Mlada Sodobnost
Larisa Javernik
Lucija in Damijan Stepančič: Kaj nam povejo besede.
Ilustriral Damijan Stepančič. Dob pri Domžalah: Miš, 2014.
Lucija in Damijan Stepančič sta skupaj ustvarila že kar nekaj del, namenjenih otrokom in mladini. Njun najnovejši projekt - ilustrirana knjiga Kaj nam povejo besede - je ne samo naslovniško odprto, poučno, enciklopedično delo, ampak hkrati deluje tudi kot zanimiv slovar tujk, abecednik ali abecedna knjiga. Zaradi stila, v katerem so besedila napisana, in zaradi odličnih ilustracij Damijana Stepančiča ima knjiga poleg spoznavne tudi izrazito umetniško vrednost, lahko pa jo beremo tudi kot zbirko kratkih zgodb.
Knjiga je zgrajena po načelu abecednega reda. Vsaki črki sta podeljeni dve besedi in tako skupno petdeset izbranih besed dobi funkcijo enciklopedičnih gesel. Takšna forma prinese pregledno in trdno strukturo, hkrati pa omogoča različne oblike branj, saj lahko bralec knjigo bere po vrsti, kot si sledijo besede, ali pa si izbere samo določeno geslo. Vsako geslo je predstavljeno tako besedno kot vizualno. Nekatere besede so del našega vsakdanjega diskurza, npr. čaj, januar ali šah, druge so manj pogoste in bolj specifične, npr. amfora, ultramarin ali Babilon. Srečamo se z besedami, ki označujejo predmete, bitja, kraje, abstraktne pojme in strokovne izraze. Skupna značilnost je, da so vse besede tujega izvora, zato je knjiga, kot rečeno, tudi nekakšen slovar tujk in etimološki slovar. Za vsakim geslom je namreč predstavljen izvor besede, ki mu sledi pojasnilo, opis oziroma predstavitev okoliščine, povezane s to besedo. Vseskozi pa je poudarjena tudi njena večplastnost, večpomenskost ter njen učinek v negativnem ali pozitivnem smislu. Pojasnila so napisana kot nekakšni krajši tematski eseji, ki ohranjajo strokovnost in verodostojnost, a si hkrati dovoljujejo tudi nekaj umetniške svobode in humorja. Ozadja besed so zgodovinska in preverjena dejstva, pogoste so tudi literarne in
630
Sodobnost 2015
Mlada Sodobnost
druge reference na umetnost, mitologijo ter na realne osebe. Ta se naslanjajo na različna zgodovinska obdobja, kulture, prostore in opisujejo, kako se je pomen izbrane besede skozi čas spreminjal vse do današnjih dni. To podčrtuje idejo, da je jezik nekaj, kar se nenehno spreminja, tako kot se spreminja resničnost, ki jo opisuje: "Tako je to z besedami: kar naprej nastajajo nove, ki hočejo slediti novostim, prehajajo iz enega jezika v drugega in nam žvižgajo okrog ušes. Radio, televizija in vsakdanji pogovori jih uporabljajo hrupno in v neznanskih količinah, druge pa so bistveno tišje in stojijo v samem temelju tega sveta."
V središče je torej postavljena beseda oziroma njena "odprtost". Ta nastopi kot temelj sveta, na katerem stoji človeštvo. Besedo pogosto dojemamo kot samoumevno, a v tej knjigi dobi svoj prostor, saj ne samo da ima izjemno pomemben zgodovinski, ampak tudi ontološki pomen. Postane most med trenutno resničnostjo, ki stoji na nečem starem, zgodovinskem in trdnem. Knjiga skozi vizualno ter besedno upodobitev izraža začudenje, navdušenje in radovednost do sveta in predvsem do jezika, s katerim si ljudje ta svet pojasnjujemo. Prav zato zagotovo ne moremo govoriti samo o poučni literaturi, namenjeni izobraževanju bralca, čeprav je dejstvo, da je tudi to eden njenih poglavitnih namenov. Bralca želi s pomočjo besednega in vizualnega opisa navdušiti nad svetom, mu vzbuditi zanimanje in ga pripraviti do tega, da kritično pristopi do svoje okolice in stvarnosti, ki ga obdaja. Opisi s svojo svetovljansko noto in razgledanostjo napolnijo sosledje črk, ki ustvarijo nov prostor pomena znotraj besede. Črke in posledično izbrane besede prevzamejo vlogo glavnih oseb, protagonistov, ter se znajdejo v središču pozornosti. Gesla, skupaj z opisom izvora besede in njenim pojasnilom, delujejo kot zgodba o besedah.
Ideja, da je vsaka beseda unikatna, se odraža tudi v ilustracijah. Posamezna gesla so likovno upodobljena z drugačnim, sebi lastnim stilom. Temu, da je vsaka beseda svoj svet, je prilagojena tudi vizualna podoba. Stepančič je uporabil različne risarske in slikarske tehnike, različne kompozicije, postavitve ilustracij, različne prevladujoče barve ter s tem odlično ujel in nadgradil misel knjige, hkrati pa vnesel še nekaj več sproščenosti in humorja. Tako kot besedni del knjige tudi ilustracije črpajo iz časa in prostora, ki ga opisujejo. Nekatere upodobitve so popolnoma realistične in posnemajo določen stil, druge so bolj abstraktne in igrive; nekaj komentarjev se pojavi tudi v oblačkih kot pri stripih. Vizualne upodobitve popolnoma izvirno ujamejo bistvo gesel, ilustracije so enakovredne besednemu delu, zato knjiga deluje tudi kot slikovni slovar.
Kaj nam povejo besede sledi izvirni potrebi človeka, da si pojasnjuje in osmišlja tisto, kar ga obdaja. Poleg očitne didaktične in poučne note je
Sodobnost 2015
631
Mlada Sodobnost
knjiga z vsemi svojimi elementi krasen hommage človeškemu znanju, njegovi konstantni radovednosti, kulturni in zgodovinski dediščini in seveda samemu jeziku. S spoštovanjem se ozira na temelje človeštva in z nostalgijo opominja na stare vrednote; na to, da se središče sveta premika stran od tistega, kar je zares bistveno. Hkrati pa s premišljenim izborom gesel knjiga ustvarja nekakšen medcivilizacijski, meddružbeni in medčasovni prostor, v katerem so naše skupne korenine. Struktura knjige je trdna, podatki ob vsakem geslu niso obremenjeni s strokovno enoličnostjo, ampak so bogati ter raznovrstni, besedni in likovni opisi so izvirni, premišljeni ter zanimivi, sproščeno pripovedujejo bralcu o svetu, in to je pravzaprav tisto, kar nam povejo besede in kar knjiga odlično sporoča. Besede niso samo sestavljeni glasovi ali znaki, so živa in temeljna snov človeške civilizacije. S tem pa avtorja hkrati zelo uspešno nadaljujeta poučno ilustrirano knjigo Kako so videli svet, ki sta jo izdala leta 2012 in je bila nagrajena s priznanjem zlata hruška za izvirno slovensko mladinsko poučno knjigo.
632
Sodobnost 2015