NOVI L ST
Posamezna številka 700 lir
NAROČNINA Letna 27.000 lir. Za inozem stvo: letna naročnina 32.000 lir. — Oglasi po dogovoru. Sped. in abb. post. I gr. 70% SETTIMANALE
IZHAJA VSAK ČETRTEK
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34100 Trst, Ulica Valdirivo 36, telefon 60824. Pošt. pred. (ca-sella postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst, 13978341 Poštnina plačana v gotovini TEDNIK
—i^
ŠT. 1595
Kje so meje?
Pred dnevi je ves svet presenetila vest, da je ameriškim biologom uspelo uresničiti, pravzaprav bi morali zapisati ustvariti novo živalsko vrsto, ki je nastala kot goli produkt bioinženjerije. Človek je torej prodrl v tiste skrivnosti narave, ki so doslej zakrivale samo bistvo življenja in spočetja. Kakor človek po eni strani lahko občuduje te izredne znanstvene dosežke, ki jih dovoljuje sodobna biologija in neverjetni razvoj te vede, tako se obenem postavlja vprašanje, kje so meje, ki naj človeku povejo, do kam sme in kje se konča njegova pravica, da bi posegal na področja, ki nedvomno odpirajo huda moralna vprašanja.
Seveda je jasno, da nihče ne osporava znanosti in biologom pravice, oziroma celo dolžnosti, da raziskujejo in odkrivajo notranje strukture genetskih delcev, da znajo vplivati in med seboj cepiti gene itd. Znanost je namreč omogočila bistvene napredke, ki lahko odločilno pripomorejo k izboljšanju človekovega življenja na svetu. Pomislimo samo na možnosti, ki jih bioge-netika omogoča na področju agronomije, kjer vedno lažje omogoča vzgojiti rastline, ki so odporne na skrajno negativne vremenske pogoje in celo na dolgotrajna sušna obdobja. Kaj to pomeni za široka pol-puščavska področja sveta, kjer ljudje umirajo od lakote, si lahko predstavljamo. Podobno smemo trditi o tistih poskusih, ki plemenitijo živalske vrste.
Skoraj zona pa spreleti človeka, ko pomisli, kaj vse bi bilo mogoče že s sodobnim znanjem »ustvariti«, ko bi znanstveniki ne imeli nekega strogega moralnega zadržanja, ki ima stalno pred očmi človeka kot vrednoto.
Ni slučaj, da se Organizacija Združenih narodov, oziroma njen odsek za človečanske pravice zavzema za zelo strogo določitev mej, ki jih morajo biologi in po dobni strokovnjaki upoštevati pri svojih raziskavah. Znano je, da posebno nekatere vojaške sile hočejo spodbuditi podobne raziskave, ki naj bi jih uporabili pri t.i. »biološki oborožitvi«. To pomeni pri gradnji »biološkega orožja«, ki pač med sovražnikom, a tudi med civilnim prebivalstvom povzroča oboljenja, ki onesposobijo vojsko oziroma prizadenejo odporno moč civilnega prebivalstva. Kako pa je tako »orožje« lahko dvorezen meč, si lahko vsakdo pred-stavlj a.
Poglavje zase je tudi vprašanje poseganja biologov oziroma bioinženirjev v človeški organizem. Vsi se zavedamo, kako znanost in še posebej biogenetika lahko odpira velike možnosti zdravljenja številnih bolezni že na ravni genov oziroma naj-
nadaljevanje na 2. strani ■
TRST, ČETRTEK 30. APRILA 1987
Vlada ministrskega predsednika Fanfa-nija ni prejela zaupnice v poslanski zbornici in je odstopila. Predsednik republike Cossiga je po posvetu s predsednikoma senata in poslanske zbornice razpustil parlament, kar pomeni, da bodo 14. in 15. junija predčasne državnozborske volitve.
Kriza vlade je trajala 56 dni, vendar je bilo večini političnih opazovalcev že na začetku jasno, da je spor med Kršč. demokracijo in socialistično stranko dosegel takšno stopnjo, da ga ni mogoče odpraviti v dosedanji zakonodajni dobi. To je imelo tudi za posledico, da je bila obnovitev pet-strankarskega zavezništva nemogoča in da je torej razpust parlamenta neizogiben. Kriza je trajala toliko tednov, ker nobena stranka ni hotela odkrito prevzeti odgovornosti za predčasne politične volitve. V tej zvezi je seveda marsikomu prišlo prav vprašanje referendumov, ki so bili v skladu s predpisi že razpisani, a ki se ne morejo izvesti zaradi političnih volitev. To
LET. XXXVII.
vprašanje je Fanfanijeva vlada skušala u-rediti z ustreznim zakonskim odlokom, ki spreminja sedanje predpise.
Zakonodajna doba se že petič v zgodovini italijanske republike ni iztekla v roku, ki ga predvidevajo predpisi, se pravi v petih letih. Volivci in volivke bodo poklicani k volilnim žaram v nedeljo, 14., in v ponedeljek, 15. junija, da bi izvolili novo poslansko zbornico in novi senat. Politični opazovalci so že začeli ugibati, kakšne spremembe utegnejo nastati v primerjavi s sestavo dosedanjega parlamenta. Mnogi opazovalci ne predvidevajo korenitih sprememb, pri čemer se sklicujejo na dosedanje volilne izkušnje. Zato izražajo precejšnjo zaskrbljenost zaradi tako hudih sporov med demokristjani in socialisti, kar bo gotovo otežkočalo njihovo povolilno sodelovanje, ki pa bo po vsej verjetnosti spet nujno, saj ni pričakovati — takšno je splošno mnenje — zares prodorne zmage socialistične stranke.
Leto dni po nesreči v Černobilju
Jedrska katastrofa v Černobilju je pred dobrim letom razburila svetovno javno mnenje in je bistveno prispevala, da se je svet jasno zavedel nevarnosti, ki jo predstavljajo jedrske elektrarne in raba jedrske energije sploh. V nekem smislu bi si upali trditi, da je ta katastrofa pomenila dogodek, ki je spremenil odnos človeštva do vprašanja rabe jedrske energije in je tudi prispeval k rasti ekološke zavesti med ljudmi.
Svet se je razdelil na dve skupini. Na tiste, ki so mnenja, da bi moralo človeštvo v najkrajšem času odpraviti rabo jedrske energije, ker pač predstavlja preveliko nevarnost za človeštvo, pa čeprav bi taka odločitev lahko okrnila gospodarsko in družbeno rast držav, in tiste, ki so mnenja, da je jedrska energija neobhodno potrebna za razvoj sveta in za rešitev vseh potreb člo- j veštva. Seveda so mnenja, da so potrebne varnostne naprave, a tudi, da je možnost okvar tako majhna, da gotovo ne predstavlja večje nevarnosti kot drugi viri onesnaževanja okolja.
Černobilska tragedija pa je sprožila vrsto drugih vprašanj, ki imajo še danes svojo težo v javnem življenju. Se vedno je prisotna radioaktivnost v nekaterih živilih, pa čeprav v zelo majhni, neškodljivi količini. Ni slučaj, da so se na Švedskem odločili, da se bodo do konca naslednjega desetletja skušali odpovedati rabi jedrske energije. To pomeni, da bi postopoma zaprli jedrske elektrarne, vsekakor pa ne bodo gradili novih. Tudi Francija, ki ima v Evropi sorazmerno s številom prebivalstva in površino ozemlja največ jedrskih elektrarn, se je odločila, da bodo vse elektrarne, ki proizvajajo jedrsko energijo, podvržene strožjemu nadzorstvu, kar naj bi zagotavljalo večjo varnost.
Tudi v italijanskem merilu je vprašanje rabe jedrske energije postalo izrazito politično vprašanje. Vsedržavna konferenca o energiji je potrdila trditev, ki smo jo postavili na začetku, da si tudi strokovnjaki niso enotni glede rabe jedrske energije. Možnosti sta v bistvu dve. V obeh prime-
dalje na 2. strani E
Parlament razpuščen,
14. junija volitve
Leto dni po nesreči v Cernobilju
H NEDELJA, 3. maja, ob: 8.00 Radijski dnevnik; 8.30 Kmetijski tednik; 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu; 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji; 10.15	Mladinski oder:	»Miloš, otrok,	ki ga niso	razumeli«	(Jožko Lukeš);	11.45 Vera in	naš čas;	12.03
Nediški zvon; 13.00 Radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila; 14.45 Športni in glasbeni popoldan; 17.00 Športne novice; 18.00 Prenosi z naših prireditev; 19.00 Radijski dnevnik.
■ PONEDELJEK, 4. maja, ob: 7.00 Radijski dnevnik; 7.20 Koledarček; 7.40 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 10.00 Poročila in pregled tiska; 10.10 S koncertnega in opernega repertoarja; 11.30 Poljudno čtivo - Liki iz naše preteklosti: Arturo Crc-nia; 13.00 Radijski dnevnik; 13.20 Deželni zbori na reviji	Primorska poje;	14.00 Poročila	in deželna kronika;	14.10 Otroški	kotiček; 16.00	Osebno;	17.00
Poročila in kulturna kronika; 17.10 Saksofonist Fe-derico Mondelci in pianistka Giovanna Giuliodori v goriškem Avditoriju; 18.00 Kmetijski tednik; 19.00 Radijski dnevnik.
■ TOREK, 5. maja, ob: 7.00 Radijski dnevnik; 7.20 Koledarček; 7.40 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Nediški zvon; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Poljudno čtivo - Prehrana in zdravje; 13.00 Radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah;
14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Povejmo v živo!; 15.00 Mladi mladim; 16.00 V znamenju Rde-deča križa; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Saksofonist Federico Mondelci in pianistka Giovanna Giuliodori v goriškem Avditoriju; 18.00 Gregor Strniša: »Steklenica vode«; 19.00 Radijski dnevnik.
■ SREDA, 6. maja, ob: 7.00 Radijski dnevnik; 7.20 Koledarček; 7.40 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 V objemu gora; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 O razvoju filma v Sloveniji - Opoldanska rubrika; 13.00 Radijski zbornik; 13.20 Deželni zbori na reviji Primorska poje; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Gospodarska problematika; 16.00 Od Milj do Devina; 17.00 Poročila in kulturna kronia; 17.10 Mezzosopranistka Eva Novšsk-Houška, pianist Aci Bertoncelj; 18.00 Kulturni in družbeni odmevi; 19.00 Radijski dnevnik.
■ ČETRTEK, 7. maja, ob: 7.00 Radijski dnevnik; 7.20 Koledarček; 7.40 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Od Milj do Devina; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Naš jezik - Film, kultura, realnost; 13.00 Radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Otrok in šola; 14.30 Diskorama; 16.00 Na goriškem valu;
17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Revija Primorska poje; 18.00 Četrtkova srečanja: Zgodbe van-drovca, orjunaša in narodnega revolucionarja Li-peta Kosca; 19.00 Radijski dnevnik.
■ PETEK, 8. maja, ob: 7.00 Radijski dnevnik; 7.20 Koledarček; 7.40 Pravljica; 8.00 Poročila in d~Ž3lra kronika; 8.10 Na goriškem valu; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Hiša in vrt - Od Mont Blanca do free climba; 13.00 Radijski dnevnik; 13.20 Zborovska glasba; 14.00 Poročila in deželna kronika;
14.10 Naš jezik; 14.20 Ne prezrimo!; 15.00 V svetu filma; 16.00 Osebno; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Revija Primorska poje; 18.00 Kulturni dogodki; 19.00 Radijski dnevnik.
H SOBOTA, 9. maja, ob: 7.00 Radijski dnevnik; 7.20 Koledarček; 7.40 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Kulturni dogodki; 10.00 Poročila in pregled tiska; 10.10 Godalni kvartet Glasbene matice: Žarko Hrvatič in Aleksandra Pertot - violini, Marko Bitežnik - viola, Peter Filipčič - violončelo; 11.30 Beležka - »Čej so tiste stazice« - od daja iz Kanalske doline; 13.00 Radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika;
14.10 Otroški kotiček: »Naš lepi okrogli svet«; 14.30 Klepet ob glasbi; 16.00 Kaj je drugačnega v telesni kulturi; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 2. mednarodni natečaj za izvedbo komorne instrumentalne glasbe s klavirjem »Sergio Lorenzi«: duo Cam-pagnaro - Rigon; klavirski trio Opus 8; 18.C0 Mario Uršič: »Franc in njegovi«, radijski dokumentarec o tržaških Slovencih v 8 delih; 19.00 Radijski dnevnik.
Izdajatelj: Zadruga z o. z. »NOVI LIST« — Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157. Odgovorni urednik: dr. Drago Legiša — Tiska tiskarna Graphart. Trst, ulica Rossetti 14, tel. 772151
□ nadaljevanje s 1. strani
rih gre za odpoved. V prvem, če pride do odločitve, da je raba jedrske energije sicer nadzorovana, a dovoljena, mora ljudstvo sprejeti kot protiutež zadostni električni energiji in torej vsem možnostim, ki jo zadostna energija dovoljuje v gospodarstvu, nevarnost, da lahko pride do okvar in torej do žarčenja. Oziroma, se mora sprijazniti z nevarnostjo žarčenj, kot jo predstavljajo izrabljene palice jedrskega goriva, ki pa so še vedno močno radioaktivne.
V drugem primeru pa, ko bi bila raba jedrskih elektrarn in energije odklonjena, se morajo ljudje sprijazniti s pomanjkanjem energije, ki je seveda neobhodno potrebna za vsakršno gospodarsko rast države. Ljudje bi se torej morali vsaj delno odpovedati vsem ugodnostim, ki jih lahko nudi sodobna tehnologija. Strokovnjaki ugotavljajo, da so možne nove oblike pridobi-
ARAFAT POTRJEN
ZA PREDSEDNIKA
Palestinci so na kongresu v Alžiru izbrali ponovno za predsednika svoje vlade v begunstvu Jasserja Arafata. To je bilo 18. zasedanje palestinskega parlamenta izven palestinskih meja.
Arafatu je uspelo, da je združil razne disidentske skupine. Število članov vlade so povečali na 15 od prejšnjih 10, tako so vključili dve filosirski skupini, to je skupino Habaša in skupino Hawatmeha. Prav tako so sprejeli v vlado palestinsko komunistično stranko, ki ima v novem parlamentu 9 poslancev.
Po drugi strani se je Arafatu posrečilo izključiti skrajnostne filosirske in filolibij-ske skupine, tako na primer skupino Abul Nidala, ki je odgovoren na rimskem letališču Fiumicino za pokol, ki je bil decembra 1985. Italijanske oblasti so Abula Nidala v odsotnosti obsodile na dosmrtno ječo.
Egipt je užaljen, ker so na kongresu v Alžiru zavzeli proti njemu sovražno stališče, ker je v Camp Davidu podpisal skupaj z Izraelom in Združenimi državami listino, ki podpira resolucije Združenih narodov 242 in 338 o miru na Bližnjem vzhodu in o priznanju Izraela v varnih mejah. Isto velja za Jordanijo in Maroko.
vanja energije. Za enkrat to drži le v teoriji, kajti človeštvo je doslej polagalo premalo skrbi potrebi, da bi si izmislili gospodarsko kompetitiven sistem proizvodnje neonesnažujoče energije. Teoretično je seveda mogoče izrabljati silo vetrov, morja, rek, geometrično silo itd., a vsi ti sistemi se doslej niso izplačali.
Prav ob teh vprašanjih se je torej razdrla sloga v italijanskem parlamentu. Verjetno je bila to le pretveza, ki pušča politike precej hladne. Ni pa tako med ljudmi, ki, kot je slišati, polagajo precej važnosti vprašanju jedrskega onesnaženja. Zanimivo bo zato ugotavljati, kako se bodo stvari razvijale po ljudskem glasovanju, ki naj bi se izreklo tudi o rabi jedrske energije. Se bosta italijansko gospodarstvo in politika uklonila volji ljudstva, če bo to pripravljeno se odpovedati kančku udobnosti za bolj zdravo okolje?
50-LETNICA UNIČENJA
MESTA GUERNICA
V Španiji, predvsem v baskovskih pokrajinah, so se v nedeljo, 26. t.m., spomnili uničenja mesta Guernice pred 50 leti. Med državljansko vojno so ga 26. aprila 1937 povsem uničili nemški bombniki nacistične legije »Condor«, čeprav v mestu ni bilo vojaških objektov. Življenje je zgubilo od 200 do tisoč ljudi, veliko višje pa je bilo število ranjencev. Uničenje Guernice je upodobil na znani sliki slikar Pablo Picasso. Mesto samo pa je postalo simbol tistih mest, ki so jih vojne in revolucije izbrisale z obličja zemlje.
Osrednja slovesnost je bila v sami Guer-nici. Kakih 100 somišljenikov baskovske organizacije ETA je izkoristilo priložnost za manifestacijo v podporo zaprtim gverilcem. Govorniki na svečanosti pa so poudarili odklanjanje nasilja in nujnost prizadevanj za mir.
BRITANSKI TRAJEKT
Belgijski vlačilci so potegnili do pristanišča Zeebrugge britanski trajekt »Herald of free enterprise«, ki se je bil ponesrečil 6. marca nedaleč od obale, pri tem pa je izgubilo življenje najmanj 176 potnikov. Iz trajekta bodo skušali potegniti še preostala trupla, ki jih je menda 30.
KJE sa
II nadaljevanje s 1. strani
osnovnejših celičnih struktur. To bi jasno omogočilo v veliki večini primerov zdravljenje rakastih obolenj, a tudi drugih bolezni, ki imajo svoje klice v celični struk-j turi in osnovnih sestavinah, ki sestavljajo vsako živo bitje. Do te točke, se pravi ko gre za posege na področju zdravljenja ali preventive, se seveda vsi strinjajo. Vprašanje pa se močno zaostri, ko gre za poskuse, ki gredo na polja, ko se postavi naravnost fantastična hipoteza, da bi človek lahko bil sposoben iz čisto preprostih elementov sam narediti živo bitje.
Človek je torej dosegel tiste meje, ki jih je napovedovala znanstvena fantasti-j
MEJE ?
ka. Naravno so nam te misli priklicale v spomin črtico, ki jo je pred leti napisal za naš list Franc Jeza. Nosila je naslov »Umoril sem človeka?«' in obravnava moro in notranje trpljenje zdravnika, ki je iz sintetične snovi sestavil človeško telo, ko pa je opazil, da je ta narejeni človek tudi sposoben čustev, se je ustrašil svojega dejani a in ga uničil. Pri tem pa ga je začela mučiti slaba vest, da ni mogoče res umoril človeka.
Znanost in nova odkritja torej res o-mogočajo odkrivanje neslutenih skrivnosti narave in življenja. Obenem pa zahtevajo od človeka neko osnovno zadržanje, ki od njega zahteva, da se zaveda, kje je meja.
Velika preizkušnja
Pogovor z Johannesom Arayo, ki se je kot mlad deček pridruži! eritrejski osvobodilni fronti v boju za eritrejsko neodvisnost
Johannes, ti si sedaj študent v Jadranskem zavodu združenega sveta v Devinu, ali bi se nam lahko sam nekoliko predstavil?
Prihajam iz Eritreje, pravzaprav iz njenega glavnega mesta Asmare. Sem drugi izmed petih otrok. Imam še tri brate in eno sestro in moja družina spada v srednji sloj. Mogoče je marsikomu Eritreja domača vsaj po imenu, prav tako velja tudi za Asmaro, še posebej tu v Italiji obe imeni zvenita precej domače, saj smo bili del italijanskega kolonialnega »imperija«. Malokdo pa mogoče ve, kako je bilo z mojo domovino po drugi svetovni vojni. Zato bi rad, preden bi spregovoril še kako malenkost o sebi, povedal kaj več o svoji domovini. No, zgodbo bi lahko začeli z italijansko zasedbo Eritreje leta 1890, a je stvar Predaleč. Naj torej povem, da so po drugi svetovni vojni bili v Eritreji Angleži do leta 1952. Okrog leta 1950 je prišlo vprašanje Eritreje v razpravo pri Združenih narodih. Slo je namreč za to, ali naj ostane Eritreja samostojna enota oziroma ali naj bo priključena Etiopiji. Ker so Združene države in ves Zahodni svet imeli interes, da bi Eritrejo priključili Etiopiji, s katero so imeli dobre zveze in da bi ji na ta način omogočili dostop do morja ter sebi zagotovili vojaška oporišča na obali Rdečega morja, so Eritrejo navkljub mnenju Sovjetske zveze, priključili Etiopiji. Jeseni leta 1952 je tako nastala Etiop-sko-eritrejska federacija. Do tega je prišlo po referendumu med Eritrejci. To ljudsko glasovanje pa je bilo močno potvorjeno zaradi zunanjih vplivov, pritiskov s strani Etiopije, groženj itd. Eritrejske stranke niso uspele biti složne in tako Je zmagala stranka za združitev z Etiopijo, ki Jo je podpirala tako finančno kot organizacijsko sama Etiopija. Vsekakor tudi po ustvarjanju te etiopsko-eritrejske federacije je Eritreja ohranila status federalne enote s svojo vlado, zakonodajo, sodstvom in izvršno oblastjo za notranje zadeve, imeli smo n.pr. tudi svojo zastavo. Bila Je to najsrečnejša doba eritrejskega naroda, saj smo v bistvu bili skoraj popolnoma svobodni in smo si sami krojili svojo usodo. Ta, imenujmo Jo, srečna doba je trajala približno deset let. Z novembrom 1962. leta pa je Eritreja nenadoma Zgubila vse to. Postala je del enotne države Etiopije. Razpustili so eritrejski parlament in pripeljali etiopske čete. To, da bi preprečili vsakršen vojaški upor. Sam niti ne vem veliko o teh dogodkih, ker so sežigali dokumente in ni bila na razpolago nobena knjiga, ob tem pa je tudi prepovedano govoriti o teh stvareh. No, v bistvu se Je tedaj začel osvobodilni boj Eritrejcev. Takrat Jo bila protietiopska gverila zelo šibka. V glavnem so se držali manj obljudenih Nizkih planot ln po malem izvrševali svoje vojaške akcije. Po. malem se je eritrejska osvobodilna organizacija začela razraščati. To postopoma z etiopskimi pritiski in nasilstvi. Največji obseg pa je dosegla po letu 1974, se pravi po umoru Haile Selasjeja. Takrat se je veliko ljudi pridružilo eritrejski gverili. Toda tudi v osvobodilni vojski ni bilo vse v najlepšem redu. Okrog leta 1971 se je ta organizacija razcepila na dve struji, v Eritrejsko osvobodilno fronto in v Eritrejsko ljudsko osvobodilno fronto. Obe sta sicer levo usmerjeni, a
imata različne poglede na politiko po osvoboditvi in na sisteme vojskovanja za dosego osvoboditve. Vsekakor so se z razdorom začeli notranji spori in spopadi, ki so trajali približno tri leta. Po letu 1974 pa so voditelji dosegli sporazum, ki so ga utemeljili z istimi cilji, se pravi z bojem za neodvisno Eritrejo.
Omenil si, da je ta gverila dosegla velike razsežnosti. Kakšne uspehe pa so dosegli?
Najvidnejše uspehe je gverila začela dosegati po letu 1975, se pravi v času, ko je bila Etiopija vsa razrvana zaradi notranjih problemov. V sorazmerno kratkem času so osvobodili lep kos ozemlja, na katerem so imeli vsa svoja oporišča. Bilo je to nekako »osvobojeno ozemlje«. Eritrejsko gverilo je v tistem času podpirala Sirija in gverilci so si upali napadati in osvobajati celo večja naselja. Ta vojaško-osvobodilna dejavnost je trajala nekako do leta 1977. Končni uspeh je bil, da so eritrejski gverilci osvobodili vse ozemlje razen glavnega mesta Asmare in obeh eritrejskih pristanišč. Zanimivo je, da sta obe prej omenjeni osvobodilni organizaciji med seboj tekmovali v osvobajanju in to zato, da bi si zagotovili več moči. Uspeh pa je bil mogoč, dokler se ni v Etiopiji notranja politika uredila. Mon-gustuju je uspelo s pomočjo sovjetskih vojaških strokovnjakov bistveno izboljšati vojsko, da je lahko z uspehom krila dve fronti: eritrejsko proti gverili in proti Somaliji, ki je tudi napadla Etiopijo. Zanimivo je, da so v bojih proti Somaliji pomagali tudi Kubanci, ki pa se niso hoteli boriti proti Eritrejcem. Novo orožje sovjetskega izvora, ki ga je dobila etiopska vojska, je bilo seveda dosti bolj učinkovito in uspeh Etiopije je bil neizogiben. Do invazije Eritreje je torej prišlo leta 1978 in gverila je bila spet pahnjena v gore. Potem so gverilske skupine spet menjale taktiko boja. Začele so napadati dobavne kolone, manjše vojaške skupine itd. Nič več ni bilo širokopoteznih vojaških podvigov z osvobajanjem mest itd. Ni mi pa jasno, zakaj se je leta 1981 začela ponovna razprtija med osvobodilnima frontama Eritreje. Mogoče bo to prišlo na dan čez leta. Govori se, da so spori izhajali iz nesporazumov o nazorski pripadnosti Eritreje v primeru, da bi prišlo do osvoboditve. Vsekakor začeli so se medsebojni boji, v katerih je podlegla Eritrejska osvobodilna fronta, ki se je v bistvu zdesetkana umaknila v Sudan.
Kakšna pa je tvoja osebna zgodba v tem zgodovinskem kontekstu?
2e prej sem omenil svojo družino. Moja osebna zgodba pa se je začela leta 1977, ko je bilo splošno vzdušje v Eritreji izredno naklonjeno o-svobodilnemu gibanju. Tedaj sem obiskoval prvo leto nižje srednje šole v Asmari in sem imel 11 let. Dečki smo se seveda navduševali za osvobodilno fronto, skrivaj smo govorili o borcih za našo svobodo, o bojih in končni osvoboditvi, ki smo si jo predstavljali. S prijateljem sva se domenila, da zbeživa z doma in greva med borce za svobodo. Seveda nisva nič povedala nikomur, tudi doma ne. Čisto preprosto sva se zmenila za dan in uro in šla v divjino. Vedela sva za kraj, kjer je mogoče najti stik z borci in res sva kma-
lu bila med njimi v nekem taborišču v Eritreji. Ne mislite, da je to bilo nekaj nenavadnega. V Asmari je bilo to pravzaprav običajno. Tistega leta, to sem zvedel pozneje, je približno 1000 mladih zapustilo svoje družine in se priključilo osvobodilni fronti.
Kako pa je reagirala tvoja družina?
To me pravzaprav prvi trenutek ni niti preveč zanimalo. Sel sem med borce za svobodo v nekem čudnem vzdušju in skoraj bi rekel v pustolovskem duhu. Želel sem doživeti nekaj velikega. Jasno je, da bi mi moji branili narediti tako stvar, če bi za to zvedeli. Čez nekaj časa sem namreč v taborišču srečal znanko, ki mi je povedala, da je bilo pri meni doma po mojem begu vsem mojim zelo hudo. Kmalu sem pisemsko spet navezal stike z družino, a se nisem vrnil.
Kako je tvoja družina gledala na osvobodilno fronto?
S simpatijo. To je bil splošen pojav. V Eritreji je ogromna večina ljudi za neodvisno Eritrejo in ni slučaj, da ima vsaka družina vsaj enega člana, ki je aktivno vključen v osvobodilni boj. Ljudje pa so podpirali gverilo tudi materialno.
Kako pa je bilo s tvojim nadaljnjim življenjem?
Torej, v taborišču, kjer smo živeli, je bilo veliko otrok in mladih. Gverilci so pravzaprav podpirali vključevanje mladih v svoje vrste, da bi tako lahko vzgojili dobre borce za svobodo. V taborišču smo imeli šolo, ki pa je ob predmetih imela tudi indoktrinarni program. Učili so nas, kaj je marksizem in kaj leninizem in nekaj malega vojaške izobrazbe smo bili tudi deležni. Po nekaj letih so me poslali s štirinajstimi drugimi fanti v Sudan, da bi šel naprej v šole. To je bilo leta 1979. V bistvu je to bilo leto hudih spopadov med samimi gverilci. Eritrejska osvobodilna fronta, pri kateri sem bil, je bila tedaj poražena in velika večina njenih članov je pre-bežala v Sudan. Vsekakor sem po opravljeni šoli v Sudanu bil po sreči sprejet v mednarodno šolo, ki jo vodi in podpira Organizacija Združenih narodov. Ko sem maturiral, sem eno leto delal, potem pa mi je ta šola ponudila štipendijo za Jadranski zavod, ki sem jo sprejel in sedaj sem tu.
Kako pa gledaš na svojo prihodnost?
Resnici na ljubo se nisem še prav dokončno odločil. Zato ne bi kaj več povedal. Želim si, da bi se vrnil v Eritrejo, ker že devet let nisem videl svoje družine. Skoraj preseneča me, da sedaj ne čutim več skoraj ničesar do svojih. Mogoče, ker sem že preveč časa zdoma. Vsekakor pa ne vidim smisla v tem, da bi za vedno ostal zunaj. Rad bi se vrnil.
Kaj misliš o sedanji situaciji v Eritreji? Kje so rešitve eritrejskega vprašanja?
Ne vem zelo veliko o zadnjih razpletih v Eritreji. V bistvu sledim časopisnim in drugim novicam in jih seveda mogoče lahko lažje razumem
dalje na 8. strani ■
R. Nakrst - tiho je zapustil življenje
OBČNI ZBORI
HRANILNIC IN POSOJILNIC
V Prosvetnem domu na Opčinah je bil v soboto, 25. t.m., dobro obiskan občni zbor Hranilnice in posojilnice na Opčinah. Tudi lansko poslovanje je bilo zelo uspešno in denarni zavod je dosegel skoraj dve milijardi in pol dobička. Še vedno pa so neuspešne prošnje, da bi smela hranilnica odpreti kako podružnico. O lanskem poslovnem letu sta poročala predsednik Pavel Milič in ravnatelj dr. Drago Gantar. Na sporedu so bile tudi volitve nadzornega odbora in treh članov upravnega odbora.
Hranilnica in posojilnica v Nabrežini je imela redni občni zbor v nedeljo, 26. t.m. Poročilo o lanskem poslovnem letu je prebral predsednik Gvido Zidarič s sodelovanjem ravnatelja Milana Vremca. Iz poročila je razvidno, da se domači zadružni denarni zavod lepo vključuje v gospodarsko stvarnost. Na volitvah je bil potrjen dosedanji upravni svet.
Ta dan je imela redni občni zbor tudi Hranilnica in posojilnica v Sovodnjah. Poročilo o lanskem delovanju je prebral predsednik Miro Hmeljak.
VPISOVANJE V KOLONIJE
Te dni se zaključuje vpisovanje v slovenske otroške kolonije. Dobrodelni društvi Slokad in Slovenska Vincencijeva konferenca obveščata starše, da lahko vpišejo svoje otroke od 5. do 16. leta v počitniške kolonije v Dragi in v Comegliansu. Vpisujejo socialne asistentke v vseh vrtcih, osnovnih in srednjih šolah na Tržaškem in Goriškem.
Tiho, kot je preživel svoja zadnja leta, je v nedeljo, 26. aprila, preminil starosta igralcev Slovenskega stalnega gledališča Rado Nakrst, ki je vse svoje življenje posvetil odrski umetnosti. Rado Nakrst se je rodil v Trstu leta 1906 v Narodnem domu, kjer je bil njegov oče zaposlen in torej že kot dojenček srkal gledališko umetnost. Bilo mu je 13 let, ko je prvič nastopil pod vodstvom Milana Skrbinška na odru. Toda fašizem mu je preprečil, da bi svojo umetniško pot lahko nadaljeval v Trstu, odšel je v Maribor, kjer je obiskoval igralske šole Bratine, Pregarca in Skrbinška. Leta 1930 so ga sprejeli v igralski zbor mariborske Drame, kjer je ostal do leta 1941, ko je moral znova na pot, tokrat v Ljubljano, kjer je igral v Drami Slovenskega narodnega gledališča. Takoj po vojni se je vrnil v Trst in se pridružil našemu gledališču.
V svoji dolgi in uspešni igralski karieri je poustvaril celo kopico izrednih likov, različnih po žanru in interpretativnem razponu, kajti Nakrst je bil popoln igralec, ki je znal svoj ustvarjalni talent uveljaviti tako v drami in tragediji kot komediji. Nepozabna bo ostala njegova poustva-ritev Volponeja v istoimenski igri, pa še Ivana v Bratih Karamazovih, Argona v Namišljenem bolniku, Doktorja S. v Sve-vovi Zenovi izpovedi, Dolinarja v Tavčarjevi »Prihodnjo nedeljo«, predvsem pa Leona v Gospodi Glembajevih. S tem delom je gostoval po vsej Jugoslaviji. Za svoje delo je dvakrat prejel prvomajsko nagrado Združenja dramskih umetnikov Slo-
venije, Borštnikov prstan in Prešernovo nagrado.
Dolgo vrsto vlog je Rado Nakrst odigral v radijskih igrah tržaškega radia, nastopal pa je tudi v filmih »Tri četrtine sonca«, »Veselica« in »Ples v dežju«.
Tudi po upokojitvi je bil stalno v stiku z gledališčem. Ne le, da si je ogledal vse predstave v tržaškem Kulturnem do-
SLOVENSKA PROSVETA V TRSTU vabi v soboto, 9. maja, na KONCERT OKTETA »ZVON« iz Fairficlda
Rojaki iz ZDA bodo naši gostje v Peterlinovi dvorani v Donizettijevi ulici 3, kjer bodo nastopili ob 20.30.
mu, zgledno je urejeval celotni arhiv Slovenskega stalnega gledališča, ki ima po njegovi zaslugi eno najpomembnejših zbirk vseh slovenskih gledališč.
Tržaški gledališčniki so počastili njegov spomin na žalni seji, ki je bila v torek 28. aprila v Kulturnem domu.
S. R.
—o—
RDEČI BRIGADISTI ZA ZAPAHI
Po aretacijah rdečih brigadistov v Španiji je policija v Barceloni aretirala še dva domnevna italijanska rdeča brigadista. To sta Riccardo d’Este. ki se je rodil pred 43 leti v Trstu, in 28-letna Laura Trevisan. Policija je odkrila še dve stanovanji v Barceloni, kjer so se zbirali osumljeni skrajno-levičarski teroristi. Preiskovalci so odkrili tudi veliko zanimive dokumentacije. Preiskava se nadaljuje.
D’Este je bil znan kot manj pomemben predstavnik levičarskega prevratništva. Prvič je bil aretiran v Milanu leta 1975 zaradi sodelovanja pri napadu na neki sedež socialnodemokratske stranke. Ponovno je bil aretiran leta 1978 zaradi ropov v lekarnah in še nekajkrat pozneje. Leta 1985 je dobil petdnevni dopust iz zapora Rebibbia v Rimu, kjer je prestajal kazen devetih let zapora zaradi posesti orožja in sodelovanja pri oboroženi tolpi. V zapor se ni vrnil in od takrat ga italijanske oblasti iščejo.
Preiskovalni sodnik Sica je medtem sprožil postopek, da bi Španija izročila Italiji pred dnevi aretiranega Giuseppa Palli-nija, ki ga dolžijo, da je vpleten v umor generala Giorgierija.
ALPE-ADRIA
V Trstu bo 11 maja zasedala šesta komisija skupnosti Alpe-Jadran, katere predsedstvo pripada zdaj Furlaniji-Julijski krajini. O tem sta se dogovorila novi predsednik komisije, deželni odbornik Renzul-li, in dosedanji predsednik, ki je minister za zdravstvo Slovenije. Na tržaškem zasedanju bo govor o številnih problemih, ki neposredno zadevajo sektor zdravstva ; med drugim bodo obravnavali položaj eno ieto po jedrski katastrofi v Černobilu, poleg tega pa še probleme AIDS-a in boj proti gozdni steklini.
Hranilnica in posojilnica - Opčine			
BILANCA NA DAN 31		. DECEMBRA 1986	
	PREMOŽENJSKO STANJE		
AKTIVA		PASIVA	
Blagajna Vrednostni papirji T/R in hranilne vloge pri bankah Posojila Menice za vnovčenje Razni računi Anticipativna aktiva in aktivne izločitve Nepremičnine Stroji in oprema Soudeležbe	624.461.051 35.465.736.655 12.524.727.271 57.223.889.565 2.188.847.177 7.271.032.413 1.236.113.984 2.547.562.070 1.356.716.266 159.100.000	Hranilne vloge in tekoči računi Razni upniki, ccdenti menic na inkaso in sredstva tretjih Vezani skladi Skladi knjigovodskih odpisov Pasivne izločitve Čisti kapital in razni skladi Poslovni dobiček	102.074.434.553 1.165.514.448 1.397.308.790 1.130.946.474 184.044.457 12.165.015.206 2.480.922.524
SKUPNA AKTIVA Račun rizikov in obvez Razvidnostni računi	120.598.186.452 3.065.115.990 160.158.305.367	SKUPNA PASIVA Račun rizikov in obvez Razvidnostni računi	120.589.186.452 3.065.115.990 160.158.305.367
SKUPAJ	283.821.607.809	SKUPAJ	283.821.607.809
	RAČUN ZGUBE	IN DOBIČKA	
DOHODKI		IZDATKI	
Aktivne obresti na posojila 9.403.101.497 Obresti pri bančnih ustanovah 1.158.772.351 Obresti na obveznicah in divdende 4.459.598.883 Dobiček pri vrednostnih papirjih in menjalnici 684.789.159 Aktivne provizije, povračilni stroški in razni dohodki 973.312.205 Uporaba skladov 349.853.070		Pasivne obresti Stroški za osebje Davki in takse Splošni upravni stroški Knjigovodski odpisi Višanje skladov SKUPNI IZDATKI Poslovni dobiček	8.912.723.327 2 667.898.145 423.989.262 1.654.238.901 239.082.022 650.572.984 14.548.504.641 2.480.922.524
SKUPNI DOHODKI	17.029.427.165	SKUPAJ	17.029.427.165
			
RUPENSKA FRTALJA
Koncert kitarista Bruceja Formana
Unifax, klub slovenskih študentov tržaške univerze iz Trsta in Gorice priredi v soboto, 2. maja 1987, koncert ameriškega kitarista Bruceja Formana. Čeprav je Bruce Forman star komaj enaintrideset let, ima za seboj že dolgo glasbeno kariero, saj je igral in izdal veliko plošč skupaj z naj večjimi glasbeniki njegove zvrsti v Ameriki kot npr. Bobby Hutcherson, Rickie Cole, Eddie Jefferson itd. Glasbena revija »Bilboard« ga je vštela med deseterico najboljših kitaristov na svetu. V Italiji je nastopil leta 1984 in navdušil občinstvo s koncerti v Milanu, Padovi, Bocnu, Bologni in Rimu. Takrat se je dnevnik »La Re-pubblica« izrazil o njem zelo pohvalno, saj je Forman navdušil tako s počasnimi baladami kot s hitrejšimi brazilskimi ritmi, bluesom ali celo rockom.
Koncert bo v Kulturnem domu v Gorici s pričetkom ob 21. uri. Pri organizaciji tega prvega koncerta letošnje Formanove turneje po Italiji, ki se bo nadaljevala s koncertom v Trstu in drugih italijanskih mestih, sodelujejo še C.O.A.M. (Coordinamento attivita musicali Trieste) in privatna radijska postaja Radio Fantasy iz Gra-deža.
Kitarista bosta pri koncertu spremljala Ares Tavolazzi (bas kitara) in Giulio Capiozzo (bobni).
Obeta se torej visoko kvalitetni glasbeni večer, ki ga ne gre zamuditi. Uspeh koncerta bi bil tudi priznanje za klub slovenskih univerzitetnih študentov Unifax, ki želi prirediti za mladino vedno nove in kvalitetnejše rekreativne in kulturne pobude.
AVSTRIJSKI ZVEZNI PREDSEDNIK
NE SME V ZDA
Avstrijski predsednik Waldheim ne bo mogel priti v Združene države. Po sklepu ameriškega pravosodnega ministra Meese-ja se je njegovo ime znašlo na seznamu oseb, ki niso zaželene. Sklep je posledica ugotovitve, da je bil Waldheim med drugo svetovno vojno tako ali drugače kompromitiran z nacizmom; o tem je bilo veliko govora že takoj po njegovi izvolitvi za avstrijskega predsednika. Današnji ameriški sklep utegne negativno vplivati na odnose med Washingtonom in Dunajem. Ame-rikanci niso še nikoli v svoji zgodovini dali na seznam nezaželenih oseb kakega tujega državnega poglavarja. Kot je splošno znano, je bil Waldheim glavni tajnik Združenih narodov od leta 1972 do 1982.
Radio Trst A že nekaj let sodeluje z ljubljanskim radiom pri snemanju skupnih oddaj. V soboto, 25. t.m., sta obe radijski ustanovi posneli v telovadnici devinske osnovne šole skupno oddajo o družbeni, kulturni, športni, gospodarski in etnični stvarnosti v devinsko-nabrežinski občini. Stvarnost v občini sta uvodoma predstavila napovedovalca Jasna Rodošek in Livij Valenčič, nakar je nastopil trio Zorana Lupinca. Zupan Bojan Brezigar je govoril o upravnem življenju, odbornika Marinka Terčon - Brezigar o kulturnem in športnem delovanju, Srečko Colja pa o delu v nabrežinskih kamnolomih.
Predstavila sta se tudi zbora Fantje iz-
Rupa na Goriškem je v teh dneh v znamenju svojega tradicionalnega praznika frtalje in to je tudi prava priložnost za pogled v preteklost. Kot je bilo že večkrat zapisano, se je praznik razvil iz nekdanje tradicije ob praznovanju farnega zavetnika sv. Marka. Dokler je bila Rupa podružnica mirenske župnije, se je to praznovanje obhajalo v tesni povezavi z župnijskim središčem, o čemer smo našli tudi zanimivo pričevanje iz leta 1929. Gre za pismo Tonija Budina iz Mirna bratu Venčku, ki je tedaj služil vojaški rok v Bologni. Bratu
— poznejšemu organistu — v pismu opisuje pevsko dogajanje v župniji in med drugim pravi:
»V nedeljo smo bili v Rupi pri maši; po maši so nam Rupnci napravili pri Nut-ku "veliko frtaljo”. Zbrala se nas je velika družba, pa smo jih vrezali par prav krasnih, da sem prav z užitkom odšel o-poldne domov. Pevcem je napravil Matek
— brenklačem pa Nato. Ker brenkljači so namreč brenkljali za sv. Marko v soboto zvečer in v nedeljo zjutraj ter potem tudi zvonili za k maši ...«
Spominske
Tudi letos je bila v naših krajih vrsta spominskih svečanosti ob prazniku 25. a-prila. Na Goriškem so bile slovesnosti pred spomeniki padlim v narodno-osvobodilni vojni v Podgori, Ločniku, Krminu, Gradišču in po številnih slovenskih vaseh. V do-berdobski občini je bila osrednja svečanost pred spomenikom na Palkišču, kjer so se spomnili desetletnice njegove postavitve v spomin na žrtve iz Dola. V imenu borcev je govoril Mirko Peric, slavnostni govornik pa je bil župan Mario Lavrenčič. V kulturnem delu sporeda so nastopili recitatorji, godba in zbora Hrast ter Jezero.
Spominske slovesnosti so bile tudi na Tržaškem. Devinsko-nabrežinska občinska uprava je položila vence pred vsemi spomeniki padlim. Na glavnem trgu v Nabrežini pa je bila slovesnost, na kateri so spregovorili župan Bojan Brezigar in borčevska predstavnika Agostino Zerilli in Alojz Markovič. V Sv. Križu je bil tradicionalni
pod Grmade in Dekliški zbor Devin. V literarnem delu je igralka Miranda Caharija prebrala odlomke iz del Iga Grudna in A-lojza Rebule. Svoja dela sta nato brali Tatjana Rojc in Katerina Legiša. Za posebno vzdušje pa je poskrbel pevski zbor dijakov Zavoda združenega sveta, ki je najprej v tržaškem italijanskem narečju zapel ljudsko »Marinaresca«, nato pa slovensko ljudsko »Prišel ljubi je pod okno«. Enkratno je bilo slišati mlade pevce, ki prihajajo iz najrazličnejših držav od Filipinov in Japonske do Kitajske, Ekvadorja, Kenije, Združenih držav, Italije in Jugoslavije ter drugih držav, kako ubrano znajo zapeti slovensko.
Pobrskali smo še v župnijski arhiv v Mirnu in v oznanilnih knjigah, ki jih je skrbno vodil tedanji mirenski župnik in dekan Oskar Pahor, našli zanimiv zapis o praznovanju rupenskega patrona. Na tretje povelikonočno nedeljo, 21.4.1929, je zaslužni duhovni oče takole oznanil:
»V četrtek sv. Marko, god patrona podružnice v Rupi; prosilna procesija s petjem litanij vseh svetnikov in molitvijo sv. rožnega za blagoslov naših njiv in polj začne v župni cerkvi ob 6. uri in konča v Rupi s sv. mašo. V slučaju dežja se vrši vse v župni cerkvi. Udeležite se v obilnem številu procesije in zaupno molite.«
Sledi nato še nedeljska napoved, da bo prva sv. maša v Mirnu, druga pa v Rupi v čast sv. Marku. Tudi tu je pristavek, da bo v primeru dežja druga maša v Mirnu.
Ta nekdanja frtalja po slovesni maši je pozneje pognala krepke korenine in se razrasla v kulturno-folklorni praznik. Skupna pa ostaja nekdanjim in sedanjim časom skrb za lepo vreme.
slovesnosti
sprevod od Ljudskega doma mimo vaških obeležij do spomenika, kjer je govoril predsednik domače sekcije Vsedržavne zveze partizanov Ferdinand Bogateč. Polaganja vencev so bila tudi v Repnu, na pokopališču na Colu in pred osrednjim spomenikom padlim iz repentabrslce občine pred naravnim skalnatim spomenikom na Colu. Govoril je župan Pavel Colja, v italijanščini pa podžupan Aleksij Križman. Nastopili so osnovnošolski otroci in pa lovski pevski zbor Doberdob.
V miljski občini je bila slovesnost pri Korošcih, kjer sta nastopila zbor miljskih Slovencev Jadran in italijanski partizanski zbor. Oba zbora in godba so potem nastopili na osrednji slovesnosti na Marconije-vem trgu v Miljah. Govorili so Igor Tul, Arduino Agnelli in Roberto Piunti.
V Trstu je bila glavna proslava v petek, 24. t.m., v Rižarni. Govorili so demo-kristjanska poslanka in bivša ministrica Tina Anselmi, komunistična senatorka Jelka Grbec ter predsednik tržaške pokrajine Dario Locchi. Ta je med drugim tudi obsodil mazaške akcije proti spomenikom padlim.
Na kraj, kjer je nekoč delovala krematorijska peč, so položili lovorov venec. Navzoča je bila tudi častna vojaška straža.
SREČANJE V OGLEJU
V starodavni baziliki v Ogleju je bilo v soboto, 25. t.m., veliko srečanje mladih iz ljubljanske in koprske škofije, ki so se ga udeležili tudi mladi italijanski verniki.
Ta dan je goriški nadškof Bommarco pred tri tisoč verniki posvetil dva nova duhovnika goriške nadškofije. To sta 24-letni Flavio Zanetti iz Gradišča, ki bo še naprej v službi v goriški stolnici, in 29-let-ni Paolo Zuttion iz kraja San Vito al Tor-re, ki bo kaplan v Gradišču.
»KAMEN IN MORJE« V DEVINU
P. B.
IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA
Dve publikaciji o slovenski književnosti, namenjeni	kulturnim
Pred kratkim sta prišli iz tiskarne dve zanimivi publikaciji, ki sta posvečeni slovenski literarni ustvarjalnosti in sploh kulturi, namenjeni pa sta bralcem neslovenskega jezikovnega območja.
Najprej naj predstavimo brošuro na 105 straneh z naslovom Vilenica 86. Izdala sta jo Društvo slovenskih pisateljev in Zveza kulturnih organizacij Sežana. 2e podnaslov v osmih jezikih na platnici pove, da je izdaja nastala ob mednarodni literarni nagradi Vilenica, ki je bila septembra lani prvič podeljena, in sicer v jami Vilenica pri Lipici. Podeljevali pa jo bodo vsako leto tretji teden v septembru. Mednarodna nagrada naj bi opozarjala na duhovno bogastvo in uveljavljala življenjsko moč integracijskega principa različnosti v srednjeevropskem kulturnem prostoru.
V knjigi so sestavki v originalnih jezikih avtorjev ter v prevodih, tako da zasledimo sestavke v slovenščini, češčini, nemščini, hrvaščini, italijanščini, madžarščini, angleščini, poljščini in slovaščini.
V prvem razdelku je v štirih jezikih obrazložitev same pobude za mednarodno nagrado. V drugem razdelku so odlomki v izvirniku in slovenskem prevodu 13 avtorjev, ki so prišli v ožji izbor za literarno nagrado. Na prvem mestu je seveda Fulvio Tomizza, ki je prejel prvo Vileni-co. Daljši odlomek »Mladoporočencev iz ul. Ros-setti« je v prevodu Majde Capuder, ki je poskrbela tudi za prevod celotnega dela, ki je pred kratkim izšlo pri Založništvu tržaškega tiska.
Se pred Veliko nočjo je prišla v Evropo najnovejša številka revije Meddobje, ki jo izdaja Slovenska kulturna akcija v Argentini že 22 let. Publikacija, ki obsega kar 180 strani, ima še datum lanskega leta, a se ta formalna zamuda vsebini v bistvu ne pozna. Na prvem mestu je tokrat objavljena tehtna in zahtevna razprava Vinka Brumna »O pojmu božjega bivanja«. Odlika članka je med drugim v naravnost visoki slovenščini, ki zna biti suverena tudi na težavnem filozofskem polju. V skupino razprav in esejev spadajo v tem Meddobju še prispevki Milana Kopušarja o historičnem Kristusu, Leva Detele o problemu tujejezične metamorfoze, Toneta Arka o izvoru in koncu našega vsemirja. Jože Velikonja objavlja pisma, ki sta si jih v letih pred prvo svetovno vojno pisala njegov pokojni oče, pisatelj Narte Velikonja, in literarni kritik in mentor Izidor Cankar. Andrej Rot pa se spominja pisatelja in političnega publicista Rude Jur-čeca, posebej še kot glasnika zamisli o neodvisni slovenski državi. Serijo razprav dopolnjuje Ljubo Sire z živahnim člankom o mejah komunističnega gospodarstva.
Tudi v tej številki Meddobja je nekaj literarnih prispevkov. Posebno pritegne dolga črtica Vladimira Kosa »Noč in velemestne luči«. V njej nam riše življenjsko usodo mladega vietnamskega begunca, ki se je zatekel na Japonsko, kjer živi tudi avtor in je njegova črtica o-čitno sad osebnega srečanja s tujo usodo. Vla-
Objavljena je še utemeljitev nagrade izpod peresa takratnega predsednika Društva slovenskih pisateljev Toneta Partljiča.
Kratek prikaz slovenske književnosti je prispeval Denis Poniž, ob koncu pa je predstavljen še Kras z občino Sežana.
—o—
Druga knjiga, na katero želimo opozoriti, pa je lepo oblikovana brošura v angleščini Slove-nian Books na 116 straneh. Izšla je kot posebna izdaja knjigotrške in bibliografske revije Knjiga 86, ki jo izdajajo slovenske založbe. V angleščini so natisnili 2500 izvodov, ki bodo izredno dobrodošla predstavitev sodobne knjižne ponudbe na Slovenskem, če jih bodo pobudniki znali spraviti v prave roke široko po svetu.
Daljšo uvodno študijo je prispeval Denis Poniž, ki mednarodnemu občinstvu v angleščini predstavlja smeri v slovenski književnosti 70-: h in 80-ih let.
Sledijo kratke predstavitve slovenskih založb z oznakami, naslovi in drugimi uporabnimi podatki. Iz zamejstva sta predstavljeni le Založništvo tržaškega tiska in založba Drava.
Največ prostora vzame prikaz posameznih značilnejših knjig zadnjih let, in to v slogu, ki ga poznamo iz revije Knjiga, ko predstavlja no-: vosti v značilnem dvokolonskem tisku z bibliografskimi podatki na začetku. Tu so predstavljena zelo številno slovenska književna dela v poeziji in prozi, strokovna in znanstvena dela, eseji. Končno je prikaz reprezentativnih del o sloven-
nadaljevanje na 7. strani ■
dimir Kos objavlja tudi nekaj pesmi. Maks Osojnik pa je napisal krajšo prozo z naslovom »Grb-čeva ljubezen«. Ambientirana je nekje na Slovenskem, verjetno na Koroškem, in osvoji bralca s preprostostjo, za katero pa čutiš človeško prizadetost. V literarnem delu Meddobja pa ima tehtno mesto tudi drama v verzih Rojeni smo za življenje. Napisala jo je Dolores Terseglav, zgodba pa se odvija med vojno in ima za protagoniste sorodniške in prijateljske ljudi, ki so se sredi tuje okupacije znašli na nasprotnih okopih slovenske državljanske vojne. Kljub tragičnemu izteku sveti skozi dramatično dogajanje odrešilna misel o zmagi življenja nad smrtjo in svetlobe nad temo, kar napoveduje že zgovorni naslov.
Tudi v tej številki Meddobja so rubrike Kronika, Kritike, in Zapisi. Slednja obsega pretresljivo pričevanje o tem, kako je neki begunski duhovnik našel pot do morilca svojih, duhovnikovih, družinskih članov med vojno, in kako mu vse odpusti ob svoji srebrni novi maši.
Tudi v tej številki Meddobja je nekaj umetniških prilog. Na njih so dela slikarke Marjance Savinšek iz Pariza in kiparja Bernarda Lav-riše iz Združenih držav.
Ko človek odloži branje, ima zavest o dragocenosti slovenskega umetniškega in miselnega vztrajanja v širokem svetu, še tembolj, ker je jasno, da je to vztrajanje prežeto z mislijo in ljubeznijo na nikoli pozabljeno domovino v Evropi.
Nagrada »Vstajenje«
V Peterlinovi dvorani v Trstu so v ponedeljek, 27. t.m., podelili literarno nagrado »Vstajenje« Tomažu Simčiču za znanstveno knjigo »Jakob Ukmar«, ki jo je izdala goriška Mohorjeva družba. Predsednik žirije prof. Martin Jev-nikar je v utemeljitvi med drugim dejal, da je v knjigi avtor prikazal osrednjo slovensko cerkveno in kulturno osebnost iz polpretekle dobe, Jakoba Ukmarja, ki je bil vsestransko razgledan, avtor teoloških knjig, urednik, neustrašen borec za narodne pravice in cerkveni dostojanstvenik. Ob Ukmarju pa je Simčič na široko razgrnil tedanje slovenske razmere na Primorskem. Svoje delo je avtor opravil s temeljito znanstveno metodo, široko razgledanostjo, z uporabo številnih arhivskih virov, v izpiljenem in jasnem jeziku. Delo je pomemben prispevek mladega znanstvenika za tukajšnje zgodovinopisje.
Nagrado je nato v imenu Hranilnice in posojilnice na Opčinah izročil Tomažu Simčiču prof. Soban. Prof. Rebula, ki je Simčičevi knjigi napisal predgovor, je poudaril, da je bil Jakob Ukmar državljan sveta, ki se je izogibal provincia-lizmu, obenem pa duh evropskega formata. Prof. Pirjevec, pri katerem je Simčič diplomiral z nalogo o Ukmarju, je omenil avtorjevo skrbnost pri iskanju virov, obenem pa podčrtal Ukmarjev lik in nakazal potrebo, da bi se pričel postopek za Ukmarjevo beatifikacijo.
Merkujev večer v Trstu
V baziliki svetega Silvestra v Trstu je bil v ponedeljek, 27. t.m., komorni koncert, posvečen skladatelju Pavletu Merkuju. Nastopili so mladi virtuozi združenja Continuum Musicale, ki jih vodi profesor Roberto Repini; vodi v smislu visoke specializacije ob robu šolanja na konservatoriju in po njem. Protagonisti večera so bili: pianistka Federica Repini, kitarist Fabio Cascio-li, flavtistka Caterina Goriup, klarinetist Claudio Mansutti, oboist Evaristo Casonato in fagotist Aldo Leonardi. Solistično, v dvoje in v troje so ustvarili malo antologijo Merkujevega komponiranja s področja instrumentalne komorne glasbe, od Sonatine iz leta 1954 pa do Invencije in plesa izpred štirih let.
Koncert bi zaslužil tudi oznako »Srečanja«: srečala sta se ekspresionistično meditativna moderna glasba in čarobni polmrak tržaškega svetišča iz zgodnjega srednjega veka; srečala sta se izjemno zbrana publika in skupina mladih poustvarjalcev, občudovanja vrednih v podajanju in simpatičnih v svoji resnobnosti, ki pa ni mogla zakriti žarne mladosti; in seveda sta se srečala publika in avtor, v razpoloženju tiste neposrednosti, ki je zelo blizu prijateljstvu.
Kvaliteten, resnoben in prisrčen — vse to skupaj je bil ta Merkujev komorni večer sredi Trsta, starega in mladega hkrati.
REVIJA »ADLER« O PSBL
Revija »Adler«, ki izhaja na Dunaju, je glasilo društva avstrijskih heraldikov in genealogov. Izhaja štirikrat letno. V prvi številki letos prinaša kratko poročilo o Primorskem slovenskem biografskem leksikonu (PSBL), objavljajoč naslov izdajatelja (Goriška Mohorjeva družba) ter obseg območja, ki ga omenjeni leksikon upošteva, kakor tudi doslej obravnavane začetnice o-seb, ki so uvrščene v leksikon.
Poročevalec poudarja še posebej, da zajema leksikon območje Primorske in Istre z obeh strani meje in da tudi sodelavci leksikona izhajajo z obeh strani, kar pomeni, da se v tem pogledu nadaljuje kulturna tradicija dežele, čeprav jo je po zadnji vojni razdelila državna meja.
Nova številka revije Meddobje
Sodobno kmetijstvo
Sterilizacija zemlje
UMRL JE TOUSSAINT HOČEVAR
Iz Združenih držav je prišla vest, da je 21. aprila umrl v New Orleansu znani slovenski ekonomist prof. Toussaint Hočevar. Star je bil 60 let. Po rodu je bil z Vrhnike, po vojni pa je odšel v Združene države, kjer je bil po začetnih skromnih zaposlitvah kasneje predavatelj na univerzah v Južni Dakoti, v New Yorku, Floridi in New Orleansu. Svoje znanstveno delo je usmeril najprej k raziskovanju slovenskega gospodarskega razvoja v obdobju industrializacije. Zelo zaslužen je bil profesor Hočevar tudi pri ustanovitvi mednarodnega znanstvenega združenja Society for Slove-ne Studies, te edine mednarodne znanstvene ustanove, ki se ukvarja predvsem s slovenistiko. Rajni profesor Hočevar je objavil veliko znanstvenih študij ter se je pogosto udeleževal predavanj in simpozijev po Ameriki in Evropi. Leta 1974 je sodeloval tudi na konferenci o manjšinah v Trstu. Za svoje delo je prejel razna priznanja, med drugim francoske »Akademske palme« za znanstvene in akademske zasluge.
—o—
DVE PUBLIKACIJI O SLOVENSKI KNJIŽEVNOSTI, NAMENJENI KULTURNIM KROGOM V TUJINI ® nadaljevanje s 6. strani
skem jeziku, pokrajini, umetnosti, ljudskem izročilu. Za ta razdelek so izdajatelji izbrali naslov Sloveniabilia.
Privlačna knjiga se končuje s prispevkom znanega prevajalca Janka Modra o prevajanju iz svetovne književnosti v slovenščino in iz slovenščine v tuje jezike.
Na več mestih brošura upošteva tudi ustvarjalnost Slovencev v Italiji.
Pri razkuževanju zemlje je najpomembnejše, da se čim hitreje in čimbolj zanesljivo znebimo povzročiteljev bolezni, gliv, škodljivcev in plevelnega semena, ob tem pa čim manj škodujemo naravnemu ravnotežju.
Ze kolobarjenje je nekakšna naravna sterilizacija zemlje, kajti s pravilnim vrstenjem poljščin, vrtnin ali katerihkoli drugih kulturnih rastlin zmanjšujemo napad določenih bolezni ali škodljivcev. Tudi gnojenje s hlevskim gnojem prištevamo k naravnemu razkuževanju zemlje, saj z njim dodajamo tlem organske snovi.
Ob intenzivnem pridelovanju rastlin z ozkim kolobarjem ali celo z monokulturo pa moramo zemljo tudi razkuževati, saj je naravna sterilizacija prepočasna. Pri razkuževanju zemlje je zelo uspešno parjenje. Večje ali manjše površine poparimo z različnimi napravami, ki imajo tri poglavitne dele — napravo, kjer nastaja para, cevi in posebne injektorje za vbrizganje pare v tla, ki med parjenjem morajo biti pokrita s cerado.
Vbrizgamo toliko pare, da se tla segrejejo do 7U stopinj. Pri tej temperaturi uničimo večino parazitov, vendar pa ne sme biti višja od 95 stopinj.
Previsoka temperatura uničuje mikroorganizme, ker spreminja lastnosti tal.
Parjenje ima fungicidno, insekticidno, nematocidno in herbicidno delovanje.
Opazili so, da rastline v tleh, ki so bila parjena bolje rastejo. Menijo tudi, da se sestava tal izboljša in da se izločajo dolo-
čene hranilne snovi in mikroelementi. Tla za parjenje ne smejo biti presuha niti pre-vlažna. Težkim tlem dodajamo pesek, prednost parjenja pa je v tem, da lahko sadimo takoj, ko se tla ohladijo, čeprav je bolje počakati dva do tri mesece.
V posameznih primerih so opazili, da so se v tleh, razkuženih s paro, določene glive preveč razmnožile, kar je posledica porušenega naravnega ravnotežja. Zato je s paro treba ravnati pravilno in previdno. Danes se starim pripravkom kot sta formalin in ogljikov žveplec uspešno postavljajo na čelo kemična sredstva, ki zanesljiveje in širše delujejo. Pri izbiri pa je treba upoštevati fizikalne in kemične lastnosti aktivne snovi, občutljivost škodljivih organizmov na sredstvo, vlago, temperaturo in občutljivost gojene rastline. Ker vsaka kemična snov, ki jo uporabljamo za razkuževanje tal, deluje na biološko ravnotežje ter mikroorganizme v tleh, moramo izbirati taka, ki kar najmanj vplivajo na to. Upoštevajmo tudi specifično težo, hlapljivost sredstva, rezidualno delovanje in tudi okuženost tal. Zato dosledno upoštevajmo priložena navodila.
VEČER v DSI v TRSTU
DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV v Trstu vabi na predavanje fotoreporterja Maria Magajne z naslovom »Po sledovih Baraga ob Velikih jezerih«. Predavanje z diapozitivi bo v Peterlinovi dvorani v ponedeljek 4. t.m. ob 20.30.
Jack London KRALJ ALKOHOL
In ko nekoč kar tri tedne neprenehoma niti trenutek nisem bil trezen, sem bil Prepričan, da sem dosegel višek. Resnica, v tej smeri človek ni mogel dalje. Bil je zame čas, da odrinem odtod. Kajti vedno, najsi sem bil pijan ali trezen, mi je nekaj v ozadju moje zavesti šepetalo, da to Popivanje in to pustolovsko življenje po zalivu sploh ni bilo življenje. Ta šepet je bila moja dobra sreča. Slučajno sem bil tako ustvarjen, da sem slišal ta šepet, ki se Je glasil, venomer glasil preko vsega sveta. To ni bila pamet. Bila je radovednost, želja po poznanju, neka nemirnost in iskanje stvari, ki so bile čudovite, ki sem i ih Po vsej priliki nekako slutil ali uganil. Čemu je bilo vse to življenje, sem se vprašal, ako je to bilo vse? Ne, daleč za tem je • bilo nekaj več. In v zvezi z mojim mnogo Poznejšim razvojem v pivca se morajo ta šepet, ti obeti stvari v ozadju življenja u-1 Poštevati, ker jim je bilo usojeno, da so imeli strašen pomen za moje poznejše spopade s kraljem Alkoholom.
Kar pa me je neposredno potrdilo v sklepu, da odidem odtod, je bila ena, ki mi jo je nabredel kralj Alkohol — ena strašna in neverjetna, ki mi je pokazala
do tedaj nezasanjane prepade pijanosti. Ob enih zjutraj sem se po silnem popivanju primajal na krov svoje barke na koncu pri-stajališča spat. Bibavica je drla po prelivu Carquinez kakor po mlinskem koritu in oseka je bila že pri kraju, ko sem štr-bunknil raz krov. Na pristajališču ni bilo nikogar, nikogar na barki. Morski tok me je nesel naprej. Nisem bil osupel. Nezgoda se mi je videla imenitna. Bil sem dober plavač in v mojem razvnetem stanju me je dotikanje vode z mojo kožo ohlajalo kakor hladno platno. Se malo se nisem zmenil za vso smrtno nevarnost.
In tedaj mi je kralj Alkohol zaigral svojo blazno pesem. Neka sanjava misel, da me morski tok odnaša, me je nenadoma obšla. Bolestnih čustev nisem imel nikoli. Misli na samomor mi niso nikdar šinile v glavo. Sedaj pa, ko so mi šinile, so se mi zdele krasen, sijajen vrhunec, popoln zaključek moje kratke, a nemirne življenjske poti. Jaz, ki nisem nikoli poznal ljubezni dekleta, ne ljubezni žene in ne ljubezni otrok, ki se nisem nikdar igral po širnih, radostnih poljanah umetnosti, niti plezal na zvezdnato hladne višave modro-slovja, niti na lastne oči videl več kot za
ost bucike površine prekrasnega sveta — jaz sem dognal, da je bilo to vse, da sem videl vse, živel vse, bil vse, kar je bilo vredno življenja, in da je sedaj čas, da končam. To je bilo tisto delo kralja Alkohola, ki mi je zajel domišljijo in me v omotičnih sanjah vlekel v smrt.
Ej, znal je prepričevati! V resnici sem bil okusil vse, kar nudi življenje, in to ni bilo ninogo. Živinska pijanost, v kateri sem bil mesece preživel (spremljala sta jo čut ponižanja in staro čustvo zavesti greha) je bila poslednje in najboljše od vsega, in koliko je bilo to vredno, sem lahko sam iz-previdel. Videl sem pred seboj vse propadle postopače in barabe, katerim sem dajal za pijačo. To je bilo vse, kar je ostalo od življenja. Ali sem hotel postati njim podoben? Tisočkrat ne; in pretakal sem solze sladke žalosti nad svojo prekrasno mladostjo, ki je plavala z morskim odtokom na odprto morje. (Kdo še ni videl jokajočega pijanca, turobnega pijanca? Najdeš jih po vseh krčmah, ki pripovedujejo, ako ne najdejo drugega poslušalca, svojo bedo točaju, ki je plačan, da posluša in s samim mrzlim poslušanjem tolaži njih bedno dušo.)
Voda je bila prijetna. To je bila smrt za možaka. Kralj Alkohol je spremenil godbo, ki jo je igral v mojih, od pijače zdivjanih možganih. Proč s solzami in kesanjem! To je bila smrt junaka, storjena z lastno roko in iz lastne volje. Tako sem zapel svojo mrtvaško pesem in jo radost-
— E, Jakec moj, danes nimam prou nobene voje se kej ment, zatu ke me strašno boli glava.
— Kaku tu? Kej si se snoči napili kašnega slabga vina?
— Ah, kej vina. Ga nisem pokušou nanlca kaplice jn sm šou trezen spet, ke sm gled.au televizijo jn od tistega me je začela forte bolet glava.
— Od televizije? Ma sej televizija stri spat!
— Ma jest sm gledan poročila od te vladne krize. So povedali de se je Spado-lini razgovarjau se z De Mito od referenduma, de je Crakseta obiskau Natta jn se menla, če be blo dobro al slabo naredet volitve, de je bla Nilde Iotti pr precedniki jn mu povedala, de se vlada petih ne da spra-vet vkep, de je biu poverjen za novo vlado Scalfaro, de je jemu tudi uan dosti pomen-kou ma de je vidu, de se ne da neč nare-
det! Pole de so radikalci jn demoproletarci napovedali obstrukcijo, de liberalci ne bojo podpirali vsako vlado, de Andreotti mi-sle, de be se dalo še kej naredet, de so demokristjani pruti referendumi, de be blo bulše naredet ano vlado, ke be nardila referendume, de z volitvami je treba še počakat, de Bodrato se je menu ses Spadoli-netam, de be blo treba ...
— Mihec, ustavse! Ke tudi mene že začne bolet glava.
— M a Jakec moj, če bojo razpestili parlament, bo treba ses tisto našo globalno zaščito začent vse od kraja.
— Mihec, ne stoj mi spet začent ses to globalno zaščito, ke jemam od nje glavo ku an škaf.
— Ma kaku, de ti ni neč mari zastran globalne zaščite? Mene pej boli glava tudi zastran nje.
— Če te boli glava, bejži h anmi dohtarji jn prosi ga, nej ti da kašno tableto pruti televižjoni. Dandanes delajo tablete za vse sorte. Ni hudič, de ne be nardili tudi kašne tablete, če te boli glava od tele-vižjona. Zakej ne poslušaš mene, ke ti zme-ram pravem, de ne stoj gledat televižjona j n bežji raj še z mano u oštarijo. Tam se najdemo u kompaniji jn ano zapojemo jn nas neč ne boli glava.
— Ma znaš: jest be rad biu informiran jn be rad znou, kaku bo z nami jn zatu me interesira, kaku se naši prestauniki jn tajniki menejo jn kej bojo skuhali.
— Zate, Mihec, ne bojo prou neč skuhali. Ke njeh skrbi samo, kaku be obsedeli na stolčkah. Jn ti, Mihec, če te boli glava, bejži h dohtarji. Jn danes pridi z mano u oštarijo.
— Bom pršu.
no prepeval, dokler me ni klokotanje in pljuskanje valov morskega toka v ušesih opomnilo na moj bolj neposredni položaj.
Pod mestom Benicio, kjer sega prista-jališče Solano v morje, se preliv razširi v »Zaliv Turnerjeve ladjestaje«, kakor mu pravijo pomorščaki, ki vozijo po zalivu. Bil sem v obalnem toku, ki je drl pod prista-jališčem Solano in naprej v Turnerjev zaliv. Ze od nekdaj sem poznal sesalno moč, ki nastane, ko pritok zavije okoli Mrtvaškega otoka in dere naravnost proti pri-stajališču. Ni me bila volja, da bi plaval med tistimi koli skozi. Ne bi bilo lepo in moja pot, ako bi šel s pritokom iz zaliva, bi se zakasnila za celo uro, ko bi plaval po zalivu naokoli.
Slekel sem se v vodi in krepko plaval čez morski tok v pravem kotu. In nisem odnehal, dokler nisem po pristajališčnih lučih spoznal, da me bo tok varno nesel mimo konca pristajališča. Nato sem se o-brnil na hrbet in počival. Plavanje je bilo, da se kaj pravi, in potrebno je bilo nekaj časa, da sem prišel zopet do sape.
Bil sem Židane volje, saj se mi je bilo posrečilo izogniti se sesalni sili toka. Znova sem zapel svojo mrtvaško pesem — docela na kraju samem izmišljeno mešanico od strupa zmešanega mladeniča. »Nikari še ne poj,« je zašepetal kralj Alkohol. »V Solanu delajo vso noč. Na pristajališču so železničarji. Slišali te bodo, se pripeljali s čolnom in te rešili, ti pa nočeš biti rešen.« Resnica je, da nisem hotel. Kaj? Da bi me
oropali junaške smrti? Nikdar! In ležal sem vznak v svetlobi zvezd, opazoval znane luči pristajališča, rdeče in zelene in bele, ko so se pomikale mimo, in jemal od vsake in vseh otožno slovo.
Ko sem bil zopet proč od zemlje, sredi preliva, sem znova zapel. Zdaj pa zdaj sem naredil nekoliko sunkov, nasplošno pa sem se zadovoljil s tem, da sem plaval na gladini in sanjal dolge, pijane sanje. Preden se je naredil dan, so me hladna voda in v njej prebite ure dovolj iztreznile, da sem začel ugibati, v katerem delu zaliva sem, in ali me ne bi obrat pritoka zajel in me ponesel zopet nazaj, preden bi priplaval v zaliv San Pablo.
Nato sem najprej spoznal, da sem bil močno utrujen, ves premražen in popolnoma trezen in da me niti najmanj ni bila volja, da bi utonil. Razločil sem topilnico Selby na obali Contra Costa in svetilnik na otoku Mare. Začel sem plavati proti So-lanskemu obrežju; bil sem pa tako slab in premražen in sem tako malo napredoval in s tako naporno muko, da sem nehal in sem bil zadovoljen, da me je voda sama nesla. Samo zdaj pa zdaj sem naredil kak sunek, da sem vzdržal ravnotežje v vrtincih pritoka, ki so se na vodni gladini vedno hitreje premikali. In začutil sem strah. Bil sem trezen in nisem hotel umreti. Našel sem neštevilno vzrokov, da bi še živel. Cim več vzrokov pa sem našel, tem bolj verjetno se mi je videlo, da bom le utonil.
Velika preizkušnja...
S nadaljevanje s 3. strani
kot kak drugi bralec, ki ne pozna razmer. Moje osebno mnenje pa je danes mogoče drugačno od tistega, ki ga imajo ljudje v Eritreji, še posebej tisti, ki se še vedno z orožjem borijo za Eritrejo in njeno neodvisnost. Kot pravim, sem bolj naklonjen mirnemu reševanju problema. Mislim, da bi bilo mogoče rešiti problem s kompromisom med Eritrejci in Etiopijo. Prepričan sem namreč, da osvobodilni boj zahteva preveč človeških in materialnih žrtev za eritrejsko ljudstvo, ki ne šteje niti štiri milijone ljudi. Boj je lahko razumljiv etiopski vojski, lahko nekaterim gverilskim voditeljem, vendar najbolj prizadeto je preprosto prebivalstvo, ki je žrtev razmer. Zato bi raje imel mirno rešitev eritrejskega vprašanja. A ponavljam, to je mnenje nekoga, ki živi izven Eritreje.
Kako pa bi lahko kot posameznik pomagal svojemu narodu?
To je težko vprašanje, ker je odvisno od razvoja dogodkov. Na vsak način hočem pomagati svojemu narodu, a res ne vem, kako bo to mogoče. Težava je tudi v tem, ker živim zunaj in torej od zunaj gledam na notranje potrebe. Ljudje, ki se borijo, popolnoma drugače mislijo.
Kaj pa bi še dodal za konec?
Hotel bi izraziti neko prošnjo. Zdaj, ko se vsi pripravljamo na Veliko noč in na to, da bi jo čim lepše preživeli, bi si želel, da bi se mogoče tudi spomnili ljudi, ki tega veselja ne morejo deliti z nami, med temi so borci za neodvisnost Eritreje, ki živijo v stalni življenjski nevarnosti.
Pogovarjal se je BRANKO KLUN
Beri - širi - podpiraj
»IMOVI LIST"
Po štirih urah, ko sem bil v vodi, me je našel dan v žalostnem položaju v vrtincih ob svetilniku na otoku Mare, kjer sta se nagli plimi preliva Vallejo in preliva Carquinez trčili in kjer sta se prav v tistem času borili zoper plimo, prihajajočo od zaliva San Pablo proti njima. Vzdignila se je bila močna sapa in živahni valčki so mi venomer udarjali v usta in začel sem požirati morsko vodo. Kot izkušen plavač sem dobro vedel, da me bo kmalu konec. Tedaj je privozila ladja — neka grška ribiška ladja, namenjena v Vallejo; in zopet me je moja narava in telesna sila rešila pred kraljem Alkoholom.
Mimogrede naj omenim, da takšna nora, kakor jo je kralj Alkohol meni zagodel, ni nič nenavadnega. Popolna statistika, koliko odstotkov vseh samomorov gre na rovaš kralja Alkohola, bi bila strahovita. V mojem primeru, ki sem bil zdrav, normalen, mlad, poln življenja, je bila misel na samomor nekaj nenavadnega; a u-poštevati je treba, da je sledila dolgemu popivanju, ko so mi bili živci in možgani strašno zastrupljeni, in da je bila dramatična, romantična plat moje domišljije, zblaznela po pijači do besnosti, vesela tega domisleka. In vendar izvršijo starejši, bolj bolestni pivci, bolj zdelani od življenja in bolj razočarani, samomor navadno po dolgem popivanju, ko so njihovi živci in možgani skoz in skoz prepojeni s strupom, ki jim ga je vbrizgal kralj Alkohol.
(Dalje)