledala, in mu rekla; „ “Kaj? ali boš mor-de si glavo belil zavoljo takih prosjakov ? Daj eni-mu, ti jih pride slo; in hiša bo vedno polna takih nadležnikov. Reci mu, de naj se v Indijo verne, ali pa, de naj se gre drugam previdit.,, — “Lahko si mislite, ljuba moja tetika! kako me je tako zaničvav-no in neusmileno govorjenje razžalilo; vender pa sim se po sili vderžal. Upal sim, de bom vašiga brata, ki me je bil res spoznal, manj terdoserčniga našel, lode tudi on, kakor de bi se bil skesal, de mi je hotel kaj dati, mi reče: „ Res je, nadležno usmilenje me je bilo premagalo; pojdite, jez nimam nič za vas — in per teh besedah mi neprijazno pleče oberne, in jez sim mogel tako proč iti. Tresel sim se od togote, vender pa sim se hotel še vlajiti, in perlož-niši čas perčakati, kjer bom storil, de se bota obd kesala. — Na to sim precej skušal za vas zvediti, in ko sim tu noter stopil, vam rečem, de se je še bolj jeza v meni vnela. Jeli mogoče, de tak gospod, ki ošabno stanuje v krasnim poslopju, zamore lerpeli, de taka sestra, kot ste vi, tako v revah o-maguje v slabo bajto zagnana, kakor je ta, v
7
— 52 —
„ kteri vas najdem ? Ali bi ga ne imelo biti lega „ sram ? „ —
u Moj brat, odgovori Sidneja, je hotel, de bi bila j, eniga njegovih prijallov vzela, kterimu me je bil tudi j, že obljubil; moja mali so bili pa temu nasproti; in * jez sim mislila, de jih moram vbogati. Od tiste dobe „ mi je brat svojo poprejšno ljubezin odtegnil. Moža, „ ki sim ga po maternim svetu si izbrala, ni mogel vi-„ diti, in zdelo se mu je tudi, de se za našo bišo ni „ spodobil. To ga je bilo tako razgrelo, de me na zadnje „ še pogledati ni vee bolel. Moj mož je bil nesrečin; „ krivična pravda mu je vse vzela, in on je kmalo „ potem umeri. To pa še ni premoglo mojiga brata, „ de bi se z mano spravil; on pravi, de sim si sama „ te nesreče kriva, de sim jo holla imeti, in de jo j, moram tudi prenašati; in brez usmilenja me prepu-„ sti moji nesreči. „
u Oj ti nesrečni gerdež! zavpije Varner, zdaj se „ ne čudim več, de je tako gerdo strica izpred sebe „ spodil, kadar še s svojo sestro, in s sestro častivno „ kot sle vi, tako neusmileno ravna. Tode to svojo „ terdoserčnost mi ima plačali! hočem, de prav v ži-„ vo občuti, kolikajn mu je storila zgubiti; hočem, do „ se v nevošlivosli in jezi muči in pogine. Vse mojo „ bogastvo je od te uro vaše, tode s tem pogojem, „ de njemu ne sme od tega priti tudi ne nar manjši „ del. „ — Sidneja, desiravno jo je bil brat res hudo imel, je vender zmiram zanj listo ljubezin imela, ki so krepostni, velikoserčni duši spodobi; perzadeva si tadaj svojiga slariga strica pregovoriti; tode on so ne da premakniti. u &o kaj več hočem storili „ pristavi; “štrafa
— 53 —
„ ni dovolj velika, ako krivičnik njene cele teže ne ob-„ čuti. Napravljat vam grem precej nar lepši poslopje, „ kar jih je li mogoče dobiti; bližej njega bo, bolj „ mo bo veselilo; z naj dražjim pohištvam hočem to „ poslopje olepšati; veliko število služabnikov vam „ pripravim za postrežbo; v obleki, dragih kamnih in » kočijah, in v vsim tem, kar je krasniga, hočem, de „ se vam ne bo mogla nobena žlahtna gospd tukaj v „ Londonu permerjati. Vidil bo vaš brezbožni brat ve-„ liko bogastvo, ki ga dobite, in ki je bilo tudi njemu „ namenjeno: vidila bo njegova ošabna žena, kako vi— „ soko in do kake časti vas je zamogel povzdigniti „ tisti prosjak, kteriga je ona zaničvala. Nevošlivost „ ji bo grizila: jez se bom pa smejal, viditi njuni serd „ in ponižanje. „
Vso prav takč stori, kakor je rekel. V kratkim najde blizo Lord Bidulfove hiše krasno poslopje, ga reče, kar so li zamore, lepd ozaljšati, in z veliko častjo va-nj perpelja Sidnejo. Težko jo povedati, kakč je to Milor-du, in še veliko bolj ošabni Miladii težko djalo, in ko— likrat sta si edin drugimu terdoserčnost in ošabnost o-ponašala. Todo kar sla bila storila, se ni dalo nikoli več popraviti.
Sidnejo so mej tem vsi ljubili in spoštvali, in ona je veselje doživela, de je po toliki žalosti in nesrečah dosegla radostno in srečno življenje; de jo zamogla po volji svoji hčeri odrediti, ki ste bile njena nar slajši skerb; in de jo po zasluženji zamogla svojo zvesto Patijo plačali; ktera je še ene leta per nji ostala, bolj za tovaršico kakor za služabnico, potem je od Sidneje dobila bogato doto, de se je zamogla omožiti s zalim
— 54 —
in krepostnim mladenčem, kteriga si je sama izvolila, in kteri je njeno življenje osrečil.
X. Friderik Lannci.
edolžnost mora večkrat naj strašnejši preganjanja terpeti, pa vender na zadnje s ča-.stjo premaga v osramotenje in ponižanje tistih, ki so jo obrekvali in preganjali. To pokaže nasledna pergodba.
Kadar sto Piza (*) in Florenc bile še dve posebni deržavi, in v obeh je neprestano znotrajni boj Gvelfov in Gibclinov terpel, se je v Florencu pripetilo, de je Anton Bandineli, ki je bil na strani Gvelfov, iz osebnih vzrokov proti Frideriku Lanuciju, ki je bil Gibe-linskih edin, nar huji sovražlvo kuhal. Ko ga enkrat zunej mestniga ozidja zagleda, kjer se je sam kraj Arna (**) sprehajal, ga jame že od daleč dražiti s zanič-vavnimi in grobimi besedami: potem meč potegne, in s hudobnim namenam se vdere proti njemu. Lanuci per-siljen se branit, se sovražniku precej nasprot postavi in po dolgim boju, ko se mu je njegov nasprotnik mogel umikali, in je na tla ritniski padel, mu meč na gerlo postavi, mu reče, do naj se ne gane, ih: “ Zdaj „ vidiš,, perstavi, “deje tvoje življenje v moji pesti; ven-„ der ti ga prav rad pustim, de li oblubiš, de od zdaj „ naprej vsako osebno sovražlvo mej nama jenja. „—
C) Piza, imenitno mesto na Toskanskim. (**) Arno, velika reka ravno tam.
EViderik Lanucci.
Soave. 1 del, stran 54
S ' ,
’

• . ,
. :


• T V...	•

j




■
!• ^
.

•■i' •


— 55 —
Bandincli v ti sili vse oblubi; tode komaj ga izpusti velikoserčni nasprotnik, se serdito vzdigne in plane v-novič z mečem nad-nj, de bi ga prebodel. Lanuci se je komaj utegnil vbraniti, potem mu pa silno nejevoljno reče: “ Gerdež! tadaj hočeš po sili umreti? umri tadaj! „— ga prebode skozi in skozi in ga popusti v kervi.
Zdaj pobegne v Pizo k prijatlu, in piše precej v FJorenc, česar je bilo treba, de bi se opravičil. Ali po nesreči je hudobni Bandineli še živel. Kmetje, ki so šli ravno po tisti poti, so ga še o pravim času najdli, in v Florenc pernesli; in desiravno je bil hud6 ranjen, vender ni se bilo smerti bati. Ta hudobnež je k starim sovraživa zdaj še jezo in nevoljo, de je bil premagan, pristavil, in de bi se maševal, ga je, kar je li mogel, očerneval. V tem mu je veči serce delalo, de ni bilo prič, ktere bi bile zamogle njegove laži odkriti. On je rekel, de ga je uni neprevidama napadel, in neprevidama prebodel; vsa stran Gvelfov je vstala soper Lanucija, in ta nesrečnik, desiravno je bil nedolžin, in desiravno je pravil, kako se je bilo v resnici vse zgodilo, je bil obsojen, do mora pod smertno štrafo domačo deželo zapustiti, in pobrali so mu vse njegove premoženje.
Prijatel Belfijore, ki se je bil že veliko perzadel ga zagovarjati, mu blagoserčno v Pizi v svoji hiši ponudi vedno perbežališe; on je bil tudi edina tolažba, ktera mu j# bila v ti preveliki nesreči ostala. Tode la nesreča jo postala kmalo še veči in še groznejši. Slanico, v kteri jo Lanuci spaval, je od slanice blagoserčniga prijalla majhin musovž ločil, ki je bil mej obema, in kamor se je iz obeh spavnic lahko prišlo. Neko noč
— 56 —
fco je dremal, ga na enkrat hrup zbudi, ki so mu jo dozdevalo, do iz musovža pride. Pervzdigne glavo izpod odeje, posluša; pa ne sliši nič več. Ker meni, do se mu je li tako kaj sanjalo, se zopet mirno vleže; ali kmalo potem zasliši vnovič tiho stokanje, kakor se mu je zdelo, iz prijallove spavnico. Precej so vzdigne na postelji, in še bolj pazlivo posluša; zasliši zopet stokanje, pa nekoliko bolj tiho. Na to ves nepokojin teče v spavnico Belfijoretovo, in ga kliče večkrat po imenu; ne dobi odgovora: gre bližej k postelji, iše pri-jatla, ga dregne; pa se no gane. Ves prestrašen se verne v svojo slanico, peržge hitro luč, gre zopet k Bellijoretovi postelji: groza in strah! najde nesrečniga prijatla z nožem v gerlu vsiga v kervi, ki je ravno dušo spušal. Ko to zagleda, luč mu iz rok pade, veržo se na Belfijoreta in — omedlf.
Ta hrup je mej tem hišne ljudi prebudil, in vsi so vkup stečejo. Pridejo noter in zagledajo ta strašni nastop, gospodarja umorjeniga, Lanucija vsiga okervav-Ijeniga, in na njem ležečiga, s slermečimi očmi, z bledim in prestrašenim licam, in na tleh vgasneno svečo, ki se je še Kadila. Vsi na enkrat zaženejo grozin krik: Lanuci se zbribta, in ves serdit vstane: “Oh, kje je„ zakriči, “ kje je hudobnež, kje je izdajavec? Ta nož, prav „ ta, ob de bi ga mogel celiga temu brezbožnimu človeku „ v persi zasaditi!... „ — Nesrečni prijatel, prenesrečni „ Bellijore!... „ in zjoka se na vos glas, ter se znovič čez njega verže. Vsi stermijo, vsi se čudijo, vse groza prevzame: nobedin ne ve ne kaj bi rekel, ne kaj bi mislil.
Nasledno jutro se je ta strašna pregodba precej povsod razglasila, in vsa Piza jo bila tega polna. Krna-
— 57 —
lo se je vso liste, ki so bili v hiši urnorjeniga Bel-fijorela, in mej njimi tudi nesrečniga Lanucija pod za-varvanje djalo. Kdo si zamore misliti njegovo žalost, kadar je vidil, de jo mej tistimi, klere bi se zamoglo lega slrašniga umora krive delati! In vender so po nesreči vse znamnja li njega kazale. Kraj, kjer so ga našli, kri, ki se je na njegovim oblačilu poznala, bledo in prestrašeno obličje, malo prej vgasnena luč, ki jo »a tleh ležala, spomin tiste hudobije, klere so ga kri-viga mislili, vse to jo zoper njega pričevalo. Kadar zasliši, de se misli, de jo on tega umora kriv, od ser-da	skorej	obnori. “ Ali	jez „ je	vpil, u jez de sim vbil
„	tega prijalla, samiga, ki sim ga	na lem svetu še imel,
„	njega,	klerimu imam	zahvalili	še to malo življenja, ki
„	ga že	zdaj sovražim,	njega, ki	sim ga bolj ljubil, kot
„ samiga sebe, in za kteriga bi bil lavženlkral vso „ svojo kri do zadnje kaplice prelil! ali de jez sim ga „ tako grozno umoril! ali de jez sim ga s temi rokami „ tako strašno ob življenje djal? in kako? po noči, v >, spanji, in lo v plačilo, de me je bil iz prijaznosti „ k sebi vzel ? Tadaj se nični, de sim tako grozo— j) vitin, lakč luidobin ? Tako globoko sim tadaj ponižan? „ Pravični Bog! ali me nisi še zadosti skusil? Hudob-„ než, kterimu življenje dam, me neprevidama napade, „ me persili, de ga zoper svojo voljo prebodem ; „ tožijo me, de sim hudobin vbijavic, mo spodijo iz „ moje domovine, od moje rodovine na vedno, „ mi vzamejo vse premoženje. Prijatel me blago-„ serčno k sebi vzame, si po vsi moči perzadeva, moj >, nevoljni slan olajšati, on je edina tolažba, ki mi ostane; zavoljo njega samo še želim živeli: lega

— 58 —
„ prijali« mi ncusmileno umorijo ; ne morem še vbijav-„ ca najti; ni mi mogoče, se nad njim maševati: in „ ko me ta grozna zguba boli, in moje serce pre-„ bada in teži, vidim, de se mene dolži, de sim jez ' „ kriv tega nečlovečniga vbojal Ali jez? Pravični Bog! „ šo to nesrečo sim mogel doživeli! „
Tako je vpil, in potem se vdere v nar globo-kejši žalost. Tode vse to ni vstavilo natolcevanja, ni izbrisalo znaminj, ki so, kakor se je zdelo, preočitno zoper njega pričale. Per vsim tem so se znašli mej sodniki, ktere je njegova serčna žalost in odkritoserč-nost ganila, ki so jo na njem zapazili, de so se pod-slopili, ga zagovarjati, tode veči del njih je njegovo norenje ali himbi, ali pa grizenju vesti perpisval; pravijo, t£ de so preočitne znamnja, kilo skazujejo; do „ umor v Florencu jih še bolj v tem poterdi; de tre-„ ba spoštovati ostrost postave; de hudobnost tega „ djanja en izgled iziskuje; de ljudstvo tak izgled pcrča-„ kuje; de se ga ne sme več odlagali. „ In tako so sko-rej vsi sodniki z enim glasam ga v smeri obsodili.
Novico smertniga obsojenja mu pernesejo ravno takrat, ko je terpinčan od nar hujši serčne žalosti, na tleli vklenjen ležal, in sam seboj vpil: u Mene tadaj „ dolžijo de sim lega umora kriv! mene imajo za takiga „ krivičnika ! in ti, pravični Bog, to perpustiš?,,—Kadar sliši brali svojo obsodbo v smert, tako silno obnori, kakor si je li mogoče misliti od občutliviga človeka, ki se vidi po nedolžnim zatreti, od človeka, kterimu je čast ljuba, kadar vidi, de ga naj hudobniši ob čast perpravijo; od priserčniga prijatla, kadar vidi,
— 59 —
fle verh žalosti, de ga ni mogel obranili, za kogar življenje bi bil vse dal, pride še očitno očernenje, de ga jo on umoril. Za norenjem je popolnoma obnemagal in oslabel, tako de je ostal kakor mertev. Iz te omotice se li zdrami, de še bolj nori in de se mu serce še bolj pobije. V takih žalostnih spremembah je celo noč prebil. Okolisloječi so se jokali in zastonj si perzadevali ga pomiriti: zakaj ni bil strah smerli, kar ga je bilo tako omajalo. Po zgubi prijalla je zamogla li smert njegovi nesreči konec storiti; lode strašna misel, de njega dolžijo prijatlove smerti, samo ta je bila, ki ga je tako hudo mučila.
Na zadnje vender pride pobiti naravi vera v pomoč. Ko se enmalo pomiri, oberne svoje oči pazlivo na Božjo martro, ki mu jo je nekdo pred oči postavil. Nekaj časa jo gleda, in se ne gane. Ko je tako zamišljen, se mu zdi, de mu križani Jezus z ljubeznivim in krotkim glasam v duhu govori: u Jez sim bil še ne-,, dolžniši, kakor si li; vender poglej! kako so me bili „ na križ razpeli! ., — Ta Božji glas ga na enkrat omaja; vstane, objame sveto podobo, in si jo milo na svoje persi pertisne: u Moj Bog! zavpije, moj Bog! pre-„ magal si; oh, odpusti mi mojo preveliko žalost : ob „ življenje, ob čast priti se več ne bojim: te nisini „ posnemal v življenji, mo bo pa to tolažilo, de to „ bom saj nekoliko v smerti posnemali zamogel. Pre-„ vredni in prenesrečni prijate!! tvoj zvesti Lanuci pride „ zdaj k tebi, tvoja huda osoda mi ni perpustila, do „ bi bil jez še o pravim času prišel tebe iz rok hu-dobniga morivca rešit; zdaj pridem saj zadovoljili tebe n tam objet. Li hitro, li hitro pridi, smertna ura! jez
8
— 60 —
„ te komej perčakujem. „ — Per teli besedah se milo zjoka, in kteri so zraven bili, so obilno solze ločili. Nobedin ni več dvomil nad njegovo nedolžnostjo, vsak bi mu bil za to porok: od vsih strani sc je zmirarn glasnejši govorilo, a do bi se moglo prenaglo obsojenje „ odložiti; de bi so moglo vnovič vse pretuhtali in „ izpraševali; de bi čas odkril vbijavca; de ni mogo-„ če, de Lanuci ni nedolžin; v kratkim, de tukej je „ treba odloga in veči izpraševanja. „ Veliko njih je že hotlo prav za prav sodnike za tega voljo očitno prositi; vsi ljudje so bili že za Lanucija vneti — kar perdirja sel iz Florenca, kteri je še o pravim času prišel, in je celo Pizo z velikim veseljem napolnil. Vbi-javic Belfijorelov je bil hudobin Zavratnik, kteriga je bil nečlovečni Bandineli tjekej poslal, de naj Lanucija umori. Ne zadovoljili še ta nečlovečnež, de je svojiga nepri-jalla z očernenjem ob celo premoženje pcrpravil in ga storil iz domovine spoditi za vselej, ga je hotel še clo ob življenje perpraviti. Hudobnimu človeku obljubi silno veliko plačilo, ako mu to veselje stori. Ta gre v Pizo, pozve, kar mu je bilo treba, splazi skrivaj v Belfijo-retovo hišo, kjer se je do čez polnoči skrival; zdaj, ko je bila tema in vso tiho, se vzdigne svoje hudobno delo storit. Tode, namest vbiti Lanucija, ker je v zmoti tiste strašne ure eno spavnico z drugo zamenjal, vbije Belfijoreta. Pobegne naglo iz Pize, sreča potlej blizo Florenca drugiga človeka sebi enakiga, kteriga je bil krivični Bandineli poslal, de naj še njega umori, ker so je bal, de bi se vse zvedilo, in de hi povedal, kdo mu je ukazal Lanucija umoriti. Ali — la nova krivica nečlovečniga hudobneža je bila ravno njegov padic in
— Gl —
reženje po krivičnim preganjanima neprijalla. Vbijavic Bellijorctov, smertno ranjen, kadar vidi, de mora umreti, pove, de jo on listo umorslvo v Pizi na Bandinolovo povelje storil. Tadaj so Bandinelita zaperli, in precoj v Pizo Intriga sla poslali, do je tam povedal, kako so jo vse godilo.
Na to se je vse ljudstvo, kterimu se je nesrečni La-nuci že prav v serce smilil, neizmerno razveselilo. Pa kmalo bi bilo to veselo oznanilo, namesti ga vtolažiti, ga še hitreje umorilo. Ko nenadjama zasliši, do so jo njegovo nedolžnost spoznalo, pade v omotico, sapo mu zmanjka, in na tla pade ko mertev. Polagoma so mu pomagali, de se je zopet zbrihtal, in z veliko častjo so ga iz ječe peljali, in mu poprejšno svobodo pover-nili. Mej tem jo hudobni Bandineli obstal, de je res dal povelje, tista dva umoriti, in tudi, de je z obrekva-njem svojiga nedolžniga nasprotnika zatiral; tadaj je dobil plačilo, kakoršniga si je s svojo hudobijo bil zaslužil. Lanuci pa nasproti s častivnim pismam v Florenc nazaj poklican, je bil sprejet veličastno in je nazaj dobil precej vse svoje premoženje; tudi en del Bandinc-liloviga premoženja so mu dodali. Tode ni se mogel potolažili nad smertjo svojiga prijatla Belfijorela, ktere jo bil on, res nedolžen, pa prcnesrečen vzrok.
— 62 —
Xti. Filip in Dominik
ojbna v eni vasi blizo Salerna (*), zmirani [^vkupej živela in zrasla, sta Filip in Dominik ,od mladih nog bila prav velika in serčna l<prijalla. Zdelo se je, de ne moreta živeti edin brez drugiga: skerbno sta se edin dru-giga iskala; vkupej sla delala in se razveseljevala: bila sla oba li eniga serca. Filipa, kterimu so starši pomedi, ko je bil še li enajst let star, so bili oče Dominikovimu očetu izročili, kteri je bil tudi njegov oskerbnik ali iroft, in ga je v svojo bišo vzel, in ga kot svojiga otroka redil. Tako živita la dva mladenča v zmiram večim pri-jatelstvu do dvajset let starosti, zakaj takrat je nena— djana sreča Filipa zadela, klera je oba ločila.
Filip namreč je imel strica, kteri je bil šel mlad iz doma, in potem ko je veliko sveta obhodil in si veliko skusil, v Kadisu (**) se vslanovil; ondi se je bil seznanil z bogatim menjavcam, si jo s svojo sposobnostjo njegovo zaupanje pridobil, tako de je njegovo edino hčer za ženo dobil. Ta ni dolgo časa po smerli svojiga stariga očeta živela, in umerši zapusti eniga otroka, kteri je tudi kmalo za njo v grob šel. Filipov stric se vidi tadaj v posestvu velikiga bogastva; in ko je tudi njega smert dohitela, celo njegovo premoženje prejde na Filipa, ker je on sam še tisliga rodu živel.
Kadar se ta novica po Salernu zve, sla se oba prijalla enako razveselila, in Filip, 'persiljen se podati
(*) Salem, veliko primorsko mesto na Neapolitanskim.
(**) Kadiš, imenitno primorsko mesto na Španskim.
— 63 —
v Kadiš, je bil nar bolj tega žalostin, de se mora ločili od Dominika. S solzami ga tadaj prosi, de naj na-nj ne pozabi, in de naj mu pogostoma piše, zalo de se bo saj lako nekoliko v taki dalji njega veselil: on obljubi tudi, de mu bo z vsako pošto pisma pošiljal; de nar slajši in nar prijelniši mu bo njegov spomin; de ko bo vse, kar bo treba, opravil, in vkup spravil svojo dedšino, bo podvizal nazaj v Salem svoje bogastvo z njim delit.
On je bil tudi v resnici nekaj časa mož beseda. Pisma, ki mu jih je pošiljal, so bile polne ljubeznivosti in prijaznosti, nič ga ni tolikajn veselilo, kakor odgovori, ki mu jih je Dominik pisal. Precej tudi, ko je v Kadiš prišel, je svoje majhino 'premoženje, ki ga je v Salerni imel, Dominiku odstopil, in namenil je, de bo prihodnič mu še več dobrot storil. Tode ta gorečost in skerb za pri-jalla ni dolgo terpela.
Predin je vse potrebno uredno opravil, glavnice ( kapitele) svojiga strica iz raznih krajev stirjal, in se v popolnoma posestvo cele dedšine postavil, se je mogel čez tri Ičta v Kadisu zaderžati. Že konec perviga Ičta se jame perva gorečost ohladjevati. Dalja, opravila, in vse nove okolišine so polagoma prijallov spomin v njem potemnile. Drugo leto mu je li prav poredkoma in ne več tako prijazno pisal. Tretje leto ni več na njegovo pisma odgovarjal: in konec je bilo tega prijazniga dopis-vanja. Veliko bogastvo, ki ga je imel, mu začne vdihati visoke misli, začne se prav po gospojsko in krasno obnašati ; in Dominikovo prijatelstvo se mu ni več njego-viga stanu spodobno zdelo. “ Prijatelstvo mladih let, je „ pravil, obstoji, dokler je človek mlad, in dokler je „ v tistih okolišinah, v kterih se je začelo. Perva mla-
— 64 —
„ dosl jo prešla, okolišine so se spremenilo, zdaj mora „ tudi tisto prijatelstvo jenjati. „
Pervikrat, kadar vidi Dominik, do mu odgovor no pride, meni, do se je pismo zgubilo, in zategavoljo mu drugo pismo pošlje; in ker tudi na to pismo ne dobi odgovora, se začne Filipu prijazno tožili, de molči; ker pa vidi, de per vsim tem nobeniga lista ne prejme, se dene s prijatelsko prostosljo, tode z lepim, ga zmirjati, de mu je odtegnil svojo ljubezin, in nanj pozabil. Filipa, ki je prihajal zmiram bolj prevzetin in napuhnen, je to razkačilo: “ kaj ? „ pravi,	“	on se podstopi, in je	tako
„	nesramin, do mene zmirja?	V resnici, to se mu	prav
„ prileže ! se zamore že potožiti de ga -premalo ljubim, „ potem ko sim mu po neumnosti dosti več odstopil, „ kakor bi si bil zamogel perčakati od svojiga očeta. „ Naj zalivali Doga, de se jez za tako majhne reči „	več ne zmenim; ako bi	to	bilo, bi mu že znal	pla-
„	čali njegovo prederznost.	„	— Od tega časa ni	ho-
tel nič več od Dominika vediti; nove pisma, ki mu jih je pošiljal, je neodpečatene v oginj metal; vsaka podoba, vsaka nar manjši misel, ki ga je na Dominika in na njegovo prijatelstvo spominjala, je mogla biti izgnana precej iz njegove pameti, kakor reč, ki so njemu nespodobi in mu nečast dela.
Po dognanih opravilih spravi vkup colo svoje bogastvo, in pride v mesto Ncapel (*), kakor bi bil velik gospod. Tukaj se je hotlo še imenitno ime njegovi prevzetnosti; neizmerno veliko je potrosil si ga vkupiti; in poglej ! Filip poslano knez Kalandronski. Dominik,
(*) Nuapcl, poglavitno in stolno mesto Neapolitanskiga kraljestva.
r~ 65 —
kakor hitro je slišal, (le se je Filip vernil, ker ni verjel, de se je tako spremenil — zakaj, de ni od njega odgovorov na pisma dobival, si je druge vzroke domiš-Ijeval — željin tudi nekaj, mu svojo stanovitno Ijuhe-zin in hvaležnost skazati, hiti v Neapel ga objet. Gospod Kalandronski knez se niso hotli tolikajn ponižati, de bi ga bili pred-se pustili. Večkrat se je tudi per— merilo, de se je novi knez skoz nar bolj z ljudmi na-polnene ulice v žlahtni kočii peljal, de je v nji prevzetno sedel, in mej množico pešcov tudi Dominika zagledal, in ga spoznal; tode vsakrat je nevoljno proč oči obernil, kakor de bi bil zagledal kaj negnjusniga.
Mej tem pa, napuhnen zavoljo svojiga imena in bogastva, jame razsipati denarje. Lahko jih je bil per-dobil, lahko jih je tudi zapravljal. Nar dražji pohištvo se je v njegovim poslopju vidilo, klero je bilo odperlo vsim perlizvavcam, ki so tudi kmalo bili okoli njega. Služabnikov imel je toliko, kolikor bi jih bilo treba nar višjimu knezu, deržal jih je imenitno, in tudi jim je bilo perpušeno, si vsega polastiti, kar jim je v roke prišlo. Perve in nar dražji šege so bile precej posnemane v obleki, v kočijah, v vsesortnim kinču;in ker se mu je zdelo prenizko, preslabo, kar je bilo iz Laškiga, se je moglo vse za velike denarje iz Lijoua (*), iz Pariza, iz Londona, iz Hamburga, iz Amsterdama, iz Brusela, in še clo iz Ko-penhagna in iz Pelrovigagrada kupovali. Zmiram so bili per njem veliki obedi, jedi nar bolj zbrane, kakor jih je li francozki kuhar napravili znal. Pogostoma se je
(*) Lijon in Pariz naFrancozkim, London na Engležkim, Hamburg na Nemškim, Amsterdam in Bruse! na Nizozemskim, Kopenhagen na Danskim, in Pctrovgrad na Ruskim: so vse imenitne, vcei del poglavitne mesta.
— 66 —
plesalo, in pijače nar dražji in druge naprave ni bilo ne konca ne kraja. Njegove hiše na kmetih so bile sho-diše vsili lizunov, ki so prihajali in odhajali, in se razveseljevali brez vse skerbi, kakor in dokler se jim je ljubilo. Lahko si je mislili, kako je moglo po tem takim rasti število njegovih dvornikov in porlizvavcov; povsod je slulo ime Kalandronskiga kneza; po tem govorjenju soditi je imel li on nar veči razumnost, on sam je bil tisti, kleriga bi bili mogli vsi gospodje posnemali. Dobri knez se je s tem kaj veselil in bahal, in prav željno vso hvalo in poviševanje sprejemal: tako se je bil napihnil, de več ni bilo mogoče.
Tode ti lepi kratkičasi niso dolgo terpeli. Neizmerni stroški za te nespremišljene potrate, velike števila denarjev, ki so tak6 tudi v hudobne roke prišli, s kterimi se je pečal, silno velike zgube v igrah: vse to ga je kmalo na nič perpravilo. Ves zadolžen na vse kraje vidi, de ga na enkrat začenjajo posojevavci obsedali, in mu hiše, pohištva in kar je imel, vse popolnoma pobirati. V ti nesreči perlizvavci, lizuni in več takih ljudi, ki so bili poprej zmiram tako radi okoli njega, zdaj na enkrat zginejo. Zapušen in ubog je imel še upanje, de mu bodo kaj pomagali prijatli, kterih si je bil s svojim poprejšnim bogastvam veliko perdobil. Tode tudi to upanje je bilo prazno! Nekteri so se delali, kakor de ga skorej ne poznajo, drugi so se mu skušali povsod ogibati; najde med njimi še clo take, ki so ga zanievali in se mu posmehvali; tisti, ki so bili še nar bolj pošteni, so se delali, de ga omilvajo, pa so zraven tega perdevali, de jim je neskončno žal, de mu ne morejo pomagali. Kako strašno mu je ta šola oči odperla! Bil
— 67 —
je zdaj v nar večim ubožtvu in obfiplivosli, ter ni ve-dil, kaj bi počel. Zdaj se spomni na Dominika: ker ga je zmiram poznal prijatla ljubezniviga, prijazniga in us-mileniga, si je mislil, de bi mu ludi zdaj urno pomagal; lode upal si ni pred-anj priti, ker ga jo tako ošabno zaničeval. Desiravno ga je sila k temu naganjala, ga je vender sramota vderžvala, tako de je sklenil namest v Salem, se proti Rimu podati, zato de bi se tam, kjer bi ga nobedin ne poznal, in se pred nobenim ne imel sramovati, kakor si bodi preživel.
S tem sklepam zapuslivši Neapel, pride zvečer do kmetijske hiše, in poprosi de bi ga čez noč ohranili. Mlada kmetica, ki jo pred hišo sedela, ktero je poprosil, mu prijazno odgovori: u Ostanite li per nas; moj „ mož mora biti kmalo doma; njega prav veseli, popot-„ nikam, kteri kakšin krat tukej ostanejo, postreči kakor „ mu okolišine perpuste; tudi vas ho gotovo prav rad vidil: „ pojdite mej tem noter v hišo, in odpočite se, dokler „ to malo, kar je š necoj treba, opravim. „ — Ubogi knez slopi v hišo, in se začudi viditi hišo pripro-sto, in povsod znamnja mirne obilnosti. Ko hišo ogleduje in stan njenih srečnih prebivavcov zavida, poglej! hišni gospodar pride. “ O Bog! koga vidim? „ — zavpije, ko ga od daleč zagleda. ■— “ Dominik! joj! kje „ se bom skril? kam bom bežal? „ — Nagla rude-čica mu na lica stopi, ves trepeče.
Dominik se je v malim vozičku naglo domu pripeljal, žalost se mu je na obrazu poznala. Zena mu podviza naproti; on ji zdihaje reče: “ Vse moje iskanje „ je zastonj; obupan je Neapel popustil, in nobedin mi j, ni vedil povedati, kam se je obernil. Bog vč, kako
— 68 —
2 je poginil, ali kak slrašin konec ga čaka! „ — Por leh besedah se ni mogel joka zdcržati, in ganjena žena je ž njim solze točila. Potem 'mu reče, de malo poprej je prišel popotnik, de je tukaj prenočili prosil, in de ga čaka gor na musovžu . u Hvala bodi Bogu! „ reče na to Dominik, „ saj bom veselje imel, komu kaj ,, dobriga storiti; ta tolažba mi je potrebna za veliko „ žalost, de nisim mogel prijatlu pomagati: ob, de bi „ bil li en dan prej zvedil njegovo nesrečo! .... „ — to izreče, in gre hitro na musovž.
Filip stoji v kotu, si z rokami obraz pokriva, ki mu ves gori; ves trepeče, in si ne upa oči povzdignili. Kadar ga Dominik v tistim stanu zagleda, se spervič začudi; potlej se mu perbliža, in ga pogleduje. — “ Ali „ prav vidim? „ — Ga bližej pogleda, ter zavpije: “ Gotovo, on je, je .... moj Bog I oh prijatel ! „ — se mu verže okoli vratu, ga objame, ga poljubuje (ku-šuje ) in od presilnih solz je ne more kar besedice spregovoriti. Filip od veselja in sramote bil je ves ko za— panjen. Dominik se vzdigne, pa ga zopet objame, rekoč: K Vas vender zopet objemam, sim vas vender dobil! oh! „ Bog me ni hotel nesrečniga pustiti, bodi mu čast in „ hvala! So li včeraj sim zvedil za vašo nesrečo: davi „ sim hitil v Neapel vas iskat. Povsod sim vas iskal „ in zpraševal, povsod sim slišal, de ste iz mesta „ šli, pa nobedin mi ni vedil povedati kam ali kod ; „ ladaj sim mislil, de vas več ne najdem; leto mi „ je silno veliko žalost delalo: zdaj pa, ko vas imam, „ sim nar srečnejši človek na svetu. „ — Per teh besedah ga zopet objema in poljubuje. Filip, ves omajan in zmešan, se tudi sili kaj reči, tode mu ni mogoče kar
— 69 —
besedice spregovorili; prijalel mu tudi ne pusli toliko časa, temuč še perstavi: “ Niste res več velik gospod, „ tode ste še zmiram zadosti velikoserčni, de sc vtolažite. „ Blago, ktero ste bili meni izročili, je izneslo deset „ tavžent zlatih; ravno toliko skorej so mi bili moj „ oče zapustili; s tem sim si to zemljo kupil, ki jo tu „ vidite. Bila je zlo zapušena, kadar sim jo v last do-„ bil, tode moja nevtrudna marlivost jo je tolikajn po-„ pravila, de mi čez tavžent zlatih že zdaj vsako leto „ verže. S čašama bo utegnila še več zdati, ako sejo x bo dobro obdelovalo. Zdaj si jo bova razdelila, kakor „ reč, ki obema gre, ali pa, če se vam bolje zdi, jo bova „ vkupej vživala. Vi boste vender dovolj imeli, de bote „ lahko pošteno živeli. „
Per toliki blagoserčnosti, ki si je ni perčakoval, Filip ni mogel več se zderžati; na glas se zjoka, in priserčno prijatla objame, ter zavpije: u Oj, vražna moja „ prevzetnost, ki mi je storila takiga prijatla, tako ne-„ permerlivo serce zapustiti! Jez občutim vso vrednost „ vaše blagoserčnosti in vaše ljubezni do mene! O, ko-„ lik razločik najdem mej vami in tolikajn malovredneži, „ kteri so me de kosti obglodali, in potem tako neus-„ mileno popustili! Tode ne mislite, de bom, ako ravno „ sim v potrebi, to vzel, kar mi vi velikoserčno „ odstopiti hočete, zakaj tega daru nisim vredin. Blago, „ ktero pravite, de sim ga vam dal samo v oskerbljenje, „ sim ga' vam prostovoljno in za vedno odstopil ; „ zdaj je vaše, in jez ne morem imeli nobene pravico „ do njega. Te nesreče, desiravno silno velike, sim si sam kriv; samo s tem, de sim bil vas tako gerdo za-j pustil, sim si še veči nesrečo zaslužil: in jez jo mo-
— 70 —
„ ram prenašali. Naj me že moja osoda kamor koli „ zaverne, zadosti mi bo radost, de sim vnovič vaše „ prijatelstvo zadobil. „
u Niste ga ne vnovič zadobili, „ odgovori Dominik ; “ in nočete biti moj prijate!, ako bole od mene „ proč šli. Naj bo že zastavljeno, ali naj bo dar, kar „ sle mi odstopili, zdaj mora biti vaše; ne žalite me, „ vzemite ga zopet od mene. Imejte pa to za djanje pra-„ vice ali za djanje prijaznosti, to nič ne de; ali „ vi ga morate od mene sprejeti. „ ■— “ Tega ne „ smem in tudi no morem, „ odgovori Filip še bolj na	glas jokaje	in	ihte,	“ tode ne bom	tudi več tako
„	nehvaležin,	de	bi se	kadaj	zopet od	takiga prijatla
„	ločil, kakor	ste	vi. Zmiram	bom per	vas, od zdaj
„	zanaprej bo	vsa moja	skerb	in mojo	edino veselje,
„ vam v vsem vgodili; presrečniga se bom štel, „ če bom zamogel popraviti nekoliko s takim poniža— „ njem gerdo vam storjeno krivico. Oj blagoserčna, oj „ ljubezniva duša l „ — u Tadaj ostanete per meni „ reče Dominik; u to je, kar želim: vse, kar imam, naj „ bo kakor bi bilo vaše, to od vas terjam; kako „ in kaj, bova pa drugikrat govorila. Vidiš, ta je moj „ ljubi prijatel, „ reče svoji ženi, ki je vse to vidila, in se solz zderžali ni mogla; “za srečnim dnevam, kteri „ me je s tabo sklenil, je ta dan za mo nar lepši in „ nar srečniši mojiga življenja. „
Filip ni dolgo časa mogel se popolnoma vmirili in zbribtali: “ Oj duša nepermerliva 1 „ je zmiram izu-stval, “ kolik razločik jo mej tem in mej tolikajn no-„ vredneži, kterih koristoljubno in lažnjivo prijatelstvo j; me je bilo tako prevzelo! „
— 71 —
XII. Uger Haitski
cer, Bogomira, Danskiga kralja sin, jo bil nar serčnejših vojakov edin o časih Korel-na Velikiga (#). Zučil se je v orožju pod 'vojvodam Parskim, ki se je Namo klical: ž njim je bil šel na Laško, kadar je Korel Velki s silno vojsko proli Rimu hitil lo mesto proti Saracenam branil; ondi je on že precej v pervi bitvi tako veliko serčnost skazal, kakšinor se je moglo li od nar bolj verliga in dolgo skušeniga vojaka perčakvati. Saraceni so bili kristjanam veliko Orillamo, njih žegnano in zlo spoštovano bandero ali zaslavo, odvzeli: Uger, poln plemenitiga serda in serčniga poguma plane nad-nje, in jim jo zopet vzame: pa še mu ni bilo lo zadosti, sam se poda pogumno mej orožje, in odnese sovražnikam zastavo Mahometovo. Za lo skazano moč in serčnost sta ga sam cesar in cela vojska čez mero hvalila in spoštovala.
Bil je v ti vojski en sin samiga cesarja, ki se je tudi Korel klical. Bil je tistih let, kakor Uger, in v orožji njegov pajdaž, pa slab in plašin, kakor tudi hu-dobin in zavidliv. Ugerova slava, ne de bi ga plemenito spodbodla, je storila, de ga je začel strašno sovražili. To sovražtvo ni bilo kratko in li malo lerpeče, lemuč, ker je glas zopet drugih serčnih del Ugerovih od dne do dne povsod se razširjal, tako de ni samo (*)
(*) Korel Velki, mogočiu cesar, je slovel, kadar se je pisalo osem sto po Kristusovim rojstvu. Ko je v Rim prišel, so ga papež Leo III. cesarja krouali.
— 72 —
po Francoskim, ampak tudi po celi Evropi slul, sc je hudobnost in nevošlivost plahiga tekmeca tudi zmiram bolj narašala. Ta hudobnež je večkrat in vse si perzadeval ga zatreti; zdaj je na-nj na skrivnim prežil, zdaj je storil, de je bil v bojih v nar večib nevarnostih: tode Uger jo vse te nevarnosti srečno premagal.
On je imel sina, Balduina po imenu,kleri je veliko obljubval. V pervih letih ga je na Danskim dvoru pustil; pa kadar se mu je zdelo, de jo že dovolj odrasel, ga k sebi v Pariz pokliče, do bi ga on sam vojskne umetnosti učil. Vitežki mladenič je v kratkim času čuda veliko se naučil, in njegova serčnost, telesna moč in ročnost, kakor tudi njegova razumnost je pokazala, de je bil vredin sin lolikiga očeta. Korel, zmiram sam sebi enak, je hudo sovražlvo, ki ga je že dolgo proti Ugeru v sercu kuhal, tudi na njegoviga sina prenesel; in zalo de je ob enim nad obema svojo jezo razbladil, ta nečlovečni Korel Balduina neki dan, ko mu je na gerdo zaničvanje serčno, kakor gre, odgovarjal, s serdilo roko popade, meč potegne, in hudobno prebode, predin se je mogel Balduin mu v bran postaviti.
Kadar nesrečni oče to novico zve, ostermi kakor de bi bil okamnjen. Za tem stermcnjem se v njegovim sercu nar huji jeza oglasi, poda se v tek ko nor, po celim dvoru Korelna iskat, de bi se nad nijm maševal. Korel je bil k cesarju perbcžal. Ko Uger to zve, plane ves razkačen tudi tje za njim, z golim mečem v roki, s plamenečimi očmi, želeč ga umorili.
Malovredni vbijavic prestrašen, de se je na celini životu tresel ko šiba, sc per ti priči za samim cesarjem skrije. Uger ne čuti drugiga kakor li moč svojo
- 73 —
jeze; kadar ga ladaj zagleda, zavpije: “Hudobnež, sim „ te pa dobili brani se, ako zamoreš „—in per teh besedah ga tekama napade. Zastonj ga je sam cesar branil: bil je zdajavic že v njegovih pestdh, in umoril bi ga bil, ako bi mu ne bili perskočili vitezi in stražniki, ki so pred cesarjem stali.
Mej lemi je bil vojvoda Namo, kleriga jo Ugcr vselej kot svojiga očeta spoštoval. Ta ga vun iz sobe pelja, mu skaže, de ga je nagla jeza predaleč gnala, in ga persili, de naj koj pobegne. Mej tem so pa on in vsi peri (*) si perzadevali zanj prosili, de bi mu cesar perzanesil. Tode cesar je bil odveč razkačen, de bi se bil dal pregovorili. In v resnici, Uger je bil hudo razžalil cesarsko veličastvo, ker je z orožjem v roki nad cesarjeviga sina v njegovi sobi in pred njegovimi očmi planil. Okplišine, ki so ga k temu pergnale, so ga li ennialo zgovarjale. Tode Korel Velki ni na drugo gledal, kakor na pravico svoje razžalene časti. Dolgo tadaj, zagnan daleč proč iz dvora in iz Francozkiga, je mogel Uger semlertje se potikati, mej tem svoje moči za korist drugih skazvali, dokler je na zadnje cesar sam proti svoji volji bil persiljen, ga nazaj poklicati.
Saraceni so pod vojvodam Brujeram vojsko ponovili, v Provenci na suho stopili, in vse premagaje do samiga Pariza perdervili. Cesar, zapert v obsedenim mestu, je bil k sebi vse svoje vojskne trume spravil, ker pa takrat ni imel per sebi nar serčnejših vitezov, je z njimi komej moč sovražnika vderževal. Po sreči jo Brujer, ki je v svojo telesno moč zaupal, in želel li
(*) Pcri (pairs) so hili im-imenitniši in nar veljavni?! gospodje na Francozkim.
— 74 —
hitro premago, ponudbo storil, de naj se vojska z dvobojem konča. Uger je bil tistikrat na Engležkim; in vsi so dobro spoznali, de on sam je v stanu se s strašnim sovražnikam meriti in se mu nasprot postaviti. Dvorniki in vojska so po njem že zdibvali; od vsili strani so cesarja prosili, de naj ga nazaj pokliče; pa bolj kot vse drugo ga je sila permorala, de je njih prošnje vslišal. Uger je ladaj poklican zopet se vernil, tode s tem pogojem, de se mu mora Korelna za jetnika dati, ako bo premagal. Ter tem pogoju cesar oster-mi, in se začne vstavljali; pripravljen mu je vsako drugo reč dovolili: tode Uger se stanovitno svoje derži, in Korel Velki, od sile permoran, se mu je mogel na zadnje vdati.
Tretji dan po prihodu tega nepremagliviga viteza je bil za boj odločen. Rano zjutrej so zagrajeno bojiše odperli; oba serčna sovražnika stopita vanj, in obe voj-skni trumi sle vsaka na svoji strani ta dvoboj gledale. Brujer je bil silno visoke postave in strašne telesne moči : Uger pa je bil bolj ročen in je imel več vojskne umetnosti. Strašno je bilo, ko pervikrat vkup zadirjeta, sulici ste se na tavžent kosicov razdrobile; tode konjnika se nista is sedla kar ganila. Takrat oba meč potegneta in se jameta presnelo biti. Brujer, silno močan, ni drugi-ga gledal, kakor de bi svojiga nasprotnika ranil; Uger pa še zmiram ni bil ranjen. Divji Saracen se takrat razkačen z vso močjo nad-anj zažene in strašno po njem mahne, de je vse kristjane strah spreletel. Vitez se je znal ročno ogniti; tode ni mu bilo mogoče tako urno se vmaknili, de bi mu ta grozni mahlej ne bil konja zadel, ki je pod njim merlev na tla padel. Po
— 75 —
sreči jo bil hitro na nogah, vbodo konja svojiga nasprotnika, in tako tudi njega na tla dene. Zdaj tadaj »ačneta pčš še grozovitniši boj. Že je bilo obema na več straneh oklopje raztergano, že je obema na več strančh kri tekla, todo Uger je do tistikrat zmiram bil premagavic. Afrikanski kralj razkačen, ki je komej per-čakval konec lega boja, verže od sebe škit, plane z vso močjo nad Ugera, z obema rokama svoj meč kviško dvigne, in z nar veči močjo po Ugeru mahne. Danskimu vitezu je bilo treba tukaj vse njegove ročnosti, de se mu je ognil. Urno na stran skoči in zadčre per ti perložnosti v golo stran Brujeru globoko noter svoj meč. Silni Afrikanec se zverne: zavpije od groze in obupa Saracenska vojska; ukanje in glasi veselja se odmevajo na strani kristjanov: in z veliko častjo sprejmejo Ugera do cesarjeviga šolorja. Ko mu je tukaj cela vojska hvalo in čast skazvala, on terja, de naj mu spolnijo obljubo. Korel Velki obledi, in rad bi bil zdaj od svoje besede odstopil, ker se je zlo bal Ugerove jeze in maševanja; tode obljuba je bila preočitno storjena, ni bilo več mogoče odstopili.
Grozovitni ubijavic Ugeroviga sina se mu brez orožja, bled in ves plašin pred oči postavi. On ga jezno pogleda: u Zdaj „ pravi, “ je prišla ura, de mi enkrat plačaš za „ svoje hudobno djanje: „ — ga zgrabi z levo za lase, z desno potegne serdito svoj meč, de bi ga prebodel.... To vidili cesar ostermi, in svoje oči proč oberne: vsi pričejoči se zgrozijo in se tresejo: jetnik sam se zverne na tla ko mertev od strahu. Takrat verže Uger svoj meč pred cesarjeve nogč, pade še sam pred njega, ter 1’ečc: “ V ti uri zamorete, o vladar I prav spoznali, kako brilko
— 70 —
„ občuti serce očeta smert umorjeniga sina. Jez vam saj „ vašiga sina živiga nazaj dam; oh, do bi li on zamogel „ meni mojiga lakd nazaj dati!„
TCi vsi vtihnejo in stermijo. Korelna so mogli proč nesti. Cesarjev strah jo bil v veselje spremenjen, s solznimi očmi je Ugera na svoje persi priserčno pertisnil. Vitezi vsi ga obdajo in hvalijo no toliko njegovo hrabrost, kolikor blagoserčnost. Malovredni sin Korelna Velikiga pa ni strah odšel. To ponižanje in znničvanjo, ki ga je prestal, ga jo takd pobilo, do jo v kratkim revno svoje življenje sklenil.
XBM. Anton ILeoncli.
!*»božtvo je dostikrat izgovor, de si veliko njih reči perpušajo, v ktere svete zapovdi poštenja privolili ne morejo. Za lak izgovor pak ni hotel vediti moder mladenič, ki se mu jo Anton Lconeli reklo, tudi tistikrat ne, kadar jo bil v nar hujših stiskah; on je pa tudi zamogel na zadnje svoje poštenosti popolnoma zadovoljen bili.
Živel je v imenitnim mestu na Laškim več let vesel in še precej premožen, kar ga je neprevidena nesreča ob enim skorej v nar veči ubožtvo pahnila. Njegov oče, ki je bil spervič silno bogat lergovec, je pa hotel vse sam opravljati in sam vse pogospodariti, mu ni hotel nikoli nič zaupati ali ga za pomočnika v svojih opravilih vzeti, in tak6 se je zgodilo, do so ga nekaj slabo osnovano opravila, nekaj neprevide-ne nesreče permorale, de je neprovidama v kupčeva-
Anton Leonelli.
Soave. I del, stran 76.
/
I

j
I
— 77 -
uju opeSal, in de bo mu trumo posojevavcov in terjavcov vse pobrale.
Mladi Leoneli je bil oženjen s prav zalo in pametno žensko, ktero je kakor samiga sebe ljubil, in kte-ra je tudi njega ravno tako rada imela. Dve hčeri, nar lepši in njima nar ljubši stvari na svetu, sle njuni zakon osrečvale. Večkrat sta se v srečnih dnevih čez pravo odgojenjo tih nježnih porokov svoje ljubezni mej sabo z radostjo pogovarjala, kakšin sad de bo ta njuna skerb imela, kako do se bo še na daljo za nji skcrbelo: kar glej! en sam miglej jima vse upanje podere.
Vse je bilo zgubljeno, in nesrečni Leoneli vidi, do mu nič drugiga ne ostane, kakor ena sama njivica, ktero mu je bila žena za doto k hiši pernesla.
Per vsim tem so nikoli ne podstopi, svojimu ne-premišljenimu očetu tudi z nar manjši besedico kaj o-Čitati; temuč si po moči perzadeva, ga tolažili in zlaj-žati nesrečo, ktero si je bil veči del sam kriv. Izabela - tako so je klicala vse hvale vredna nevesta, - se ž njim zjedini in skuša kar more, de bi nesreč-niga starčika iz prevelike žalosti potegnila. a Dohodki v mojo dote, desiravno majhni „ mu reče “ bodo mej „ tem nas že preživill. Zanaprej nas bo že Bog pre-„ vidil; le serčni bodimo in potolažimo se. „— Tode zdelo se je, de hoče Bog do zadnjiga skušali potorpežlivost tih dveh nesrečnih zakonskih.
Njivica, edino njih premoženje, je bila na bregu reke: kadar se je sneg topil, vstane huda povodinj; nesrečniki, ki niso bili v stanu vodo vderžnli ali kaj pomagali, so mogli viditi, kako jim je povodinj veči dtd njive proč odnesla. Premajhni dohodki tisligu delu
- 78 —
njhre, ki jim ga jo bila dereča voda §o puslila, niso jih mogli več preživili. Tadaj so bili persiljeni počasi is hišo prodajati, kar so še kaj vredniga imeli, dokler so popolnoma vse poprodali in obožali.
Serce nesrečniga Leonelita je pokalo od žalosti, kadar koli je svojo ljubeznivo nevesto li pogledal in vi-dil, de je v take hude stisko prišla, zakaj zavoljo njega se je bila enimu iz nar bogatejših snubačev odrekla; vender pa ga je zopet v ti žalosti upanje lazilo, do bo v kratkim kako službo dobil. Mislil si je, de bo enkrat v stan prišel, saj nekoliko zopet nadomestiti, kar so mu dozdajšne nesreče odvzele. Tode terdovratna nesreča je več premogla kakor on, ki se je z vsimi močmi ž njo boril in jo premagali hotel. Več služb že zaporedoma je želel zadobili, tode nobene mu ni bilo mogoče doseči. Tavžent skerbi, tavžent prošinj mu jo bilo treba; tavžentkrat se jo mogel ponižati zdaj pred ošabnimi osebami, ki so se komej dale sprosili, do so ga poslušale; zdaj pred merzlimi prijalli, kterim se je hodil perporočevat, in kteri so se ga vselej skušali ogibali, zdaj pred tistimi, kteri so druge krate njega in njegoviga očeta za kej bodili ponižno prosit: pa vender kadar je s svojo stanovitnostjo in nevtrudeno marlivo-stjo vse napollejo proč spravil, kadar se mu je zdelo, de je žo vse dobro zanj nastavljeno, jo zdaj prevelika veljava eniga, zdaj nestalnost drugiga, zdaj nesreča tre-tjiga vso poderla, in vse njegovo upanje je zginilo.
Na zadnje je vender enkrat menil, de mu služba ne odide iz pesti. Grof *** ski, mož veliko veljave, kteriga so tudi na dvoru spoštavali, ker se je ravno tajnika ( sekretarja ) iskalo, so zanj potegne, in ob-
— 79 —
ljubljena mu jo ta služba. Ni bilo kakor malo dni ge, kjer je imel v službo stopili, ali hudobni grof je sam s svojimi rokami vse poderl, kar je bil tako srečno do konca speljal; iz pomočnika se spremeni v nar hujši nasprotnika in mu zapre tudi vse pota do kake druge službe. Skerb ki jo je za Leonelita si vzel, od ktere bi bil kdo menil, de pride iz njegove blagodušnosti, je bila le nasledik pregrešne ljubežni do Izabele; do te dobe se je zatajeval, ali zdaj se mu je zdelo, de je pravi čas se ji odkriti: pametna in poštena žena se mu pa ni holla vdali, kar ga je tako razkačilo, de je svojo pregrešno ljubezin do njo v nevtažlivo sovražtvo spremenil, in storil, ne li do se je njemu obljubljena služba drugimu podelila, temuč je tudi hudobno na skrivnim za vse popraševal, kaj Leoneli počenja, zato de mu jo vsako pot do sreče zapiral.
Nesrečnik, skoraj od vsili zapušen, in preganjen od hu-dobniga grofa, je bil že v nar večim obupanju. Prodano jo bilo že vse, kar sla imela on in njegova krepostna žena od kake cene, prodano je bilo že tudi veliko tistih reči, ki so vsaki družini skorej neobhodno potrebne, že nista več vedila kako se preživili. Dva prijalla sama, ki sla mu zvesta ostala od vsili, kar jih je poprej imel, sta bila še njegova edina pomoč; tode ona sama sta bila premalo premožna, tako de nista mogla zadosti pomagali. Žena, ki ni nič več imela, in ni mogla se ljudem pokazati, je bila persi-Ijena, vedno v svoji slanici doma ostali; oče, že star in od nesreče močno potlačen, je počasi v postelji hiral; hče-rici medli in bledi polagoma od lakote medlite, on sam je bil že ves bled in medel brez vse telesne moči, huda merzlica ga jo tresla, oči so so mu globoko vderle in
— soli j ego v obraz je bil že enak merliču; menil je, de zdaj zdaj bo konec njegoviga nesrečniga življenja. Prišel je bil daa nar veči stiske. On ni prav nič imel, vidi kopernečiga očeta, otroka, ki jokaje kruha prosita in ženo, ki je na skrivnim zdihvala, de bi ga še bolj ne žalila, ki pa vender vso svojo žalost perkrili ne more. Gre iz doma s prežalostnim sercam: gre iskat tista dva prijatla, od kterih samih jo upal pomoči dobiti: ne najde noheniga; ne vedoč kam bi se o-bernil, premaga naravno sramožlivost, k pervimu, kteri-ga sreča, se perbliža, in ga prosi, de bi mu kaj dal, todo tisti ga ne posluša; poprosi drugiga, tisti se zgovarja, in gra naprej; se perbliža Ireljimu, pa ta ga zaničvaje od sebe odrine. “ Moj llog ! „ zavpije on takrat žaloslin, “ ti vender „ vidiš mojo nesrečno družino: vsi bomo tadaj dans lakoto „ umerli! „Zalost njegoAra je že nar višji stopnjo dosegla, več ni vedil kam bi se podal; noge so ga komej še po koncu deržale. Ko takb počasi, s težko glavo in k Ham pobe-senimi očmi ves v svoj nesrečni stan zamišljen, naveličan družbe človeške, in sit že skorej tudi samiga življenja, naprej stopa po samotni ulici, kar zagleda na tleh majhin za-vilik, se pripogne, ga pobere, ga odvije, nenadjano čudo 1 najde zavit bankovec od sto tolprjev. u Večni Bog! oh „ usmiljeni Bog! vedil sim, de me ne zapustiš. Oh veliki „ Bog! ti večni Bog! „ od veselja že ni vidil kaj „— Oh, „ moja nesrečna družina ne ho več konec vzela! Bog, tisi „ vsmiljen, ti si velik!,,— To veselje ga jo pokrepčalo, naglo se verne proti domu, svojiga žalostniga očeta, svojo žalostno ženo, svoja medleča otroka potolažit: Gre ves v veselje utopljen, zdaj to zdaj uno premišljuje, kako mu jo Bog tako nenadjama srečo poslal, kako bo zdaj ene dni lahko veselo preživel: kar ga neka nasprotna misel vsta-
— Sivi in vstraši“ Kak6 zamorem s tem dnaram tak6 rav-„ nati, ki ni moj? Zgubljen je, kogar je, ga more po „ vsi pravici nazaj terjati; jez ga moram verniti — Ali, „ kaj bo mej tem iz mene? Kaj bo iz moje zapušene dru-„ žine, ki od lakote obnemaguje ?... Bog jo bo vedil ohra-„ niti, Bog vd zanjo, \6 za naše stiske; meni ni pcrpuše-„ no s ptujim blagam ji pomagali... Tode zakaj, ako „ mi to ni perpušeno, mi je dal Bog najti ta denar ob
„ času moje nar veči potrebe? čimu?___________Jez se ne-
„ smem postaviti za sodnika njegovih naredeb; spoštovati „ moram sklepe njegove previdnosti, tode kar ni moje, v moram verniti.,, — Potem ko je nekoliko časa še postal, reče u Ti moj Bog! spoštujem tvoje svete zapovdi, ubo-
„ gam te „......in koj potem se poda v farovž. Ondi odda
fajmošlru bankovc, de bi gospodarja poiskali; jim povč, kje ga je našel; jim odkriloserčno povč, kaj je spervič mislil s tim storiti: jim popiše tudi grozno potrebo, v kteri se znajde. Dobri pastir so bili ganjeni, de so jim solze v očeh poigrale. “ Bog, mu rečejo, “ bo gotovo „ vašo poštenost vam plačal. To vzemite za zdaj, de „ se poživite ( mu podajo nekaj denara ); lastnik tega „ bankovca vam bo, lakd upam, še kaj več dal. „
Leoneli, zadovoljili pomoči, ki jo je dobil, kakor tudi svojiga dobiiga djanja, hiti precej živeža nakupit, in ga, ko hi letel, svoji zapušeni družini nese. Kadar je domu prišel, so menili oče, žena, in otroka, de prid© njih angelj, ker so ga že več ur čakali, in skorej o-medleli. Ou objame vse eniga za drugim, ter rečej „ Moj oče, moja ljuba sopruga! Bog nas še ni popoln v noma pozabil; v nar večini obupanju mi je to pomoč » nenadjama milostivo poslal: w — in jim povč na
— 82 —
lanjko, kar se mu je bilo ravno godilo. Kadar pride do sklepa, ki ga je po raznim premišljevanju v dvomenju storil, bankovc gospod fajmošlru izročiti, ga Izabela, ki jo do tistikrat tiha bila, s solzami veselja objame, rekoč : “ Ob, naka, Bog nas še ni zapustil, ker ni „ perpustil, de bi te še clo reva v greh zapeljala: „ jez zaupam, de to tvoje lepo djanje nam bo kaj „ pomagalo, Bog ga bo gotovo plačal, ljubi moj ! „ brez dvoma. „
Mej tem so lajmošter skerbno popraševali, in tudi kmalo najdli gospodarja zgubljeniga bankovca. Ta je bil bogat gospod, klerimu je bil, ko je ondod šel, brez de bi se bil zavedel, na tla padel. Kadar so ga dobri pastir mu podali, se niso mogli zderžati, de so mu poštenost Leonelitovo hvalili, in živo popisali njegove nesreče in silno veliko ubožlvo, ki ga je tlačilo. Markez*** ski, (zakaj njegov je bil bankovc ) omečen od lega, kar je slišal, koj šest dopij (lf) fajmošlru našteje, ter reče: “To bole v mojim imenu poštenima možu dali; „ — potem si je perzadeval po vsi moči, tako dolgo, de je Leoneli kmalo časlitlivo službo dobil navkljub malo-vrednimu grofu skimu, ki mu je do tistikrat zmiram hudobno nagajal, tode, ko so ga kmalo potem spoznali, kakšin de je, je svojo veljavo tudi na dvoru popolnoma zgubil, tako de se ni smel nikoli več tam prikazati.
(*) Dopija velja na LuSkim sedem do osem goldinarjev.
KONEC PERVIGA DELA.
DRUGI DEU.





I.	Tiljclm Tel
orožjem samosvojnost perdobila, ktero je podtem stanovitno obderžala, je bil svoje dni v Altorfu deželski oblastnik, Krisler po ime-%u, kteri je sebi dano oblast v zlo obračal,
rejdin si je bila Helveška dežela (*) k
ter hudobno in neusmileno s podložniki ravnal. Po svojim koristoljubju ali po svoji termi je sodil, za pravico, in kar jo prav, ni maral, kdor je več dal, je pravdo dobil, nedolžne je po svoji glavi štrafal, in služabniki hudobniga oblastnika so brez strahu vse hudobije počenjali : vse je bilo zmešano,' vse groze polno.
(*) Uulvviko ali jia Šrirjcarsko, kjer tu imenitne minita Altorf, Lucern Bern,ita.
— 86 —
Ali ni bil ta oblastnik samo hudobin, ampak tudi nespametin. Sred terga reče postaviti kol, na kol pa klobuk, ter zapovč pod smertno štrafo, de se mu mora vsak, ki mimo gre odkriti in ga takd počastili, kakor de bi bil on sam tamkej.
V tistih okolicah je takrat živel neolikan, tode od-kritoserčin in pošten mož, ki mu je bilo ime Viljem Tel, Ta pride po svojih opravilih v Altorf, gre čez terg, zagledo kol in klobuk na njem, postoji enmalo, se posmehne in se čudi; ker pa ni vedil, kaj to pomeni, in tudi ni bil radovedin, de bi bil zavoljo tega kteriga poprašal, gre mimo brezskerhno in posmehvaje se. Ne— čast ta kolu storjena, in to prelomljenje ostre zapovdi je bilo koj oblastniku na znanje dano, kteri raztogoten zapovč, de naj se tisti človek precej vjame. Ko ga pre-danj perpeljajo, ga jezno pogleda, kakor grozovitnež, ki hoče bili po sili mogočin in kaj veljati, in se grozno razserdi, kadar nični, de ga drugi ne spoštujejo, kakor si on zasluži, ali pa de se mu še clo posmehujejo. Strašno vanj oči vpre, iskri se mu motno oko, in ves obraz mu gori. u Ali spoštuješ tako, hudobnež! „ mu reče, u moje ukaze ? ti se prederzneš z mano norče-„ vati ? ti se podslopiš zaničevati mojo oblast ? Čakaj, „ hudobnež! boš vidil, Kolikajn jez premorem; žalostili „ izgled boš drugim, de se ne odide štrafi, ako se mene „ ne spoštuje. „—
Viljelm Tel, slišati le ostre besede, se začudi, tode ne vpade mu serce, ker si ni bil svest nobene hudobije, zatorej popraša, česa se ga toži. Kadar zvč za uzrok, se mu zdi tako neumin, de se ni mogel smeha zderžati. On pervič pravi, de mu ta ukaz ni bil znan;
— 87 —
poleni pa perstavi naravnost, de bi mu ne bilo nikoli na misel peršlo, de se ima kolu dobro jutro vošiti, ali de je lako velik pregrešik, ako se kdo pred njim ne odkrije.— Razkačeniga sodnika jo to zaničvavno govorjenje neizrečeno razgrelo, in pametni Telov odgovor, ki ga je še bolj ponižal, je storil, de je še bolj norel. Zapove tedaj, de naj se ga v nar strašnejši ječo pahne, in de naj tam vklenjen čaka, de se bo nad njim maševal.
V tem nepokoju in togoti si zmišluje tavžent novih viž smertniga obsojenja, zato de bi z nar bolj strašnim izgledam svojo jezo nad njim ohladil. Ko tako pre— mišluje, in sam ne ve, kaj bi storil, se je nekdo, kte-rimu se je ubogi Tel smilil, podslopil poskušati, ali ga bo mogel potolažiti, in nesrečnimu Telu saj za to, ker je nevedin kmet, perzanašanje isprositi; ali ravno s tem ga je zoper svojo voljo celo nove in veliko grozneji viže maševanja navadil. Mej drugimi rečmi, ktere mu je od njega pravil, ga tudi hvali, de je posebno ročen in dober samostrelic, in de vselej gotovo zadene, v kar meri, ter perstavi, de se mu škoda zdi, ako bi tak verli mož mogel nesrečno poginiti. u Naj bo tedaj „ reče na to neusmileni sodnik, (t bomo storili to skušnjo; če za-„ dene, se mu ne bo nič žaliga zgodilo, tode ako ne n zadene, mi ga ne bo nobedin od smerti rešil.,,
Viljem je imel ediniga deset let stariga sina, kte-riga je priserčno ljubil. Neusmilenimu sodniku se je zdelo, de si bo svojo jezo nar bolj ohladil, ako nesreč-niga očeta v očitno nevarnost postavi, svojiga sina v— stre liti. Zapovč tedaj, de naj se koj otrok pred njega perpelja, de naj se mu sred terga jabelko na glavo
— 88 —
dene, in de naj oče, ako hoče smerti oditi, na toliko korakov jabelko s psico prestreli. Groza spreleti nesreč-niga očeta, kadar zasliši la neusmileni pogoj; ponudi se, de hoče kar si bodi raji prestati, kakor to grozo-vilno skušnjo storiti. Zastonj je več njih, kterim se je zdel pregrozin ta pogoj, skušalo pregovoriti sodnika, de naj pervoli, de bo kam drugam strelal; ali grozovitne-žu je preveč dopadla ta njegova trinožka /najdba. S silo naganja lerpečiga očeta, de naj ali precej v to poskuš-njo dovoli, ali pa de se ga bo brez odloga v smert peljalo.
V teh strašnih stiskah je nesrečniga ob enim tavžent misli obsulo: tresil se je, ko je li na strašno nevarnost pomislil, in zdelo se mu je, de že vidi svojiga sinka, ki ga je on sam vslrelil, valjati se v svoji kervi in se s smertjo boriti; ako je pa pomislil na preveliko nesrečo, v kteri bi ga zapustil, če umerje, sla ga strah in groza sprehajala. Ko stoji tako pobit in zmešan, sliši v svojim sercu glas, kteri ga nagloma iz sumnje vun potegne. “ Tvoj sin pogine „ mu pravi -ta glas, “ ako se še dalje vstavljaš; tvoje smerti ne bo „ mogel preživeli; tudi bo mogel kmalo umreti ali od ža-„ losti, ali od ubožtva : ako dovoliš, ga zamoreš ohranili;
„ Bog je pravičen, in ne bo ne njegove, ne tvoje nedolž-„ nosti brež pomoči pustil.,, Ta misel ga zbribla, k sodniku se derzno oberne, ter izusti: “ Naj bo, grozovitnež!
„ kar si ukazal, pervolim v strašno skušnjo; dajte mi „ samojslro in pšice. „
Sodnik se poda s svojimi služabniki na teržiše, ubogiga sina na sredo postavljeniga pervežejo k ne-srečnimu kolu, in jabelko mu na glavo nastavijo; na drugo stran terga perpeljajo nesrečniga očeta, klerimu
— 89 —
*e na obrazu pozna, kaj njegovo serce občuti; okoli in okoli pa stoji vso polno ljudi. Hudobni Krisler se je mej svojimi oboroženimi ljudmi očitno že veselil svoje hudobije; groženje in preklinvanje se je pa na vsih straneh mej množico slišalo. Mali dečik se trese in na glas vpije, še bolj pa se trese nesrečni oče, in serce mu glasno bije. Vender se na zadnje predrami, si da serčnost, povzdigne oči in roke proti nebu, ter zavpije: “Ti, o usmileni Bog! ti Bog, ki si pravičen, vižaj „ mojo pšico. „ Per teh besedah nategne s krepko roko samojstro, nastavi pšico: vriš vstane po celim teržišu, pa koj zopet vse obmolkne. Tel brez strahu pomeri in spusti pšico. Okolistoječih eni pobesijo oči in od groze pomežijo, drugi jih nevsterplivo tjekej obernejo vidit, kaj se bo zgodilo. Zgodilo pa se je, kar so vsi želeli: pšica zabrenči, zadene jabelko, in otrok komej čuti, de se mu je pšica las dotaknila. Vse veselo zavriska in ga pohvali, na vsili straneh pljuskajo z rokami, vsa množica se raduje; samo sodnika jeza razjeda, ker vidi, de se ni zgodilo, kar je on perčakoval.
Po nesreči pa, ko je svoje oči na Tela obernll, zagleda, de mu je ena druga pšica na tla padla, ktero je bil sabo pernesil; in vesel, de je to zvedil, precej misli, kako bi se drugači nad njim maševal. Ga pokliče k sebi, se mu dela, zato de bi ga ložej prekanil, ves prijazin in dober, ga hvali, de se je skazal, de je res dober strelic, de je dobro zadel; mu reče, de je zdaj ž njim popolnoma zadovoljin, in de se nima ničesar več bati. Zalim ga prijazno popraša, zakaj do je dve pšici sabo pernesil, ker je imel vender li ensamkrat vstreliti. “ Jez nimam navade „ odgovori Tel, “ nikoli
— 90 —
„ eno samo psico sabo vzeti. „ —Ne prijatelj „ mu reče na to oblastnik s persiljeno prijaznostjo, “ ti mi „ nočeš povedati uzrok tega, ki ga pa jez vender vem; „ saj zdaj je vse prešlo, kaj bos še skrival? druga pšica „ je bila meni namenjena, reci li vun odkriloserčno: „ meni bo ljuba tvoja odkritoserčnost, in li tudi že zdaj „ to odpustim. „ Ker se na te besede zanese, odgovori Tel; u Ker že želite, de naravnost povem, vam „ rečem, de nisim ravno mislil s to psico na vas „ vstrelili; tode, ko bi se mi bila nesreča pergodila, „ de bi bil jez vidil zavoljo vas svojiga sina s pšico „ presuneniga pred sabo pasti, gotovo no vem, kaj bi „ vam utegnil storiti obupni oče. „ —■ “ Zadel sim jo „ tedaj, „ zavpije sodnik jezno, ki zdaj persiljeno per-jaznost v navadno neusmilenost spremeni; “jo že prav „ tedaj, zdaj bom že vedil tebe, prederzneni izdajaviol „ v globokim stolpu zapreti, in se tebe varovati. „ Vklenite ga zopet, in peljite ga nazaj v ječo „ Nad to hudobnostjo in novo verolomnostjo se zavzamejo okolistoječi; še bolj stermi nesrečni Tel, in vpije, de bi mu kdo pomagal, tode nobedin so ne podstopi, moči orožja zoperstali, in nesrečnik mora po sili perjenjali in ubogali.
Zraven jezera, ki je mej Altorfam in Lucernam, od kteriga mesta je tudi ime dobilo, stoji star grad, ki se mu Kusnaht pravi. Neusmileni Krisler ga je menil tjckej spraviti, ker iz tisliga kraja mu je bilo nemogoče pobegniti: ukaže, de naj se za to precej barka perpravi, kamor ga reče djati s stražo vred; in de bi se ja na tanjko vso zgodilo, kar je ukazal, ga je hotel sam do tje spremili. Ali kadar pridejo na sred jezera,
— 91 —
na enkrat perdervijo iz za gore gosti oblaki, silen veter jih goni, in kmalo celo nebo zakrijejo: odmeva so grozno gromenje, vdarjajo strele, vihar valove vzdiguje, tako de je barka v nevarnosti poginiti. Zastonj si per-zadevajo barkarji se proti silnimu viharju braniti; vihar je zmiraj silniši, že se jim zdi, de ne odidejo več smerli. V tako strašnim stanji se edin njih proti oblastniku oberne in mu reče: “ Vsi poginemo, ako ne pri-„ volite Telu, de nam pomaga; on je silno močan, in on „ sam nas zamore iz te nevarnosti rešiti. „ Prestrašen precej dovoli, de ga odklenejo. Tel močan vzame dvo lopati, se začne z vso močjo z valovmi boriti, in ker so mu tudi vsi barkarji pomagali, klerim je njegov iz-gled novo serčnost dal, je kmalo ladijo iz sred jezera do blizo brega perpravil. Ondi je bila skala, ki je čez jezero molela, ki so jo pa takrat peneči valovi zali -vali. Kadar se vidi Viljelm Tel blizo le skale, verže hitro iz rok lopati, skoči vun iz barke na skalo, in se tako reši; tisti pa, ki so bili ž njim v ladii, niso bili v stanu ravno tako storiti, in sila viharja je ladijo vnovič v sredo mej valove zagnala.
Lahko si je misliti, de je strašno vpil od jeze in strahu tako goljfani Krisler, ko se je vidil v novi nevarnosti, in zopet persiljeniga, z valovmi se boriti. Viljelm je mej tem hitel po svoje orožje in se vernil, de je iz visočine gledal, kaj se bo z barko sred jezera godilo. Barko so valovi še dolgo semtertje premetavali, potlej je pa veter potihnil, in tako je bilo mogoče, de je tudi barka ven-der na zadnje na suho peršla. Oblastnik je bil ves togotin •n se je še bolj ko poprej se maševati želel, tedaj komaj iz barko slopivši pohiti v Altorf, ter zapovč, de naj se
— 92 —
precej 'Pela povsod iše. Tel se jc mej tem na gori per stezi, kodar je imel Krisler memo priti, tako skril, de je on zamogel mimoidoče vidni, drugi pa njega niso mogli zapazili. Kadar je tedaj že blizo prišel, se ga je slišalo jezno vpiti: “ Ako se tudi v prepade skri-„ je, ga bom že znal vun spravili; nobedin mi ga ne „ bo več iz mojih rok spulil, in nar slrašnejši smert „ mora mojo jezo mi ohladiti. „ — Viljelm, ki to sliši, se vjezi, in zavpije iz skrivaja , kjer je nanj prežil: “ Ahd, grozovitnež! na! umri mej tem ti pred „ mano; „ per teh besedah mu vstreli psico skoz serce, in ga popusti ondi mertviga. Tako je la nc-človečnež padel, strašen hudobnim izgled : in tam, kjer je mertev padel, kakor tudi na skali, kjer je Tel pobegnil in se rešil, so dve kapelici sozidali, ktere v vedni spomin te pergodbe še dan današni stojite.
II.	Brata.
rata Cezar in Everard sta imela oba eniga iočeta, pa nista imela obd ene matere; sta si bila pa tudi popolnoma nasprotnih misel in nasprotniga zaderžanja. Cezar je bil pri-jazin, preljudin, moder, marliv; Everard pa neprijazin, nevljudin, samoglavin, raztresen. Večidel je njegova mali sama bila tega kriva. Ker je svojiga sina slepo sljubila, je spregledovala vse njegove pregrešite, ga je vselej zagovarjala, in ga nar raji imela; zadosti do je kako željo razodel, precej mu je bila izpolnjena, vsim njegovim termam in muham se je moglo zadovo-
— 93 —
lili; Cezaru je pa bila ona nar krivičniki in nar neus-milcniši mačeha; li zanj je imela gerde besede in li njega je znala terdo imeli; njemu se ni nikoli storilo, kar je poprosil; in ker je bil zavoljo prevzetnosti in ter-doserčnosli Everardove mej bralama večkral prepir, je zmi-ram mogel biti li Cezar vsega kriv. Dobri mladenič je vender vse poterpežlivo prenašal: kolikor je bil brat bolj silen in neperljudin, toliko bolj si je on perzadeval, ga s svojo prijaznostjo pridobili; kadar ga je mačeha kaj hudo odelala, se je pa potolažil, ko je oče po pravici vse razsojeval, in njega veliko rajši imel, kakor pa njego-viga brata.
Precej po očetovi smerti si mačeha perzadeva, oba brata ločili. Razdelijo blago, in Everard vzame, kar mu jo šlo, in gre s svojo materjo drugam prebivat. Znesel je pa njegov delež blizo 20,000 lir letnih perhodkov. Tode, kaj je vse to zapravlivimu in nespre-mišleninm človeku? Za malo let je nekaj z igro, nekaj z gostovanjem, nepotrebnim trošenjem in mnogo-verstnimi veselicami prihodke in glavnice ( kapitale) spravil, de ni na zadnje skoraj nič več imel. Desiravno pa je bil obožal, vender še ni obupal: imel je namreč stariga strica, po kterim je bogato dedšino upal.
Ta stric umerje tudi res ravno takrat, ko je bil on že vse zapravil, so v velike dolge zakopal, in tedaj bil v veči potrebi. Niso bili še zadnjih dolžnosti, ki so jih do rajnkiga imeli, spolnili, ko je že on s svojo materjo začel brata nadlegvati, d., bi dobil, kar se mu je zdelo, de mu po vsi pravici gre. Cezar jo dobro vedil, kako jo rajnki v svojim zadnjim sporočilu (testamentu) za Everarda poskerbe); vender pa se jo
— 94 —
delal, ko bi nič ne vedil, gnan tudi od nekiga občutleja blagoserčnosli: u Vi boste dobili „ pravi, “ še več. „ kakor vam gre; tode, za Božjo voljo! poterpite saj „ toliko, de se prej merliča pod zemljo spravi; to je
„ zdaj naju perva dolžnost. -----------u Meni ni treba „
odgovori ošabno Everard, u vašiga poduka, de zvem, „ kdaj in kaj mi je storiti: zdaj hočem imeti, kar mi „ gre, in scer brez vsiga odlašanja; sem teštament, in „ poglejmo, koliko meni gre! „ — Cezar mu reče na to še zmiram prijazno: “ Se ne spodobi še, do se čez „ to menimo; ako vam je mej lem česar treba, govo-„ rite, in jez vam bom dal, kolikor želite, tode ne „ prašajte zdaj po drugim. „ — “ Kaj pravite? kaj „ mi hočete dati ? „ odgovori na to Everard jezno; u zakaj bom jez na vas čakal, dokler dobim, kar mi „ gre, ali, kako se morete prederznili obderžati, do-„ kler se vam zdi, kar ni vaše? „ — u Jez nočem „ prav nič vašiga obderžati. „ — a Poglejmo tedaj „ teštament! „ — Zdaj se še ne spodobi; to ho-„ čemo drugikrat storiti; recite li, koliko za zdaj po-v trebujete. „ — Everard še bolj razkačen, zakaj tudi mati ga je podpihovala, začne brata gerdo zašpotavali, mu pravi, de jo ncoblesan, prevzelin, silen, ja celo hudobnež in goljuf; do mu skriva teštament, zato do ga mej tem ložej ogoljfa. Takrat se Cezar tudi nekaj, in scer po pravici, vgreje, ter pravi:	“ Ti ga hočeš
„ tedaj na vse viže? Naj bo, nehvaležnih, in glej žo „ zdaj svojo lastno sramoto! „ Teštament se odpre; Everard ga z veliko željo bere, kar pride do teh strašnih besedi: “Ker se je Everard, moj vnuk, s svojim „ slabim znderžanjem mojih dobrot popolnoma nevredniga
— 95 —
„ sloril, hočem, de naj bo Cezar, njegov brat, edini „ in vesoljni odvetnik (črb) celiga mojiga premoženja.,, Per teh besedah ostermila on in njegova mati. Ravno jima jo bilo skorej obnoreti od obupanja, kar ji dobro— serčni Cezar potolaži, ker reče: “ Že poprej sim rekel, de „ boste več dobili, kakor vam gre; jez se ne kesam, „ de sim to rekel, marveč to zdaj še poterdim. Prav „ z veseljem bom vse z vami delil: eno samo reč od „ vas želim, de mi jo storite, in ta je, do mi boste „ vi v resnici brat, vi pa mati. Za Božjo voljo! naj „ zgine enkrat razperlija, ki je mej nami, in začnimo „ vender enkrat v lepi spravi vkupej živeti! Kaj nam „ je naš dolgo terpeč razdir pernesel, sami vidite: vi „ ste vse zgubili, in jez moram s žalostjo viditi, do „ ste ločeni od mene. „ — Prevzetno serce Everar-da in njegovo matere je bilo spervič zlo pobito, potem pa ponižano in omajano. Oba ga priserčno objameta, in z veliko hvaležnostjo se vdata v to, kar jima je Cezar ponudil: Cezar pa se je še bolj veselil, ker je na zadnje vender zopet spravo vidil, po kteri je tako dolgo zdihoval. — Oj, kolikajn Everardov se najde mej bratmi, in kako težko so najde eniga samiga Cezara !
— 96 —
UEf. TijoIi»iig'.
( Kinez-ka povest.)
meslu Tamingu, klero je eno izmed po-glavitniših mest v Pekinškim okrožju, je prebival učen mož Tijekin. Ta je imel
sina, ki se je Tijohang klical, mladenča $&}■$'' dobre in bistre glave, pa dobriga in ple-menitiga serca. Poslal ga je v visoke šole v Peking, kjer se je Tijohang tako dobro obnesel, de je bil v kratkim mej učene može, ktere tam Sion—čaje imenujejo, perštet; dobil je tudi modro obleko, kakšinor Siou-caji nosijo. Ko je po dognanih šolah se na pot podal, do bi nazaj domii peršel, je mogel čez noč v neki vasi oslati; zakaj do Taminga jo imel od tam še celih šest ur hoda. Poprosi tedaj dobro ženo, ktero jo ravno srečal, de bi ga čez noč obranila, kar je ona tudi rada slorila, in ga, kakor je per Kinezih stara navada, prijazno in gostoljubno v svoji hiši sprejela. Ko se pa ž njo pogovarja, vidi, de je žalostna, de zdihuje, in tudi skrivaje kako solzo pretoči. To vidili, se mu smili, ter jo urno popraša, zakaj de žaluje? Ona mu odgovori zdihvaje: “ Oh, bojim se, de bo moja žalost še veči „ postala. Nepotolažliva otožnost mojiga sina, njegovo „ žalovanje in medlenje, ki ga zdaj obhaja, in kar se mu „ utegne, kakor se bojim, še hujšiga pergoditi, vse to „ me s žalostjo napolnuje. On se je zaljubil v neko ,, deklo iz Taminga, dekle zalo in pametno in lepiga „ zaderžanja; tudi ona je ravno tako njemu ljubezin ,, vračevala. Šel je tčdaj prašat njene stariše, de bi mu
— 97 —
„ jo dali za nevesto, dajo mu jo, in zaželjeni dan ženitvanja
„ je bil že blizo---bar, glej! pervi mestni mandarin, (*)
„ neusmileni luidobnež Takuaj, je ukazal svojim služabni-„ kam, de so to dekle neprevidama odpeljali, in zdaj se ne „ vd, kje de jo ima zaperto. Ko moj sin to žalostno novico „ zvd, leti hitro v Taming, in si vse perzadeva, de bi svojo „ ljubo nevesto zopet nazaj dobil, tode vse zastonj. „ To ga je tako silno pobilo, de je ves v žalost vtopljen, » in ne dela drugiga, kakor de stoka in zdihuje. Per-,, zadevala sim si, ga potolažiti, pa nič ni pomagalo ; „ njegova serčna rana se ne da zacelili. Huda merzlica j) se ga je lotila, ki ga že šest dni trese; zdaj po „ malim hira, in v kratkim, se bojim, oh! de ho dušo pustil, in de ne bom več simi imela. „ Tu obmolkne, in se na glas zjoka.
Mladi Tijohang, kteriga so njene besede omečile, ji zaupno reče: “Ne obupajte, vtolažite se! vaša ne-„ sreča ni še tako velika, de bi se vam ne dalo po-„ magati. Kje je vaš sin? mi perpustite, de ga obi-„ šem?,, Dobra žena ga pelja v slanico, kjer je njeni sin ležal. Tu zagleda na postelji mladenča zaliga, javalne dvajset let stariga. No obličji se mu je poznalo, de je bil mladenič posebne lepote, tode zdaj je bil medel in suh, yes žalostin in mertvaško bled. Motne, razjokane oči so se mu komej več gibale; malokdaj so se odpirale, ko de bi se svitlobe bale. Dolgo hlipanje, in vmes gorki zdihleji so mu persi perzdigvali, in žalostin glas se je včasih iz njegovih ust slišal, ko je na tihoma zdihoval: “ Oj, Zohepina! preljuba in predraga Zohepina! „
( ) Mandarini so imenujejo na Kinczkim ali Kitajskim uradniki.
— 98 —
Tijohang slopi k njemu, ga prime prijazno za roko, in mu reče: “Za Božjo voljo! ne obupajte, in ne ža-„ lujle tako; vaša ljubezniva nevesta ni še popolnoma „ zgubljena: svilli cesar, ki ga je Bog naši deželi dal, „ žarke svoje pravice na vse kraje enako razširja. Ali si „ niste še perzadeli, mu svoje nesreče tožili ? „ — “ Ob, „ kako ? „ odgovori mladi Zahikou, u kako je mogoče, „ de bi moj jok do njegoviga preslolja peršel, kamor je „ tako težko priti! „ — “ Prav tedaj, x'eče Tijohang, „ jez sam vam bom pot do njega odperl. Že večkrat „ sim bil per velkim mandarinu, on me pozna; do „ njega vas bom peljal, in on bo vas branil in vam „ vedil v vaši nesreči pomagati. „ — To novo upanje je žalostniga Zahikoula oživilo, de nenavadno vesel zavpije: “Bog daj, de se to res zgodi! zakaj če ne, „ jez gotovo poginem. „ — “ Ne, ne! — povzame Ti-„ johang — serčni bodite; jutre ob zori pohilim v „ Taming, de svoje stariše zopet obišem, ki jih že nekaj „ let nisim vidik Oni mi bodo prav radi dovolili, de „ se za tako pravično reč potegnem. Brez odloga grem „ potem zopet iz doma, in vas popeljem sabo, de vas „ v cesarjevo stolno mesto spremim. „
In v resnici, precej ob zori se blagoserčni Tijohang proti domu poda, zadovoljili, de je tako lepo per-ložnost našel, dobro delo usmilenja storili, in v zaupanju, de ga bodo slariši za ta velikoserčni sklep pohvalili. Ali, ko pride domii, in stopi v očetovo hišo, ostermi in se prestraši. Nekdaj je bila hiša zmiram polna ljudi, ki so v svojih opravilih per njegovim očetu sveta in pomoči iskali, in zdaj jo najde vso prazno. Pride v sobe: tu ne najde drugiga, kakor slariga služabnika,
— 99 —
kteriga po svojim očetu popraša, tode solzo so bile ves njegov odgovor. Ves nepokojin hiti k materi, de bi saj zvedil, kaj se je zgodilo; in poglej! tudi njo najde v solzah in v žalost vtopljeno. “ Jojmene!,, zavpije zdaj, ko jo objame, “tedaj mojiga očeta ni več?,, — Mati ga pertisne na svoje persi, in mu reče s posiljeno serčnostjo: “Še živijo tvoj oče, še, ljubi moj sin! todo „ v sramoti in revi. Terdoserčni Takunj je nekimu slar-„	čeku edino	hčer, ki jo	je imel, s silo vzel. Nesrečni
„	mož je	na	to peršel k	tvojimu očetu,	de bi po njem
„ svojo hčer nazaj dobil. Tvoj oče so se bili podslopili, ga „ krepko braniti in zagovarjati. Neusmileni mandarin „ pa so hudo na nje zjezi, jih reče zapreti, in zdaj „	stokajo	že	nekaj dni v	železji. „ —	“ Oh, ti vražni
„	človek!	„	zavpije Tijohang, “ nisim	si perčakoval
„ tako grozne hudobije; ali — no bo dolgo, ne, se „ več tako ošabno obnašal; trese naj se nad šibo, ki „ mu že nad glavo poje. „ — Per teh besedah se izterga iz maternih rok, in hiti naglo v ječo.
Tu zadobi privoljenje noter iti, in najde častilli-viga slarčika, kteri je v globokim stolpu, na vlažnih tleh v težkim železu ležal, kamor jo li malo svitlobe od zgorej dol perhajalo; on je na svojim obrazu notraj-ni mir krepostne duše kazal, ktero res nesreče tlačijo, ali ne pobijejo. Kadar ga mladi Tijohang zagleda, zavpije na glas in objame očeta. On pa mu mirno reče: “ Oj sin! ti vidiš zdaj nad mano izgled po nedolžnim „ lerpeeiga. To de krepost je tudi v teh strašnih o-„ kolišinah sladka tolažba. V temi te grozne ječe sim „ jez bolj zadovoljili, kakor pa je krivični trinog, kte-» ri me preganja, v svojih svitlih sobah. Hotel sim
— 100 —
„ zagovarjati in branili nedolžnost in ubožtvo, od silnih „ zatirano in preganjano : ce l>om mogel zavoljo tega tudi „ umreti, mo bo vender vselej misel tolažila, de sim „ kaj dobri ga storil. „
u Oh! ta hudobnež je vredin tavžentkrat umreti „ vpije Tijohang jezno; “la roka, ja prav la roka se bo „ nad njim maševala. „ — “ Ne, sin moj! varuj se, „ de ne ponečastiš sebe in svojiga očeta s kakim „ nespremišljenim djanjem. Ne dvomi, moja nedolžnost „ bo peršla enkrat na dan. Bog je pravičen!,,—“Naj „ bo tedaj „ odgovori Tijohang, “ tode moja dolžnost ,, je zdaj, de očito storim vašo nedolžnost in poštenost. „ Bog, ki je pravičen, mi bo gotovo pomagal. Povejte ,, mi, kje stanuje nesrečni starček, kteriga ste branili?,, Mu razodene per ti perložnosti svojo misel in svoj sklep, kteriga je že za Zahikouta storil. Oče ga priserčno objame, poljubi, ter reče : “ Zdaj spoznam, de si moj sin: „ pojdi srečno; Bog ti bo gotovo milostivo pomagal, „ ker si tako usmilen.„
Urno in poln zaupanja biti mladi Tijohang k sta-rimu očetu, kterimu jo bila hči s silo vzeta, ga zdrami iz njegove žalosti, in ga napravi, de naj gre ž njim v Peking. Na to gre svojo mater potolažit, in še tisti večer se poda na pot, in pride s starčikam v Zahikoutovo hišo. Drugi dan zgodaj se podajo vsi trije na pot, in v malo dneh pridejo v Peking. Razumni in nevlrudlivi mladenič si perzadeva, kar more, de kmalo perpušenje dobi, s svojima tovaršema pred velkiga mandarina priti. Ko stopi pred mandarina, popisuje s vso silo svoje zgovornosti, mile stoke in zdihovanje nesrečno odpeljane Zohcpine, nevtažlivo žalost stariga očeta
—101 —
in obupniga ženina; kadar začne pa popisovali revo, v ktero je njegov lastni oče pahnen, zalo, ker se je za tako pravično reč potegnil, jo govoril s tako gorečnostjo, s tako perserčnostjo in silo, de si sam velki mandarin in mogel solz vdcržati.
Zatorej je on zdajci vse to cesarju na znanje dal. Cesar se zavzame nad Takuajevo hudobnostjo; in ker ga je ganila Tijckinova nesreča, ter mu serce o-majala njegova in njegoviga sina velikodušnost, da povelje, de naj se hudobnimu mandarinu vse časti in službe odvzamejo, in de naj so ga s zaničvanjem y nar groznejši in nar divjiši Tartarske kraje zapodi. Tijekin naj njegovo službo prevzame, klere se je hudobnež tako nevredniga storil, in mladi Tijohang naj se v Pekingu obderži in odgoji za visoke cesarske službe.
Verli mladenič je z veseljem sam te povelja v Taming nesel: potegne iz temne ječe svojiga krepost-niga očeta, in ga do nar veči časti v tisti deželi povzdigne ; ter z radostjo perpelja sam s svojo roko starimu očetu ljubo hčer, in kopernečimu ženinu drago nevesto.
Potem se jo vernil v Peking, je stopal od stopnje do stopnje do nar višjih služeb, in je sčasoma čast velkiga mandarina dosegel, v kteri službi je bil izgled modrih ministrov, de so ga vsi po celini cesarstvu sploh častili in ljubili.
—102—
IV« Dragotinstva vkradciie
pervi povesti perviga dela (*) smo povedali eno tistih dobrotnih djanj, ktere jo znal ^.cesar Jožef II. tako umetno in tako lepo izpeljati, de je zadobila vsaka njegova do-?£^S*#^brota po tem takim višji ceno, in de jo je zamogel človek še bolj v živo občutiti. Ali kakor je znal umetno svoje dobrote deliti, ravno tako je vedil tudi pokazati svojo bistroumnost in rodovitnost svoje domišlivosti v iznajdenju nar boljših in nar perpravni-šili sredstev, resnico spoznati, in pravico storili, komur je šla, kadar je let6 od njega terjala pravičnost.
Tako je bil na Dunaji mlad žlahtnik, kteri je veči del svojiga premoženja z igro zapravil; peršel je tako v stiske, v ktere ta gerda navada nespremišlene ljudi pogostoma perpravi, če se ji vdajo. Dnara že več imel ni, in torej ni bil več v stanu poželenju igre zadostiti, kteri je bil ves vdan; igro popolnoma popustiti tudi ni hotel, ker ga je še zmiram lažlivo upanje k nji vleklo, de bo saj enkrat zopet nazaj dobil, kar je zaigral; začne torej sam per sebi premišljevati, kako bi kaj dnara dobil, de bi zopet svojo srečo poskušal. Vedil je dobro, de na pošteno vižo mu ni mogoče dnara dobiti, in de ne najde več človeka tako neprevidniga, kteri bi mu hotel kaj posoditi. Drugiga sredstva ne najde, kakor zvijačo in goljlijo. Ko pa na zvijačo in goljfijo misli, se mu zbudijo neki občullcji poštenosti, kot mali ostanj-ki skerbniga podučevanja iz otročjih let; ali ti ostanj-
—103-
ki so preslabi per listih, čez klere je strast že oblast zadobila, in per tistih, kterih serce je že sprideno. Znclrajni boj mej poštenjem od ene strani, ki ga je vderževalo, in mej strastjo, ki ga je k grehu naganjala, od druge strani, je bil kratek; in takrat je po njegovi nesreči strast premagala.
Ko je tedaj enkrat ravno premišljeval, kaj mu je početi, de bi kteriga ogolil, in mu nobena druga zvijača na misel ne pride, ki bi mu utegnila kaj vreči: se spomni na dragotinstvarja, od kteriga je bil malo let poprej dragih kamnov nakupil, de jih je svoji nevesti podaril. Poznal ga je, de je mož perprost in dobriga serca, zato se mu je zdelo, de bo nar ložej njega ogoljfal. Gre tedaj k njemu, ga poprosi, de naj mu pokaže, kar ima nar dražjih demantov in rubinov in drugih dragotinstev, on ogleduje zdaj te, zdaj ime, poprašuje, koliko veljajo te ali une, se dolgo ž njim pogovarja čez razne šege, in kako se jih nar lepši vkup spravi in zveže, in kadar mu jih dragolinstvar po njegovi volji in po njegovih besedah v red nastavi, mu naposled reče :	“ Ta—
„ ko pa, se mi zdi, bodo mogli dopasti moji ženi, ker „ jih ji hočem v dar pernesti. V koliko dneh bi mi „ jih vi zamogli snažno očistili in zvezati? Za-„ kaj jez jih mislim ji pernesti, kadar si jih bo nar „ manj dočakovaln, in ji tako nenadjano veselje storili.,, — “ Kamnov jo veliko u odgovori dragolinstvar u in delo „ bo dolgo in silno. Si bom perzadeval, kar jo mo-„ goče, podvizati; tode jez vam ne morem obljubiti, „ de bi ga pred dvema mescama mogel dokončati. „ ~u O jojmene! „ zavpije žlahtnih, “ to je preveč, » jez ne morem tako dolgo čakati. In pa, jez vidim
—104—
„	ludi, de so	večkrat ženske tako čudne in samoglav-
„	ne, de jim	ravno to ne vstreže,	kar nam	možem
„ dopadc. Mislim tedaj, de bo boljši, če ji nesem brez „ odloga te dragotinslva pokazal, in če ji ta dar tako „	storim, de	si sama izbere, karkoli	jo nar bolj	po nje
„	misli in ji	bolj dopade. Pojdite z	mano.... „	— Ko
to izgovori, vzame drage kamne, in gre z dragotin-stvarjem na svoj dom. Ali dobro je znal tak čas izvolili, ko je vodil, de žene doma ni. Zdaj pravi, kako mu je žal, de je ni doma dobil, ter reče : “ Pustile „ per meni tukej to drage kamne; kadar pride domii, „ jih ji bom pokazal, in jutro vam bom vodil dati od-„ govor: todc vam že zdaj za naprej perporočim, de „ se potlej urno in marlivo tega dela lotile. „
Dragolinstvar jo menil, de je ta mladenič še tako bogat in dober plačevavic, kakor nekdaj, ker ni nič vodil, de je tako hud igravic, in de je že vse zapravil; zato se ni bal goljfije, se nanj lepo zanese, in so domu verne.
Hudobni mladenič pa se je čez mero veselil, de se je to zgodilo. Pijanima od radosti mu ni bilo še skorej zadosti, de je eniga samiga ogoljufal, temuč začne premišljevali, kako bi s tem, kar je s zvijačo v roko dobil, tudi svojo ženo za nos vodil, in njenimu vednimu tožvanju konec storil zavoljo žlahtnih kamnov, ktere ji je bil skrivši vzel, in kakor vse drugo zaigral. Ko tedaj ona domii pride, ji gre naproti, ji pokaže to dragotinslva, in pravi: “ Zdaj mi pa ne boš več ne-„ preslano regljala in tožvala zavoljo biserov; poglej! de „ ti jih še lepši povernem. Jez sim vedil, de mi ne mo-„ re bili sreča vedno sovražna. En srečin trenulik mi

—105—
je obilno vse povernil, kar sim skozi več let sem „ zaigral, in ker te silno ljubim, se tudi spodobi, de „ nar poprej tebi z obilno obrestjo vernem, kar sim „ ti bil vzel. Izberi si zdaj iz teh žlahtnih kamnov ti-„ sle, ki so bolj po tvoji misli: jutre bom ukazal jih „ tako vkup spraviti, kakor boš sama kotla. Zakleni „ jih mej lem na tak kraj, kjer ne more nobedin do „ njih priti, in ne povej nobenimu nič od njih, ako jih „ želiš nositi, zakaj jez nočem, de bi kdo zanje vedil, „ prejdin jih na se deneš. „ — Žena, tega prav vesela, mu obljubi vse čislo zamolčati, in jih zapre s ključem v nar skrivniši in nar varniši kraj. On pa se ji je skrivši posmehaval, in semtertje po mestu hodil skrivaje po-praševat, kje bi jih zamogel za denar zamenjati, pa tako, de bi se ne izvedla njegova goljfija.
Ko sc noč perbliža, je začelo dragotinstvarja sker-beli, ko je sam per sebi premišljeval svoje preveliko zaupanje in premalo previdnost, de je v rokah mladen-ča pustil dragotinstva tolike vrednosti. Ko je pa na dalje pomišljeval, de je žlahtnik in plemenito odgojen, tedaj de ne bo gotovo ničesar storil, kar bi bilo njemu in njegovimu rodu v nečast; in ker je menil, de je še zmiram tako premožen, kakor je bil nekdaj, tedaj do ni v nobeni potrebi, in tudi ne v skušnjavi si kaj ljudskiga perlastiti: seje nekoliko vtolažil, je pa ven-der sam per sebi sklenil, de hoče biti drugikrat bolj previdin, in si ne več takih skerbi napraviti.
Drugi dan, ko vstane, se tudi njegove skerbi v-novič obudijo. Ves nepokojin tedaj sklene iti sam v hišo k žlahtniku po odgovor, in drage kamne brez vsi-ga odloga nazaj pernesti. Kadar stopi v hišo, mu pravijo.
—106—
de so gospod še v postelji, in de naj pride bolj pozno, ako želi ž njim govorili. Ali dragotinstvar, ki se ni hotel brez dražili kamnov donni verniti, odgovori, de nima ravno nobeniga silniga opravila, de bo tedaj čakal, dokler gospod iz postelje vstanejo. Ko žlahtnili vidi, de mož res čaka, in de se ga ne more po nobeni ceni	znebiti,	ali	se mu ogniti, si	da serčnost,
ga pred se	pustiti.	In	ker je s zvijačo	zedinil tudi
prederznost in nesramežlivost, gre v postransko slanico, kjer bi ga nobedin ne slišal, mu reče noter priti, in ga mirno popraša, kaj de hoče? kakor de hi mu bil celo neznan	človek,	in	kakor de bi ne bil imel nikoli
nič ž njim opravili.	u Mislil sim si, de je	moja dolž-
„ nost, odgovori dragotinstvar, k vam pohiteti, zato de „ zvem, kaj mi boste zavoljo tistih drngolinstev uka-„ zali, ki sle jih včeraj per meni naročili, in zalo, do „ tako tudi vam skerb prevzamem, mi odgovor poslali.,, — “ Dragolinslva ! „ odgovori žlahtnik resnobno, in kakor de bi se čudil: “ od kakošnih dragolinstev mi go-„ vorite ? „ — Kaj ? od kakošnih dragolinstev ? ali ni-„ ste bili vi včeraj per meni? ali mi niste vi ukazali, „ vam nar dražji žlahtne kamne pokazati, in jih v raz-„ ne podobo vkup spravljali? in tako v red poslav-„ Ijene drage kamne ali niste semkej pernesli, de bi vi-„ dili, ktere si bo vaša žena zbrala ? zakaj rekli ste, „ de jih ji hočete podariti. Ko je nisle doma dobili, „ ali mi niste rekli, de naj jih tukej pustim, de jih ji „ boste pokazali, kadar domu pride, in de lo jutro mi jih „ boste nazaj pernesli, in povedali, kaj si je ona zbrala, „ in kako de jih imam vdelati, zalo de bo zadovolj-„ na? „ — u Jez ne vem nič ne od dragotinslev,
-107—
w ne od raznih podob, no od vsiga tega, kar mi tu-« kej čenčate „ odgovori žlalilnik nepreslrašen ravno tako resnobno, in kakor de bi se čudil; “ vi, ali me-„ ne za kleriga drugiga dcržite, ali pa so vam še „ sanja. „ — Ko sliši dragotinstvar to govorjenje, sito— rej obupa: verze se pred njim na kolena, ga prosi s solznimi očmi za Božjo voljo, in za vse, kar mu je nar svetejši in nar dražji, de naj so ga usmili; pravi, de, če mu teh dragolinslev ne verne, je on popolnoma raz-djan;de on, njegova žena in njegovi otročiči bodo tedaj mogli od lakote poginiti; mu postavi pred oči dolžnosti sleherni-ga človeka, in pravi, de mora posebno žlahtnik še bolj skerbeti, de si ohrani poštenost in čast; ga prosi, de naj tako slabo ne verne zaupanja, ktcroje bil on vanj postavil: mu žuga na zadnje tudi s ostro sodbo Božjo, ker je pred Bogam vse očito, in ker on hudobne ostro kaznuje. Tode žlahtnik se vsemu temu li posmehuje, vse to vzame za šalo in prazne besede, ter mu reče, ali de se moli, ali de se mu sanja, ali pa, de je pijan, in de ni pcr pravi pameti; in zmiram stanovitno taji, de on in imel nikoli od njega ne žlahtnih kamnov, ne ničesar druziga. Na zadnje, ko začne dragotinstvar v svojim obupu vpiti in na ves glas kričati, se tudi on razjezi, zažene krik, ga zašpotuje, mu pravi sitin noric, pijan hudobnež, in ga reče po stopnicah dolj po sili spraviti in iz svoje hiše zapoditi.
Ubogi mož ni imel ne prič ne pisma, de bi za— mogel svojo pravično reč skazati; zatorej je dobro ve— dil, de je zastonj ga pred pravico tožili. Ker je tedaj menil, de je vse zgubljeno, je skorej obnorel, zakaj tako silno ga je ta zguba bolela, in laka nejevolja se
>4
—108—
ga je lolila zavoljo te krivice. Kar se še o pravim času spomni, de se lahko cesarju pertoži, in pravdo svojo njemu izroči, do naj on sodi in pomaga. “ On „ je kaj moder mož „ je sam per sebi djal, “ in bo „ vedil dobro razločiti, kdo naju dveh resnico govori; „ on je kaj pravičen, zato se znam zanesti, de mi bo „ pravico storil. „
Gre tedaj in prosi za pervoljenje pred cesarja priti, kar je tudi kmalo dobil; zakaj blago serce tega cesarja je bilo vsaki čas perpravljeno, tožbe svojih podložnikov poslušati, in jim v potrebah dobrollivo pomagali. Ko jo pred cesarjem, mu na tanjko vse povč, kar se mu je pripetilo, in perseže de je res, kar pravi.
Cesar jo iz solz in žalosti pošleniga moža bolj kakor iz njegovih besed in perseg spoznal, de mora biti res to, kar mu pravi ; mu reče tedaj odstopiti, in pošlje precej po žlahtnika s poveljem, de naj ga koj k njemu perpeljajo, naj ga že kjerkoli dobijo. Žlahtnih se prestraši čez to neperčakano povelje, in strah in trepet ga vsiga prepade; tode kmalo se zopet zbrihta, in gre v zaupanju, de mu dragotinstvar ne more nič skazati, neprestrašen pred cesarja, kjer prederzno vso Vlaji, kar se mu je oponašalo.
Ko vidi cesar, de vedno li taji, je že hotel ukazati, de naj se cela njegova hiša čisto preiše. Pa mu pride na misel, de bi znale dragotinstva kje drugdč bili, ali pa tako dobro skrile, de bi se jih težko naglo. De bi torej ložej in poprej resnico izvedil, si zmisli zvijačo, ktera je tudi srečno vse odkrila. Mislil si je namreč, de mora tudi žena kaj vediti od teh žlahtnih
—109—
kamnov, zalegavoljo ukaže žlahlniku, de naj se vsede, in ji precej tole pismico pošlje: u Ako vam je moje „ življenje ljubo, dajte temu, ki vam to pismice per-„ nese, per ti priči žlahtne kamne, že veste, ktere. “ Per tem povelju žlahtnih obledi, vsa serčnost ga popusti, pade pred cesarja na kolena, in trepetaje spozna svojo hudobijo. Dragolinslvar je zdaj ko vnovič oživel, ker je po bistroumnosti svojiga cesarja srečno zopet nazaj dobil, kar je s svojim prevelikim zaupanjem in s svojo dobroserčnosljo bil zgubil; pa tudi hudobni žlahtnih ni ušel zasluženi štrafi, desiravno je bil na zadnje pcrsiljen svojo hudobijo obstati.
V. Krivica popravljena.
godi se lahko, de tisti, kteri čez druge gospodujejo, so ali iz kriviga natolcevanja, ali zavoljo lažnivih tožeb, ali zavoljo silne strasti krivični proti svojim podložnikam, in Ijih brez vzroka šlrafajo. Kadar se podložniku kaj takiga pergodi, mora pametno svojo nevoljo krotili, ktero iz konca krivična obsodba v njem obudi, ni namesti se spuntali ali pa čez to nezmerno tožiti, poterpežlivo čakati perložnosti, v kteri mu bo mogoče svojo nedolžnost skazati; ali pa, de čas sam odkrije njegovo nedolžnost, ki po navadi na zadnje vselej resnico na dan potegne. Oblastnik pa, kadar se mu perva jeza ohladi, ktera ga je storila prenaglo sodbo izreči, mora perpustili, de so zamere vsak lahko opravičiti in svojo nedolžnost skazati; in kadar spozna nedolžnost tisliga,
—110—
kteriga je prej kri\iga mislil, mora za svojo dolžnost deržali, storjeno sodbo preklicati in krivico popraviti. Prav lep izgled tega sta nam dala, ni dolgo od tega, dva tistih mož, ktere mi v svoji prevzetnosti za manj deržimo, kot smo mi, in jih po navadi kot sirove, neizobražene ljudi zaničujemo, zato, ker imajo vse druge šege in navade kakor mi, in jih podnebje močno od nas loči.
Ajder-AIi, (*) kleri je zadnje leta v Indii En-glezam na bregu, kterimu se Koromandel pravi, dajal dolgo in veliko opravili, je bil s Francozmi v zvezi in njih prijatel še od tistiga časa, ko se je bila v 1755 letu mej tema vedno si nasprotnima narodama huda vojska vnela, klera je ravno tako, kakor ta poslednja, ne li v Evropi, ampak tudi v Afriki, Azii in Ameriki povsod pogor in merjenje razprostirala. Englezi so obsedli Pondichery, poglavitno in nar imenitniši mesto, ki so ga Francozi v teh krajih imeli. Kadar je Ajder—Ali to zvedil, je pod veliteljstvam Mortum-Saeba nekaj vojšakov tjekaj poslal Francozam pomagat, de bi Englezi si mesta ne osvojili; desiravno so njega samiga tudi s silo napadali v njegovi deželi Bengaloru, Kaner, njegov nar hujši sovražnik, in Marati, neki vojaški narod. Mortum jo bil zlo izkušen vojvoda; desiravno so sovražniki vedno čuli, je on vender vedil spravili v mesto toliko ljudi, orožja in hrane, de se je z njegovo pomočjo moglo silnim napadam Englezov dolgo časa staviti , zakaj scer bi se bilo precej iz konca zavoljo
(*) Tako ea imenuje popisvavic njegovimi, livljenja; acer se po navadi imenuje Hider-AH.
—111—
pomanjkanja potrebne hrambo moglo v malo dneh vdali. Ker so bili pa Englezi veliko močnejši, je bilo vsako branenje in vsaka pomoč zastonj, in mesto se je En-glezam vdalo.
Ajder-Ali zve to nevgodno novico ravno ob času, ko je bil v kervavim boju pobil Kanerja in Marate, in jih popolnoma premagal. To ga je bilo prevzelo, in za-tegavoljo je menil, de njegova vojska s tem preveč na časti zgubi, ako ni na vse strani enako zmagavska; in ker si je mislil, de je Mortum tega kriv, de ni pomoč obsedenimi! mestu poslana nič zdala, se je nad njim silno razserdil. Kadar je tedaj nazaj peršel, mu ni kar per-pustil se zgovarjati, lemiič ga hudo zmerja, ga iz službo zverže, mu vse časti odvzame, in porine tako zaničva-niga in ponižaniga v število ljudi nar nižjiga slami. '
To žalostno ponižanje ni Morluma nič kaj pobilo, saj mu je njegova vest pričala, de je nedolžin, ker mu ni ničesar očitala; zato se pa tudi ni ne zoperstavil, ne položil, temuč se je nezasluženi kazni molče pod-vergel.
Močno pa je bilo žal vojšakam, kteri so se pod njim bojevali, in ga ljubili zavoljo njegove kreposti, in spoštovali zavoljo njegove serčnosti, kadar so vidili, de se tako slabo poplača zasluženja takiga moža. Mej temi so bili neki Francozi; kadar so vidili, de se je kraljeva perva jeza enmalo ohladila, so mu začeli praviti, de je Mortum Vse storil, kar je bilo izkušenimu in zvestimu velitelju storiti; de se je mesto li z njegovo pomočjo zamoglo tako dolgo sovražniku zoperstavili: do mu gre torej za to, kar je za obranjenje mesta storil, li plačilo in čast, ne pa nečast in šlrafa.
—112—
Ajder-Ali je bil res nagel in hud v pervi jezi, pa je bil tudi pravičen in blagoserčin, kadar se mu jo jeza polegla, in razum zopet v njem gospodvati začel. Zato je poklical k sebi vse višji oficirje, kteri so bili z Mortumam v tistim boju, in je hotel od vsakiga posebej slišati, kaj se je tam celi čas godilo, kako si jo vojvoda kaj perzadeval, kaj in kako je zapovedaval, kako je svoje namene izpeljeval, kaj je počenjal, kako je vojšake vodil in s kakošnim uspeham, in kakošni zaderžki so mu bili na poti v večih in bolj častivnih predvzetjah. Vse, karkoli je v tem izpraševanju zvedil, je očitno kazalo, de Mortum ni kriv, marveč de je celo njegovo zaderžanje vse hvale vredno. Žal mu je bilo tedaj, de ga je tako krivično in naglo obsodil, in precej sklene to popraviti; in ker je bila nečast njemu storjena očitna, je hotel, de ima biti tudi povračilo očitno.
Da tedaj povelje, de naj se precej, kar je li mogoče krasno in veličastno napravi vse, kar se mu po navadi perpravlja, kadar se on sam o praznikih očitno pred ljudstvam perkaže, ter se ne samo s svojimi služabniki, ampak z vsemi svojimi dvorniki in z vsemi tistimi, s kterimi se jo ravno kar posvetoval, proti Mor-tumovi hiši vzdigne.
Mortum, kteri ni nič od vsega tega vedil, kterimu je osoda res odvzela blišobo in visokost častnih služeb, ne pa kreposti in notrdjniga mirti; se je takrat ravno mirno sprehajal, v priprosti in pohlevni obleki v svojim verlu, in za krajčas nekaj berbal okoli cvetlic in želiš, ki so tam rasle.
Ajder-Ali ga zagleda dol iz svojiga veličastniga slona, na kterim je sedel, reče precej vsim, ki so ž
-113—
njim bili, se vstaviti, on sam slopi dol iz slona in Uiti Morlumu naproti, se ga oklene okoli vratu, in pravi: “ Sram me mora Uiti, de sim tvoji kreposti tako krivico „ storil: todo veselim se, de sim vender kmalo ljudi „ našel, kteri so mi iz zmote pomagali, in de ti za-„ morem zdaj vse še poverniti. Vem, de je bilo tvoje „ vedenje ravno tako Uvale vredno, kakor sim jez menil, „ de je vredno graje. Sprejmi tedaj zdaj zopet vso „ čast, ktera ti gre, ter prosi od mene, kot moj pri— „ jalel in ljubljenic, prosto vse, karkoli želiš. „ —• “ \ „ moji nesreči „ odgovori Mortum s ponižnostjo „ — “ me je samo to bolelo, de sim tako blago serce zgubil, „ kakor je vaše: zdaj pa, ker mi ga vi, o kralji mi-„ loslivo nazaj dale, kakšino drugo srečo si morem „ še po verbu želeli?
Ajder-Ali ga vnovič objame, ga stori s častjo na svojiga slona posesti, on sam pa jezdari pred njim na konju, in ga tako med vednim vriskanjem ljudstva, ktero je s zahvalo spoznalo zasluženo čast Mortuma in velikodušno djanje kralja, in z vsem veličastvam slovesno v svoje kraljevo stanovanje nazaj perpclja; ondi ga je v poprejšne službe nazaj postavil, ga tudi do višjih časti povzdignil, in ga je potem, dokler je živel, mej vsemi, ki so bili na dvoru, nar bolj spoštoval ino nar raji imel, in je tako dal vsim lep izgled, kako se mora storjene krivice velikodušno popraviti, kadar so jih spozna.
—-114 —
VI. Orcngoskt grof ali odgojcnjc.
ar nevarniši čas, kleri večkrat tudi čez celo življenje razsodi, je za mladiga žlahtnika takrat, kadar iz šol slopi, in nobenima več oa podložen, začenja biti sam svoj. Brez vsiga opravila, kakor vidimo, de se per takih mladenčih večidel godi, ne dela druziga kot pohajati. Ako se nameri, kar se tudi prav lahko zgodi, de pride v družbo drugih mladenčev, ktcri so ravno laki pohajači, kakor on, ali de so zraven tega tudi hudobni: zgubi v kratkim ves sad tudi nar pametnišiga in nar bolj skerb-niga odgojenja, pozabi vse dobre nauke in opominje-vanja svojih učiteljev; in ker se da zapeljali od sladkih besedi tistih, s kterimi se peča, ker ga v razuzdanim življenji polerdijo zapeljivi izgledi tovaršev, pogosloma tudi iz same tožlivosli, ker ne ve, kaj bi počel, se polagoma vda vsim hudobijam.
Ravno tak je bil mladi grof Orengoski, kadar je iz šol domii peršel. Bil je on edini sin silno bogaliga očeta, in sam sebi prepušen; ker torej ni še zapeliviga sveta poznal, ker ni nikogar imel, de bi ga bil modro vižal, kako je treba med ljudmi in z ljudmi živeli, in se vsih nevarnosti ogibali, je zašel kmalo v družbo malovrednih tovaršev, in se tudi v kratkim navadil, tako nemarno živeti, kakor oni. Popolnoma brez opravil in brez dela si je perzadeval zdaj s tem, sdaj z unim kratke čase vživali in je po cele dni ž njimi v nepotrebnih rečeh, s pohajanjem in z igranjem zapravljal. Za tako življenje se vč de mu ni moglo biti zadosti, kor mu je oče vsaki mesic dnara dajal. Tode njegovi
—115 —
tovarši, in tisti, ki so njegovo zapravljanje v svoj lastni prid obračali, so mu kmalo najdli oderlnike, de so mu s krivičnimi pogoji in proti lažnivim pismam vse dajali, kar je prašal, de je li po deset od sto plačeval. Po tem takim se je kmalo čez mero v dolge zakopal, kleri bi mu velik del očetoviga premoženja snčli, ako bi mu bil oče v tistim času umeri. Oče njegov ni mej tem prav nič od vsiga tega vedil, temuč je menil, de se vse prav tako godi, kakor si je želel, posebno ker mu je bil sin na videz vedno pokorin in podložili, kar je pa delal, zato de je očeta še bolj v tej zmoti po-terdil. Velika zguba v igri, ktera je očetu do ušes peršla, mu je še li oči odperla, do je sklenil na tanj-ko za vse popraševati in pozvediti, kaj je njegov sin dolibdob vse storil; ali tu se je vslrašil viditi prepad, v kleriga se je bil njegov sin pogreznil.
Kadar vse to zvč, ga tolikajn veči žalost in nejevolja obide, kolikor manj si je bil od svojiga sina kaj taciga perčakoval; zato je bila njegova perva misel, ktera ga je v li jezi sprehajala, sina per ti priči iz dčma zapoditi, in v grad ga zapreti, kjer naj pokoro dela za svoje malovredno zaderžanje. Tode ko se mu perva huda jeza poleže, in ko začne bolj mirno in razumno to reč premišljevati, spozna, de ga s tem za-moro res štrafati, ne pa poboljšati, de kazin bi mu ne izkoreninila iz serca greha in slabih navad, temuč de bi ga še bolj razkačila proti temu, kteri ga štrafa. Nekaj jo pa tudi poznal, de je tega veliko tudi sam kriv, zato ker ga je tako nespremišleno samiga, brez varha in brez vsiga dela pustil, in ga tako skoraj per-moral, de se jo spačeniga in razuzdaniga življenja lotil.
i5
— 116 —
On sklene tedaj za zdaj še vse z lepim poravnati; zalo pokliče k sebi sina, kteri si je pa ves plašen in bled komaj upal predanj priti, ker jo dobro čutil, kaj si je zaslužil, in mu takole govori: u Sramota in plašnost, „ ktero zdaj pred mano slojč kažeš, mi zadosti pričate, „ do sam dobro spoznaš, kako plačilo si s svojim do-„ zdajnim neporednim vedenjem si zaslužil. Kriv si, in nisi „ več vredin, de te jez še po očetovsko ljubim; vender „ pa ne morem še pozabiti, de sim tvoj oče. Ljubezin, „ klere več ne zaslužiš, ki je pa nočem še tebi odte-„ gniti, stori, de ti za zdaj perzanesem. Tvoje prihodno „ zaderžanje bo razsodilo, ali te imam še za svojiga „ sina spoznali in ljubiti, ali pa za vselej te od sebe „ spoditi, in z vsim mojim prekletstvam obložiti. Todo „ mej tem se mora vender vse poravnati, kar si napčniga „ storil. Vem, de imaš povsod silno velike dolge; in „ desiravno bi mogel jez vso njih strašno težo tebi „ prepustiti, vender nočem še, de bi moj sin per „ drugih bil za dolžnika zapisan, ker sim si jez vselej perzadeval, vsakimu hitro plačati, kar mu je šlo. Raz-„ odeni mi tedaj vse, komu si dolžan, koliko in kako. „ Šuma ali število naj te ne plaši, zakaj jez sim že „ na vse perpravljen, in hočem, de mi suj lukej po-„ verneš mojo dobrotlivost in ljubezin z odkritoserčnosljo. „ In ako bi mi ti tudi hotel kaj zamolčati, bom že „ sčasoma tudi to zvedil, in s tem bi bil ti pred mo-„ jimi očmi li lažnivec, in bi popolnoma in za vselej „ tisto ljubezin zgubil, ktero ti hočem zdaj še zmiram „ ohraniti. „
Te besede, klere so od očetove ljubezni do njega in od njegove pravične nejevolje pričale, so mladenčevo
—117—
serce v živo zadele in njegovo vest zbudile; sram ga je bilo, in ves je v obraz zagorel, kadar je slisal, de mora očetu vse nasledke svojih preteklih pregreškov razodeti. Vender vidi, do mu je treba in de mora biti odkritoserčin, zato mu je vse čisto povedal in ni nič zamolčal.
Kadar oče vse to zve, mu reče resnobno: “ Tvoji “ dolgovi bodo plačani „ in nič druziga ne perstavi, temuč mu reče odstopiti, zato ker je vidil, de se zares kesa, do ga je sram, in de je že tako zadosti vžalen.
Potem pokliče vsakiga njegovih posojevavcov posebej, in se ž njimi pogodi čez to, kar že sama pamet da, de se mora od takih dolgov odtergati. Kadar je bilo to storjeno, reče postaviti sred musovža dve veliki mizi, in našteje na eno v srebru toliko tolarjev, kolikor jih je bilo vsakimu posojevavcu plačati, na drugo pa ravno tako tist iznesik, ki se je bil ž njimi pogodil, de se ima od celiga dolga odtergati.
Na to pokliče vse posojevavce ob enim vkupej, stori priti tudi sinu, in reče pred njegovimi očmi vsakimu odšteti, kar mu jo šlo; in odpravivši jih tako eniga za drugim, kadar sam ž njim ostane, mu reče z milim gl a sam in ljubeznivo: “ Ako bi ti popred vedil, „ kaj te bodo stale tvoje norčije, menim, de bi se bil ,, tudi pamelniši zaderžal. Zdaj si sam s svojimi očmi „ vidil; vtisni si to dobro v pamet. Ves tisti dnar, ki „ ga še vidiš na uni mizi tamle, kar ga je, so hotli „ hudobni ljudje, s kterimi si se pečal, iz tebe spra-„ viti, zakaj toliko iznese ves dolg, ki si ga proti „ njim imel Jez sim ti ga znal perhranili, in po moji „ smerti ga dobiš. Tode to je edini delež, kleriga si
-118 —
„ zamoreš od mene perčakati, ako si z drugačnim za-„ deržanjem ne boš znal kaj več zaslužiti. Ako bom „ tedaj vidil, de se ne poboljšaš, nočem, de to, kar „ so mi moje skerbi in moja marlivost perdobile, ni-„ čemarin zapravlivec malovredno potrati, temuč bom „ veliko bolje storil, če bom svoje premoženje takim „ zapustil, kteri so ga bolj vredni, kot ti, in ga znajo „ pametniši rabili. Mej lem te hočem poskusiti, de bom „ vidil, kaj si zamorem od tebe nadjati. Za dve Ičti ti „ hočem en del svojiga premoženja v roke dati, de ga „ boš ti oskerboval. Kakor bom vidil, de boš to pre-„ moženje gleštal, in de se boš mej tem zaderžal, tako „ bom tudi jez se vedil v prihodnje proti tebi zaderžati. „
Ko je mladi grof vidil silno veliko število dnarjev, kteriga je on zapravil, in ki ni nikoli bil pomislil, de ga more toliko biti, ker je bil še malo izkušen, ter ni do tistikrat vedil, kolikajn se mora v resnici doli šteti, kar se tako lahko z besedo obljubi: takrat tako ostermi, de ostane kakor kamen, tako de ni vedil ne kam bi oči obernil, ne kaj bi rekel; še bolj pa ga prestraši očetovo žuganje, ktero je sam pravično in pametno spoznal.
Per vsem tem pa bi se bilo za malo dni zgubilo to stermenje in ta strah, in počasi, kakor se je že ve-čim zgodile, bi bil zopet iz konca začel poprejšno življenje, ako bi bil pušen v poprejšni lenobi, in ako bi si bil mogel tedaj zopet ravno tako, kakor popred, z ravno tistimi toverši, ali pa z enakimi krajčase iskati. Tode novo opravilo, ki ga je prevzel, je bila njegova sreča.
Poprimši se gorlivo domačih opravil, se ogiba postopačev ino njih norčij, in veselilo ga jo prav za prav,
—119—
de zamore tako svoje dni ne li samo prijetno, ampak tudi koristno prebiti. Konec dveh let je bil njegov oče ž njim tako zadovoljili, de mu je prepustil oskerblenjo celiga svojiga premoženja s tem samim izgovoram, do ga hoče on vižati in mu s svojim svetam, kadar mu bo treba, na strani stati. Pametna in poštena blagorod-nica, ki si jo je za ženo vzel, je zaželjeno spreober-nenje njegoviga življenja do verha dognala, in tako jo on postal izgled nar pametniših in nar pošteniših žlahtnikov.
Po smerli očeta, kteriga je serčno objokaval, je prevzel celo premoženje, in tedaj se je štel mej nar bogatejši gospddo. Ker je pa dobro pameti!, kaj se je bilo njemu godilo, je sklenil svojo bogatijo pred vsim drugim v dobro odgojenje svojiga sina oberniti, kteriga mu je Bog dal; zakaj vedil je dobro, de če tudi veči del premoženja v dobro podučenje svojiga sina potrosi, ga bo zmiram še zadosti bogaliga za sabo pustil, ako bo dobro odgojen.
Komej je znal hoditi, in se je začenjala razvijati njegova pamet, ga je že pesternam iz rok vzel, de bi se od njih kaj slabiga ne navadil, ali navzel kakih predsodkov, in de bi mu one ne vsadile v njegovo še mehko serce seme hudobnosti in slabiga nagnjenja ; on je hotel, de naj bo zmiram ali per njem, ali pa per materi; on in ona sla mu bila zmiram dobra, tode tudi, kadar je bilo treba, desiravno poredkama, ostra brez perzanašanja in stanovitna per lem, kar sla enkrat rekla. Tako sta storila, de je bil vbogliv, pa ob enim tudi vesel, odkritoserčin in ves živ, de sta ž njim imela svoj krajčas in svoje veselje, pa tudi, de je vsak, kteri ga je li vidil, se ga veselil, in ga hvalil.
—120—
Kadar jo bil otrok sedem let star, začne očeta skerbeli, kako bi mu dal prav dobriga učitelja, kteri bi ga podučeval v znanostih kakor tudi v dolžnostih, klere ima vsak pošten človek spolnovati, in tudi v tistih, ki zadevajo vsakiga deržavljana in posebej še vsakiga žlaht-nika. Po takim učeniku semtertje poprašuje: lode tisti, ki bi bili zamogli zavoljo svoje modrosti in učenosti ga dobro odgojiti, se niso dali nikakor pregovoriti, de bf celo svoje življenje v prid eniga otroka žerlvovali: tisti pa, kteri so se v to službo sami ponujali, se njemu niso zdeli zadosti sposobni za to imenitno delo. Veliko ga je tudi skerbelo, ko je vidil, de kakor bolj v letih rase, tako je težej ga zmiram od dekel in hlapcov ločeniga imeti, kteri pogostoma ali s slabim izglodam, ali s nepremišlenimi pogovori, ali z gerdim perlizva-njem, ali z nesramnimi besedami v enim samim trenutku perzadevanje več mescov in celih let poderejo. V ti sitnosti se spomni na zavod (inštitut), v kterim je bil on nekdaj odgojen; tode ker jo od tam malo koristi sabo donni pernesel, je začel tudi to misel popolnoma popuševati.
Ko je pa večkrat resnobno čez to reč premišljeval, je tudi spoznal, de je bil on v tistim zavodu vbogliv, de ni bil igračast, in de se je rad učil in lepo za-deržal; li kadar je nekoliko odrasil, je začenjal biti bolj sam svoj, in se ni več hotel na tanjko ravnati po lem, kar mu je bilo zapovedano: de se je v pervih letih v njem nedolžnost ohranila, dokler je zavoljo svoje mladosti mogel živeti pod oblastjo in vedno skerbjo tistih, kteri so bili čez njega postavljeni, in de je po lem takim bil tudi bogaboječ, pokorili, in de se je rad
—121 —
dajal podučevali. Na dalje jo tudi spoznal, de je v tistih letih, ko je s svojimi verstniki pod višjimi živel, ki so nanje gledali, tudi še ta dobiček od zavoda imel, de se je srečno znebil tiste ošabnosti in prevzetnosti, ktero je bil sabo iz svojiga doma pernesil; de je imel perložnost, že za časa pazili na razne značaje ali laslnijo (karaktere) drugih ljudi, in jih tako bolj spoznavati: de se je z mnogimi soznanil, ter si veliko znancov in prijatlov od več strani perdobil, s kterimi je zmiram rad še tudi v poznejših letih se v pismih razgovarjal; de so mu bile perpušene nedolžne otročje igre in kraj-časi, ki so zlo potrebni, de se život okrepi in na moči rase: zakaj ako se v domačim odgojenju otroku take nedolžne igrače in veselice s silo zabranjuje, ker se hoče, de bodi otrok per desetih letih že cel mož, se rado potlej pergodi, de si tak človek po doveršenim uku za vse to prav plačuje, in take reči počenja, de se zdi per dvajsetih letih še otrok. Kadar vse to dobro premisli in prevdari, spozna, de zamore svojimu sinu v tistih pervih letih boljši odgojenje perpraviti v takim zavodu, kakor pa drugej, zato ga pa tudi precej vanj pošlje.
Ko je dosegel šternajslo leto svoje starosti, in tedaj že odrasel otročijmu odgojenju, ktero zadaje toliko skerbi in je tako težavno odgojiteljem, ga oče v-zame iz zavoda domu, mu poiše pošteniga in modriga moža, lepiga, prijazniga zaderžanja in velike učenosti, de bi ga v lepih znanstvih, v modroslovslvu in prav-doslovstvu podučeval; de hi mu bil bolj tovarš in prijatel, kakor pa učitelj, de bi mu kazal, kako se mora pošteno in s potjo tudi tako živeti, de se vse dolžnosti
—122—
deržavljnna izpolnijo; de bi iz ptujih izgledov in iz tega, kar drugi ljudje delajo in govorijo, ga po perložnosti učil, kaj in kako se spodobi delati in govorili, in kako se je treba vselej zaderžati, v kratkim: de bi imel zanj tisto skerb in tist trud, ki gre skušenimu in mo-drimu odgojitelju. In ker je dobro plačilo in častne pogoje s to službo sklenil, je tudi kmalo takiga moža našel.
Dal mu je pa tudi druge dobre učenike, kteri so ga v raznih jezikih in znanstvih podučevali, v kterih mornjo posebno blagorodniki biti znajdeni; in scer k temu so bili tako pametno dnevi odločeni in ure, de en uk ni motil druziga, in de tolika prememba učenja in vadenja mu ni bila težavna, ampak prijetna. Mogel se je tudi godenja (muzike) in risanja učiti, zato de bi zmiram sabo nosil, s čimur bi se razveseljeval in si v nevolji in otožnosti kratek čas delal.
Ko je bil 20 let star, mu da potrebne porporo-čivne pisma, in ga pošlje z ravno tistim prijatlam in učiteljem po Italii in po celi Europi, zato de je v njegovi tovaršii zamogel s svojimi očmi viditi razno lego krajev, razne naturne proizvode in nar imenitniši dela umetalnikov; de je zamogel sam spoznati nar bolj gla-sovite učene možč in umetalnike v vsaki deželi, potem tudi vstave, postave, navade in šege raznih narodov.
Dve Ičti je bil iz doma, in potem še le se verne poln koristniga znanja v svojo domačijo. Njegovi sta-riši so zdaj želeli, de bi se oženil, zato de bi njih rodovina v njem ne premerla, in zato de bi ga nevar-niga postopanja in nevarnih tovaršij še ob času obvarvali. Mu svelvajo torej, de naj si izbere nevesto, kakšinor
—123—
se njegovima Slanu spodobi, in de naj tako samiga sebe in tudi njih osreči. Kar je tudi storil.
Po veselim ženit vanju ga oče na stran pokliče, in ga takole ogovori: u Zdaj boš ti, ako Bog moje „ želje izpolni, kmalo oče nove družine, in premoženje, „ ki ga jez imam, bom mogel morde kmalo tebi pro-„	pusliti,	de	ga boš tudi	ti	enkrat svojini	otrokam za-
„	pustil.	Mej	tem so mi	pa	prav zdi,	do	že vnapred
„ poznaš, kar ti bo šlo, in do se za časa navadiš ga „ gleštati. Zdaj premisli, ktere domače opravila si ho-„ češ izročene Imeti, ali pa morde hočeš raji vse „	opravila z	mano deliti.	„ — “ Jez	terdno zaupam,,
odgovori	sin,	“ de dolgo	ne	bo treba,	de	bi vaše pre-
„ moženje kteri drugi oskerboval, razun vas; zatorej „ mislim, de bo nar bolj prav, če vi sam tudi zana-„ prej vse oskerbite in pogospodarite, jez pa vam po-„ magam, in nič brez vašiga sveta no storim. Perza-„ deval si pa bom, vso storiti, kar želite, in kar vam „ zamore vaše skerbi in težo vaših opravil polajšali.,,
Tako je tedaj pametni mladenič zdaj očetu začel v vsili opravilih pomagati, in delivši svoj čas mej domače skerbi, mej učenje in poštene krajčase, je živel sam sabo zadovoljili, od vsili ljubljen in časten. In grof Orengoski, ki je na tako vižo svojiga sina razuzdanja ovarval, od kakoršniga je bil njegov oče, desiravno enmalo kasno, vender pa še o pravim času, njega na pravo pot nazaj zavernil, je doživel veselje, de je že on sam, potem pa tudi cela njegova družino mir in srečo vživala, ki se tolikajn iše, pa tudi tako redko mej ljudmi najde.
—124—
Vil. lijnbeziiiva iievcstii.
lelu 1784. je bila že v naših krajih silno .huda zima zavoljo veliko snega, in grozo-nžLvilniga in dolgiga mraza, pa še veliko hujši bila v bolj merzlih krajih na Nemškim .[^■M^in na Francozkim, tako do so zmerzavale nar veči in nar bolj dereče reke, in de so ljudje od mraza pomirali. Tisto zimo je mogel v Lorenskim mestu Meči (*) eno noč, ki je bila gotovo ena iz nar bolj merzlih, na straži stali vojšak, kteri že več dni ni bil nič kaj prav zdrav, in tedaj je bil zdaj v nevarnosti, de bi še huji obolel; zakaj kjer je na straži stal, je bil nar hujši mraz, in je nar silniši pihal ledeni sever. On je bil ženin namenjen in že obljubljen in zaročen z deklino, ktera ga je priscrčno ljubila. Kakor hitro tedaj njegova nevesta zve, do mora on tisto noč v takim mrazu zunej stati, se silno prestraši, ker se boji, de ne bo mogel s svojim slabim zdravjem v takim mrazu prestati. Ta misel jo je tako mučila, de ni mogla tisto noč ne le samo očesa zatisniti, temuč ji tudi ni bilo mogoče se kar v posteljo vleči. Njena otožnost je pa še veči postala, kadar pride ura, ob kteri sc ji zdi, de je nje ljubljenic že zunej na straži na hudim mrazu, kjer si ga je že mislila vsiga od mraza prepadeniga in olerpneniga. Ker ni mogla več v takim nepokoju prestati, se poda, desiravno je bil led, sneg in silen veter, po gosli temi vun iz hiše, ki ni bila ravno daleč od straže, in gre serčno celo sama
(*) Zdaj jo tncslo Muc pod francosko oblasfjo.
— 125—
Ijekej. Ona najde v resnici nesrečniga vojšaka, ki se je od mraza ves tresil, in je bil že ves oterpnen, de mu ni bilo več mogoče na nogah stati. Ga začne tedaj prositi za Božjo voljo, de naj se gre v njeno hišo ogret, kjer mu je dober oginj napravila; vojšak pa, ki je dobro vedil, de bi se mu to za silno velik pregrešile zarajtalo, ko bi se zvedlo, se ji zahvali, in se stanovitno brani storili, kar mu je ona velevala. — u Saj en sam hip, de se ogreješ „ reče ona, u ker te „ mraz tako hudo trese. v ■—- Na to ji vojšak odgovori, do če bi se od njega kaj laciga zvedlo, bi bil koj k smerli obsojen, in de nobedin bi ga ne mogel smerti rešiti. — “ Pa če boš tukej sta]„ mu ona naglo besedo preseče, “ boš gotovo konc vzel, in tej smerti, “ ki je gotova, se moraš vender nar poprej vbraniti. „ De se bo ravno to zvedlo, kar zdaj storiš, se ne more „ lahko vediti, in jez mislim, de skorej ni mogoče, de „ bi kdo to zvedil; in Bog, ki je usmilen, le bo tudi „ ovarval. „ — “In če bi se to tudi nikoli in od ni-„ kogar ne zvedlo „ reče vojšak, “ kako je mogoče, „ de se podstopim, kakor ti hočeš, meni izročeno stražo „ tako maloserčno in brez moža pustiti ? Naka! tega „ mi ne perpusti ne moja dolžnost, ne moja čast.,, — “ Ako se tudi od tu proč podaš „ mu ona resnobno odgovori “ ne menim že, de se straža popolnoma brez „ moža pusti: za malo časa se postavim jez tukej na-„ mest tebe stražiti. Le urno tedaj podvizaj....,, Tu ga je ona tako silno nagovarjala, in s solzami prosila, de jo je na zadnje vojšak vslišal, in se sili vdal, zakaj vidil je, de on v svojim stanu per tako hudim mrazu so ne more tako dolgo več deržati. Upal je tudi, de
— 126 —
se lio prav kmalo nazaj vernil, in de ne bo tega nobedin zvedil ; pervoli tedaj v to, kar mu deklina svelva, podli nji orožje, svoj vojaški klobuk, in svojo suknjo, ji povb pardlo (vojaško znamnje), in se gre v bišo grel.
Mlada deklina je bila tako vesela, de je ženinu življenje ohranila, de ni skorej nič mraza čutila, de-siravno je zeblo, de je bilo komej prestati. Ali, glej! — kmalo potem pride neprevidoma palrdla (ponočni čuvaji). Deklina, ker poprej na kaj takiga še kar pomislila ni, se je tega tako prestrašila, de kar besedice spregovorili ne more, tedaj tudi ne da znaniga vojaškiga znamnja. čuvaji, ki nič ne slišijo, menijo de je vojšak ali zaspal, ali pa pobegnil; zalo se hitro straži perbližajo, in najdejo s začudenjem namesti vojšaka mlado žensko v vojaški obleki, klera vsa prestrašena in plašna ni mogla kar čerbniti, do bi povedala, kako je sem peršla.
K velki straži perpeljana je zamogla vender zopet se enmalo zbrihtati, in spregovoriti, in povč jokaje in s solzami, kar se je zgodilo, ter milo prosi, do bi se njenimu ženinu perzaneslo. Precej pošlejo v njeno bišo eniga, kjer najdejo zares vojšaka, lode še tako zmer-zneniga in oterpneniga, de je bilo malo upanja več za njegovo življenje. Ga začnejo vender po malim razgrevali, in tako počasi mu zmiram več gorkote dodavali, de so ga na zadnje popolnoma oživili.
Tode nesrečni človek vidi, de je oživel, zalo de bo mogel še strašnejši in silniši smert prestali. Precej tisto jutro jo bil bojni svet sklican, in on, kar je že dobro previdil, je bil po ostrih bojnih postavah obsojen, obešen biti. Kdo zamore izreči otožnost in žalost nesrečno dekline, ki je vidila, de mora tako zgubiti svojiga
— 127—
priserčniga ljubljenca, in de jo ona sama nekoliko kriva, de mora on zdaj lako žalostno smeri storiti ? — Tode žalost je ni pobila ne potlačila, temuč ji da še veči serčnost in prederznost. Z razčesanimi lasmi je vsa v solzah okoli tekala zdaj sem, zdaj (je, kjer koli je upala zanj kako pomoč, perporočenje ali dobro besedo dobili. Zgodba la nova in taka, de se lake nikoli slišalo ni, je sama na sebi že storila, de sla se obadva vsem smilila, in de so se vsi čudili čez mlado deklino, ki je tako veliko in serčno ljubezin do svojiga ženina skazala. Veljavne in imenitne osebe vsili, posebno pa visečih stanov, so si perzadevale zanj prosili, de bi so zavoljo izvanrednih okolišin ostrost postave za takrat odjenjala. Pred vsim drugim pa so žene in gospe krepostno deklico za novo čast svojiga spola deržale, in so tolikajn delale, prosile, lerkale, de se jo vojšaku perzaneslo. — Deklina je tedaj doživela veselje ne li samo, de mu je življenje otela, ampak tudi, de se jo kmalo potem ž njim omožila, in mu precej lepo doto k hiši pernesla, kakor je šlo njenimu stanu; zakaj vsakter si je perzadel, ji kaj podarili. Tako so se njene nar bolj gorečo želje popolnoma izpolnile.
—128—
Vflf« linkoiimost.
akomnost zapelja kakšinkrat Uidi mlade ljudi v n£'r	hudobije. En lak izgled smo
|pf|Z ne zdavno blizo nas imeli, iz kteriga naj se vsa^^er*	Pet,vo nagnenje k la-
£JX?*	^ komnosli z vso skerbjo precej zadušili.
J3ila je bogata gospa, vdova in brez olrok, ktera se je posvelniga šuma in ničemurnosti že naveličala, in je zalorej sklenila se svelu odpovedali, in svoje zadnjo dni mirno prebiti. Se poda ledaj v en samostan (klošter); lukej je svoje ure delila mej navadne djanja pobožnosti in mej delo, nekaj časa si je tudi jemala za branje koristnih bukev; kar ji je pa še čez vse to časa ostajalo, se je z deklicami pečala, ktere so bile v odgo-jenje v samostan djane, in je tako nunam, kterim so bile mlade deklice v skerb izročene, z besedo in z djanjem po moči pomagala.
Mej temi deklicami je bila ena, ki jo vse druge s svojini bistrim urnam prekosila; tudi se je zdelo, do ni mej vsemi nobene tako ponižne, tako krotke, tako vboglive in tako lepiga zaderžanja, kakor ona. To deklico je gospa nar raji imela, in ker je menila, de tudi ona njo ravno tako ljubi, je mislila si jo za svojo hčer vzeti Tedaj se je nar raji ž njo pečala; učila jo jo vsega, kar gre vcdili in znali pametni in pošteni deklici, in to tako skerbno, kakor bi bila njena mati. S tem pa še ni bila zadovoljna, kotla se ji je še dobrotlivši skazali. Ker ni imela ne olrok ne bližnjih sorodnikov (bližnje žlahle), in ker je vedila, de deklični starši so malo premožni, de ji ledaj ne bodo mogli veliko dali;
— 129—
sklene svoje premoženje v la namen obernili, in po svoji smerti vse nji zapustili.
Kadar je ta svoj naklep izpeljevala, in ji že v le-štamentu svoje premoženje namenila, je holla nekiga dne ji ludi razodeli, kar je zanjo storila, v spodbuje-vanje njene marlivosti, in de bi si še raji perzadevala, si dobrohotnost svoje dobrotnice vselej z lepim zader— žanjem obranili. Za lega voljo tedaj ji pokaže škatlo polno dražili kamnov, ki jih je imela pod ključem, in ji reče: “ Te drogotinstva, in vse, kar imam, sim tebi že „ v testamentu namenila, ako se boš li, kakor zaupam, „ vedno dobro zaderžala, tako de bom zmiram s tabo „ zadovoljna. Zakaj li tako mi ne bo nikoli žal, de sim „ te tako obogatila. „
Ali to nespremišleno prezgodno razodenje je ves drugačin nasledile imelo, kakor je ona mislila. Ženske si po navadi želijo lepolij, dražili, krasnih kinčev, zalih oblek. V sercu te deklice se ta želja do tistikrat še ni bila zbudila. Ko	pa	lake obljube sliši, se	ji	na	enkrat
oglasi: zapeljivo	blišobo tistih	biserov je	imela	vedno
pred očmi, in zdelo se ji je, de mora lavžent let čakati, prejdin si jih bo smela na se djali; bogastvo, ki ji je bilo namenjeno, svoboda in krajčasi, ktere ji je bogastvo obljubvalo, in ktere je že v mislih unaprej vživala, vse to je delalo, de se ji je zmiram težji in žaloslniši zdelo, v zaperlim kraji, tako siromašna in v taki podložnosli živeti, kakor je bila persiljena živeli v klošlru. Zginuje ji počasi znolrajni mir duše, postaja nepokojna, nepo-terpežliva; znala	ni	še svojih	pregorečih	in	silnih želj
več krotiti; bala	se	je pa od	druge strani,	de	bi se
to njeno spremenjenje ne zvedlo in tedaj ne odtegnila
— 130 —
zopel tistih reči, ktere so ji te goreče želje obudile; toraj sklene, oslepljena od silne strasti, si njih posestvo zagotoviti z nar grozovitniši hudobijo.
Dobra gospa jo je večkrat skorej po cele dni per sebi imela, hotla je tudi, de je v njeni sobi ž njo kosila in večerjala. Enkrat si to hudobno dekle, Bog vč kako, sirupa perpravi, in ji ga per večerji skrivši mej jedi zameša, de ga uboga gospd, ki si ni nikoli kaj laciga kar mislila, nevedama povžije. Menila je ona, de bo ponočna lema tudi njeno hudobijo zakrila; lode kmalo začne zavdana gospa občutili neizreklive bolečine: na glas začne vpili. To vpitje se po celim samostanu sliši, po celim samostanu se ta žalostna novica razlega, vse se prestraši in vnepokoji. Pokličejo neute-gama zdravnika, kteri je po sreči še o pravim času peršel in spoznal uzrok bolečin, de je gospej življenje rešil.
Kadar se od strupa zve, vse še bolj oslermi; posebno pa je bila nesrečna deklica, klero je zdaj vest hudo grizila, vsa preplašena, iz česar se je tudi kmal spoznalo, de je ravno ona tega kriva. Za tako grozno hudobijo je bila pač vredna, po spoznanju vsih, nar veči in nar strašnejši kazni. Ali krepostna gospa, ki jo je hotla rešili, je prosila, de naj jo njeni volji prepustijo. Ona jo k sebi pokliče, ter ji z ljubeznivim in milim glasom tako le govori: “ Jez vidim zdaj, kaj je „ storilo, de si vsa druga, kakor si bila spervič. Jez „ bi bila mogla poprej vediti, kaj premore čez mlado „ serce želja do takih reči, ki ga silno mikajo, ktere „ se pa odlaša. Tiste drage kamne, ki so te tako „ oslepili, bi bila mogla jez ali zmiram skrite imeti,
— 131 —
„ ali pa precej tistikrat ti jih dati, kadar me je obšla „ misel ti jih pokazati. Kar pa nisim tistikrat storila, „ lahko zdaj popravim, dokler je še čas zato. Jez no-„ čem, de hi ti še dalej želela tega, kar ni meni več „ za nobeno rabo, in kar vidim, de tebi tolikajn do-„ pade. Jez jih tedaj od zdaj tehi prepustim, stori ž „ njimi, kar hočeš. Tudi bom poskerbela, de boš kmalo „ in častno se omožila, in perzadeli si hočem, kar li „ morem, de hoš prav srečna žena. Samo to te pro-„ sim, de mi privošiš saj to malo dni mojiga življenja, „ v kterih bo moje nar veči veselje, za tvojo srečo ,, skerbeli. „
Vsa zmešana, osramotena in silno ponižana deklica ni odgovorila, kakor s glasnim ihtenjem na to djanje velikodušnosti in ncprimerlive darežlivosti. Kakor je pa redka krepost blagoserčne gospč gotovo Bogu dopadla, ravno tako je hotla pravica Božja hudobno djanje ne-spremišleno deklice očitno štrafati. Hudo grizenje vesli so ji je bilo kmalo po storjeni hudobii obudilo; strah jo je obšel, de bi so to ne zvedlo; kadar je bilo vse odkrito, se ni vedla od sramoto kam djali; trepet jo zgrabi pred šlrafingo, ki je dobro vedila, de jo je zaslužila; in vse to jo je tako pobilo, de ji ni bilo več mogoče svoje sramote preživeti: huda mcrzlica jo je stresla, in malo dni potem je umerla.
—132—
IX* Dobrotlivost iznajdliva.
ajdejo so nekterkrat ljudje, kterim bi se želelo, do bi v prid človeštva vedno živeli. Tode, žalibog! takih je malo, in še le, kadar se pokažejo, nam smeri hitro pred drugimi vzame. V rožniku 1783 leta je Fran-cozka dežela zgubila prezgodej ravno cniga tacih posebnih mož, ki so vredni večno živeli. Ta mož je bil visoko častiti gospod Apochonski, Velkiškof Gaskonskiga mesta Auch. On jo bil živa podoba nekdaj n ih svetih duhovnikov, klere ni nikoli nič bolj veselilo, kakor dela ljubezni bližnjimi! skazane. Marliv v vsili svojih duhovskih opravilih, ni hotel zgubiti nikoli nobene perložnosli, no-beniga trenutka, kadar je mogel po moči pomagali vsim, ki so njegove pomoči potrebovali. On jo tolažil žalostne, jo bil podpora revnim ; in ker je potrebe družili za svoje deržal, ni od svojih obilnih perhodkov deseliga dela za se pospravil, vse drugo je drugim delil. Brez števila djanj njegoviga usmilenja se perpoveduje, mi pa home lukej samo dve povedali; pervo teh dveh pokaže, kako iznajden je bil svojo dobre dela skrivali, zato de ni bil nikoli s svojimi dobrotami nadležni tistim, kterim je pomagal ; drugo djanje pokaže, s kakšino vitežko serčnost-jo ga je navdihala keršanska Ijubezin.
človek, kteriga osoda iz visokiga stanu v nižji stan pahne, je bolj od družili sousmilenja vredin, zakaj njega je nekako sram, drugim svoje potrebe razodeli, in jih pomoči prositi. Tudi ni zadosti, de se ga kdo usmili, in mu pomaga; temuč resnično usmilenje terja, do se to delo usmilenja tako stori, de se mu ni treba sramovati
—133—
zavoljo dobljene pomoči. Svet cejii U bogastvo, in listo nekako zaničuje, kleri niso premožni; zato je pa tudi ubožlvo pred svetam sramolivno, desiravno je, s krepostjo sklenjeno, nar veči spoštovanja vredno. Tega zaničvanja, klero iz ubožlva izvira, se nar bolj listi bojijo, kterim že njih rojstvo, bi rekel, veči pravico do časti dodeli. Zavoljo lega so večkrat pergodi, do taki raji na skrivnim v revšini medlijo, kakor de bi drugim svojo potrebo odkrili, in jih pomoči prosili; in kdor bi jim hotel z očitanjem njih revo pripomoči, bi jih večkrat li razžalil, ne pa jim dobrote zkazal. Takim je treba umetno pomagali, de se s tim ne pokaže, kakor do bi se vedilo, ali pa tudi li natolcevalo, do so oni v potrebi. Prav lep izgled lakiga ravnanja nam jo vedil dali ravno visoko častiti gospod Apochonski precej od konca, ko jo v Audi peršel za velkiga škofa.
V Audi pridši sliši praviti, do sto v mestu dvo gospe iz imenitne in blagorodne hiše, pa zapušeni in malo premožni, de tedaj zavoljo ubožlva ste persiljeni od sveta ločeni živeti in se očem ljudstva odlegvati, do sto pa pametni in krepostni osebi, in de s poter-pežlivostjo in vdanjem v voljo Božjo svojo nesrečo prenašate. Njuna reva se mu smili, in ker je bil izve-din in iznajdliv v svojih dobrih djanjih, mu je kmalo na misel peršlo, kako bi jima skrivajo pomagal. Do bi jima pokazal, koliko ji obrajla, ji obiše pred ko druge, in jima s lem na znanje da, do ji tudi bolj časti in spoštuje, kakor vse druge. Po pervim pozdravljenju je govoril ž njima tako lepo in tako prijazno, de ste si zamoglo mislili, de ji visoko časti. Kmalo sc dela, kakor de bi iznenada bil zagledal neko na zidu visečo
— 134 —
]X)(!obo, ki sle jo imele: on jo začne močno hvalili, ter pravi, de bi rad dal 2000 tolarjev, ako bi li mogel lislo podobo v lasi dobili, de nobena druga podoba mu ni še nobenkral lako dopadla, in de bi se rad prederz-nil prosili, naj bi mu jo prodale, ker je perpravljen zanjo toliko dali, kolikor koli bi 0116 prašale, ko bi se li no bal, do je njima preljuba. Gospe mu odgovorile, de ji silno veseli, de je on v njuni hiši reč našel, ki mu dopade, in de si imalc za veliko čast, mu jo brez vsiga plačila prepustiti, ako jo li hoče imeti. Škof se jima prav scrčno zahvali, kakor de bi mu bile s lem nar bolj vslregle. Komej domii pride, pošlje koj po podobo, in jima reče našleli 2000 tolerjev. De bi jima pa še na misel ne šlo, kakor de je jima kotel s tem li en dar pernesti, se jima vnovič po služabniku serčno zahvali, lako de ste si mogle one misliti, de je lo zanj prav velik dar, kar od nji prejme.
Iznajdliva darežlivost lega pohožniga moža je lako gospčma pripomogla, brez de se jima je bilo treba sramovali, in skorej brez de bi sc bile zavedle; in on je hotel raji, do so ljudje od njega rekli, de malo pozna umetalne izdelke, ( zakaj v resnici tista podoba je bila Ji malo vredna ) kakor pa ji pustili brez pomoči, ali pa jima lako pomagali brez ozira na spoštovanje za njuni slan. Ali v nasledili povesti bomo vidili izgled še veči kreposti tega slavniga moža.
—-135 —
X. Pog-or,
jo v neki hiši ubozih ljudi po noči r..5S^ jlu(j 0gjnj vsiai< y slanici per lleh ni bil i^C®' zvečer oginj dobro vgasnen, no zadbsti zakrit; vžgale so se bile polena, ki so bi-^^rele zraven ognjiša, začne goreli kabinsko orodje, ki je bilo ondi; potlej se loti oginj vrat, one zgorijo, se vžgejo lesene stopnice (slenge), in po stopnicah je oginj tako naprej segal, dokler se je zubelj čez streho vzdignil.
Prebivavci hiše, iz perviga spanja zbujeni od dima in praskečiga ognja, tečejo k stopnicam, de bi po njih dol šli in se rešili; ko pa najdejo, de gorijo, začnejo od vsili strani na ves glas vpiti. Prestrašeni sosedje, ktere jo la krik zbudil, so urno iz postelj vzdignejo, in se vkup stekajo, in glej! slrašin pogled se jim lu-kej pokaže: perllični del hiše je že ves v ognju, gorele so že tudi bližnje sobe, in skuzi nadstropja je oginj švigal v gorejne slanice; čez streho gor je švigal plamen ognja, kjer so stopnice gorele. Okna so bile z ljudmi napolnjene, vse okoli njih jo pa gorelo; in ker so tudi stopnice gorele, po kterih bi bili še lahko v-bežali, si niso vedli drugači pomagali, kakor de so v svojim obupu na ves glas vpili in usmilene ljudi pomoči prosili.
Kmalo so tedaj od več strani ročno gredi (lojtra) k oknam nastavili, de je bilo nesrečnim ljudčm mogoče ognju uiti in so rešili. Kleri so bili mej njimi bolj serčni, so se po vervih iz okin dol spušali, ali pa so iz nižjih okin dol vim poskakali: tako so bili na zadnje
—136 —
vsi, edin tako, edin drugači, sirečno iz nevarnosti reženi.
Samo dva otroka sla še ostala v mali slanici pod streho. Njuni oče je bil takrat iz doma s svojim gospodarjem, per kterim je služil, in ji je p6 nesreči sama bil popustil. Ker si nčsta vedla nikakor pomagati, sla se na ves glas jokala in pomoči prosila; akoravno pa sta se vsim okolisloječim v serce smilila, ni ven-der nobedin vedil, kako bi jima bilo pomagati. Druzih duri ni imela slanica, kjer sta bila, kakor nad sklad-nico derv, klera je pa že vsa gorela ; tudi se ni moglo po drugi strani k njima priti, kakor skuzi okno bližnje sobe, ki je bila zraven nje. Ali la slanica je bila zlo visoka, in oginj je tudi že v njo bil zalezel. Vidili je bilo, de ne more nobedin brez očitne nevarnosti svojiga lastniga življenja tudi po ti strani otroka rešili.
Ravno tistikrat pride zraven tudi visoko častili gospod Apochoriski. Ko zagleda ta dva uboga otroka v tako strašni nevarnosti, so mu gane celo serce od smilenja in groze. In ker so mu je zdelo, de nevarnost ni še prevelika, ako bi se jima li hitro pomagati hotlo, ponudi per ti priči sto zlatih luidorov (*) listi-mu, ki bi la dva otroka rešil. Ko pa vidi, de se na to ponudbo nobedin ne gane, ter meni, de se jim mor-de to plačilo za toliko nevarnost premajhno zdi, obljubi dali koj dve slo luidorov. Ali tudi to ni nič zdalo, zakaj vsak je preveč za svoje lastno življenje skerbel, kakor do bi so za kakšinor si koli bodi ceno v tako nevarnost podal.
(*) En luidor jc sedem goldinarjev in trideset, krajcarjev.
— 137— -
Kadar pobožni in serčni prelat vidi, de so vse ponudbe zastonj, zavpije: “ Bog ne daj, do bi mi vsi „ lukej leni stali, roke križem deržali in gledali, kako „ tista dva nesrečna otroka v ognji pogineta. Kar si „ nobedin ne upa storili, liočem pa jez sam poskusili... „ tedaj reče naglo dve gredi z vervmi vkup zvezati, ker ena sama ni do pod strehe segala, ji naslavi na okno sobe, skoz ktere je bilo še mogoče priti v tisto slanico, gre serčno po nji gor, hiti skuz oginj do olrok, si vzame cniga na rame, druziga pod pazduho, in nese obadva po ravno tisti gredi vun iz nevarnosti. Vsi pričejoči so stermeli in se čudili, in veselo vpitje zagnali.
O, zakaj so taki možje tako redki na svetu! O, zakaj jih nemila smert tako hitro odpravi, ko so nar bolj v prid in lep izgled drugim!
XI* Zakon.

Ilek‘m malim mestu na Rimskim je živel bogat, mož z edino hčerjo, klora je imela za njim celo premoženje dobiti. Bila je šestnajst let stara,- loraj, ker je bila precej bogata, zraven tudi zala, in lakiga zader-žanja, kakšinor se spodobi pamelniinu in dobro odgo-jenimu dekletu, so si jo kmalo vsi imenitniši mladenči tisliga kraja edin za drugim snubili. Oče pa je kmalo spoznal, de jo vse snubače bolj kakor vse drugo mikala bogatija; tudi ni našel nobeniga mej vsemi, čigar za-deržanje, ali sccr lastnije, bi mu bile po volji. Edin je bil iz imenitne, pa že zdavno obožane hiše, ki je hotel
-138—
S to ženitvijo obogateti; ali on ni imel drugiga od svojiga visociga rojstva, kakor neumno prevzetnost in stud pred vsakim delam, kakor do bi dajala lenoba žlabtniku nar vcči vrednost. Drug se je bil več let pravdoslovstva učil; ali ker je dolgo daleč od svojih staršev živel, in spačen bil od hudobnih tovaršev, se je bil bolj navadil norčijo vganjali in pohajati, kakor pa pravdoslovstva. En tretji je bil igravec, ki ni le po cele dni, ampak tudi po cele noči igral. Zopet drug, sam v se zaljubljen, je veči del dneva se li lepotičil; vse nove šege v obleki je mogel on pervi posnemali, in s persiljeno lepoto in z mehkužnim vedenjem je skušal vse prevzetnice, kterimje bil on popolnoma podobin, v svoje mreže vloviti. Per enim se je lahko spoznalo, de jo nagel in silne jeze; spet drug je bil tumpast in neumin, de ni bilo kar mogoče ž njim izhajati. V vsili teh je najdel modri oče pomanjkanja; zato pa tudi ni bil nobediu izmed teh po njegovi volji, zakaj on je hotel, de bi njegova hči v zakonskim stanu pravo in stanovitno srečo vživala.
Nekiga dne jo on tedaj takole resnobno in modro nagovori: “Ti dobro veš, ljubka moja! de si li edina „ tolažba in podpora moje starosti, in tudi dobro veš, „ kako te jez priserčno ljubim. Tode čas se bliža, de „ si moraš izbrati ženina, in de bom mogel jez morde „ od tebe se ločili, ker boš od tu v drugo hišo mo-„ gla, in ud postala tuje družine. Bog me vari, de bi „ jez v tej reči, od ktere li bo tvoje celo življenje „ ali srečno ali nesrečno, tiste nečloveške starše posne-„ mal, ki si upajo nagnjenjem svojih otrok zapovedovati. „ Ženina, ki bo s tabo zmiram živeti mogel, moraš si
— 139 —
„ ti sama izvolili. Ali, kor dobro vidiš, kolikajn je na * lem izvoljenju ležeče, jez samo to od tebe terjam „ v povračilo ljubezni, ki jo za te imam, do mi perpu-„ stiš, de moja večletna skušnja, ki sim jo jez storil, „ nadomesti tvojo, ki je zavoljo svoje mladosti ne moreš „ še imeti, in de si daš od mene svctvati. Skerb, ktero „ sim do zdaj zmiram za le imel, in dalja, v kteri si „ od posvelniga hrupa in djanja do zdaj živela, mi „ da verovali, de tvoje serce ni še za nobcniga vneto. „ Ali ravno to bi jez zdaj nar poprej rad od tebe „ izvodil, in ti mi moraš odkritoserčno povedati; zakaj „ jez se ne bom tvojimu nagnenju zoperstavil, ako „ se je že za kteriga oglasilo, temuč te mislim li modro „ voditi.,,
Ko je na to hči ickla, de njeno serce ni še nobenimi! vdano in de ne bo nikoli kaj druziga storila, kakor kar ji oče svetuje, ji on na dalje govori: “Vedi „ tedaj, de veliko njih le želijo dobiti za svojo neve-„ sto, ali nobedin leh, kteri so le snubili, mi ni po „ volji, in tudi, kakor se meni zdi, bi le ne mogel „ osrečili. C e se boš deržala naukov, ki si jih od me-„ ne slišala, menim, de ne boš laciga iskala, kteri bi v bil višjiga stanu in bolj imenitin, kakor si li. Ti si samo priprosta mestnanka, in bogastvo, ktero sim ti „ namenil zapustiti, ne bo tvojiga rojstva nič bolj povz-„ dignilo; in ako hi so s kterim žlahtnikam omožila, „ bi samo to zadobila, de bi ne mogla več po svoji „ volji se pečali s svojimi verstnicami, zakaj mož bi „ ti letega ne perpuslil, pa tudi ne z visocimi gospe-„ mi, ki so višjiga Slanu, zakaj one bi te per sebi no „ terpelc, ali pa te li zaničvale in gerdo pogledvale.
.8
— 140 —
Enakost hoče bili mej zakonskimi, ali saj ne prevelik razločik v Ičtih in v stanu, ako želijo bili srečni. Ali to ni še zadosti. Čez vse drugo treba gledali na zaderžanje osebe, s klero se hočeš v zakon zavezali, in kteri boš zaupala za vselej svojo srečo in samo sebe. Igravec, potepuh, neoblesanic, hudobnež, prekanjenic, skopec, ali pa pohajač, mehkužnež, lenuh, nespremišlenic, tumpic, zapravlivec, bi tebi druziga ne perpravljal, kakor žalost in terpljenje. Kar jih zdaj tukej poznam, ki bi tebe radi imeli, eniga samiga ne najdem, de bi ne imel eniga ali druziga teh pomanjkanj. Poslušaj tedaj, kaj mislim. Jez menim, de je bolji, ako se v veči mesto, kakor je to, preseliva. Tam boš ložej si izbrala iz veliko njih, in Bog ti bo ložej dal najti listiga, ki bo tvoje življenje osrečil in oslajšal. In ako bi bila volja Božja, de bi tvoja roka mogla bili plačilo kreposti taciga, kteriga po nedolžnim osoda preganja, oj ljuba hči ! kako bi me to veselilo. Ne gledaj tedaj, ali je tvoj ženin bogat ali ne; veliko premoženje, ki ga imam od Boga, in ki ga bom kmalo tebi zapustil, je zadosti, de boš ti, kakor sredna mestnanka, s ženinam, bodi si kteri koli, lahko živela. „
Na to reče hči sladko in ljubeznivo :	“ Ako sim
vam, ljubi oče! veliko dolžna za življenje, ki ga imam, sim vam veliko več dolžna za vašo ljubezin in skerb, s klero ste do zdaj mojo slabo in nesku-šeno mladost podpirali. In na koga se morem bolj zanesli, komu bolj zaupali, kakor vam? Jez se vso, ljubi očka! vaši skerbi in vaši ljubezni prepustim, la ako bi tudi Bog hotel, de ima vaše premoženje biti
_141 —
„ plačilo zalerli kreposti, kaj si morem druziga želeli, „ kakor de bi tudi tisti, ki mene za ženo dobi, se „ nikoli ne kesal, de je razun premoženja tudi še me-„ ne po vcrlui dobil? Ali jez upam, de bi se ne mo-„ gel kesali, ker bi se tedaj ložej dalo, de bi on per-„ šel v našo hišo prebivat; on bi bil tedaj kakor vaš „ sin, in jez bi tudi se nikoli od vas no ločila, in so „ vselej po vaših modrih svetih zaderžvala. „
Per teh besedah oče ves vesel in vedriga lica svojo hčer objame in poljubi, ter pravi: “Bog ti ohrani, ljuba „ hči! zmiram tako krepostne in tako blage misli, za-„ kaj tako si zdaj, in boš vselej veselje svojiga očeta....,, ]NTa to napravi ves radostili vso potrebno, in se dene na pot proti Rimu. Ko tje pride, začne precej skerbno iskali, kteri bi se nar bolj za ženina perlegei njegovi hčeri. Potem ko je dolgo in na tanjko vse poprašal in pozvedil, ji enkrat tako le govori:	“Jez mislim, de
„ sim pa tistiga našel, ki te bo zamogel osrečili. Ta je „ sin pravdoznanca, ki je veliko obrajlan zavoljo svoje „ učenosti in zavoljo svoje poštenosti, pametin mlade-„ nič, ki se vadi v očetovi umetnosti, ter obljubi, de „ bo s svojo marlivosljo in umetnostjo si toliko v-„ selej perslužil, de se bo znal s svojo soprogo me-„ rili; ta želi tvojo roko. Ni druziga treba, kakor de „ tebi dopade; jez bom že to reč tako napeljal, de ga „ boš vidila in ž njim govorila, ter lahko preluhtala „ njegove telesne in dušne lastnosti. Samo le moram „ prositi, ljubka 1 za nekaj, kar mislim, de mi ne boš „ odrekla, ker si bila vselej blagoserčna. Jez sim ti „ že rekel, do bo celo mojo premoženje tvoje, in jez j? gotovo ne vem za nobeniga na svetu, kterimu bi
— 142 —
bolj po pravici premoženje zapustil. Ali dans zjulrej se mi je nekaj pergodilo, kar mi je željo obudilo, de bi se en del premoženja drugimu dal. Bil sim per nekim menjavcu, ki je moj dober prijatel; ondi zagledam blizo dvajsetletniga mladenča čedne postave in lepiga zaderžanja, kteri mi je dopadel, tako de mc-njavca poprašam, ali je morde njegov sin. On mi pravi, de ne, de je pa sin nekoga, kteriga sim jez nekdaj tukej v Rimu dobro poznal, ki je bil prav pošten lergovec, je pa skuz nesreče vse zgubil, in v stiskah in v žalosti umeri. Zapustil je ženo s tem si-nam, perstavi menjavec, in jez sim ga za svojiga pisarja vzel, zato de s tim, kar zasluži, sebe in mater preživi. On v resnici vse da materi, in ker nisim imel nikoli mladenča tako umelniga, tako marliviga in tako lepiga zaderžanja, sim mu tudi, ni zdavno, njegovo navadno plačilo povikšal; lode njegovo za-deržanje in njegova krepost zasluži gotovo veči srečo. — Jez od teh besed ves ganjen sim se sramoval sam sebe, de mi ni nikoli na misel peršlo, njegovo mater obiskati, ki sim jo vender druge krate poznal, in ki sim vedil, de je prav pametna in poštena žena; to pot pa nisim bolel več odlašali, ter jo grem obiskat. Najdem jo samo, se ji dam spoznali , in ji dam perložnost govorili od preslanih pergodeb; večkrat so se mi solze vlile, ko sim slišal, s kakim vdanjem v voljo Božjo ona svoje nesreče prenaša, in kako je Boga hvalila, de po zgubi moža in premoženja ji je tako ljubezniviga in tako dobriga sina za tolažbo v tolikih nesrečah dal. Glej! jez dobro vem. de ko bi mi v ravno tako revšino
— 143—
„ pcrsli, bi tebi, o ljubka! dopadlo, ce bi nam kdo „ pomagal; in tudi brez to misli terdno zaupam, de „ tvoje usmilcno serce ne bo perpustilo, de so dve „ osebi tolike kreposti brez pomoči pustite. Moja mi-„ sel je tedaj, en del premoženja njima dali, de se jima pomaga. Tebi bo per vsem tem še zadosti ostalo; „ in če boš hotla mladenča vzeli, kteriga sim ti po— „ nudil, ti ne bo treba veči bogatije želeli, ker je on „ silno bogat. „
Na to mu hči, ktero so le besedo v živo zadele, in jo nekoliko zmotile, takole odgovori: u Premoženje „ je vaše, in vam gre ga obračati, kakor se vam bolj „ prav zdi; in jez bi gotovo ne vedila, kako bi ga „ zamogli boljši oberniti, kakor tako. Tode meni je prav „ žal, de ker je ta mladenič tolike kreposti, kakor „ pravite, niste raji njemu, kakor komu drugimu celo „ premoženje in še mene po verhu namenili. Saj sc ^ mi vender zdi, de sle nekdaj bili takih misel. Ali „ se vam morde zdi, de je prevelik dar, ako tudi „ mene... „
“ O ljubezniva in neprecenliva hči! „ povzame oče ; “ oj, kako moram Boga zahvaliti, de mi je dal „ hčer tako blagiga serca, kakor si ti! ženitev s tabo „ mu ne bo nevgodna, zakaj ti si nar dražji dar, ki ga „ morem komu tudi izmed nar bolj izbranih mladcnčev „ storiti. Tode kako ti zamorem jez takiga ponuditi, ki „ prav nič nima, če si ga ti sama ne izvoliš ? Ti boš „ tedaj obadva vidila, in iz teh si boš ženina izbrala; „ in jez menim, de ako ravno te ta drugi še nikoli „ vidil ni, se bo vender za nar srečnejšiga štel, če „ ga vzameš. Zato pa, de bi se zavoljo tega kedaj ne kesala,
—144 —
„ hočem, de boš ludi uniga vidila, in jez bom ravno tako „ zadovoljin, aki si ga izvoliš in njega vzameš.^
Modri oče je svoj namen dosegel. On je vse la-ko osnoval, de je hči oba vidila, se ž njima pogovarjala, in tako njuno serce spoznala. Ali desiravno je naj-dla, de jo pervi vsiga spoštovanja vredin, je render druziga zavoljo njegove velike čednosti si izvolila; in takč so s popolno zadovoljnostjo od oboje strani tako ženitvanje obhajali, de ga ni bilo nikoli nobeniga bolj veseliga, nikoli nobeniga tako srečniga.
XB5. 5>omolj(il>jc.
tari pisatelji, kakor beremo, visoko hvalijo in poveličujejo lake može, kteri so za domovino se v gotovo smcrt podali, kakor je bil storil Koder per Grehih, kakor so storili Marko Kurci in dva Decija per Rimljanih. Ni ga gotovo djanja bolj velikodušniga in veči hvale vrednigo, kakor je, kadar se kdo sam v smert poda, zato de druge reši. Tode tiste možč v starodavnih časih je per lem vodila neka prazna vraža in neka slepa zmota; zakaj Marko Kurci je menil, de bo potolažil jezo bogov, in Rimu pretečo nesrečo odvernil, če se verže v brezdin, kteri se je bil na Rimskim tergu odperl; Koder pa, in oba Decija, so menili, do bodo svojim deželanam zmago naklonili, če se brez orožja pred sovražnike postavijo, in se od njih umoriti dajo. Njih namen je bil res hvale vredin, ne pa lakii djanje samo na sebi. Ravno tolike hvale vredna smeri
— 145—
zavoljo velike sercnosli, veliko korislniši pa še zavoljo svojih nasledkov je bila lisla, kteri jo šel prostovoljno nasproti v začetku oseranajsliga stoletja mož, kteriga so mej nami komej pozna, po imena Peter Mika, iz Adornskiga na Laškim, kogar imenitnost in slava bi za— mogla hvalo nekdajnih otemniti, nko bi najdel enako število slovečih pisateljev, de bi ga slavili.
V 1700 letu so Francozje s silno vojsko mesto Turin (*) obsodili. Desiravno so se obleženci stanovitno in serčno branili, napade sovražnikov hrabro odbijali, ali vničevali, vedno nanje iz mestnih zidov streljali in jim tako veliko škodo delali, večkrat nenadama vun nanje planili; so se bili vender sovražniki konec treh mescov slanovilniga obsedanja že tako zidam perbližali, de so bili zunajni rovi, kterih je dosti bilo, že skorej vsi v njih oblasti. En sam jo še ostal, in ko bi še tisliga vzeli, bi bili grad z vso vojskino perpravo v svojo oblast spravili, in zastonj bi bilo tedaj vse drugo branenje.
Mestni poglavar grof Daun vidi, de hočejo sovražniki tudi še to zadnjo obrambo s silo napasli, in de so že proti nji svoje strašne baterije (**) obernili. Ukaže tedaj svojim minerjem (**#) de naj skušajo pod zemljo se tjekej spravili, spodej strelniga prahu nastavili, in ga naglo vžgali, de bi tako njih dela razmetali in to silo odvernili. Pervi mej terni je bil Peter Mika, ki je, pokorili poveljem zapoveduika, prav urno in
(*) Turin, poglavitno mesto Sardinskiga kraljestva.
(**) Baterija j c sest topov ali s tu kov.
( **) Minerji se imenujejo voj<aki, ki poti zemljo mine kopajo, zažigajo in tako sovražnikove naprave ruztfevajo.
— 1 IG —
marlivo se dela lolil. On jo vodil do rečeniga mesla pod zemljo prili, kjer je mino ročno naslovil tako, de ni manjkalo druziga, kakor še po navadi nekaj strelniga praha nasuli, vun ili, in zažgali. Ali glej! zemlja se nad njim slresa, hrup zasliši, iz kteriga spozna, de si sovražniki perzadevajo njegovo delo vstavili in vničili. Blizo so že bili, in ko bi bil še dolgo se obolavljal, ves njegov Irud bil hi zastonj. Kaj mu je bilo tedaj začeli? Ker bi javalno še mogel pobegnili, de bi ne padel v njih roke, mu ludi ni bilo več mogoče potrebnih naprav storili, de bi potlej od daleč stoje mino mogel peržgali. Nič druziga mu ni bilo storili, ako je bolel svoj namen doseči, kakor de bi precej, ondi zraven sloje, sam s svojo roko mino zažgal, in lako samiga sebe v nevarnost gotove smerli postavil. Peter Mika, vnet od goreče ljubezni do domovine in do svojiga kralja, se ravno tega sredstva poprime. De bi ne per-puslil, dc bi sovražniki njegovo delo razdjali, ter mestu še tisto edino obrambo, ki mu je še ostala, ne vzeli, sklene ž njimi vred poginiti. Ukaže tedaj tovaršem, de naj gredo hitro nazaj. “ Pomnite dobro „ jim reče z milini glasam, “ de očetovski skerbi našiga dobriga „ kralja moje majhne otročiče perporočite, de jim bo „ on podpora in oče, in tedaj jez rad zanj umerjeni. „ — Perbliža se zdaj serčno kraju, kjer je bil nastavljen razdjavni barut (pulfer), in zažge ga nepreslrašen. V lem hipu slrašno poči: zemlja se zruši, kar so bili sovražniki ondi napravili, je bilo vse razdjano, veliko njih ondi pogine, in tudi on jo ostal zakopan v teh razvalinah.
Velikodušnimi! djanju Mikovimu se mora veči del



i
—147—
perpisnli, do je bilo mesto Turin tistikrat rešeno. Ono je namreč sovražnike v veliko zmoto perpravilo, in njih silo tako dolgo vderžalo, de je z močno vojsko knez Evgen mestu na pomoč peršel, nanje vdaril, slavno premagal, in jih persilil mesto popustiti in naglo pobegniti.
XIII. Ponočne pošasti.
ekdaj se je sploh verovalo, de povsod r starih zapušenih pohištvah, posebno pa v .starih gradovih duhovi prebivajo; mnogo se je perpovedvalo od perkazin, od strahov, in kaj se je tem ali unim pripetilo, kteri so se kedaj prederznili v takih krajih prenočiti. Sčasoma se je pozvedilo, de lake prikazni, taki strahovi niso bili nič druziga, kakor sama čista omama razgrete domišlivosli (fantazije), ali nasledik čisto natornih uzrokov, za ktere se pred vedilo ni, ali pa de so hudobni ljudje nalaš kaj taciga delali in raznašali, zato de so od tistih krajev, kjer so hotli svoje hudobne dela skrivati, vsaciga odvračevali, kteri bi jih znal ovaditi. Dan današnji noben pametin človek v lake strahove več ne verje. Ljudstvo pa vender ni še popolnoma te nekdajne prazne vere popustilo, in še v naših časih se sliši, de si kakšinkrat take pravlice perpovedujejo. Razumen mož, če kaj taciga sliši, se temu li posmehuje; drugi pa, kteri hočejo pokazati, do jih ni strah, grejo tudi prederzno nevarnosti nasproti, ktero zaničujejo: ali iz tega, kar se je bilo vojvodu Vilarskimu pergodilo, naj se vsakter uči, nikoli kaj taciga ne skušati, dokler se ni z vsem
—148 —
previdil, kar je potrebno se vsiga hudiga ovarovali, ki se mu zna permeriti po natornini uzroku, ali pa od hudobnih lam skritih ljudi.
Še mlad, poslan od svojiga kralja v velikih opravilih na Nemško, se je vojvoda ravno na svoj dom vračal, ko ga na poti noč vlovi; ker je tudi silno dežvalo, je hitil v bližnjo revno vas, kjer pa ne najde razun malo revnih kmetijskih bajt nobene hiše, v kteri bi prenočil. Vidi pa blizo tam star grad; in ker se mu je zdelo, de bi zamogel tamkej boljši prenočiti, praša, kdo je tam, in ali hi se moglo tam čez noč ostati. Dobri ljudje odgovorijo, de si nohedin ne upa tam noter prebivati, zato ker so vsi prestrašeni od strahovitiga ropotanja, ki se ga lam po noči sliši in od gerdih pošast, ki se vidijo. Mladi Vilars se njih priprostosti posmehuje, ter jim reče: u Mene bo prav veselilo, de „ bom mogel tudi jez viditi liste pošasti, in slišati „ listo strašno ropotanje. „ Tedaj zapovč svojim slu-žabnikam, de naj ondi v vasi ostanejo, zato de bi tim bolj očitno pokazal, kako malo on za take vraže po-rajla, vzame svoje orožje, si reče pernesti vina, in dober oginj zakurili, se s lem pokrepča, ter se ce!6 sam v grad poda.
Odbije polnoči, in glej! sliši od daleč krik in nekako tulenje, in strašno rožlanje verig; Vilars vzame brez strahu orožje v roke in se postavi na stražo. Tulenje, krik in rožlanje verig je zmiram glasnejši in zmiram bližej ; Vilars stoji zmiram stanoviten in nc-prestrašen, in čaka serčno, kaj de bo iz tega. Kar glej! šiloma, kakor de bi ves grad šel na kose, vidi se duri naglo odpreti, in noter stopiti strašno pošast grozne
—149—
velikosti, vso z belini ogernjeno in zraven nje štiri furije (*) z mertvaškinii baklami v rokah. Pošast pride blizo pred Vilarsa, postoji, ga strašno pogleda, ter mu reče s čudnim in strašnim glasam: “ Prederzni človek!
kako si upaš priti v te strašne kraje? Beži precej „ od tod, in reši se, ali pa si gotovo merlev! „ —-“ Ka jez se bom bal, in bežal?,, odgovori serčni mla-denč; “čakaj, hudobnež! zdaj boš vidil, ali se zna „ bali Vilars„ in ko to izreče, plane nadanj z orožjem. Pošast naglo pobegne, Vilars teče za njo; ali komaj prejde dve sobi, kar se na enkrat pod pod njim vdere, perkazin zgine, in on se znajde celo sam v neznanim kraji, okoli njega je grozna tihota in strašna tema. Strah in nepokoj, ki je v tem strašnim hipu Vilarsa obhajal, si lahko mislimo. Po sreči se ni per tem padcu nič vdaril; tode dobro je vidil, de ondi zaper-timu ni bilo nobeniga upanja vun priti ali pobegniti.
Ko tako ves v se zamišljen nekoliko postoji, zagleda nekaj svitlobe skozi špranjo duri, ki so peljale v bližnji podzemeljski hram, in sliši neko šepetanje, in zdelo se mu je, de so to človeški glasi. Nastavi tam svoje uho, in posluša; pa kaj? — še veliko bolj se prestraši, ker sliši, de se trupa hudobnežev posvetuje, kako bi njega umorili. Po daljšim prepiranji, ktero ga je dolgo v strahu deržalo, sliši na zadnje, de edin reče: “ Če ga umorimo, bi njegova smert nam lahko „ silno nevarna poslala; on je oseba kaj imenitna: „ jutro bi se po celim gradu preiskavalo, in mi hi bili
O t ulijo so imenovali slopi malik vavci straSuc peklenske pošasti, ki so ter-piiieilo hudobne na unim svetu.
—150 —
„ ovnjeni. Jez menim tedaj, de naj se mu odpre in „ de naj se izpusti. „ — Ko Vilars to sliši, na ves glas pogumno zavpije: u Ja zares! vaše djanje bi vas „ veliko stalo. Jez imam sabo pisma velike važnosti, „ ktere mor.ajo priti v roke samiga kralja: v bližnji „ vasi imam štiri svojh služabnikov; moja smert bi ne „ mogla bili skrita, in tudi ne brez maševanja. Odprite! „ jez vam obljubim, de bom od lega vselej molčal, pa „ vam tudi, če me spustite, plačilo obljubim, kakor se „ Vilarsu spodobi. „ — Po kratkim posvetvanju so sklenili ga izpustiti, permorali pa so ga jim perseči, de ne bo od te pergodbe nikoli nič druziga povedal, kakor de je ondi noter strašne reči vidil in slišal; kar jo gotovo tudi zamogel v resnici terditi.
Prešlo je potem nekaj časa, ko je on s svojimi prijatli na enim svojih posestev na kmetih bil, in ne-znaniga človeka vidil k sebi priti, kteri mu je dva lepa, vsa živa žrebeta pcrpeljal, rekoč: “ Tisti, kterim slo „ obljubili v gradu, ki vam mora še dobro znan bili, „ de boste molčali, kar sle tudi do zdaj tako možko „ deržali, vam ta dar pošlejo, s prošnjo, de ga vzeti „ blagovolite. Oni vas zdaj odvežejo od storjene ob-„ ljube, zakaj zdaj so šli vun iz dežele, so tedaj vun „ iz nevarnosti, nič jim ne manjka, in tudi se ne „ bojijo več ničesar. „
Takrat je on povedal, kaj se mu je noter v gradu bilo pergodilo. Tiste petere pošasti, ktere so se mu bile perkazale, so bili možje, ki so tam slab dnar kovali in se lamkej z drugimi poskrivali; p6d, ki se je bil pod njim vderl, je bila nastava ali past, kakor so jih nekdaj zavoljo vednih bojev s znotrajnimi sovražniki skorej v
—151—
vsakim gradu imeli. Vilars je bil vesel, de mu je bilo mogoče tistikrat vun priti; ali vsakrat potlej, ko je to pergodbo pravil, je grajal svojo preveliko prederznost, ter samiga sebe za izgled nevarnost postavljal, v klere zamore nespremišlena serčnost človeka perpraviti.
XIV. Odkupljen jetnik.
eliko njih se tako hvalijo, kadar komu kaj dobriga storijo, de se mora tudi listi sra-jr^movati, ki od njih dobroto prejme; oni pa zgubijo s to svojo prazno častjo in prev-r^^zetnostjo vse zasluženje svoje darežlivosti. Ali dobrota, kakor Seneka (* (**)) pravi, mora usta zamašiti listimu, ki jo stori, odpreti pa tistimu, ki jo prejme. Iz nasledne omenenja vredne pergodbe bomo vidili, kako je bil v živo prepričan od te resnice velik mož osemnajstiga veka, in kako dobro se je vedil po nji za-deržali.
Bil je on en praznik polčti v Marselju	šel
je zvečer vun k barkostaji se enmalo ohladit, in je hotel stopili v kak čoln, de bi se nekoliko po morji peljal. Ogleduje po mornarjih, kteri bi ga peljal, kar so mu perbliža berhek mladenič blagiga zaderžanja, ki se mu urno ponudi ga postreči. On ga pazlivo pogleduje, in spozna iz njegove zale postave, iz njegoviga prijaz-niga in lepiga zaderžanja, in iz celiga njegoviga vedenja.
(*) Seneka, modrijan, učitelj rimskiga cesarja Nerona.
(**) Manelj, im.nitno primorsko mesto na Francoskim.
—152—
de prav za prav ni bil mornarskiga slami. Reče mu tedaj: “ Vi se mi ne zdile mornar, imate pa morde „ svoje veselje, se v veslanju vaditi ne za potrebo, „ ampak li za kratek čas? „ — “ Res je „ mu odgovori, “jez nisim tega stanu, tudi ni to moje vsakdanje „ opravilo ; tode nesreča mojiga očeta me je persilila, de „ sim se tega dela lotil, zato de si tudi o praznikih „ kaj perslužim. „ — “Kakšina nesreča,, praša ptujic, “se „ je vašimu očetu pergodila?— “ Moj oče so jetnik „ odgovori mladenič, in solze se mu vderejo, “ in jez jih ne ,, morem odkupiti, če si ne bom s svojim delam in tru-„ dam toliko perslužil. „ — “ Jetnik ? je že dolgo od „ tega? in kje? „ — “Že šest mescov so v Tevta-v nu (*) v verigah. S perhranenimi dnarmi so si bili „ nekaj blaga nakupili, ga na ladijo spravili, ki je bila „ ravno v Smirno (**) namenjena, tudi sami so hotli „ tje iti, zalo de bi s svojo umetnostjo in s svojim „ pridam si perzadeli več dobička storiti. Ali morski „ tolovaji so ladijo vzeli, in oni so z vsemi drugimi ,, v sužnost odpeljani. Za njih odkuplenje se terja „ dva tavžent tolerjev. Ker so pa sabo iz doma skorej ,, vse nesli, kar smo v hiši imeli, nismo v stanu, lo-„ liko dnarjev zdaj vkup spraviti. Zato se pa moja „mati, in dve moji sesiri noč in dan trudijo, de bi „ enkrat toliko denara vkup spravile; ravno to si tudi „ jez perzadevam, ter skušam tudi o praznikih zaslu-„ žiti, kar mi je mogoče. Spervič sim menil, de bi „ morde očeta rešil, ko bi se jez namest njih v suž-
(*) Tevtan, mesto 7.a morjem v polnočni Afriki.
(**) Smirna, imenitno primorsko mesto v mali A/.ii.
— 153—
„ nost podal. Pa moja mali so to mende zvedili, ali „ se jim je kaj laciga dozdevalo, zalo so mi narav-„ nost rekli, de je prazno, kar sim mislil storiti; in „ ker so se po pravici bali, de bi jez ne hotel po „ sili to poskusiti, so storili vsim brodnarjem prepove-„ dali, de me nimajo v svoje ladije vzeti. „ — “ Sle „ li kedaj kaj od njega pozvedili? Ali veste, per ko-„ mu služi, in kako ga lam imajo? „ — u Služijo „ velkimu ogledu kraljevskih vertov; imajo jih res po „ človeško, ali to je zanje majhina tolažba, saj so ven-„ der li jetnik, daleč od nas, daleč od ljubeznive so-„ pruge, in od treh otrok, ki so jih vselej priserčno „ ljubili? „ — “ Kako se kliče? „ — “ Robert. „ „ — Koliko let ima? „ — “ Blizo 50 let.,, —“Vi „ zaslužite gotovo boljši srečo; jez vam jo privošim „ iz celiga serca; in ker vidim vašo krepost, bi sko-„ rej rekel, de jo bote dosegli. „ —
Noč nastopi, ptujic mu reče, de naj proti suhim nazaj čoln zaverne, in slopivši iz čolna, mu da za plačilo polno mošnjo, in tako naglo odrine, de se mu mladenič še zahvaliti ni utegnil. Bilo je v mošnji šestnajst luidorov in deset tolerjev. Mladenič jo stermel nad tako darežlivostjo; več dni gre iz doma. de bi ga vnovič srečal, in se mu zahvalil, ali ni ga več najdel.
Dva mesca potem, ko je nekiga dne ta poštena družina v ubogi izbici per revnim kosilu sedela, pride nenadjama Robert. Vsi zavpijejo od veselja in stermenja, ko ga tako na enkrat zagledajo, in v pervim trenutku niso skorej sami svojim očem verovali, de je res on. On priserčno objema eniga za drugim, in govori: “ Oh, » žena! oj, moji otroci! koliko hvalo sim vam dolžin
—154—
„ za vašo veliko ljubezin in skerb! Ali kako vam je „ bilo mogoče, me tako hitro rešiti, in tako veliko „ pomoč poslati? Denar za moje odkupljenje, petdeset „ luidorov za popotnjo, ta obleka, ladnina že vnapred „ plačana, vse to me napolnuje s začudenjem. Tode „ zares, v kaki stan, v kako revšino vidim de ste „ zavoljo mene peršli! „ — Mnogi in silni občutleji ne perpustijo ženi še odgovoriti; oklene se ga okoli vratu, in solze se ji vlijejo po obrazu; hčeri se z materjo- vred od veselja jokate; sin se kar ne gane, in omedli.
Po prelitih solzah veselja se žena zopet zbrihta in spregovori; vnovič moža objame, se oberne proti sinu, in s perstam nanj pokaže rekoč: “Poglej, ta je „ tvoj rešitelj! Dva tavžent tolerjev so terjali za tvoje „ odkuplenje; mi nismo do zdaj še ne polovice vkupej „ spravili, in še tega, kar smo spravili, nam je veči „ del nevtrudliva marlivost tvojiga sina perpravila. Letd „ preljubeznivi sin je mogel dobiti pomočnike, kteri „ ganjeni od njegove čednosti so mu pomagali. On je „ bil spervič mislil, de bi se nam od tod zmuznil, in „ se namesto tebe v sužnost podal. Njemu gotovo so „ imamo zahvaliti, de si ti zdaj rešen, in on, namesti „ de bi nam bil kaj od tega razodel, nas je hotel tak6 „ nenadjama razveseliti. Poglej li, kako od prevelike „ radosti medli 1 Tode hitimo mu pomagat. „ — Sestri ste že si perzadevale ga zbrihtati; zdaj perstopijo še stariši in ni bilo kar lahko, ga iz njegove omotice zopet spraviti. Ali mej tem, ko on očeta z medlečimi očmi pogleduje, in ne more še prav spregovorili, oče omolkne, postane zamišljen, in njegovo veselje se naglo v žalost
— 155 —
in otožnost spremeni. Tedaj so proti njemu oberne in mu nejevoljno reče: u Oj ti nesrečni sin I kaj si storil? „ Svobodo sim bil res silno zaželel; ali groza me obide, „ kadar na tebe, svojiga rešitelja, pomislim. Kako si „ zamogel neki skrivati to svoji materi, ako me ni-„	si s kako	hudobijo odkupil	? Zakaj	to ni nika-
„	kor mogoče, de bi si bil ti,	sin uboziga jetnika in
„ v taki mladosti, pošteno tako veliko pomoč perdobil. „	Tresem se,	ako li pomislim,	de te jo	tvoja otročja
„	ljubezin do	mene zamogla v	hudobijo	zapeljati. Oj,
„ odvzemi mi precej ta sum, govori resnico, in raji.... „ “Oj, za Božjo voljo, oče, vpokojite sel,, sin naglo na to reče, in se sili vstali; u objemite li svojiga sina, „ jez nisim nevredin tega imena; vedite loraj, de ne „ jez, ne nobedin, kar nas je tukej, nismo vas iz „ sužnosti odkupili. Naš dobrotnik je ves drugi, in jez „ ga dobro poznani. Oj, mali moja! ptuj gospod, kleri „ mi je bil s toliko darežlivostjo mošnjo podaril, me » je tistikrat tudi veliko spraševal: gotovo pride tudi » Z(1a.j od njega leld naša sreča. Bog, de bi ga Ji n •nogel zopet enkrat srečali 1 Bog daj, de bi ga zopet n dobili... Ali, nočem si dali miru, dokler ne bom saj „ nekoliko od njega zvcdil. „ — Tedaj povč očetu, kaj se mu je bilo z neznanim gospodam zgodilo, in tako mu ves strah in sum odvzame.
Potem ko je že dve leti zastonj ga iskal, ga neko jutro per morji sreča. — “ Oh, moj nar veči, moj edini n dobrotnik, moja podpora, moje življenje, moje vse!...,, to je vse, kar je zamogel spregovoriti; verže se mu k nogam, in jih radostno objame.— “Kaj imate? kaj je u to ? „ reče neznani gospod, in ga od tal vzdigne. —
- 150-
„ Oj gospod moj! ali no veslo, kali? kaj sle popolnoma „	porabili na sina ncsrečniga	Roberla, kteriga slo	vi tako
„	velikodušno iz sužnosti rešili?,,	— “Vi se	motite,
„ prijalcl! jez sim ptujic, in sim peršel sem seli pred „ nekimi dnemi. „ — “Zna biti res, kar pravite; tode r	spomnile	se,	de	ste	že tukej bili pred 20	mesci;
„	spomnite	se,	de	sim	vas v	čolniču vozil, de	sle mi
„ polno mošnjo podarili, de sle sousmilenjo imeli z „	mojim nesrečnim očetam,	de sle	me skerbno	izprn-
„	ševali čez vse, kar vam	je bilo	treba vodili	za nje-
„ govo odkuplenje. Vi ste s tem eno celo družino ,, osrečili, ktera zdaj ne želi druziga kakor vas vidili, „ de bi vas lavžentkrat blagoslovila. Vas prosim, no „ odrecite nam lega veselja.... pojdite z mano I „ — “ Počasi, prijate! I počasi: človek se prav lahko pomoti, „ de eniga za druziga vzame; vi morde.... „ — “ ATaka! „ jez sc v tem gotovo nisim pomolil. Celi vaš blagi „	obraz mi	je	tako globoko	vtisnjen ostal v	mojim
„	spominu,	de	vas	ne	morem	nikakor z drugim za-
„ menjati. Pojdite z mano, vas lepo prosim I... „ — ter ga za roko prime in prijazno sili, de bi ž njim šel.
Mej tem se je že več ljudi okoli nabralo. Nezna-nimu gospodu je la mladenčeva hvaležnost kaj dopadla; ali namest do bi se bil zavoljo lega prevzel, je bil tako močnoserčin, de je še clo občulkam pravičniga dopadenja se zoperstavil, in de se je bolel stanovitno zatajevali. Zmiram se je toraj mu bolj vmikal, dokler je perložnost dobil, de se je mej ljudi zamešal in izpred njega zginil.
Še zdaj bi se ne vedilo, kdo je bil la gospod, ko bi po smerli nekiga tergovca v Marsclju njegovi
— 457 —
ljudje ne bili dobili moj drugimi pnpirjl pisma, v htorim je bilo zapisano, do jo bilo 7500 frankov poslanih v mesto Kadiš (*) nekima Robertu Majna, za česar voljo bo toga po rajtingi prašali. Ta glasoviti engleški me-njavic je odgovoril na to vprašanje, do je s tem dnaram po ukaza gospod Korelna Sekondatskiga, barona Mon-tesquieu’a, ki je bil predsednik v Bordoskimu zboru, odkupil Marseljana, po imena Roberta, ki je bil jetnik v Tevlanu. — Ta slavni mož namreč je Imel navado, v časih svojo v Marselje omoženo sestro, gospč Heri-koursko, obiskati. Usmileno djanje, kteriga je tu storil, in ki smo ga ravno povedali, je gotovo toliko hvale vredno, kolikor njegove pisma, s ktsrimi si je neumer-livo slavo perdobil.
Opomba. To pergodbo iz življenja barona Mon-tesguieua je gospod Mmgart popisal, kakor mu jo je bd sam Montesquim'je-o prijatel povedal, kije bil tudi sam pričejoč per zadnji zgodbi.
—458—
BaHaisar I^aina
ve nnenilni hiži v Lisaboni (#), Suarez in Suza, sle bile dolgo v hudim prepiru med sabo. Na zadnje se vender v miru pogodite, ter sklenete, de naj se ženitev napravi mej Emanuelam in Elviro, edinima otrokama obeh hiš, zato de se mir mej njima še bolj vterdi. Vse je bilo kmalo napravljeno; ženin in nevesta, ki sta se prisertno ljubila, sla že komej perčako-vala srečne ure, ktera ji je imela za vselej zediniti. Ali Baltasar Lama, zlo premožin, pa ošabin mož zavoljo svojiga velikiga bogastva in zavoljo svoje velike veljave na dvoru, jima to srečo zavida. On se je želel s hišo Suarez bližej skleniti, de bi svojo imenitnost povikšal, zato je že poprej večkrat, pa se ve de zastonj, si perzadeval, ta svoj naklep izpeljali. Na zadnje si per dvoru pomoči iše; si sprosi in zadobi v ženil-vanski dar od kralja visoko službo s častjo podkralja (kraljeviga namestnika) v Indii.
Elvirini starši si niso upali se kraljevi prošnji zoperstaviti, vdali so se, desiravno ne radi. Ošabni Lama pa se je kaj prevzel, de je zmago odnesel. Emanuel pa ni mogel tcrpeti, de bi se Lama brez kazni svoje zmage veselil: gnan od ljubezni in od jeze, se ga loti s serditimi besedami; in ker tudi Lama mu ni hotel nobene dolžin ostali, se zgrabila, primeta za orožje, in se začneta serdilo bojevali. Kmalo je Lama, manj vajen boja in slabeji, dve rani dobil, in ostal bi
—159—
bil gotovo ondi mertev, ko bi ga ne bili ljudje še o pravim času rešili, ki so zraven peršli.
Tedaj se Lama precej na dvor poda, zatoži Suza, in pov<!i še veliko več, kakor je res bilo. Vsled tega je bil Suza v ječo pahnen, in v smert obsojen. Kadar Elvira to žalostno novico sve, se ne • ve sama kam djati od žalosti, ali kaj bi počela, de bi Suza od smerti rešila. Pina sama pot ji je ostala, to je, se Lamu vdati.
Zakaj desiravno so mu jo starši obljubili, se je ona vender dosihdob stanovitno branila, v zakon stopiti z možam, kteriga je smertno sovražila. Neusmiljenic je to priložnost poprijel, de bi jo predobil: pravil ji je, de če ona dovoli v to ženitev, se zamere Emanuel smerti oteli. Zastonj ji je bilo reči, de ga sovraži, de ji je celč nemogoče ga ljubiti; zastonj mu je oponašala, de' je preneobtesan, de je terdovratin in neusmi-len: Lama se ne da nikakor ganili, in Elvira je bila persiljena pervolili v ta zakon, de je nesrečnimu Suzu življenje otela.
Ženitnina je bila krasna in slovesna, in Suzu je bilo perzanešeno; lode iz ječo so ga spustili še li potem, ko je Elvira s svojim ženinam se na pot proti Indii podala.
Novi podkralj se je v Indii kaj ošabno vedel, in ker je zraven tega bil tudi neusmilen in terdoserčin, so ga Indijani kmalo začeli sovražiti in se proti njemu puntali. Elvira pa je s svojo smilenosljo in prijaznostjo poslala splošni predmet ljubezni in občudenja. To per-merjenje njeniga z Lamovim zaderžanjem je storilo, de so njega še bolj sovražili. Ena posebna okolišina je pa splošno sovražlvo in nejevoljo proli njemu še bolj vnela.
—IGO—
Namreč kneginja Malabarska, ki je mogla zavoljo svo-jiga spačeniga življenja iz svoje dežele pobegnili, pride do Goaskiga (*) podkralja, in ga prosi za perbežališe in pomoč proti kralju svojima bralu, ki jo je, kakor je pravila, preganjal. Perlizvanje te žene, njena lepota in na videz prijazno vedenje, še bolj pa ime kneginje, jo kmalo častilakomno serce prevzelniga Lama prcdobilo. Zanjo se uname, in strast ta ga je tako daleč gnala, de je začel z Elviro ne li hladnokervno postopali, temuč jo tudi zaničvali, in jo neusmileno v njene sobe zapirati. Ali to se razglasi, in vsi so bili čez njega nejevoljni; vsi so se čez to njegovo djanje hudovali, vsi so na glas čez to godernjali. Ali podkralj, ves po-greznen v svojo novo ljubezin, ni nič maral za to, kar so drugi od njegove gerde nezvestobe in terdoserčnosti govorili.
Emanuel Suza, ki ni mogel bolj na dolgo od tiste osebe ločen živeti, ktero je bolj kot samiga sebe ljubil, je mej tem sklenil skrivajo z dvema svojih služabnikov iz doma iti, in se čez morje v Indijo podati.
Kadar pride v Goo, hitro zve, v kako žalostnim stanu de je nesrečna Elvira, kako se ona vsim smili, kako vsi sploh sovražijo hudobniga Lama in kneginjo, ki ga je tako oslepila. Per teh novicah on globoko zdiline; v pervi nejevolji je že sklepal, trinoga umoriti in se za zatreto podkraljico potegniti. Ko se mu pa perva jeza nekoliko poleže, spozna sam nevarnost, v ktero bi s takim djanjem sebe in njo djal; zakaj lahko bi se po-
(*) Goa je bilo nar imcnitniSi mesto v Indii, ki so ga Portugalci imeli, kjer je tačas Lama bil kraljev namestnik.
—161 —
lem kaj od Elviro mislilo, kar bi ji ne blilov čast pred Lisabonskim dvoram, ker bi utegnil ta aua, reči, de se je bila ona ž njim popred pogovorilži ni Iso hočeta tako nad Lamam maševati. Zatoa potode nekoliko in vkroti svojo jezo in pomisli, kako bi ji bolj varno in bolj gotovo pomagal. On zapovč tedaj nimu svojih služabnikov, de naj si vse perzadene, nacdvor podkraljev priti in stopili v Elvirino službo; drugimu služabniku pa ukaže, de naj si vse perzadene, de ga bo kneginja rada vidila, zato de bo zvedri, kaj si ona ;n nezvesti Lama proti Elviri domišljujeta.
In v resnici zve tako kmal potem, de sta grozno hudobijo zoper Elviro snovala. Zaslepljen Lama od svojo gerde strasti, zaslepljen od nesrečne častiželjnosti, de bi se zavezal s ženo kraljevskiga rodii, vedno podšuntan od hudobne kneginje, stori strašni naklep, se Elvire s strupam znebiti; zakaj dobro je spoznal, de se drugaei ne more s kneginjo oženiti, ktero je pregrešno ljubil.
Strup so ji res podali, tode Elvira je še za časa za to zvedila, de ga ni vžila. Ko se pa ta nova Lamova hudobija kmalo po dvoru in po mestu razglasi, so ljudstvo, že od popred hudo razserdjeno, no da več krotiti; strašno sovražtvo in nejevolja se povsod kaže; nar bolj nezadovoljni in nar prederzniši zgrabijo za orožje, in se očitno spuntajo; razdraženo ljudstvo obsede dvor, predere v stanovanje kneginje in jo por ti priči umori. Ostrašeni podkralj je res kuj pertekel jo branit, tode prepozno; ja, še on sam bi bil od razdraženiga ljudstva ondi umorjen, ko bi se ne bil Emanuel,, ki se je budili nasledkov njegoviga umora bal, zanj možko potegnil, in ga s svojini orožjem' obranil.
—162 —
Ni izreči sramote ošabniga Lama, ko je vidil, de mu je sam njegov nasprotnik življenje ohranil, in lo scer takrat, ko mu je vest očitala, de je po vsi pravici smert si zaslužil. Velika je bila njegova žalost, ko je vidil, de je kneginja umorjena, ktero je tako rad imel, in ki je njegovo častilakomnost pasla; veči še je bila njegova sramota, ko je vidil, de je razodet njegov hudobin naklep; grozna je bila njegova otožnost, ko je vidil, de ga vse ljudstvo sploh čerti ino sovraži; silen je bil njegov strah, de bi se vso lo v Lisaboni ne zvedilo, in de bi tedaj ne bil zavoljo tega ostro širnimi ; strašno je bilo grizenje vesti, ktera mu je vse njegove krivice oponašala: in vse to ga tako neizrečeno pobije, de hudo oboli; huda merzlica se ga loti, in kmalo spozna, de se konec njegoviga življenja bliža. Merlvaška luč poslednje ure razžene na zadnje temo, v kleri je do tistikrat taval; on spozna in vidi zdaj vse svoje hudobije zaporedama, vidi vso grozo posledniga budobniga djanja; ves skesan pokliče k sebi Elviro in Emanuela, in s solznimi očmi jima takole govori: £< Elvira! jez si ne upam več reči, de si moja žena, n zakaj spoznam veliko krivico, ki sim ti jo storil. Oj, „ koliko čednost sim jez s tolikim neusmilenjem pre-„ gnnjal in tlačil, in tako dolgo! Pa Bog, ja Bog sam „ se je tebe na zadnje usmilil; on li na zadnje človeka „ iz poti spravi, ki se je tebe prenevredniga storil. Ako „ ti zamore moje silno bogastvo nekoliko krivico po-„ ravnali, ki sim jo tebi storil, ti ga vsega zapustim. „ Ktir je pa tega še zmiram premalo, naj nadomesti „ dražji dar. Emanuel! Bog mi zdaj to življenje odvzame, „ kteriga sle mi vi tako velikodušno ohranili si per
—163—
,, zadvvali. Rodi mu zato vsa čast in hvala! saj ako „	bi	jez	po li moji gerdi hudobii se	na dalje živel,
„	bi	se	mogel sam sebe zavoljo tega	sramovati. Samo
„	vi	sle	bili Elvire vredni, jez sim vam jo hudobno
„	iz	rok	iztergal; zdaj vam jo nazaj	dam. Storite jo
„ tako srečno in veselo, kakor sim jo bil jez do zdaj „ nesrečno storil. Eno samo dobroto se prederznem „ vaji prositi, in ta je, de pozabita na vse, kar sim „ do zdaj storil, de samo to uro v spominu obderžita, „	in	de	naj vama ne bo nevgodin	spomin le ure.
„ Objemita me v znamnje, de mi odpustita, zadnjikrat, „ in potem rad umerjeni. „ — Tako jo Lama v njunih rokah dušo pustil, ond pa sta za njim jokala ; ali umeri je z resničnim žalovanjem čez svojo nedositno prevzetnost in terdoserčnosl, s kterima je tako gerdo pone-častil celo svoje življenje.
XVI» Hlagoiserčiia brat«
ED1K	bratovske ljubezni smo že vi-
‘^aŽKŽ^^dili v povesti od dveh bratov^). Ne zdavno m j-^^Asmo zopet druziga slišali, in desiravno je pervimu silno podobin, ga vender nočemo opustiti, de bi ga tukej sem ne postavili. Bratovska ljubezin, vdabnena že od same nature v človeške persi, bi imela bili vesoljna in živa; se pa vender mnogokrat vidi, de po malim pojema ali celo vgasne. Kakšinkrat se vidi tudi, de listi, ki so si v rodu nar bližji, postanejo z velikim pohujšanjem družili nar hujši
- i 64—
in nar bolj serditi sovražniki mej sabo. Veliko je uzro-kov, ki človeka napeljujejo, de tč nar svetejši nalome vezi tako hudobno razterže; ali mej vsemi je vender samopridnost, ki človeka nar večkrat k temu zapelja. Posvetno blago je človeku tisti dragi malik, kterimu hiti vsako reč v svoji spačenosti žertvovat (ofrat). Do bi pač zamogli izgledi blagoserčnosli, ktere tukej per-povedujemo, kteriga k enakima dobrimu djanju spodbosti, ker bi tako vender to veselje imeli, de bi saj večkrat kaj od takih velikoserčnih in slovečih del slišali!
Dolgo je že Albert Gvaltieri si zastonj vse per-zadeval, de bi svojiga sina Ferdinanda iz poti pregreh, kterim se je vdal, zopet nazaj na pravo pot perpeljal, ktero je popolnoma zapustil. Njegovo ljubeznivo svarjenje ni per njem nič več zmoglo: če ga je zmerjal, ali mu žugal, ga hudobni sin ni kar poslušal; če ga je štrafal, ga je to po navadi li še bolj razserdilo. Nesrečni oče, kteri ni vedil več, kaj bi ž njim storil, ga na zadnje v turn zapre, in ga pusti tako več mescov zapertiga; ali kadar je iz turna peršel, je bil še bolj somoglavin in še bolj prederzin, kakor poprej.
Enkrat se je ta hudobnež celč prederznil, svojo roko proti očetu stegniti, in ga nesramno zaničvali z nespodobnimi besedami. Ali zdaj ga oče ni mogel več terpeli: iz hiše g? od sebe per li priči zapodi, mu da li en majhin del svojiga premoženja, celo premoženje pa da svojima mlajšimu sinu, Henriku, ki jo bil lepiga in prijazniga zaderžanja, ter je s tem ravno tako očeta razveseljeval in zadovoljeval, kakor mu je starši sin nejevolje in žalosti perpravljal.
Ferdinand, desiravno tako ostro štrafan, se vender
—165 —
* lem ni poboljšal, ali čez to kaj žaloval, marveč so jo še v svoji nespremišlenosli veselil, de je saj enkrat sam-svoj, in de zamore, brez de bi ga kdo vedno zmerjal, po svoji hudobni volji živeti, in svojo pregrešne želje popolnoma nasitvati. Tode kmalo mu začne permanko-vati denara, kteriga mu je zamoglo njegovo pičlo premoženje dajati. Kadar je tedaj tisto malo premoženja zapravil, ki ga je od očeta imel, in vidil, de se mu naglo bliža ubožlvo in reva, je začenjal sam v se iti, in	se kesali	svojiga	dozdajniga	življenja.	Takrat
mu je	večkrat na	misel	šlo, se	nazaj k očetu	verniti,
se mu	pred noge	vreči,	in ga	za	odpušanje	prositi.
Ali nekaj sramota, nekaj pa strah, de bi ga oče od sebe ne spodil, ga je vderževal: in ko je ravno v teh zadregah bil, brez	de bi	vedil,	kaj	bi storil,	mu jo
smert neprevidama očeta vzela, in vse njegovo upanje razbila, in njega popustila v žalosti in v veliki revšini.
Ker ni vedil tedaj več kaj počeli, je začel vse drugači živeli, kakor je do tistikrat živel; popustivši vse pregrehe in hudobije, se je lotil dela z vso resnobo, in si je začel perzadevati z marlivosljo in trudam si to perdobiti, kar si ni mogel perčakovati od zgubljene dedšine. — Henrik je kmalo zvedil za to srečno spre-menjenje svojiga brata; on je bil krepostin in dobriga eerca, in ker ga je bilo poprej pohujšlivo življenje brata veliko bolj bolelo, kakor pa ga je zdaj veselilo veliko premoženje, kteriga je sam dobil, se je tudi zdaj kaj veselil, de se je brat poboljšal. Ker pa kes, kteriga sila in potreba rbudite, po navadi večkrat prehitro prejde, in se lahko pozabi, ako se človeku naglo iz potrebe pomaga; zato je hotel ga nekaj časa v revi
—166—
pustiti, de bi se v tim novim življenju bolj ulerdil, in de bi zamogel on sam poskusiti, kolikajn več je vredno pametno in lepo zaderžanje, kakor pa spačeno in hudobno življenje.
Kadar se mu je tedaj zdelo, de je dovolj skusil, vzame očetov testament, brez komu kaj povedali, ga zavije v eno pismo, mu ga pošlje in mu zraven tole piše: u Ljubi moj Ferdinand ! lukej ti pošljem očetov „ teštament, po kterim je celo premoženje meni zapu-„ seno. Ko bi oče zdaj še živeli, bi gotovo teštament „' prenaredili, de bi tudi na te pomislili. Takrat so pa „ drugači zastran tebe mislili, ker si bil tudi ti dru-,, gačin. Zato me veseli, de ti zamorem saj jez listi „ del očeloviga premoženja prepustili, kteri ti zdaj žo „ po vsi pravici gre. Prejmi to djanje pravice in dolž— x nosti, ktero proti tebi radovoljno izpolnuje tvoj brat „ Henrik. „
Bil je pervi dan leta, kadar je Ferdinand to pismo s takošnim daram dobil, kakšinorga si gotovo perčakoval ni Ljubeznive bratove besede so ga v živo zadele, začudil se je čez njegovo redko velikoserčnost. Ali tudi on ni bolel manj od njega velikodušin bili, ne zlo porabiti dani, kleriga mu je ponujal: zato mu pošlje teštament nazaj s tem odgovoram : “ Moj dragi, in preljnbeznivi „ brat! Tvoja blagoserčnost kaže, de so najini oče po „ pravici tebi svoje premoženje zapustili. Tukej ti „ pošljem teštament nazaj; zakaj nobedin ni bolj vredin, „ kakor ti, celo premoženje posesti. Kakor sim malo „ porajtal za očetove dobre svete, dokler so še živeli, „ ravno tako moram zdaj njihov spomin častili in nij— hovo poslednjo voljo spoštovati. Dovolj mi je, de

—167—
„ sim tvojo Ijubezin in tvojo prijatelstvo zopet zarobil. „ Za to ti bom vselej hvaležin, tvoj brat Ferdinand. „
Henrik, ko dobi ta odgovor, teče precej k njemu, in ga objame rekoč: “Dragi in spoštovanja vredni „ spomin najiniga očeta ne moreva bolj častiti, kakor „ tako, de razdereva, kar bi sami tudi storili, ko bi „ še živeli, djanje, ki je utegnilo biti enkrat pravično. „	zdaj	pa	bi bilo krivično.	V	njih imenu tedaj ga	jez
„	zdaj	za	vselej razderem,	in	ti	stopi nazaj v pravice,
„ ktere ti je dala natora, in ktere si s čednostjo si „ zopet perdobil. „ — Per teh besedah, brez de bi bil počakal na bratov odgovor, se iz njegovih rok izterže, teče k ognju, verze teštament v oginj in ga sožge.
Zdaj se začne mej bratama ljubeznivo in serčno besedovanje, besedovanje prijazno in velikodušno; zakaj ta	ni	hotel po nobeni	ceni	nazaj imeti, kar	mu
je	brat	ponujal, ker je pravil,	de	je vso pravico	do
premoženja zgubil; uni pa ni hotel več njegoviga dela obderžati, ker je terdil, de mu več ne gre. Na zadnje zmaga vender Henrik, kteri je na vse viže hotel, de morata oba saj enako od očeloviga premoženja živeli, ko bi ga tudi ne razdelila. Ferdinand v to dovoli, in tako sla potlej vkupej v bratovski ljubezni živela. Pa tudi nikoli se ni vidilo bratov, ki bi se bili bolj mej sabo ljubili, ali de bi bili bolj spravno in zadovoljno vkupej živeli, kakor Henrik in Ferdinand.
KONEC DRUGIGA DELA.
,






■
.
'
. J>«	/«U iS;;u



'-1	*!< ‘ »i V:
.
■

V
Ux.: : ;





■ ■ ■
.
-

, Ji -	’	•*—
• •
'

S & 135 ^ a 2) S IL*
I. Haršal Turcnskt*
el6 majhino reč bomo tukej povedali od lolikiga moža, kakor je bil sloveči Maršal Turenški (*). Ali ravno la bo pokazala, kako se vedč veliki možje zaderžati v per-ložnostih, v klerih se nižji ljudje radi hudo
razserdijo.
Taki ljudje se v resnici prav kmalo vjezijo, in se strašno raztogotijo za nar maniši razžaljenje, če tudi ni prostovoljno. Ker v sebi li malo najdejo, kar bi jih spoštovanja vredne storilo, zato se zmiram bojč, de bi jih kdo ne zaničeval; in vsako majhino natolce-
C) Maršal je ime nar višji vojaške rasti. Maršal Turcnne je bil izmej nar imeni timih francozkih generalov edin v drugi polovici sedemnajstima veka.
—170—
vanje, de jih kleri drugi toliko ne obrajta, kolikor bi oni holli, rani hudo njih častilakomnost, in jih v nar veči jezo perpravi. Imenitni možje pa, ki dobro vedo, de take male reči njih časti nič ne škodijo, se znajo bolj zatajevali, kakor de bi se ne bilo nič zgodilo, ali pa jih vejo prenašali mirno in hrez kaj zanje marali. Veliko takih izgledov imamo iz starih časov; mi hočemo tukej samo cniga iz novih časov povedali, ki nam ga je sloveči maršal Turenski zapustil.
On je bil v boju strah vojskd in dolgo časa je bil on steber in slava Francoske dežele. Ali na svojim domu se je priproslo in priljudno obnašal; njegovo oblačilo in celo njegovo vedenje je bilo ponižno in pohlevno; z vsim je bil prijazin in usmileniga serca
Pergodilo se je polčti eno jutro, de je za rano iz svoje spavnice vun peršel lako, kakor je bil v jopi, li na pol obut, in je hodil celo sam po musovžu: potlej se je podal k oknu, se nanj z lahtmi naslonil, djal glavo mej roke in je gledal v veri. Mej tem pride noter en služabnik. Ta je menil, de je edin njegovih tovaršev per oknu; se mu tedaj lepo počasi bliža, in ga po služabnikovo od zadej z roko močno pljuskne, se pohrohotd in gre. Maršal se mirno oberne ter reče: “ Prijatel! roka ti je mende pretežka; spomni se dru-„ gikrat, de	ne	vdariš	več tako	močno. „	— Kadar
ga služabnik	po	glasu in po obrazu spozna,	de je go-
spodar, od samiga stralni ves omedli. Ves bled tedaj in preplašen se	mu	verze	k nogam,	ga s solzmi prosi
usmilenja in	odpušanja,	ker pravi,	de ga je	derža) za
svojiga tovarša Janeza. Blaršal mu ravno tako mirno 'odgovori: “ Nar veči tvoja pomola ne pride od očes,
• V . ' 1

i	'
i. ■
r	-
a

•' ■ ' ' '‘r."
- / '



Srečna zamemba.
Soave. III. del, stran 171
—171 —
n ampak od roke; tudi Janezu bi se bilo lahko zdelo „ to pozdravljenje enmalo preneprijazno. Jez ti svetvam „ tedaj za naprej : vosi dobro jutro vselej rajši z be-„ sedo, kakor z djanjem. „ — Potem ga vzdigne, ga potolaži, gre zopet mirno v svojo sobo, in popusti ondi služabnika, ki se je, ne vdm, ali bolj sramoval zavoljo svoje pomote, ali pa bolj čudil čez svojiga dobriga gospodarja.
II* Srečna zamcmba.
je
po
in
vdoksi in Leonci sta bila iz malo pre-možnih hiš, pa v kreposti in umetnosti sta oba vse svoje verstnike močno prekosila. Vkupej sta se izšolala, in od perve mladosti bila priserčna prijatla, kar sta. si tudi do smerti ostala. .To prijatelstvo vender ni vbranilo, de vsakter nju druziga slami so poprijel, ker jo je vsak tisti poti vdaril, na ktero se je čutil od nagnenja od naturo vleči. Evdoksi, ki je bil derzin, delavin, hiter, previdin in lak, kakor treba biti za velike opravila, so je lotil politiških (deržavnih) služeb, in se je s svojo ročnostjo in s svojim zasluženjem zmiram višej popenjal, de je sčasoma velike časti in še veči bogastvo dosegel. Leonci je bil bolj krotak in miren, ni maral za posvetni šum in velike skerbi, in se je za-dovolil s svojo priproslo srednosljo; zato se je vdal ves mirnim učenostim, v kterih se je tudi tako sponesel, de so ga šteli mej nar bolj učene može tistih časov.
Desiravno pa sta se po opravilih in po stanu
-172—
Iolikajn ločila, sta si bila vender zmiram iskerija prijatla; bila sla pa tudi oba neoženjena do šlirdeseliga leta svoje starosti. Ali ko to starost dosežeta, skleneta, oba ene misli, se oženiti; in ker se je bil Evdoksi že naveličal dolgih opravil in vclikiga šuma na dvoru, in ker je tudi Leoncija mestni hrup že nekaj časa dol— gočasval, se pomenita iskati mir in tihoto na kmetih, in tam, kjer bi ju nobena reč več saksebi ne ločila, kar jima še življenja ostane, po prijatelsko vkupej veselo prebiti. Evdoksi si vkupi s svojim velikim bo-gastvam tudi bogato lastinslvo v lepim in prijaznim kraji; zraven njega si je tudi Leonci majhino posestvo vkupil, ktero je pa znal on potlej s svojo skerbjo še do veči veljave povzdignili: in ondi tje sta se oba s svojima ženama v miru preselila.
Pergodilo se je, de ste se one skorej ob enim času porodu perbližale. Evdoksijeva jo povila lepiga dečika, Leoncijeva pa prav zalo punpiko, česar sta bila oba silno vesela, in sta zavoljo tega radosti poln praznik imela. Ali to veselje se jima je kmalo skalilo, zakaj malo dni po porodu se je Leoncijeve žene huda holezin lotila, in v nar lepšim cvetu njenih let jo je nemila smeri pobrala. Žalostni Leonci se ni mogel dolgo časa zavoljo te zgubo potolažili, in brez tolažeb, brez priserčnih skerbi in ljubezniviga perzadevanja svojiga prijatla Evdoksija, kteri ga je pomiloval in njegovo žalost z njim delil, on bi ne bil zamogel dolgo te grenko žalosti prenašati, temuč bi bil še on za njo v grob šel. To ljubeznivo prizadevanje njegoviga prijatla mu je sčasama po malim serčno žalost olajšalo; pa ena nadležna misel ga je vender še težila, ker ni vedil
—173—
namreč, kako bi on, ce!6 sam, svojo hčer, kadar kaj odrase, tako odgojil, de bi ne poslala li umetna, ampak tudi prijazna in perljudna deklica, in dobro podučena v vsem, kar se blagorodni gospodični vedili in znati spodobi.
Ko tedaj nekiga dne z Evdoksijem s tisto odkri-'toserčnostjo govori, ktero po navadi staro prijatelstvo vdihava, mu razodene la tern, ki ga v sercu zbada, ter ga poprosi, de bi hotel on že zdaj svoji ženi njegovo hčerko perporočiti, zalo de bi jo potlej k sebi vzela in ona sama jo lepo odgojila, kadar kej bolj porase; Evdoksi mu precej obljubi, de hoče to prav rad storiti: “ Ali eno povračilo mu reče “ želim tudi „ jez od tebe. Jez želim namreč, de bi ta moj sin, kle-„ riga mi je Bog dal, se enkrat vredniga storil bo-„ gasiva, kteriga mu bom zapustil, in de bi ga no „ zapravljal. Ti veš tudi, de jez, navajen do zdaj na „ šum dvora in na silo opravil, nisim mogel nikoli kar „ pomisliti na to, kako naj bi se nar bolj prav in pa-„ metno mladenče odgojevalo, zatorej bi se tudi sam x ne vedil v tem prav obnašati. Razim tega se tudi » bojim, de bi se moj sin, če zve za bogastvo, ki ga „ čaka, zavoljo tega ne prevzel in ne postal enak to-„ likim drugim, kteri menijo, de ni treba Ustim nobe-„ niga nauka in nobeniga posebniga zasluženja, ki so „ iz- bogate hiše, in de bogastvo vse to nadomesti. „ Zato bi jez hotel, de bi on dolgo za svoj stan kar „ ne vedil; in ker si od druge strani ne morem upati „ boljšiga učenika, in boljšiga tudi zares ne najdem, „ kakor si ti, zato je moja misel ta: de dokler sta še „ naju otroka mlada, in še sama za se no vesta, ji -• mej sabo zaničujeva, de ti mojiga vzameš, svojo hčer
—174—
„ pa meni pustiš ; in tako ji bova oba odgojevala kot „ svoja lastna otroka.
Leonci je z veseljem v to dovolil, in rekel, de je perpravljen, si po svoji moči perzadevati, de bo Ev— doksijev sin enkrat tako odgojen, kakor si ga želi. “Samo „ še to treba vedili „ mu reče “ ali bo ta zamemba „ tvoji ženi po volji, in ali se ne bo vstavljala temu, „ de se ji sin od nje loči.,,—- “Let6 prevzamem jez na „ se „ odgovori Evdoksi, u jo pregovorili, de bo tudi „ ona s tem zadovoljna; „ — in ker je bila ona prav pametna žena, ni bilo ravno težko jo pregovorili, posebno ker je vedila, de se njeni sin v dobre roke izroči, in ker so blizo edin druziga stanovali, ji je bilo vselej mogoče svojiga sinka vidili, kolikorkrat bi so ji li poljubilo.
Kadar sla tedaj to mej sabo zgovorila, nista kotla se dolgo obotavljali, temuč sta svoj sklep tudi precej izpeljala; zamenjata si svoja otroka, in odselej je vsak za svojiga izročenca tako ljubezin in tako skerb imel, de bi ne bil nikoli nobedin rekel, ali clo natolceval, do ni pravi oče tistiga, kteriga redi. Tudi deteta, kakor sta zmiram bolj rasla, tako sta tudi svoje rednike kol prave stariše zmiram bolj ljubila in rada imela, in sla se tako dobro učila, kar se ima je učiti velevalo, de sta postala pravo veselje in radost vsili skupej.
Posebno pa je bil marliv mladi Plavi: menil je namreč, de je Leoncijev sin, in je li malo premoženj vidil; zato je pa tudi spoznal, de mora vse svoje upanje li v svoj lastni prid in v svojo marlivost postavili. In ker je želel od druge strani, de bi kmalo zamogel s svojim delam in zašluzonjcm vračali ljube-
— 175 —
znive skerbi tako dobriga očeta, si je tako perzadeval vso znati, kar ga je učil, de je bil v kratkim v vsili znanostih bolj znajden, kakor se zamore terjati od njegovih let, in do so se vsi čez njega čudili, kleri so ga poznali.
Ker je pa bil pogostoma v Evdoksijevi hiši, in je vidil tam deklico, ktero si je bil Evdoksi k sebi vzel, in ki je vsakdan bila ljubeznivši zavoljo svoje lepote, prijaznosti, in pametniga in pošteniga zaderžanja, se na zadnje njegovo serce posebno za njo vname. Ravno tako ga je tudi mlada gospodična kaj rada vidila. Nikoli pa si on še pomislili upal hi, de bo tako bogata deklica kedaj njegova nevesta, ker je imel li majhino premoženje. Ali tudi ona si ni mogla taciga kaj misliti, zakaj po nobeni ceni bi ne bila kaj storila, kar bi njenim staršem ne utegnilo všeč biti. Zalo pa je tudi per obeh ta občullej uzajemniga dopadenja li v sercu skrit ostal, brez de bi si bila edin drugimu od tega kaj razodela.
V takih okolišinah sla bila ond, ko je Evdoksi vidil, de je njegov sin že, kar si je li želeti mogel, moder in berhek mladenič; in ker ni mogel več čakati, do bi ga nazaj k sebi domu vzel, in mu njegovo rojstvo razodel, se Leonciju prav priserčno za ves njegov trud zahvali, in ga poprosi, de naj mu sina nazaj da. Leonciju pa, ki je Flavija že ljubil kakor lastniga sina, je bilo prav težko, se od njega ločili in tako sladko breme odložiti. Ali ker je vender mogel se vdati, pokliče mladenča na slran in mu ukaže, de naj gre k Evdoksiju, ker ima tam neko važno opravilo. In ker ni mogel nič druziga perslaviti zavoljo solz, ki zo ga
—176 —
posilile, ga večkrat prisečno poljubi, so šiloma od njega odterže, ga poslovi in iz ddma pusti.
Mladenič se je čudil čez ta jok in čez te znamnja ljubezni in žalosti, kterim ni mogel uzroka najti, toraj se ves v dvomih in zamišljen k Evdoksiju poda. Veliko veselje in ljubezin, s kterim ga Evdoksi sprejme in objame, mu da zopet nekaj serčnosti; ker mu pa še zmiram ni kar na misel peršlo, de bi Evdoksi utegnil njegov oče biti, kadar to zasliši iz njegovih ust, in sliši, kako za-membo je bil z Leoncijem storil, je bil kot zamaknjen in ves iz sebe. Kadar se zopet nekoliko zbrihta, so verze Evdoksiju k nogam, se mu jih oklene ter pravi: “ Iz posebne ljubezni, ktero ste mi tolikrat skazali, bi „ bil res zamogel kedaj na to misel priti, de utegnete v biti vi moj oče, kar sle mi zdaj dobrohotno razodeli; „ todo kdo bi bil zamogel verjeli, de ljubezniva skerb, „ ktero je za me imel Leonci, zamore biti kaj druzi-„ ga, kakor naslčdik očetovske ljubezni? Kdaj se je n vidilo očeta, de bi bil toliko storil za svojiga sina?
Mene veseli, gospod! spoznati v vas tistiga, kterimu „ sim to življenje dolžan, ki bo od zdaj zanaprej vse ^ vaše ; perpustiti mi pa vender morale, de bom tudi ,, v prihodnje tistiga, kterimu sim lolikajn dolžan, kot „ svojiga druziga očeta spoštoval. Za trude, ktero je „ z mano imel, in za perzadevanje, s kterim me jo „ odgojeval, sim mu hvaležnost dolžan, dokler bom živ, „ in ako bi jez tudi tavženl let živel, menim, de bi „ nikoli ga dovolj izplačati ne zamogel. Majhino vra-„ čilo bi mu vi, o oče! vender lahko dali, ktero bi tudi * mene popolnoma osrečilo. Izabelo, ktero ste vi do « zdaj imeli kot svojo hčer, že zdavno kaj rad imam
' —177—
.. Mvoljo njene lepote in prijaznosti, ktere se je na-„ vadila od vas in od moje matere, ja imam jo tako „ rad, de vam ne morem dopovedati. Tode ker si ni-„ sim upal še pomisliti ne, de bi se kedaj ž njo ože-„ niti zamogel, ker sim menil, de je za me previso-„ kiga stanu in prebogata, mi je bilo dovolj, de je „ moje serce skrivši za njo bila-, zalo se ji tudi nisim » hotel nikoli razodeti. Zdaj pa, če je vam prav, za-„ morete Izabelo meni dati, ker boste tako njenimu očetu „ veliko dobroto in veliko veselje storili, in ga nekako pla-„ čali za to, kar je on meni in vam storil. Li to bi vas šo „ prosil, de bi vi moje nagnenje nji odkrili, in ji to „ ženitev ponudili. Tako bo ona še zmiram tudi v pri-,) hodnje vašiga premoženja deležna ostala, in oba bova „ po tem takim tudi zanaprej vaša in Leoncijeva „ otroka. „
Evdoksi ga per teh besedah še z večini veseljem objame, kot poprej, ter reče: “ Oj sin! ti si bil vselej „ moje nar slajši upanje, zdaj si pa moja popolna sreča. „ Leta tvoja hvaležnost mi še veliko bolj kaže tvojo „ krepost, in mi da spoznati, kolikajn sim Leonciju dol-„ žan, de te je tako odgojil, kakor te zdaj najdem! Ako „ bi krepost tega neprimerliviga moža si zamogla drugo „ plačilo želeti razim listiga, kleriga mu lastna vest daja, „ in ki obstoji v sladki zadovoljnosti, de je kaj dobriga „ storil, je gotovo ni na svetu reči, de bi jo zanj no „ storil; pa v prihodnje naj po svoji volji ravna z mojim n premoženjem. Kar njegovo hčer zadene, ktero sim do „ zdaj jez tukej imel, kakor de bi bila moja lastna, boš j? ti no le njemu, ampak tudi meni samimu posebno in » nar bolj s tem vslregel, de jo vzameš za svojo nevesto.
—178— '
„ Tako izpolneš nar bolj goreče želje moje, in željo svoje „ matere. Ali tudi ona te že komej perčakuje, de bi te „ zamogla objeti; pojdiva, ker tako radost ji ne smeva „ dalje kratiti. „
Mati, ktera ga je res že komej perčakovala, ko ga zagleda, gine zgorej od ljubezni in veselja, in se ne more naveličati ga objemati in poljubovati. Še veči pa je bila njena zadovoljnost, kadar sliši, de perdobivši svojiga sina, ne bo vender zgubila [zabele, ktero ni mogla že več drugači, kakor svojo hčer, imeti in imenovati. Ko pa Izabela od nje vse zve, kar se je zgodilo, je spervič ostermela in se čudila, se je pa potlej kaj veselila, kadar je slišala, de s tem vender ničesar ne zgubi, kar ji je do zdaj veselje delalo, in de zraven tega tako častitliviga očeta in tako ljubezniviga ženina dobi. Potem pokličejo še Leoncija, kleri je ves ganjen kitil svojo hčer objet; in po veselo obderžanim ženit-vanju so se vsi v eno samo družino združili, v kteri je bilo prijatelstvo in uzajemna ljubezin vez ravno tako sveta in draga, kakor so bile vezi kervi.
—179—
IflI. Bankerot,
absikterikrat se zgodi, de se brezskcrbn! in nepošteni ljudje v težke opravila zapletejo, kterim niso kos, ali pa za nepotrebne reči več potrosijo, kakor premorejo; tako se s prevelikimi dolgini obložijo, in na zadnjo s lem končajo, de svoje posojevavce in lerjavce s sramotnim bankerolam (*) ogoljfajo. Takim ne gre nobeno usmilenje, in ostro bi se moglo zoper take, drugim v izgled, postave izpolnovati. Zgodi se pa tudi lahko kakšinkrat, de pridejo v ravno take zaderge pametni in pošteni možje skozi nesreče, ktere vsa človeška marlivost odverniti ali popraviti ne more: in ti so gotovo vsiga sousmilenja in pomilovanja vredni. Vredni so tudi, de bi se dobili usmileni ljudje, kteri bi jim še o pravim času pomagali in jih veči nesreče ovarovali; tode izgledi tolike velikodušnosti so silno redki. Vender nam je eniga, ni kar zdavno od tega, Engležka dežela podala, kteriga toliko raji tukej povemo, kolikor bolj zasluži, de se povsod razglasi.
Neki tergovec v Londonu (**) je pošteno in varčno živel, in je bil v svojih opravilih skerbin vselej in nevtrudliv; bil je tudi v ceni zmerin in ne preterd, in v pogodbah vselej pošten. Tako si ji bil silno veliko spoštovanje per vsih sploh zadobil, in njegovo premoženje se je vidama množilo. Po meri, kakor je njegova bogatija in premožnost rasla, je tudi njegova kupčija zrni—
I ) Biinkerot, eni pravijo tudi faliment.
( *) London je poglavitno mesto na Eiiglev.Uin.
a3
-180—
ram dalje segala: kupčeval je ne li samo s tergovci po vsili Europejskih deželah, ampak ludi /- Ameriko in Indijo. Kar poglej! ko se mu je sreča nar prijazniši po-smehljehvala, ga neprevidama nesreča zadene, de bi bil mogel v enim samim trenutku zgubiti sad vsiga svojiga dozdajšniga perzadevanja. Ladijo je namreč dolgo že per-čakoval polno dragot iz ptujih dežel. JNekigo dne mu pernesejo žalostno novico, de je slrašin vihar ladijo na morske skalo vergel in jo razbil, de so je komej kteri mornar iz nje rešil, in de je vse drugo v morji konec vzelo. Rok izplačevanja dolgov se je bližal, in on, ki ni imel dovolj potrebnigu denara, in tudi ni vedil, kje bi v toliki zgubi pomoči iskal, je že menil, de je vse brez upanja zgubljeno.
Tako je bil ravno ves otožen in zamišljen, ko mu pride kasir eniga njegovih posojevavcov, in mu pismo poda. On je mislil, de mu s tem napovč, de naj mu precej dolg plača; toraj je že gotovo menil, de jo to pervi začetik njegoviga popolniga padca. Kakor se človek trese, ki si vidi pernesti strašno obsodbo v smert, tako so je njemu roka tresla, kadar je prijel pismo, de bi ga odpečatil. Le s silo ga je zamogel brati, zato ker mu je serce močno bilo. Najde pa noter tčle besede : * Prijatel! Jez vem za nesrečo, ki vas je za-„ dela. Ker pa ludi vem, do ste pošten, nevtrudin in „ umeten mož, sim sklenil vam pomagati. No obupajte „ tedaj! Dolg ki ga per meni imate, boste že drugi-„ krat plačali. Zato pa, de mej tem zamorete precej „ tiste dolgove plačati, ki jih per drugih imate, vam „ bo moj kasir, ki vam to pismo pernese, pet tavžont
—181 —
„ funtov šterling (*) gotoviga dnara per li priči na-^ štel; dal sira rau tudi povelje, de naj eno menjavno , pismo za ravno toliko vam plača, kar zamorete le-, daj prejeli, kadar boste holli. To je tedaj, kar sira „ zamogel zdaj v hitrici storili, ker sim se bal, de bi „ vam moja pomoč ne peršla prepozno. Če pa to še ,, ni dovolj, vam ponudim še drugih 50,000 funtov „ šterling. To vse je še malo proti temu, kar vi za-„ služile, in jez rad tudi še toliko denara, če je po-„ treba, v nevarnost postavim, de li rešim tako pošlc-„ niga moža, kakor sle vi. Vaš sluga in prijalel Vi-„ Ijelm P.... „
Se utegnil ni vsega do konca zbrati, ker začudenje, veselje, hvaležnost, in sila nenavadnih občullejev vkupej zedinjenih mu je vse občutke vzela. Kadar se je pa zopet zbrihlal, se je od silniga veselja na glos zajokal, in ni dopovedali, kako je svojiga velikodušni-ga dobrotnika blagoslovil.
Lela njegov dobrotnik je bil bogat menjavec, kteri ga je že dolgo poznal, in se čez njegovo poštenost in marlivost večkrat čudil. Njega je bolelo, de bi tak mož imel bili igra sovražne in opotočne sreče; zalo ko je za njegovo nesrečo zvedil, je ganjen od sous-milenja precej sklefnt, de mu hoče pomagali in ga njegove nesreče obraniti.
In pomagal rau je tudi tako v resnici; zakaj denar, kteriga rau je njegov kasir v rokah pustil, je bil ravno zadosti, de je koj nar bolj silne dolgove poplačal; menjavni list pa rau je perpomogel, de so rau vsi še
-180—
ram dalje segala: kupčeval je ne li samo s lergovci po vsih Europejskih deželah, ampak ludi k Ameriko in Indijo. Kar poglej! ko se mu je sreča nar prijaznimi po-smehljehvala, ga neprevidama nesreča zadene, de bi bil mogel v enim samim trenutku zgubiti sad vsiga svojiga dozdajšniga perzadevanja. Ladijo je namreč dolgo že per-čakoval polno dragot iz plujih dežel. JVekiga dne mu pernesejo žalostno novico, de jo slrašin vihar ladijo na morske skale vergel in jo razbil, de se je komej kteri mornar iz nje rešil, in de je vse drugo v morji konec vzelo. Rok izplačevanja dolgov se je bližal, in on, ki ni imel dovolj potrebnigu denara, in tudi ni vedil, kje bi v toliki zgubi pomoči iskal, je že menil, de je vse brez upanja zgubljeno.
Tako je bil ravno ves otožen in zamišljen, ko mu pride kasir eniga njegovih posojevavcov, iu mu pismo poda. On je mislil, de mu s tem napovč, de naj mu precej dolg plača; toraj je že gotovo menil, de jo to pervi začetik njegoviga popolniga padca. Kakor se človek trese, ki si vidi pernesti strašno obsodbo v smert, tako se je njemu roka tresla, kadar je prijel pismo, de bi ga odpečatil. Le s silo ga je zamogel brati, zalo ker mu je serce močno bilo. Najde pa noter tele besede : a Prijate!! Jez vem za nesrečo, ki vas je za-„ dela. Ker pa tudi vem, do ste pošten, nevlrudin in „ umeten mož, sim sklenil vam pomagati. No obupajte „ tedaj! Dolg ki ga per meni imate, boste že drugi-„ krat plačali. Zato pa, de mej tem zamorete precej „ tiste dolgove plačati, ki jih per drugih imate, vam » bo moj kasir, ki vam to pismo pernese, pet tavžent
—181 —
„ funtov šterling (#) goloviga dnara per li priči na-, štel; dal sim mu tudi povelje, de naj eno menjavno ^ pismo za ravno toliko vam plača, kar zamorele le-„ daj prejeli, kadar boste holli. To je tedaj, kar sim „ zamogel zdaj v hitrici storili, ker sim se bal, de bi „ vam moja pomoč ne peršla prepozno. Če pa to šo „ ni dovolj, vam ponudim še drugih 50,000 funtov „ šterling. To vse je še malo proti temu, kar vi za-„ služile, in jez rad tudi še toliko denara, če jo po-„ treba, v nevarnost postavim, de li rešim tako pošlc-„ niga moža, kakor sle vi. Vaš sluga in prijatel Vi-v Ijelm 1.... ..
Še utegnil ni vsega do konca zbrati, ker začudenje, veselje, hvaležnost, in sila nenavadnih občutlejev vkupej zedinjenih mu je vse občutke vzela. Kadar so je pa zopet zbrihtal, se je od silniga veselja na glas zajokal, in ni dopovedali, kako je svojiga velikodušni-ga dobrotnika blagoslovil.
Leta njegov dobrotnik je bil bogat menjavec, kteri ga je že dolgo poznal, in se čez njegovo poštenost in marlivost večkrat čudil. Njega jo bolelo, de bi lak mož imel biti igra sovražne in opoločne sreče; zalo ko je za njegovo nesrečo zvedil, je ganjen od sous-milenja precej sklenil, de mu hoče pomagali in ga njegove nesreče obraniti.
In pomagal mu je tudi tako v resnici; zakaj denar, kterign mu je njegov kasir v rokah pustil, je bil ravno zadosti, de je koj nar bolj silne dolgove poplačal: menjavni list pa mu je perpomogcl, de so mu vsi še
— 482—
radi upali, ker ni nobedin več dvomil, de mora imeti še mnogo glavnic (kapitalov) in premoženja, kadar menjavec take veljave in tako prebrisan, kakor je bil Viljelm P...., od njega brez obotavljenja in brez ugovora list take važnosti sprejme.
Ko je tedaj tergovec tako svoje opravila zopet v red djal, je lahko z veseljem naprej kupčeval, in Bog mu je dal tudi dobro srečo: ter je bil čez malo let v stanu, blagoserčnimu menjavcu popolnoma vse poverniti, in je vžil tudi veselje, de je zamogel njemu per več perložnostih pripomoči, in mnogolerno mu svojo vedno in serčno hvaležnost skazati.
IV.	Nehvaležnost.
obička lakomni Tomaž Inkle, sin London-skiga tergovco, je bil še v čversti starosti per dvajstih letih, kadar se je hotel čez morje v zahodno Indijo (*) na pot podati, brez de bi se bil bal dolgiga in nevarniga bro-darenja po morju. Stopi tedaj v ladijo, kteri se je Ahil reklo, in ki je ravno v Indije bila namenjena, in se z denaram, ki mu ga je oče v roke dal, 16 dan rožnika 1674. leta po morju odpelja. Kadar ladija po silno dolgim in tru-dapolnim potu na zadnje že blizo Amerike pride, se vstavi v malim morskim zalivu, kjer je brodnar, kterimu jo vode ip še več druzlh reči že močno permanjkovalo, čolnič v morje izpustil, in nekterim izmed svojih mor-
— 183—
narjev ukazal, do noj nn suho gredo, in poišejo, česar jim je bilo ravno Ireba. Radovedni Tomaž Inklo gre tudi ž njimi, de bi ta kraj poznal: ali, ker so si vsi vku-pej predaleč noter v deželo upali, jih je neprevidama truma divjakov obdala, in veči del njih pobila, drugi pa so bili persiljeni pobegniti in tako razgnani, de jo li malo njih moglo zopet v čolnič se verniti.
Mladi Inkle je bil tudi pobegnil, ker je pa pot k morju zgrešil, jo dolgo časa ves plašen po gošavi plazil, ter je vsak hip menil, de ga bo zdaj pa zdaj kteri divjak dobil in umoril. Na zadnjo pride vender na visok hrib, kteri se mu.jo bolj samotin in zapušen zdel, kakor drugi, in tu se ves trudin, zasopljen in od potd moker na tla vleže, do bi se kaj spočil. Ali tukej so mu nemirne misli po glavi hodile; on je namreč dobro spoznal, de si nima v teh divjih krajih druziga perča-kovati, kakor ali de bo lakoto umeri, ali pa de bo raz-tergan od divjih zveri, ali pa de ga bodo tisti divjaki, ki so bili bolj sirovi kot zveri, strašno umorili. Mej tem ko od teh strašnih misel pobit na glas joka, sliši, de nekaj v gošavi šumi; prestrašen poskoči na noge, do bi pobegnil — ali per ti priči zagleda mlado žensko, ki je mirno proti njemu šla, ga prijazno pogledala, in mu mignila, de naj postoji. Nekoliko bolj serčin se ji zdajci k nogam verže, in jo ponižno prosi s solzami, z ihtenjem in s znamnji, kakor je li mogel, de naj se ga usmili, in de naj mu da perložnost, de se bo iz svoje nesreče rešil. Jarika, tako se je ta mlada žena klicala, desiravno divjakinja, je bila vender že sama na sebi usmileniga serca, in ganjena nekaj od mladenčeve lepote, nekaj tudi dmečena od njegovih prošinj, ga je prijazno
— 184 —
od tal vzdignila, ga v svoj berlog peljala, ga ondi popustila, in za kratek čas proč šla; potlej ko se je ver-nila, mu je pernesla razniga sadja lisliga kraja, de bi se s tem poživil, ter ga je k bližnjimu viru spremila, kjer se je zamogel odžejati.
Engležkimu mladenču se je zdelo, de vnovič oživi, in ji lavženlkrat svojo serčno hvaležnost skazuje. Divjaška deklina ga je zavoljo tega zmiram rajši imela, in ga je zagotovila, de naj so nič ne boji, de bo ona zanj vso skerb imela, de se mu ne bo nikoli nič ža-liga storilo. Ona je zares veči del ž njim bila, in mu je vsega obilno donašala, česar mu je bilo za živež treba; ona ga je varovala, kadar je spal, in si je per-zadevala s toliko skerbjo mu streči, kolikor bi bila za-mogla storiti li za lastniga brala, ali za ktero koli drugo sebi nar dražji osebo.
Ker je mladi Inkle, ki je ž njo prebival, kmalo njeni jezik razumeti začel, in ji svoje misli razodevali, jo jo poprašcval zdaj po eni reči, zdaj po drugi, in tako je kmalo spoznal tiste kraje in ljudi, ki so ondi živeli, in klerik je tista dežela obilno imela. Ker ji je svojo željo razodel, de bi tudi rad kaj teh reči vidii, in jo poprosil, de naj mu enkrat kaj pernese, mu je Ja-rika tudi to rada storila: in ko je vidila, de ga ti darovi močno mikajo, in v njem željo obudvajo, jih še več imeli, mu je ona rada to veselje delala, ter mu je vsaki dan kaj noviga pernesla, zdaj kos srebra, zdaj kos zlata, zdaj dragih kamnov, nar večkrat pa preza-lih tičjih peres ondašnjih. krajev, in nar lepši kožuhovine, ki se je lam dobila.
Potem takim vidi Tomaž Inkle, de je v kratkim
— 195 —
času silno obogatel, in že v svojim sercu Boga hvali, de se je njegova nezgoda v tako srečo spremenila. Ena sama reč mu je ie manjkala, de bi mogel namreč od ondod zopet enkrat na svoj dom priti; tega pa ni mogel upati, kakor s perložnosljo, ko bi kedaj ktera evropejska barka tistim bregam se perbližala. Ali previdil je, de ga Janka ne bo rada od sebe proč pustila, in de mu tudi ne bo ravno lahko pobegnili in v barko stopiti, če bi se mu taka perložnost ponudila, brez de bi ona za to vedila. Sklene tedaj njo pregovorili, de naj bi tudi ona ž njim šla; zato ji perpoveduje veliko zalih reči od lepih in veličanstvenih poslopij, v kterih bo veliko bolji pod streho ovarovana, kakor v temnih berlogih ali pod milim neham; perpoveduje ji od prekrasnih oblačil, s kterimi bo, namesti de mora biti tukaj na pol naga, tamkej se pred mrazam in vreme-nam ovarovala, in ž njimi svojo lepoto povikševala; perpoveduje ji od izbranih jedi in pijač, ki jih bo tam okušala, ki so veliko bolji od vode, ki jo lu-kej pije, in od divjiga sadja, ki ga tukej vživa; pcr— poveduje ji od mnogoverslnih veselic, ki jih bo tam vži-vala, de se bo namreč zdaj v čolnu sede po valovih zibalo, zdaj v kočii vozila, zdaj vesele noči per plesih, per godbi, petju in veselih obedih prebila. Vse te reči so mladi Amerikanki res v sercu željo obudile, de bi tudi ona zamogla vse to sama skusiti; zalo je bila kmalo voljna, se ž njim v njegovo domačijo podali. Bila je pa tudi že tako nanj navezana, de je bila perpravljcna ž njim iti v kleri koli si bodi del svetli. Oba tedaj zdaj perčakujeta komaj in željno, de bi jima Bog kako ladijo v tiste kraje poslal, in noč in dan sla se verslila v
— 186—
čuvanju, de sta po morju gledala, ali kaj pride, čez dolgo časa potem zagleda enkrat Jarika, ki je imela prav bistre očesen, nekaj v daljavi, ter da to precej Inkletu vodili. On je kmalo spoznal, de mora barka bili, ki je z mirnim vetram po tisti vodi plavala; on da navadne znamnja, in barka se perbliža. Ko noč nastopi, mu jo bilo zdaj mogočo s čolničem, kteriga so mu nasproti poslali, sebe, svojo mlado divjakinjo in veliko bogastvo, ki ga je od nje imel, varno v barko spraviti.
Lahko si je misliti, de je bil tega vesel engležki mladenič; ali Jarika, ki je mogla zdaj zapustiti svoj dom, kteri je vsakimu ljub, naj bo že kakšinor koli, ki je mogla zapustiti svoje starišo in prijatle, de bi jih potem nikoli več ne vidila, je bila tega zdaj silno žalostna, tako, de so se ji solze scurkam vlivale in de je na glas se jokala: edina tolažba, ktera ji je ostala, je bil Inkle, kteri ji je mogel zdaj nadomestvati roditelje, domovino, in vse, karkoli ji je bilo v domačii drago in ljubo. Nesrečna deklina! ona ni vedila, kako hudobnimu in ne-hvaležnimu človeku se je zaupala. —
Ladija, v ktero sta bila vzeta, je bila engležka, česar se je mladenič še bolj veselil. Bila je natovarjena z drago robo in z veliko zamorcov, ki so bili na Gvinejskim bregu (* (**)) nakupljeni in so se zdaj na Anlilski o-tok Barbado (*#) peljali; zakaj na tem otoku rase posebno dosti sladkorja (cukra), in za njegovo obdelovanje in oskerbljenje se po navadi take nesrečne Černe sužnike vpotrebljuje. Kadar tedaj barka tje pride, kamor
(*) Gvineja, del zahodne Afrike, kjer so nesrečne zamorec lovili in x njimi k upčovali.
(**) Aut.ilski otoki v izhodnim delu Amerike.
—187—
je bila namenjena, so že v barfeostaji mnogi čakali, de so neutegama začeli kupčevati z robo vsake verste, posebno pa z nesrečnimi zamorci: pač vedna sramota Evrope, de je s tistimi nesrečnimi ljudmi tako kupčevala, kakor bi si komej kdo upal drugod z volmi ali z ovcami delati! — Kadar terdoserčni Inkle vidi, de je tukej tolikajn kupcov, in de se možke in ženske po visoki ceni prodaja, ga njegova lakomnost tako oslepi, de ne mara ne za dolžnost, ne za hvaležnost, no za človečnost, temuč, perpelja nesrečno Jariko kot svojo sužnjo na terg, de bi jo prodal. Zastonj se je nesrečna deklina na glas jokala in od obupa skorej obnorela; zastonj mu je pergovarjala, de naj se je usmili saj zavoljo od nje prejetih dobrot; zastonj ga je za Božjo voljo prosila, de če jo že hoče sužnjo imeti, naj jo saj per sebi ob-derži; zastonj je bilo, ga spomniti na to, kar je zanj storila, in kako ga je iz rok svojih ljudi rešila, kteri bi ga bili scer neutegama umorili, in kako ga je toliko časa s živežem in z vsem potrebnim preskerbovala, in kako ga je s tolikimi darmi obogatila, in kako je na zadnje zavoljo njega, ja, samo zavoljo njega, starše, dom, in kar ji je bilo nar dražjiga na tem svetu, popustila; zastonj mu je hudo oponašala njegovo gerdo nehvaležnost, nezvestobo, in nečlovečnost; zastonj ga je še clo preklinjala, in Boga na pričo klicala njegove strašne hudobije, in de naj ga po vsi ostrosti šlraia: Inkle, bolj neu-smilen in terdoserčin, kakor nespametna divja zver, gluh za vse njejie besede, stoke in ukore, ni porajtal ne za njene zdihleje, ne za njeni jok, ne za njene mile in ponižne prošnje; in vesel, deni nobedin njeniga ptujiga jezika razumel, in de tedaj ni bila nobenimu razodela
a 4
-188-
njegova hudobija, jo je prodal enimu kupcu, in kadar je svoje dnarjo potegnil, je še pogledal ni, jo popustil in proč šel.
Nesrečna Jarika ostane per tem bolj meriva kakor živa; tisti, ki jo je kupil, ni bil nič manj terdoserčin, kakor Inkle, zakaj njeni jok ga ni prav nič omečil; domu jo je sabo peljal, ali bi raji rekel, tje po sili vlekel, kjer je nekaj od žalosti, ki jo je terla, nekaj od terdiga življenja, kteriga je bila persiljena ondi prenašati , nekaj od presilniga dela, s kterim je bila obložena, v kratkim vsa vbita, shujšana in shirana žalostno svoje življenje sklenila. Zakaj bili so tam nekdaj časi, ko so Evropejci brez vse človečnosti tiste nesrečneže tako imeli, kakor de bi bili živina, ali še hujši, in ta hudobna navada še dan današnji ni povsod popolnoma odstavljena v Ameriki.
Mej tem je začel Inkle veliko kupčijo z denarmi, ki jih je bil zanjo potegnil, in z bogatmi darmi, ki jih je bil od nje dobil. Per ti kupčii je imel kmalo velike dobičke, in ker je tako svoje bogastvo zmiram bolj množil, se je li hvalil s svojo srečo, s svojo marli-vostjo in umetnosljo; in če se mu je tudi kedaj vest zbudila, in ga zavoljo dopernešene hudobije grizila, kar se je prav pogostoma pergodilo, je svoje misli hitro na svojo pričejočo srečo ohernil, in jo tako vmirili skušal.
Akoravno pa Bog kazin odlaša, vender ob svojini času hudobneže po pravici štrafa. Že čez mero bogat, tode še ne zadovoljin, ampak zmiram veči bogastva željin, se hudobnež spomni na deželo, kjer je tako dolgo živel z ogoljfano Jariko. in na srebro in zlato, in drage kamne, klerik je bilo tam obilno, ter sklene z
—189—
drugimi svojimi tovarši, barko z oboroženimi ljudmi napolniti, tje iti, in tistih zakladov se polastiti. Ko pride do tistiga kraja, se poda s svojimi ljudmi noter po deželi, in kmalo so se mu divjaki nasproti postavili; ker je pa on močnejši bil, jih je tudi kmalo lahko razgnal. To ga je storilo derzniga, de je še bolj naprej šel, kjer je tudi dve bogati jami našel, kterih ni bila še do tistikrat ovohala evropejska lakomnost; ondi je precej začel zaklade kopati, — kar so divjaki, na številu več kot še enkrat toliko, in z orožjem bolj prevideni, vnovič nanj planili, več njegovih tovaršev pomorHi, njega pa živiga v svoje roke dobili. Zdaj ga je Božja pravica zadela; zakaj kakor de bi bili listi divjaki prav vedili, de se mora njegova kri preliti, zavoljo strašne njegove hudobije proti Jariki, tako grozno in tako strašno so ga terpinčiji, ker so kos za kosam meso iz njega neusmileno rezali, dokler ga niso vsega snedli. Oh zakaj niso to grozno djanje vsi tisti s svojimi lastnimi očmi gledali, kterim je nezvestoba li igrača, in kterim se nehvaležnost zdi li nedolžna šala!
-190 —
Vil j cim Pen.
nesrečnimi ljudmi ravnali, drug Englejic, w^čigar ime bo v spominu prihodnih rodov
^Evropejci tako gerdo in neusmileno s pre-
se drugači se je vedil zaderžati v teh nesrečnih krajih, kjer so v listih časih
vekomej slovelo. Ta mož je bil • Viljelm Pen; on je dobil od Engležkiga kralja Korelna II. v last listi kos severne Amerike, ki se potem po njegovim imenu in zavoljo veliko gojzdov, ki so tam bili, Pensilvanja (*) kliče. Ali on ni, kakor drugi, tiste nesrečne ljudi tlačil, lemuč je li skerbel jim pomagali, ter je človečno in dobrollivo ž njimi ravnal; zato so ga pa tudi vedno vsi sploh ljubili in častili.
Spervič vender, dokler ga še niso poznali, mu ondešnji ljudje niso zaupali, posebno tudi zalo, ker so že tako vse Europejce smerlno sovražili. Zato so bili tudi zoper njega se spuntali, za orožje zgrabili, in ga sovražno napadali. Pen je bil tedaj tudi persiljen, za orožje prijeti, de bi se branil. Potem ko je pa častno zmago odnesel, in veliko jetnikov v roke dobil, se jo zgodilo, de so mu z drugimi jetniki perpeljali tudi silno zalo deklico. Solze je pretakala in močno se je jokala, zakaj razun svobode, ki jo je zgubila, ji je druga zguba še bolj serce ranila. Ona je priserčno rada imela mla-denča, ki je bil njene starosti in tako zale postave, kakor ona, in je bil nji obljubljen ženin. Dan poroke jo bil že blizo, kar so vojzkini nemiri vstali. Zdaj tedaj
—191 —
v železa vklenjena ni imela več upanja, so kedaj ž njim poročiti, ali ga še kedaj zopet vidili. Nar bolj pa se je bala, de bi ne bil morde od sovražnikoviga orožja zadel padel, ker je dobro poznala njegovo serčnost in silno hrabrost, in je dobro vedila, de on v boju ni bil drugej kakor tam, kjer so se nar bolj serdito in narbolj kervavo bili.
Viljelm Pen, kteriga je njeni jok omečil, je skušal jo s svojo navadno prijaznostjo in lepimi besedami potolažiti: kar, poglej! Amerikanski mladenič, ves s kervjo oblit, s kopjem in pšicami v rokah, se mu nagloma perbližuje. Ko do njega pride, se koj oberne k mladi jetnioi; ona zavpije od stermenja, veselja in groze, in v njegovim naročji omedli. On jo zdajci zopet zbrihla in tolaži, veržo svoje orožje iz rok pred zmagavca, ter reče: “ Ta kri, in to orožje ti priča, de me ni sem „ pergnala ne plahost, ne beg od svojih ljudi, ne ve-„ rige, v ktere bi me bili tvoji ljudje vklenili. Nobena „ reč na svetu bi me nikoli ne bila .premogla, de bi „ jez živ peršel tebi v roke, ako bi sovražna osoda „ mi ne bila dans te ženske vzela, in jo pod tvojo „ oblast spravila; mej lem ko sim bil od nje ločen in „ v serdit boj zapleten, je nisim mogel braniti. Vedi tedaj, de jo imam ljubši in rajši, kakor svobodo in „ življenje, in de me ne bo moglo, razun smerti, nič „ več od nje ločiti. Nisim pa sem k tebi peršel pro-„ sit, de mi jo daš za ženo; zakaj take blagoserčnosli „ si mi še ne upamo pcrčakovati od divjih narodov, „ ktere nam sovražno nebo sem čez morje za našo „ šibo pošilja. Ali saj tega mi ne bo vaše lerdo serce >, odreklo, de ostanem tudi jez ž njo v sužnoslv in 75 de ž njo vred verige nosim. „
— 192 —
Viljelm Pen se začudi nad možko stanovitnosljo in nad velikodušnim sklepam mladenča, ter ga objame z očetovsko prijaznostjo in mu reče: “ Sin moj! ti se „ grozno moliš, če misliš, de so vsi Evropejci tako „ neusmileni in taki hudobneži, kakor si morde že od „ nekterib slišal ali vidil. Jez gotovo nisim sem peršel, „ de bi vam jemal vaše žene, ali pa vaše premoženje, „ ali de bi vas podil iz vaših bregov, ali pa vas v sužnost „ spravil; jez druziga ne želim od vas, kot mir in „ prijatelslvo. Le zato, ker ste vi začeli nas sovražno „ napadali, sim bil persiljen, za orožje zgrabiti, in se „ braniti. Tudi zdaj še bom rad in neutegama orožje „ iz rok djal, samo če hočete enkrat z nami se po-„ miriti in biti naši prijatli. Zato ti tudi prav rad na-„ zaj dam to deklico,, ktero je zmaga meni v roke „ dala, in ti jo znmoreš na svoj dom nazaj sabo peljati, „ kadar sc ti ljubi. Tudi vse druge jetnike vam bom „ ravno tako nazaj dal, kadar bom li vidil, de pre— „ jenjajo od vaše strani napadenja in boji, in de mi „ moje ljudi v miru pustile.
“ Ti si tedaj tako velikoserčin! „ zavpije začuden Amerikanski mladenič.... “ Ali si tedaj bog, ali pa si „ gotovo druziga mesa in druge kervi, kakor tisti ne-„ človečneži, kteri kažejo toliko željo in žejo po naši „ kervi. Na tedaj! poglej mene pred svojimi nogami, „ zakaj bolj me je zadela in premagala tvoja veliko-„ dnšnost, kakor bi me zamoglo premagati tvoje orožje. „ Zdaj pohitim precej k svojim ljudem, de jim povem,
„ kako de si dober in usmilen: in kmalo me boš zo-
* '
„ pet tukej vidil, de mir sklenemo, ako je to tvoja resnična volja. „
— 193—
Viljelni ga zdaj zopet prijazno objame, in pravi: “ Dražjiga in bolj zaželjeniga daru mi ne moreš dati, „ kakor je mir. Pojdi tedaj! vzemi sabo svojo nevesto, „ in verni se mi kmalo tako, kakor jez želim. „
Oba, mladenič in deklina, iz sebe od prevelike radosti, se okleneta zdaj priserčno njegovih kolen, ji s svojimi solzami močita, ter se proti svojim domu po-dasta. Kadar prideta mej svojo ljudi, jim perpovedujela toliko od velikoserčnosli tega predobriga in usmileniga moža, in od njegove velike prijaznosti, in de nič bolj ne želi, kakor mir, de sla vse pregovorila. Precej so tedaj poslance k njemu odpravili, in mej njimi tudi tega serčniga mladenča, zato de bi perjenjal vsak prepir, in de bi se z uzajemni vezi vedniga miru, ali bratinstva mej sabo sklenili. Zakaj tako je želel velikodušni zma-gavec, de bi oni kot bratje mej sabo živeli; zalo je tudi svoje mesto ukazal imenovati u Filadelfijo, „ to je, mesto tacih ljudi, kteri so z bratovsko ljubeznijo mej sabo sklenjeni.
De bi li zdaj še imenitni soderžavljani in nasledniki tega velikiga moža, zdaj (*), ko so s svojo stanovitnostjo in s svojim orožjem jarm od sebe vergli, pod kteriga so jih drugi spraviti skušali, imeli zmiram pred očmi ta njegov lep izgled; tako bi njih svobodna dcr-žava tudi gotovo vedno slovela ne samo zavoljo svojih hrabrih in prebrisanih ljudi, ampak tudi zavoljo njiho-viga krepostniga vedenja.
( ) Ta povest je bila kmalo po psvobodenju polnočne Amerike pisana, to je po letu i7S3.
-194—
VI« Vinskagorskc žene. <* (**)>
esar Konrad III. (##) je bil grozno rnz-kačen na Gvelfa, Parskiga vojvoda, in je
*Mll^Pei,segeI’ se *10®e na^ "J™ mase-
vat* • 2 vojsko obleženiga v Vinskigori ga je bil že v take stiske spravil, de je Gvelf, ki se ni mogel več braniti, in je tudi vidil, de bodo mogli njegovi ljudje skorej lakote umirati, mu po svojih poslancih začenjal ponujali, de se mu hoče vdali, tode s pogojemi, kteri so se mu zadosti častni zdeli. Ali Konrad je bil odveč razserdjen, tako de mu ni no-beniga častnih pogojev, za ktere je prosil, dovolil, marveč še pregovoriti se ni dal, de bi dovolil v nar le-žavniši in v nar sramotniši pogoje, kterim se je hotel Gvelf na zadnje podvreči, samo de bi svoje lastno in življenje listih ohranil, ki so ž njim bili. Z mečem in z ognjem je hotel serditi cesar vse brez izjemka pokončati, in ne prošnje, ne tožvanje, ne joki ga niso zamogli vkrotiti. Nesrečni vojvoda ko že nič več no more, se mu vda brez pogojev, in eno samo milost ga prosi, de naj namreč saj na žene obzir vzame, in de naj jih obvarje razuzdanosti in serditosti vojšakov, ter de naj jim dovoli, s tem kar zamorejo sabo nesti, vun iz mesta iti in svoje življenje rešiti. Konrad, ki je želel nad možmi, in sosebno nad vojvodam si svojo jezo ohladiti, in ni imel uzroka, se čez žene hudovati, je v ta pogoj rad dovolil, in ga tedaj vslišal.
(*) Sploh sc meni, de ta in nasledile povesti so od dnitiga pisatelja.
(**) Je bil rimsko - ncmSki cesar n38- n5a. Vinskagora, po nemSto VVcins-berg.
—195 —
Katini* se la novica po meslu razglasi, se povsod začnejo veseliti; vsakima seje zdelo, de li malo zgubi, če mu tudi svobodo, ali tudi življenje vzamejo, ker zamore v svoji ženi, v svojih hčerih, v svojih sestrah, v svojih materah svobodnih in od smerti rešenih še naprej živeli. Zlasti pa se je le novice veselil vojvoda, ker jo svojo ženo priserčno ljubil. Ali žene niso bile tako vesele, ker so vidile, de morajo zapustiti svoje može, svoje sinove, svoje očete, svoje brale in tiste, ki so jim bili nar ljubši in nar dražji na svetu, brez upanja, jih zopet kedaj drugači viditi, kakor ali neusmileno pomorjene, ali pa terdosorčno v verigo vklenjene.
Tedaj so so po meslu razlegali glasovi veselja in glasovi žalosti; eni so ukali od radosti in zadovoljnosti, drugi so obupno vpili in zdihovali. Začenjale so tudi že veči del žene stanovitno se svojim možem opirati, ker so pravile, de nočejo po nobeni ceni se od njih ločiti, in de so perpravljene ž njimi vred kar si bodi lerpeti in tudi umreti. Kar zavpije ena izmed njih, ko jih je bilo ravno nekaj vkup zbranih, kakor de bi bila od Boga navdahnena: “ In zakaj bi ne mogle me s potjo „ samim sebi, in tistim življenja ohraniti, ki so nam „ dražji od življenja? Konrad sam nam sredstvo zoper „ svojo voljo v roke poda; prav kak nebeški duh mu „ je oči zatisnil, de ni vidil poti, ktero je nam v rc-„ šenje nas vsili odperl. On dovoli namreč, de znamo „ me prosto vun iti s tem, kar smo v stanu sabo „ nesli. Kdo nam tedaj brani, de si vsaka nas ali „ brala, ali očeta, ali moža, ali sina na ramo zadene » in ga tako reši?,,
Komaj ona to izgovori, in že se od vsih strani
n 5
—196 —
zaslišijo iz vsili ust glasovi pohvale in serčniga veselja, ter ne morejo prehvalili iznajdeno in prebrisano ženo in njeno lepo zvijačo; vsim se je zdelo, de ta hip vnovič oživijo. Zalo pa tudi niso holle. li en sam hip več odlašali, kar so bile storiti sklenile. Kdo je kedaj vidil kaj lepšiga, kakor je bilo to djanje teh žen? Žene brez števila, stare in mlade, nizkiga in visokiga stanu, vse so enodušno s tem delam keršanske ljubezni kej opraviti imele; ena drugo so z besedo in z dja-njem spodbujevalo in si pomagale, ena pred drugo iz mesta, kar so li mogle, hitele, in žene so svoje može, stare matere svoje mlade vnuke, mlade deklice ali deda, ali očeta, ali brala na ramah vun nosile; odspred pred vsimi pa je vojvoda samiga nesla njegova ljubezniva in scer na trud« nič kaj vajena sopruga, klere si ni bil nobedin tako krepke in močne mislil, kakor jo je v tistim hipu ljubezin bila storila.
Kadar je cesar Konrad vse to vidil, ga jo to hvalevredno perzadevnnje teh žen tako omečilo, de so se mu solze po obrazu vlile. Tedaj so proti vojvodu oberne, in reče: “ Kor si tako ljubeznivo in tako umetno „ ženo dobil, in ker vidim, de so vsi tvoji možaki od „ svojih žen tako obrajlani, in tako ljubljeni, de so „ njih ono pred vsim drugim rešile; se pač spodobi, „ de tudi jez vas in njo počastim, kakor vam gre. Bo-„ ditc tedaj brez vsiga strahu; življenje, kteriga so „ vam ono tako blagoserčno ohranile, vam tudi jez „ pustim; ali vsakleri izmej vas naj si v prihodnje tako „ živeli perzadeva, de vredno povračilo zadobijo od „ vas one, kterim ste ga dolžni. Konec naj bo zdaj „ enkrat sovraživa, ktero jo bilo, o Gvelf! do zdaj
—197—
„ mej nama. Jez li perzanesem, in hočem na vse po-„ zabiti, kar me je do zdaj proti tebi vnemalo, in tedaj „ bodi mej nama za naprej vedno in stanovitno pri-„ jalelslvo. „
In potem ko je še žene prav ljubeznivo in prijazno sprejel, in jih močno pohvalil zavoljo njih ljubezni in njih serčnosti, je vsim perpuslil, se mirno na svoj dom verniti; tudi cesar sam je šel v mesto, ne več kot sovražnik, ampak kot iskerni prijatel in tovarš Vinskagorskiga vojvoda, ter so tisti celi dan, in več dni potem zaporedama povernjeni mir in velikosereno djanje ljubeznivih žen z veselimi prazniki obhajali.
more moder vladar svojim podložnikom de-__ _ lili. Ta vladar je bil v Širvanu Ibrahim, kle-riga edina skerb je bila, svoje podložnike osrečevati, z izverstnimi •postavami in naredbami svojo deželo vladati, in neprenehama čuti, de so njegovi uradniki vsim enako pravico delali. Umetno je vedil spodbadati ljudi k mar-livosli v pametnim obdelovanju zemlje in v umetelnostih, ter plačila in kazni po vrednosti delili: tako je prav
( ) Pcr«j»; imenitna (letela r A/.ii.
Til. 1 X> e*a Eii m.
(Perzijanska porest.)
Perzijanski deželi Širvami (*) je bil že nekaj let nezmoten mir, in srečni prebivavci so veselo vživali vse dobrote, ki jih za-
—198—
dobro vterdil varnost in mir po vsili krajih, in vpeljal veselo in srečno obilnost v svojo deželo.
Ko so bili pa Širvanci že na nar višji stopnji svoje sreče in blagostanja, in so s serčno hvaležnostjo svojiga vladarja enodušno blagoslovili, se na enkrat žalostna novica raznese, ki je vse v silen nepokoj postavila. Ošabni Tamerlan (#) namreč, ki je bil tistikrat strah in trepet Azije, se je, željin meje svojiga kraljestva zmiram dalje razširiti, že z veliko vojzko Šir-vanski deželi bližal, de bi jo sebi podvergel, in pristavil tistim, kterih se je bil že šiloma polastil.
Na ta novgodni glas Ibrahim, bolj v skerhi zavoljo svojiga ljudstva, kterimu je vidil pretiti velike nesreče, kakor pa zavoljo samiga sebe, pokliče neute-gama svoje ministre vkupej, de bi se ž njimi posvetoval čez to, kar bi bilo treba zdaj početi. Vojzkovo-dija Osnam, silen in serčan mož, precej zavpijo: “ V n boj, v boj se moramo podali! Naj li pride prevzetni „ Tamerlan; tukej bo gotovo našel listiga, kteri mu „ bo znal izbiti njegovo ošabnost. Nobeniga ni mej „ nami, o kralj! de bi ne bil perpravljen za te, za „ svoje otroke, za svoje polja in svoj dom vso svojo „ kri preliti. Bo vidil ošabnež, koko je težko se z „ ljudmi bojevali, kteri so pcrpravljeni roji vse zgubiti, „ kakor pa se pod njegov težek jarm ponižali. „ — On izgovori. Tode iz druge strani vstane Uzbek, ki je bil čuvaj kraljeve zakladnice, ter reče: “Jez dam pervi „ od vsih za le svojo kri in svoje življenje, ako ža-
ri Tamerlan, mongolski knei in njegovi nasledniki, so bili voj/.ko tudi v Evropo zanesli i395 leta po Krist, rojstvu.
— 199—
» poveš boj, in če meniš, de zamoremo tako nevar-„ nosli oditi. Ali proti tako mogočni vojzki, klero so „ že tolike zmage okrepile, kako bodo zamogli naši „ ijudje serčno in krepko zoperstati, kterili je manj na y številu, in ki so zavoljo dolgiga miru boja že od— „ vajeni? Jez menim tedaj, de bi bilo pamelniši, če „ mir prosimo, ako bi se zamogel li cd nemiliga Ta-„ merlana drugačin mir upati, kakor neprenesliva in „ sramotna sužnost. Zato pa tudi druziga rešenja ne „ vidim kakor v begu; svoje zaklade in samiga sebe „ moraš li berž ko berž v druge kraje prestavili; mi „ bomo zvesto za tabo šli, kamorkoli se ti poljubi se „ vkleniti. Tamerlan ne bo dolgo v praznim kraljestvu „ ostal; njegova časlilakomnost ga bo neutegama na— „ prej gnala, še druge kraje pridobival: in morde nam ,, bo Bog, kadar ta vihar prejde, novo pot pokazal, „ po kleri se bomo zopet v svoje kraje vernili in „ prejšni dom prevzeli. „
Razdeljene so bile tedaj misli okolistoječih na dve strani: eni so holli, de naj se sili Tamerlanovi nasproti postavi sila in neprestrašenost; drugi so mislili, de je bolj pametno, nesreči z begam se umaknili.
Ko je Ibrahim nasprotne misli obeh strani slišal, reče: “Jez hvalim serčnost in hrabrost vsaciga, ki je „ perpravljen, svoje življenje za me v tako očitno nc-„ varnost brez strahu postavili, in per tej skušnji bi se v meni še bolj živo vnela ljubezin do vas, ako bi » vas zamogel bolj ljubiti, kakor vas že ljubim; tode 5, ravno ta moja ljubezin do vas mi ne perpusli, de » bi gledal kri prelivati, ki mi je tako draga. Pobeg-» »enje bi me zares rešilo; ali Tamerlan bi toliko
—200—
„ l)olj neusraileno očutiti dajal svojo jezo zavoljo mo-„ jiga bega mojim nesrečnim zapušenim podložnikam, „ kteri bi od njegove sili poginiti mogli. Hvala tedaj „ Bogu! de mi je vdihnil drugo bolji misel, po kteri „ upam vas vse ohranili; vi jo hote v kratkim izve-„ dili, mej lem pa prosite goreče Boga, de bi mojo „ želje izpolnil.
Ko se razidejo, začne on nculegama napravljati vsakoverstnih nar dražjih darov, s kterimi odloči iti Tamerlanu naproti, zato de bi za svoje ljudstvo od njega milost sprosil. Bila je pa Tamerlanova navada, in red tak od njega vpeljan na njegovim dvoru, de so mogli bili vsi darovi develerni, kteri so bili njemu namenjeni. Ibrahim se je tudi po tem redu ravnal, in ko predanj pride, mu daruje devet nar lepših konjev z dragimi sedlami, ki so bile s zlatarn in z biseri obložene; devet levorisov (leopardov) za lov učenih, z lepimi zlatimi grebenicami okoli vratu; devet svilnatih (Židanih) zagrinjalov, s srebram in zlatarn lepo perpletenih; devet sagov (lapetov) iz Indije, izdelanih z nar veči umetnostjo; devet zlatih posod, v ktere so bili nar dražji kamni vdelani, in ravno tako tudi še drugih darov, silno bogatih in posebniga dela; na zadnje mu da še neke sužnje, ali teh ni bilo kakor samih osem.
Kje je pa še edin? „ zavpije serdito tatarski kralj. —■ “ On je pred tvojimi nogami! „ odgovori ponižno Ibrahim, in se verže pred njega na kolena. “ Ti ne boš „ imel nobeniga ne bolj ponižniga, ne bolj zvestiga „ hlapca, kakor mene, in moje verige mi bojo prav „ lahke, ako li ž njimi od tebe milost zadobim in re-„ šenje za moje zapušeno ljudstvo. Oh! samo njega se
—201 —
„ usmili, obrani ga vsake nesreče; z mano pa stori, kar „ se ti poljubi; glej! tvoj sim.,, — Omečeno je bilo per tem djanju Tamerlanovo po naravi tcrdo serce, do je ves sam v sebi spremenjen, prijazno ga od tal vzdignil, in rekel: “Toliki čednosti gre vse drugo, kakor „ sužnost. Ti boš pervi mojih nar večib prijallov, ti „ mi boš namesti brata in očeta. Verni se veselo k „ svojimu ljudstvu, in osrečuj ga še za naprej, kakor „ do zdaj. Ako bi me moja osoda ne klicala v veliko „ in strašne boje in trude, bi jez ne poznal večiga „ veselja, kakor v majhnim kraljestvu živeti, in si „ perzadevati tebe posnemali. „
VIBI. Poštenosti plačana.
eki tergovec je iz sejma domu šel, in je peršel na svoji poli do reke, čez klero mu je bilo iti. Voda ni bila ravno globoka, in ua konju se je lahko čez šlo, li na * Vf V ’ sredi reke se jo moglo pomnjivo postopati, de so ni odveč na desno šlo, zakaj lam je bila velika kernica, v kteri je že več popotnikov življenje zgubilo. Tergovec, ki je za to nevarnost vedil, se je nje tudi že večkrat srečno ognil; ali v perložnosli, od ktere zdaj govorim, ni bil zadosti previdin, in se je preveč listi kernici perbližal: in glej! na enkrat mu smukne konj v globočino, in sliši so ga vun iz vode herzali. Neki kmet, ki ni daleč ondi on polji delal, zagleda nevarnost, v kteri je ta nesrečnež bil, odpreže neutcgama eniga konja izpred pluga, jo serčuo proti tisti kernici
—202—
maha, iti zgrabi po sreči tergovca za plajš, ler ga srečno na suho potegne. Ali konj per življenji olirano-niga je nesrečno poginil, zakaj težak kernir, ki ga jo na sebi imel, ga jo bil na dno potegnil.
Kmet in njegova družina so imeli veliko opraviti, de so plujca zopet zbrihtali, ki je bil od mraza in strahu skorej že mertev. On se je na zadnje tudi zares zbrih-tal, ali li zalo, de seje popolnoma vtopil v žalost. Od vsiga blaga, kar ga je čertertinko ure poprej še imel, mu ni bilo zdaj nič več ostalo, kakor samo življenje; in kar mu je nar veči žalost delalo, je bila zguba usnate mošnje, ktero si je bil k pasu pervezal, in v ktcri je bilo veliko demantov in biserov. On ni mogel vervati, de bi jo bil v vodi zgubil, in zatorej ves njegov sum je zadeval li njegoviga rešitelja, kteri bi mu bil lahko tisti dragi zaklad vzel mej tem, ko je on bil še v o-motici. Kmet nasproti od svoje strani pravi, de ne vč nič od nobene mošnje: in tako je nesrečni lergovec, ki je upal, de bo s listo mošnjo v kupčii veliko dobička imel, še bolj v živo občutil svoj nesrečni slan.
On bi bil zamogel kmeta pred pravico klicati, in poštenimu možu velike skerbi nakopati, tako so bile vse okolišine proti njemu; ali on je imel preblagočutno serce, kakor de bi hotel to misel izpeljati. u Ti si „ svoje življenje v nevarnost postavil, de si meni moje „ rešil „ reče on kmetu ; “ ali vender mi ti sam bra-„ niš, de se ti ne morem hvaležniga skazati, Edino „ znamnje hvaležnosti, ki ti zamorem dali, je to, de „ le ne zatožim pred pravico zavoljo lega, kar si mi „ vkradil; in ker se zderžim, de le ne tožim, li obilno j, povernem male stroške, ktere si dozdaj z mano imek
—203-''
„ Samo te prosim, do mi daš nekoliko denara, zato „ do pridem do bližniga mesta, kjer bom znance našel, ,, ki mi bodo pomagali so preživiti. Ti bi mi ne bil „ imel mošnje proč vzeti; ona bi bila tvoja, in kar „ je bilo v nji, bi mendo ne bilo zadosti tebi popla-,, čuti, kar si meni storil: jez sim ti veliko več dolžan, „ kakor ti bom kedaj zamogel dati, desiravno upam, „ de bom z marlivostjo in z delavnostjo enkrat zopet „ do premoženja peršel. „ Ubogi kmet je bil nevtolažliv, de ni zamogel svoje nedolžnosti skazali, ker zastonj je svoje besede tudi s persegvanjem in s solzami poter-jeval. Na zadnje se njegov gost poslovi, in ločila sta se celo nezadovoljna edin od druziga.
Pretekli so bili že nekteri mesci od časa, ko je tergovec od njega se bil ločil, kadar je kmet hotel nekaj gnoja na svoje polje zvozili, in per kidanju, ko je gnoj iz gnojnice na voz nakladal, zagleda, de mu dolga usnata mošnja na gnojnih vilah obvisi. On začne koj to mošnjo ogledovati, jo odpre, in najde v nji dragolinstva, ktere je bil tisti tergovec zgubil, in zavoljo tega tako žaloval. Ali, kako je peršla ta mošnja v gnojnico? se me bo brez dvoma tukej prašalo. To se da lahko dopovedati: zakaj, kadar so tergovca iz vode bili potegnili na suho, so ga koj skerbno slekli in na slamo polegli, dokler se mu je postelja razgrela; no mošnjo ni bil takrat nobedin še pomislil ne, ker so vse druge skerbi imeli kakor to, in tako je ostala inf j slamo zamešana, dokler so jo s slamo vred na gnoj ' uu bili znesli.
Kaj je hotel pa zdaj kmet z mošnjo začeli? kje jo hotel njeniga gospodarja poiskati? zakaj on ni vedil,
j G
-204-
kje prebiva. Lahko bi bil, se ve de, ia najdeni zaklad gospojski v roke dal, ali pa bi bil lahko po časopisih razglasil, de se je zgubljena mošnja srečno našla. Pa takiga kaj ni še na misel peršlo našimu kmetu, zakaj on ni vedil, do pošteni ljudje gospojskiga stanu po navadi tako delajo, kadar kaj taciga najdejo, kar njih ni. On je tedaj li ob času, kadar so zopet v bližnih krajih sejmi bili, večkrat sam na veliki cesti čakal, ali pa jo svojo ženo ali otroke tjekej čakat pošiljal, de bi zopet enkrat tistiga tergovca dobil. Tako ste pretekle dve leti, prejdin ga je dobil; ali, ko je enkrat zvečer ravno per revni večerji s svojo družino sedel, zasliši od zunej kočijo, ktera se jo pred njegovo bajto vstavila. Kmet pogleda skoz okno, in vidi, de več mož iz popotne kočije vun stopi. Njegova dva sinova so prestrašita in obledita, ker sta si mislila, de mora bili mej njimi tudi gospodar tisto mošnje, in de pride jim kej žaliga storit. Vsi pobegnejo in so po kotčh poskrijejo, zunej očeta, kteri je upal, de bo gospoda potolažil, ker mu bo mošnjo nazaj dal. Ko kmet tako premišljuje, slopi v hišo tergovec s svojimi lovarši, ki so ž njim ravno listo pot šli, se oklene vratu svojiga rešitelja in ga zagotovi, de naj se nič ne boji, do on ni peršel zopet po mošnji prašat. •" Zdaj „ pravi on, “ že kar ne mislim „ več, de bi vi ne bili pošten mož, ali do bi bili vi ,, meni mošnjo vkradli; jez sim hotel k vam priti samo „ zato, de vam v djanji svojo hvaležnost skažem. Do „ zdaj mi ni bilo mogoče tega storiti; in če bi bil „ tudi zamogel, bi vam no bil nikakor nobeno hva-„ ležnosti skazal, dokler sim šo dvomil, ali ste res „ mož pošten ali ne. „
—205—
Kmet so je čudil nad tem govorjenjem, in ga je prašal, zakaj je neki nekdaj ga zn nepošleniga dcržal, in kako je pa zdaj to, de ga ima za pošlcniga. “ Ko-„ likorkolikrat sim na sejme hodil „ povzame zopet tergovcc, “ sim na skrivnim popraševal čez vas in vaše „ zaderžanje, in na zadnje sim holel še sem v vašo „ vas priti, de sim pozvedil, kako se vam kaj godi, in „ ali ste mordo svoje posestva pomnožili, kaj več „ zemlje nakupili, ali scer obogateli; ali zadnjič sim „ zvedil, de že tako ubožno živite, in de dve prele-„ čeni slabi letini ste vas skorej na beraško palico * perpravile; de ste svojo živino prodali, in do ne „ morete nekiga dolga od 50 tolerjev splačati, in de „ sle tedaj že Mizo na tem, de bi se vam hišo in „ zemljo prodalo. Jez hočem zdaj vaš dolg plačati, ker
„ mi je Bog zopet srečo dal in...„ Še ni tega gospod
izgovoril, ko jo kmet s solznimi očmi tihama v drugo slanico se podal, in kmalo potem z mošnjo v roki vun peršel, klero je na mizo djal, tako de so se vsi čudili. — “ Kaj je neki lo ? „ rečejo vsi z enim glasam. — “ Vzemite „ reče kmet “ in poglejte li, de ne manj-„ ka nič. „
Tergovec odpre mošnjo, in najde v nji res vse, do nar manjši bisera, in do nar manjši zernca zlata, ki ga je bil nekdaj vanjo djal.
Kmet povč zdaj, kako se je bila mošnja zgubila, in kako je bila najdena; pove tudi odkritoserčno, de jo v svojih revah in stiskah že večkrat mislil, si s tem kej pomagali, de je pa do zdaj vselej vse skušnjave srečno premagal, in sklenil, raji lakoto terpeti, ja tudi rflji vso svojo živino prodati, kakor pa s krivičnim
— 206 —
blagam si pomagali. Perslavi še na lo, de mu je Božja previdnost vselej še mnogoverstno pomagala, de je za-mogel svojo družino preživili; na zadnje tudi ni bolel zamolčati tergovcu, kolikrat de je šel vun na včliko cesto čakat, de bi ga kedaj zopet srečal. Kadar je ler-govec celo to perpoved slišal, so se mu po obrazu obilne solze vlile: ter sperviga ni skorej hotel več mošnje nazaj imeli; potlej vender, ko si nekoliko pomisli, jo vzame, in reče kmetu: “ Prijalel moj! prav „ imate, de naj mošnjo jez vzamem, ker vi ne poznalo „ prave cene teh dragih kamnov, bi zamogli k večimu „ tretji del tega zanje potegniti, kar veljajo, ako bi „ jih hotli prodati; tode nar boljši posestev hočem „ vam kupiti, ki se zamore li v ti vasi dobili. „ — Malo dni potem je bila res perložnost, de se je neko veliko posestvo prodajalo; on ga je tedaj kupil, plačal, in ga temu kmetu v last izročil.
Odsihdob, kolikorkrat je hvaležni tergovec skozi tisto vas šel, je vselej svojiga rešitelja gotovo obiskal, in vsakrat tudi še zraven tega za njegovo družino kakšin dar sabo pernesel.
—207—
IX. Painctna deklica
(^ospod Mairan je imel dva otroka. Silno ^-^^^^opravila ga je s ženo vred pennoralo, se '7' ('oma v Pl,,je dežele podali. Prejdin sta 'mBŠSsS? SV0J ^oni Zi,P,lstila, sla kotla poskerbeli, de ^fpŠah. bi njuna otroka la čas bila v dobrih rokah; poišeta tedaj pametno in modro žensko, kleri ji izročila, in jo poprosita, de naj ju nikoli samih iz ddma ne pusti, teitiuč de naj gre vselej ž njima ali ona sama, ali pa gospa Orvignv, njuna teta. Pervenic teh dveh otrok je bil Ferdinandih, osem let star; njegova sestra Henrinka je bila eno leto mlajši, ali bila je veliko bolj pametna kot on. “ Oj, kako mi težko de, je ona rekla, „ de grejo iz doma moji starši! Zdaj ne bom mogla „ več svojiga očika božkali, ne z ljubo mamiko krem-„ Ijati; hočem pa mej tem, ko so iz doma, si perza-„ devali, se lolikajn naučili, de bodo z mano prav „ zadovoljni, kadar zopet nazaj donni pridejo. „ — “ Jez n Pa» je govoril nje brat Ferdinandih, “ jez bom pa „ zdaj ložej igral, ker ne bo tukej staršev, in upam, „ de mi še drugih novih igrač saho pernesejo, kadar „ se vernejo, zakaj te igrače, ki jih zdaj imam, mi „ ne dopadejo več veliko, in me ne veselijo tudi več „ tako, kakor nekdaj. „
Gospa Orvigny je mogla zavoljo opravil v neko bližno mesto iti, in kmalo potem je tudi tista ženska obolela, kleri sta bila otroka v varstvo izročena. Tako sta mogla tedaj otroka po sili li domd biti. To je kej težko djalo Ferdinandiku, de ni smel vun iti; on je pogostoma čez dan po vertu gor in doli tekal, pa je
—208 —
nazaj na musovž pertekel, se enmalo poigral s svojimi igračami; kadar se je tudi tega naveličal, in mu ni več všeč bila ne igra, ne tekanje, se je ves nejevoljin na klopi pretegoval ali na kanapč se vlegel, tam je lenaril, zehal, ali spal, in potem po navadi ves čmerin in muhast se zbudil. Tako je cel dan delal.
Henrinka je pa svoj čas vse drugači porabila, in je bila per tem zmiram dobre volje. u Kako delaš ti, „ de si zmiram vesela ? „ jo popraša nekiga dne nje brat; “ jez te nisim še vidil, de bi bila žalostna, ka-„ kor tistikrat, kadar so starši iz doma šli, in tisti dan „ kadar je najina varuša nar hujši bolečine čutila. „ — “ In ti, ljubi moj bralec ! mu ona odgovori, ti si li „	malokrat dobre volje, kar mi	težko	dč; ali	pa	veš
„	tudi, zakaj si čmerin? „	—	“ To	se ve	del	jez
„ nimam toliko igrač, kolikor bi jih hotel imeti, in pa „	kaj meniš, de to nič ne	dč,	de ne	moreva	iti	vun
„	iz doma se sprehajat? „	—	“ Nak,	ljubi moj ! tvoja
„ čmernost ne pride od tod, kakor li praviš, ampak od tod, „ ker se li ne ljubi ne brali, ne pisali, ne zemljepisa se učiti. „ Enkrat sim holla tudi jez ravno tako celi dan igrati in „ pohajati, kakor ti, nisim nič brala, se nisim nič učila, se „ nisim svojiga navadniga dela kar dotaknila, in zvečer „101 ni moja punca prav nič dopadla; meni se ni ljubilo ne pčti, „ ne igrati, ne po hiši tekali sem pa tje, in učitelica mi je „ rekla, do sim bila vsa nejevoljna in čmerna, in de „ bi me moja mamika še ne holli poljubiti, ko bi me „ tako vidili. Te besedo so me v živo zadele, in pre-„ cej drugi dan, ko sim se zbudila, sim lerdno skle-„ nila, de hočem ves čas dobro obračati, zakaj vedna » igra je na zadnjo dolgočasna. „
—209 —
Gospa Orvigny se je bila vernila, prejdin je va-ruža zopet ozdravila; tedaj jo je skerbno popraševala, kako sla se otroka kej zaderžala mej tem, ko je ona iz doma bila. “Ljuba moja gospa! „ ji na to reče, “ko-„ lik razločik je mej tema otrokama! ko bi bili vi li „ vidili, kako je Henrinka za me skerbela, in me vedno „ popraševala, kako de mi je, in česa de mi je treba, „ in kako marlivo mi je stregla celi čas moje bolezni! „ Ona ni kar iz hiše stopiti hotla, zato de je zamogla „ meni vsaki hip sireči; ona je zraven moje postelje „ brala, zalo de mi je krajčas delala, se je rada učila, „ in je spolnovala vso svojo dolžnosti, tako de ni bilo „ nikoli treba je posvarili ali opomniti, de naj to ali „ uno stori. Ferdinandek pa je bil ves drugačin, on je H „ redko kedaj v mojo slanico se perkazal, in še takrat, „ ko je noter peršel, je po navadi li na svoj boben „ bobnal, ali svoj voz okoli vozil, in okoli mene ropotal, „ de mi je vselej mojo bolezin li shujšal; Henrinka ga jo „ pa vselej skušala vun spravili, de se je šel v vert „ sprehajat, zato de je meno v miru pustil. „ — Gospa Orvigny je zdaj pregledala, kar je bila ta čas Henrinka pisala, in njeno delo, in je bila z vsim prav zadovoljna: Potem je hotla vidili, kaj je pa Ferdinan-dik mej tem se učil, in najde, de že tri mesce sem se ni bil prav nič navadil. On ni bil v stanu dve ali tri verstice zaporedama dobro prebrati, de bi se mu ne bilo dvakrat ali trikrat spodtaknilo ; kar je pa napisal, tega so še brati ni moglo. “ Jez sim „ reče na to teta, “ ravno tako zadovoljna s Henrinko, kakor sim neza-» dovoijna s Ferdinandikam; dolgo že nisi bila iz hi-» ie, ljuba moja Henrinka ! danes pa pojdeš z mano
-210—
„ kosit, in necoj te bom vzela sabo na spreboj ali pa „ h komedii. Ti pa, gospod Ferdinandik! si tako slabo „ se zaderžal, de nisi vredin , de ti tako veselje „ perpravim. „ Kadar otrok to sliši, de mora doma ostali, se začne jokati; in ker ga je to tako žalilo, so ga je njegova sestra usmilila, de je teli rekla: “Jez „ sim vam za to prav hvaležna, do mi hočete to ve-„ soljo napraviti, zakaj rada bi šla z vami iz doma; „ ali glejte, kako je moj bratec žalostin in oložin! Od-„ pustile mu za zdaj, vas lepo prosim. „ — “ To ne „ more biti, ljuba moja Henrinkal „ —■ “ Naj bo pa!
zalo de se ne bo tako jokal, bom pa jez en drugi „ krat z vami šla, in	dans ostanem	ž	njim doma, do
„ ga tolažim. „ — “	Stori, kar so	tebi zdi „	ji reče
teta: — in blagoserčna llenrinka je doma ostala, in svojimu bratecu tovaršijo delala. Ker je gospa Orvigny vedila, de je Ferdinandek nekoliko kočliv ali sladkosneden, je holla viditi,	ali se je saj	v	tem kaj	poboljšal. Pernesla je enkrat	v isbo, kjer	je	on bil,	potico
ali gubanico v perliček zavito, de bi je ne mogel viditi, in mu je rekla, de ima nekaj prav dobriga mu dali, če si bo li perzadel dobro pisati, in če so ne bo dotaknil tega, kar je na mizo djala. To reče, pa gre. Ko je Ferdinandik zopet sam bil, je začel pisali, ali komej je dve verslici napisal, je že vstal, de bi vi-dil, kaj je teta pernesla. On si ni upal iz perviga per-zdigniti perlička in ga popolnoma odviti, ali ogledava! ga je od vsili strani, in kmalo je spoznal, deje potica vanj zavita. Henrinka je ravno takrat v isbo peršla; on ji tedaj koj povč, kaj de je gospa Orvigny obljubila, in kaj de je prepovedala; “ vender pa pravi on,
— 211 —
“ bi holel kaj rad to polico pokusiti; ljuba moja Hen-„ rinka! vzaihiva vsak en kosčik. „ — “ Ne, l)ratec » moj! „ mu odgovori ona, “ jez nočem po nobeni j, ceni lega storili, in svetujem ti, de se je še ne do-„ takneš. „ — u Saj pa tebi je ni prepovedala teta! „ povzame Ferdinandik; — in ona: “Res je „ pravi, “ ali ta potica tudi ni moja, in zalo bi jez prav ne n storila, ko bi od nje kaj snedla. „ — Gospa Orvi-giiy je ravno zdaj k sebi Henrinko poklicala, in Ferdinandik je zopet sam ostal. Zdaj začne vnovič pregledovali, kar je bilo v pertiček zavitiga, in po čemur so mu tako sline tekle ; jo vzame v roke, jo ogleduje od te in od une strani, jo povzdigne, in na! padla mu je iz rok na tla ; šla je potica na kose, in Ferdinandik se ni mogel zderžati, de je saj enmalo jo pokusil. Kmali potem se ga je poklicalo k mizi, in konec kosila je ukazala gospa Orvigny, do naj se potica pernese. Ko potico odkrije, se začudi in reče : u Kako je to ? saj „ je na kosili, in pa tu manjka en kosčik! Ferdinan-„ dik! morde si jo ti imel v rokah? „	— u- Naka,
„ ljuba telika! jez ne, verjemite mi... „ reče fantik, in obraz mu zagori. — u Ali si bila pa morde ti zra-„ ven, Henrinka? zakaj tudi ti si bila v isbi. „ — „ Sim bila res lam, todo li po ene bukve, in se po-„ lice kar dotaknila nisim. „ — u Tukej zamorete 5j flenrinkinim besedam vervali „ reče na to učitelica; u ali to vidim, de je Ferdinandik dans ob enim neu-» boglivic, kočlivic in lažujivic. „ — “ Žal mi je „ odgovori gospa Orvigny; “ težko mi de, de moram » strafati, ali zdaj sim k temu persiljena, to je moja » dolžnost, in ta krat mora kazin dvojna bili. Pervič,
27
—212—
„ ti ne boš nič več od te potice pokusil, zakaj jez jo „ dam celo Henrinki, de si je bo pol za jutre lahko „ shranila. Ti povem pa, de tvoj oče in tvoja mali „ prideta domii jutre večer ; jez bom zgodej se v ko-„ čijo vsedla, de jima bom naproti šla. Namenila sim „ bila, de bi tudi tebe sabo vzela, ko bi bil marliv in „ ubogliv: pa ti nisi ne slušal, ne se rad učil, jez „ nisim zadovoljna ne s tvojim pisanjem, ne s tvojim „ zaderžanjem, zatorej boš mogel tudi enmalo čakati, „ prejdin boš svoje stariše vidik Samo Henrinka pojde „ z mano. „ — Ferdinandik se je zdaj naperdnil in začel glasno jokati; vender pa je še mislil, de bo saj njegova sestra se tudi zdaj njega usmilila, in ž njim doma ostala, ali zdaj se je spečal. “ Ko hi bilo iti li „	na sprehoj	„ mu reče,	ko sla sama	bila, “ ali na
„	ples, ali h	komedii, bi	s tabo doma	ostala, de bi le
„ tolažila. Ali zdaj je na tem, de bom vidila očika in „ mamiko; ni torej mogoče, de bi jez zavoljo tebe ne „ šla staršem naproti. Meni je žal, de te tako žalost-„ niga vidim; na! vzemi celo mojo potico, kar mi „	je ostane ;	teta jo je meni dala, tedaj zamorem ž
„	njo storiti,	kar hočem.	„ — “ Bog	ti plačaj, ljuba
„ sestrica! jez vidim, de si pač dobra „ reče na to Ferdinandik nekoliko potolažen.
Drugi dan, ko so njegovi starši zvečer domii per-šli, ga niso nič kaj lepo pogledali, ker jim je bilo povedano, de se on ni nič kaj dobro zaderžal, in de se nič kaj poboljšal ni. “ Mi smo ti igrač pernesli „ reče mamika Ferdinandiku, “ ali ne boš jih dobil, ne vidil, „ dokler šene poboljšaš. Za te, ljuba moja Henrinka!,, je mamika na dalje govorila, “ so tukej bukvice in po-
—213—
„ dobšine, ki te bodo veselile, in tudi nekaj igrač, de „ jih boš labko svojim prijatelicam dala. „ — Henrin-ka vsa vesela se večkrat materi zahvali; Ferdinandih pa je bil zopet zavoljo tega žaloslin. “ Kako se vender „ zmiram razločik dela mej mojo sestro in mano !„ je djal; “ njo zmiram hvalijo, jo radi imajo, in ji zdaj pa zdaj „ kaj noviga omislijo, mene pa li zmerjajo in kregajo. „ — Henrinka, kteri je zmiram težko djalo, de je njeni bralec zmiram zmerjan in kregan, mu je večkrat kako podobšino od svojih dala, de je ž njo igral, ali mu je pcrpovedovala povesti iz svojih bukvic. Tako se je zgodilo, de je zčasama dobri izgled sestre Ferdinandika na zadnje poboljšal. “ Henrinka je zmiram zadovoljna,, je	djal,	“nji se	vse dovoli, kar koli poželi; treba je
v	torej,	de tudi	jez posnemam njeno zaderžanje, de
„ bodo tudi meni kej igrač dali; treba je, de storim „	svojo	dolžnost,	zato de bom tudi jez staršem dopa-
„	del.	„	— Po	sreči je on zdaj stanovitno se tega
svojiga dobriga sklepa deržal, in jo začel se marlivo učili in dobro se obnašati, bolj kakor dotihdob. Spervič se vč de, dokler se ni na marlivost navadil, mu je težko šlo; tode kmalo je tolikajn veselja v tem našel, če se je učil, de se ni več učil zavoljo igrač, ampak de ga je učenje samo na sebi že veselilo. Kadar so tedaj slarši vidili, de seje tako poboljšal, so ga ravno tako radi imeli, kakor njegovo seslro, in so mu vsako-verstne veselice napravljali. Tako je tudi Ferdinandih postal pamelin in moder, in ni mu bilo večk treba si z lažmi pomagali, de- bi svoje napake skrival, in tako se mu je že na obrazu lahko celi dan bralo, de je bil vedno dobre volje. Henrinka pa je bila še bolj, kot
—214 —
poprej, lega vesela, zakaj njeno serce je kilo kaj mch-kočutno in nsmileno, ter se je vselej liuli ona veselila, kadar je slo dobro njenima braticu.
X. ISoziifiija*
nekim slačim gradu jo ločen od posvel-Hign hrupa živel star plemenitaš Faramund; vsili devet sinov, pel hčer in 22 vnu-C^^^^vkov, kteri so mu bili že vsi pomedi, ni druziga več per sebi imel, kakor Rozalijo svojo vnukinjo. IVeživel je vse svoje ljudi, ktere jo lolikajn ljubil, vsi so bili pred njim že v grob odneseni, in on sam je na njihovih gomilah rože in cve-lice trosil in okoli njih žalostnih cipres nasadil. Ali njegova duša, ki je na srečno večnost čakala, se ni nikoli preveč žalosti bila vdala. Zdelo se mu je na tem svetu kakor cnimu, ki je v globokim lurmi zapori, in zagleda skoz malo oknice nad sabo en solnčin žar; on si domišljajo namreč veselje, ki ga vživa prebivavic visokih gor in planin tačas, kadar prijazna zarja hližni dan oznanuje in zemljo vnovič razveseluje. Trije starši FaramundoVi sinovi so bili poginili v daljni deželi v hoji z neverniki, torej mu ni bilo mogoče, de bi bil njih tudi, kakor vse druge, h grobu sam spremil.
Zvečer proti solnčnimu zahodu je večkrat pod košatim kostanjem s svojo mlado Rozalijo sedel, klora je bila zdaj po tolikih zgubah njegova edina tolažba. Ondi sedč ji je perpovcdoval od bogaboječnosti njene matere, od čednosti in kreposti njeniga deda, ali od
— 215—
slavitiiili dol njegovih sinov. Trke besede so po navadi melikocntno Koznljino serce v živo zadevale, Inko de je časlilign slare.ika objemala in obilne solze ločila. Pe-Ijal jo je tudi kakšinkrnl po vozki in neravni slezi na verh hriba, kjer ji je bil iz mahu klop naredil; zdolej pa pod hribam so peneči valovi ob skalo bili in strašno šumeli, kadar je huda nevihla valove visoko gnala.
Ali ondi ni bilo dostikrat od neviht slišali. Pogo-stama je on Rozalijo o poletnim času po noči, če jo bila mirna, ali pa o jesenskim času zvečer, kadar je luna svetila na modrim nebu, za roko peljal ali na verh hriba, ali .pa pod kako z beršlenam orašeno lopo, klerik je ondi več bilo. Ondi je premišljeval lepo stvarnico, in je čutil vso njeno silno in blago moč in upliv v svojim sercu. Ce se j.e kedaj njegoviga serca brilka žalost lotila, si jo je vedil tukej kmalo pregnali, njegova duša se je razvedrovala, kakor je bilo nebo jasno brez oblakov, volja njegova je kmalo bila prijazna kakor luna, ki je mirno na nebu svetila; pozdevalo se mu je, kakor de bi njegovi ljubi rajnki iz nebes prijazno bili nanj pogledali, in ga gor klicali v svoje srečno domovanje. V take svete misli zamišleniga je zdaj pa zdaj Rozalija s svojimi otročjimi vprašanji molila. Njeni glas je bil glas nedolžnosti, njeni pogledi so kazali ljubeznivo in dobro dušo, in celo njeno zunajno vedenje jo že blago serce oznanvalo. “ Očika moj! „	(zakaj
tako ga je mogla po vsi pravici imenovali ) je rekla °na, ter je častitima starčiku roko poljubila; “zakaj r> sto dans tako tihi in žalostni? Poglejte sem, glejte! » kako prijazno na me luna sveti, in vender mi ni tako *> ljuba, kakor vi. „ — Starčik jo je tedaj po navadi
—216—
prijazno objel, in s solznim očesam cveleče lica te ljubeznive deklice poljubil. Večkrat je še potem, ko je njo spat spravil, ob svoji palici na morski breg nazaj se podal, in je ondi čisto sam ostajal do juterne zarje; še h potem se je domu vernil, kjer je sladko spanje njegovo starost krepčalo, ki ga je storilo pozabiti na veselja in na težave, ki jih po navadi sabo perneso samota. Komej se je zbudil, že je nnjdel Rozalijo, de si je perzadevala, mu jedi perpravljati in pijač, s kte-rimi se je krepčal. Ona je bila res še silno mlada, ali nje nar slajši skerb je bila, svojimu dedu sireči, njegove dni lepšali in odganjati mu otožnost, kadar se ga je lotila, in čelo mu gerbančila. Samota, v kteri je živela, je njeno dušo vadila v resnobnih mislih, in v visokih in Jjubopolnih čutlejih; stvarnica okoli nje je bila nekako veličastna in divja; vse je pomagalo njeni domišlivosli vdihali visoke misli, ktere so še poviševale dedove besede. Njene očesa so nepremično bile v Faramunda vperte, kadar ji je perpovedval sloveče dela svojih prededov : kako de je edin izmed njih, desirav-no je li malo vojšakov sabo imel, si upal čez morje, se ni bal sovražnikovih napadov, in je tuje ljudstvo iz sužnosti rešil; kako de je en drugi vasi in cele mesta ovaroval silnih tolovajev; kako de je modrost eniga izmed njih dva brala, ki sla v sovražlvu med sabo živela, zopet spravila, in storila, de so neuboglivi sinovi svojimu očetu zopet uboglivost obljubili. V teh pogovorih ni Faramund pozabil tudi svojih lastnih pergodeb iz svoje mladosti, kako de je bil sužinj v Afriki, kjer je cele tri leta per zamorcih živel, in kako je bil iz sužnosti rešen na majhini barkici, s ktero si je bil upal
—217—
čez morje nazaj na svoj dom veslali. Pripovedni ji je tudi, de je enkrat iz ječe rešil mladenča visociga slami, kteriga je bil njegov premogočni tekmec v železa v-klenil; de ga je nazaj perpeljal k njegovi obljubljeni nevesti; de je la nevesta, ko je svojiga ženina zopet nenadjama zagledala, iz zgol hvaležnosti se rešitelju k nogam vergla in se od veselja in radosti zjokala.
Tiste dni, kadar so bile obletnice rojstva ali smerli njegovih sinov, ki je njih spomin posebno obhajal, se je Rozalija po navadi v belo oblekla, in glavo s cveticami in rožami ovenčala; in tako jo je starčik v ci-presni gojzdik vun peljal, kadar je sobice bilo že bli-zo zapada, in je svoje zadnje žarke skozi drevesne veje na grobe pošiljalo, v kterih so počivale kosti listih, ki jih je Faramund tako ljubil. Ondi jo potem večkrat ostal, dokler je luna vstala; takrat je starčik lepoto stvarnice poveličaval, in dobrollivost stvarnika hvalil, ter v mislih se v nebeške prebivališa povzdigoval, kjer prebivajo tisti, ki so tukej Boga čez vse ljubili in čednost bolj kakor vse, kar zamore svet dobriga dati. Rozalija je poslušala tiho navdahnjene besede deda, in njeno omečeno serce se je polnilo z nebeško radostjo.
Tako je ona dosegla šlirnajsto leto svoje starosti ali takrat je nova nesreča pretila modrima starčiku in njegovi zali tovaršici. Eno temno noč namreč, ko je iz zemlje nezdrav zrak hlapel, je bil Faramund truden in nemočin pod enim drevesom obležal; ondi je terdno zaspal, tode žepleno hlapenje zemlje mu je oči tako otemnilo, de ni mogel več ničesar viditi, ko Se je bil prebudil.
— 218—
Rozalija je bila kaj v skerbi in nepokojna, ko je vidila, de ga doma ni; skerbno prehodi in preiše vse kroje, kjer je po navadi druge krate postajal, tode zastonj. Zdaj je kotla na zadnje še sama gor na stermo skalo, ki je bila ondi blizo, se splazili, kar ji je bil ded druge krate prepovedal, kar na enkrat zasliši neki glas. Hitro se proti tistimu kraju oberne, od kotlar jo glas peršel, in spozna, de je to glas njeniga deda, ki je hotel proti nji iti, kadar je nje ložvanjo in mile sloke zaslišal.
Ona ga tedaj na zadnje najde, pa se vstraši, de ga vidi tiho stali, in se kar ne gibati; in se pred njega verze. “ Ljuba moja Rozalija! „ ji reče zdaj slar-čik, “s koliko radostjo le jezna svoje persi pertisnem! „ kako drago so mi solze, ki jih na tvoje lica preli-„ vam!,, — “ Ali, o cika moj, kako sim bila v strahu, „ ko vas nisim doma našla! Bala sim se, de bi vas „ ne bila za vselej zgubila. „ — “ Jez sim slep, moje „ oči so mi otemnele; ne bom le več vidik Ne bo „ me več razveseljevala svitloba solnca, ne lepota stvar-„ niče moje duše krepčala; tvoj prijazni posmeh mi ne „ bo več serca z radostjo polnil. „ — Ko Rozalija to sliši, se začne močno jokati; vender pa je še upala, de bo še spregledal, ker je menila, de so mu ponočni hlapi vid le enmalo otemnili. Perpognila jo tedaj svojo glavico do gerbastiga čela starčika, skušala mu je v očesa po malim pihljati, in s. svojimi perstiki dedovo očesa posnažiti in očistili, ter je popraševala, ali že zopet kaj vidi? Starčik pa je zdihav,al in rekel: “Ti „ si, in boš, dokler bom živel, moje nar veči tolažba „ in veselje, ljubčik duše moje! ali te očesa te ne bo-
— 219—
„ do nikoli več vidile; ne, ne bodo več vidile moje „ preljubeznive Rozalije. „ — Po gorkih solzah, ki jih jo ondi deklica prelila, si ona z vso svojo močjo per-zadeva, revniga slarčika od tal vzdignili, ki je zdaj nanjo opert so ves tresel, in v svoj mirni grad nazaj šel.
V lem stanu je živel Faramund dve leti. De bi bil olajšal otožnost, klero je njegova nemoč Rozalii Uzrokovati mogla, si je perzadeval, vse tiste veselja si perpraviti in jih vživati, ki jih li zamore imeti in vži-vati slep človek. Kadar je čutil prijazno gorkoto solnčnih žarov, ali radostni hlad zarjo in prijetni duh cvetlic, ali pa, kadar so jo solnce zapadu bližalo, in svoje poslednje žare na zemljo pošiljalo, ter mnjhin veterc hladno pihljal, je vselej hotel, de naj ga vnukinja do tistih krajev pelja, kjer so je tolikrat radoval in se krepčal, dokler je še z očmi kaj vidik Zdaj je on poslušal lepoglasno petje tičev, in je po cele dni na morskim bregu postajal. Rad je poslušal šum valov, zakaj ta mu je u spomin nazaj klical stvari, ki so mu bile drage. Rozalija mu je tudi večkrat poslušati dala svoj ljubeznivi sladki glas, ker je prepevala pesme, ki se jih je bila od njega navadila.
Ko tako enkrat na morskim bregu sedita, zagleda ona nekaj bark, ki so zmiram bližej perhajale, dokler so peršle de suhiga. Zal mladenič stopi iz barke, in ž nj'm nekaj tovaršev; pride do Faramunda, pozdravi Prijazno njega in Rozalijo. Njena lepota, zalo in ljubeznivo njeno vedenje in njena pohlevnost je lujimu mladenču kaj dopadla; in kadar je po kratkim razgo-v°ru zvedil ime plemenitaša Faramunda, je v svojim sercu nenavadno radost občutil. Zakaj njegov oče je bil
28
—220—
tudi plemenitaš, je bil nekdaj svoje orožje s Faromun-dovim zamenjal, je ž njim vred bojeval v neki bitvi, in bil je ravno tako hraber kakor on. Tujic pokaže to orožje, ter ga še z večim spoštovanjem pozdravi, in stari plcmenitnik ga sprejme kakor svojiga lastniga sina. u Glej torej orožje moje mladosti, „ je rekel, in ga je poskusil od tal perzdigniti; “ne bo mi več služilo, do „ bi si ž njim plemenitiga pcrjatla perdobil, ali pa pobil „ dcrzniga nasprotnika. „ (Ko to besede izgovori, ga solze posilijo).... a Rozalija! ali jo kaj svetlo to „ orožje ? „ — “Je, sveti se kakor solnce, kadar „ vstaja. „ — Na to peljeta v grad tujiga mladenča in njegovo tovarše, in jih pogostita, kar li moreta. Novi gost je perpovcdval svoje pola, de pride iz Spanzkiga, in do mora daljo popotvali, zalo de izpolnc, kar so mu oče ukazali. On bi bil rad z Rozalijo vkupej živel, ker jo jo zdaj raji imel, kakor vse drugo ženske; si upa tudi plašlivo in spošlovavno nji to reči. Rozalija jo tudi tujiga mladenča rada vidila, in težko ji je djalo, de se mora od njega ločili; vender si dcrzno in mu reče: “Ne me ljubiti, o Rinald!,, (zakaj tako sc je mladenič klical) “ zakaj jez ne morem in tudi no smem „ za tabo iti; svojimu očetu moram žerlvovali (ofrali) „ svojo ljubezin in colo svojo življenje. Po nobeni ceni „ so od njega ne ločim. Ali si bom upala iti čez „ morje v daljne neznane kraje, in zapustili njega sa-„ miga, kterimu sim dolžna to življenje, kleri je za „ mo skorbel v mojih pervih letih, in čigar starost in „ slabost zamorem zdaj razveseljevati in podpirali? „ — Ko je to izgovorila, si jo Rozalija s pajčolanam obraz zakrila, de so ni vidilo njenih solz. “ Naka! li ga ne
-221-
„ boš zapustila „ ji serčno plemeniti mladenič roče; “ tvoj očika bodo za svojima otrokama šli. „ — “ 13og-„ te vari, taciga kaj li pomislili „ mu ona odgovori; “ v to no morem nikakor dovolili, do bi se njegova ^ starost v nevarnosti morja podala. Pojdi tedaj li, „ tuji mladenič, od tod, verni so k svojimu očetu, ki na te čaka, verni so nazaj v svojo domačijo, ktere sin si; ti ne moreš v teh krajih ostati. „ — Rinald tedaj odrine, in Rozalija so jo gor na hrib podala, od kodar ga je vidila s tovarši v barko stopiti, in po morji odveslati. Mladenču jo bila Rozaljina podoba vedno pred očmi; hitel jo to storit, kar mu jo bil oče ukazal, ker jo upanje imel, do mu bo potlej dovolil, so v srečno prehivališe Faramundovo verniti in se z Rozalijo oženiti, ter jo ali sabo na Špansko peljati, ali pa do smerti tistiga časlitliviga starčika v gradu stanovati.
Rozalija je tudi vedno na Rinalda mislila, in jo menila, de ga no bo mogla nikoli več viditi. Ali de-siravno ni bil več starčik edini predmet njeno skerbi m njenih misel, mu jo vender zmiram še tako skerbno in zvesto stregla, kakor poprej.
Enkrat je ona okoli poldne, ko jo nar bolj solnce perpekalo, pri studencu v senci sedela, ktero so drevesno veje delale, kar na enkrat pred sabo prikazi n zagleda, lepo podobo v nar veči svetlobi. Kdor ima nedolžno in čisto serce, se ničesar ne boji; zalo se tudi Rozalija no prestraši, temuč občuti li nekako vgodno stermenje, vstane, no de bi vlekla, temuč li v znamnje spoštovanja — in prikazin ji začno takole govoriti: “Rozalija! ti lahko zopet vid daš svojimu očetu, ali v to to bo drago stalo. „ — “In kako? kaj mi jo
-222—
treba storiti? „ poprala urno Rozalija. “ Ali bom jez „ potlej oslepela, ali pa clo zavoljo tega umerla? Tudi „ to rada na se vzamem, de li on zopet spregleda. „ — u Naka, ne smerti ne oslepenja se ti ni bati, ži-„ vela boš brez vse škode na občutkih. Ali hočeš pa „ zgubiti svojo lepoto, in kar ti je še dražji, svojo „ mladost? Poglej to kupo! njena pijača je gorjupa; „ če to pijačo popiješ, boš spremenjena, tode spre-„ gledale bodo očesa tvojiga očeta. „ — Rozalija prime kupo, so ogleda nekoliko v viru, oberne oči gor proti nebu, in zdihne, ker pomisli na Rinalda ; potem popije tisto gorjupo pijačo, se vnovič v studencu pogleda, in zavzame se in prestraši sama sebe. Nebeška perkazin zgine. Rozalija prelije kako solzo zavoljo zgube svoje lepote in svoje mladosti; potlej pa se hitro proti domu verne, de bi h starčiku se podala in vidila, kako se bo veselil, de je zopet spregledal. Ko pa že blizo njega pride, od daleč postoji, de bi je ded spremenjene ne vidil, ker bi je tako morde več ne spoznal.
Potem ko je slišala veseli dedov glas, de jo na enkrat spregledal, in zamogel zopet gledali celo stvarnico v vsi njeni lepoti, zagleda Rozalija blizo sebe vnovič nebeško perkazin, ktero je malo poprej vidila. Ta ji poda vdrugič ravno tisto kupo, in ji veli iz nje piti. Rozalija jo prime brez obotavljenja, in pije iz nje. Kadar ona to stori, prikazin zopet zgine. Rozalija gre tedaj k dedu, in ta se razveseli, de jo vidi v nar veči lepoti, ki jo mladost dati zamore. Ali kdo bi zamogel popisati ta nastop čudenja, hvaležnosti, otročje in očetovske ljubezni in mehkočutnosli! Ona mu povč, kaj de se ji je ravno kar pergodilo, in oba pohitita h studencu,
—223—
kjer je ona nebeško perkazin vidila. Obišeta vse kraje, kjer sla druge krate se veselila; starčik ogleduje zopet grobe svojih ljubih rajnkih, in Rozalija nabera cvetlic, ktere je holla ta praznični dan nanje potrositi.
Nekaj dni potem pervesla do nju še Rinald. Fa-ramund zveže roke in serca obeh, ki sla se rada imela in si večno zvestobo obljubila, blagoslovil ji je z očmi, ki jih je polne radosti in rahločutnosti proti nebu povzdignil. V tistim gradu so zdaj vsi trije nekaj let brez težav in v popolnim miru živeli. To de nekiga dne, ko sta se Rinald in Rozalija perpravljala, obletnico Faramundoviga rojstva obhajati, in z mnogimi cvetlicami se v cipresni gojzdik podala, kamor je bil šel slarčik še pred svilam, ga najdeta na tleh ležali s sklenjenimi rokami na gomili rajnce žene, in se zajokata. Posebno pa Rozalija, ko ga tako zagleda, zažene žalostin glas, in pade k dedovim nogam; ali njeni jok in zdikleji ga niso mogli več obuditi. Ona ga je dolgo časa obžalovala, ravno tako tudi Rinald. Eno leto sla potem še lukej prebivala, in potlej se na Špansko v Rinaldovo domovino podala. Kolikajn solz je prelila Rozalija, kadar je mogla zapustiti liste kraje, ki so priča bili sladkih veselic njene mladosti! Sosebno pa se je težko ločila od cipresniga gojzdika, kjer so bili grobi tistih, ktere je tolikajn ljubila. Tudi še potem, ko je bila na španskim, se je pogostoma spomnila na kraje, kjer je nar Prej luč svela zagledala; mislila se je nazaj, kako je nekdaj z dedam po listih samotnih krajih se sprehajala; ali si je mislila, kako je bila ž njim verh hriba ali na kregu nezmerniga morja. Rinald je vse njene občutlejo ž njo delil; dnevi življenja so jima pretekali kakor voda
-224 —
mirniga potoka; obdajali so ji mnogi zali in ljubeznivi otročiču Urez vse težave sta vse svoje žive dni prebila, dokler ji je smert v boljši življenje preselila, in zedinila z dušami njunih rajnkih prededov.
padel njegovimi! nar mlajšima sinu zalo, ki je bil tako svitel in lepiga kova. Vzame ga v roko, in ga nekako dolgo ogleduje, tako de se je moglo spoznati, de bi ga rad on imel. Oče vzame na to toler v roko, mu ga od vsili strani pokaže, in mu reče: “ Mora se reči, „ res, do je ta toler lep; nekaj časa so zamore tudi „ človek razveseljevali ogledvaje njegovo svitlost in „ lepi kov, ali to veselje lerpi le malo časa. Kdor pa „ zna prav ceniti eniga takih tolerjev, mu ni tak nič „ ljubši od drugih, ki niso tako lepi; in pa, saj ne bo „ tudi ta dolgo tako svitel ostal. Na! poglej tega le, „ on se no sveti več, kova se na njem skorej več ne „ pozna, iu nima več lisliga mika, ki ga ima ta svitel. „ Ta denar tedaj sam na sebi nima skorej ničesar, kar „ bi nas mikalo, in če ga ne damo za kakšino reč, „ nam no more prav nič koristiti. Poskusimo en malo, „ kaj bi neki utegnili ž njim storiti — morde ga na tla vreči, zatnlakali in se veseliti, de tako lepo
Xff. Srečno jutro.
ek hišni oče jo ravno eno jutro zajterkval s svojimi otroci, ko mu je edin njegovih opravilnikov noter peršel in nekaj denarjev pernesel. Naštel mu jih je na mizo, in mej njimi je bil nov toler, kteri jo sosebno do-
—225—
naprej loče? ali pa mor d e ž njim pločo igrati?.... Lahko bi ga tudi tako porabili, de bi ga za težo na tehtnico (vago) djali, ali pa do bi si ga okoli vratu
obesii___Glej, to jo skorej vse, kar bi znali s tem
denaram početi; tode vsetojeliclo malo. Kos svinca bi nam ravno tako dobro, ali pa morebiti še bolje za vse to služil. Ako pa denar iz svojih rok naprej v druge roke damo, nam zamore on veliko veči dobiček pernesti. če hočemo imeti kakšino reč, de jo všeč našim očem, si s tem tolerjem lahko kupimo podobšino, kak imeniten izdelik umctalnikov, ki nas bo zmiram enako veselil in dopadel, kolikorkolikrat ga bomo vidili. Zakaj gotovo jo, de ko bi holli ta toler tako na dolgo ogledovali, kakor bi lahko tako podobšino gledali, bi naše veselje per tem no bilo nikoli toliko — Tudi si lahko s tem dnaram vku-pimo mlado drevesce, de si ga v vert zasadimo, de nam bo mnogo let hladno in oživljajočo senco delal.... Ako bi pa hotli si ž njim kaj boljšiga omisliti, ga lahko damo peku, de nam da dobriga kruha za več dni.... Ali pa tudi lahko krompirja nakupimo, de po zimi kako ubogo družino ž njim preskerbimo .... Ali pa se zamore toler dali za zdravila, ki bi z Božjo pomočjo morde h zdravji pomagale kakimu ubogimu
hišnimu gospodarju, kteriga hude revo tlačijo itd...
Zdaj vidiš tedaj, sinik moj! de s tem dnaram mnogo lahko storimo, kar je ali koristno, ali pa samo všečno in dopadlivo. Ali še ti lahko povem, kako bi zamegli še bolje ta dnar oberniti .... mi ga zamore-mo dati ubožčiku, ki nima ničesar na svetu, zato de si ž njim omisli, česar v svoj živež potrebuje, in
—226 —
„ tako ga lahko za nekaj časa osrečimo; če lo slori-„ mo, bomo vidili, kako se mn bodo iz hvaležnosti in „ od radosti čez njegove suhe lica solze vlile: in vi-„ dili tako njegovo srečo, ali ne bomo tudi mi v nas
„ občutili sladko zadovoljnost? „------u Očika moj! „
reče na to otrok, in ga prime za roko; “ jez bi ho-„ tel, de bi ravno zdaj en ubožčik se perkazal; to bi „ mc še li veselilo, de bi ga vidil zadovoljeniga! „ —-“Naj bo tedaj „ odgovori oče; “ pojdiva precej zdaj „ vuu iz doma, in gotovo bova kmalo eniga na-» šla. j,
Gresta vun, in kmalo srečata ubogo ženo z oslič-kam, ki jo nosil dva koša, in v vsakim košu je bil en otrok; vse je kazalo veliko revo, otroka sta bila na slami s cunjami pokrita, in sla se vender prijazno posmebljavala proti drugim ljudem, ker v svojih otročjih letih nista še čutila težav uhožlva. Mati poderži oslička, kaže tista nesrečna otroka ljudem, ki so meino hodili, in jih prosi za kako malo pomoč. Ravno takrat sta ondi metno šla starčik in starka, oba bolna in ubož-na, ki sta se pod pazdiho deržala, in tako ob palici naprej hodila. Stara žena pogleda milo tista dva uboga otroka, usmili se ju, in žal ji je, de jima ne more nič pomagati .... “ Uboga otroka! „ reče ona in milo zdihne. — Dobri hišni oče zdaj, ko to vidi in sliši, . poda, ves omečen, tisti toler materi teh ubogih otrok. Stara žena reče na to dobrotniku: u Bog vam stokrat „ plačaj! „ tako vesela, kakor je bila poprej žalostna viditi. — Lahko si tedaj mislimo, ali težko popišemo radost, in hvaležnost uboge matere; perzadeva si koj per otrokih, de naj s svojimi rokicami poljubleje do-
—227—
brotniku naproli pošiljeta, in kako besedico v znamnjc zahvalnosti izgovorila.
Dobri hišni oče se na to k svojimu sinu oberne in reče: “ Kaj se ti zdi, ali nisva zdaj srečna? ali „ nama ne da ta poraba tolerja nar čistejšiga in nar ve-„ čiga veselja?,, — “ Oj, očika moj! „ mu sin komej spregovori; “ jez nisim bil nikoli tako zadovoljin in „ vesel, kakor zdaj.... neka čudna moč mi je serce prev— „ žela .... in mi solze iz očes posili.... in vender čutim v
„ tem veči radost, kakor če imam od smeha poči----------
„	Nikoli še nisim take radosti občutil. „	—	“	O ti
„	moja radost! „ povzame na	to oče, in si	ga	na	persi
pertisne; “ kar zdaj občutiš, je občutlej dobrodeljnosti, „ je radost, ki jo nam da čednost. Ti se veseliš, de „ vidiš ženo osrečeno, ktera je malo prej s žalostnim „ obličjem in s pobeseno glavo dovolj kazala, de je „ njeno serce polno silne otožnosti. Veseliš se, de dva „ revna otroka, ki še ne moreta občutiti svoje revo, „ in tudi ne si potrebniga živeža služiti, bosta zdaj „ potrebniga živeža za več dni zaporedama imela; ob-„ čutiš znotrajno radost in dopadenje, de sva dobro delo „	dopernesla, in se spomniš	tudi na uno	ženo,	kteri
„	sta se ta nesrečna otroka	tako usmilila,	in	ki	se je
„ nama zahvalila, kakor de bi bila nji dar dala, kteriga „ sva tej ubogi materi podala. „ — “O to pač, to! „ mu seže sin v besedo; u o dobra starka! zdela se je 5, pa tudi ona ubožna in potrebna.... kaj ? ko bi tudi >5 nji en toler dali? Ali hočem teči, če jo najdem, 55 ljubi očika? Saj imate dovolj, de tudi nji lahko po-55 magate „ — “ Gotovo bi me to veselilo „ odgovori oče, “ osebi dobroto skazati, ki je že sama zadosti
a 9
-228-
ubožna in potrebna, in vender ima tako usmilenje do družili. Ali, sinik moj! ali veš za gotovo, de jo bo veselilo, če ji toler podava? ali sva tega gotova? Nesrečni človek, ki ima še kak občullej za čast, če je tudi v velikih potrebah, si vender li težko kedaj upa očitno vbogajme prositi, ali tudi prejeti. Dokler se zamore človek pošteno preživiti s tem, kar ima in premore, brez de bi drugim nadležin bil, je treba de tako živi, in kadar mu tudi vsega pomanjka, je boljši se na tiste raji oberniti, ki so za to postavljeni, de božje dare ubogim namenjene delijo, kakor pa po beraško se po ceslab klatiti. „
“ Ta ižena, kteri sva ravno kar pomagala, je mende tujka, ki ne dela druziga kot okoli po mestu hoditi; ker nobeniga ne pozna, si ne more za zdaj ne dela vdobiti, s kterim bi se živila, ne vodili od kod pomoči perčakovati. Ali stara žena, ki je memo šla, ni nič prosila, zato ne moreva vedili, ali bi ji tudi všeč bilo, de bi tako od naju dar dobila. Ra-zun tega, ko bi jez bil nji božji dar ponudil, bi znala biti ona s tem razžalena, ker bi se ji utegnilo pozdevali, de sim bolel s tem daram jo plačali zavoljo njeniga usmileniga serca, kteriga se ne more zadosti splačati z vsim zlatarn lega sveta... Vender pa ni prav, če nanjo popolnoma pozabiva. Skušal bom zvediti, kje de stanuje, in če se ona v tacih okolišinab znajde, de bi potrebovala naše pomoči, nočeva pustiti brez pomoči tako krepostnih ljudi.... Mej tem pa misli, ljubi moj sinik! na veselje, ki si ga zamoreva s svojim dnaram perpravili, in na veliko plačilo, ki ga od tod dobiva. Uči se od tega, denara
— 229 —
„ za malenkosti ne zametati, ker si tako človek sam „ sebi pot zapre, de ga ne more per drugi perložnosti „ boljši in dopadlivši obernili. Ali bi ne bilo žalostno „ in velika zguba za naji, ko bi nam bila la perložnost „ ušla? Zakaj tako bi ne imela zdaj tega veselja in „ praviga dopadenja, ker bi bila denar dala po nemar-„ nim za malovredne stvari, ki bi nama ne bile morde „ tudi nobeniga veselja storile! „
Kadar oče to izgovori, se verne proti ddmu, Domd reče sinu: “ Na! tu ti dam dva tolerja; čez petnajst „ dni hočem vedili, kaj si ž njima počel. „ — “ Oj, „ gotovo hočem ta dva tolerja dobro obernili! „ mu sin odgovori, — vzame ji, ter se ves radostin in vesel k mizi vsede, de bi še pokosilčal, kar mu je bilo prej ostalo.
XII* Kaztn zatiravca*
(Izhodna povest.)
!uta Zarak, kteri se je tako klical, ker je ^žljSgssabo zmiram bič (korobač) nosil, je po svojih rajnkih toliko zemlje v posestvo dobil, kolikor se je je na deset milj daleč okoli prehoditi moglo, in ker je bil neiz-merno bogat, je lahko imel tudi vsega, karkoli mu je serce poželelo. Grad, v kterim jo prebival, je bil so-zidan na visoki skali; stolp (turn), ki so ga njegovi prededi bili sezidali, je do oblakov segal. Ker jo imel svoje stanovanje ravno na sredi svojih zemljiš, jo
za-
— 230 —
mogel v enim trenutku vse pregledati. Aoben dan ni prešel, de bi se ne bil gor na verh stolpa podal, od kodar je z nekim posebnim dopadajenjem gledal svoje blapce in svoje cede. Sosebno pa je pazlivo gledal zmiram na delavce; in kadar jo vidil, de kteri iz med njih dela trudin en sam hip počiva, se je hudo zjezil, in nobedin mu ni mogel njegove jeze vkrotiti. Petdeset palic od močne roke je bila navadna kazin za tak pregrešile, in on sam se je veselil, mu jih naštevati. Zares! živina je bil, ne človek. Ali Bog jo pravičen, in ne pusti nobene hudobije brez zaslužene kazni. Zula Zarak, ki je v svojim neizmernim bogastvu svoje dni preživel, ki je zemlje na deset milj daleč okoli imel, in tolikajn ljudi, ki so njega spoznavali za svojiga gospodarja, kterim se pa on ni nikakor kot očeta kazal; Zuta Zarak, pravim, je na enkrat po Božji naredbi vid zgubil, je oslepel. Vender pa je hodil še zmiram na verh stolpa, desiravno se mu je kaj težko zdelo, de je slep, še bolj pa, de se ne more več veseliti s tepenjem svojih podložnih. Gelih dvajset let ni bilo več veselja v njegovo serce; viri vsake radosti so bili zanj zamašeni, ali pa so mu li prav po redkama kaki kanic veselja podali. Celi čas svojiga življenja, če se zamore to i-menvati življenje, ni on poznal ne zdravja, ne miru in pokoja. Pil je iz zlate kupe sad potu svojih nesrečnih podložnikov ; ■ ali njegovo serce je čutilo žgeče bolečine. Ni se odmevalo ne njegovo stanovanje, no stolp od svetili pesem, ktere so njegovi bogaboječi in nedolžni sužnji proti nebu vedno pošiljali. Tudi sladkiga spanja poznal ni, kakšinorga je imel slehern njegovih sužnjih, ki se je v njem krepčal, in saj takrat ni bil pod nje-
— 231 —
8'ovim grozovitnim ogledvanjem. Večni Bog, li si pravičen ! in lo hočem razodeti vsem stvarem ; zakaj ko je Zuta Zarak enkrat sam verh stolpa bil, ga je ne-previdoma strela zadela, in dolj vergla v dolino mej njegove hlapce. Sužnji se zdaj okoli njega naberejo, ga obstopijo, in obžaljujejo, ter k Bogu tole molitev pošiljajo: “ O ti pravični Bog! de bi bila tvoja strela ga „ li zadela o pravim času, in poboljšala njegovo dušo! „ — To so mu želeli. Oj ljudje! kolikajn boljši je, de je človek na tem svetu enak tem sužnjim, kakor pa de posede neizmerne bogastva s hudobnim sercam, kakor ga je imel Zuta Zarak ! Oj ljudje ! če je vaša duša v čednostih bogata, če ste popolnoma zdravi, ne zavidati Zuta Zaraka, no njegove sreče, ki je bil hujši kot divja zver mej ljudmi.
XII9. fltogatt Indijan,
,,/osroi) Bilon je bil trideset let v Indii, po— vVf8 *M.Jnm pa se je nazaj v Evropo z neizmernim bogastvam vernih Kadar je nazaj v svoje

rojstno mesto peršel, je hotel narpred obiskati tergovca, s kterim je imel do tistikrat opravila. Pride v njegovo hišo, in marsikaj pogovorita; na zadnje pa mu on reče: u Jez nimam noheniga sina, n nisim imel tudi ne bratov ne sester, tedaj ne morem « imeti bližnjih sorodnikov; zavoljo tega zamorem, kakor » se mi bo poljubilo, s svojim premoženjem ravnati, in n obogatiti tistiga, ki mi bo bolj dopadel. Sklenil sim » pa svoje bogastvo s tistim iz rodu deliti, ki se mi bo
v
—232—
zdel nar bolj vredin ga posesti. Pomagajte mi, vas „ prosim, do ga ložej najdem. „ — u Jez nisim nikoli v vaše hiše bližej poznal „ odgovori tergovec; “ to n pa vender vem, de imate dve teliki v lem mestu; „ sestri ste si, in obe imate še precej blaga, ali ena „ ni podobna drugi. Starejši sestra je gospa Dorviliers; „ te skorej nikoli nobedin ne vidi, ima slabo stanovanje, „ in nima kot eno samo deklo za svojo postrežbo. Ona ne „ pozna druziga veselja, kakor svoje zaklade množiti in „ svoje dnarje preštevati. Baronka Seranges pa nima „ druziga veselja, kakor vse proč dajali, kar ima. Ona „ ljubi drage in krasne obleke in lišpe, tode vse tč ne— „ nečimurne veselja je clo nič ne motijo v djanjib Iju-„ bežni; zakaj ona ima vsak teden že zato odločen „ dan, do dvanajsterim ubožčikam, ki k nji po božje dare „ hodijo, vlaslnoročno milošno deli. „ — Ta druga „ pravi Indijan, K desiravno ni v vsim popolnoma, kakor „ mi jo popišete, mi vender ni lolikajn zoperna; ali „ gospe Dorviliers nočem viditi, zakaj skopi so mi kaj „ zoperni. „	— Precej drugo jutro je šel h gospej
Seranges, ktera ga je kaj prijazno sprejela, in on tudi jo jo našel, de je bila zares prav ljubezniva gospa.
Edina dekla gospč Dorviliers je bila sestra hlapca, ki jo služil per tergovcu, prijatlu gospoda Bilona. Ta hlapec je bil zraven, kadar je Indijan rekel, de prav nič ne mara, svojo skopo teliko viditi. Gre tedaj koj k svoji sesiri, in ji vse povč, kar je slišal. “ Glej! „ ji reče, u prav se godi tvoji gospodinji, zakaj je tako skopa? „ Gospod Bilon je neizmerno bogat, in jez vem za gotovo, „ de ji ne bo še vinarja dal, ker ne zna dnara rabili.,, — Kadar je gospa Dorviliers, ki ni nobenimu kej upala,
— 233 —
slišala, de je nekdo v hišo pcršel. se je precej vzdignila, je po perstih se Ije bližala, od kodar je šum slišala, de bi se je	ne vidilo, in	tako je vse to	slišala, kar
sta ona dva bila	govorila. Silno se	zavzame, kadar	to
čudno novico zve. Vse bogastvo, ki si ga je bila s toliko skerbjo napravila, in ki ga je tako rada imela, se ji zdaj nič ne zdi proti neizmernimu bogastvu, ki ga je njeni stric sabo pernesel. “ Kako bi bilo neki vender „ mogoče „ je djala sama per sebi, de bi njegovo spo-j, štovanje zadobila?... Zdaj vem! jez moram postali « radodarna, zakaj on je prijatel li tistih, ki drugim do-» bro delajo. Ali pa bo mogoče, se tega maliga zne-» biti, kar imam	? To mi bo	težko	šlo. Pa	vender	ne
„ vidim druziga	sredstva, kol	samo	tega. „	— Ko	je
tako en malo pomislila, kako bi se neki zdaj vedla, sklene nar prej obiskali gospo Seranges svojo sestro, ker je mislila, de bi znala tako z bogatim Indijanam "vkup priti, in se ž njim soznanili. In v resnici, najdla ga je per svoji sestri. Perzadevala si je tedaj, kar je li mogla, de bi s perliznjenimi besedami si njegovo prijaznost zadobila; in prav sladko in lepo ga po nekterih rcčeb popraša, tako tudi, zakaj ni še peršel nje obiskat. “Jez mislim, gospod!,, mu reče “de kar vedili niste, » de imate, zunej gospč Seranges, še eno drugo letiko.„ — “ Jez sim prav dobro vedil „ odgovori Indijan, “ de 55 je gospa Dorviliers moja sorodnica, tode vedil sim tudi, 55 de je ona vse drugih misel, kakor jez. Pravijo, de vi 55 denar ljubite ; jez pa ne maram tolikajn za blago, ko-55 Hkor za radodarnost. „ — “ Res je „ odgovori gospa 55 Dorviliers, de sim bila po smerti svojiga moža prav 55 željna bogastva; mi oporckvajo, de sim skopa, pa, glejte!
— 234 -
„ kako so ljudje hudobni! Jez sim tako varčno živela, in sim „ si veliko dnara vkup spravila, de bi zamogla v tem „ mestu novo bolnišnico (spital) sezidati. Jutre zjutrej grem „ k enimu naših mestnih uradov, zato de se bom ž njim za-„ voljo te reči pogovorila. S potjo mu dam pet sto cekinov, „ in to je li en del tistiga, kar sim namenila dali, za to de „ se zamere svet kupiti za poslopje, ki se ima zidati. „ — Gospod Bilon se čez te besede čudi, vpre vanjo svoje oči in reče : “ Ali je res ?.... kako so pač ljudje hudobni! „ Vi, ki sim mislil, de ste nar bolj skopa žena mej vsemi, „ vi ste bila tako blaga duša, de ste se sladkostim tega „ sveta odpovedali, in niste nič marali, če so vas tu-„ di skopo imenvali, in vse to li zato, de bi zamegli „ revnim, bolnim, nemočnim pomagati in jih tolažiti? V „ resnici vam povem, de vas zdaj ravno tako spoštujem, „ kakor sim vas do zdaj zaničeval. Pojdiva tedaj, darež-„ liva moja tetika! tudi jez se hočem vdeležiti per tako „ hvalevrednim početju. Jutre zgodej pridem po vas, in „ bova vkupej šla k mestnimu vradu. „	— Gospa
Dorviliers je šla domu vsa vesela, ker je že gotovo menila, de si je za gotovo perdobila spoštovanje bogatiga In-dijana. On je bil mož beseda; drugi dan zjutro je k nji peršel, je sabo pernesel silno veliko denara, in ga je izročil uradu s pet sto zlatih, ki jih je bila dala vdova.
“ Jez sim bil v pomoti zastran lastnij te ženske „ je rekel gospod Bilon tergovcu svojimu prijatlu. “Ona je kaj „ blaga in darežljiva! vse milošne gospe Seranges niso „ nič proti temu, kar jo ona storila ....ja, jez jo zdaj raji „ imam, kot njeno sestro, in zato hočem tudi njo oboga— „ titi. „ — u Star služabnik, ki je nekdaj služil per očetu „ teh dveh gospč, je zdaj tukej „ pravi tergovec; “ on
— 235 —
,, je peršel prašat, kje de stanujete, in prosi prav lepo, » do bi mogel z vami govorili. „	— “ Recite mu
» koj priti „ reče gospod Bilon ; “ gotovo bo česa od » meno potreboval. „ — Tedaj je noter stopil ubogi Kerlrand, zakaj to je bilo njegovo ime. “ Kaj želite, » de vam storim, ljubi moj prijatel? „ ga vpraša In— dijan. — “ Gorje meni, gospod! jez sim nesrečin člo-5j vek, in vi ste dober gospod, kakor pravijo; zato » sim k vam peršel. Jez sim celili 20 let zaporedama » vašimu ujcu služil. Po njegovi smerti sim se oženil, » in sim začel majhino kupčijo; tode hiša mi je pred j? tremi leti pogorela in skorej vse blago kar, sim ga » imel. Ta nesreča me je na beraško palico perpravila, » tako de ne morem ne živili ne odgojevati svoje dru-„ žine! Zato sim peršel vas prosit, de bi mi hotli saj j, toliko pomagati, de bi sc moj sin kakiga rokodelstva » učili mogel. „
“ Zakaj se pa niste obernili na gospo Dorviliers, y, ali na gospo Seranges, de bi vam bile pomagale? „
“ Jez sim storil to, gospod moj! tode vse zastonj. )) Gospa Dorviliers mi ni hotla nikoli nič dati; una, » de po pravici povem, mi je obljubila majhino po-» moč, tode s tem pogojem, de naj pridem po božji >3 dar z drugimi berači, kterim daja milošno na odlo-» čeni dan. Ali če ona ne zakriva rada svojih dobrot, » skrivam pa jez rad svoje ubožlvo. Tudi se mi je j) terdo in silno težko zdelo, de bi mogel zdaj hoditi » ubogajme prosit pred vrata tiste hiše, v kteri sim dvajset let zaporedama zvesto služil. Zato sim rajši doma » ostajal in pomanjkanje terpel, kakor de bi bil mogel 33 po beraško po milodare hoditi. „
3o
—236—
“ Kaj je pa zdaj z vašimi otroci ? „
“ Moja hči je tako srečna, de je v nauku per „ eni vaši tetiki, ktera se Sofija kliče. Ta blaga duša „ je res uboga, pa si vender perzadeva, kar more do-„ briga storiti. „
“ Kaj pravite, kali? ali imam ubožno tetiko, toliko „ blago dušo, in jez je ne poznam! Kdo je tedaj ona ?„
“ Ona je sestra gospe Dorviliers in Seranges, tre-„ tja hči vašiga rajnciga ujca. „
“ Kako je to mogoče? njeni sesiri mi niste nikoli „ nič od nje povedale! Kje stanuje? In od kod pride „ njena revšina ? „
“ Po očetovi smerti je ona veči del svojiga pre-moženja nekimu lergovcu zaupala, kteriga so bile pa „ nesreče zadele, de je obožal. Ko je torej ona vidila, „ de nima zadosti premoženja, zato de bi spodobno v „ mestu živela, je šla vun v neko vas k eni svojih „ prijatelic, ktera je županja tiste vasi. Tam zdaj ona „ živi pošteno, kar se li more reči, skorej veči del „ dneva šiva obleke za uboge, in uči zraven tega tudi „ po dve ali tri deklice. Uči jih z besedo in z djan-„ jem, de naj bodo uboglive, dobre, poštene, delavne „ in poterpežlive. Kadar je v vasi kteri bolan, ga gre „ ona koj obiskat, in njena nazočnost bolnika že tolaži „ in mu dobro stori. „
“ Ta je oseba, ktero sim do zdaj iskal „ reče gospod Bilon. “ Ljubi moj Bertrand! jutre se vsedem v » kočijo, in se popeljem v vas, kjer je Sofija, vi pa „ pojdete z mano. Ne bodite več v skerbi zavoljo svojih „ otrok ; jez bom poskerbel, de se bodo v vsim po-„ trehnim podučili. Vi ste tudi za službe že prestari;
—237—
» prosite svojiga gospodarja, de naj vam da slovo; jez „ hočem, de mirno in v pokoji svoje stare dni živite.„•— “ Jez pa si bom tudi perzadeval, reče na to Bertrand, » se hvaležniga skazati, ter vas in gospodično Sofijo „ vedno blagosloviti. „
Drugi dan po tem pride gosp. Bilon v vas, po-praša po županu, in ko ga najde, ga praša, kako se kaj Sofija obnaša. “ Oj gospod! „ mu odgovori župan; “ Sofija je angeljic. Vsak drugi bi per zgubi svojiga j, premoženja se ne vedil od silne žalosti kam djati, » ali poglejte njo! sladka radost se ji iz obličja srnje. 5, Ta nesreča ni bila v stanu njene blagoserčnosti ji „ vzeti, in ravno to je, kar jo srečno dela.„— “Vas „ prosim, gospod! mu reče Indijan, povejte ji, de je „ edin njene žlahte tukej, kteriga ni še nobenkrat vi-„ dila, in de komej čaka, jo poznati in ž njo govoriti. „ — Sofija se je čudila, kadar to sliši, in je sprejela gosp. Bilona po svoji navadi vljudno in prijazno. Potem ko je enrnalo ž njo govoril Indijan, ji reče: * Jez se « zares čudim čez vas, ljuba moja tetika! Vi mi tav— 3} žentkrat bolj dopadete brez lišpov in kinčev v hod-» nim platnenim oblačilu, kakor pa baronka Seranges v jj vsi svoji krasoti; in desiravno ste ubožni, se mi » zdite, de ste veliko bolj zadovoljni in srečni, kakor >, gospa Dorviljers z vsim svojim bogastvam. Kako je » pa to, de mi te gospč niste nič od vas povedale? » Ali ste si morde kaj navskriž? Ali morde neveste, » kje de vi stanujete ? „ — “ Jez ne morem nikakor » svojih sester pozabiti „ odgovori Sofija, “ in zato sim » hotla zmiram ž njima saj po pismih se razgovarjati. j? Ravno trije dnevi so, kar sim zopet obema pisala.,,
—238—
— “ Oj, hudobni sestri! „ zavpije gospod Bilon, u jez „ jima tega no morem odpustiti, de ste tako ne— „ marni zo tako ljubeznivo sestro. „ — “ Odpustite „ jima, vas prosim!,, reče Sofija; “ to pomoto bo-, ste že v prihodnje opustile in popravile.,,— “Naka! „ to ni nobena pomota „ reče Indijan; “onč veste dobro „ v svojim sercu, kolikajn boljši ste vi od nju, in „ zato niste hotle, de bi jez za vas zvedil, in de bi vas „ poznal, zlasti pa ste hotle same na se bogastvo t spraviti, kteriga sim jez iz Indije sabo pernesel. Ali, „ ta jima je že spodletela! Jez nočem gotovo svojiga „ premoženja zapustiti gospej Seranges, zakaj ona ne „ dela dobriga, kakor zavoljo prazne hvale, zato de „ drugi od nje govorč, de je usmilena. Pa nočem tudi „ gospč Dorviliers obogatiti, zakaj tudi ona dobro dela „ li zavoljo dobička. Priča tega je to, ker obe niste hotle „ na skrivnim pomagati starimu služabniku svojiga očeta. „ Kadar sim za to okolišino zvedil, nisim prav nič „ hvaležin gospej Dorviliers za bolnišnico, ki jo je na-„ menila zidati, in pozdeva se mi, de je hotla tako li „ mene v svoje mreže vjeti, zalo de bi do mojiga „ premoženja peršla. Ali vi, ljuba moja Sofija! vi de-„ late dobro zato, ker je to samo na sebi hvalevred-„ no, prijetno in pa Bogu dopadlivo. Zatorej sim „ sklenil, do imate vi sami celo moje premoženje dobiti, „ in od te dobe naprej zamorete zaukazati in pogo-„ spodiniti z vsem, kar je mojiga, kakor se vam nar „ bolj prav zdi. Jez vem, de vam ni treba bogastva, „ zato de bi bili srečni; to de če boste imeli veliko „ premoženja, boste veliko drugih osrečili. „
KONEC SOAVETOVIII POVESTI.
PRISTAVI K.
Mfllfl
Hanibala Parca In Bramleri Lojzeta.
Opomba. Nasledne povesti so v ramo tisti knjižici C tiskani v Bresti 1843. per Jeronimu Quadri), iz ktere je prestavljavec Soavetove pripovesti poslovenil. Zatorej jih tudi on ni hotel opustiti, posebno ker so ravno tako lepe in podučime, kakor Soavetove, česar se zamore blagovoljni bravic sam lahko prepričati.







.M :: \. '\ ?1' :
■'



-
'





7«.	."i.. ..











------
BABIBAX.& PABEA
MILANSKIGA ZDRAVNIKA.
Svet »c ravna po iagiodili.
I. Hišni oče (*)•
enabd Peršti je bil pošten, pa malo premožin človek; njegova žena je bila ravno tako ubožna, pa hvale vredniga zaderžanja. Imela sta troje sinov, Anakleta, Gerarda in Ferdinanda, in štiri mlajši hčere. Lenard je imel dobro in ravnočutno serce; on je mirno živel v sredi svoje družine, ki se mu je vedno bolj množila, zadovoljin s pičlim dobičkam dela svojih rok, zmiram pa skerbin, de bi v sercu svojih otrok zasejal, in v njih vlerdil tiste občutleje uzajemne dobrohotnosti in prijaznosti, ki so po navadi izvir in podstava vse domače sreče. Ker so ga vsi poznali, de je mož vedno
(*) Ta in naslcdnc povesti so se veči del resnično dogodile.
- 242 —
vesel in vljudin, in pa ker jo po svojim stanu bil malo de ne vsim potrebin, je večkrat zahajal mej nar ime-nilniši osebe tiste soseske, v kteri je živel, in torej je več pcrložnost imel, v kterih je zamogel opazili in premišljevati, kako se ločijo mej sabo ljudje neenakiga od-gojenja. Mej tem je njegov pervenic Anaklet v letih rasel, in vsi tisti, ki so otroka poznali, so pravili, de ima prav dobro glavico. Prijatli so dobrimu Lenardu vedno prigovarjali, de naj ne zamudi tega sina v šole dati; de ni prav, če otrok svoje talente zakoplje in v nevednosti ostane; de utegne enkrat do visocih služeb priti, in tako celi njegovi družini čast in podpora biti. Te in take besede so dobrimu očetu globoko v serce segale; ali ker si je s svojim delam zamogel proti komej tolikajn pošteno služiti, kolikor je bilo za vsakdanje potrebe njegove velike družine treba, kako bi si on bil upali mogel, do mu bo mogoče prenašati ne majhine stroške za Ana-kletovo izšolanje? Taciga kaj početi in hoteli speljali bi so bilo vsakimu drugimu zdelo nespametno in pre-derzno; tode nič ni moglo vderžati očeta, ki je kaj priserčno želel, de bi svojim preljubim otrokam revno stanje poboljšal.
Lenard, kteriga so vsi poznali za v resnici pošte-niga moža, je hotel s tem svojim dobrim imenam, kakor tudi s svojo naravno živečnostjo in šalivostjo to reč narprej poskusiti; in v resnici si je on s lem naklonil mladiga gospoda, de je začel radovoljno po več ur vsaki dan Anakleta učiti, česar mu je bilo za per-ve začetne šole treba. To njegovo perzadevanje je tolikajn veči hvale in spoznanja vredno, ker je ta gospod v vasi nekaj časa le za to stanoval, de bi sc bil
— 243 —
od šolskiga dela spočil, zakaj on je bil učitelj v očitnih mestnih šolah.
Anaklet se je prav marlivo in lahko učil, in je s tem pokazal, de ni prazno, kar so drugi od njega pričali, de ima bistro glavico. Kadar je pa pretekel čas, ki je bil šolskim praznikom odmerjen, je mogel listi dobrollivi gospod nazaj v mesto se podati, ker so so zopet šole začele, in Anaklet je ostal brez učitelja. Njegov oče pa, kterimu se je dobro zdelo, de se jo njegov sin per ti pervi skušnji dobro sponesel, je poprosil zdaj nekiga učeniga duhovnika tistih krajev, de je ravno tako iz zgolj prijaznosti in dobrotlivosti prevzel podučevanje Anakletovo, kar je tudi skuzi več let storil.
Mej tem je Anaklet v znanji latinščine napredoval, ljubeznivi oče pa ga je mej stenami domače hiše per vsaki perložnosti v nar potrebniših rečeh poduče— val. “ Glej! „ mu večkrat pravi, “ zdaj imaš pičlo in „ li slabo zabeljeno jed, klero moraš vživali, de si „ življenje ohraniš; slaba je tudi tvoja obleko, in te ne more vsakimu vremenu vbraniti: ako se boš pa „ pridno učil, in svojih talentov ne zakopal, ki ti jih „ je miloslivi Bog dal, boš enkrat lahko vse boljši „ imel. Venker pa ne smeš samo zavoljo tega marliv „ in delavin biti, zato de bi kedaj boljši jedal in de bi „ se lepši oblačil, človeku je malo dovolj; per vsim, « kar se učiš, kar delaš in si perzadevaš, moraš vse kaj j, drugiga pred očmi imeli. Jez nisim v stanu, li učeno >, govorili, ker se nisim nikoli kaj taciga učil; jez li j? zamorem govoriti li, kar mi serce da in moja večletna » skušnja. Poglej mladiga Kleanta: on je silno bogat,
-244—
kakor hitro zvo za novo šege in navade v obleki in kinču, hoče jih tudi on precej posnemati; njegova miza se vedno šibi pod izbranimi in dragimi jedmi in pijačami; on se vozi v krasni kočii, in ima za svojo postrežbo mnogo slrežetov. Bog te pa vari misliti, de je Kleant zavoljo tega srečin in zavidanja druzih vredin. Vsi vedo, de se ni nikoli nič učil,-nobedin ne praša po njem, nobedin ga ne čisla; še njegovi posli govorijo od njega šalivno in zaničvavno, in raznašajo brez ozira mej ljudi njegove slabosti, in njegove tudi nar skrivniši in nar sramollivši pre— grešike, ter se tako čezanj posmehujejo. Poglej pa zdaj mladiga Leandra: on si s svojim poštenim delam li malo služi, zato se pa tudi no oblači prevzetno in živi varčno, tode vsi s spoštovanjem od njega govorijo, vsi ga hvalijo, ker je tudi v resnici hvale vredin, tako de še clo njegovi zavidlici morajo večkrat jezik za zobmi deržali in obmolkniti. Vsi vejo, de je z malim zadovoljili, do zamore dosti storili, de ne stori nobenimu nobene krivice, in de jo srečin, kadar zamore komu kaj dobriga storiti. Kleant por vsi svoji bogalii ima samo malovredne, perbuljene in perliznene lovarše; Leander pa, ki je pošten in umetin, jo obdan s prijalli, ki ga čislajo in ljubijo. Kleant je zmiram muhast in termast, Leander je vedno vesel in dobre volje. Vidiš tedaj, ljubi moj Anaklet! Leander je vredin, de ga posnemaš in de si perzadevaš takšin biti, kakšinor je on. Zato pa de postaneš tak mož, kakor je on, moraš tudi poprej se učiti, česar se je on naučil, in se tako truditi, kakor se je on od svojih mladih nog trudil. „
— 245—
Tako in enako je po navadi dobri oče k svojima Ana-kletu tudi vpričo družili svojih sinov govoril, in tako je spod-badal tiste mlade in še mehke serca k ljubezni čednosti, poštenosti in marlivosti. Pa še drugači je skušal in si perzadeval vterditi podstave praviga in hvale vredniga odgojenja. Kadar je namreč zvedil, de je peršel v deželo kak učen mož, je že gledal, kako bi zamogel ž njim govoriti; vodil se je ž njim tako obnašali, de si je s svojo umetnostjo in s svojo postrežlivostjo njegovo dobrohotnost zadobil, in tedaj mu je svojiga sina perpeljal in ljubo mu je bilo, če ga je prašal, kaj de se je že navadil in s kakšinim uspeham. Mladi Anaklct ’ je bil večkrat žalostin, se je silno jokal, in silno težko se mu je to zdelo, de mora iti zdaj k temu, zdaj k unimu, ki jih ni poznal, in ki so ga spraševali čez to, česar se je naučil; ali dobri oče si je mnogo perzadeval mu serč-nost dajati, in plašnimu sinu ves strah vzeti. “ Kadar » sim jez s tabo, česa se boš kali bal? „ mu je ljubeznivo govoril. u Ti gospodje, kterih se tolikajn bojiš,
»	so bili	nekdaj ravno taki, kakor	si zdaj	ti. Če boš
»	rad v	torvaršii z visoko učenimi	možmi,	boš tudi ti
» enkrat učen; česa pa se zamoreš navaditi od ne-»	vednih	in neučenih? Sram naj te	bo greha in hu-
dobnih	tovaršev, ali ne bodi le	nikoli	sram želeti,
» de bi se česa navadil in se še bolj zbrihtal. „ — Kor je modri Lenard vedno tako s svojim sinam ravnal, Se je tudi otrok čuda veliko navadil, in je zmiram •narlivši in učeniši prihajal; in tako ga je oče navada od mladih nog, de se vpričo drugih ni nikoli kar Nič zmotil ali zmešal, kar si zamere človek zadobiti li Po dolgi skušnji in perzadevanju, in kar jo vcnder toli-
—240 —
kajn potrebno v raznih zadevali in okolišinah človeškiga življenja.
Ali Anaklet se jo bil mej tem od tovaršev navadil s kartami igrali, in ta igra mu je kmalo tako do-padla, de je po malim bukve na stran deval in kakšinkrat zavoljo igre še iz šole ostajal. Duhovnik njegov učitelj, ga je skušal zopet na pravo pot zaverniti; ko je pa vidil, de ne more nič opravili, pove vse to Lenardu. Ko Lenard to zve, se proti sinu narprej dela, ko de bi nič ne vedil; skušal pa je na skrivnim za vse po-zvcdili, kar je Anaklet počenjal; zmiram ga je zalezval, kamor koli je hodil, in tako se je neki dan zgodilo, de ga je dobil s kartami v rokah vsega v igro zamišlje-niga, ko je ravno s svojimi navadnimi tovaršami igral. Lenard popraša hladnokervno sina po bukvah, po šoli in po uku. Anaklet prestrašen odgovarja na vprašanja, si sam oporeče, se zmoti, in mora svojo pregreho obstati. Tedaj Lenard žalostin mu reče resnobno in za-povedvavno: “ Vzemi karte sabo! „	— ga pelja ne-
prijazno do ognjiša — “ Verzi jih na oginj! „ mu tu reče, ga po strani pogleda, nejevoljin proč gre, in ga v sramu in zmoli popusti. Težko je dopovedali, kako je to nenavadno in ostro ravnanje ranilo Anakletovo serce; zakaj on je bil zmiram navajen, de ga je oče rad imel in prijazno ž njim ravnal, in vselej je od očeta prejemal li dokaze priserčne ljubezni in prijaznosti. Ko se je iz tega velikiga stermenja enmalo zbrihtal, se je začel ncvlažlivo in glasno jokati; sram gaje bilo mej ljudi iti, ker si je mislil, de mu bodo vsi to pregreho očitali, in de je oče nanj jezin. Poprijel se je zopet marlivo svojiga uka: ali lo mu je kaj težko djalo, in mu ni miru dalo, de ga
— 247—
ni oče več odlihdob drugači pogledaval, kot ostro in neprijazno. Groza ga je zdaj po navadi obšla, če je li na igro pomislil; tudi ni mogel več terpeli tovaršev, s kterimi se je bil pregrešil. Večkrat je k očetu pogledaval, de bi vidil, ali ga bo zopet enkrat prijazno pogledal, kar je tako silno želel, in vsaki dan je skušal mebkočutniši mater poprositi, de bi ona zanj per očetu prosila in ga ž njim spravila. Ko se tedaj na zadnje Lcnardu zdi, de je sin zadosti dokazal svoje resnično po-boljšanje, mu odpusti poprejšne pregreške, in ga začne vnovič prijazno in za ljubo imeti, kakor poprej. Ali nejevolja čez to žalostno pergodbo je bila v mladim sercu Anaklelovim tako globoko vtisnjena, de se jo svoje žive dni skerbno varoval zopet kaj storili, kar bi očeta žaliti utegnilo. Toliko zamore posvarilev očeta, ki vč čez serca svojib otrok vladali!
Anaklet je bil že petnajst let star, in zdaj, če je hotel v višji šole stopiti, je mogel se v mesto podati. Lenard je zdaj še veliko bolj zanj po očetovo skerbel, in per vsi revi svoje družine je vender dobil v velikim mestu spodobno stanovanjc svojimu Anakletu, ker je hotel raji sam terpeli, de bi li sin se prav izučil in izšolal. Ko je dan ločitve se perbližal, je navezal malo culico dobri Lenard sam, in je sprejel svojiga ljubiga sina v mesto, kjer je tudi moža našel, de je skerb prevzel, njegoviga Anakleta zastonj učiti modroslovstva in francozkiga jezika ; tudi je poskerbel vse potrebno, de bi se ga potlej v očitne šole sprejelo, ker je Ana— klet namenil se zdravilstva učiti. Peljal ga je k učite-Ijem, k prijallam in k nekterim mogočnim gospodam, de ga je povsod živo in skerbno perporočil. Mej lem
-248-
je peršel čas, de se je Lenard mogel iz mesta domu verniti, in i\naklet ga je hotel spremiti do mestnih vrat. Ko prideta do kraja, kjer jima je bilo se na zadnje ločili, prime Lenard sina za roko:	u Ti vidiš „ mu
reče, “ljubi moj Anaklet! koliko skerbi in težav imam „ zavoljo tvojiga odgojenja; ti veš dobro, kako težko „ bom z družino izhajal: tode vse te težave mi bodo „ lahke, in nočem se čez to kedaj potožili. Samo to „ pomisli, in ne žabi nikoli, de je zdaj na tebi, sto— „ riti, de bom jez ali nar srečniši ali pa nar nesrečniši „ človek. Ako se boš marlivo učil, in Boga vedno pred „ očmi imel, de boš vselej pošteno in čedno živel, „ bom jez kaj vesel in srečin, de si druge sreče želel „ ne bom. Ako se pa daš premagati nagibom in sira— „ stim svoje mladosti, de bi te mogel jez enkrat viditi „ v pregrehe in razuzdano življenje pogrezneniga, bi „ mi to toliko žalost perpravilo, de bi me ne moglo „ nič več utolažiti, in ta žalost in to tarnanje bi me „ gotovo prezgodej v grob spravilo. Ako bi to serčno „ žalovanje tvojiga ubogiga očeta te ne zamoglo iz „ lovaršije pobajačev in hudobnih mladenčev spraviti, „ pomisli saj na Boga; strah pred jezo pravičniga Boga, „ ki se nad grešniki mašuje, naj te vderži, in strašni „ pogled na revšino in na ponižanje, v kterih bi te— „ daj mogel svoje nesrečne dni preživeti. „ — Tako mu je govoril, in gorke solze so mu po licah se vlile; objame sina, in se lihama in molče od njega loči. Anaklet postoji na mestu in se ne gane, dokler zamore z očmi za očetam gledati. Tudi Lenard, dokler jo mogel še sina viditi, se je še večkrat nazaj oziral, in ga na glas pozdravljal, ali pa mu z roko znamnje dajal, ko
— 249 —
bi mu bolel reči, do naj bo serčin in pogumen. Na zadnje se nisla mogla več tudi z očmi dosegati, ali njuna serca sla si bilo vedno blizo in zedinjena. V velikih zid obljudenih meslib se vidi tolikajn reči, ki po navadi zlo mikajo mladenče, kteri vpervič iz dežele v meslo pridejo, ker so vajeni li na ljubo proslolo kmetov : ali vse te nove reči niso bile v slami, kak po— sebin vtisk storili na Anaklelovo serce, zakaj on ni vidil ne slišal druziga, kot glas, obličje, besede, solze svojiga ljubiga očeta, ter je lavžentkrat in lavženlkrat sam per sebi obljubo ponavljal, de noče nikoli kaj počeli, kar bi utegnilo očeta žalili ali ga nejevoljniga storiti.
Prejdejo tako eni mesci, in Lenard se ni že več mogel zderžali, de bi ne šel pogledat, kako se kaj sinu godi. V živo prepričan, de srečin izid človeka nar več zavisi od perviga začetka, je bolel tudi vidili, ali se Ana-klet tako obnaša, kakor si je on želel. Mej drugimi rečmi mu je bil rekel, de zamore za krajčas kakšinkrat zvečer iti v hišo nekiga prijatla, per kterim bi se lahko mnogo navadil zavoljo njegove visoke učenosti, in zavoljo poštenosti in hvale vredniga obnašanja. Lenard si je mislil, de ga bo prijazno prestregel, če pride v mesij ob večernim mraku, in se poda naravnost v prijatlovo hišo, de bi vidil, ali dobi tamkej sina, in ali so v tem po njegovih svetih ravna. Ko tedaj tje pride, koj po njem popraša, in povejo mu, de pride res vsak večer ob tisti uri vedno tjekej. Te besede so zares Lenardovimu sercu kaj dobro djale; tode ta večer se je perpelilo, do Anakleta ni hotlo biti ob navadni uri. “ Ali ne hodi » ob ti uri, u reče prijatlu, „ druge dni moj sin sem » k vam? Kaj more neki to biti, de ga danas li še
—250—
„ ni? „ Iii žo jc začel nmogoverslne sume imeti, in v strahu zavoljo tega biti. Na zadnje pa \naklel ven-der pride, in ko očeta zagleda, ga to nenadjano veselje v nekako slermenje postavi, de zavpijeKaj vi ste lu-
„ kaj ? Kaj vas je ob ti uri sem v mesto perneslo?,,-
* Nič druziga, „ odgovori Lenard, “ kakor sama želja, „ tebe vidili, me je sem pergnala. Torej ljubi moj Ana-„ klet! kako ti je kaj?' Kako ti kaj mesto dopade? „ kako ti kaj tekne to novo življenje in nova družba, „ v kteri živiš ? „ — Po takih kratkih in serčnih besedah se poslovila od prijatla, in gresta vkupej v stanovanje poštene družine, kjer je Anaklet stanoval, in kjer je imel prenočiti tudi Lenard. Predin sta spat šla, je Ana— klet razložno vse reči perpovedval očetu, ktere so bile v mestu zanj nove, tud mu je na tanjko povedal, kteri so zdaj njegovi učitelji in česa se učiti mora. Lenard je vse to z velikim dopadajenjem posl šal, in ves vesel in radoslin se je mirno spat vlegel. Ko je dan napočil, je šel tudi k vsim Anakletovim učiteljem, in vsi so mu rekli, de so z njegovim vedenjem popolnoma zadovljni. Poln teh radostnih novic se je domu vernil, in ko se je od sina poslovil, mu je djal: „ Jez grem zdaj domu „ s tabo popolnoma zadovoljin; la dan je edin izmed „ naj srečniših mojiga življenja, in jez za terdno upam, „ de si boš tudi vprihodnjič vedno vso perzadel, to mojo „ zadovoljnost zmiram množiti. Tvoja mati, tvoji brati in „ tvoje sestre komej čakajo, de bi kako novico od tebe sli-„ šali, in se bodo kaj veselili, kadar bodo zvedili, de je „ tvoj začelik srečin, in de je upanje, de boš tudi tako „ srečno v tem napredoval, „ — to mu reče, ga objame in gre. Ko Lenard domu pride, so se vsi njegovi
—251 —
doma serčno veselili, ko jim je od Anaklela povedal, kar jo Lil zvedil in slišal, in posebno si je perzadeval v mlajših dveh bratih častiželjnost obudili, ker jima je pravil, do utegneta tudi ona dva enkrat ravno taka hiti, kakor je zdaj njuni starši brat.
Anaklet se je zmiram z veči marlivostjo učil, in Lenard mu je per vsaki perložnosti svojo zadovoljnost z vso odkritoserčnostjo na znanje dajal. Mej tem jo Anaklet že v tiste leta peršel, v klerih začenja zado-bivati človekov um nekako moč; imel je tudi že perložnosti, več prigodeb in pripetil družbiniga življenja vi-diti, ki so ga napeljevale, de je večkrat sam per sebi resnobno premišljeval čez svoje lastno okolišine in razmere do drugih. Vidil je namreč z grozo no redke iz-glede mladenčev, svojih součencov, ki so bili iz pre-možniših hiš, kakor on, de so se po malim scelama vdali zapravlivosli, neporednimu in razuzdanimu življenju, in de so v nar lepših letih svojiga življenja padali kot nečastne žerlvc svojih nesramnih pregreh. Vidil je tudi z nekako blagoserčno zavidlivosljo izglcde možev, ki so srečno premagali zaderžke in napolleje ubožtva, v kterim so bili rojeni, in so si vedili pomagati, de so dosegli čast, sloves in premoženje. To premišlevanjo je Anakletov duh s serčnostjo navdajalo in s zmiram večini pogumam, in je storilo, de kar čutil ni no Im— dov ne težav. Sosebno pa je Anaklet s začudenjem zapazil, de je li prav malo takih očetov, kteri bi bili nje-govimu enaki. Ker je bil navajen, de je oče vselej odkritoserčno, prijazno in ljubeznivo ž njim ravnal, in de ga ni nikoli svaril ali zmerjal brez praviga uzroka ali čez mero, ni mogel nikoli brez groze gledali ali slišali,
3i
—252—
kako lerdoscrčno in terniaslo nekleri očelje s svojimi sinovi ravnajo, in de veči del njih zanemarajo in se kar ne zmenijo za njihov uk in odgojenje. Kadar je lake reči sam per sebi premišljeval, in se mu je milo delalo, je večkrat izustil: „ Kako ves drugačin je moj oče, kakor „ pa drugi, ki jih vidim ! Zares bi bil jez zlo hudobin in „ nehvaležin, ko bi se prcderznil kednj tako živeti, de bi „ ne izpolnil upanja in povernil ljubeznive skerbi njego-„ viga mehkočulniga serca za me! “ — Ti in taki sklepi, ki jih je sam per sebi delal, so bili vedno terd-nejši, in take misli so ga tudi živo spodbadale h sta— novitnimu izpolnovanju njegovih dolžnost: ali bile so tudi nar močnejši jez in obramba proti napadam mladostnih strasti in proti zapeljivim izgledam popačenih lovaršev.
Po tem takim si je bil Anaklet že perdobil ime marliviga, učeniga in modriga mladenča, in dobri Lenard je bil že nar sreeniši človek na svetu, ker je vidil, dese zmiram bolj izpolnuje velika želja njegoviga serca, namreč dobro izrejenje njegovih otrok. Tudi je že res nobno misliti začel, de bi še una dva mlajši Anakleto va brata na ravno tisto pot perpravil; tode nobenima ni lukej na svetu dano, vedno popolnoma srečnimu bili. Huda bolezin se je Lenarda lotila, in v malo dneh h koncu življenja perpravila, in Anaklet je komej še za časa peršel, deje zadnje besede svojiga umirajočiga očeta sprejel. V sredi smertnih težav, ko predanj stopi la njegov nar ljubši sin, se ubogi Lenard še posili nasmehniti, mu poda roko, ki se je že vsa tresla, in mu takole govori : „ Bal sim se že skorej, do mi bo moja silna bole-„ zin še to zadnjo tolažbo vzela, tebe še enkrat pred „ smerljo viditi in s tabo govoriti. Jez te popustim v
—253 —
„ nar lepšim teku tvojiga popolvanja po tej dolini solz; „ veliko boš še prestati imel, lode zavoljo tega ne „ obupaj. Nič ti ne zapustim, zato ker tudi nič nimam; „ če boš pa stanovitno po poli pobožnosti in poštenosti ho-„ dil, ti Bog gotovo ne bo kratil potrebne pomoči, tudi „ boš kakšiniga prijalla, kakšino blago dušo najdel, de „ se bo usmilila moje zapušcne družine. Ta mati in ti „ otroci, ki tukej okoli mene stoje, so od zdaj zana-„ prej tvoji, jez jih tebi izročim; ne po poročim ti jih, „ ker dovolj poznam tvoje blago serce in tvojo usmi-„ leno dušo. Ti veš dobro, de so bili vedno tako dragi „ mojimu sercu, kakor ti sam, 4n veš tudi, kako silno „ sim jih ljubil. Težavno se ti bo morde zdelo, do mo-„ raš v svojih mladih letih prevzeti tolike skerbi in „ težko breme gospodarstva; ali sveta vera, v kteri si „ izrejen in dobro podučen, ti zapove, de z vdanjem v „ modre naredbe Božje previdnosti to prevzameš; in s „ poterpežlivosljo, s poštenostjo in previdnostjo boš vse „ premagal. „ —- Tedaj se je k drugim sinovam ober-nil in rekel: “ Vi pa spomnite se, de morate svoji-„ ga brata spoštovati: jez umerjeni s terdnim zaupa-„ njem, de bo on mene popolnoma vam nadomestil, upam „ tudi, de bo očetov blagoslov (zegen), s kterim vas „ popustim, iz nebes na vas peršel in vam zadobil ved-,, no spravo, mir in prijnlelslvo. „ — Kadar Lenard te besede izgovori, povzdigne svojo umirajočo roko, in blagoslovi svojo družino, ki okoli njegove postelje kleči; tako de se milo stori vsim prijatlam, ki so per tem lepim nastopu nazočni. Kmalo potem je začel pojemali, in smert so mu je naglo bližala; ne žena, ne otroci ne zapustijo njegove postelje, dokler je še dihal, in edin pred
—- 254 —
drugim so mu stregli te zadnje uro njegoviga življenja, in so mu še tako svojo ljubezin skazovali; niso pa mogli sercne žalosti zakriti, ki so jo občutili, de zgubijo tako dobriga očeta.
Mladenčil tudi vi utegnete enkrat postati očetje in gospodarji. Poglejte tukej nad Lenardam izgled, ki ni izmišljen, nar ljubeznivšiga, kar se more reči, in nar bolj skerbniga očeta. V nar večih stiskah svojiga domačiga ubožtva, pod težkim bremenam velike družine, ni moglo nič zatreti kedaj, ali tudi li zmanjšati njegove duševne moči v perzadevanji, svoje otroke spodobno in modro izrodili in v vsim potrebnim podučiti. On ni bil učen mož, ker je pa ves gorel in resnično skerbel za blagor svojo družine, ga je vender očetovska ljubezin znajdeniga delala. In čeravno ga je prezgodna smert iz tega sveta spravila, je bil vender že tako globoko vtisnil v serca svojih otrok ljubezin do dela, poštenosti in domače sprave in edinosti, de jih je letd ljubezin skozi celo njihovo življenje noter do konca ne-razdružlivo spremljala. Tolikajn je permoglo čez očetovsko serce resnobno premišljevanje za časa čez važnost dobriga odgojenja svojih otrok!
—255 -
II. Prijateljstvo bratov.
aiiko si je misliti veliko tarnanje družine po Lenardovi smerti in obilne solze serčne žalosti, ki so jih prelivali njegovi hvaležni otroci zavoljo zgube moža, ki jim je bil v resnici oče poln ljubezni, delaven in moder, kakor so si ga li želeti mogli. Po toliki nesreči bi utegnil kdo misliti, de ena mati in sedem otrok, mej kterimi nar starši ni bil še dvajseliga leta dopolnil, brez očetove pomoči, brez vsega premoženja, ne morejo nikakor na drugo pomisliti, kot na to, kako bi se zamoglo poterpežlivo prenašati ubožtvo in pomanjkanje vsega polrebniga, in do se nikakor nemore več mislili na napredovanje in olikanje v oziru odgojenja otrok. Tode Anaklet je bil serčan in enakih misel, kakor njegov rajni oče, in je že per njemu vidil, kolikajn se zamore storili tudi per vsih stiskah domačiga ubožtva. Dene se tedaj posvet-vati z materjo in z hratmi, kaj hi bilo zdaj nar bolj prav, in kaj bi se jim nar bolj storiti spodobilo v teh žalostnih okolišinah: in sklenejo pogumno, de se hočejo še na dalje po tem ravnali, kar je bil njih rajni oče že začel.
Anaklet so verne nazaj v mesto, in se začne zopet z novo gorlivosljo pridno učiti. Gerard, komej eno leto mlajši od Anakleta, je bil tudi že nekaj zdravilstva se poprijel, in je ostal zdaj doma per družini. Mati in sestre so si perzadcvale marlivo žensko dela o-pravljati, de so si tako kaj služile. Vsi so si pomagali 'N se vzajemno ljubili, in spoštovani spomin rajnciga očeta jih je vkup sklepal in zedinval v enodušno miš-
—256—
Jjenje, ki je naduševalo in vodilo vse njih djanja v obči blagor cele družine. Ta delavnost in domača edinost obudi še bolj sousmilenje prijallov in pomočnikov, ki so v nar silnišib okolišinah tej vredni družini blago— serčno pomagvali. Mej temi je bil en prijatel, kteri je bil že mnogo Anakletu pomagal; ko je zdaj vidil, deje trelji nar mlajši brat Ferdinand že petnajsto leto dosegel, in se vender ni še vedilo, v kakšin stan ga dati, ker se ni imelo potrebnih perpomočkov, se je velikodušno ponudil, de ga hoče on k sebi v odgojcnje in nauk vzeli, in lekarstva učiti, ker je bil on sam lekar ( apotekar). To nenadjano djanje dobrollive prijaznosti je Airakleta z velikim veseljem napolnilo, ker je vidil, de je zdaj tudi za tega brala nenadjana pomoč peršla, tako de se bo mogel spodobno in pošteno preživiti, že zdaj in tudi za prihodnje dni svojiga življenja.
Pokliče tedaj precej v mesto Ferdinanda, in ga izroči prjjatlu, kteri ga je prijazno sprejel in precej ga začel lekarstva skerbno učiti. Mej lem je Anaklet svoje šole dognal, in je postal dohtar zdravilstva. Gerard, drugi brat, ki je na deželi prebival, si je tudi zmiram zlo peržadeval se vsega naučili, kar mu je bilo v njegovih okolišinah mogoče, tudi je že večkrat svojo gorečo željo ■ pokazal, de bi tudi on v mesto v očilne šole stopili mogel. Lelsi njegova želja se je tudi Anakletu pravična zdela ; lode treba bi bilo, de bi tedaj on sam mesto popustil in na deželo šel in skerb za družino prevzel, zato de bi mogel Gerard iz doma iti se učit. Težko se mu je vender zdelo, de mora v majhino vas in tako svojo srečo zanemarili, ki bi jo bil lahko v velikim mestu dosegel, še veliko težji mu jo mogla biti
—257—
tn žertva, ker je ravno imel lepo perložnošt se dobro oženili, in tako svojo srečo v mestu še precej dobro vstanovili. Y teh dvomili svojiga nagnenja in svojiga serca misli Anaklet vedno na veliko škodo, ki .hi jo terpela njegova hiša, ako hi jo on zapustil; imel je vedno pred očmi zadnje sporočila svojiga umiraj.očiga očeta, ter pomisli, de če sklene, stanovitno vodili modro odgojenje svojih bratov, on prevzame res nar te-žavniši, lode tudi nar bolj hvale vredni del očetovskih skerhi in blage in dobrodeljne duše. Potem ko je tedaj čez vse to dobro premislil, sklene na svoje lastne dobičke kar ne gledati, in rajši vse prestali, kakor pa hišo zapustiti, na ktero je bil navezan ne samo z resnično ljubeznijo in prijatelstvam, ampak tudi z veze-mi kervi in narave.
Gerard se tedaj v mesto poda, obiskovat očitne šole zdravilstva, in ker je že nekaj znanja v tem si poprej bil perdobil, in posebno, ker ga je vodil starši brat, je naglo napredoval, tako de je bil o svojim času tudi on očitno pohvaljen in za zdravitelja spoznan.
Anaklet je mej tem pogumno nosil težave svojiga pohlevniga stanu, zadovoljiti, de je li s svojim lastnim delam in trudam nekoliko si svoj slan boljšal; tudi mu je šlo že po sreči, de je dve sesiri omožil: ali ne-perčakana novica mu pride to veselje kalit, in žalost so ga loti, ko vidi, de mu ne gre vse po volji. Tisti dobri prijatel namreč, ki je bil k sebi vzel mlajšiga brata Ferdinanda, piše Anakletu list, v kterim mu naznani, de Ferdinand že nekaj časa sem začenja manj marlivo delali, in bolj pohajati, de se vdaja razuzdanosti in ni-demarnosti: pravi, de jo on skušal ga zopet na pravo
—258—
pot zaverniti; ker pa vidi, de njegovo posvarjenjo malo pomaga, mu oznani, kar se godi. Na to perstavi še, de če no bo le slabe poti popustil, na ktero je zašel, ga on ne bo mogel več na dalje v svoji hiši terpeti. To pismo je bilo kakor strela za Anakleta, ki je koj vse žalostne nasledke prevdaril, ki bi jih neporedno Ferdinandovo obnašanje imeti utegnilo. On gre zatorej per ti priči v mesto, si stori od svojiga prijatla vse bolj na tanjko povedati, kaj in kako seje bral pregrešil, potem vzame brata na stran in mu razložno dokaže, kolikajn se je pregrešil, ter mu takole govori: “ Nikoli mi ni kar na „ misel peršlo, de bom mej težavami, ki nam jih je „ pernesla prezgodna smert našiga očeta, tudi kedaj „ zavoljo tebe take silne britkosti okusil. Od kdaj sem „ si postal tak vertoglavic, de si že pozabil na svoje „ ubožtvo in na svojo revšino? Od kdaj sem si tako „ nespremišljen, de namesti se učili in delali, začenjaš „ pohajati in razuzdan biti? Zato, ker sim bolel ohra-„ niti lepo spravo in mir, v kterim smo do zdaj ži-„ veli, sim rad in z veseljem prevzel težko breme „ gospodarstva na se, desiravno sim se s lem rado-„ voljno odpovedal vsakimu upanju, kadaj do veči sreče „ priti. Ali če bo tvoje napačno življenje to meni „ tako ljubo edinost razdjalo, takrat jez ne vem, kaj „ mi bo moja serčna žalost s tabo storiti velevala. Ali „ če ravno meniš, de ti ni treba dosti marati za tar-„ nanje svojiga brata, ki te tako silno ljubi, pomisli soj „ na nezmerno žalost, v ktero s tem svojo preljubez-„ nivo in rahločutno mater pogrezneš. V žalosti udovstva „ njo tolaži samo to, ker vidi, de se njeni otroci mej „ sabo ljubijo, in si edin drugimu pomagajo. Jez ji
—259—
5, nisira še do zdaj povedal, kaj me je dans sem k „ tebi pergnalo. Ali če boš per svoji slabi navadi ter— „ dovratno ostal, in še na dalje pohajal, bom persiljen „ ji vse povedati, ter ji razodeti razder naše hiše; „ ona bo zavoljo tega neizrečeno tarnala in žalovala, „ in tebi ne ostane potem kot grizenje vesli, ki ti bo „ očitala, do si jo ti prezgodaj v grob spravil. Kaj „ bom pa rekel prijatlu, ki te je tako velikoserčno v ,, svojo hišo vzel, in si toliko perzadeva te učiti? On „	je vidil ubožtvo, v kterim bi bil	ti vedno	ostal,	in
se je tebe usmilil: in ti si tako	hvaležin,	kali,	za
„ toliko dobroto? Ako se še ne poboljšaš, boš persi-„ lil tega redkiga prijatla, de te bo nejevoljin, in po „ vsi pravici, od sebe zapodil; in na to, kako se boš „ mogel opravičiti, reči in dokazati, de nisi mladenič „ neporedin in nehvaležin? In, ali ne misliš nikoli na „ žalostne nasledke svojiga napčniga zaderžanja, kijih » boš gotovo okusil, ako se boš na dalje tako vedel? » Poslušaj tedaj, kaj jez mislim: jez sim namreč vse-» lej perpravljen za tvoj blagor vse žertvovati; in reci j,	mi, povej mi, če moreš, kaj bi	bil imel	še za	te
„	storiti, kar je bilo v moji moči,	in ti nisim storil?
„ Ene same reči nočem tebi žertvovati, in ta jo moja ,, čast. Ako bi imel jez zavoljo tebe, ker bi te zago-» varjal, deržan biti za človeka neumniga, nespametniga ), in nehvaležniga, te bom jez gotovo tvoji sovražni » osodi prepustil. Pomisli en malo, in potlej skleni, >; kaj ti je storiti. „
Te besede, ki jih je Anaklet ostro in s velikim Potiskam govoril, so globoko v Ferdinandovo serce seg-nde, de je v svoji sramoti bratu sveto obljubil, de
'da
—260—
se hoče golovo poboljšati, in mu nikoli več nobeno perložnosti nove žalosti dali. Kar je obljubil, je tudi zvesto in možko spolnil.
Prejden sc je Anaklet iz mesta odpravil, je vse prijatlu povedal, kar je govoril Ferdinandu, ter je per-stavil: u Vi ste prostovoljno in iz zgolj blagoserčne „ dobroilivosti mojiga brata k sebi vzeli, vi ste spol-„ nili moje želje in še cIo več storili, kakor bi bil „ zamogel sam od vas upati, zakaj nikoli bi se jez „ ne bil prederznil, toliko od vas prosili:	zalo bom,
„ dokler sim živ, to vaše djanje imel za golov do-„ kaz, de sle moj resnični prijatel. Iz tega zamorete „ torej lahko spoznati, kako mi je žal, de vam moj „ brat tako slabo povračuje vaše dobrote. Zaupam pa „ vender, de vam ne bo žal zavoljo tega, kar ste mu „ do zdaj storili, in do boste tudi vpribodnjič skerbno „ nanj gledali, in ga modro svarili in zavračali, kadar „ zopet iz otročje pomote kaj napačniga stori. Ko bi „ pa moja nesreča se imela tako narasli, de bi mogel „ vidili, de zmiram manj za svoje dolžnosti porajta, „ vas prosim že zdaj za takrat, ne mislite nikoli, de „ sim jez ravno tak nehvaležnež, kakor on. Moja hva-
„ ležnost, moje spoznanje, moje spoštovanje za vas....„
— še jo bolel nekaj reči, tode prijatel mu je segel v besedo: u Zadosti je! midva so dovolj poznava; vam „ je znano moje serce, in tudi jez vaše serce poznam. „ Ko bi tudi vaš brat nesrečin izid imel, ostane ven-„ der zmiram neoskrunjeno prijatelslvo in spoštovanje, „ ki ga za vas imam. Pa terdno zaupam, do v toliko „ sitnosti no bova peršla. Ferdinandovi pregreški so li „ nasledik olročje nespremišljenosti, njegovo serce ni
—261 —
„ še pokvarjeno in popačeno. Še bi bil kaj časa lah-„ ko k vsilim temu molčal; ali ker sim vodil, kako vam „ za vaše dobrote hvalo vč, in kako vas spoštuje, se » mi je prav zdelo, vam te reči prej poročili, prejdin „ se hudobija v njigovim sercu bolj globoko vkoreni-,, ni. Jez mislim, de se bo zdaj že poboljšal. „ — Te besede so otožno Anakletovo serce popolnoma v— pokojile; verne se vlolažcn domu k svoji družini, in od zdaj ni imel nikoli več od brata takih slabih in nevgodnih novic. Mej tem se je ponudila za Gerarda lepa perložnost, de je v častno in dobro službo peršel. Kako leto poznejši se je tudi s Ferdinandam tako per-petilo, Anaklet, sam sebi zmiram enak, je posebno per takih perložnostih si perzadeval, se vsih potrebnih sredstev poslužili, de sta njegova brala pošteno in spodobno do služeb peršla in jih prav opravljati mogla; on sam je bil za se zadovoljin, de mu je vse po volji šlo, in de sta ga brata s svojim hvaležnim prijalel-slvam častila: in to prijatelstvo, tako redko med bratmi, jim je tudi mnogo drugih iskernih prijatlov storilo, ki so jim radi in z veseljem pomagali ne li z besedo, ampak tudi z djanjem resnobno in blagodušno h srečnim uspehu. In če si tudi niso obilniga bogastva in zlata in srebra na kupe napravili, kar se li poredkoma po poti poštenosti in časti zgodili zamore, so pa vender svoj revni stan si nekoliko poboljšali, in si tisto srednje premoženje perdobili, per kterim se dosti ložej najde stanovitno srečo, ki se jo upali zamore v človeškim življenji.
Na zadnje sta se Gerard in Ferdinand hotla oženili, in sta to svojo misel staršimu bratu razodela. Ana-
—262—
klelu se je ta njuna misel zadosti pravična zdela, in prav rad je v to dovolil. “ Ali ker sta sklenila, „ jima reče, * se oženiti, in postaneta, nko Bog da, kmalo „ moža in očeta, mislim jez, de bodi la trenutik ko— „ nec dolžnost, ki sim jih proti vama imel, ker sim „ vama nadomestval rajnciga očeta. Tadaj vama govo— „ rim zdaj zadnji krat kot vajin višji; zanaprej mi bo „ dovolj, de me imata za svojiga brata in prijalla. Pred „ vsim drugim naj nam bojo vselej svete imena pri-„ jallov in pomočnikov, kleri so nam dobrote skazo-„ vali: zakaj veliko manj redka bi bila na svetu do-„ brodeljnost, ko bi bili bolj redki nehvaležniki. — „ Ko si nevesto zbirata, glejta posebno na to, ali ima „ vse potrebne lastnosti za dobro gospodinjo. Kadar „ bosta našla vsak svojo ženo, ki boste nerazdružlivo „ vama navezani, bi bilo pač sramotno za vaji in ne— „ spodobno, ako bi padla v ljubosumnost, ktera je nar „ nečastniši vsili strast. Pomnila pa tudi zraven tega, „ de če postave možem nekako oblast čez žene dajo, „ one tudi že za terdno postavijo in predumijo, de so „ možje dosti pametniši in previdniši, kakor one, zato „ de čujejo s spoštovavno zmernostjo nad njih zader-„ žanjem; in ni ravno redko, de se zgodi, de za-konski možje, ki so v tem odveč nemarni in leni, „ velike nerede v družinah uzrokovajo. “ —
„ Ako vama Bog otroke da, ne pozabita nikoli, „ do nar pervi učitelji otrok so starši, nar perva šola „ domača biša. Čujla vedno nad vsem, kar se v vajinih „ hišah godi, in pomnita, de nar boljši nauk je dober „ izgled. če hočeta dobro pretuhtati, od kod de pride „ dobri ali slabi izid učenja per ljudskih otrocih, bosta
—263—
skorej vselej našla, de pervi zacelili in nagib k dobrima ali k slabima so otroci imeli od svojih staršev. V južni Ameriki, mej tistimi narodi, ktere so Europejci divje in sirove imenovali, ki so pa kak-šinkrat bili bolj pametni in bolj pravični kakor mi, se je tudi eno postavo našlo, po kteri so zavoljo hudobij sinov bili njih očetje ostro štrafani. Pomnita, do nar slajši in nar močnejši vez človeške družbe jo ljubezin. Ravnajta tako, de bodo vajni otroci v vama imeli umna učenika, odkritoserčna prijatla, ne pa čmerna in termasta grajavca. Ako mi še vedno radi in z omajanim sercam gledamo obraz svojiga očeta, ki je na platno zrisan, se to ne godi samo zato, ker je bil on naš oče, marveč zato, ker nas je popustil popolnoma prepričane, de nas je on zares rad imel in v resnici za nas skerbel, ker je nar veči žertve dopernašal, zato de nam je poskerbel nar boljši odgojenje, ki mu je bilo mogoče. Ne mika nas in ne gane toliko oče, kolikor prijatel. Vaju otroci bodo lahko na slabe pota zašli, če jih bosta tudi doma prav skerbno in modro učila, zakaj na tem svetu je, žalibog! vse polno nevarnost in pasli skritih nespremišljeni mladosti ; ali če bosta znala svoje otroke prepričali, de sta jim vidva nar boljši prijatla, bo to prepričanje imelo vselej veliko moč, jih na poti njih strastniga življenja vstaviti, in nazaj na pravo stezo zaverniti. Glejta! tako sim jez mislil, po teh pravilih sim se jez sam do zdaj ravnal, ko sim si perzadeval, vama očeta nadomestiti Oe kak-šinkrat moje obnašanje proti vama ni bilo dovolj modro, se je to zgodilo li zavoljo pomanjkanja skuš-
— 264 —
„ nje, nikoli pa iz pomanjkanja resnične želje in slter— „ l)i za vaju blagor, če moje skerbi in moj trud „ zaslužijo, de mi kakšino hvaležnost skažeta, tako „ jez ne išem druge, kakor samo vaju vedno prijatelstvo.,, — “ Ne samo prijatelstvo, „ odgovori Gerard živo in s krepko besedo, “ ampak vso hvaležnost ti ohraneva „ vedno, in vse serčno spoštovanje. Midva spoznava, „ de naju sreča je večidel tvoje delo; brez tebe bi ne „ bila morde nikoli se iz velikiga ubožtva izkopala, v „ kterim sva na svet peršla: spoštovali te morava kot „ svojiga praviga učitelja, prijatla in dobrotnika. „ — Ferdinand je vse to, kar je Gerard govoril, s kimanjem glave in z roko poterdil. Na zadnje se razidejo, ali per ločitvi so vsi trije solzne oči imeli. Živeli so potem kol resnični prijalli, in desiravno so bili daleč edin od druziga, so vender per vsaki perložnosli si uzajemno skazovali nar živejši občutleje resnične dobrohotnosti, in so tako vsem s svojim lastnim izgledam kazali, ko-likajn se sreča družine povikša, kadar k vezam kervi pridejo še močnejši in slajši vezi resničniga prijatelstva.
III« Ujic in iijčnik«
og pa ni še hotel jcnjati skušali nežno ob-ičutlivost Anakleloviga serca, in perkranil ga je še za druge skušnje.
Ena Anaklelovih sester je bila omožena štiri milje daleč od njega. Neprevidama mu pride novica, de jo je huda bolezin popadla, de že umira, torej de naj li hitro podviza, oko jo želi še enkrat
—265—
pred smorljo vidili. Anaklet povd žalostno novico s potrebno previdnostjo svoji preobčdtlivi materi, in koj odide. Pride k sestrini postelji in jo najde, ko jo u-mirala, in je že tako bila iz se, de ga že ni vee spoznala. To viditi se Anakletovo serce od žalosti skorej razpoči, de je dosti solz prelil. Mej tem je bila bolezin in ter-pljenje umirajočo zmiram hujši, in kmalo potem je v njegovih rokah dušo pustila. V žalost pogreznjeni Anaklet se loči od merlve sestre, in tu mu pokažejo pervikrat dete, nje-goviga ujčnika, ki so ga iz materniga naročja bili vzeli, in ga zdaj dojnici izročili. Bilo je to dete v obličju popolnama svoji rajnci materi podobno, kar je v Ana— kletu še bolj spomin na rajnko ohranilo, in njegovo vža-lenjo zavoljo njene nagle smerti ponavljalo. Desiravno pa je bil sam v toliki žalosti, se je vender silil, ža-lostniga svaka tolažili in ga je zagotovljal, de mu hoče biti tudi zanaprej prija tel, kakor dozdaj; perporoči njemu in njegovim ljudem serčno in s krepko besedo svoji— ga mladiga ujčnika, ter se nazaj na svoj dom verne. Tarnanje, zavoljo zgube sestre v cveteči mladosti, ktera ga je vselej spoštovala in imela kot svojiga očeta, in sousmilenje za ujčnika, siroto že v plenicah, ni bilo samo, kar je Anaklet na poli proti svojimu domu resnobno premišljeval: on je tudi že v duhu previdil neizmerno žalovanje svoje matere, in svojih druzih sester, kadar bodo slišale žalostno novico, ktcro jim jo on nesel.
Po neogiblivim žalovanju, ki ga je mogla ta nev-godna novica njim uzrokovali, je začel Anaklet precej misliti na maliga ujčnika, ki se je Lenard klical, kakor njegov materni ded. Kadar je bil od mleka odstavljen, ga je hotel za nekaj časa per sebi imeti, zato do bi
—266—
ga on v svoji skerbi imel; zakaj hotel ga je sam zdravili in po mogočosli krepčati, ker se mu njegove telesne moči niso zdele dovolj krepke. Njegov svak se je bil mej lem vdrugič oženil, in kmalo je bil oče veliko otrok; ni mu šlo tudi vse po sreči, in tako se je bilo njegovo premoženje silno zmanjšalo. Anaklet je tedaj vidil, de bi njegov ljubi ujčnik, ko bi nazaj k svojimu očetu peršel, neogiblivo moral svoje dni prebiti v za-nemarenju in ubožtvu. On pa ni mogel te misli prenesti, zatorej sklene, svoje skerbi in svoje premoženje tudi z ujčnikam deliti, de bi ga mogel spodobno izgojili. De je per tem svojim sklepu še terdnejši obstal, je storila živečnost in odkritoserčnost ujčnika samiga, in odobrenjo njegovih dveh bratov, ki sta bila tudi perpravljena, se per tem hvalevrednim početju djansko vdeležiti.
De bi to početje srečniši izid imelo, je Anaklet menil in za prav spoznal, ga zdravilstva učiti, ker je on sam že zdravitelj bil, in torej je previdil, de mu bo v lem on sam že veliko ložej pomagal, in za njegov vedni napredik skerbeti zamogel. Začne tedaj on sam ujčnika učili: s potjo ga je učil dveh jezikov, latinskiga in francozkiga, in si sosebno perzadeval, ga vadili v znanosti, svoje misli dobro skladati, bolj kakor pa v znanosti skladanja besedi, ker je bil prepričan, de kdor se je enkrat navadil pravilno misliti, se tudi lahko navadi pravilno pisati in govoriti. Ni opustil branja dobrih knjig, namenjenih za očitne in za osebujne ali privatne šole, iz kterih si je nabiral tiste pravila, ki so se mu zdele za njegoviga učenca nar bolj permerne; in kar je li mogel, si je perzadeval, de je on sam svojiga ujčnika vpeljeval v razne razdele znanstev, kterih poznanje mu je bilo
— 267—
potrebno, de bi potlej s srečnim in zažoljenim izidam se poprijel zdravilstva. Vse to je Anaklet sam storiti si perzadeval, zalo de bi bil pomnožil perložnosti in nagib-leje, vterditi uzajemno zaupanje mej njima in uzajemno ijubezin; zakaj Anaklet je mislil, in po pravici, de je to ena nar pervih podstav, na ktere se ima Lenardovo odgojenje opirati. Tudi to je bolel s tem doseči, de bi ujčnika tako pozno, kakor bi mu mogoče bilo, v mesto poslal, ker je iz skušnje vedil, de serca še zlo mehke in ne še zadosti z vadbo kreposti vterjene, so veliko bolj v nevarnosti po mestih, de se jih morivni strup hudobnosti in razuzdanosti prime, kakor pa med manj olikanimi prebivavci na kmetih, ki so tudi po navadi manj razuzdani. Anaklet je z velikim veseljem vidil, de se vsak dan bolj razvija duh in serce mladiga Lenarda; posebno pa so mu vselej kaj dopadle njegove prijazno in bistroumne misli, zgovorjene, kadar si jih je človek nar manj svest bil, in ki so kazale spoštovanje in Ijubezin, ki jo je ujčnik zanj imel, in ki si jo je on perzadeval ohranili in povikšali z vso svojo močjo in skerbjo.
Mej tem je Lenard dosegel že tisto leta, v kterih je naravni red njegoviga uka neobhodno terjal njegovo preselitev v mesto. Anaklet je k temu vse potrebno poskerbel in napravil, in kadar sta se imela ločiti, je takole svojimu ljubimu ujčniku govoril: “ Jez sim si iz » vse moči perzadeval, kar sim mogel, de bi la dan »	še daleč bil, ko	se imava ločiti.	Jez	tebe, Lenard
5,	moj!	prav nerad	od sebe pustim;	ali	tvoj blagor to
j?	terja,	zatorej se	mirno vdam in	tudi	to prenesem.
»	Samo	la misel me zlo skerbi, de	greš zdaj v družbo
>3 živet, ki je vsa drugačna, kakor je ta, v kteri si
33
—268—
„ dozdaj živel Tam bo tvoje serce por vsaki stopnji „ najdlo smertnih nevarnost, ki se jih je ogibali; in „ ravno zato, de bi te obranil takih nevarnost, sim si „ jez mnogoverslno perzadeval, ti razlagati in globoko „ v serce vtisnili dolžnosti pametniga in pošteniga mla-„ denča. Ako ne pozabiš tega, kar sim ti jez govoril, „ zaupam, de bo že sam pogled na hudobijo ti grozo „ delal. Tode v silno obljudenih mestih so mladenči lah-„ ko še v drugi nevarnosti, hočem reči, de se jih po-„ lasti duh prevzetnosti in nespremišljenosti; zakaj to „ stori človeka mehkužniga, mu vzame krepkost, sla-„ novitnost in živečnost, tako de ni več potlej za nobeno „ veljavno in trudlivo delo. Pomni, de človeška nalora je že „ taka, de ga navade dobre ali slabe, kterih se človek „ navzame v svoji mladosti, večidel spremajo do silne sta-„ rosti. Pa, zadosti je tega, kar sim ti rekel; z Bo— „ gam, Lenard moj! spomni se vedno na me in na do-„ brote, ki si jih od mene prejel, spomni se na svoji-v ga očeta in ne pozabi njegoviga ubožtva. „ — Ko je to rekel, je ujčnika objel, kteri mu je s spoštovanjem roko poljubil, in tako sta se na zadnje ločila.
Lenard je nekaj let vse svoje dolžnosti na tanjko spolnoval ; ali potlej ga je njegova živečnost iz prave steze odpeljala, de se je začel spačenim tovaršam pridu-ževati in v kraje zahajati, ki so bili nevarni njegovimi! sercu in njegovimu obnašanju. Neki prijatel, kterimu je bilo perporočeno, de naj čnje nad zaderžanjem mla-denča, je to reč Anakletu precej po pismu naznanil. Ana-klet tedaj, ki ravno takrat ni mogel iz doma iti, je Le-narda k sebi poklical, in mu takole govoril: “ Jez si „ gotovo nisim bil svest od tebe, v to žalost priti, ki
—269 —
„ mi jo li po sili perpravljaš. Ali tedaj tako dobro v pa-„ meti deržiš moje opomine in svoje lastne obljube? „ Ali se tako spomniš na svojiga ubožniga očeta? V „ silnih sliskah svojiga stanu se on s tem tolaži, de „ ima sina, ki se dobro in spodobno obnaša, in torej „ upa, de bo zamogel enkrat njegovo starost podpirati. „ Kaj bo on, nesrečnež! zdaj rekel, kadar bo zvedil, „ de si ti sam svojo lastno srečo spodkopuješ in nje-„ mu njegovo upanje jemlješ? Ali, kaj si perčakuješ „ ti od laciga neporedniga in razuzdaniga življenja, kak-„ šinorga si začel? Reci.... „ — Lenard, ki je bil vajen, de je ujic ž njim vselej z nar veči prijaznostjo govoril, je bil od teh besed v živo ranjen, kakor tudi od nenavadne resnobe, s ktero so bile izgovorjene, torej je vas v sramoti obstal svojo pomoto in obljubil, de se hoče precej nazaj na pravo pot verniti, in v prihodnje s ponovljenim perzadevanjem in z veči skerbjo svoje dolžnosti spolnovati, zato de bo tako poravnal, kar je dozdaj iz nevednosti in nespremišljenosti napč-niga storil. Anaklet se je vpokojil, ga je nazaj v mesto poslal, in je nekaj časa zopet dobre sporočila čez njegovo zaderžanje prejemal. Ker ni več obiskaval nevarnih krajev in se je marlivo zopet učil, se je vsem zdelo, de se je tudi v resnici in za stalno poboljšal. Ali kaj ne premore čez mladenčevo serce strupena za-pelivost popačenih tovaršev! Začenjali so ž njim šale vganjali in ga zasmehovati, de se zdaj tako modro derži in po čednosti hrepeni. Lenard ni dolgo za vse to prav nič porajtal, na zadnje je bil pa li premagan in se je dal bolj kot poprej na pol neporednosli in razuzdanosti zapeljali. Anaklet je to reč precej zvedil; ves nepo-
—270 —
kojin se poda zdaj on sam hrez obotavljanja v mesto. Pride v mesto ob mraku; Lenarda ni doma; njegov prijate! mu s žalostjo pravi, de je njegov ujčnik zdaj veliko bolj neporedin, kakor unikrat. Anaklet želi tjekej iti, kjer bi mogel Lenarda najti mej tovarši; prijatel mu da eniga služabnika, in ta ga je peljal v malo postransko sobo v neki očitni kavarnici. Ko že blizo tje pride, sliši glasove nejevolje, krega in zašpotvanja; slopi nagloma v sobo noter, zagleda ujčnika, ki je bil ves iz sebe od togote in jeze; zraven tam vidi hudobniga tovarša s potegnenim mečem v roki, in dve ženski, ki si perzadevate ji pomiriti; pred njimi pa vidi na mizi karte, nekaj denara in vino.Sloj! „ zavpije Anaklet, ko ta žalostni nastop vidi; in per ti priči ga groza spreleti, de se ves trese, merzel pot ga oblije, dol pade na en stol in omedli. Lenard se je pa veliko bolj prestrašil prihoda svojiga ujca, kteriga si je zdaj in tukej nar manj perčakoval, kakor meča raztogoteniga tovarša, in ves bled in trepetaje si tudi on perzadeva, mu iz njegove omotice pomagali. Ko je hudobni tovarš slišal, kdo de je ta ptujic, ki jih je tako neprevidama prestregel, je proč djal meč, in se je z dvema ženskama tiho proč podal. Anaklet jo mej tem iz svoje omedlev-ce zopet k sebi peršel, in ko je zopet mogel na nogah stati, se je proti domu obernil, služabnik ga je za roko peljal, kleri je bil ž njim sem peršel in precej za njim je šel Lenard, pogreznen v nar veči žalost in sramoto. Ko je Anaklet domu peršel, se je hotel precej v posteljo vleči; za večerjo ni bolel prav nič druziga kot samo vodo, in želel je, de bi se ga samiga pustilo. Celo noč ni kar očesa zatisnil, in ložej si je mislili, kakor pa popisati in z besedami
—271 —
dopovedati, kakšine misli so njega po noči mučile. Tudi Lenard je to noč ves nemirin bil; ni mu kotla izpred oči pobitost, v kteri jo ujca vidil, in dobro je že naprej vedil za dobro zasluženo nar terši pokreganje, ki ga je čakalo. Ko se je dan napočil, se je Anaklet posilil nekaj vžiti, de bi svoje spehane moči enmalo pokrepčal, ter je rekel ujčniku k sebi prili k postelji. Ko predanj pride, nepomično vanj svoje oči upre, ene krate globoko zdihne, žalost ga vnovič spreleti, solze se mu po obrazu vlijejo, ter na zadnje takole spregovori: “ Moj „ Bog! v kako žalostin stan so me zdaj pahnile tvoje „ hudobije !.. . . To je tedaj žalostni sad, ki sim ga do-„ čakal od tega, kar sim za te storil ?.... Kako te-„ motne in strašne misli mi vdiha zdaj tvoja nazočnost, „ ki mi je bila nekdaj tako ljuba in draga ! .... En „ sam hip ko bi bil jez bolj pozno peršel, bi bil mo-„ rebit peršel li zalo, de bi te vidil v tvoji lastni kervi „ na tleh ležali, in sramotno dušo pustiti.... Oj, zgu-„ hijeno je, zastonj je bilo vse moje perzadevanje! „ zginilo je ko dim vse moje sladko upanje! .	„
tu obmolkne, in se jame nevtolažlivo jokali. Grozna žalost in solze Anakletove so serce Lenardovo tako pobile, de se ni mogel več vderžali; ves osramoten in prestrašen, s pobesenimi očmi gre vun iz ujcove spav— niče, brez de bi bil kaj spregovoril; hiti naglo poiskat prijalla, v čigar hiši sta bila, ga prime tesno za roko, in mu z objokanimi očmi in z vednim ihtenjem takole govori: u Tecite, za Božjo voljo! tecite pomirit pre— 55 žalostniga mojiga ujca. Recite mu v mojim imenu, 55 de žalost in kes čez moje dozdanje napačno življenje 55 sta do verha se narasla, in mi serce teržeta na kose.
—272 —
„ Recite mu, de občutim vso grozo svoje hudobnosti „ in gerde nehvaležnosti, in de sim terdno in resnično „ sklenil si perzadevali, de si bom vnovič zaslužil nje-„ govo odpušenje in njegovo dobrohotnost. Recite mu, „ de hočem raji umreti, kakor de bi še enkrat uzro— „ koval toliko tarnanje tako dobrollivimu ujcu, ki je „ vredin, de se ga na vso moč ljubi in spoštuje. „ Prijatcl je to rad na se -vzel, ker je vidil, deje Lenard v resnici od nenavadniga stermenja ves presunjen. Perzadeval si je, kakor mu je bilo li mogoče, Anaklelovo serce vpokojiti, in mu je pravil od sklepov in obljub skesaniga ujčnika; lode Anaklet se ni dal tako lahko vlolažiti, ker mu je bila ostala pregloboko v sercu vtisnjena strašna pergodba pretekliga večera. Mej tem je peršel čas, de je moral Anaklet zopet iz mesta domu ili, in Lenard je predanj stopil s plahim glasam se poslovit, s solznimi očmi in z očitno sramoto v obličji. Anaklet, ki je bil že precej svoje serce vpokojil in vmiril, ujčnika resnobno pogleda, ter mu reče. u Od „ zdaj naprej ti ni treba k meni hoditi ne po svete „ ne po svaritve ali opomine, jez ti nočem biti nikakor „ več nadležin: misli sam, kako se boš živil in pre-„ skerbek, jez pa bom tudi li sam za se skerbel. Sli-„ Šim praviti od prijalla, de me hočeš zopet zagotovili, „ de se kesaš ; ali kako hočeš, de se bom še na dalje na „ te in na tvoje besede zanesel? Naka! rajši hočem po sili „ spraviti iz svojiga serca ljubezin, ki sim jo po nesreči „ dozdaj za te imel, in le tako tvoji lastni osodi pre-„ pustili.,, — To reče, in slopi v kočijo; Lenard mu je bolel roko poljubiti, ali Anaklet mu tega ni pcrpu-stil, in je odšel.
— 273—
Ta ostrosl. s Ivtero ga je ujic vzadnjič sprejel in popustil, je bil zadnji mahlej na Lenardovo serce, tako de jo nekaj časa osupnjen ondi postal in sc ne ganil iz mesta; potlej se je začel nevtolažlivo jokati, je šel domu v svojo sobo, in se je v svoji žalosti in obupu na posteljo vergel. Prijntel pa ga ni celo samiga pustiti hotel v njegovi presilni otožnosti, temuč mu je na strani stal, in skušal mu zopet v serce vdahniti tolažlivo upanje, de zamore še zmiram enkrat ujca potolažiti, kteriga je tako grozno razžalil: zakaj on ni druziga pred očmi imel, kakor svojiga ujčnika za stalno na pot čednosti zaverniti, in je bil zavoljo tega na skrivnim prav krepko svojimu prijatlu perporočil, de naj čezanj čuje, in se stermenja in strahu posluži, v kterim je tačas bil, zato de bi tako bolj občutil grozni prepad, kteriga si je dozdaj sam sebi kopal. Anaklet namreč ni mogel verovati, de bo ujčnik v svoji hudobnosti terdo-vratno obstal, in de bo neobčutliv per tarnanji svojiga ujca, ki ga je vselej kot ljubezniv oče imel. In v resnici so njegove solze, njegova silna žalost, njegovo tarnanje v Lenardovim sercu tak ulisk zapustile, ki po navadi spremembo za celo življenje uzrokuje. Tudi se je že ta novica razglasila mej znanci, de ga je prestregel ujic v tako sramotivnih okolišinah; začel je tedaj živo občutiti težo očitne sramote. Hudo posvarjenje ujcovo in njegovo pretenje, de ga bo popolnoma zapustil, ga je tudi silno prestrašilo : ali nar bolj mu je v spominu ostal njegov jok in omedlevca, v ktero ga je vidil pasti. Nikakor ni mogel več pozabili nepreter-žene verste tolikajn resničnih in vednih dokazov prave dobrohotnosti; in ko je premislil, do mož, kakor je bil
—274—
Anaklet, ki je v tolikih pergodbah svojiga življenja zmirain veliko serčnost, velik pogum in krepko dušo skazal, se ni mogel več vderžali, je obledel, je omedlel, kadar je vidil, de ima ujčnik zgubiti čast in življenje : je vse to vkupej zedinjeno storilo globok utisk v Lenardovim sercu, in je uzrokovalo popolno spremembo njegoviga obnašanja. Daleč je zdaj zmiram stal od vsih nevarnih krajev, ogibal se je vsakiga ne-varniga tovarša, vso moči ,svoje duše je zedinil k terd-nimu sklepu, popraviti veliko razžalenje svojiga lastniga dobriga imena: in modro zaderžanje in marlivo učenje iu stanovitno slopi na mesto dozdajne razuzdanosti. Le-nard je skušal večkrat ujcu pisati, de mu je spričeval svoj kes in svojo žalost; tudi prijatel, ki je nad njegovim obnašanjem čul, mu je pisal, de je prepričan, de se je Lenard v resnici in za stalno poboljšal. Tako se po malim Anakletovo žalostno serce umiri, namesti žalosti mu pride tolažba, in ko je bil na zadnje tudi on prepričan, de jo njegov ljubi ujčnik stanovitno poboljšan, mu je on sam pisal, in ga zagotovil, de je ž njim spravljen, ter mu je serce delal, de naj na poti čednosti, na ktero se je vcrnil, in pa v spolnovanji svojih dolžnost vedno napreduje. Lenard nevtrudliv obstane v svoji gorečosti, in s častjo se izšola. Ko je postal dohtar zdravilstva, si je tudi Anaklet perzadeval, mu častno službo perdobiti, de je s hvalo in ne brez dobička svojo znanost v djanji pokazati mogel. Zdaj posebno je Lenard zmiram bolj spoznaval velike dobrote, ki mu jih je Anaklet storil, in vedno bolj živo občutil njih ceno in veljavo. Vidil jo namreč vsaki dan, kako ves drugačin je njegov stan, kakor pa slan lolikajn
—275—
dfuzih mladih vefstnikov, ki so bili ravno tako, kakor on, od ubožnih staršev, in je premišljeval vedno trude, terde dela in poniževanja, klerim bi bil tudi on podveržen, ko bi ga dobrotliva roka njegoviga ujca ne bila podperala in mu pomagala. Take misli so ga vselej speljale na spomin cele dolge verste vednih Ana-klelovih dobrot, in v takih trenutkih mu je pogostoma liste pisal polne ljubezni in hvaležnosti, in vsakrat se je položil, de ne dobi dovolj besedi perpravnih, mu prav izgovoriti in dokazati zmiram veči hvaležnost, ki jo je v svojim sercu zanj čutil.
Pa Anaklet je že dosegel sedemdeseto leto svoje starosti; njegova navada, zmiram in mnogo brali, mu je naklonila bolezin v očeh, ki je po malim rasla, dokler ni nič več vidil in je oslepel. V tej nesreči je mislil Anaklet svojo službo popustili, in se z majhino penzijo zadovolili, zalo de bi zamogel preživeti še tisto malo, kar mu je še življenja ostajalo, tode Lenard ga je prestregel; on je popustil svojo lastno službo, in je šel k njemu s lerdnim namenam, vprihodnjič ž njim živeli, in njega nadomestovati. Ko Lenard pride in Anaklet njegov glas zasliši, se vzdigne, in tipaje ob steni z rokami si pomaga, de bi mu na proti šel, ter ga objame in reče: “ Tvoj prihod stori, de ne čutim več „ ne teže let ne svoje nesreče; kakšina lepa perložnost „ le je semkej mi pernesla, me tolažit in poveselit ? „ -— u Moja nar svetejši dolžnost „ odgovori Lenard: “jez » sim sklenil z vami živeli, in vas tukej nadomestvati, „ in se bom prav srečniga štel, ako bom zamogel saj „ enmalo poverniti nešlevilnc dobrote, ki sim jih od „ vas prejel „ —■ “ Jez sim ti prav hvaležin „ pov-
34
—276—
zame Anaklet, u za to tvojo serčno skerb; ali pomisli, „ de si tako svojo službo zmanjšaš, in de boš tukej „ manj zaslužka imel; jez pa ti nočem biti nadležin. v, Verni se li nazaj na svojo pervo službo; jez upam, „ de mi ne bo pormanjkovalo, česar potrebujem za la „ kratki čas življenja, ki mi še ostaja. „ — u Jez „ sim že svojo službo zavoljo tega popustil „ odgovori Lenard; “ tedaj vas zdaj po nobeni ceni več ne „ zapustim. Kdo kali bi me mogel obvarvali graje, de „ sim nehvaležin in nečlovečin, ako bi se prederznil „ v tem stanu vas zapustiti? Dobro vem, koliko sim „ vam dolžan, zalo me ne bo moglo nič druziga od „ vas odtergati, kakor smert. „ — u Blagoserčni Le-„ nard! “ reče zdaj Anaklet, „ tvoja hvaležnost pre-„ seže silno moje dobrote. Pojdi sem, de te objamem! „ Ker si tedaj terdno sklenil, de hočeš per meni osta-„ ti, ne bom več nesrečin, in misel^ de bom v rokah „ tako velikodušniga in meni tako ljubiga moža dušo „ pustil, mi bo tudi veliko groze pred smorljo vzela. „ Anaklet je potem še ene leta živel, je bil zrni— ram prav miren in še precej vesel, desiravno jo čutil slabosti starosti in je bil slep. Lenard je vse ure dela proste ž njim prijazno kremljal, se vselej po njegovih svetih ravnal, in se marsičesa od njega še naučil. Na zadnje pa je slabost starosti Anakleta na posteljo ver-gla; in zdaj je Lenard nar bolj si perzadeval, njemu svojo hvaležno občutlivost skazovati, zakaj vedno je sam bil per umirajočim ujcu, sam s svojimi rokami mu je stregel, in nikoli ni ga zapustil, dokler ni vidil, de mu v njegovih rokah dušo pusti. Pogrebšino mu jo tako častno napravil, kakor mu je bilo li mogoče; na grob
—277—
mu je postavil spominik, na kterim je bil od njega napis djan, ki je bil očilin dokaz njegovih obcullejev, žalosti po njegovi zgubi, in hvaležnosti do njega, ki mu je bil učitelj, prijatel in dobrotnik: občulleji, kteri so dosti bolj, kakor v marmeljni, bili vlisneni za vse čase v njegovim sercu.
IV. Hvaležni prijatel.
oric Maroni je v 22. letu svoje starosti starše zgubil, ki so mu po svoji smerti razun odgojenja, kakor se olikanimu člo-[Veku spodobi, li malo premoženja zapustili. De bi torej svoje premoženje kaj pomnožil, ter zamogel spodobno živeti, so mu nekteri pri-jatli svetvali, de naj gro v poglavitno mesto cesarstva, in de naj tam svojo srečo poskuša, ker zna nemško. Kakor mu svetvajo, tako stori: se preskerbi s krepkimi in častivnimi perporočivnimi pismi, gre na Dunaj, in se poda k vsem tistim osebam, kterim je sabo pisma pernesel. Mej temi je bil neki Lojze Gocrtz, zlo pošten in marliv mož, kterimu je knez Lichtenstein popolnoma zaupal, in je oskerboval vse njegove opravila in njegovo celo neizmerno blago. Ravno je knezu manjkal tajnik (sekretar); Lojze mu hvali tega laškiga mladenča, in mu ga za to službo perporoči; knez ga torej per ti priči s častnimi pogojami v službo vzame. Za nekaj časa potem se je Moricu permerilo, de je mej drugimi osebami, ki jih jo na Dunaji spoznaval, tudi enkrat vidil mlado dekle, ki se je klicala Julija Heilmann. Ona je bila vedno s svojo
—278—
materjo per svojih domačih opravilih, ni kar poznala napačnih posvetnih šeg, se je oblačila spodobno po svojim stanu, in si ni iskala nepotrebnih lišpov in dragih oblek, in drugih takih ničemurnih reči, ki bi imele bili predmet občiga zaničvanja, mehkužne mladenče pa po navadi tolikajn mikajo. Želel je se ž njo oženiti, kar je tudi dosegel; in v kratkim je tudi on oče postal, kakor je že bil Lojze. Moric je tedaj vidil, de je v tej častni in dobri službi dovolj preskerbljen, imel je pametno in pošteno soprugo, bil je oče otrok, ki so bili njegovo upanje za stare dni, in za začetnika tolike sreče je spoznal li Lojzeta. Mej tema dvema so se torej od dno do dne vterjevali tisti občutleji, ki jih poznajo samo čedne duše, zakaj samo take so perpravne in sposobno za resnično prijatelstvo. Več let je tako preteklo, de sta si edin pred drugim uzajemno dobrohotnost skazo-vala; ali Lojze, desiravno ni bil še silno star, je hudo obolel, in smert so mu je perbližala. Prejden je v rokah pošteniga Morica dušo pustil, mu je perporočil svoje otroke z besedami, kakor jih natora sama vdahne vsakimi! dobrimu očetu v lakih zadnjih trenutkih.
Lojzetova vdova je bila zdaj v nar večim obupu: imela je dosti družine, zgubila je moža, ki je bil njena edina pomoč in podpora; desiravno je vedila, de ji bo knez enmalo pomagal, ji vender še kar nikoli na misel ni šlo, de bo rajniga Lojzeta nadomestil z njenim staršim sinam, zakaj zavoljo njegove mladosti in zavoljo pomanjkanja potrebnih znanost bi bil knez utegnil misliti, de on ni za tako službo. In v resnici knez pokliče k sebi Morica. u Vi vidite „ mu pravi, “ de sim v „ Lojzetu zgubil nar ljubšiga moža, ki sim ga imel;
—279 —
„ žalost čez toliko zgubo mi jemlje samo ta gotovost, „ de dobim v vas moža ravno tako skerbniga in zve-„ stiga za oskerbljenje mojili opravil, kakor je bil on. „ Vam torej izročim njegovo službo, ter bom poskerbd, „ de si eniga najdem, kteri bo vašo službo tajnika „ prevzel. „ — Ali Lojze je zapustil otroke „ odgovori Moric s spoštovavno prostosljo. — “ In kaj ho-„ čete s tem reči? „ -— “ Sim bolel reči, de tako „	vredin	oče bi lahko	imel	za svojiga naslednika eniga
„	svojih	sinov. „ —	“ In	vi bi mi svetovali, de naj
„ izročim svojo opravila tako mladima človeku ? „ — „ Gospod! vam ni treba mojih svetov: jez rečem samo, „ de odgojenje, ki ga je Lojze svojim otrokam dal, mi da „ verovati, de se nima njih perpravnosti in modrosti „	meriti	po starosti. „	— “	Jez pa mislim „ reče na
to	knez,	u de boste vi dosti bolj po moji volji. Tode
„ za zdaj je dovolj, en drugikrat bova čez to kaj več n govorila. „
Moricovi sinovi, desiravno dobro podučeni in vajeni pogosloma slišati svete imena prijatelstva, čednosti in časti, so bili vender še premladi, de bi bili zsmogli dobro spoznati njih važnost in dolžnosti, torej niso mogli skrivati nejevolje, ki so jo občutili, kadar so vidili, de oče noče službe prevzeti, ktera bi bila močno poboljšala njih domače stanje in njih srečo. Tudi Julija sama, desiravno je bila scer pametna žena in je svojiga vredniga moža spoštovala, zapeljana od materne ob-čutlivosti, mu začne z vsim spoštovanjem to reč očitati. “ Oj, Julija moja! „ ji odgovori Moric otožin in z omajanim sercam; “ ne skušaj še ti, le prosim za „ Božjo voljo ! ne skušaj več moje čednosti, ki je v stiski
—280—
„ mej dolžnostmi očeta in mej dolžnostmi prijatla. ... „ Celi Dunaj bi me po vsi pravici imenoval gerdiga ne-„ hvaležneža .. . Ako bi bil jez umeri, blagi Lojze bi ne „ bil, ne, pozabil na moje otroke ...» — to i’eče, pa odide s solznimi očmi.
Mej tem pa knez ni hotel bolj na dolgo pustili svojih opravil v neredu inv zmešnjavi, in ker je menil, de Moricov upor pride od drugod, kakor iz občutlejev resnične čednosti, ki je v današnih dneh tako silno redka na svetu, ga vnovič k sebi pokliče. “ No tedaj! „ mu reče, “ kdaj boste vender prevzeli službo mojiga „ opravilnika ? „ — “ Gospod! jez upam, de mi ne „ boste dolžnosti naložili, to službo v resnici prevzeti. „ — “ Saj pa ni milost, za ktero vas prosim, in služba, „ ki jo vam ponujam, da tudi dosti zaslužka. Tudi „ bi ne bil nikoli mislil, de zamore oče, ki ima dru-„ žino, tako malo porajtati za svoj lastni dobiček, za-„ kaj zdaj gre na to, de se vaši otroci osrečijo. „ — “ Oj gospod! vi mi parale serce .... Soj vam je znano, „ de sim za vso svojo srečo Lojzetu dolžnik . . . . „ Kadar mi je v mojih rokah umiral, je zdihoval: o „ moji otroci! moji otroci! Oh! .... Oh! nočem bili „ nehvaležni, ne, takimu prijatlu; tudi menim, de ne „ zanemarim svojih lastnih otrok, in de jih ne zapustim „ v revi, ako jih zamorem dovolj obogatili s pošte-„ nosijo, zasluženji in častjo. „ — “ Ali se vam pa „ ne zdi, de bi me ne grajali vsi kot nespametniga „ človeka, ako vse svoje opravila in celo premoženje „ izročim mladenču, ki je komej v 20. letu svoje sta-„ rosti? ... „ — u Če je, gospod! samo to, kar vas uderžuje, in če mi res toliko čast skažete, de

— 281 —
„ menite, de sim jez perpravin za dobro osk erbij en j e „ vašib opravil, se vse to lahko takole poravna: Loj-„ zetov sin naj bo vaš opravilnih, in jez bom cul nad „ vsako njegovo stopnjo, in bom porok za vse njegovo „ djanje. „
Celi Dunaj je že z občudenjem in s pohvalo od blagoserčniga Morica govoril; že je začela Lojzetova družina ga imeti in spošlovati skorej kot svojiga po-močniga boga; še celo njegovi lastni otroci si niso več upali, čez njega tožiti.
Knez, ki je vsredi blišobe in ponosa svoje visokosti imel vse občutleje človečnosti in kreposti, je bil tudi že omajan od krepostne Moricovo stanovitnosti, in se je čutil spodbodeniga k velikodušni tekmi. Pokliče tedaj k sebi staršiga Lojzetoviga sina, mu izroči službo in zaslužke njegovig« rajniga očeta, in mu povč, de ta njegov sklep je nasledili večkratniga upora blagodušniga Morica. Zatem je poklical Morica, in mu je rekel, de spodbujen od njegovih krepostnih občutlejev, je namenil se ravnati po njegovih svetih; de je že dal Loj— zetovimu sinu službo svojiga opravilnika; de pa od tega dneva naprej je tudi njemu ravno tisto plačilo namenil, ki bi ga imel, ako bi ponujeno službo prevzel.
Moric, od zadovoljnosti ves iz se, pobili na svoj dom, in ko trosi veselje v svoji družini z oznanenjem, kako dobrotliv de je knez, njegov gospod, poglej! vdova Lojzetova in vsi njegovi otroci pridejo in vsi s solznimi očmi od tolike radosti, z besedami, kakor li morejo, Moricu, svojimu dobrotniku in drugimu očetu, hvaležnost sk a zajej o.
Moric vidi tako na enkrat vse želje svojiga serca
—282—
spolnjene: vidi, de ga knez raji ima in višej obrajta, vidi zadovoljene svoje občulleje hvaležnosti za Lojzeta, in vidi ob enim tudi perhodke svoje družine pomnožene. Mej tem se vse to tudi povsod razglasi; krepostno Mo-ricovo djanje se zve tudi na cesarjevim dvoru, in svetli cesar, ki je po lastnostih očeta meril lastnosti njegovih sinov, da enimu za drugim njegovih sinov častne službe. Zdaj so Moricovi sinovi prav spoznali, kaj de je krepost, in kakšine nasledke ima tudi že na tem svetu, in spoznali so, po kakšinih polah jih je vodil njih pošteni oče. Moric tedaj česen od Lojzetove družine, popolnoma spoštovan od svojih lastnih sinov, je postal neomejen gospodar njihovih sere, in je tako peršel do verha nar veči slave in sreče, klero si more želeli pametin hišni oče.
Nespametni starši! ki s tolikim potam in trudam, in inorde tudi s tolikimi zvijačami in goljlijami svojim olro-kam bogastvo naberate, ker upate, de si boste tako njih spoštovanje in njih ljubezin zadobili, o kako se goljfate! Če vaši otroci ne morejo v vas vidili, kakor človeka bogaliga in skopiga, ne perčakujte si od njih serca dru-ziga, kakor skrivno željo, vas li prav kmalo s krasno pogrebšino do groba spremiti. Dajajte, očetje! dajajte za časa lepe izglede kreposti in poštenosti svojim olro-kam, in oni vas bodo spoštovali in ljubili.
Ti pa, Moric! ki nisi ne izmišljena oseba, ti, ki si vredin, de bi te bolj spretno pero slavilo, kakor je moje, sprejmi resnično spoštovanje sodeželana, ki le ljubi, desiravno le ne pozna. Bog daj, de bi tvoje krepostno prijatelstvo povsod posnemovavce našlo, ki bi take izglede množili!
KONEC POVESTI HANIBALA PARKA.
Lojzeta Branite ri.



■ .
1 V' "M





'4.








vit i v iiotst iciivi li t
LOJZETA BEAMIERI
PUACENTINSKIGA PLEMENITNIKA.
Učite so iz sgledov pi'avično Siveti., in ne zaničvati Boga.
Viko. En. VI.
I* Bratovska ljubezni.
otem ko je Juli Cezar padel žertva svoje neizmerne caslilakomnosti, umorjen od tistih, |ki so presilno po svobodi hrepeneli in negodno, ker svoboda takrat ni imela več ne 'nekdajhe terdne podstave, ne moči se ob-deržati, so začeli gospodariti nesložni triumviri; oni si niso edin drugimu nič zaupali, so si vladarstvo sveta mej sabo razdelili, samo v lem so bili vsi trije ene misli, de morajo vse svoje sovražnike in nasprotnika iz Rimskiga izgnali, in jih tako osebni svoji osveli
(*) Triumviri so sc klicali trije višji olilaslniki j>er Bimljanih po smerti Julij« Cezar«. To je bilo malo pred čašam Kristusoviga rojstva.
— 286—
žerlvovati s tem praznim izgovoram, de so nevarni deržavnimu miru. V velikim številu teh nesrečnih je bil, ker je tako hotel plahi, vedno sumeči in se boječi Oktavi, tudi Luci Cezar, ujic drugiga triumvira Marka Antonija.
Ta nesrečnež, kterimu je bil dal dohrollivi Bog nar lepši dari, ki jih je pa li v zlo obračal, namreč v nasilenje svojih gerdih in ostudnih strast, ta nesrečnež pravim, ki je malo prej cil bil Ciceronove zgovorne in hude nejevolje, za česar voljo pa se je že hudo maševal nad njim; je stanoval v Rimu, in ni sker— bel ne mislil na drugo, kakor na to, de so se grozo-vilne kervave obsodbe njegoviga sodniša na tanjko spolnovale, ter je strašno pasel svoje oči nad obglavljenimi in razmesarjenimi trupli tistih krepostnih deržav-Ijanov, ki se niso mogli rešiti in pred tolikim silništ— vam pobegniti.
Luci Cezar je mislil, de zanj ga ni bolj varniga in slajšiga perbežališa, kakor njegova sestra Julija. Ker je bil ž njo vred od mladih nog izrejen, malo starši kakor ona, enakih ž njo lastnij in enake kreposti, jo jo tudi zmiram serčno rad imel, kakor ga je tudi ona rada vidila; in te svete vezi kervi so bile še ožji slis-nene od uzajemne prijaznosti in spoštovanja. Mark An-tonijeva mati je iz serca zaničevala krivične in sirove povelja triumvirov, ki so sleherniga v smert obsodile, kteri bi pod streho vzel eniga teh nesrečnih izgnancov. Morde je ona tudi upanje imela, de se bo njenimu stanovanju perzaneslo, in de se divji služabniki ne bodo prederznili tisliga ozidja oskruniti, kjer je stanovala mali eniga teh treh grozovilnežev.
—287 —
Nesrečni izgnanic je ludi v resnici nekaj časa ondi se veselil listiga revniga pokoja, kteriga perpusti slrab, ki ni popolnoma odstranjen; skerbi in perzade-vanje njegove ljubeznive sestre so ludi storile, de je imelo življenje zanj še veči ceno in veljavo. Nar derz-niši stotniki, ki so scer nemarno svoje roke močili v kervi svojih lastnih prijallov, si niso upali se Julijni hiši bližati. Vender se pa edin izmed njih, ali bolj ne-spremišljen od družili, ali pa oslepljen od listiga gnjeva, ki človeka per mesarenju obide, ko je za perbežališe Lucija Cezara zvedil, ni bal tjekaj se podati z oboroženim vojšaki, in sabo pernesti grozovitno perpravo strahu in smerli. Trepetaje so tekle zveste dekle in služabnice k Julii s to žalostno novico, de namreč oboroženi ljudje hišo na vseh straneh obstopajo, in de ni mogoče na nobeno stran se rešili ali pobegnili
Preplašena gospa se je vsa iz se narprej noter mej domače ozidje podala, brezupno jokaje zavoljo bratove nevarnosti; objame večkrat s svojimi rokami sebi dragiga brata Lucija, mu moči s svojimi solzami obraz in persi, zmiram v strahu, de je la objem mor-de poslednji, ker je menila zdaj zdaj ga viditi, kako mu neusmileni meč persi prebada. Nazadnje se je vender enmalo iz perviga strahu in omotice prebriblala; serčnost se ji verne, in gre pogumno do hišniga praga zlobnimu stolniku nasproti, kleri se je že perpravljal s silo v hišo priti, ker se ga ni z lepim noter pustilo, in ga takole prav po rimljansko ogovori: “ Gerdi gro-5, zovitnež! služabnik nar hudobniših in nar krivičniših n trinogov! no prideš, ne, do Lucija, dokler si s tistim » mečem, ki tako po krepostni in nedolžni kervi lire-
—288 —
„ poni, ne storiš poti do njega, in prebodeš te persi „ in to truplo, ki je rodilo in redilo hudobneža, kteri n te je sem k nam poslal, ki ti je v hudobne roke „ orožje dal, in ki ga že se sramujem, pa tudi ne „ morem več brez groze imenovali svojiga sina. „ — Ni ji bilo treba več perstaviti. Veličastna resnoba, Julijna serčna stanovitnost, njene krepke in silne besede, morde tudi glas človečnosti in razuma, ki je od nje pot si našel v tisto divje serce, in znabiti tudi ime sina, kleriga se je bal, so storili, do se je stotnik molče in s sramoto nazaj vernil, in svoje morivno orožje in smert drugam nesel.
Kadar je on s svojimi vojšaki odstopil, je bila modra gospa že enmalo vtolažena, spoznala je pa ven-der dobro, de je la srečni izid le kratek in kmalo minjoč odlog bratove nevarnosti, in ker je želela, de bi bil enkrat popolnoma iz vse nevarnosti, je pomislila na višji in nevarniši sklep, kleriga je tudi kotla precej brez vsiga odlašanja speljali. Ona se poda sama, pa serčno in pogumno in brez strahu, na terg, kjer je Mark Antoni s svojima lovaršama na sodnišu sedel, stopi pred nje neprestrašeno, in jim reče: „ Jez pri-„ dem zdaj sem, de sama sebe zatožim. Usmilenje, „ ki ga vdihujejo vselej nesrečni, ktere se po krivici „ preganja, in pa ljubezin, ki jo zanj od njegove mla-„ dosti vedno v sercu imam, sta me ganila, de sim „ dala perbežališe cnimu izgnancu. Ti ga dobro poznaš, „	o Mark	Antoni! morde se	je tudi tvoja roka tresla,
„	kadar si	nesrečno obsodbo	podpisal. On	je Luci Ce-
„	zar, meni brat, tebi ujic.	Smert sim	si zaslužila;
„	šlrafajte	me! življenje zgubiti se bom	srečno štela
— 289—
oh času, ko ni mogel noben krepostni človek si ga „ ohranili. „ — Tu obmolkne, sloji neprestrašena, in se ne gane, de bi odgovor slišala.
Že je bilo Mark Antonija sram, do je oči k Ham pobesil; na te krepke materne besede sojev njegovih persih zbudila otročja ljubezin do matere, ktere politi-ški gnjev popolnoma vdušiti mogel ni, zbudila sta se v njem ljubezin kervi in en ostanik medleče kreposti. Tudi una dva triumvira se nista mogla ubraniti ulisku ne-nadjama ji presunečiga občutleja spoštovanja in začudenja, kteriga jima je vdihala gospejina veljava, njena krepka duša in usmilenje za brata, ki se ni bala vkljubovati ostrosti sodnikov, ki so vse si perzadevali, de bi se jih H vsi Rimljani bali. Nasledik vsega tega je bil, kakši-norga si je bolj želela, kakor pa perčakovala. Obsodba v izgnanje se je za Lucija Cesara vničila, in ljubezniva sestra sama je podvizala, njemu srečni izid s solzami radosti oznanit. Zares je bila vredna la visoka gospa, de je zgodovina ohranila njeno slavno ime na veke, obdano z nar veči slavo zavoljo tolike bratovske ljubezni.
II. Dobri hudiček.
eki plemenitnik Bretonski je imel za družico gospo, ki je s silno lepoto in z nar pri-Jaznišim vedenjem zedinvala nar veči modrost, silno veliko olikanost in zlo dobro lastnije. Ali kolikor je bila narava z njegovo ljubeznivo lovaršico darežliva, toliko je bila ž njim sreča skopa, tako de je svoje ne preveliko premoženjo
—290—
izročil skerbi svoje pametne žene, on sam pa se je na morje podal, ker je upanje imel, de ga bo sej v kupčii enkrat sreča zadela; in tako je skozi več let brez skerbi daleč od svojiga doma in ločen od svojo žene živel, ker je dobro vedil, de se sme gotovo in brez vsega strahu zanesli na njeno neomadežlivo zvestobo.
In v resnici zaderžanje gospč v tem času, ko je bil on iz doma, je bilo tako, kakor se je moglo per— čakovali od poštene žene in od skerbne hišne gospodinje: zato je njeno častno ime vedno bolj slovelo; spoštovali so jo vsi, kteri koli so jo poznali, in scer tolikor bolj, kolikor je bila mlajši, zraven tega zala in silno prijazne postave, in si ni vender v perložnoslih, ki prepo-gosloma pridejo tudi v manj spačenih družbah, nikoli perpuslila nobeniga taciga djanja, kakšinor, čeravno same na sebi nedolžne, vender rade krepost v sum postavijo ; zakaj krepost prav lahko otemni tudi od vsake nar manjši sence, kakor zercalo od diha. Ta njena velika čednost pa, ktero jo ona po vsi pravici tako skerbno varovala, ni bila per nji ne tako pregnana, ne tako ostra, de bi bila zavoljo tega se ogibala prijazniga raz-veselenja v poštenih in olikanih družbah; tako de la zala plemenita gospa ni scer nikoli pozabila, ne spred oči pustila nobene svojih dolžnost, in je vender večkrat k svojim prijatelicam in k prijaznim kramljanji šla, tudi ona sama je kakšinkrat v svoji hiši jih zberala s tisto razumno in modro volitvijo, ktero ji je njena pamet vdihala.
Bil je pustni čas. Želja jo je obšla, se enmalo poveseliti in s poljo tudi svojim prijatlain ob lem času
—291 —
navadno veselje perpraviti; vmisli si torej , v svoji lastni hiši napravili ples, igro in večerjo. Marlivo in skerb-no gospodinjenje z moževim premoženjem ji je perpu-šalo, de je zamogla brez vse škode ali zgube tako veselico sebi in drugim napraviti. Vse je bilo že perprav-Ijeno, kar se je moglo spodobiti za razveselenje in počastenje maloštevilne, tode izbrane družbe. Baklje in svečave so že temno noč razsvetljevale; gosli in strune in cimbale, in drugi inštrumenti so že veselo pčli in urne plesavce in plesavke k plesu vabili; zali pari ozaljšanih mladenčev in mladenčik, nekaj lepd ošemanih, nekaj neošemanih, so že v lepim redu se u plesu sukali, v vsem svojim pravilnim gibanji pokorni sladkimu povelju soglasne godbe.
Darežliva gospa, kije to tako lepo veselico napravila, pa se mej tem, ko je nje mož iz doma bil, ni hotla plesa lotili, je bila že v bližnji sobi z izbranimi prijalli, je ž njimi mej tem zmerno igrala, ali bolj za časi, kakor za ničemurni dobiček. Kar glej! na enkrat slopi v sobo prav zal ošemanic, v obleki opravilnika, s pravdnimi pismi pod pazduho, se perbliža k mizici, kjer so igrali, vse pričejoče prijazno pozdravi, ter se ponudi, de hoče tudi on igrati s gospodinjo, ki je to veselico napravila. Gospodinja odgovori, de bo rada ž njim igrala. Veržeta karte pet ali šestkrat, igrala pa sta za ne maj-bino šumico, in sreča se je vselej zdela sovražna ne-znanimu, zakaj gospa je vsakrat dobila. Zdaj so holli zavoljo tega še nekteri izmed pričejočih se ž njim poskusiti; igrajo z ošemanim opravilnikam, ali on je vsem brez izjemka ves denar podobil. On ni zgubaval nikoli, kakor če je s hišno gospodinjo igral, tako de so že oko-
—292—
listoječi začeli natolcevati, de mora bili ta ošcmanic kak skriven in bogat njeni ljubej.
Ker so si zdaj edin drugima le reči na ušesa šep-tali, jih niso mogli tolikajn skrivati, de bi ne bil previdni ošemanic kmalo uzroka tega šepetanja spoznal, ker si je posebno perzadeval zvedili, kaj de oni mislijo in govorijo. De bi jih tedaj še bolj poterdil v teh njihovih krivih mislih, se oherne k neklerim, ki so se ravno čez to natihama pogovarjali, in jim reče: “ Jez „ sim bog bogastva „ — potegne iz aržeta več mošinj, ki so bile polne svetlih cekinov, potem se oberne h go-spej, s ktero se jo vedno kaj prijazno obnašal, in ji čudno igro s temi besedami ponudi: u Jez postavim „ zdaj v igro vse to zlato, vi pa postavite nasproti „ vse, kar imate, celo svoje premoženje. „ — Pri tako nezmerni ponudbi se gospa prestraši, in pravi, de ona ne igra tako visoko. On gre tedaj zdaj še dalje, in jo z vso priserčnostjo prosi, de naj pa v dar prejme ves listi denar, ki je v mošnjah. Za tako darežlivo ponudbo ni mogla drugači, kakor se spodobno zahvaliti, ali znala je tudi jo z lepim od sebe odverniti, kakor poprej ponudbo igre.
Mej tem pa je ta čudna pergodba obudila radovednost per večini delu okolistoječih, tako de so marsikaj začenjali čez njo misliti in čenčati, in de se je vmes tudi marsikaj smešniga godilo. Bila je namreč mej njimi ena dobra stara gospa, ktera je mislila in prav za res sodila, de ta neznani ošemanic ne more biti prav nobedin drugi, kakor sam ošeman hudiček. To njeno misel zve en smešnež iz lovaršije; njemu to kaj do-pade, torej si perzadeva, jo v ti lepi misli poterditi.
—293 —
Budalasta gospa, v ti misli poterjena, ni mogla več tega zamolčati, ne si miru dali, dokler ni svojih misel eeli tovaršii razodela, v kteri je bilo več tako lahkovernih in kratkovidnih, do so ji precej verjeli, in to čudno misel kmalo vzeli za živo resnico.
Šalivi opravilnik, ki je poprej že z veseljem po-terjeval to, kar so okolistoječi od njega sodili, je začel tudi zdaj ravno tako odkrito poterjevali to čudno sodbo, ter je narprej več jezikov govoril, ki jih je prav dobro znal, potem pa je rekel: “ Jez pridem iz „ pekla, zalo de si vzamem eno gospo, ki se mi je že „ zdavno obljubila, in ne grem proč od tu, dokler je, „ naj bo že kar koli, v svoje roke ne dobim. „
Te besede, ki so se lepo sklepale s tem, kar je prej delal, so ves sum in strah na hišno gospodinjo zavernile. Maloserčni, kterih domišlivost je bila od strahu razgrela, so bili zanjo v velikim strahu, in že so si po vsi moči perzadevali, perbežati k nar močnejšim sredstvain, do bi tako strašniga sovražnika prepodili. Več jih je bilo, ki niso vedili, kaj bi od vsega tega mislili, ali kaj bi verovali, kmalo so se smejali, kmalo jih je neznan strah spreleta!. Pametne osebe, kterih je po navadi per vsakim shodu nar manj na številu, so mirno čakale, kako se bo ta lepa komedija končala. Zala hišna gospodinja je bila mej temi, in se je tudi še norčevala čez smešni strah, v klerim so bili zavoljo nje tovarši in lovaršice.
Mej tem se je perpravljal š.alivi opravilnik, ki se je od modrosti svoje družice tako lepo prepričal, in je bil že dovolj šale vganjal, de bi se dal spoznati, kdo de je. Narprej poverne okolistoječim na tanjko
— 294—
ves dennr, kar ga je bil v igri od njih dobil, in perstavi: “U-„ čile se iz tega, svoje premoženje s hudičem v nevarnost „ postavljati, zakaj on vselej dobi, kadar li hoče. „ — Tako je on, se še na dalje skrivaje. s šalo zakril neob-hodno potrebno djanje poštenosti, zakaj ko je ž njimi igral, se je bil poslužil tiste gerde zvijačnosti in krivične ročnosti, ktera srečo kart vselej temu pernese, ki se zna ž njimi pečati. On se je hotel tega posluži-ti, zakaj takrat je to njemu pomagalo k nedolžni in smešni omami ali zvijači; tode zlo bi ga bilo tega sram, ko bi se bil odšemil in se dal spoznali, prejden bi bil spolnil dolžnosti pošteniga moža.
Na zadnje, ko so že vsi pričejoči prav težko čakali, kakšin konec bo vse to imelo, si potegne šemo raz obraza, in per ti priči spoznajo vsi gospejiniga moža, ktera, ko ga spozna, od radosti na glas zavriska in se mu okoli vratu oklene. Tudi on jo je prav prijazno objel in rekel: u Vernil sim se, potem ko sim bil srečin „ v kupčii, in peršla je z mano bogatija, zvesta tovar-„ šica mojih potov; ali vse bogastvo bi mi bilo manj „ drago, ko bi ga ne mogel deliti s tabo, draga moja „ žena! „ — Potem se oberne proti okolisloječim, ki so v gostim kolobaru okoli njega se ostopili, tako do so tisti, ki so bili od zadej, vrat in glavo radovedno stegavali nad rame spredej stoječih.— “Ali ni res „ jim reče, “de sim si peršel vzet eno gospo, ki se je že zdavno „ meni obljubila? „ —Vljudne šale in dokazi ljubezni in dopadajenja so zdaj dolgo terpeli. Srečni pleme-nilnik je svoje perdobljeno bogastvo tako dobro obračal, ga je znal tako blagoserčno v svoj prid in v prid svojih prijatlov rabiti, je bil tako ljubljen in spoštovan, de mu
—295 —
je ime “ dobri hudiček „ ostalo, in prešlo v prigo vor.
f
III.	Vljudim dobrotlivost.
obrotlivost je človeštvu nar dražji čednost, ona sklepa nar ožji in nar slajši vezi druž-biniga življenja. Če pa ž njo ni zedinjena vljudnost, in potrebni ozir, de se ne da občutili teže dobrote tistimu, ki jo prejme, zgubi ta čednost veliko od svoje slaje in od svoje svillobe.
Sloveči Tompson, učen mož in imeniten engležki pesnik, je li pozno vžival tisti blagor, ki mu je gotovo šel za njegovo veliko veljavo. Tako sreča večkrat odreče neobčutno svoje dari tistim , ki so jih nar bolj vredni; Ob času, ko so njegove dela slovele in dopadle, ne rečem, samo po celim Engležkim, ampak po celi izobraženi Evropi in po vseh Indijah; ob času, ko so po njegovih delih obogateli tiskarji in bukvarji, in ko je njegova pesim od u letnih časov „ vpervič na svetlo dana, z veliko željo bila brana od vsakoverstnih brav-cov, je bil on v nar hujših zadregah. Ker je bil per-siljen se marsikterikrat zadolžiti, zato de se je spodobno preživil, ter se brezskerbno s svojo ljubo pisarijo pečal, so ga tudi vedno nadlegvali skopi posojevavci, kteri so edino zlato cenili, nič pa njegove redke učenosti, in so si v tem dophdli, de so ga poniževali in zatirali. Edin teh ga je ravno oh času, ko je na svetlo peršlo njegovo delo od u letnih časov, „ vjeti dal in v ječo
—290—
vreči, v ktero se je dolžnike zaperalo, ki niso bili svojih dolgov plačali v stanu, ker je upal, de bo svobodoželj-ni pesnik bukvarju poročil, de naj njegov dolg poplača. Ali bukvar, dobička lakomin, kakor se li mislili more, je bil od pisatelja toliko zlala vredni rokopis prav po ceni vkupil, in to malo denarja, ki ga je za to delo Tompson potegnil, je bilo že za druge silniši potrebe izdano, kadar je bil v ječo veržen. 3Ioral je tedaj v ječi revno koperneli, dokler bi bil sredstvo, se iz nje rešili, dobil; ali, kako ga dobili? — Ker so tolikiga moža, ko je bil Tompson, vsi poznali, se je tudi kma-lo povsod razglasilo, de je v ječo zapert. Veliko jih je bilo, ki so z besedo kazali, kako jim je zavoljo tega žal, ali njihovo serce je per tem mirno ostalo, in niso se hotli djanja lotili. Bogatini in velikaši, ki se po navadi ne znajo dobro poslužili svoje mogočnosti in svoji-ga bogastva, so zdaj k večimu pomilovali listiga, kteriga so scer tolikrat občudovali: nobedin iz njih pa ni hotel roke stegnili, de bi mu pomagal. Blagoserčnost, dobro lli vosi in vse druge čednosti, ki človeku čast delajo, bi se lahko per slehernim človeku najdle, se pa ven-der li malo in li poredkoma takih najde, ki jih vedo posnemati in v djanji kazati.
Živel je takrat gospod Quin, komedjaš, ki si je bil um in serce izobrazil, ter se, kot mož dobrotliv in umelin, vredniga storil, de so ga vsi, ki so ga poznali, spoštovali in častili. Ko on zve, de je Tompson zapert, ga blaga želja obide, tolikimu možu pomagati, in sram ga jo bilo prav za prav zavoljo svojiga naroda, de se ni kar ganil lislimu pomagat, kteri je njegovo slavo tako množil in širil. Tedaj gre on sam nar poprej k
— 297—
sodniku, kjer tudi kmalo perpušenje dobi, de sine ime-nilniga jetnika obiskati in se ž njim pogovarjali. Tomp-son se začudi, de ga neznan človek obiše; ali blagi komedjaš se mu da kmalo spoznati, in Tompson ga sprejme, kakor zasluži človek, kteri svoje verstnike zlo prekosuje. Pogovarjata se dolgo in prijazno. Vljudni pesnik je s Quinam govoril od glediša (tealra), od težke znanosti zgovornosti, in od še težji, tragedijo ali komedijo tako zložiti, de z raznosijo in spodobnosljo zedini v sebi tudi koristno in dopadlivo. Quin pa ni mogel nikoli prehvaliti njegove pesmi od u letnih časov „ in ker se je bil iz glave navadil nar lepših verstic, jih je pred njim zdaj tako krepko, živo in sladkoglasno zgovarjal, de so se tudi Tompsonu samimu zdele lepši in bolj mične. Kadar si je komedjaš tako pot do nje-goviga serca vljudno perpravil, ga je prosil še za perpušenje, de bi smel la dan ž njim kositi, in za kosilo kako jed več kot po navadi naročiti, kar mu je tudi Tompson prav rad dovolil.
Po kosilu, ko je peršlo sadje na mizo, in ko ji je žlahtno vince nekoliko poveselilo in ogrelo, mu začne komedjaš takole govoriti: “ Zdaj je čas, gospod „ Tompson! če mi perpuslile, de se pogovoriva od „ družili resnih reči; „ — in ko mu je z glavo pokimal, de naj li govori, pravi na dalje: “ Že več me-
„ scov sem sim jez vaš dolžnik........dolžan sim vam
„ 200 cekinov, zatorej sim Ičsem peršel, de ta dolg „ splačam. „ — Ko pesnik to sliši, ki je bil veliko-dušin, in si zmiram, tudi v tem zdajnim revnim stanu, svest tega, kar mu je šlo, ga resnobno in s temnim očesam pogleda, ter se položi, zakaj de neki tako Čudno-
— 298—
ž njim goVori, ker je vender zavoljo dolgov v leh revah; zakaj de ga zasmehuje in se ž njim norčuje s perhlinjeno vljudnostjo. “Bog me vari tega! „ odgovori uni krepko in živo, “ de bi bil jez tako hudobin in „ tak neporednež v vaših očeh in v mojih, de bi se li „ sumili moglo, de jez kaj taciga menim. Poslušajte „ me, gospod! vas prosim, in ne presekujte mojih be-„ sedi, in rekli boste, de imam prav .... Glejte, tu „ je bankovc od 200 cekinov. Jez vam vdrugič raz-„ ložno povem, de sim vaš dolžnik, in vam tudi po-„ vem, zakaj in kako, ter upam, de ne boste tega za-„ ničvali, ampak radi sprejeli. Jez sim zadosti premo-„ žin, sim že čez polovico navadniga teka človeškiga „ življenja, nimam več živiga nobeniga, ne iz sorodovine „ ne iz svaštva; torej sim pomislil, kako bi kaj svoje „ premoženje razdelil, in komu bi ga po svoji smerli „ zapustil. Sklenil sim tedaj, po nekaj vsim tistim za-„ pustili, kteri so mi kedaj kaj dobriga storili, ali kako „ veselje perpravili, tako de sim nekako njihov dolžnik. „ In koliko veselje, koliko radost mi niso perpravile „ vaše dela, posebno pa pesem od letnih časov! Ali „ sim jo zares bral in okusil, kolikor je moji kratki „ razumnosti mogoče, vi že veste; ali sim jez per tem „ kaj srečnih in veselih ur preživel, jez nar bolj vem, „ torej sim čutil, koliko hvaležnosti sim vam dolžan. „ Zato sim takrat v teštamentu to malo denara vam „ namenil, ki ga zdaj v vaše roke položim. Vi bi ga ne „ bili dobili pred mojo smertjo, ko bi ne bil ravno „ zvedil, de vas je ta nesreča zadela. Meni prav nič „ ne škodi, de se tega dnara znebim, desiravno, kakor „ zaupam, mi še nekaj let življenja ostati utegne; vam
— 299—
„ pa ulegno ta denar ravno prav priti. Kakor bi vas, „ po moji misli, ne moglo bili sram, ga po moji smer-„ ti prejeti, tako vas prosim, de ga zdaj iz mojih rok „ vzeti blagovolite. Dovolite mi saj to redko dopada-„ jenje, to veselje, de jez sam, predin umerjeni, spol-„ nem en del svojiga testamenta, in spoznajte, de s „ tem v resnici en dolg plačam; zakaj moje majhino „ premoženje je ta dolg proti vam na se vzelo, od „ liste ure, ko sim svoj testament spisal, ker sim tudi „ za terdno sklenil, prav nič v njem premenjati. „ Lepo je bilo viditi mej tem, ko je komedjaS govoril, se spreminjati na pesnikovim obrazu znamnja začudenja, radosti in hvaležnosti, ki jo je v sercu občutil. Tedaj Tompson Quina objame, in ne perjenja se mu zahvaliti, ter večkrat zavpije: “ In jez moram biti to-„ liko dolžan neznanimi! človeku! Oj, sram naj bo vse „ tiste, ki so se dozdaj moje prijalle imenovali! Sram „ naj bo lolikajn ošabnih bogatinov, ktcri mi niso dali „ nikoli ne eniga kosila, de bi mi ne bili storili s po-„ tjo očulili, de mi s tem svojo mildst in veliko čast „ skažejo; ker pa ta človek, scer osebujin ali priva-„ lin, pa bolj blagoserčin in krepostin kakor oni, zna „ s svojo blagodarnostjo tako vljudno pomagati, de v „ dobroti, ki mi jo skaže, ne vidim druziga, kakor dolg, „ ki mi ga plača! „
—800—
IV.	Dolžnost in sreča.
abolina Kristina Sofija Wolfenbultel, sestra žene cesarja Korelna VT.(*), je bila omožena s knezani Alešem, sinam, in kakor se je menilo, enkrat naslednikom neumerliga Petra L, rusovskiga čara, kteriga po pravici Velkiga imenujejo. Ona je zedinvala v sebi nar lepši darove narave in umetnosti, redko lepoto, posebno prijazno in dopadlivo obnašanje, prebrisano in učeno glavo, krepostno dušo in olikanost veliko. Ali z darovi tako velikimi, ki po navadi omečijo in premagajo vsako serce, je bila ona vender Alešu, silno divjimu človeku, vedin predmet sovraživa, tako de je mogla večkrat si pomagati s zdravilmi zoper strup, de si je življenje ohranila. Enkrat je bila knezova divjost do verha perkipela; udaril jo je nečloveško tako, de se je sploh menilo, de je meriva. On sam je tudi to veroval, ker je v svoji hudobnosti nji smert želel; poda se tedaj precej nemarno vun na kmete, in reče, de naj se ji napravi spodobna pogrebšina.
Nesrečna kneginja pa ni bila še duše pustila, marveč, ker ji je bila na pomoč perskočila grolinja Kbnigsmark, njena dvorkinja, ki je bila per tej strašni pergodbi pričejoča, je po malim zopet zdravje dosegla in moči, mej tem ko so veličastne bile po vsim Moš-kovilarskim zanjo se deržale, in jo po mnogih Evropejskih dvorih obžalovali. Leld prebrisana grolinja, ki je pov—
(*) Korel VI. jc bil cesar 17ri — i74o, njegova hCi je bila sloveča cesarica Marija Terezija.
—301 —
sod, posebno zavoljo tega slovela, ker je ona bila mati hrabriga maršala Saksonskiga, je zdaj dobro previdila, de ako ne bo pomagala srečni pomoti kneza Aleša in občinstva, in ako bo razglasila ozdravljenje nesrečne kneginje Karoline, ktero je nje mož že tolikrat tako grozovilno mučil ; jo v nevarnost postavi, de bo mogla prej ali poznej konec vzeti, ker bi gotovo endrugikrat sirovi knez bolj gledal jo tako mahnili, de bi nikoli več ne vstala. Od tega je bila tudi ona sama, nesrečna gospa, tako v živo prepričana, de je precej, ko se je tolikojn per moči čutila, de bi se zamogla na pot podali, s pomočjo svoje prijatelice, blage gospe, vkup spravila, kar je koli mogla, dragolinstev, zlata in srebra, in z enim samim starim služabnikam, ki je bil iz nemškiga doma, v Pariz pobegnila. Ta njeni zvesti služabnik jo bil zdaj vedno per nji, in ona ga je zmiram, dokler je živel, zavoljo hudobniga sveta, svojiga očeta klicala; bil je pa res vredin tega imena zavoljo svojiga skerbniga serca zanjo, in zavoljo svoje starosti.
Ali nemirno mesto Pariz ni bilo stanovanje per— pravno za nesrečno Karolino, posebno ker je hotla ostati vsem neznana. Zatorej si najme za svojo postrežbo še eno deklo, in se čez morje vzdigne v Lujzjano, kjer so se Francozje takrat močno naseljevali, zakaj takrat so oni la lepi in rodovitni kraj severne Amerike v lasti imeli. Kadar pride v Novi Orleans (*), je zala ptujka vseh oči na se obernila.
Po sreči jo bil tam mlad oficir seliša, po imenu Mol-dask, ki je bil nekdaj tudi popolval po Rusovskim,
D Nori Orleans, imenitno mesto v polnoSuili Ameiikanskih demvaU.
— 302—
kakor po navadi žlahtniki delajo; tedaj se mu je zdelo, de jo mora poznati. Ali to mu ni šlo v glavo, de bi sinaha čara Petra zamogla v tem stanu bili; tudi si ni upal, nji ta svoj sura kedaj razodeti. Vender pa ponudi on svojo postrežbo in prijatelstvo njenimu starimu služabniku, ki se je njeniga očeta delal, in bil je njima tudi s svojim prijaznim vedenjem v kralkim tako ljub, in uzajemna prijaznost je tako daleč segala, de so svoje premoženje zedinili, in na stroške oboje strani si novo in prav prostorno hišo sozidali.
Ni preteklo dolgo časa, de so časopisi perpoved-vali od smerti kneza Aleša. Zdaj oficir ni m6gel več molčali, razodel je Karolini svoje sume čez njeni slan, in ko vidi, do se v tem ni pomolil, ji ponudi z blago-dušno ponižnostjo, de je perpravljen svojo službo popustili, svoje lastno premoženje nji žerlvovati, in jo nazaj na Moškovitarsko spraviti. Ali kneginja, ki ni bila nikoli v celim svojim življenji tako srečna, kakor potem, ko je daleč od prevelike blišobo dvora srečno pobegnila, je brez vsiga pomislika si raji izvolila mirno in pošteno v tem pohlevnim stanu živeli; zakaj tu je bila brez strahu, niso je obdajali malovredni in perhuljeni per-lizvavci, in ni bilo zanjo tukej več nobene nevarnosti. Zahvali se tedaj dobroserčnimu Moldasku za tako velikodušno ponudbo, in ga samo to poprosi, de naj nikoli nobenimu nič od nje visociga rojstva ne povč, zalo de bi ja nobena nezgoda njene zdajne sreče ne zmotla.
On ji to obljubi, in bil je tudi mož beseda. Že dolgo je njegovo serce želelo Karolini srečo, tudi ni mogel sam srečin biti, ako ni tudi nje srečne vidil.
—303—
Zaknj, ker je živel pod ravno tisto streho, ker sta se ob vsaki uri vidila, ker sta se edin druziga spoštovala, ker sta bila oba enake cveteče mladosti, se je bil vnel v oficirjevim sercu ztibelj nar bolj živiga prijatelstva. Vender je pa znal to željo s spoštovanjem do nje krotiti, in jo v svojih persih zakrivati. Ali tudi Karolina si je mogla silo delati, de mu ni razodela, kako močno tudi njeno serce zanj bije. Nazadnje umerje stari služabnik, kteriga so vsi za njeniga očeta imeli, in ki je do takrat kneginjo ovarval, de niso hudobni jeziki od nje nič slabiga govorili, in njegova hvaležna gospa gaje s serčnim žalovanjem in solzami do groba spremila:on za svojo zvestobo si je bil res tako plačilo zaslužil, kteriga blage duše dosti bolj obrajtajo, kakor krasne spominke, ki jih prevzetni živi rajnkim na čast postavljajo!
Po ti žalostni pergodbi se ni več spodobilo, de bi bila Karolina in Moldask še na dalje pod eno streho stanovala. Oficir sam, ki jo je v resnici prav rad imel, in ki je v nji čez vse drugo čislal njeno čednost in poštenost, ji naravnost, tode s težkim sercam napove, de ga zdaj njuno dobro ime persili, si drugo slanova-liše poiskati, ako bi ona, ki je že zdavno se odpovedala vsaki misli visokosti in blišobe stanu, ne hotla ž njim se z vezi zakona skleniti, in tedaj dražji in svetejši ime prevzeti, kakor je ime prijatelice. Desiravno pa ni bilo mogoče še misliti ne, de gaje k ti ponudbi bolj častiželjnost, kakor Ijubezin perganjala, ker je bila kneginja terdno sklenila, de nebo nikoli več svojiga pohlevniga stanu zapustila, v kterim je svojo srečo našla; je on vender, ko ji je te svoje občutleje odkrival, se z vso vljudnostjo in z vsem oziram obnašal, de jo je zagotovil, de če mu tudi to prošnjo odre-
—304—
če, on vender nikoli ne pozabi, de mn je kaj taciga li težko upati, in de njeno knežestvo spoštovanje terja, ki ga je nji vselej dolžan skazovati.
Nekaj Ijubezin, nekaj pa tudi ta okolišina, de bi bila mogla zdaj sama stanovati brez brambe, posebno proti hudobnim jezikam posvetnežev, je storila, de je prav rada dovolila ga osrečiti, in s potjo tudi svojo lastno srečo pomnožiti. Bog je blagoslovil ta srečni zakon, v kterim je Karolina popolnoma opustila vse visoke misli, od kterih bi utegnil kdo misliti, de so ne-razdružlive od tako visociga rojstva; in od tega pozabljenja je, kakor tudi od spolnenja sladkih skerbi svojiga noviga stanu, dobivala vedno novih uzrokov zmiram veči sreče in zadovoljnosti. Dnevi teh dveh zakonskih so prele-kali veseli in v nedolžni radosti, njune noči so bile pokojne in mirne, in de bi ta vez, ki ji je zedinvala, jima še dražji in terdnejši bila, sta konec leta dobila še zalo punčiko kot prijetin sad njuniga zakonskiga življenja. Karolina jo je hotla sama dojili, in ker je tako spolnovala naravno dolžnost, ki se jo prepogosto-ma zanemarje, si je celo versto novih in serčnih radost perpravila, ki so li malo materam znane, zato ker se menijo prešibke in preslabe dojili otroke, in zatorej izročijo svoje deteta dojnicam, ki za to niso, ali pa kterim ni vselej vere dati. Tako je bila ta imenitna gospa, tako visoko rojena, kteri je bila namenjena blišoba dvora in tudi sam prestolj, vedno nesrečna, dokler je bila v svoji blišobi, in ni dobila zaželjeniga miru in sreče, po kteri vender vsi zdihujejo, dokler ni bila zapustila vso imenit-nostsvojiga stanu, ter je v pohlevnim osebujnim ali privatnim življenji spolnovala vse naravske in družbinske dolžnosti.
—305—
Preteklo je temu srečnimu paru v Lujzjani nekaj let veselo in mirno, kar ubogi Moldask hudo oboli. Njegova bolezin, de bi se odpravila, je terjala roko nar bolj izvedeniga in nar boljšiga ranocelnika in vso moč umetnosti; zavoljo tega ni holla Karolina sebi tako dragiga življenja zaupati skerbi ranocelnikov, od kterih znanja in zvedenosti bi se li količkaj dvomiti utegnilo. Ona je torej za terdno sklenila, se v Pariz obernili, kamor so se, kot v središe, shajali vsi veliki in učeni možje iz cele široke in zlo omikane francozke dežele. Pogovori se z možem, de tudi on v to dovoli, ter prodasta svoje posestva, in se podasla na morje. Velri na morju niso bili nasprotni temu ljubezni polnimu početju. Prideta v Pariz, in tam je zdravilska umetnost Moldasku zopet h zdravju pomagala; posebno pa mu je h zdravju nar več pomagala Karolina sama, ki je hotla z veliko skerbjo svojimu dragimu bolniku zmiram sama streči; ni se ogibala nar nižjih in nar ponižniših služeb, zalo do je tim bolj svoje dolžnosti spolnovala kot zvesta zakonska žena.
Kadar je Moldask popolnoma ozdravil, sta oba začela mislili, kako bi si kaj poskerbela za svoje prihodnje življenje. On si je tedaj perzadeval per Indijanski družbi službo dobili za Borbonski otok, in dobil je tudi v resnici kmalo častno in precej dobro službo tisučnika (majorja).
Mej tem je njegova gospa s svojo zalo hčerko se hodila sprehajat v kak občinski vert. Neki dan, ko je ona na zeleni trati sedela, in s svojim otrokam po nemško govorila, de bi je okolistoječi in mimoidoči ne razumeli, se permeri, de pride metno maršal Sak-
—306—
sonski; slišati tako dobro nemško govoriti, se začudi, enmalo postoji, in jo začne ogledovati. Ona ga je precej spoznala, ko ga je zagledala, in ker se je bala, de bi tudi on nje ne spoznal, je hitro svoje oči k tlam pobesila. Rudečica, ki jo je precej na obrazu spreletela, je maršalu zadosti pričala, de je res, kar bi si bil scer težko misliti zamogel. On zavpije tedaj: u Kako, go-
„ spa ?.. kaj vidim ! jeli mogoče ?.. „ — Karolina
mu ne perpusti na dalje govorili, temuč ga na stran potegne, se mu odkrije, in poprosi, de naj pomaga jo pred svetam perkrivati, ker ji je zdaj še potrebno. Prosila ga je na zadnje, de naj jo pride obiskat v njeno stanovališe, kjer mu bo z veči pokojam in varnostjo svoje sedajno stanje razodela.
On je bil mož beseda; obiskal jo je z veliko previdnostjo, kakor je potlej še pogostoma delal, in por tej perložnosli je kneginja s čudenjem slišala in zved-la celo pergodbo. On je hotel zavoljo nje s Francoz— kim kraljem govoriti, in si perzadevati, de bi se kneginji povernilo vse časti in visoba nji dolžna stopnja v družbinim življenji, ter je hotel po tem takim do verha dognati dobro delo, ktero je bila perčela grofinja njegova mati: ali modra Karolina ni holla ne dovoliti v njegov plemeniti naklep, ne se mu očitno vstavljati, samo to ga je prosila, in od njega tudi zadobila, de naj za zdaj s lem še prijenja, dokler bi ona dognalo neko opravilo, ki ga je začela, ktero bi po njeni misli utegnilo bili dokončano v nekterib mescih. Tako je ona, zadovoljna imeti pametniga moža, in mirno živeli v svojim pohlevnim stanu, si odpravljala vsako nar manjši misel na visoko stopnjo, do ktere je maršal
—307 —
hotel jo zopet povzdigniti, in ga jo tako t lem vder-r ževala in tudi prekanila.
Blizo je že bil rok odloga, kteriga si je bila ona postavila in sprosila, ko je on zopet šel jo obiskat; ali tu zve, de je bila dva dni prej že odšla na Bor-bonski otok s svojim možem, ki jo tam major postal. Maršal teče na to naglo h kralju, in mu vse razodene. Kralj pokliče precej k sebi ministra mornarstva, mu ukaže, de naj per ti priči piše na poglavarja tistiga otoka in mu zapove, de naj majorju in njegovi gospej vso mogočo spoštovanje skaže. Potem je začel s svitlo cesarico Marijo Terezijo se v pogodbe spušati, kako bi se njeni ujni prejšna blišoba in čast zopet podelile, ki ste ji šle. Visoka cesarica je bila kaj hvaležna Francozkimu kralju za njegovo blagodušno perzadevanje, in mu jo poslala eno pismo za Karolino, v kterim jo je povabila k sebi na Dunaj, in ji obljubila, de hoče za njeno spodobno postrežbo in za vso čast skerbeti, ktera nji po vsi pravici gre. Karolina pa, ki je previdila, de ako zopet kot kneginja pride na kak kraljevski dvor, bi ne mogla več spolnovali dolžnosti in sladkih skerbi matere in žene, tako kakor jih je dozdaj spolnovala, v kterim spolnovanji je čutila vso svojo srečo; je serčno, tode brez prešernosti, se vsemu odpovedala, kar se ji je ponujalo. “ Jez sim se tako navadila „ je rekla ona tistim, ko so ji to veličastno ponudbo delali, jo zopet na dvor perpeljati, “ na to domače privatno življenje, „ de bi ga ne mogla več lahko opustiti. Ne bliža pre-„ stola, ne nar veči časti, ne ponos, krajčasi ali veselice, „ ki jih bogastvo daja, tudi ne, ko bi ves svet v svoji „ lasti imela, bi mi ne moglo dati li sence veselja ki
38
—308—
„ radosti, ki jo v tem srečnim stanu vživam. „ — In per teh besedah je zdaj eno, zdaj druziga svoje družine objemala.
Živela je ona še dolgo vesela in zadovoljna z obema, in je svoje skerbi in svojo ljubezin tako delila, de je okrepčevala in razveseljevala svojiga moža v njegovih opravilih, in de je izobraževala um in serce svoje hčere. Karolina je bila nar bolj prepričana, de človekova sreča v tem obstoji, de se privatno, daleč od posvetniga hrupa vgodno živi, de se spolnuje svoje dolžnosti, in zmerno vživa nedolžne veselja narave. Smert ji je zaporedama obč osebi vzela, ki ste bile tako ljubi in dragi njenimu sercu, in dolgo časa potem je po njima serčno žalovala. Ali ne tolika zguba, ki jo je bila zdaj zadela, ne dolgo žalovanje, ki je zavoljo svojih uzrokov v vsakim stanu neogiblivo, je nista tako nesrečne storila, de bi ne bila še zmiram mislila, de so velikaši in mogočni tega sveta še veliko bolj nesrečni, kakor je bila ona. Zatorej je stanovitno od sebe pahala ponudbe, ki so se ji zdaj ponavljale, de naj pride na Dunaj; samo to je od darežlivosli Cesarice in kraljice Marije Terezije vzela, česar ji je bilo za njeno spodobno življenje treba. S tem se je podala v Vitry bliža Pariza, kjer je hotla še na dalje pod imenam gospe Moldaskove živeti; ali, desiravno ji ni bilo več mogoče svojiga rojstva, in slovečiga imena imenitne hiše skrivati, iz ktere je bila, ni ona vender nikoli svojiga privatniga življenja več opustila, na kte— riga se je bila že navadila; zakaj v takim življenji je iskala, in tudi v resnici dobila svojo pravo srečo, ki jo je vživala do svoje smerti.
—309—
V.	Povračilo.
iljelm Veleti je bil scer visociga stanu,
> pa li malo premožln; vender je pa bil vedrilo zadovoljili s tern, kar je imel. On se ni branil služeb, v kterih je zamogel s svojim znanjem in s svojo ročnostjo domovini kaj koristili; ali kakor ni nikoli po krivih polih služeb iskal, tako se je v svojih službah vedno zvesto in brez sa-mopridnosti obnašal, ter je bil v tem ves razločin od prevzelnežev, ki si perzadevajo za vse kaj drugiga službe zadobiti, kakor za prid občinski. Ker si je vedil mero v svojih željah, je tudi imel tako malo potreb, de mu je od perhodkov njegoviga pičliga premoženja še ostajalo, de je večkrat zamogel drugim pomagati; zakaj k temu je bil posebno sklon, ker je bil silno človeko-Ijubin in bogaboječ. In ker ni ravno lahko vediti mogel, kteri izmed revežev je vselej nar bolj vredin njegovih darov, (zakaj mnogim zavoljo svojiga majhniga premoženja ni mogel pomagali,) se je poslužil kakšinkrat nekiga pušavnika, patra Anzelma, ki je v samoti daleč od mesta prebival: leld mu je po navadi pravil, kteri izmed nar bolj potrebnih in nar bolj zanemarjenih ljudi, to je, izmed poljodelcov, so nar bolj njegoviga sousmilenja in njegovih dobrot vredni. Bogaboječ brez habjeverstva, stanoviten in poterpežliv v nesrečah, sous-milen, brez prevelike mehkoserčnosti, z nesrečami bliž-njiga, resničen brez nespremišlenosti, varin brez hlimbe^ zvest zakonski mož, oče vedno ljubezniv, in kadar je bilo treba oster, je Viljelm svoje dni preživel v pohlevnim stanu in mirno, zadovoljili spoštovanja dobrih
—310 —
ljudi, vsred maliga števila izbranih prijallov , ter se je varval spačenosti svojiga časa, in se vedno Veselil slad-kiga pokoja čiste vesti. Takimu redkirau zasluženju da po navadi vselej pravična in čuječa previdnost Božja večkrat tudi že na tem svetu povračilo. —- Neki dan je Vil— jelm po svojih opravilih jezdaril skoz gojzd, ne daleč od pušavniša patra Anzolma, in sliši, de ga nekdo po imenu kliče. On se oberne proti kraju, od kodar je glas slišal, in zagleda skozi gošavo dobriga pušavnika na oknicu, ki mu je tudi z roko in z glavo na vso moč znamnje dajal, de naj k njemu podviza. On tedaj precej spodbode konja in hiti proti njemu tje; in pater Anzelm, ki je mej tem že do vratič svoje celice mu nasproti peršel, in ga vidil bližej priti, mu reče: “ Bodi Bog zahvaljen, „ gospod Viljelm! de vas on sam danas v to mojo sa-„ moto perpelja. „ •— “ Lepa hvala vami „ odgovori pošteni žlahtnih raz konja stopnje, ter se mu spošto-vavno perklone; u lepa hvala vam za vaše vljudne „ besede! ali jez upam, de mi ne boste zamerili, ako „ vas poprosim, do mi bolj očitno govorite. Zakaj va-„ še besede so zdaj za me, kakor vaše obličje, vse „ drugačne, kakor takrat, ko sim vas zadnjikrat vidil, „ tako de bi vas zdaj skorej več ne spoznal; zakaj „ tako vas je posušil vaš vedni post in vaše vedno po-„ korjenje. „ — “ Naj bo, kakor je Bogu všečl „ odgovori on; “ lode vender sim zmiram še ravno tisti, ki sim bil, nar zadnji med vsemi, in vselej vaš po-„ nižni sluga, poln radosti, de je dobrotlivi Bog, kakor „ vam vse dobro iz serca želim že več let sem, za-„ voljo vaših čednost na zadnje moje želje dopolnil, ter „ mi dal, de vam zamorem saj nekoliko poverniti ve-
—311 —
„ likih dobrot, ki sle jih vedno meni skazovali, in po „ meni drugim. Ako bi srečno perpeljenje, ktero je go-„ tovo vsigamogočni Bog tako obernil, vas ne bilo k „ meni perpeljalo, bi bil jez sam danas sel vas poi-„ skat, ker sim kaj vesel, de je Bogu dopadlo, mene „ izvolili za pomagavca pomnoženja vašiga premoženja.... „ Pa nočem vaše poterpežlivosli na dalje skušali; pojditi „ za mano, in vidili bosle somi. „ — Polja ga, ko to izreče, noter v svoje pušavniše do kapelice na po-kopališe, kjer se je več gomil vidilo, pod klerimi so v sladkim spanju pravičnih počivali mnogi predniki patra Anzelma. Viljelm mu tu začuden reče:	In zato, do
„ mi pomnoženje mojiga premoženja pokažete, me peljale „ na pokopališe I V tem sim res tudi jez vaše misli, pa -„ ter moj! človek mej merlvimi resnični mir in poči-„ tek najde; pa vender mislim, perslavi posmebljaje se, „ de sim, ako je Bogu všeč, še daleč od smerli. Kako „ tedaj?...„— ftVsedite se, in poslušajte me „ pov-
zame zopet besedo pušavnik, in mu ponudi eno klop v kapelici. 4 Tukej, .in ne drugej, hoče Bog, prejden „ vam da večno neizkončno plačilo v nebesih, ki je „ bogaboječim dušam po tem življenji perpravljeno, „ vas plačati tudi že v tem življenji za vaše dobre in „ krepostne djanja. „ — Na to se sveti starčik en malo oddahne, ter mu takole na dalje govori: u Pred dvema n dnema sim bil zvečer prav pozno v tej kapelici, in „ sim zaslišal s zavzetjem od daleč slrašin jok in sil-„ no žalostno ječanje; zdelo se mi je, de nekdo po-„ moči potrebuje, in de zato kliče. Spcrvič sim pa mislil, „ de se mi li tako kaj dozdeva; ali kadar slišim vdrugič „ brezupin krik in jokanje, sim se prepričal, de me ne
—312—
„ moli moja domišlivost, in bil sim globoko v sercu „ ganjen. Desiravno je bila grozna tema, se vender ni-„ sim kar nič bal; zakaj kdor se Boga boji inv njega „ zaupa, temu se ni treba ničesar bati; in sim tedaj „ šel proti tistimu kraju, od kodar sim žalostni glas „ slišal. Tako sim peršel do včlike ceste, ki ni ravno „ blizo od tod, kakor dobro veste. Tam sim s svojimi „ očmi, ki so že na temo vajene, posebno pa, ker so „ zvezde, desiravno li malo, na nebu migljaje mi sve-„ tile, precej kočijo zagledal, ki ni bila zvernjena, pa „ ni imela ne konjev ne kočijaža. Bližam se s zav-„ zeljem, odprem hitro vratiča, in ondi prej iz tihih „ stokov kakor z vidam spoznam, de je noter en člo-„ vek ves pobit in ranjen mej sedili ležal. Stegnem roko, „ ali precej jo zopet umaknem ( strah me je še zdaj „ in groza, ko vam to perpovedujem!) vso mokro od „ neke morne mokrote. Sodil sim precej, de mora to „ kri biti. Ako bi mi usmileni Bog tisto uro ne bil „ pomagal, in mi ne dal moči, verujte mi, gospod Vil-„ jelm! od zavzetja in groze bi jez ne bil v stanu po „ nobeni ceni tistimu nesrečnimu človeku pomagali. Ni „ treba, de vam pravim, kolikajn de sim storil, de bi „ ga bil boljši polegel brez njegove nevarnosti, in kako „ de sim si perzadeval, z rutami, ki sim jih po sreči „ sabo imel, mu vstaviti tisto malo kervi in življenja, „ ki mu je še ostajalo, mej tem ko sim s poljo mu „ pergovarjal in ga tolažil, kakor je treba umirajočim „ pergovarjati in jih tolažiti. Rečem vam tudi, de sim „ veselje vžil, viditi ga kmalo potem nekoliko bolj per „ moči in okrepčaniga. Glas, ki ga je bil zavoljo to-likiga vpitja skorej popolnoma zgubil, se mu je tudi

—313—
enmalo vernil, in spoznal sim kmalo iz njegovih pervih besedi, de je bil dober in bogaboječ človek. Bog vam stokrat poverni, mi reče, vaše usmilenje, vaše ljubezni polno perzadevanje, mi pomagati: tode namesti pomagati truplu, ki ne more več smerti oditi, pomagajte raji moji ubogi duši, de bom imel moč srečno umreti, in svojim sovražnikam odpustiti. „ Te besede so mi še bolj željo obudile, zvediti njegovo žalostno zgodbo, in nesrečnež sam je tudi želel mi jo povedati. Močno ječanje mu je besede pre-tergavalo, de je večkrat postal, in več besedi li na pol izgovoril. Tudi ni dosti več čez eno uro živel, in me zmiram za eno roko deržal, ki mi jo je večkrat zahvalno stisnil, ter mi je od časa do časa zopet kaj povedal, tako de sim zamogel mnogo zvediti od njegovih nesreč. Ali nisim zvedil ne njego-viga imena, ne njegove domovine, še zdelo se mi je celč, de mi nalaš oboje perkriva. Ali kakor je zamolčal svoje ime, tako je tudi zamolčal imena družili, ki bi jih bil lahko povedal v nejevolji, ki se pa takim lahko perzanese; zatorej mislim, de je to njegovo molčanje gotova priča njegove kreposti in vredno našiga spoštovanja. Zvedil sim pa dobro, de je njegov dom daleč od tod, in de je sreča hotla, de je bil iz imenitne in bogate hiše, poslednji svojiga rodu, kakor tudi to, de je zmiram živel sam in neoženjen. Očital si je večkrat sam sebi, de je enmalo prehudo in preostro spačenost svoje dežele obsojeval, in lej presilni gorečosli za čednost, ki je prav za prav vselej usmilena in poterpežliva s pomotami bližnjiga, se mi je zdelo, je on perpisaval svojo nesrečo. On
—314—
je, če sim prav slišal, ne zdavno spet od te svoje gorečosti vnet očitno pokaral in posvaril žlahtniga, pa lahkomišleniga in razuzdaniga inladenča, ker je bil vpričo njega enkrat nekaj govoril v svoji nespremiš-Icnošli, kar je bilo čednosti in časti nasprotno, kar se pa vender dan današnji v spačenim družbinim življenji po navadi vselej terpi, večkrat tmli še poverim pohvali. Razuzdani mladenič je menil, de se mu je s tem velika krivica zgodila, in je bolel to krivico popraviti z navadnim sredstvam, ki ga podajajo že preveč vkoreninjene krive misli čez čast, in kte-rimu dvoboj (duel ) pravijo. Dobri mož ni hotel v to ponudbo dovoliti, zakaj mislil je, de mu to na časti kar nične škodi; zakaj ponečasten ne morebiti listi nikoli, mi je on s krepko besedo rekel, kteri je pokorin postavam, in se varje sebi ali drugim življenje hudobno skrajšali. „ “ Desiravno vsaki čas pcrpravljen, svoje lastno življenje braniti, ako bi bilo treba, se je vender vedno razkačenima mladenču skerb-no ogibal, de se nista kje srečala. Ali ker je bil vse upanje zgubil, se z mečem osvetili, se je dru-gači maševati skušal, to je, de je povsod raztrobil, de se ni hotel ž njim v dvoboj podati, in de je torej plahec ali slrašlivec. Kdo bi mogel verovati, častili gospod Viljelm ! kdo bi mogel verovati, de zamere občinstvo grajati in zaničevati ravno to, kar bi se imelo, kakor se meni zdi, hvalili in častiti ? Kmalo, ene dni potem, so že vsi s posmehvanjem in s zaničevanjem nanj kazali, ki je bil vender tolikiga spoštovanja vredin. On si pa vender ni hotel neči-murniga spoštovanja svojih sodcržavljanov s hudobnim
—315—
„ djanjem perdobiti. Ker pa mu ni bilo več živeli v „ deželi, kjer ga je bila občinska pomola v zaničvanje „ perpravila; je začel nalihama vse svoje posestva pro-„ dajali, kar je tudi lahko storil, ker je bil edini osla— „ nik svojiga rodu, kakor sim vam že povedal, neoženjen, „ in neomejen gospodar svojiga premoženja. Tako je j, v kratkim času celo svoje veliko premoženje, in mor-„ do ne brez zgube, prodal, je zanj potegnil veliko „ zlala, srebra in dragih kamnov, ter je sklenil, kri-„ vično domovino zapustili, in se prostovoljno iz doma „ podali, de bi v daljnih plujih deželah celi čas svo— „ jiga življenja prebival. Ali, desiravno si jo bil per-„ zadeval, de je v tem varno postopal, in vse skrivši „ delal, mu vender per tolikih opravilih ni bilo mogoče „ ubraniti, de bi njegov hudobni sovražnik ne bil zve-„ dil za njegovo misel in za čas njegoviga odhoda. „ Zvedil je vse to, zvcdil je, de bi tako ne ! Se poda w za njim, ga dojde, akoravno še li po dolgim poto— „ vanju, ga napade, ga prebode z mečem, in popusti „ v tistim revnim stanu, v kterim sim ga jez, žalibog! „ najdel, kakor sim vam že povedal, desiravno vam „ nisim mogel njegoviga nesrečniga stanja tako živo
„ popisati, kakor je bilo v resnici . „ — “ Pa kako
„ je to ? „ mu seže Viljelm v besedo; “ ali ga niso „ branili postiljon in služabniki, ki jih je tako bogat „ in žlahlin gospod moral sabo imeli? ali se niso per tem napadu zanj v bran postavili? „ — “Oh! „ povzame pater Anzelm ganjen; “ hudobneži, ki se zmi-„ ram bojijo, niso nikoli sami, in kolikor sim mogel „ zvediti, je imel njegov sovražnik veliko pomagačev, „ ki so s žaganjem prestrašene služabnike k begu
39
—316—
persilili, in preplašeni postiljon je nar pervi zaderg— niče hitro odrezal, pobegnil in se tako rešil. Nesrečnež mi je umiraje večkrat rekel, de je po glasu in po govorjenji, ktero je od njegove jeze in maševanja pričalo, prav dobro spoznal svojiga budobniga ne-prijatla, desiravno se je to grozovilno djanje dosti bolj hitro godilo, kakor sim vam ga jez zamogel povedati. Oj, gospod Viljelm! kako blagih in krepostnih občutlejev je bil ta nesrečnež! On je bil pač vredin imeti vas, ki ste tako kreposlin mož, za deležnika (črba) svojiga premoženja. Jez sim ga slišal, kako je on večkrat serčno molil, in usmileniga Boga prosil, de bi perzanesel njegovima hudobnimu moriv-cu, de bi mu zopet pamet dal, kes čez grehe, in čednost. Ne zamerite mi, preljubi moj gospod Viljelm 1 de vas tako dolgo vderžujem per tej tako grozo-vitni in tako pomilvanja vredni pergodbi, na ktero ne bom nikoli pozabil, dokler bom živ, in de vam tako dolgo svojiga govorjenja ne sklenem. Jez bi vam tako ne bil imel druziga reči, kakor to, de kadar je ta nesrečnež z veliko gorečostjo svojo sveto dušo v moje revne molitve perporočil, mi je zapovedal, de naj vzamem škrinjico in kar je v predalu kočije; kar sim tudi v resnici najde!, kakor jo rekel; kjer je imel vse svoje bogastvo skupej, in de 'naj ga dam v svobodno in popolno posestvo nar bolj krepostnimu in nar boljšimu možu, ki ga jez poznam v lej deželi. Tako je on mi sporočil, in tako je hotel on tudi do zadnjiga zdiha častili in plačati krepost, ktero je zmiram tolikajn ljubil in spoštoval. Vi sam, gospod Viljelm! in prosim, de naj
—317—
„ mi tega ne zameri vaša pohlevnost; vi sam sto mi „ koj na misel peršli; in jez sim tudi gotov, de bodo „ vsi te misli, in de me bodo zavoljo tega pohvalili, „ kadar se bo zvedilo, de sim na tako vižo njegovo „ poslednjo voljo spolnil, in de sim vam, kot nar bolj „ vrednima, to dobroto Božje previdnosti naklonil.„ — Poprej, dokler je še pater Anzelm zgodbo perpovedo— val, se je Viljelmu večkrat kaka solza iz vžalenja čez lica vlila; zdaj pa je s solznimi očmi njemu in Božji previdnosti hvalo dajal. Mej tem ko je dobri pušav— nik se perpravljal, de bi mu novi zaklad pokazal, ki ga je bil z veliko skerbjo pod altarjem v kapelici skril, je on pred altarjem pokleknil, in ni na drugo mislil, kakor de je svoje roke proti nebu povzdignil, in se v molitvi ponižno in serčno za ta nenadjani dar Bogu zahvalil. Tudi ni hotel prej od nič druziga slišali, dokler ga ni pušavnik peljal h grobu njegoviga nesreč-niga dobrotnika; in na tej gomili, ki je bila še vsa vnovič narjena, in ki mu jo je pater Anzelm pokazal, se je on od vžalenja in od hvaležnosti zjokal; je molil zanj, de bi mu dal Bog mir in pokoj, ki ga pravičnim daja, in ga je še tavžentkrat blagoslovil.
Dobri žlahtnik se je tako obnašal zdaj tukej, in potem vedno, dokler je živel, kakor seje spodobilo njegovi pravi in veliki dušni kreposti. Tudi ga ni zapeljala la nepričakana in tako srečna sprememba njegoviga stanja: on je stanoviten ostal tudi na dalje per svoji poštenosti, per svojim modrim in pamenlnim vedenji, s kterim si je bil zadobil tako bogato in veselo povračilo, Ni se bilo per njem prav nič druziga spremenilo,
—318 —
kakor to, do je od zdaj naprej veliko več nesrečnim pomagal, in svoje dobrote potrebnim bolj obilno delil.
TV. Tar težji zmaga.
cipijon veliki, kteri si je bil zaslužil častni ■perimek Afrikanskiga in ki ga je potlej ^nehvaležna domovina od sebe zagnala, je v svoji mladosti na Španskim zmagovavno se ^bojeval, tako deržavne moje širil, in slavo ponosnimi! Rimu množil. Ali ko je bil že vse vojskine nevarnosti srečno premagal, je bil peršel še v veliko veči zadrego, namreč v nevarnost svojo čednost zgubiti, kte-ro ste lepota in ljubezin skušale. Njegovi vojšaki namreč, ki so na vse viže skušali, se svojimu vojvodu per-kupiti in predobiti njegovo serce, somu bili plen perpeljali, ki je bolj kot vse drugo mikal njegov ponos in naravne strasti, ktero se po navadi v malih in velikih enako kažejo v človeškim življenji. Plen ta je bila silno zala španska jotnica, ki je že s ponosnim pogledam in plemenitim vedenjem dovolj kazala, de mora biti iz visoke imenitne hiše, in za njo je šla njena mati, ki so je tudi v železih dostojno obnašala. Viditi toliko lepoto, je bilo serce mladiga viteza silno omajeno, in vpervič jo zdaj občutil v sebi ves oginj in vse zamaknenje slabe človeške narave, kar ni bil do liste dobe še nikdar občutil, ker je do takrat'želja slave in vojaških trudov take občutke v njem še vselej krotila. Scipijon je zalo jetnico sprejel s listo dopadlivo prijaznostjo, ki ne dola razločka mei služabnikam in gospodam; obljubil je bla-godušno nji in njeni materi, de se jima ne bo nič ža-
—319—'
)iga godilo, in de hoče tudi za njeno čast skerb imeli: ukazal je, de naj se obe spoštuje in sluša, ter poskerbi, de jima nič ne pomanjka, kar bi jima potrebno bilo; da jima tudi veličaslin šotor blizo svojiga šotora. Zala Španka si tedaj solze obriše, in tudi neboleč dati Sci-pijonu druge znamnja svojiga kolikor čisliga, toliko ob-čulliviga in hvaležniga serca, so mu je tako ljubezniva zdela, de jo je pogosloma obiskaval, in tako zmiram bolj željin postajal piti nevarni strup tistih očes: tode nikoli se ni tolikajn ponižal, de bi bil kaj storil, kar bi se ne spodobilo njegovimu imenu, njegovi slavi in njegovi čednosti, ki jo je spoštoval; tudi se ni ne za en sam trenutik njena mati kedaj od nje ločila. Tako je on zapeljan od nesrečnih mikov si pustil, de mu je ljubezin zmiram bolj oči slepila, in vsaki dan je bolj nemarno živel brez skerbi, de bi pozvedil, kakiga stanu de je zmagana in zmagavska Španka. Njegova slepa strast mu je bila tako silno prevzela serce in občutke, tolika je bila moč blišobe in lepote jelnice, de bi jo bil on spoštoval in častil, tudi če bi bila rojena v nar nižjim in zaničvanim stanu, in če bi bila tudi perkri— vala pod svojo zalo postavo dušo svojimu rojstvu enako. To pozabljenje samiga sebe, dolžnosti in družbinske spodobnosti, kteriga se ne more človek znebiti brez silne pomote, je že več žertvam perpravilo prekasno žalovanje, prazin in slrašin obup: ali per junakih je ta po-znblivost li kratka. Scipijon je ravno nekiga dne z deklino prijazno in brezskerbno kremljal, ko mu napovejo prihod eniga iberskiga velikaša, ki je krasno in veličastno spremljen želel ž njim govorili. Pozabivši na ostro veličastvo ritnskiga ljudstva, je plujiga v njeni
----320—
nazočnosli sprejel. Noter stopi žlahtni in ponosni mladenič. Pervi njegovi pogledi so vojvoda zmagavca i/.kali, in prešinilo gaje začudenje s žalostjo in sumlenjem vred, ko je zagledal zraven njega sedeti deklino. Ona ga je tudi per ti priči spoznala, in polna veselja in radosti nm nasproti pohitela; ali koinej je eno stopnjo storila ali dve, jo je že vderžaval sram, in strah jo je spreletel. Scipijonu ni všel nobedin teh naglih občutkov. Mej tem govori Španic, tode ne brez strahu: “ Jez „ sim Alucijon. Nič druziga od sebe ne perstavim, „ ker mislim, de me dovolj poznate. Jez ljubim že več „ let preberhko deklico, ki sedi zraven vas; upam, de „ me ima tudi ona rado, in gotovo sim imel že ob-„ ljubo, de bo ona moja nevesta, dosti prej kakor jo „ je osoda bitve v vašo oblast perpravila. Jez pridem „ tedaj, velikodušni vojvoda! vas prosit, de ji podelite „ svobodo, in vam ponudim v zamembo te dragotinstva, „ ki so morde premalo zanjo, premalo gotovo za nje-„ no veljavo in za vaše zasluženje; tode rečem vam, „ de je to nar dražji del celiga mojiga premoženja. v — Osupnen, začuden, omabovaje mej krepostjo in ljubeznijo, boje se li pomisliti, do bo ljubeznivo jel— nico zgubil, pa tudi v strahu, de bi komu krivico storil, je Scipijon zdaj nanj, zdaj nanjo svoj žalostni pogled obernil; ali od nje je svoje oči naglo odmaknil, zato ker je njena redka lepota, želja jo posesti, žalost jo zgubiti, njegovimu sercu presilno in hudo vojsko delala. Stal je nekaj časa Alucijon tih in plašen, in je pohlevno na odgovor čakal; deklina je tudi molčala, s pobesenimi k tlam očmi, samo nje silno in pogosto sopenje in rudečica njenih lic sla kazala, kaj si je
—321 —
utegnila misliti. Mati je rimskiga viteza ponosno gledala, in zdelo se je, de čaka, de bo storil, kar terjale pravica in čednost. Na zadnje, ko je Scipijon samiga sebe in svojo znolrejno silno vojsko premagal, Špancu ta odgovor da: “Knez! dobro poznam vašo rodovino in „ vašo krepost, de bi bil li ravno tako poznal tudi „ vašo ljubezin! Tode nič vam ne bo škodilo, akorav-„ no jo pozno zvem. Ne ti vaši, ne vsi zakladi, ko-„ likor jih cela španska dežela v svoji sredi bogato „ perkriva, niso zadostni plačali deklico, ktero hočete „ kupiti. Jez nisim sem peršel kupčevat, peršel sim
„ zmagoval....Zastonj vam jo nazaj dam. Njena žlahtna
„ mali tukej vam zamore pričati, de nisim sreče „ v zlo obernil, ktera mi jo je jetnico dala , „ in de je ona zares še vredna vas in de vas
„ osreči..........Pojdite li precej, in živite sreč-
„ no. „ — Ko letč isgovori, se proč oberne, in mor-de jim je tako hotel solze ljubezni skriti, ktere mu je tolika sila, tako plemenita in tako težka zmaga žive in per-kuplive strasti iz očes posilila. Ali vderžali so ga vsi, ki so njemu k nogam padli, in mu svojo hvaležnost in občudenje s kratkimi besedami skazovali. Posebno je Alucijon silno prosil, de naj vzame njegove dari, in de naj mu dovoli, se z rimskim ljudstvom sprijaznili, zakaj on je želel vprihodnjič ž njimi zedinjen biti in jim služiti, potem ko je spoznal in oljubil čednost tolikiga vojvoda. Scipijon, brez de bi bil kedaj zopet nazaj mu dano deklino v obraz pogledal, zalo de bi ne bil vnovič v nevarnost postavil svojiga zmagovav-niga serca, mu je dovolil vse, za kar ga je knez prosil. — “ Jez „ mu reče, “ vas vzamem v imenu
—322—
„ rimske deržave za našiga prijatla, in tega prijalelstva^ „ če ga boste zvesto deržali, se ne boste gotovo ni-„ koli kesali. Vzamem tudi vaše zaklade, in sim vam zanje hvaležin: samo to vas prosim, de mi perpuslite, „ jih tako oberniti, kakor se meni nar bolj prav zdi. „ Naj bodo vse le dragolinstva dota le dekline, ki je „ zdaj že vaša. „ — Zgovori in odide naglo, ko jo tako doveršil svojo velikoserčno zmago.
KONEC POVESTI I). I. BRAMIEIUTA.

Povesti Frančiška Soave-ta.
P E R V I DEL.
Stran
Predgovor .	,	.........................—
I.	Bolna vdova.......................... 3
II.	Rihard Makvil........................ 7
HI. Podoba...............................14
IV.	Damon in Pilija......................17
V.	Etelred.	.	.	. ,.......23
VI.	Tereza Balduci..........................,.27
VII.	Alimek ali sreča	(arabska pravlica.) .	.	31
VIII.	Sidneja	in Patija.........................43
IX.	Sidneja	in Varner .	  46
X	Friderik	Lanuci	54
XI.	Filip in	Dominik..........................62
XII.	Uger Danski............................71
XIII.	Anton Leoneli....................... ,	76
drugi del.
Stran
I.	Viljehn Tel..........................85
II.	Brata...............................92
—324—
Slran
III.	Tijohang (kinezka povest.	).................96
IV.	Dragotinsva vkradene........................102
V.	Krivica popravljena.......................109
VI.	Orengoski grof ali odgojenje................114
VII.	Ljubezniva nevesta .	.	.	.	.	.	„	.124
VIII.	Lakomnost...................................128
IX.	Dobrotlivost iznajdliva....................132
X.	Pogor......................................135
XI.	Zakon......................................137
XII.	Domoljubje. ...»...........................144
XIII.	Ponočne pošasti.............................147
XIV.	Odkupljen jetnik............................151
XV.	Baltasar Lama........................ .	.158
XVI.	Blagoserčni brat..........................163
TRETJI DEL.
Stran
I.	Maršal Turenski.............................169
II.	Srečna zamemba..............................171
III.	Bankerot...................................179
IV.	Nehvaležnost...............................182
V.	Viljelm Pen.................................190
VI.	Vinskagorske žene...........................194
VIL Ibrahim (perzijanska povest.).................197
VIII. Poštenost plačana. .........................201
IX. Pametna deklica.............................207
X.	Rozalija ...................................214
XI.	Srečno jutro...............................224
XII.	Kazin zatiravca (Izhodna povest.). .	.	.229
XIII.	Bogati Indijan..............................231

—325—
PHISTAVIK.
Povesti II. Parca in Bramicri ■>.
a) POVESTI HANIBALA PAREA.
Stran
I.	Hišni oče...............................241
II.	Prijatelstvo bratov.....................255
IH.	Ujic in ujčnik .......................  264
IV.	Hvaležni prijatel.......................277
b) POVESTI BRAMIERI LOJZETA.
Stran
I.	Bratovska ljubezin......................285
II.	Dobri hudiček...........................289
III.	Vljudna dobrotlivost...................295
.	Dolžnost in sreča.......................300
.	Povračilo...............................309
VI	Nar težji zmaga.........................318
.
35996
V n
244:850-32
SOflUE, Franeesco
P AT Podučne povesti ali p
"700G4869/ŠO D □ M C
Abecednik za slovensko mladost, 1857, vezane v
polplatno ............................. ■ . . nkr. 12.
Fleury Sveta Povestnica. Poslovenil ŠTEFAN
KOCIANČlC 1851.............................nkr.	35.
—	Povestnica nove Zaveze. Poslovenil STEFAN
KOCTANČIČ 1852 ............................nkr/	30.
—	Sveta Povestnica stare in nove Zaveze, 1853
vezane v polusnji..........................gl* 1.—
Hitri Računar z ozirom na novi denar v avstrijanski
veljavi, vezane v polusnji.................nkr.	35.
Kozianzhizh 26 Povesti za mlade ljudi 1847 . . nkr,	30.
Medeni Križ, kteremu je pridjano popisovanje Palestine ali svete dežele, Poslovenil J. S. —
Tretji natis, 1861.........................nkr.	15.
Naukapolne pripovesti sa sloveusko mladost. Drugi
natis 1846 ................................nkr.	15.
Premru Laški, nemški in slovenski pogovori — Italienische deutsebe und slovenischo Gesprache
—	Dialoghi italiani, tedeschi e sloveni, drugi
natis 1865 .............................. gl.	1.—
Soave Podučne povesti. Poslovenil ŠT. KOCIANČlC
1851.......................................nkr.	50.
—	Podučne Povesti. Drugi natis (s 6 podobami)
1870 .................................... nkr.	60,
Stibiel Pridige. Zbral jib je ŠT. KOCIANČlC
1853 ......................................nkr.	70.