LETO XI. ST. 8 (490) / TRST, GORICA ČETRTEK, 23. FEBRUARJA 2006 SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY NOVI CENA 1 EVRO www. noviglas. it NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik Andrej Bratuž Pričakovanja naše narodnostne skupnosti Potem ko smo nekaj uvodnikov posvetili razmišljanju o slovenski kulturi in o vsem, kar se že pred 8. februarjem, ob njem in po njem dogaja v našem prostoru, ki ga proslave in prireditve kar preplavljajo, se bomo zaustavili pri nekaterih aktualnih vprašanjih, ki so že ali bodo prav kmalu zadevala tudi našo narodnostno skupnost. Čez približno poldrug mesec bodo v Italiji parlamentarne volitve. Časopisje in televizijski sporedi že dolgo polnijo svoj prostor in čas za takšno ali drugačno volilno propagando, ki pa je največkrat namenjena bolj osebnim sporom in ambicijam vidnih politikov kot njihovim volilnim programom oz. skrbi za javno dobro. Včasih znane politične osebnosti ure in ure dokazujejo, kaj vse je vlada naredila v iztekajočem se mandatu in česa vsega nasprotna stran v času svoje oblasti ni znala ali ni hotela narediti. Pri tem se izpostavlja zaimek jaz, vse ostalo bi se moralo njemu podrediti. Desna sredina očitno napenja vse sile, da bi se obdržala na oblasti. Leva sredina je večkrat in tudi po nepotrebnem deljena in nima enotnih pogledov, kar je seveda v škodo njenim prizadevanjem, da se vrne na oblast. Splošno zmedo še povečujejo skrajno negativni pojavi, kot so npr. posledice znanih žaljivih karikatur, objavljenih na Danskem in zaradi katerih je v muslimanskem svetu kar zavrelo z novimi grožnjami zahodnemu svetu. V zvezi s tem je moral italijanski minister odstopiti, še naprej pa razglaša, da si bo na majico natisnil omenjene karikature in pa izjavo, da se čuti kristjana. Tudi ta zmešnjava ne koristi volilni kampanji, od katere državljani pričakujemo resnejših pristopov. V tem kaosu si Slovenci želimo spremembo vladne večine, saj lahko samo tako pričakujemo uresničitev neizpolnjenih obveznosti, zlasti zaščitnega zakona. Seveda si marsikaj obetamo od zakona za slovensko manjšino, ki ga pripravlja dežela Fur-lanija-Julijska krajina, cenimo pa tudi prizadevanja odgovornih dejavnikov v matični domovini v podporo Slovencev v zamejstvu in po svetu. V zvezi s slovensko manjšino v Italiji naj omenimo še nujnost slovenskega zastopstva v italijanskem parlamentu in možnost internacionalizacije celotnega vprašanja. Če se iz našega zamejstva ozremo na avstrijsko Koroško, lahko samo obžalujemo načrtno neizvajanje pogodbenih listin in skrajno negativno in celo sovražno zadržanje tamkajšnjih deželnih oblasti v odnosu do slovenske manjšine in njenih upravičenih zahtev po dvojezičnih krajevnih napisih. Kar smo nakazali v tem kratkem razmišljanju, izhaja iz same ustavne listine in iz obstoječe zakonodaje, koroškim rojakom pa njihove pravice določajo avstrijska Državna pogodba in sklepi Ustavnega sodišča. To pomeni, da eni in drugi zahtevamo samo to, kar nam v resnici pri tiče. Pet let zaščitnega zakona Naši politiki in predstavnika civilne družbe ocenjujejo prvih pet let življenja neudejanjenega zakona cnevc slovi llui-tf v Devinu Predstavitev knjige dr. Draga Legiše Ne zapečkarji, ampak protagonisti Zvestoba jeziku in ljubezen do naših ljudi N/' u e hočemo v naših prizadevanjih ob- I stati, moramo dati od sebe to, kar imamo najboljšega! Če bomo na to pozabili, ne bomo preživeli." Te jasne in klene besede je naš nekdanji odgovorni urednik dr. Drago Legiša vcepil vsem, ki smo imeli čast zrasti v njegovi "časnikarski šoli". Ker je globoko prepričan o tem, da bi morale biti življenjsko vodilo vsakega zavednega politika, kulturnega delavca, časnikarja in sploh pripadnika naše narodne skupnosti v Italiji, je to misel poudaril tudi v nedeljo, 19. februarja, na praznovanju dneva slovenske kulture na sedežu devinskih zborov. Dvorana je bila pretesna za vse, ki so se želeli udeležiti proslave in se tako pokloniti uglednemu domačinu, ob čigar 80-letnici je Goriška Mohorjeva družba izdala zbornik njegovih člankov, intervjujev in komentarjev z naslovom Ne zapečkarji, ampak protagonisti. Aleksij Pregare, ki je povezoval večer in na koncu zrecitiral Gregorčičevo poezijo Stražniki, je uvodoma v imenu vseh prisotnih čestital slavljencu, krepko voščilo Mnogaja ljeta pa so nato skupno odpeli Ženski zbor Devin in Fantje izpod Grmade. O knjigi sami, ki jo je opremil Edi Žerjal, tiskala pa tiskarna Graphart, je spregovoril urednik Jože Horvat, nekdaj časnikar pri Delu in Slovencu, danes državni podsekretar na ministrstvu za kulturo RS. Za publikacijo je izbral članke, ki po njegovem mnenju obravnavajo kar najbolj aktualna vprašanja Slovencev v Italiji. "To pa so v marsičem vprašanja vseh Slo- vencev.” V širokem izboru prispevkov je našel tematska jedra, kot je npr. sprejemanje pomembnih dokumentov za Slovence (od Osimskih sporazumov do zaščitnega zakona št. 38), strankarsko življenje v Italiji, državne in krajevne volitve, Cerkev in njen pomen za manjšino oz. Slovence, vprašanje medijev, italijanska politika do Slovenije, tukajšnji odnos do matice in obratno, odnos večine do manjšine in politično življenje naše slovenske skupnosti. Uvodno besedo je napisal Jurij Paljk, sledi intervju z avtorjem, ki sta ga nedavno opravila Horvat in Marko Tavčar; tri četrtine knjige sestavljajo Le-giševi članki in komentarji, ki jih je pisal v Novi list (1976-92), v Sobotna branja dnevnika Slovenec (1993-95) in Novi glas (1996-2004). Horvat je priznal, da izbor le delno predstavlja dr. Legišo, vseeno pa je v njem toliko "tvornega za politiko in zanimivega za nekoga, ki se ukvarja z javnim življenjem, da predstavlja trajen navdih ali obvezo za suvereno, pokončno držo tako posameznika kot etnične skupnosti, za vztrajno, profesionalno brezhibno, vrednostno jasno pisavo - kakor tudi navdih in obvezo za zvesto, nikoli omahljivo ljubezen do jezika in slovenskih ljudi, izražajočo se v budni skrbi za njun obstoj in razvoj." Dr. Legiša se je zahvalil pobudnikom večera in povedal, da je bil vedno kritičen do vsega, kar je delal, in do ljudi, s katerimi je sodeloval. Ohranili se bomo namreč, samo če bomo gojili in ljubili materni jezik, samo če mu bomo ostali zvesti, je pribil. Pripadniki večinskega naroda nas bodo spoštovali, samo če bomo znali biti trdni in vztrajni v oblikovanju lastne osebnosti. Samo na tak način bomo dosegli vzajemno spoštovanje, sodelovanje in dialog. Večer, ki sta ga popestrila klavirska igra sester Petre in Veronike Grassi ter petje Fantov izpod Grmade pod vodstvom Iva Kralja, se je nadaljeval s predstavitvijo enajstih razstavljenih del tržaškega slikarja Edija Žerjala na temo Dom Lepe Vide. Kot je povedal Tavčar, zlasti zadnja umetnikova dela v mešani tehniki navdihujeta morje in človeška prisotnost ob njem: pojavljajo se pristanišča, ladjedelnice, tista naša obala od izliva Timave mimo Devina proti Bregu pod Nabrežino in Križem, ki je bila v zavesti slovenskega človeka dom Lepe Vide. Znani literarni lik, ki velja za simbol hrepenenja, je dodal Tavčar, v nekaterih delih doživi katarzo, preobrat, tako da se Lepa Vida vrne domov iz ljubezni do svojih krajev in ljudi. Tu najde srečo, ki je ni našla v tujini. Prav to milo lepoto lahko zazna, kdor se zagleda v Žerjalova dela. Danijel Devetak Gostovanje SNG Drama pri nas Samosvoja interpretacija Bartolovega Alamuta v režiji Sebastijana Horvata Objavljamo govor, ki ga je imel David Bandelli v goriškem Kulturnem centru 13. februarja V Turinu se nadaljujejo zimske olimpijske igre, ki so že natrosile veliko kolajn Italija/10. februar Dan spominjanja in... pozabljanja Minulega 10. februarja so v Italiji že drugič proslavljali lani uvedeni državni dan spomina na množično odselitev italijanskega prebivalstva s področij Istre, Reke in Dalmacije, ki so na temelju pariške mirovne pogodbe iz leta 1947 pripadla Jugoslaviji, ter na žrtve "fojb" po italijanski kapitulaciji 8. septembra 1943 in ob koncu vojne. Vsakdo ima pravico do spominjanja na pretekle dogodke, vendar v našem primeru bi pričakovali tudi primerno objektivno obrazložitev zgodo- je letos zgodilo, da je celo predsednik države Ciampi, ki gotovo pozna celotno zgodovinsko ozadje, v svojem priložnostnem nagovoru ob priložnosti podelitve domovinskega priznanja nekaterim svojcem medvojnih žrtev na območju nekdanje Julijske krajine povsem prezrl delež krivde fašističnega režima pri ekspan-zionistični politiki na območju vzhodnega Jadrana. Na proslavah v Trstu pa so uradni govorniki in predstavniki begunskih združenj še posebej poudarili zahtevo po ponovnem odpiranju vprašanja vinskega konteksta in ne zgolj politično vsiljevanje nepoučenim državljanom, da vzrok za postopanje partizanskih oziroma jugoslovanskih oblasti vidijo zgolj nasprotovanje Italijanom kot takšnim, pozabljajoč pri tem na nasilno raznarodovanje in vsestransko preganjanje Slovencev in Hrvatov v času fašističnega režima. Dejstvo je vsekakor, da svojih krajev niso zapustili samo Italijani, temveč tudi Slovenci in Hrvati. Prav tako so nasilno bili umorjeni tudi Hrvati in Slovenci kakor tudi predvsem nedolžni ljudje, na obeh straneh. Tako se zapuščenega imetja v Istri, ki je bilo že davno rešeno z medsebojnimi sporazumi med Italijo in Jugoslavijo. Z letošnjim dnevom spomina je sovpadalo sprejetje posebnega zakona v rimskem parlamentu, ki omogoča pridobitev italijanskega državljanstva osebam, ki so bile italijanski državljani (in njihovim potomcem) s stalnim bivališčem na ozemlju, ki ga je Italija po mirovni pogodbi odstopila Jugoslaviji. Gre vsekakor za enostransko ravnanje mimo obstoječih mednarodnih pravil o podeljevanju državljanstva. Vedeti je namreč Tiskovna sporočila treba, da podelitev italijanskega državljanstva avtomatično prinaša tudi državljanstvo Evropske unije. Pripadniki italijanske manjšine v Sloveniji so namreč že državljani Unije. Zato bo novi zakon o državljanstvu bolj aktualen v hrvaški Istri. Za sprejetje tega zakona se je zavzemala predvsem Unija Italijanov, računajoč, da bo pripomogel k utrditvi zavesti o pripadnosti omenjeni manjšini. To bo do neke mere tudi držalo, a po drugi strani zaposlitev v oddaljenem okolju daje priložnost pripadnikom manšine, da ne ohranijo več tesnih vsakodnevnih stikov z drugimi sorojaki v domačih krajih ali se celo odločijo, da iz zaposlitvenih razlogov ostanejo v Italiji. Kar pa pri omenjenem zakonu moti, je to, da na prikrit način omogoča slovenskim in hrvaškim prebivalcem v Istri, da na osnovi poznavanja italijanskega jezika lahko zaprosijo za državljanstvo Italije v tihem pričakovanju, da bodo od tega imeli kake ugodnosti. Sprejetje omenjenega zakona vsekakor dokazuje, da se tradicionalna prizadevanja italijanske zunanje politike na vzhodni meji po vsestranskem širjenju italijanskega vpliva nadaljuje. Na slovenskih in hrvaških pravnikih in politikih je, da preučijo, ali je kakšno poseganje Italije v suverenost slovenske in hrvaške države v skladju z mednarodnim pravom in dobrimi sosedskimi odnosi. Ob vsem tem se nam povsem logično in naravno vsiljuje že večkrat načeto vprašanje, ali ne bi bil skrajni čas, da naša matična domovina, tj. država Slovenija, svojim rojakom na področju enotnega slovenskega kulturnega prostora omogoči redno in normalno sprejemanje programov osrednje slovenske televizije. To bi moral biti nacionalni interes Slovenije. Zgled naj bo Italija, ki si niti malo ne pomišlja širiti svoj vpliv na svoji vzhodni sosedi. Zadnji primer je prav zgoraj navedeni zakon o podeljevanju državljanstva ne samo nekdanjim optantom, ampak tudi njihovim potomcem. Alojz Tul SSO o neizvajanju zaščitnega zakona, SSG in narodnih domovih Izvršni odbor SSO je zasedal 15. t.m. v Trstu. Z enominutnim molkom so se člani poklonili pokojni Nadji Maganja. Ugotovili so, da izvajanje zaščitnega zakona še vedno ni odvisno od mehanizmov pravne države, ampak od politične volje vladne večine. Krovni organizaciji bosta skušali skupno postopati. Govor je bil tudi o Slovenskem stalnem gledališču, saj SSO še vedno pogreša ustanovitev gledališke šole, večji stik s teritorijem ter estetski pluralizem. Člani 10 SSO so analizirali tudi zakonski osnutek o odnosih RS s Slovenci zunaj meja in ocenili, da gre za zakon, ki je izrednega pomena za slovenski manjšini v Italiji in Avstriji. Glede vprašanja t.i. skupnih narodnih domov je SSO pozdravil odločitev deželnega odbornika Antonaza, da bosta koordinatorju za omenjeno vprašanje L. Semoliču stala ob strani S. Quinzi za goriški Trgovski dom in M. Maver za Narodna domova v Trstu in pri Sv. Ivanu. Glede namembnosti domov si bo SSO prizadeval za čim širši dogovor v manjšini. 10 SSO je pozdravil pobudo zadruge Most iz Čedada, ki je začela z izdajanjem biltena Slovit tudi v slovenskem jeziku. SSO ugotavlja, da vlada v Sloveniji splošno nepoznavanje vprašanj, s katerimi se ukvarjamo Slovenci v Italiji, kljub temu da so vsem na razpolago naši manjšinski mediji. Goriška SSk o primarnih volitvah V prejšnjem tednu je v Sovodnjah zasedalo goriško pokrajinsko tajništvo Slovenske skupnosti. Kot glavno točko je obravnavalo izid primarnih volitev leve sredine za izbiro predsedniškega kandidata za goriško pokrajino in pa priprave na bližnje volitve. Pokrajinsko tajništvo je ocenilo samostojen nastop stranke na primarnih volitvah s kandidatom Primožičem kot nadvse spodbuden, ki je stranki dal vidljivosti, pa tudi novih spodbud. Podpora, ki so jo Silvanu Primožiču dali volilci, nalaga slovenski narodni stranki novih odgovornosti, zato da postane še bolj ključni del levosredniskega zavezništva na Goriškem. Tajništvo SSk izraža zadovoljstvo tudi nad dejstvom, da je zmagoviti kandidat, ki je izšel s primarnih volitev, Enrico Gherghetta, takoj po zmagi priznal dobro delo in rezultat, ki ga je slovenska stranka dosegla. Navzoči so z zadovoljstvom ocenili, da so stranko povabili k aktivni vlogi pri pripravi volilnega programa ter sodelovanju na listi Oljke. Na tej listi želi SSk postaviti svoje kandidate, ki naj bi imeli realne možnosti izvolitve v goriški pokrajinski svet, da bi se nadaljevalo delo, ki ga je strankin član David Grinovero, dosedanji slovenski predstavnik na pokrajini, uspešno opravil v zadnjih dveh mandatih. V ta namen se bodo člani tajništva še sestali z ostalimi člani Oljke, da bi dosegli dogovor glede volilnih okrožij, v katerih bodo kandidirali strankini kandidati, za katere pridejo seveda v poštev tista območja, kjer živi slovenska narodna skupnost. SSk za Koroško Slovenska skupnost poziva vse zamejske Slovence, naj podpišejo poziv v prid evropske in dvojezične Koroške. Na spletni strani http://www.prokaernten.at/ imamo možnost, da z vpisom v seznam, v katerem je danes že preko 25 tisoč različnih državljanov Avstrije, Slovenije in Italije, izrazimo solidarnost in zahtevo po strpnosti v evropskem duhu ter pripomoremo k izvajanju pravic dvojezičnosti na koroškem ozemlju. SSk meni, da bi množičen odziv tudi s slovenskega zamejstva v Italiji pripomogel k lažjemu premoščanju težav naših koroških rojakov. Zimska špekulacija Pravila igre energetske industrije V zadnjih dveh tednih smo bili priča zanimivim medijskim pekulacijam na temo energetske krize. Vsa osrednja sredstva javnega obveščanja so namreč v določenem trenutku posvetila precej prostora novicam o nižjih dobavah ruskega plina in o tem, da smo od 14. februarja morali seči po strateških rezervah. Iz člankov je bralec dobil občutek, da sta bila ta dva elementa med sabo povezana, kar pa je res samo deloma. Res je, da smo od 17.januarja dalje na Trbižu - kjer sibirski plin vstopi v Italijo - dejansko dobili manj plina, kot bi ga bili morali, res pa je tudi, da je ta primanjkljaj vplival na skupni državni energetski deficit za največ 3%, medtem ko so na primer večje porabe v civilnem sektorju zahtevale vsaj 28%. Da je v zimskih mesecih nivo uvoženega plina nekoliko nižji, kot bi bilo zaželjeno, je možnost, ki jo izvedenci energetskega sektorja predvidevajo od vsega začetka termičnega leta še posebej, če gre za plin, ki prihaja iz držav, kot je Rusija, ki se mora leto za letom soočati z ostrimi zimami in torej z večjimi porabami tudi doma. In prav tako je normalno tudi, da se v zimskih mesecih splošni nivo porabe ener- gije povzpe na najvišjo raven v letu. Vse to spada v pravila igre energetske industrije. Problem, zaradi katerega smo letos zašli v nekoliko hujšo krizo, je bil v glavnem vezan na fak- riva (kljub temu da se je v minulih 30. dneh po večini države temperatura večkrat spustila pod -30° C, v Sibiriji pod -50° C). Problemi s sibirskimi dobavami so bili odvisni predvsem od neodgovorne politike Ukrajine, ki je na svojem ozemlju zadržala večje količine plina, kot je bilo predvideno in domenjeno, in sicer sprva zaradi objektivno hudega mraza, kmalu zatem pa zaradi političnogospodarskih v /v* . < In 'icSfSvSiiir * v mm torje, ki z Rusijo kot tako nimajo zveze. Sprva gre namreč podčrtati, da pri resničnem izpadu ruskih dobav najbolj nastrada ravno ruski koncern Gazprom, ki na tak način izgubi na verodostojnosti in zanesljivosti. Ravno zato, da bi to preprečili, so v tistih dneh Rusi povečali proizvodnjo plina do roba zmogljivosti in tako storili, kar je bilo v njihovih močeh, da bi v Evropo poslali čim bolj normalne količine tega fosilnega go- Svetovalec predsednika italijanske republike za pravne in ustavne zadeve Salvatore Sechi je odgovoril na pismo, ki ga je Ciampiju naslovil deželni svetnik Mirko Špacapan pred slabima dvema mesecema. V svojem dopisuje predstavnik SSk izražal pomisleke v zvezi z novim volilnim zakonom, ki je bil takrat še brez podpisa predsednika države; Špacapan je predvsem izpostavljal dejstvo, da tako nastavljeni volilni zakon popolnoma zanemarja pravice slovenske narodne skupnosti, saj je minimalni 20% volilni rezultat v deželi za sicer priznano narodno manjšino zdaleč previsok. V svojem odgovoru se predsednik Ciampi strinja s stališčem slovenske stranke, daje bila slovenska manjšina izvzeta iz volilnega zakona, in Špacapana obvešča, da je spis posredoval notranjemu ministrstvu za poglobljeno preučitev zadeve. Slovenska skupnost meni, da bi glede na izražena stališča predsednika države Slovenci iz raznih krogov manjšinskih organizacij, zlasti pa s posegom slovenske vlade lahko dosegli ponovno preučitev volilnega zakona predvsem z ozirom na dejstvo, da je slovenska manjšina v Italiji priznana in zaščitena z državnim zakonom. špekulacij. Toliko o dobavah na Trbižu. Glavna razloga zato, da smo letos segli po strateških rezervah prej kot ponavadi, sta dva, in sicer sprva dejstvo, da se pri nas - kot po vsej Evropi - poraba tega plina za proizvodnjo električne energije iz leta v leto veča, medtem ko raven uvoza fosilnega goriva ostaja stabilna. Pomislimo, koliko novih električnih pripomočkov vstopi v domove vsakogar izmed nas iz leta v leto (od mobilnih telefonov do kompjuterjev ipd.). Za vse to je potrebna elektična energija, ki jo nekdo mora proizvesti. Drug razlog za zaostrenje energetskega deficita je vezano na sam ustroj državnega energetskega sektorja. Za situacijo, v kateri smo se znašli v minulih dneh, je namreč v veliki meri odgovorna predvsem kratkoročna politika dveh subjektov, in sicer bivšega državnega monopolista Eni, ki je v zadnjih letih vlagal več truda v izboljšanje svojih rezultatov v borzi kot pa v okrepitev energetskih infrastruktur (od plinovodov do podzemnih hranilišč), posledično pa torej tudi njegovega glavnega delničarja - Ministrstva za proizvodne dejavnosti. Erika Hrovatin Povejmo na glas Dogovarjanje že skoraj pokopano Edini smisel človeka je srečno sobivanje. Srečno sobivanje z bližnjim posameznikom, z bližnjimi narodi, državami, verami in civilizacijami. Brez srečnega sobivanja dobijo prosto pot nemir, kontrasti in tekmovanja z drugimi kakor tudi nestrpnost, obračunavanja ter celo vojne kot najhujša oblika uničevanja in izničevanja. In da bi se vsemu, kar prinaša nesrečo in neusmiljeno medsebojno spopadanje, izognili, nam je dano dogovarjanje. Dogovarjanje in sporazumevanje za vsako ceno, kajti še tako visoka cena za dogovarjanje je prava malenkost v primeri s tisto, ki jo terja spopad oziroma želja, da bi nasprotnika izbrisali z zemlje. In to dogovarjanje se zdi v današnjem času vse bolj ogroženo. Zagotovo smo se močno približali tisti točki, ko bi lahko bilo že dokončno pokopano. živimo v času, ko verska vojna postaja dejstvo in istočasno z njo tudi vojna med civilizacijami. Naj politični in verski voditelji še tako pozivajo, da moramo storiti vse, da ne pride do verske vojne oziroma do vojne med civilizacijami, je do obojega vsaj v prvi fazi že prišlo. Zaostrovanje med muslimanskim in razvitim svetom se kljub vmesnim predahom stopnjuje, obojestransko nerazumevanje je vsak dan večje. Vse to v času, ko je še posebej zahodni svet ves prepreden z ljudmi drugih verin kultur in je torej ogroženo mirno sobivanje povsod, v Združenih državah Amerike, v Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji, Italiji, zares povsod. Dogovarjanje ne samo, da je utišano, ampak o njem nihče več ne govori. Muslimanski svet krščansko civilizacijo demonizira, krščanska civilizacija muslimanskega sveta ne razume, zato dobijo karikature Mohameda tako strašanske razsežnosti. Objavljene prvič na Danskem že 30. septembra postanejo problem šele februarja, ko izbruhne muslimansko nasilje. Toda že od prvega izida številne arabske države protestirajo, vendar se nihče ne odzove, po napadih na evropska veleposlaništva predsednik italijanskega senata izjavi, da je prav, da se Danska ni opravičila, italijanski minister za reforme obleče majico z izzivalnimi karikaturami. Verska vojna se je torej pričela, vprašanje je, če bomo storili vse, da bi jo pogasili. Kajti versko obeležen spopad je najhujši od vseh, kar jih obstaja, in vselej je visoka politika tista, ki ga povleče v igro. Ameriški predsednik namreč govori zelo odkrito: "gre za surovine, Združene države Amerike so v vojni, odpor v državah zla bo strt". Obdobje globalizacije očitno še ni zaključeno in sedaj smo v fazi uporabe sile, ki naj bi bila upravičena, saj pokončava sovražnike, istočasno zagotavlja zahodnemu človeku vsaj približno ohranitev sedanje življenjske ravni. In tu ne more biti prostora za dogovarjanje. Za dogovarjanje res ni večjprostora? Vprašanje je težko, vendar nujno. Ce ga ne bi postavili, bi to pomenilo, da smo sprejeli, naj gredo stvari naprej v smeri, v kateri gredo. Topa bi bila usodna kapitulacija. Janez Povše NOVI GLAS MM Ob peti obletnici zakona za zaščito slovenske narodne skupnosti v Italiji št. 38/2001 Valentinova neizpolnjena obljuba Pred petimi leti, na Valentinovo, so v senatu odobrili zakon 38/2001, to je zakon za zaščito slovenske narodne skupnosti v Italiji. Zakon je žal, kot marsikatera obljuba, ki jo zaljubljenci izrekajo ne le 14. februarja, ostala - še vedno - le želja in upanje. Za korak naprej sta potrebna pogum in želja, da se ustvari nekaj za skupno dobro. Po petih letih smo se pogovorili s petimi slovenskimi deželnimi svetniki, z deželnim tajnikom Slovenske skupnosti in s predsednikoma krovnih organizacij. Vprašali smo jih, kakšna pričakovanja so imeli pred petimi leti, kaj seje medtem zataknilo in kako upajo, da se bo zadeva razpletla. Zahvaljujemo se jim za odgovore in jim želimo, da bi njihovo delo prineslo konkretne sadove. Tamara Blažina: Pričakovali smo, da bo izvajano to, kar je bilo v zakonu napisano. Mislim, da je bil zakon Igor Dolenc: Pričakovali smo spoštovanje državnega zakona, ki obvezuje vse državne in krajevne uprave, da udejanjijo zakonska določila. Glede na to, da nekatere krajevne uprave niso v rokah levosredinske koalicije in imajo do našega vprašanja negativen pristop, je prišlo do nekaterih zastojev, čeprav ne povsod: kot primer lahko vzamemo občino Trbiž. osnovan tako, da bi lahko rešil probleme slovenske manjšine v Italiji tudi na način, ki odgovarja sodobnim gledanjem na manjšinske problematike. Zataknilo pa se je predvsem zaradi političnega nasprotovanja, ki je oviralo izvajanje zakona. To je bilo jasno pri sprejemu perimetracije ozemlja, na katerem bi se norme izvajale. Verjetno bi morala tudi manjšina sama glede določenih vprašanj poiskati ustrezne rešitve, npr. glede po-državljenja Glasbene matice z vidika tudi reforme visokošolskega izobraževanja. Pričakujem, da se bodo v kratkem spremenili politični okviri tako na vsedržavni ravni kot tudi na krajevni, ker so prav gotovo pritiski, ki prihajajo iz Trsta, dokaj vplivni na rimska dogajanja. Igor Candani: Pričakoval sem, ne glede na posamezne segmente zakona, da bo mogoče uresničiti določene stvari, in sicer od vprašanja Glasbene matice, financiranja naših primarnih ustanov, SSG-ja. Prav tako sem pričakoval, da bo težko uveljaviti določila glede uporabe slovenskega jezika na teritoriju; nisem pa mislil, da bo to tako težavno. Najprej se je zataknilo pri spremembi vlade, ne nazadnje pa velja omeniti paradoksalno situacijo, ki je nastala prav na osnovi našega zaščitnega zakona, ko smo bili ob dvojezične izkaznice v okoliških občinah. Po letu 2001 smo se znašli po zmagi desnosredinske koalicije tako na vsedržavni ravni kot na tržaški občini in pokrajini v povsem novi situaciji. To je bil glavni razlog, zakaj se je postopek uresničevanja zaščitnega zakona zataknil. Pričakujem, da bi se po zmagi leve sredine moralo vprašanje zaščite vendarle premakniti z mrtvega tira. Mislim, da bo tudi to morala biti skrb nove vlade. Prav tako pa upam, da bodo tudi na tržaški občini in pokrajini levosredinske večine. Čas je, da se pogovarjamo o vsebinah zaščitnega zakona, ne pa o samem izvajanju! Bolj kot upanje je to pričakovanje! 'v cija: ozračje se bo izboljšalo do take mere, da bomo lahko upali v nadgradnjo tega zakona v smeri njegovega učinkovitega izvajanja. Žal tudi z levosredinsko upravo ne bo lahko, saj dobro vemo, da so na levici pomisleki glede izvajanja zakona v mestnih središčih Trsta, Gorice in Čedada. Bruna Zorzini Spetič: Pričakovala sem, da bo zakon na področju dežele F-Jk udejanjen. Mislila sem, da bodo pri tem sodelovale tudi krajevne uprave. Žal se tako ni zgodilo. Vemo sicer, da desnosredinska koalicija nima državniškega čuta in torej ne udejanja zakonov, s katerimi se ne strinja, predvsem glede manjšinskih pravic. V mislih nimam zgolj skrajne desnice, ber. Zataknilo se je pravzaprav več stvari. Najprej bi omenil dejstvo, da od devetih članov italijanske narodnosti kar pet sistematično bojkotira delovanje paritetnega odbora. Če želimo pospešiti delo slednjega, je na dlani, da jih moramo nadomestiti. To bi pospešila nova politična klima, ki bi nastala ob zmagi levosredinske koalicije na volitvah: na potezi je seveda najprej vlada, ki mora izdati ministrski odlok s seznamom občin, kjer naj se izvaja zaščitni zakon, potem pa še Ministrstvo za dežele in Ministrstvo za notranje zadeve. Nekaj pa se je nedvomno zataknilo tudi znotraj same slovenske komponente s predsednikom paritetnega odbora Zato pričakujemo udejanjanje vseh členov, ki so vezani na paritetni odbor: v mislih imam predvsem izdajanje dvojezičnih izkaznic v Trstu, Gorici in Čedadu, problematiko Narodnih domov oz. Glasbene matice. Mirko Špacapan: Pričakovali smo, da bo v kratkem določeno ozemlje, na katerem bo zaščitni zakon ^ i Igor Dolenc udejanjen tudi v obliki vidne dvojezičnosti, kar bi že samo po sebi pomenilo priznanje za naš jezik in za naše ljudi. Tako bi imeli določene prednosti, na podlagi katerih bi pripadniki manjšine odločili, ali se sploh izplača ostati manjšinec in ne podleči asimilaciji. Negativno je vplivalo to, da je rimsko vlado prevzela desnosredinska opcija in je na vse načine zavlačevala izvajanje zakona. Slovenska skupnost je že pred odobritvijo zakona opozarjala, da v besedilu ni nakazano območje, kjer naj bi zakon veljal. Ta bojazen se je izkazala za utemeljeno. Razplet dogodkov je tesno vezan na rezultate prihodnjih političnih volitev. Gotovo se bo udejanjanje zaščitnega zakona premaknilo z mrtve točke, če bo zmagala leva op- ampak tudi zmernejše vladne komponente. Dežela F-Jk ima danes glede zaščitnega zakona veliko vlogo. Povedati pa je treba, da tudi vladajoče Demokratično zavezništvo ni bilo v zvezi z našim zakonom vedno odločno: pomislimo le na paritetni odbor, ki je bil večkrat nesklepčen zaradi bojkota članov desnosredinskega tabora. Zato menim, da bi predsednik deželne vlade II-ly in predsednik deželnega sveta Tesini lahko te člane zdavnaj zamenjala. Čakati je treba na rezultate političnih volitev 9. aprila. Upam, da bomo takrat imeli za predsednika vlade Romana Prodija, ki bo svoje obljube glede našega zakona izpolnil. Dežela obenem pripravlja zakon za našo manjšino, glede katerega sem že predložila določene popravke. Deželni odbornik Antonaz je zakon ponudil gospodu Brezigarju, naj ga oblikuje, vendar mislim, da tudi v tem primeru bi morali nastopati bolj odločno. Dežela je zato zadolžena, da zapolni pomanjkljivosti rimskih političnih krogov. Damijan Terpin: Od zakona nisem pričakoval veliko. Pred petimi leti sem časnikarjem v senatu dejal, da nas bo glava močno bolela, ko bomo skušali zakon udejanjiti. In res je bilo tako! Zakon je bil po moji oceni že tedaj krhek kompromis, ki zahteva še danes vedno nove kompromise. Mislim, da je razočaranje danes večje za tiste, ki so tedaj mislili, da je zakon do- pomembnih evropskih integracijskih procesov ter samega vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Vse sloni na dejstvu, da ta vlada ni pokazala politične volje, da sploh uvede postopek uresničevanja zaščitnih norm. Vladni krogi so v tem smislu privilegirali zaprte in protislovenske dejavnike, ki so izhajali predvsem iz Trsta. Negativna povezava Rim-Trst vseskozi traja, in to je jasno tudi danes, rej manj "zamejsko" in bolj usklajeno z diplomatskimi in drugimi pobudami matične domovine. Mirko Špacapan na čelu. Povsem mimo je šla novica, da so bila že pred dobrim letom sproščena sredstva, namenjena za dvojezično uradovanje. Gre za približno 2,5 milijona neizkoriščenih evrov, neizkoriščenih zaradi dejstva, ker predsednik paritetnega odbora ni dal na dnevni red omenjene točke. Perspektive zakona so v glavnem odvisne od aprilskih parlamentarnih volitev. V Prodijevem programu so vprašanja manjšin premalo dorečena, zato bomo v kratkem skupaj s SVP in UV izdelali skupno manjšinsko platformo. Na potezi pa je tudi Slovenija. Novi volilni zakon nam ne omogoča neposrednega manjšinskega mandata, še več: slovenski poslanec iz naše dežele mora računati na 20-odstotni volilni prag! Pri nas je žal opazno, da se tam, kjer smo Slovenci prisotni s svojimi izvoljenimi predstavniki, stvari rešujejo; tam, kjer nismo, pa stvari zaostajajo, saj nimamo vzvodov, kako spremeniti situacijo. V tem primeru nam preostane samo, da to preložimo na Slovenijo. Rudi Pavšič: Ob zadovoljstvu, da je italijanska država po toliko letih vendarle uresničila ustavno obvezo, smo se po političnih spremembah v rimskih vladnih krogih zavedali, da bo pot uresničitve zakona zelo strma. Nismo pa pričakovali, da bomo po petih letih beležili tako zelo porazen obračun, saj smo računali na blagodejni vpliv ko je skoraj gotovo, da vlada ne bo omogočila predsedniku republike, da z dekretom potrdi območje (seznam občin), na katerem bi se zaščita izvajala. Da ne govorimo o farsi, ki so jo vseskozi uprizarjali nekateri desničarski člani paritetnega odbora. Poleg tega je danes tudi že zelo jasno, da italijanska vladna politika ni pokazala nobenega zanimanja za obmejni prostor in sploh za sodelovanje z evropskim "Vzhodom”. Sedaj je za naštevanje pričakovanj še prehitro, saj so ta zelo odvisna od rezultatov na parlamentarnih volitvah 9. aprila. Ne morem namreč mimo dejstva, da je zaščito odobrila levosredinska koalicija in da je desnosredinski blok svojčas sprožil pravo parlamentarno obstrukcijo. Z naše strani pa moramo biti sposobni - in to ne glede na rezultate 9. aprila -, da se skupaj dogovorimo o strategiji in prioritetah pri uresničevanju zaščitnega zakona. Dokler bo vsaka komponenta v manjšini šla svojo pot in delovala samostojno, bo neuspeh predvidljiv in že skoraj neizbežen. Ob tem bo potrebno tudi, da začnemo razmišljati bolj "evropsko", to- Drago Štoka: Začeti bi moral pravzaprav z letom 1971, ko smo začeli zahtevati globalni zaščitni zakon, kot so nam med drugim zagotavljale mednarodne obveznosti Italije - v mislih imam namreč Osimske sporazume. Pričakovali smo namreč več od tega, kar nam je nato dejansko prinesel zaščitni zakon na Valentinovo 2001. Rekli smo si, da je zakon sicer pomanjkljiv, bomo pa vendar konkretizirali točke, ki jih vsebuje! Danes pa vidimo, da so razen špetrske dvojezične šole ostale druge točke zakona zgolj na papirju. Moti me predvsem dejstvo, da še ni določene perimetracije, kjer naj bi se zakon izvajal. Prej ali slej bomo morali zato pomisliti, ali zaupati prihodnji vladi ali pa bo treba stopiti na pot internacionalizacije oz. evropeizacije našega vprašanja. Nesprejemljivo je namreč dejstvo, da so ostale obveze mednarodnih sporazumov, ki jih je Italija podpisala, 60 let po koncu druge svetovne vojne še na mrtvi točki. Pri neudejanjanju zakona nosi krivdo vladajoča koalicija, ki nima nikakršnega interesa, da bi zakon izvajala. Poudarjam pa, da se je udejanjanje zakona ustavilo zgolj zaradi rimske vlade, ne pa zaradi deželnega sveta, saj vidimo, da je Furla-nija-Julijska krajina predložila v odobritev svoj zakonski osnutek za Slovence v deželi: na tej ravni je videti dobro voljo. Počakali bomo, da bo krmilo države prevzela levosredinska opcija in da se bo takoj lotila izvajanja zakonskih določil: glede tega bi omenil planime-trijo področja, kjer naj bi se norme izvajale, nato še vzpostavitev slovenske sekcije na državnem konservatoriju v Trstu itd. Če se bo vlada držala obvez, bomo skupno sodelovali, drugače pa ni drugih poti kot le internacionalizacija vprašanja v evropskih političnih forumih. S strani Evrope bi bilo tako pričakovati odločen pritisk, naj se Italija drži obvez mednarodnih pogodb in svoje republiške ustave. Igor Giegoii In Peter Rustja ■y tt 0 0 0 0 NOVI 4 23. februarja 2006______________________________________________ Kristi ani m družba glas Poslanica Benedikta XVI. za postni čas 2006 "Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile" (Mt 9,36) Dragi bratje in sestre! Postni čas je privilegiran čas notranjega romanja k Njemu, ki je vir usmiljenja. To je romanje, na katerem nas On sam spremlja skozi puščavo našega siromaštva in nas podpira na poti do velikonočne radosti. Bog nas varuje in podpira tudi "v temni dolini" (Ps 23,4), kjer nam skušnjavec prišepetava, naj obupamo ali pa naj bolj kot Njemu zaupamo v delo svojih rok. Da, tudi danes Gospod sliši vpitje množic, lačnih veselja, miru in ljubezni, ki se kot nekdaj čutijo zapuščene. Vendar tudi v revščini, osamljenosti, nasilju in lakoti, ki brez razlike prizadevajo ostarele, odrasle in otroke, Bog ne dopusti, da bi tema groze dokončno prevladala. Moj dragi predhodnik, pokojni papež Janez Pavel II., je v svoji knjigi Spomin in istovetnost zapisal, da dejansko obstaja meja zla, ki jo je določil Gospod, in to je njegovo usmiljenje. Vse te misli so me spodbudile, da sem za uvod v tokratno postno poslanico izbral Božjo besedo iz Matejevega evangelija: "Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile." V tej luči bi se rad ustavil ob temi, o kateri se danes veliko govori, in sicer pri vprašanju razvoja. Tudi danes je Kristusov ganjeni "pogled" nenehno uprt na ljudi in narode. Božji "načrt" človeka kliče k odrešenju. Jezus pozna ovire, ki uresničevanju njegovega načrta nasprotujejo, in zato je z množico sočuten. Tudi za ceno svojega življenja je pripravljen, da jo brani pred volkovi. V svoj pogled tako Jezus zajema vsakega posameznika in množice ter vse izroča Očetu, ko daruje samega sebe v spravno daritev. Cerkev, prežarjena z resnico velike noči, se zaveda, da je pri spodbujanju celostnega razvoja naše merilo Jezusov pogled. Odgovor zgolj na materialno in socialno stisko ljudi ne zadošča; poskrbeti moramo tudi za izpolnitev globokega hrepenenja srca. To pa je v času velikih sprememb toliko bolj potrebno, saj se bolj zavedamo naše velike odgovornosti za uboge na svetu. Sveti oče Pavel VI. je nerazvitost z vsemi usodnimi posledicami označil kot pomanjkanje človečnosti. V svoji okrožnici Populo-rum progressio je obsodil gmotno stisko tistih, ki nimajo dovolj sredstev za zagotavljanje eksistenčnega minimuma in etično stisko tistih, ki jih je zaslepil egoizem, pa tudi nasilje, ki te- melji na zlorabi lastnine ali oblasti, na izkoriščanju delavcev ali na nepravičnem poslovanju (prim. št. 21). Kot sredstva za boj zoper tovrstno zlo papež Pavel VI. ne omenja samo večje spoštovanje človeškega dostojanstva in usmerjenost k duhu uboštva, prizadevanje za skupno blaginjo in mir, pač pa tudi za temeljne vrednote, preko katerih človek spoznava samega ve, so dragoceni napotki, kako spodbujati napredek. Tudi danes, ko živimo v času globalne soodvisnosti, ugotavljamo, da noben gospodarski, družbeni ali politični projekt ne more nadomestiti darovanja samega sebe drugemu, s čimer se izraža ljubezen. Kdor se ravna po evangeljski logiki, živi vero kot prijateljstvo z učlovečenim Bogom in tako kot On jemlje nase mate- V Boga, ki je njegov vir in cilj. V tem smislu papež tudi pravi, da končno šteje le vera, ki je Božji dar in vodi k edinosti v Kristusovi ljubezni. Jezusov "pogled" nas zavezuje, da v polnosti uresničujemo tisti pravi humanizem, ki obsega razvoj tako celotnega človeka kot tudi človeštva. Zato prvo, kar Cerkev lahko prispeva k napredku človeštva in narodov, niso materialna sredstva ali tehnične rešitve, temveč oznanilo Kristusove resnice, ki vzgaja vest, ki uči o pristnem dostojanstvu osebe in dela ter s tem ustvarja kulturo, ki išče odgovore na bistvena človekova vprašanja. Spričo velike revščine mnogih ljudi pomenita ravnodušnost in ujetost v lastni egoizem popolno nasprotje z Jezusovim "pogledom". Post, miloščina in molitev, ki jih Cerkev v postnem času prav posebej priporoča, so odlična sredstva, preko katerih naš pogled postaja podoben Kristusovemu. Zgledi svetnikov in mnoga pričevanja misijonarjev, ki zaznamujejo zgodovino Cerk- rialne ter duhovne potrebe bližnjega. V bližnjem namreč vidi neizmerno skrivnost, ki je vredna ljubeče skrbi in pozornosti. Zaveda se, da, kdor ne prinaša in daje Boga, daje premalo. Blažena Terezija iz Kalkute je dejala: "Prva revščina narodov je v tem, da ne poznajo Kristusa." Zato je nujno, da v usmiljenem Kristusovem obličju iščemo Boga; izven te perspektive družba ne gradi na trdnih temeljih. V zgodovini Cerkve so nastale mnoge oblike dobrodelne dejavnosti, ki so jih ustanavljali Sv. Duhu odprti in poslušni možje in žene: bolnišnice, univerze, poklicne šole ali podjetja. Navdih evangelija je bil tako močan, da so te korake zmogli in tako mnogo prej kot druge strukture družbe izkazovali skrb za človeka. Take in podobne iniciative tudi danes utirajo pot globalizacije, ki naj bi se prioritetno zavzemala za blaginjo človeka ter vodila k resničnemu miru. Jezusovo usmiljenje do množic navdihuje Cerkev tudi danes, zato v tem duhu prosi vse, ki de- lujejo na področju politike, gospodarstva in financ, naj se zavzemajo za tak napredek, ki bo temeljil na spoštovanju dostojanstva vsakega človeka. Pomemben preizkusni kamen vseh teh naporov je verska svoboda, pa ne le kot možnost oznanjevanja in obhajanja Kristusove skrivnosti, ampak tudi kot svoboda, v kateri bo moč graditi svet, prežet z ljubeznijo do bližnjega. Zraven sodi tudi spoštovanje osrednjega mesta pristnih krščanskih vrednot, kadar gre za odgovore na človekova temeljna vprašanja in za osebno in družbeno etično odgovornost. To so kriteriji, s katerimi se bodo kristjani naučili modro presojati vladne programe. Ne moremo si zatiskati oči pred mnogimi napakami v zgodovini človeštva, ki so jih zagrešili Jezusovi učenci. Zavedajoč se premnogih problemov, so večkrat skušali najprej popraviti stanje na Zemlji, šele potem pa so dvigali pogled k nebu. Resnično, skušnjava, da bi zaradi stiske spreminjali zunanje strukture, je bila močna. Za mnoge je tako krščanstvo postalo moralizem, vero pa so zamenjali z aktivizmom. Moj častiti predhodnik Janez Pavel II. je v svoji okrožnici Odrešenikovo poslanstvo zapisal: "Današnja skušnjava je v tem, da bi hoteli skrčiti krščanstvo na zgolj človeško modrost, skoraj na nekakšno znanost o mirnem življenju. V močno sekulariziranem svetu se je pojavila postopna sekularizacija odrešenja, zaradi česar se bojujemo, res, za človeka, ampak za polovičnega človeka, omejenega samo na horizontalno razsežnost. Mi pa vemo, da je Kristus prišel kot nosilec celostnega odrešenja." Postni čas nas želi voditi prav k temu celostnemu odrešenju, saj je Kristus premagal vsakovrstno zlo, ki človeka zatira. Preko zaupnega odnosa z nebeškim Učiteljem, s spreobrnjenjem in z izkušnjo njegovega usmiljenja po zakramentu svete spovedi, se bomo notranje vedno bolj zavedali "pogleda", ki preiskuje srca do dna in vsakemu posebej ter vsem skupaj želi znova in znova začeti na novo. Vsem, ki se ne prepuščajo dvomu, daje milost novega zaupanja in obljubo večne sreče. Celo takrat, ko se nam zdi, da prevladuje sovraštvo, Gospod daje - tudi v našem času -svetle priče svoje ljubezni. Mariji, ki je "živi izvir upanja" (Dante Aligheri, Božanska komedija, Raj, XXXIII, 12), izročam letošnji postni čas in prosim, da bi nas vodila k svojemu Sinu. Njej zaupam tudi mnoge, ki trpijo pomanjkanje in pričakujejo pomoč, podporo in razumevanje. Vsem podeljujem svoj posebni apostolski blagoslov. V Vatikanu, Papež Benedikt XVI. PISMO IZ BRUSLJA p. Franček Bertolini Osvajalni liberalizem Na predavanjih, ki jih imam v Bruslju kot študent pastoralne teologije, je veliko sociologije. Preko teh predavanj nam profesorji želijo pomagati, da kot pastoralni delavci bolje razumemo družbo, v kateri živimo, in razloge, zakaj so ljudje vpeti v tak način življenja. V ta prispevek bom skušal strniti nekaj tega, kar sem doslej slišal ali prebral glede liberalizma. Ena glavnih idej liberalizma je "svoboda delovanja", po kateri se trg lahko ureja sam, brez vsakršnega političnega poseganja. Druga pa je ideja, ki pravi, da je pomembno, kako se izkažeš. Cilj je zmagati; ni važno s katerimi sredstvi. Prevladuje duh tekmovalnosti. To je logika zmagovalcev, ki se postavijo nad poražence. Znotraj tega okvira je čisto sprejemljiva misel oropanja, zbiranje zase z razlaščanjem drugih. In če k temu dodamo še težnjo biti med elito države ali sveta, takoj pridemo do kulta osebnosti. Z veliko lahkoto nekdo razlasti posameznike, narode, regije njihovih dobrin in njihovih virov zato, ker "preprosto imam pravico to storiti, ker sem sposoben organizirati biznis, kapital, ker znam narediti, da se stvari dogajajo, da iz vsega tega nekaj nastane". Ostali, ki pripadajo srednjemu ali še nižjim slojem, so zgube, nesposobne slediti ritmu in se prilagoditi hitrosti spreminjanja sveta. V svoji knjigi Spopad civilizacij Samuel Huntington pravi, da muslimani in hindujci niso sposobni se prilagoditi sistemu produkcije in da bo vojna ^ , opravičena, če bodo ritmi sve- tovne rasti, ki jih diktirajo zakoni ekonomskega razvoja, ogroženi. V središču liberalne misli je svobodni posameznik. Družba je nepomembna in omejena na neko celoto, ki omogoča družbene vezi. Vsi imamo iste možnosti. Ni neenakosti. Obstajajo samo razlike: eni so genetsko bogatejši, drugi revnejši; te lahko odstranimo, ker zavirajo tok razvoja. Glavna vrednota je kapital. Vse je podrejeno logiki kapitala, ki je bolj in bolj odtujujoča resničnost. Samo pomislimo na rek, ki pravi "moj denar dela zame". Kot če bi povečanje vrednosti ne bilo odvisno od delavcev, ki delajo, temveč samo od delodajalca, ki je lastnik celote sredstev, ki omogočajo proizvodnjo in tako tudi napredek. In kako se meri napredek? Napredek se meri po povečanju proizvodnje in porabe. Ta kazalec ne upošteva neenake razporejenosti dobrin niti kakovosti življenja niti človeškega razvoja niti zdravja, vzgoje in kulture. Že v Stari zavezi so preroki obtoževali bogate svojega časa v imenu Boga osvoboditelja, čigar načrt za izvoljeno ljudstvo je bil osredotočen na bratstvu, na delitvi dobrin, enakosti in solidarnosti. Preroki so dobro vedeli, da bogastvo enih pomeni revščino drugih. Od Leona XIII. dalje so papeži kritizirali izkoriščevalski kapitalizem. V encikliki Laborem exercens nam je Janez Pavel II. podaril refleksijo o bistvu kapitalizma. Nevarnost je, da obravnavamo delo kot anonimno silo, ki je potrebna za proizvodnjo po tržnih zakonitostih. Nasprotno bi moralo delo pomagati razvijati človeškost, humanost delavca. Bogastvo mora služiti razvoju celotne družbe. Delavci kot subjekt dela bi morali imeti več pravic sodelovati pri odločitvah proizvodnje. Toda ne obstaja samo ta osvajalni liberalizem ali menedžerski kapitalizem. Po skandinavskem modelu je podjetje kot institucija nekaj preveč pomembnega v ravnovesju družbe, da bi ga lahko prepustili rokam finančnih ujed. Del podjetja je na borzi, drugo je v rokah glavnih akterjev podjetja. So nekateri pravilniki, ki zavezujejo celo k temu, da je treba v upravni svet imenovati predstavnika delavcev in države. 8. NAVADNA NEDELJA Oz 2, 16-17. 21-22; Ps 103; 2 Kor 3, 1-6; Mr 2, 18-22 Smo v času, ki prehaja od pusta (28.2.) v post (1.3.). Današnji evangelij prikazuje razprtijo med "grešniki" in "pravovernimi" pismouki in farizeji (Mr 2, 13-22). H grešnikom so prištevali zlasti mitničarje-ca-rinike-cestninarje; k "pravičnim"pa sami sebe. Jezus pa želi oboje spraviti med seboj. Zato išče grešnike, saj je prišel na svet zaradi njih. V svoj krog pokliče cestninarja Levija-Ma-tevža. Ta pa povabi v svojo hišo Jezusa in veliko cestninarjev ter grešnikov. Vsi so povabljeni k mizi. Toda pismouki in farizeji se brž spotaknejo nad to druščino; še Jezusa imajo na muhi, rekoč: "Glej, - vsi ti jedo z neumitimi, t.j. z nečistimi rokami. "Jezus pa je zanje "požrešnež in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov" (Mt 11, 19). Toda Jezus podira stari, v grehih in v izpolnjevanju črke in zakona, zasužnjeni svet. Ne odpravlja ne posta in ne zapovedi, uvaja le v novi svet duha. Z njim nastaja v ljudeh nekaj novega, novo vino, ki pa se mora hraniti v novih mehovih (Mr 2, 22). Zaradi tega se najtrši post, kot je npr. smrt dragega družinskega člana ali ko človeka zadene raz-besnelost hudobije, spreminja v rešenje. Smo namreč v Bogu, v njem živimo, se gibljemo (IKr 19; Apd 17-28). Tudi Job je šel skozi šolo trpljenja. Tedaj se človek namreč znajde osamljenega, v kleščah nerazumevanja, potrtosti, v strahu pred smrtjo, v strahu pred lastnimi grehi (Heb2, 14-15). Toda ko nas prešine "ženin" s svojim novim vinom, ki nas preraja, tedaj ni noben post črka, predpis, marveč je potreba in zato dolžnost, da delimo kruh in vse, kar imamo, s tistimi, ki tega nimajo ali imajo manj kakor mi. Je rojstvo novega veselja, je maziljenje v sobi svojega srca (Mt 6, 6. 17-18). Tak je pravi post, ker ustvarja veselje. Sleparije pa, igralništvo, goljufije in trdota srca rodijo samo greh in žalost. S tega sveta se reši Matej, ki nemudoma sledi Jezusovemu vabilu, ki nato je in pije pri isti mizi z grešniki in cestninarji. Tako dokaže, da se grešnikom ne izogiba: odpira jim svoje kraljestvo. Javen post kot obred pokore in žalovanja je veljal za Izraelce samo enkrat na leto, na veliki spravni dan (Neh 9, 1 nss). Pobožni Judje so se pa postili, prostovoljno, dvakrat na teden. Zato nastane v njihovih krogih pohujšanje, ker se Jezus s svojimi učenci ne posti. Zanj pa, ki oznanja bližino Božjega kraljestva in ga slavi s svojimi učenci, je odpadel razlog za post. Okrog njega vlada namreč veselje odrešenja in ne žalovanje zaradi grehov (NT, U. Wilckens, 135-136). List Kološanom nas tolaži z dejstvom, da je Bog od vekomaj hotel človeka in ves svet, ja, vse vesolje v Jezusu. Zaradi tega ni nagnil Boga, da se je učlovečil v jezusu, ne izvirni in ne drug greh. Božji cilj je življenje, je veselje Boga nad vsem. O njem govori takole: "Ta je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva, kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji... Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi... On je začetek, prvorojenec med mrtvimi, tako da je postal prvi med vsemi stvarmi. Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih" (Kol 1, 15-20). Hvaležni za vse, preživimo v telesnem postu vsaj na pepelnico in na veliki petek. Prenašajmo samega sebe, poglobimo se v molitev, zlasti v sv. mašo. Prisluhnimo s srcem Božji besedi posebno pri nedeljskem bogoslužju. Sezimo globje v žep za pomoč potrebnim, lačnim, ubogim. Poboljšajmo se. Trdo srce naj postane meseno, čuteče, da lahklo v njem prebiva Sveti Duh. (2 Kor 3, 3). Zato nam bo Bog spregovoril v pravičnosti in pravici, v dobroti, v usmiljenju ter resnici (Oz 2, 21-22). Post mora roditi veselje nad življenjem naših sester in bratov, ki nas potrebujejo (2 Kor 3, 3. 5-6). NOVI GLAS Kristi ani in družba 23. februarja 2006 Pro' ■ I ; _ v • v-! NOVI Goriška glas i»i Pester spored na prazniku slovenske kulture v Ronkah Kraška zelišča in bizjaška poezija V galeriji Ars so 14. t.m. predstavili zanimiv zbornik z naslovom Učiteljice v šolskih klopeh, ki gaje lani izdal Pokrajinski arhiv v Novi Gorici in kije posvečen 130. obletnici ustanovitve učiteljišča v Gorici. Knjigo so predstavili urednica Vlasta Turk, dr. Branko Marušič, Ivanka Uršič in Drago Trpin z novogoriškega Pokrajinskega arhiva in dolgoletna ravnateljica goriškega učiteljišča, pozneje pedagoškega in zdaj družboslovnega liceja S. Gregorčič, prof. Majda Sfiligoj. Gre za zanimivo publikacijo, ki razkriva nastanek in razvoj za naš prostor zelo pomembne šolske ustanove, osvetljuje pa tudi zgodovinsko ozadje in razmere, v katerih seje to dogajalo. Knjiga, ki obsega trinajst strokovnih prispevkov, tri spominske zapise in številne fotografije, priča o tem, kako pomembno vlogo je imelo goriško učiteljišče ne samo pri vzgoji in oblikovanju mladega rodu in bodočih učiteljskih kadrov, ampak tudi pri ohranjanju slovenstva na Goriškem. Prejeli smo Zavračamo očitke! Duško Udovič Z e nekaj dni z zanimanjem spremljamo v slovenskem tisku "okroglo mizo" o rezultatih primarnih volitev in o posledični kritični debati glede usode morebitnega predstavnika-odbor-nika na Pokrajini. Menimo, da je debata in izmenjava mnenj pravica in dolžnost vseh političnih predstavnikov. Zato je prav, da so tudi volilci obveščeni o tem, kaj se dogaja. Ravno tako je prav, da se v naši manjšini demokratično razpravlja o morebitnem slovenskem predstavniku na Pokrajini. Začudeni pa smo nad izjavami pokrajinskega tajništva Stranke komunistične prenove, ki v tiskovnem sporočilu z dne 9. 2. 2006 in s pismom uredništvu z dne 16. 2. 2006 skuša na vse načine zanetiti spor, razdor in sovraštvo ne samo med občinskimi svetniki občine Doberdob, ampak celo med občani samimi. Pokrajinsko tajništvo SKP načenja v obeh izjavah cel kup problemov, na katere bi morali odgovarjati v nadaljevanjih. Take in podobne izjave žal ne sodijo v tiste politične in strankarske diskusije, ki so pred volitvami in po njih dobrodošle in politično samoumevne, predvsem v naši manjšini. Take izjave lahko imamo le kot jezno reakcijo nekaterih doberdobskih vodilnih predstavnikovSKP-ja, kise ne morejo potolažiti, da so v vseh treh slovenskih občinah dosegli slabe rezultate in je verjetno izraz nezadovoljstva nad uveljavitvijo Gherghette. Tak izpad je lahko psihološko tudi razumljiv, a v konkretni politični debati ni umesten! Če s pokrajinske ravni preidemo na krajevno-občinsko-do-berdobsko raven, je prav, da podamo nekaj pojasnil. Stranka SSk ni nikoli dala predloga in nikjer ni bil objavljen (ne v italijanskem ne v slovenskem tisku), da se v slovenski občini vpelje norma, po kateri naj bi priseljenci ne smeli graditi hiše za obdobje petih let. Podobna norma je obstajala v Doberdobu v osemdesetih letih. Takrat je občinska uprava domačinki, ki je od rojstva živela v Doberdobu in je nato zaradi delovnih obveznosti morala formalno spremeniti stalno prebivališče (sicer je še naprej živela v Doberdobu), onemo- gočila nakup občinskega zazidljivega zemljišča z izgovorom, da nima stalnega bivališča v občini zadnjih nekaj let. To se je dogajalo pod t.i. slovensko-levičarsko upravo. Opozicija v Doberdobu je vedno izjavljala, da je proti novi 5. Varianti regulacijskega načrta zaradi zaprtja obrtne cone, negativne drže večine do potrebe domačih-slovenskih kmetov in nepotrebnega širjenja zazidljivih zemljišč. Izjavljali pa smo tudi, da nismo proti domačinom, ki bi si radi ustvarili dom na domačih tleh (nasprotno smo to celo izrecno podpirali), temveč da smo proti nepotrebnim špekulacijam, do katerih bo prišlo po nepotrebnem širjenju zazidljivega območja v še slovenski občini. Z izjavo (cit.): "Tudi goriški Slovenci so vendarle delavci, ženske, brezposelni..." (PD 9.2.06). Kam pa po mnenju SKP spadajo slovenski kmetje? (glej novi reg. načrt doberdob-ske občine). Z izjavo o (cit).: "kandidaturi slovenskih Berlusconijevih privržencev v Doberdobu in o izrazu desničarsko-ligaške duše nekaterih predstavnikov goriške SSk" (PD 16.2.06) dokazuje goriška SKP nezrelo, podlo, nizkotno in sovraštva polno mentaliteto nekaterih njenih predstavnikov, ki še danes (po dveh letih od upravnih volitev v Doberdobu) ne morejo prizanesti nezanemarljivemu številu občanov "zgodovinske" levice, da so se obrnili na nas, ker so bili za "matično stranko" preveč Slovenci, preveč so se zavzemali, da bi SSk in Združena levica konkretno kdaj sodelovali na upravni občinski ravni. S takimi izjavami želijo le netiti spor in sovraštvo med občani. Vprašujemo se, ali ni bilo dovolj sovraštva v povojnih letih ? Zato zavračamo vse očitke na račun goriške SSk, ki ima pravico, da uveljavi svojega kandidata; obenem odločno zavračamo očitke glede izbir in izjav doberdobske sekcije SSk in svetniške skupine Skupaj za bodočnost, ki deluje in se zavzema le za dobrobit domačinov ne glede na njihovo strankarsko pripadnost. Občani naj sami presodijo. Za doberdobsko SSk Dario Bertinazzi Letošnje praznovanje Prešernovega dne, ki ga je društvo Jadro priredilo v petek, 17. t.m., v dvorani občinskega sveta v Ronkah, je bilo posebno posrečen odraz žive in življenjske kulture v Laškem živečih skupnosti. Prisrčno slavje, ki ga je z veliko mero naklonjenosti pozdravil občinski odbornik Franco Mi-niussi in povezoval Karlo Mučič, se je začelo s slovensko pesmijo, ki jo je tokrat prinesel moški zbor Kraški dom z Repentabra pod vodstvom Vesne Guštin Grilanc. Zborovodja je nato nazorno spregovorila o svoji knjigi Beri, beri rožmarin zeleni, v kateri govori o kraških zeliščih v ljudski tradiciji. V publikaciji, ki je nastala iz njene ljubezni do Krasa, do ljudi in naše tradicije, je prikazala več kot 120 vrst zelišč, ki so še živa v pričevanjih in spominu starejših občanov. Tudi na tokratni proslavi slovenskega kulturnega praznika, kjer je bila ob 20-letnici klekljarskega krožka na ogled manjša razstava dragocenih čipk, ni mogel manjkati osrednji nagovor. Časnikar Primorskega dnevnika Duško Udovič je povedal, kako opaža, da je ta naš lepi slovenski Da je šolsko delo v Štan-drežu dobro vraščeno v kulturni utrip domačega kraja, je posebno razvidno ob dnevu slovenske kulture, na vsakoletni Prešernovi proslavi, ki jo prireja Prosvetno društvo Štan- praznik vselej živa želja in obveza, vsekakor priložnost za druženje. Proslave so najrazličnejše, vedno več pa je takih, ki skušajo utrjevati vezi med Slovenci in pripadniki večinskega naroda. Kaj pomeni oplajanje dveh kultur, se posebno dobro zavedajo člani društva Jadro, je povedal Udovič, saj njihovi vsakdanji uspehi utrjujejo kulturo sožitja, odprtosti in strpnosti. "Vaše delo je lahko v zgled marsikateri kulturni sredi na Tržaškem ali Goriškem!" Prav v Laškem so na dlani konkretni dokazi tega, da je različnost lahko res pojmovana kot vrednota in bogastvo. Govornik se je spomnil tudi na pokojno Bernardko Radetič, ki je z neutrudnim delom marsikaj dosegla v iskanju drež in na kateri sodelujejo tudi šolski otroci. Tako je bilo tudi letos, v petek, 17. t.m., ko so se pred polno župnijsko dvorano na običajnem vsakoletnem slavju predstavili najprej učenci OŠ Fran Erjavec, ki so pod taktirko sodelovanja in vzajemnega poznavanja. Letošnja proslava je bila posebna tudi zato, ker je nato na njej Igor Tuta predstavil poezijo krajevnega pesnika Ameriga Visintinija, ki že več kot 45 let piše v bizjaškem narečju. Izbira prirediteljev je bila posebno umestna in perspektivna, je povedal Tuta, saj se kultura ne more razvijati, če ostane zaprta v mejah lastnega jezika. Slovenci smo bili vedno v stiku z romanskimi in germanskimi narodi; pametno bi bilo, ko bi si s skupnimi močmi kaj več pomagali. Visintini je izdal prvo zbirko leta 2001, v katero se je Tuta vživel, ko jo je začel prevajati. Spoznal je občutljivo in milo osebo, ki ima samosvojo umetniško go- učiteljice Martine Hlede in ob glasbeni spremljavi Alessandre Schettino zapeli tri pesmi, med katerimi je bila tudi priljubljena Enkrat je bil en škrat koroške avtorice Lenčke Kupper. Med pesmice so otroci spletali svetle misli o prijateljstvu, dobroti in ljubezni ob obujanju spomina na našega velikega besednega umetnika, ki je bil odličen učenec, zapisan v zlato knjigo, nato kot odrasel ostal mehak z otroki, saj jih je obsipaval z drobnimi darovi. Nikdar ni gmotno obogatel, toda s svojo neponovljivo pesniško zapuščino, ki ga je neizbrisno vkovala v nebeški obok naj večjih poetov, je obogatil nas in nam zapustil najdražjo oporoko, oporoko ljubezni. Le z ljubeznijo do lepote, resnice, pravice, svojega maternega jezika, svobode misli in besede lahko vzljubimo kulturo, jezike sosedov in vseh narodov. Zato so učenci vzkliknili: Ljubite Prešerna!, ki je hrepenel, da bi bil mejak le dober sosed. Za šolarji je stopila na oder učiteljica Irena Ferlat, ki je prebrala vorico. V svojih kratkih, a učinkovitih verzih obravnava večna, bivanj ska vprašanja, ki si jih postavlja med svojimi tihimi sprehodi po kraških gmajnah. Odgovori so težki, tudi dramatični, saj pesnik občuti želje, strahove in trpljenje ljudi. Pri pisanju mu pomaga zvok narečja, ki je melodiozno in bistveno. Udeleženci večera so nato lahko slišali pet Visintinijevih poezij, ki jih je v izvirniku prebral avtor sam, in prevode, ki jih je zrecitirala Mateja Černič. Ob pesniku so stale tri gospe v bizjaških nošah, ki so s preprostimi besedami in iskrenim nasmehom dokazale, da je bil praznik v Ronkah pravi praznik srčne kulture. DD priložnostni nagovor, Misel o prijateljstvu, odsotne kolegice Kazimire Blažič. Navezujoč se na kulturni praznik, ki nas vodi v višine duha, in na Prešernovo življenje ter na plemenita pesnikova čustva, ki so spremljala njegovo ustvarjalno pot in se iskreno razkrivala ob boleči izgubi najboljšega prijatelja Matije Čopa, po katerem je Prešeren neutolažljivo jokal kot otrok ob smrti očeta, je Blažičeva tkala misli o prijateljstvu. Takem prijateljstvu, ki presega ozke okvire in zaobjema vse ljudi, ne glede na njihov jezik, kulturo in raso. Zato naj nam bo žarko vodilo življenja naša himna, v katero je Prešeren izlil svoje žlahtne, večno veljavne upe. MePZ Štandrež je pod vodstvom Davida Bandellija zapel tri pesmi, povezane s slovesom in nazdravljanjem, in sicer Dober večer, Bog daj Mihaela Rožanca, narodno Dijo, dijo ljubica v priredbi Stanka Jericij a in Prešernovo Zdravljico, slovensko himno po uglasbitvi Stanka Premrla. K da je Paola hitrejša v snovanju; najraje ima akvarelno tehniko, pa tudi v akrilu se je uspešno preizkusila. Povedala je, da bi se rada izpopolnjevala, če bi bilo mogoče, saj si je znanje pridobila le na učiteljišču in nato samorastniško napredovala, Walter pa je obiskoval umetniško šolo v Trstu, kjer ga je profesor likovne vzgoje spodbujal k temu delu. Naglasila sta, da vse njune risbe nastajajo ročno, računalnik je le nujno pomagalo, preko katerega pošiljata svoja dela raznim založbam po svetu, ker je pač slovensko tržišče majhno, italijansko pa nasičeno oz. se ne podaja v nove ilustrator-ske tokove. Zvedava vprašanja učencev so potihnila, ko sta Wal-ter in Paola vsak pri svoji tabli na velikem listu pokazala, kako se rojevajo njuni izdelki. Pod risbama sta se podpisala in v zahvalo za lepo srečanje prejela v dar slovenski šopek in knjižni spomin na sovodenjsko vas. Ko se je uradni del končal, se pe-tošolci kar niso mogli ločiti od ilustratorjev in so še dolgo kramljali z njima. K mmh Proslava ob dnevu slovenske kulture Ljubite Prešerna! Foto DP Foto Bumbaca SOVODNJE OŠ Peter Butkovič Domen Srečanje z ilustratorskim parom Na OŠ P. Butkovič Domen v Sovodnjah si vsako leto drugače zamišljajo praznovanje dneva slovenske kulture, toda svetel namen učiteljev ostaja nespremenjen: približati učencem slovensko ustvarjalnost v najširšem pomenu besede, da jo spoznajo, vzljubijo in cenijo z "glavo" in srcem. Letos so imeli v gosteh dva ilustratorja, Walterja Grudino, po rodu Tržačana, in Goričanko Paolo Bertolini, ki ju šolarji dobro poznajo, saj njune ilustracije že vrsto let bogatijo strani revije Pastirček. Ilustracije Paole Bertolini Grudina v toplih barvah prisrčno dopolnjujejo in podžigajo domišljijo tudi v raznih otroških publikacijah (Miška teče, kar se da!, Spet na oder, Miklavžev večer, Pastirčkov koledar, Čigava je ta čarobna paličica...). Njena so tudi likovna dopolnila v Mohorjevem koledarju za leto 2006. Nekaj njunih stvaritev je bilo razstavljenih na mizi v predd- verju šole, v katerem se je v četrtek, 16. t.m., dopoldne zbralo vseh 49 učencev, da bi pobliže spoznali ustvarjalno delo zakoncev Grudina. Šolarji so jih sprejeli s petjem slovenske himne, učiteljica Nevia Žerjal, letošnja upraviteljica sovodenj ske šole, je pozdravila gosta, ki sta radovednim učencem razkrila marsikaj z zasebne in poklicne življenjske poti. Izvedeli so, da sta se spoznala za pisalno mizo, da imata pet otrok, da Wal-ter ustvarja že trideset let, Paola pa dobrih pet, odkar si je nekoliko oddahnila od družinskih obveznosti. Vsak ima svoj značilni ustvarjalni slog, VValter je zaupal, Odprtje razstave v galeriji Ars na Travniku Bogat barvni svet Stefana Turka Knjiga esejev Mirana Košute V iskanju večkulturnega in odprtega sveta Foto DPD Stefan Turk, ki se je rodil v Trstu leta 1974, je veder človek in obetaven pripadnik mlajšega rodu zamejskih slikarjev. Kot nam je sam povedal, je začel slikati že zelo zgodaj. V srednji šoli je začel razvijati svoje sposobnosti pod mentorstvom prof. Jasne Merku'. Kasneje je obiskoval slikarske tečaje, ki jih je vodil priznani tržaški likovni pedgog prof. Nino Perizi. Turk se izraža z najrazličnejšimi sredstvi, od risbe do slikarstva, od grafike do kiparstva in novejših instalacij. Doslej je razstavljal na številnih skupinskih in samostojnih razstavah. Ukvarja se tudi z ilustriranjem, posebno rad sodeluje pri delavnicah v poletnih središčih, saj rad dela z mladimi. Trenutno poučuje na pedagoškem in družboslovnem liceju Slomšek v Trstu. Razstava, ki so jo v petek, 17. t.m., odprli v prostorih galerije Ars na Travniku v Gorici, ponuja celosten vpogled v njegovo ustvarjanje. Večer je uvedla Zimska pravljica Ivana Ščeka, ki sta jo navzočim podelila mladi trobentaš Francesco Ivone in pianistka Dalia Vodice. Prisotne je v imenu društva Ars pozdravil Ivan Žerjal, Valentina Pahor pa je prebrala misli Jurija Paljka, zapisane na priložnostni zgibanki. Turk se giblje med zavezanostjo figuraliki in današnjim iskanjem prosojnosti. Pri prvih delih se je naslanjal na osnove slovite tržaške šole slikanja, ki je razpeto med figurativnim slikanjem prejšnjega stoletja z osnovami poetičnega realizma in vseh velikih šol slikanja; o njegovih današnjih delih pa lahko trdimo, da že predstavljajo iskanje samostojnega likovnega izraza in so že "zrela likovna pripoved umetnika, ki se ne zadovolji več z videnim, ampak skuša na svojih platnih iskati odraz videnega in svojih notranjih občutij." Turkove likovne pripovedi označujejo sveže in nežne barve, ki pa jih plemeniti sodobni likovni izraz. Razvidno je, da umetnik išče tisto "globljo pod-stat barvnih danosti na meji prosojnosti, da lahko za upodobitvijo le-teh odraža svoja lirična in druga občutja". Lepo in sodobno slikarstvo Štefana Turka nagovarja pristaše figurativnega slikarstva, pa tudi vse tiste, ki ljubijo svobodnejši likovni izraz. Gre pravzaprav za sintezo obojega, ki se napaja v naravi sami in njeni harmonični paleti barv. Prav razstavljena dela lepo pričajo o tem, kako je umetniško iskanje doslej popeljalo slikarja od bolj materič-no-vihrave likovne govorice v smer bolj umirjenega izraza. Razstavo iskreno priporočamo: vredna je ogleda! DD V sredo, 15. t.m., so na nevsakdanji Prešernovi proslavi v Kulturnem domu v Gorici v italijanščini in slovenščini predstavili naj novejšo knjigo profesorja slovenske književnosti na tržaški univerzi Mirana Košute z naslovom Slovenica-Peripli letterari italo-sloveni / Slovenica- Italijansko slovenska književna jadranja. Knjiga, ki je izšla v italijanskem jeziku pri Založništvu tržaškega tiska in založbi Diabasis, je izbor esejev, v katerih avtor razglablja o slovenski književnosti v Italiji in prepletanju dveh književnosti skozi zgodovino. Večer je bil sad sodelovanja generalnega konzulata RS v Trstu in goriškega Kulturnega doma. Generalni konzul RS v Trstu Jože Šušmelj je povedal, da so se za tako vrsto proslave odločili zato, ker bi radi Italijanom nudili vpogled v slovensko književnost, v slovenski jezik in slovenstvo samo, brez katerega si Slovenci ne znamo predstavljati svoje samobitnosti in državnosti. Pesnik in publicist Ace Mermolja je povedal, da ne gre zgolj za literarne razprave, ampak za iskanje temeljnih odgovorov izobraženca, ki se zaveda pomena zgodovine in sedanjega trenutka. Posebej je izpostavil eseje, v katerih avtor išče vezi in sodelovanje med slovenskimi in italijanskimi književniki, ter tiste, v katerih Košuta kot literarni komparativist razpravlja o odnosih med obema literaturama. Avtor ne podlega lokalizmom, je dejal Mermolja, in nikakršnim getom narodnih in narodne manjšine, saj se zavzema za večkulturen, večjezičen, strpen in odprt svet. Košuta sam je poudaril dejstvo, da je uvod h knjigi napisal Claudio Magris in da je knjiga izšla pri slovenski založbi v Italiji ter italijanski založniški hiši. Deželni odbornik Antonaz pa je izpostavil pomen slovenske narodne manjšine v Italiji in se zahvalil slovenskim kulturnikom za plodno vzpostavljanje vezi. Prvo predavanje Skupnosti družin Sončnica Mladinski šport - odskočna deska v življenje V sklopu predavanj za leto 2006, ki jih je letos ponudila Skupnost družin Sončnica, je bilo v sredo, 15. t.m., prvo predavanje na temo mladinskega športa kot sooblikovalca osebnosti mladostnika. Spregovoril je priznani strokovnjak za telesno vzgojo, pedagog in izvedenec za šport prof. Ivan Peterlin, odbornik ZSŠDI, uspešen trener in publicist. Peterlin je v svojem prepričljivem in miselno prodornem posegu izhajal iz prepričanja, da je mladinski šport neobhodno potreben za zdravo in celostno rast posameznika, še posebno če je to mlada, razvijajoča se osebnost, ki šele stopa v življenje. Nemalokrat pa se dogaja ravno obratno, in sicer, da družina, družba, šola, omalovažujoče in podcenjevalno obravnavajo ta aspekt vzgoje, ki ga imajo le za privesek k ostalemu (italijansko šolsko ministrstvo je celo razmišljalo o tem, da bi gibalno vzgojo na srednjih šolah zreduciralo na samo eno uro tedensko in še to vključilo med izbirne predmete, da ne govorimo o univerzitetnem študiju, ki samo v Italiji ne predvideva nikakršne športne dejavnosti. Ivan Peterlin je prepričan, da je mladinski šport nujen za posameznikov psihofizični razvoj, toliko bolj, če je posameznik pripadnik manjšine. Bolj kot športni dosežki so kot pri vsaki vzgoji pomembni tudi ostali dejavniki, in sicer prijateljski odnosi, poštenost, tovarištvo, spoštovanje, lojalnost in seveda narodnostni vidik. Ta je še najpomembnejši element, okoli katerega se krešejo mnenja in polemike, saj društva najemajo italijanske trenerje, številni mali ali odraščajoči športniki so iz mešanih družin ali celo samo italijanskih, pogovorni jezik je čestokrat italijanščina, čeravno marsikateri starši, tudi tisti iz mešanih družin, vključujejo svoje otroke v slovenska društva prav z namenom, da bi ti v slovenskem prostoru utrjevali jezik prednikov in navezovali stike s slovensko govorečim svetom. Problem seveda ni enostaven in bi terjal posebno predavanje, saj je tudi zamejska subkultura že tako prežeta z novo miselnostjo in jezikovno kategorijo, da bi vsakršno poglabljanje v tem smislu bilo sizifovsko delo. Vsekakor je vključevanje v tovrstno dejav- nost odgovorno delo, ki terja veliko zastonjskega dela društev in navdušenih športnih delavcev, ki vidijo v športni aktivnosti pomembno naložbo za prihodnost oziroma uveljavljanje posameznika in z njim celotne narodne skupnosti. Pomembno vlogo ima pri vsem tem tudi družina, saj se telesna vzgoja in navduševanje za gibalno dejavnost začenja doma in terja aktivno soudeležbo tudi samih staršev. Marsikdaj se namreč dogaja, da je za marsikatero družino športna dejavnost mladostnika samo priložnost, da otroka ni doma, skrb zanj pa v tistem času je prenesena na društvo. Prof. Peterlin je nato na koncu svojega pestrega in nadvse zanimivega izvajanja ponudil tudi nekaj iztočnic za reševanje problemov, ki jih je razvrstil v svoji analizi dejstev in podal nekaj zanimivih smernic za nadaljnje delo z mladimi. Večer se je nato sklenil z živahno razpravo. A Pahor Srečanje med Sončnico in Mirkom Špacapanom Zakon o družinah V petek, 17. februarja, se je odbor Skupnosti družin Sončnica srečal z deželnim svetovalcem Mirkom Špacapanom, da bi razpravljal o deželnem zakonskem predlogu, ki zadeva družine in bo v razpravi sredi marca. Svetovalec Špacapan je v svojem posegu v glavnih obrisih orisal zakon in izrazil željo, da bi pri sestavi dokončnega besedila s popravki in nasveti sodelovala tudi Skupnost družin Sončnica zaradi svojih izkušenj na tem področju. Uvodoma se je predsed- nica Skupnosti družin Sončnica Mojca Terčič zahvalila odborniku Špacapanu za povabilo in povedala, da je odbor pozitivno sprejel predlog. Obvezala se je, da bo Sončnica z nasveti in izkušnjami storila vse, kar je v njenih močeh, da bo v zakonu družina subjekt in ne več objekt današje družbe, s katerim si premnogi politiki, še posebej v predvolilni kampanji, polnijo usta. Zato se je odbor odločil, da se bo sestal naslednje dni na izredni seji, kjer bo obravnaval zakonski predlog. Kratke Dan slovenske kulture v Podgori PD Podgora so bo ob dnevu slovenske kulture poklonilo goriškemu slavčku Simonu Gregorčiču ob stoletnici smrti v četrtek, 23. februarja, ob 20.30. Prireditev, ki bo v župnijski dvorani v Podgori, bodo oblikovali MePZ Podgora, MS Akord, otroški zborček, recitatorji in učenci petega razreda OŠ J. Abram iz Pevme. Ob priložnosti bo zbor zapel Gregorčičevo pesem Podgorkam, ki jo je uglasbil dirigent Mirko Špacapan. S pesmijo Podgorkam nas je seznanila prof. Lojzka Bratuževa, ki bo imela slavnostni govor o Gregorčiču. Toplo vabljeni! Vabilo v bizantinsko Grčijo in Bolgarijo Goriški Inštitut za družbeno in versko zgodovino v sodelovanju s Skladom Russia Cristiana vabi na izviren izlet od 19. do 25. aprila. Udeleženci si bodo ogledali bizantinsko Grčijo, Solun, domovino svetih Cirila in Metoda, in znamenite srednjeveške pravoslavne samostane v Bolgariji. Cena 1300 evrov, informacije: tel. ali faks (0481 530392) od torka do petka od 9. do 13.30 ali e-pošta: istitutodistoriasociale@virgilio.it. Obvestila Katoliška knjigama vabi v četrtek, 23. februarja 2006, ob 17. uri, na predstavitev nove pravljice Andreje Novšak Zmaj Robantek in jokavi oblaček. Prisotna bo avtorica, ki bo pravljico tudi predstavila. Občina Sovodnje ob Soči bo do 28.2.2006 preverila usposobljenost kandidatov za varstvo pred občinskimi šolami. Kandidati se lahko prijavijo na občinskem tajništvu. Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prireja ob dnevu žena slikarsko razstavo štirih sester, rojenih v Kozani v Brdih v družini Mavrič, ki bo 7. marca ob 18. uri v Kulturnem domu v Gorici. Poskrbljen bo brezplačen prevoz iz Jamelj ob 16.45, nato iz Doberdoba, s Poljan, z Vrha, iz Sovodenj, Štandreža in Podgore do Kulturnega doma v Gorici. Vrnitev ob 20. uri. Obvezne prijave za avtobus pri poverjenikih, na tel. 0481 390688 ali 0481 882024 ali 0481 78061 (Ana Kuzmin). Potovanje z Novim glasom v Armenijo od 21. do 29. junija 2006. Vabimo vse, ki bi se želeli pridružiti, naj pohitijo z vpisom, ker se bo vpisovanje zaključilo 27. februarja. Akontacija ob vpisu 150,00 evrov. Prijavite se lahko na upravi NG v Gorici (0481 533177), na uredništvu vTrstu (040 365473) ali pri dr. Jožetu Markuži (040 229166). Potrebni so potni list, ki mora biti veljaven 6 mesecev od datuma odhoda, in pa 2 fotografiji za vizum. Darovi Za Novi glas: namesto cvetja na grob pok. Nadji Magajna daruje družina Bernarda Špacapana 100,00 evrov. Čestitke Bratci veseli vsi, Musicum spet slavi. Bogdan zdaj čil in zdravje somelje postal! Na zdravje - Bog te živi. Vsi, ki te imajo radi. Družino Anite in Roberta je osrečil prihod malega Gregorja. S srečnima staršema se veselijo pevci MePZ Lojze Bratuž, ki malemu Gregorju želijo, da bi zrasel v pridnega in postavnega fanta. Predraga Tanja in Valetin! Mrzlega zimskega dne se vama je kakor žarek sonca pridružil mali Peter. Z vama se veselimo, malemu Petru pa želimo veliko lepega v življenju. Krajevna skupnost Pevma, Oslavje, Štmaver. Draga Martina, vtoreksi z uspehom zključila študij iz muzikologije na Videmski univerzi. Ponosni nate ti iskreno čestitamo prijatelji pevci MePZ Lojze Bratuž. RADIO SPAZIO 103 blovenske oddate (od 24.2. do 2.12006) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od ponedeljka do petka, od 20. do 21. ure. Spored: Petek, 24. febmaija (v studiu Andrej Baucon): Ob domačem ognjišču: Slovenska narodno-zabavna in zabavna glasba včeraj in danes. -Zanimivosti in obvestila. - Iz krščanskega sveta. - Zborovska pesem. Ponedeljek, 27. februarja (v studiu Andrej Baucon): Sodobni sound z Andrejem: moderna glasba včeraj in danes. - Zanimivosti in obvestila. Torek, 28. febniaija (v studiu Matjaž Pintar): Ali veste, da... glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 1. mana (vstudiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Bitka dveh svetov pri Vrhpolju II. del. - Izbor onelodij. Četrtek, 2. marca (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: Posnetki z naših kulturnih prireditev. - Glasba iz studia 2. Prejeli smo Gospod župan SOVODNJE Predmet: slovenščina na javnih napisih in sporočilih Deželna služba za Civilno zaščito že več mesecev izvaja na kraškem območju niz posegov za urejanje gozdnih poti. O tem se lahko prepričate na kraju samem, na Gornjem Vrhu pa je postavljena velika tabla s podatki o izvajanju del, načrtih, vrednosti posega itd. Ugotavljam, da na tabli ni bila upoštevana slovenščina, čeprav gre za (obvezen) napis javne ustanove. Najbrž je šlo za pozabo ali kaj podobnega. Domnevam, da ste na pozabljivost že opozorili pristojne službe oziroma Deželo. Če tega še niste naredili, naj bo tole sporočilo kot spodbuda. Ob tem želim poudariti, da je Dežela oziroma javne službe, ki delujejo v njenem sklopu, dolžna spoštovati zakone. Posebej še ker tudi sama pripravlja zakonski osnutek za slovensko narodnostno skupnost. Jezikovne pravice in njih spoštovanje veljajo za temeljne pravice. Hvaležen vam bom, če me boste o nadaljnjem poteku zadeve pisno seznanili. Sovodnje, 20. februarja 2006 Vlado Klemše občinski svetnik Vljudno vabljeni na odprtje razstave MAKSIM GASPARI (1883-1980) IN PODOBE TRADICIJE O umetniku bosfa spregovorila Ivan Žerjal in Marjan Marinšek Kulturni center Lojze Bratuž Četrtek, 2. marca 2006, ob 18. uri SKPD F.B. SEDEJ vabi na PREŠERNOVO PROSLAVO v petek, 24. februarja, ob 20.30 v Sedejevem domu v Steverjanu SPORED: - nastop ženske skupine Vinika, - predstavitev knjige Jurija Paljka O kruhu in naših stvareh POD POKROVITELJSTVOM /VEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE NOVI GLAS SSG / Gostovanje SNG Drama Lj: Alamut Nič ni resnično, vse je dovoljeno! A bonmajska sezona SSG je j \ v petek, 17. t.m., imela v X \gosteh SNG Dramo iz Ljubljane, ki je v goriškem gledališču Verdi za vse tri abonmaje - tudi italijanskega z nad-napisi - uprizorila delo Alamut Vladimirja Bartola (1903-1967), rojaka od Sv. Ivana v Trstu, v dramatizaciji Dušana Jovanoviča in režiji Sebastijana Horvata. Prikaz "utopije religije" je nastal v koprodukciji ljubljanske Drame in Salzburger Festspiele 2005 ter doživel praizvedbo lani julija v Salzburgu na omenjenem festivalu, na katerem je Horvat prejel nagrado za najboljšega mladega režiserja. Ljubljanska premiera je bila v oktobru. SSG je predstavo uvrstilo v program zaradi izjemne aktualnosti, ki jo vsebuje roman, čeprav je izšel 1. 1938. Alamut je edino slovensko delo, ki je kot velika uspešnica prodrlo v svet in je bilo po tragičnih dogodkih 11. septembra 2001 pre-vedano tudi v angleščino. Prav je tudi, da je drama zaživela v avtorjevem domačem kraju. V Gorici so jo gledalci sprejeli z odobravajočim, dolgotrajnim ploskanjem. Dušan Jovanovič je v svoji dramatizaciji ostal zvest sržu izvirnika, kljub nujnemu kleščenju besedila in tudi zato poenostavljanju globin. Dramska nit je osredotočena na glavna protagonista, vodjo islamske sekte iz-mailcev Hasana Ibn Sabe Seidu-na in njegovega najboljšega učenca Ibn Tahirja. Seiduna se je zatekel v težko dostopno trdnjavo Alamut in tam s pomočjo verskih in vojaških vzgojiteljev uri mlade s trdimi vajami. Z brisanjem njihove volje in s popolno manipulacijo postajajo njemu povsem predani fedaiji, neustrašni bojevniki, pripravljeni iti v smrt, saj jih potem čaka raj, ključe katerega ima prav Seiduna, kakor sam zatrjuje. Zaradi posebnih zaslug nekateri že v življenju, s pomočjo Seidunovih omamnih napojev, lahko okusijo radosti raja. Da je res bil v njem, je prepričan tudi, v začetku kar dvomeči, Seidunov najbolj predani fedaij Ibn Tahir, ki pa od umirajočega vezirja Mulka spozna grenkobo prevare: raj so le krasni vrtovi v okolici Alamuta, dekleta v njem pa so del Seidunove- ga dobro organiziranega harema. Horvat je v zvečine čvrsti, včasih sicer le preveč površinski režijski obdelavi osvetlil predvsem grozljivost manipulacije in kru- to zavajanje mladih privržencev z lažmi in prevarami. Predstava se zaradi svoje eklektičnosti izmika neki določeni dramaturški opredelitvi, kakor se tudi sam roman, v katerem so zgodovinski, pustolovski, filozofski, ljubezenski in še drugi segmenti. Najbolj dovršeno povedni so gotovo prizori, v katerih prepričljiva učinkovitost sloni na igralcih. Sem spadajo prikazi napornih vadb. V njih so se resnično namučili študentje AGRFT in pokazali, da se izredno resno in zavzeto pripravljajo na nelahek igralski poklic. Markantna in psihološko poglobljena je tudi igra Marka Mandiča v liku Ibn Tahirja. Preverjeno igralsko moč so izžarevali uveljavljeni člani ansambla SNG Drama, še najbolj Radko Polič Kot Nizam al Mulk, Igor Samobor kot Seiduna z jeklenim srcem, Zvone Hribar v dveh vlogah in Petra Govc kot z lepoto zavajajoča Mirjam, ki ne zmore več prenašati Seidunovih laži in se samomori. Tudi Horvat je za nekatere prizo- re uporabil multimedijske tirnice - televizijske in video posnetke (sugestiven padec fedaija Jusufa, v njegovi zavesti letenje orla z razprtimi krili), po nekakšni že utečeni, nekako vsiljeni režijski modi, ki pa ni vedno najboljša rešitev. Tudi po ameriško banalno obarvani flasbacki in drugi eklektični vložki ter preveč poenostavljena vizija raja so bili skoraj moteč element v trdni igralski zgradbi, ki gotovo ni rabila nikakršnih pomagal, da bi izkazala svojo neizpodbitno izpovedno moč in presunljivo podobnost s sodobnimi dogajanji v svetu. Scenografski elementi Petre Veber, posebno platno s perspektivo neštetih Ala-mutovih hodnikov, luč-ni efekti Jake Šimenca, glasba Draga Ivanuše, s tekstom usklajeni kostumi Belinde Skarica in stroga koreografska merila Snježane Premuš so nedvomno prispevali k všečni vizualni podobi celote. Vsekakor je Alamut solidna predstava, katere jedro udarja na gledalčevo zavest, da začne razmišljati, ali ni še sam naivna, zaslepljena žrtev sličnih prevar. Predstavo so si isti dan v Verdijevem gledališču na matineji Goriškega vrtiljaka, v abonmaju Moje gledališče, ogledali goriški višješolci in vrstniki iz novogoriške tehnične šole. Slednji so se z ne ravno vzgojenim žvižganjem, smehom in šušljanjem odzivali na nekatere bolj drzne uprizoritvene trenutke. Naši dijaki pa so jo sprejeli umirjeno z različnimi občutki. Ob gostovanju Drame z Alamu-tom, nedvomno odmevnim dogodkom tega in minulega tedna, je vodstvo SSG poskrbelo za vrsto srečanj, ki bi gledalcem približala dramsko izvedbo romana, pa tudi samega Bartola in njegovo delo. V Gorici se je v torek, 14. t.m., režiser Sebastijan Horvat v družbi umetniškega vodje SSG Marka Sosiča in odgovorne za stike z javnostjo Rossane Paliaga srečal v jutranjih urah z dijaki v avditoriju slovenskega šolskega središča v ul. Puccini, popoldne pa je svoje izbire in razmišljanja o uprizoritvi pojasnjeval na srečanju, ki ga je v Feiglovi knjižnici priredilo istoimensko društvo. Slednje ima namen nadaljevati to pobudo pred vsako abonmajsko predstavo, kar je seveda za ljubitelje gledališča zelo dobrodošla novost. V Trstu sta bila v soboto, 18., ob 18.00 v Narodnem domu okrogla miza Glokalni Bartol, na kateri so sodelovali Miran Košuta, Elvio Guagnini, Igor Škamperle in Miran Hladnik, v ponedeljek, 20. t.m., pa integralno branje romana Alamut, ki so ga brali razni književniki, novinarji, igralci in drugi kulturni delavci v gostilni Lenardon pri Sv. Ivanu (9.00-11.00) in v dvorani Narodnega doma (11.00-18.00). Tržaške ponovitve Alamuta so bile, zadnja še bo, v Kulturnem domu v torek, 21., v sredo, 22., in v četrtek, 23. t.m. Iva Koršič Srečanje z avtorji v KD v Gorici Predstavitev antologije slovenskih pesnic V okviru srečanj z avtorji je bil pred nekaj tedni v Kulturnem domu v Gorici svojevrsten večer, namenjen ženski ustvarjalnosti v poeziji, ki bi si nedvomno zaslužil večjo pozornost bodisi medijsko bodisi naše omikane publike, tiste, katere kronično pomanjkanje prisotnosti na tovrstnih pobudah zaznavamo že leta. Verjetno je bil skromen odziv poslušalcev samo še dodaten dokaz o splošnem upadanju zanimanja za literaturo, posebno še za liriko, še bolj, če je ta manj znana ali celo nastala samo in izključno izpod peresa slovenskih pesnic. In to kljub temu, da sta bili najavljeni kot diskutantki dve znani imeni slovenske literarne vede: Jolka Milič, pesnica, publicistka, predvsem pa prevajalka, in Irena Novak Popov, docentka za sodobno poezijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, naslednica katedre akademika dr. Borisa Paternuja. Profesorica Irena Novak je namreč avtorica izbora pesmi v antologiji in spremne besede. Pri okrogli mizi je sodeloval še esejist in književnik Angelo Florano iz Vidma, pogovor med že omenjenimi disku -tanti pa je povezoval Goran Potočnik, glavni urednik založbe Tuma, ki je izdala publikacijo. Na začetku sem omenil pridevnik svojevrsten, saj ni šlo le za klasično predstavitev z uvodnim pozdravom ravnatelja Komela, predajo besede predstavitvi antologije priložnostnemu recenzentu in nato še nastopu avtorice publikacije. Večer se je odvijal v obliki sproščenega pogovora, povezovalec je postavljal posameznikom vprašanja, ti so odgovarjali brez v naprej pripravljenih posegov in mnenj. Kljub temu je večer izzvenel - tudi po zaslugi glasbenega vložka - kot zaokrožena celota, v kateri je seveda igrala najpomembnejšo vlogo omenjena antologija in problematika, ki jo ta izpostavlja, in sicer pomen, ki ga ima ženska kot lite- rarna ustvarjalka v literarni zgodovini in družbi nasploh. Vsi trije predavatelji so bili bolj ali manj istega prepričanja, to je, da je lirika, ki jo je ustvarila ženska, pa čeprav pomembna književnica, manj čislana, deležna manjše pozornosti, potisnjena na rob kulturnega dogajanja, manj priznana in spoštovana. Omenjena druga antologija naj bi delno zapolnila to pomanjkljivost glede literarne ustvarjalnosti žensk v drugi polovici 20. stoletja, zaobjema namreč obdobje 1941-1980, ki sta zgodovinska mejnika (začetek prve svetovne vojne in začetek razkroja povojne Jugoslavije začenši s Titovo smrtjo). V njej je zbranih po nekaj pesmi 47 avtoric s celotnega slovenskega narodnostnega prostora, pa še iz zamejstva in zdomstva. Glede same številke (47) je očitno, da se je literarna ustvarjalnost med žensko populacijo zelo razmahnila, čeprav to še ne pomeni, da je našla tudi svoje mesto na knjižni polici, včasih pa je bila izdana postumno. Pesnice se zato niso mogle primerjati in preverjati znotraj svoje generacije, le malo jih je prodrlo v svet literature, npr. Svetlana Makarovič, Prešernova nagrajenka (nagrade ni sprejela!), ki pa je v omenjeni antologiji (kot tudi ne v drugih) ni, saj ne želi biti vključena v an- tologije kakršnega koli tipa, kot je omenila predavateljica Novak - Popova, češ da je to že v principu omejevalno. V lični knjigi je torej nekaj zvenečih imen kot Lili Novy, Saša Vegri, Ela Peroci, Alenka Glazer, Ifigenija Zagoričnik, Vida Taufer, pa tudi cela vrsta manj znanih, a kvalitetnih pesnic. Kot rečeno, je v publikaciji tudi nekaj "naših" zamejk: Marija Mijot, Bruna Pertot, Ljubka Šorli, Irena Žerjal. Knjigi in pesnicam bi moral, po sili razmer, zarezati brazdo v renomirani svet slovenske literature še kak priznan literarni kritik, čeravno tudi to ni zagotovilo za uspeh in "rehabilitacijo" ali priznanje teh obrobnih ali ne po svoji krivdi manj znanih avtoric. Umberto Eco pravi, da nerad piše spremne besede in recenzije novopečenim literatom, češ da je to prej v škodo kot v korist avtorjem. Vprašanje, ki se ob omenjeni publikaciji postavlja, je, ali ne bi nemara tovrstna publikacija, ki ponuja samo ženske avtorice, pomenila nekakšno "getiza-cijo" le teh in s tem nekoristno ločevanje od moških sovrstnikov. Upajmo, da pomeni antologija vendarle začetek novega, bolj sistematičnega, širšega, objektivnega pogleda na literaturo in uvod v literarno-zgodovinsko obravnavo del pesnic, ki bo pokazala in dokazala resnično vrednost njihove literature. Adrijan Pahor Potovanje z Novim glasom Krščanska Armenija V 15. stoletju je turški sultan ustanovil armenski carigrajski patriarhat za Armence v Turčiji. Toda 24. aprila 1915 je tedanja turška oblast dala pobiti vse armenske intelektualce, duhovnike in navadne kristjane, vseh umorjenih naj bi bilo poldrugi milijon. S katoliško Cerkvijo so bili tudi poskusi zedinjenja. Leta 1740 je bil ustanovljen katoliški cilicijski katolikat s sedežem v Bejrutu, v Libanonu, kjer je še danes. V armenski Cerkvi so imeli pomemben vpliv samostani, ki so vodili predvsem versko in kulturno življenje. Katoliški armenski menihi se imenujejo mekitaristi po svojem ustanovitelju menihu Mekitaru (Mekhitar), ki je iz mesta Šivaš (kjer je bil rojen leta 1676) v Perziji prišel v Haleb, kjer je sprejel katoliško vero. Nato je prišel v Benetke in na otoku Sv. Lazarja ustanovil samostan mekitaristov leta 1701. Od tod se je ena veja razširila v Trst (leta 1773) in na Dunaj (leta 1811). Zdaj sta ostali le skupnosti v Benetkah in na Dunaju. Liturgični obredi ali opravljanje bogoslužja v armenski cerkvi spominjajo na nekatere podob- Za naš jezik Mater je zatajil Ne, ne bomo govorili o Cankarju, ki je napisal vsem dobro poznano črtico z zgornjim naslovom! Govorili bomo o samostalnikih mati in hči, ki sta znana po tem, da se sklanjata na poseben način. A v Sloveniji se včasih zamenjujeta imenovalnik (1. sklon) s tožilnikom (4. sklonom). Zato slišimo ali beremo: Srečal je hči. Hčer se je vrnila. Poklical je mati. In podobno. V zadnjem času sem zasledila podobne napake tudi v našem časopisju, kar se mi zdi res pohujšljivo. Zato je dobro, da ponovimo sklanjatev teh dveh samostalnikov: mati, matere, materi, mater, pri materi, z materjo hči, hčere, hčeri, hčer, pri hčeri, s hčerjo Sklanjata se podobno, zato je dovolj, da si (ob misli na Cankarja) zapomnimo tožilnik enega: Mater je zatajil. nosti z bizantinskim in antiohij-skim-sirskim obredom, izoblikovali so se pa od 6. do 7. stoletja in dosegli neko samostojno opravljanje bogoslužja. Armenske cerkve so po večini zidane pravokotno in obrnjene proti vzhodu. Prvi del cerkve, ki je lahko tudi zazidan prostor ali ograjen v cerkvi, še bolje, če je pred glavnim vhodom, je namenjen katehumenom in spokornikom. Osrednji del cerkve je namenjen vernikom. V cerkvi naj bi bil samo en oltar, kjer se lahko dnevno daruje sa- mo ena sv. maša. V večjih cerkvah so lahko tudi stranski oltarji. Oltar je postavljen v polkrogli prostor, okoli katerega lahko gre duhovnik ali diakon. Za pripravo darov je poseben prostor v ozadju prezbiterija. Armenska cerkev nima ikonostasa, pač pa na vidnem mestu ikono ali podobo Matere Božje, v velikonočnem času pa križ. Cerkve niso okrašene z ikonami ali slikami, temveč razodevajo bolj meniško skromnost. Liturgična oblačila razodevajo svojskost armenskega obreda, nastala so pa pod vplivom sir-sko-antiohijskega obreda; škofje ne nosijo bizantinskega pokrivala, temveč škofovsko mitro kot v latinskem obredu. Armenska Cerkev je pretrpela številna preganjanja in muče-ništva, zato jo nekateri imenujejo Cerkev mučencev. V sedanji Republiki Armeniji 96% prebivalstva pripada armenski Cerkvi, 2% drugim krščanskim veroizpovedim in 2% staroperzijski veri. Katoliških Armencev, nekaj jih je v Armeniji, drugi pa po vsem svetu, je okrog 1.600.000. Večje krščanske skupnosti so v Franciji, ZDA, Kanadi, Avstraliji in Južni Ameriki. Vpisovanje se zaključi 27. februarja 2006. /konec MJ Avstrijsko odlikovanje Bernardi Fink Mezzosopranistka Bernarda Fink je v torek, 21.2.2006, prejela iz rok avstrijskega zveznega kanclerja Wolfganga Schiissla visoko državno odlikovanje, in sicer Avstrijski častni križ za znanost in umetnost (Osterreichische Ehrenkreuz fiir VVissenschaft und Kunst). Podelitev je potekala v prostorih Urada zveznega kanclerja na Dunaju. Nagrajenki iskreno čestitamo! NOVI GLAS Kratke Februarska številka Galeba V teh mrzlih zimskih dneh je k zamejskim otrokom priletela šesta številka mladinske revije Galeb in s svojimi zapisi na 56 straneh gotovo ogrela srca mladih bralcev. Da v februarskih dneh kraljuje pust, je razvidno že z njene naslovnice, pa tudi iz norčavih pesmic, Striček pust Žige Gombača in Pravijo Iga Grudna, z notnim pripisom, ter iz opisa izdelave maske iz penaste gume. Februarja je tudi Prešernov dan, zato Galeb opozarja na našega velikega pesnika s spominskim zapisom, polnim anekdot, njegove hčere Ernestine Jelovšek. Čeprav se ledene rože še zadržujejo pri nas, se že tihoma pojavljajo prvi znaki pomladi v eni izmed štirih pravljičnih zgodb, ki pridejo v poštev za letošnjo bralno značko. V zvezi z njo je knjižni kviz, ki ga morajo ob zelenookem, črnem mucu izpolniti strastni bralci. Slednji se bodo lahko zagrizli tudi v branje tokratnega nadaljevanja zgodbe o vesoljcu Bobu, ki mu je na popotovanju po veselju zmanjkalo goriva v bučkasti raketi in je pristal na zemlji, kjer mu je deček Tonček dal gorivo-vodo. V zameno za uslugo je Bobo fantku podaril nekaj zvezdnega prahu, ki je tisto noč čarobno zasvetil na Tončkovem vrtu. Marsikaj o domačih in divjih živalih bodo bralci spoznali iz rubrike Skrivnostni svet živali, v katerem je tokrat protagonistka zvitorepka Lisica, pa tudi iz hudomušnih Ptičjih zgodb in ugank. Če kakemu bralcu med listanjem februarskega Galeba zakruli po trebuhu, si lahko, v sozvočju z Zimskimi olimpijskimi igrami, pripravi vabljiv bob iz pršuta, mozzarelle in drugih dobrot, po navodilih iznajdljivega kuharja Škrobka. Na zadnjih straneh so še zanimivi zapisi in risbice učencev iz raznih tržaških osnovnih šol. Ob ilustracijah znanih ilustratorjev je, poleg omenjenih, še nekaj drugih, tudi šegavih zapisov, ki jih bodo bralci odkrili, ko bodo vzeli v roke šesto številko Galeba, v kateri ima svoj prostor tudi rubrika za starše psihologinje Suzane Pertot, ki se v svojem razglabljanju zaustavlja pri poslušanju in poslušnosti. Raziskovalni projekt o vzhodni meji Pred nedavnim so raziskovalne enote državne univerze v Milanu, Luiss v Rimu ter univerz v Pisi in Modeni izpeljale poseben raziskovalni projekt o vzhodni meji in sosedskih odnosih Italije po razpadu Jugoslavije. Svoje ugotovitve so objavili v posebni publikaciji z naslovom I rapporti di vicinato delfltalia con la Croazia, Serbia-Montenegro e Slovenia. Pisci študij so ugledni univerzitetni profesorji in raziskovalci mednarodnega prava in sorodnih strok. Razprave, deloma so objavljene v angleščini, so napisali v glavnem italijanski strokovnjaki, svoje izsledke pa so prispevali tudi trije hrvaški profesorji mednarodnega prava in prof. Mirjam Škrk z ljubljanske univerze. V razpravah avtorji obravnavajo številne zanimive vidike, ki se tičejo problematike italijanskih nepremičnin v Sloveniji in na Hrvaškem, pomorskih sosedskih odnosov med Italijo in državami razpadle Jugoslavije, gospodarskega sodelovanja in zaščite naložb, prostega kroženja ljudi ter sodelovanja med Italijo in Slovenijo na področju kazenskega prava. Publikacija prinaša tudi prispevek raziskovalke Marine Mancini o pravnem položaju slovenske manjšine v Italiji in italijanske v Sloveniji. / (mab) Popravek Zal seje nekaj neljubih napak vrinlo tudi v sklepni del spominskega zapisa Zore Saksida o prof. Filipu Terčelju. Avtorici in bralcem se opravičujemo. Napačno je bilo zapisano: prof. francoščine Filip Peric, bivši časnikar, uradnik in direktor tržaške Edinosti; conteau; Izobraževalni smoter. Tokrat odstopi čas domovinskih ljubezni. Pravilno se besede, celotni francoski citat in osrednji del zadnjega odstavka glasijo: urednik; La patrie, chers enfants, ce n’ est pas seulment votre cloche ou votre couteau, mai c’est plus encore...; Ne šumijo zvezki, mirujejo peresa. Vsi pogledi so uprti vanj. Zbira profesor misli o snovi na sporedu: čutne prevare? Izobraževalni smoter tokrat odstopi čas domovinski ljubezni. Profesor Filip Terčelj intonira meni in še nekaterim sošolkam neznano pesem. Nagovor Davida Bandellija na Gregorčičevi proslavi v Gorici Gregorčič kot prerok Simon Gregorčič ob 100-letnici smrti Z^Jl] ■nr> Ne ločijo podnebne nas planine in reke ne šumeče sred ravnin: sinovi smo Slovenije edine, če duh slovenskih je sinov edin. 0anezu Bleiweisu) Til Ob izidu prve zbirke Poezije I je Simon Gregorčič, takrat že zrel osemintridesetletnik (teklo je leto 1882), omahoval, ali naj bi na čelo zbirke dal lasten priimek ali pa naj bi jo podpisal s šifro X, pod katero je bil tedaj znan in cenjen pesnik. Zavedal se je namreč, da je vsebina nekaterih pesmi premalo v skladu s poetiko, ki bi bila za katoliškega duhovnika v njegovem času riskantna, morda neskladna, zagotovo pozornost zbujajoča. A ni se dal. Zvest je ostal svojim načelom, svojim čutenjem, svoji pesniški intimnosti, kateri ni bilo vse dogmatsko jasno, kakor bi takrat želela konservativna smer slovenske kulturne zavesti, ki se je z Antonom Mahničem na čelu znova prebujala in poskušala predelati Slovence v "moderen katoliški narod, ki bi bil sicer integrali-stičen in klerikalen, a bi se prežel s - katoliškim - racionalizmom, se znal intelektualno držati stroge norme in dogme, na moralnem terenu pa bi bil strog do svojih telesnih in siceršnjih nagnjenj" (Kermauner 1990: 52). Gregorčič se je take konservativnosti branil. Vedel je, da ne bo mogel zagovarjati lastnega idejnega obzorja, ki je včasih zašlo stranpot od duhovništva in katolicizma, mestoma celo od krščanstva, a se ni nikoli in poudarjam - nikoli - odpovedal vrednotam, za katere se je odločil, ko je stopil na pot duhovništva. Svojih idej ni zagovarjal, ker jih enostavno ni mogel. Zadostni, humani, intimni, globoki in z večnostjo obarvani zagovor je bil že ta, da je svoje poezije objavil in jih podpisal. Slutil je, če parafraziram Franceta Bernika (2006:10), da mu je bilo usojeno hoditi samemu skozi življenje in da je njegov lirski subjekt resigniran v tej hoji. Ne moremo mimo tega, da se tu ne spomnimo na Srečka Kosovela in njegovo Prerojenje: Sam, sam, sam moram biti, / v večnosti sebe in v sebi večnost odkriti, / svoje prozorne peruti v brezdaljo razpeti / in mir iz onstranske pokrajine vase ujeti. Gregorčičeva samota pa ni tako aktivna kot omenjena, sicer poznejša Kosovelova, je pa seveda prikladna Zeitgeistu ustvarjalne dobe. Njegova samota je tudi osamljenost pesnika, ki je bil duhovnik, čuteča duša in je znal s svojimi notranjimi vzgibi postaviti pod vprašaj človekovo bivanje ter njegovo slo po večnosti. Znamenita Človeka nikar je le klic, v pravem pomenu bese-de-prošnja (Gregorčič pravi: "eno te PROSITI smem"), ki se na Stvarnika obrača s povsem človeškim dvomom: "ali si me ustvaril za večnost?" Kajti brez večnosti je to naše tuzemsko potovanje res le Heideggrovo Biti-za-smrt, ko smo zapisani trohnenju in minljivosti. Večnost je Gregorčiču v tem smislu nejasna, nezaznavna, a globoko željena, toliko, da si lirski jaz upa prositi Stvarnika, naj prizanese človeku z bivanjem, če to bivanje ni ZAGOTOVO usmerjeno v večnost. Vera, ki jo Gregorčič izraža, ni torej ak-vinsko dogmatska, ampak bolj avguštinsko čuteča. Je božja milost, po kateri je Gregorčič postal pesnik; je čoln, ki se vali med čermi morja in se od časa do časa zaveda, da je plovba nevarna in negotova, ker je Krmar znan, a neviden. Gregorčičevo pesniško osamljenost pogojuje tudi oddaljenost od centra (očitno se je Ljubljana že tedaj prepoznavala kot caput mundi slovenstva), ki ga je neizprosno osamila, kolikor se že sam ni osamil kot liberalen in napreden duhovnik, kar je bilo za takratne čase ne samo redkost, ampak celo izzivanje. Spet se tu moremo zaustaviti ob Antonu Mahniču, o katerem pravijo celo, da je v prenesenem pomenu "Gregorčiča ubil", ko je zavoljo njega občutljivi goriški slavček morda podvomil v lastno pesniško primernost. Mahnič je Gregorčiču v znamenitem in kljub ideološki in politični obarvanosti, dobrem ciklusu Dvajnast večerov očital panteizem in nasprotovanje katoliškim vrednotam ter označil -med drugimi- celo nekatere Prešernove pesmi kot "smrtno nevaren strup za mladino". Kaj hočemo. Mahnič je bil dogmatik in politik, Gregorčič pa je prej kot teologiji verjel evangeliju. V tem duhu gre zagotovo omeniti njegovi dve pesmi v odgovor Mahniču, ko mu s prispodami iz evangelija razloži, da je njegova kritika le politično obarvana, da bi z njo poskušal ustvariti utopično družbo katoliških integrali-stov in moralnih neoporečen-cev, kar seveda nikakor ni v skladu s krščanskim - imenujmo ga - humanizmom: Mahnito mahaš name mah na mah, gledalcem krog na licu berem strah, a mene tvojih ni udarcev strah nič; - le mahaj, s tem pač sebe pahneš v prah, a mene, brate, ne podereš v prah nič; po padcu ti ime preraste mah, a mojega pa ne preraste - mah nič. Le mahaj, torej, nič jaz nisem plah! Izobčil res si me kot panteista, a v tem oziru moja vest je čista; kot človek nisem pač brez peg in prog, a nič me ne teži pregreha tista. Ko drugih bi slabosti ne imel, na sodbi stal bi ob desnici Krista! In z onega bi mesta ne pregnal Noben sofista ne in - pamfletista! Če pa na njegovo osamljenost gledamo z drugega zornega kota, ki je pozitivnejši, lahko razberemo zanimivo dinamiko. Osamljenost je rodila Foto DPD Gregorčiča lirika (morda po Prešernu najčistejšega lirika v slovenski književnosti), samota mu je bila priložnost za razmišljanje, za ustvarjanje, za pesniško prerokovanje, za svetovljansko proučevanje. In čeprav se s tem verjetno Taras Kermauner ne strinja, ko pravi, da "zaradi tega umika (v samoto dežele, op. D.B.) v nadaljnjih letih ni mogel več pisati, kot bi želel" (Kermauner 1990: 53), je bila pesnikovemu občutljivemu čutenju dana možnost, da postane prerok, ki bi lastno usodo delil z usodo svojega naroda. Že v prvi zbirki lahko ugotavljamo, da je njegova VVelt -Beobachtung, če si izposodim izraz za "opazovanje sveta" pri sodobnih proučevalcih dnevniške literature, rodila globoke in iz naše perspektive tudi pretresljive podobe, kakršna je točna napoved "viharja, ki bo prihrumel z gorkega juga" in njegova uresničitev v prvi svetovni vojni. Preroško podobo najdemo tudi v pesmi Naš narodni dom, ko Gregorčič dobesedno gori za ideal Zedinjene Slovenije in spodbuja, naj Slovenci gradijo skupni dom, ko bi on sam rad učakal "srečni dan našega druženja”. Z zgodovinskega vidika bi bilo tu prerano misliti o državno samostojni Sloveniji, ne pa o narodni samobitnosti Slovencev, kar so bile sanje že Franceta Prešerna. Dasiravno je torej Simon Gregorčič samotarsko bredel skozi literarno t.i. "obdobje med romantiko in realizmom" in je še zakoreninjen v idejnih prvinah romantike, je njegov duh, obdarjen s preroškim vizionarstvom, polnokrvno širil obzorje v prihodnost. Neuspešno kljubujoč nesrečni usodi, ki se je z njim igrala zaradi njegove občutljivosti (iz tega razumem njegovo odločitev za duhovniški poklic in zavračam tezo, da je zaradi te odločitve bil "vse življenje nesrečen”), izključen od centra razvoja slovenske književnosti, ljubljene Ljubljane, zavestno umaknjen v svoj Tusculum v Gradišču, pesnik zapiše: "Slovenci, oh, prosim, s tem dajte mi mir, / saj kmet sem, ubog in preziran. (...) In ako goreči moj srčni vulkan / za dom vas in narod ogreje, / za narod moj nisem tu gorel zaman, / vaš žar ga bo grel najtopleje." Odlomek iz pesmi z naslovom Moje pesmi, objavljene v zadnjem zvezku poezij, ki je izšel postumno leta 1908, a nastale šest let prej, hoče bralcu namigniti, da se kljub tej samoti Gregorčič s svojo poe- zijo zavzema za kulturni in predvsem srčni razvoj slovenskega naroda. Zaveda se, da postaja njegova poezija duhovna voditeljica naprednih rodov, ki bodo poprijeli za vajeti slovenske družbe in jo obvarovali pred ostrim fundamentalizmom konservativcev. Lahko bi si drznili aktualizacijo, ki s pesnikovim preroštvom zagotovo ni primerljiva, je pa prikladna, da Gregorčiča lahko tudi danes interpretiramo v skladu z našo situacijo. Gregorčič se je napredno in nenasilno postavil na rob kle-rikaliziranemu in evangeljsko ničnemu slovenskemu katoliškemu taboru. Iz te bitke je odšel kot fizični poraženec, a moralni zmagovalec. V sodobnosti lahko to dinamiko razumemo podobno: sami smo zavezani ohranitvi, tradiciji in koncentričnosti. Mar to že ne diši po konservativnosti? Praviloma naj bi v tradicijah drevo življenja imelo svoje korenine. Razvijati pa se mora navzgor, stremeti po boljšem, višjem. Naše drevo se včasih rahitično obrača vase in ko katera izmed vej boječe in pazljivo stopa kvišku, se že najde kdo, ki jo bo obrezal in s tem dobesedno kastriral, se pravi za vedno uničil njeno plodnost. To pa neizprosno pelje do implozije, ki bo kot vihar "grozan in strašan" pometel z nami, ker se nismo bili sposobni razvijati. Gregorčič je lahko s svojo osamljeno preroškostjo in evangeljsko čistostjo v zgled. Ne obsoja, trpi... In žal je to trpljenje, ki ga rodi nezmožnost svobodnega izražanja, v mlajših kulturnih generacijah prisotno še danes. Kar pomeni, da je bil Gregorčič prerok tudi v tem. Da pa ne bom zaključil brezupno, četudi situacija tako narekuje, mi misel gregorčičev-sko (in verdijevsko) splava do evangelija, v katerem je pripoved Nekoga, ki je moral propasti, zato da je vstal in kateremu je goriški slavček posvetil svoje bivanje. Ker je verjel v to. Vera je milost; Gregorčič je bil po besedah Franceta Bernika "pesnik po milosti božji". Sam zaupam, da ne bo naša kultura sad rutine tradicije, ampak vere v izboljšanje. Milosti, ki nas bo pripeljala do zmage nad ničem, da bomo rasli k soncu in bodo iz nas tekle reke žive vode (Jn 7, 38). Ker verjamemo v svoje poslanstvo ne iz tradicije, ampak iz ljubezni! Bo končno tudi za nas prišel tisti dan, ki ga Gregorčič sam simbolistično in evangeljsko obenem sanja? To bo odvisno od prizadevanja nas samih in od nasprotovanja, ki ga bomo deležni. Že Platon je rekel, da "vse, kar je veliko, se nahaja v viharju". Nekoč bo torej, če bomo le vztrajali v prizadevanju za kulturo iz ljubezni, veljal Gregorčičev: "Pepelni dan ni dan več tvoj, / tvoj je - vstajenja dan." Drugače lahko samo pričakujemo, da bo čez nekaj časa Soča tekla "tik grobov slovenskega domovja”. In v obeh primerih bo nesmrtni Simon Gregorčič prerok... VIRI: BERNIK, France, 2006: "Pesnik po milosti božji". Gregorčič, Simon: Izbrane poezije. Gorica - Celje - Celovec: Mohorjeva družba. KERMAUNER, Taras, 1993: Poezija slovenskega zahoda. 3. del. Obzorja: Maribor. GRDINA, Igor, 2005: Slovenci med tradicijo in perspektivo. Ljubljana: Claritas. NOVI GLAS SLOVENSKA SKUPNOST | Pokrajinski svet Trst Sporočilo Komisije za šolstvo in kulturo SLOVENSKA SKUPNOST Predstavili kandidate za prihodnje upravne volitve V novi tok z novimi imeni Z zaskrbljenostjo Komisija za šolstvo in kulturo pri Slovenski skupnosti jemlje na znanje izvajanja v radijski oddaji Radia Trst A o stanju poučevanja v slovenskem jeziku v matični Sloveniji. Po teh podatkih se v Sloveniji širi praksa, po kateri je poučevanje v slovenščini zastarelo in odvečno in uvajajo pouk v angleškem jeziku. To stanje je še bolj zaskrbljujoče, ko to počnejo tudi najvišja izobraževalna središča, kot npr. univerza na Primorskem. Nihče ne oporeka važnosti znanja tujih jezikov, še zlasti za manjše države, sicer se vprašamo, kdo bo v prihodnosti razvil ali sploh ohranil slovenski jezik, ki je bistveni sestavni del slovenske kulture in slovenske samobitnosti sploh, če ne izobraževalne ustanove v matici? Ali bodo to počenjali samo še slovenske šole in društva v zamejstvu, katere se danes spopadajo z vedno večjim številom neslovenskih otrok in dijakov (in njihovimi starši - kar se odraža npr. v "dvojezičnih" roditeljskih sestankih) oz. članov? Ali bo jezikovno in tako tudi kulturno izumrla matica, še preden se prisotnost manjšine izgubi v asimilaciji? Ni nam jasno, kako lahko vlada, v kateri danes delujejo vidni predstavniki slovenske pomladi, ljudje, ki so tudi s tveganjem svojega življenja nasprotovali socialističnemu centralizmu bivše Jugoslavije in se borili za samostojno Slovenijo, tako početje podpira ali vsaj prezre, da ne govorimo o padlih druge svetovne vojne, katerih spomin častimo na dan Vseh svetih. Čemu so torej branili slovensko zemljo in čemu jih danes še častimo, če danes slovenščina ni več „šik"? Čemu deluje Urad pri Ministrstvu za kulturo z imenom "Sektor za slovenski jezik", katerega naloga je, da "(...) sodeluje z nosilci političnih, upravnih in strokovnih pristojnosti z vidika uporabe, uveljavljanja in razvoja slovenskega jezika (...)" (bivši, s 01. aprilom 2004 ukinjen, "Urad za slovenski jezik")? V duhu komaj preteklega Dneva slovenske kulture, ob podelitvi Prešernovih nagrad v Cankarjevem domu v srcu Slovenije, v Ljubljani, Komisija za šolstvo in kulturo pri Slovenski skupnosti poziva vlado R Slovenije, naj dela vse v moči za ohranitev slovenskega jezika, za ohranitev slovenske kulture. Samo tako bomo lahko tudi mi manjšinci našli sogovornika za plodno sodelovanje oz. razumevanje in podporo za naše težave - ali se bomo v bodoče z osrednjimi ustanovami in vlado morali sporazumevati v angleščini? Ali ni slovenščina eden od uradnih jezikov Evropske unije? Igor Pavel Merku' predsednik komisije Stranka Slovenske skupnosti se bo na prihodnjih krajevnih upravnih volitvah držala obveze, ki je bila sprejeta na zadnjem pokrajinskem kongresu: kandidature predstavnikov SSk bodo potekale v znamenju prenove, "sicer, kjer je to možno", kot je poudaril pokrajinski tajnik SSk Peter Močnik na tiskovni konferenci, ki je v soboto minulega tedna potekala na sedežu stranke. Močnik je najprej pojasnil problem, ki zadeva simbol, s katerim se bo SSk predstavila na bližajočih se volitvah. "Naša stranka ni soglašala z namenom ostalih komponent Unije, da se vsaka stran na volitvah predstavi s svojo listo. S takim razdrobljenim nastopanjem se gotovo ne strinjajo niti volivci levesredine, ki upravičeno zahtevajo od svoje politične strani večjo složnost v pogledih in programih." Ravno zaradi tega sta se Slovenska skupnost in Marjetica domenili, da se bosta na prihodnjih volitvah predstavili s skupnimi listami. V drugem delu tiskovnega srečanja pa je pokrajinski taj- nik predstavil posamezne kandidate, ki se bodo čez nekaj tednov potegovali za mesto rajonskega, občinskega oz. pokrajinskega svetnika. Novosti glede imen je kar nekaj, začenši s kandidati za rajonske svete. V 1. in 2. okrožju (se pravi okoliško kraškem robu) bo stranka kandidirala Ivo-ta Starca s Kontovela in Križana Aljošo Strgonška; na Opčinah se bosta za mesto svetnika potegovala Marko Deluisa in Marko Milkovič, ki bosta nadomestila Albina Sosiča in Aleksandra Možino. V strogo mest- nem središču bo dosedanjega kandidata Igorja Švaba zamenjal Igor Pavel Merku'; v 3., 5., 6. in 7. okrožju pa bo stranka kot kandidate predstavila zdajšnje svetnike, se pravi Aleksandra Furlana, Borisa Slamo, Edvarda Petra Krapeža in Sergija Petarosa. Močnik je nato napovedal, da bo po treh zaporednih mandatnih dobah umaknil svojo kandidaturo za občinski svet in da bo ta položaj prevzel sposobni Igor Švab. Pokrajinski tajnik bo kandidiral, skupno z Albinom Sosičem, za mesto svetnika v pokrajinskem svetu. Močnik najbrž meni, da bo svež zrak v palači Galatti pozitivno vplival na bližajoči se padec državne meje med Slovenijo in Italijo. Igor Gregori Trenutki javnega slovesa Zadnje slovo od Nadje Maganja Jevnikar Navogor skavtinje po pogrebu Draga sestra Arnika! Nagovor p. Mirka Pelicona po pogrebu Draga Nadja! Številni so bili trenutki javnega slovesa od pokojne Nadje Maganja Jevnikar. Ze na dan smrti, 8. t.m., so se je spomnili med sejo repentabrskega občinskega sveta in pri maši zadušnici v kapeli Ma-rijanišča na Opčinah. Dan kasneje so se ji poklonili na molitvenem srečanju Skupnosti sv. Egidija pri be-nediktinkah v Trstu, v petek, 10. t.m., pa je potekala žalna seja v Peterlinovi dvorani. V torek, 14. t.m., so bili pri pogrebnem obredu v mrliški vežici pri Sv. Ani v Trstu med kropilci tudi tržaški škof Ravignani, msgr. Vončina, g. Markuža, g. Jakomin in g. Gerdol. Ogromna množica se je v prvih popoldanskih urah zbrala v njenem rojstnem Križu. Od vaškega trga do cerkve se je za krsto vil dolg sprevod ljudi iz zamejstva in Slovenije; med njimi so bili predstavniki krajevne politike, zastopniki glavnih kulturnih in civilnih ustanov, skavtje, pa tudi slovenska zastava in prapor Društva za negovanje rodoljubnih pravic TIGR Primorske. V prenatrpani cerkvi je skupno z repentabrskim župnikom Tonetom Bedenčičem somaševalo okrog 20 duhovnikov: salezijanci s Tržaškega Franc Pohajač, Ivo Miklavec in Sandi Osojnik; tržaški škofijski duhovniki Vittorio Cenzato, Et-tore Malnati, Marij Gerdol in Žarko Škerlj; goriški duhovniki Marijan Markežič, Vilijem Žerjal, škofov vikar Oskar Simčič in p. Mirko Pelicon; koprski duhovnik Ivan Likar ml; p. Ivan Bresciani iz Ljubljane; provincial frančiškanov p. Viktor Papež iz Ljubljane; slovenska minorita provincial p. Slavko Stermšek iz Ljubljane in gvardijan v Piranu p. Gavdencij Skledar; minoriti iz pa-dovanske province, povezani z bea-tifikacijskim postopkom za p. Placi-da Corteseja, p. Apollonio Tottoli (avtor biografije), p. Tito Magnani (vicepostulator), p. Enzo Poiana (rektor bazilike sv. Antona v Padovi), p. Alessandro Brentari; diakon tržaške škofije Guido Trani. G. Be-denčič je poudaril, da je bila pokojnica "iskrena iskalka", ki je dosegla visoko duhovno zrelost. Razodel je tudi, kako je v duhovni oporoki napisala, da daruje svoje trpljenje za slovensko Cerkev na Tržaškem, za svojo družino in za očiščenje svojih grehov. Iz prošenj in drugih poslovilnih besed med mašo in po njej pa so prisotni lahko izvedeli, da je bila dejavna ne le v političnih in kulturnih krogih, ampak tudi v verskih in karitativnih skupinah, kjer je v tišini ogromno naredila. Po obredu, ki ga je spremljalo petje zbora pod vodstvom Bogdana Kralja, je v svetišču najprej spregovoril družinski prijatelj p. Pelicon, za njim g. Cenzato, nato predsednik DSI Sergij Pahor, za Društvo TIGR Mira Cencič, predstavnik Skupnosti sv. Egidija Piergiacomo Baroni iz Novare, deželni svetovalec SSk Mirko Špacapan, predstavnica skavtinj in skavtov Ivica Švab, avtor knjige o p. Pla-cidu Corteseju p. Tottoli. Vsi so poudarili velike pokojničine vrline, pa tudi zgled, ki ga je dajala kot klena kristjanka ne nazadnje med preizkušnjo bolezni, ki jo je kljub hudemu trpljenju doživljala umirjeno, tesno povezana s svojim Odrešenikom. Njemu - in samo Njemu - je zaupala svoje življenje, svojo družino in skupnost, kateri je z vsem srcem pripadala. Prerano slovo od žene, matere, sestre, ljube prijateljice in drage znanke je kruta človeška danost. Toda, čeprav se nekam čudno sliši, je bil pogreb pokojne Nadje poseben dogodek, na neki način poln svetlobe, ki bo gotovo zaznamovala marsikaterega navzočega. Zavest o tem, kako je pokojnica živela in kaj vsega je naredila, daje bližnjim in vsej naši skupnosti dragocen blagoslov. Draga Nadja - draga sestra Arnika. Kot starejša skavtinja - popotnica si si izbrala to ime: Arnika. Ime cvetice sončne barve, ki raste na visokih gorskih pašnikih, v rajskem miru blizu neba. Ime drobne rastline, ki zmore kljubovati mrzli gorski zimi, poznane po svoji zdravilni moči. V tej cvetki si se videla in te vidimo danes tudi mi: drobne postave, a z veliko notranjo močjo in voljo. V skavtsko organizacijo si vstopila, ko ti je bilo 11 let. Še isto leto si se udeležila svojega prvega tabora v Bori j ah v Ziljski dolini. Bila si živahna, zvedava, odprtega značaja, nič boječa, tako da si nisi pomišljala povedati svojo in oporekati starejšim. Bila si vesel športen tip: rada si hodila, rada si igrala z žogo (tudi nogomet), z navdušenjem si sodelovala pri vseh dejavnostih, rada si pela, rada si se smejala. Uživala si, tako kot vsi mi tiste in še nekoliko kasnejših generacij, v vsem, kar nam je skavtska org. nudila. Vživela si se v delovanje organizacije ter se redno udeleževala vseh aktivnosti. V dijaških letih si postala voditeljica in si bila nato v tisti skupini deklet, ki so postopoma prevzemale vodstvo organizacije z veliko zavzetostjo in voljo po delu. Ob tem si sodelovala v skavtskem zboru, ki ga je vodila prof. Marica Zupančič, potem v cerkvenem pevskem zboru pri Novem .SV. Antonu in v oktetu skavtinj, ki ju je vodil Janko Ban. Nastopala si v dramski skupini Marijine družbe iz ul. Risorta, kateri so mestne skavtinje s svojim sodelovanjem omogočale postavitev dramskih tekstov večkrat na leto. Bila si tudi v tisti skupini skavtov in skavtinj, ki so si zamislili skavtsko glasilo Jambor in ga leta 1971 tudi začeli izdajati ter redno pri njem sodelovati približno deset let, ko so na mesto odhajajočih sodelavcev prihajali novi. Ti si bila med tistimi, ki so vztrajali najdlje. Od leta 1979 do leta 1982 si bila načelnica v tedaj že združeni moški in ženski veji tržaškega dela skavtske organizacije. V tem obdobju sta si z ljubljenim Ivom, ki je bil prav tako že dolgo let aktiven skavt, ustvarila družino. Po letu 1982 si še nekaj let pomagala kot blagajničarka, kljub družinskim obveznostim in profesorski službi, tam do leta 1985 približno. Kar si v skavtski organizaciji dobila, si kot odrasla v poznejših letih svojega aktivnega delovanja po svojih najboljših močeh vračala v dobrobit naših mladih, v prepričanju, da je skavtizem globoko vzgojen in da dajanje bogati človeka. Po letih udejstvovanja v skavtski organizaciji si svojo zavzetost usmerila na druga področja in tako še nadalje v polni meri uresničevala geslo roverjev in popotnic -služiti. Skavtska organizacija se ti zahvaljuje za delež, ki si ga prispevala za njen obstoj in njeno rast, in za spodbudo, ki si jo dala s svojim zgledom, da nadaljuje v svojih prizadevanjih za mlade. Ivica Švab Draga Nadja! Doreči človeka, dojeti, razumeti ga v njegovi celostni podobi je najtežje, ker vsaka oseba ostaja nedojemljiva, ovita v skrivnostnost, ki je lastna življenju samemu. Tako tudi ti! Življenje nosi v sebi odsev luči, katero lahko le zaznamo v barvah življenja. Luči ne moremo posedovati, ker je preveč svobodna, da bi bila v oporo našim malim ali velikim psihološkim željam po gotovosti v življenju. Danes je dan, draga Nadja, ko bo zemlja sprejela v svoje osrčje tvoje ugaslo telo, zaznamovano s tolikimi intenzivnimi družinskimi in prijateljskimi vezmi, saj je prav tvoje borno telo tako umirjeno, spokojno lepo, kljub mukam trpljenja, da je v njem še možno uvideti sledi Duha, ki te je tolažil s svojim mirom v dneh preizkušnje do prestopa praga nevidnega. Nedavno si mi povedala: "Odkar sem bolna, sem obdarjena z zmeraj globljim mirom. Spokojna sem v sebi, ta mir je od Boga!" V teh besedah sem motril vso modrost življenja, ki ti je bila darovana v tej preizkušnji, saj je bolezen, ki si jo imela, predstavljala nekaj, kar je šlo preko navadne izkušnje življenja, prekalila te je do dna tvojega bitja, saj ni bilo ničesar, ki bi ti lahko bilo v oporo, razen svetlobne prisotnosti najdražjih, prijateljev in molitve, ki te je dobesedno prežela. Ritem molitve psalmov, vzklikov usmiljenja, rožnega venca je izprosil iz globin skrivnostnega božjega usmiljenja in sočutja tisto vedno večjo svobodo, ki je rasla v tebi v raz- merju s tvojim poslavljanjem od vidnega, da si zmogla prestopiti, čeprav prerano, prag kraljestva, v katerem prav nič tega, kar si delila z nami in mi s teboj, ni izgubljeno. Skrivnostna božja Previdnost te je previdela s svojim mirom in s svojim okusom skrivnostnosti, skrbela je zate, in to je pričevanje, ki ga zapuščaš nam. Tiha, svetlobna prisotnost Obličja vseh obličij, h kateremu si se obračala vse življenje, tudi z dvomi in vprašanji, v tvojem življenju ni bila le nekaj naučenega, o čemer si spregovorila, ker si o tem kaj "znala". V bolezni si nam pokazala, da si to sveto Obličje poznala, ljubila in vanj verjela, in beseda, ki si jo izrekala ob molitvi, je bila čarobna prav zaradi njene življenjske teže. Beseda in življenje sta se v tebi srečala in tvoj mir je pričal o tem. Tudi zemlja, ki te danes sprejema, nosi v sebi luč svojih barv. Tudi tvoje borno telo torej ni izvzeto iz usode vračanja v kozmičnost zemlje, ki nosi v sebi kodo božje modrosti, večnosti luči. Tudi v zemlji je luč. Sedaj, ko se nam zdi, da je vse minilo, predraga Nadja, se šele vse začenja, in to v zaobjemu neskončnega obzorja, v katerem se bomo lahko znašli prej ali slej tudi mi. Ko se je danilo, v sredo, 8. februarja, na dan slovenske kulture, se je dovršilo tvoje življenje, ki je bilo blizu kulturi... Morda zato, da bi se zamislili in dojeli, da je kultura življenjska in osvobajajoča, ko je v zaobjemu duha. Zbogom, Nadja! p. Mirko Pelicon Darovi Obvestila Združenje prostovoljcev Hospice Adria Onlus vabi dne 3. marca, ob 17. uri, v razstavno dvorano, ki jo je dala na razpolago Zadružna kraška banka, na predavanje Očarljiva moč srca. Predaval bo pater Mirko Pelicon. Vljudno vabljeni! V sredo, 15. marca, bo ob 20. uri v župnijski dvorani v Nabrežini mesečna konferenca. Predavala bo prof. Rudica Požar o Simonu Gregorčiču danes. Pel bo MePZ Akord, ki ga vodi dr. Mirko Špacapan, na sporedu bodo še recitacije in seveda družabnost. Potovanje z Novim glasom v Armenijo od 21. do 29. junija 2006. Vabimo vse, ki bi se želeli pridružiti, naj pohitijo z vpisom, ker se bo vpisovanje zaključilo 27. februarja. Akontacija ob vpisu 150,00 evrov. Prijavite se lahko na upravi Novega glasa v Gorici (0481 533177), na uredništvu v Trstu (040 365473) ali pri dr. Jožetu Markuži (040 229166). Potrebni so potni list, ki mora biti veljaven 6 mesecev od datuma odhoda, in pa 2 fotografiji za V spomin na duhovnika Franceta Zlobca daruje N.N. iz Brega 15,00 evrov za misijonarja Ernesta Saksido v Braziliji in 15,00 evrov za patra L. Letonja v Ruski federaciji. Ob peti obletnici smrti Laure Abram daruje 200,00 evrov za Slovensko Vincencijevo konferenco N.N. Ob obisku daruje Jolka 20,00 evrov za cerkev na Pesku. Ob obisku daruje Milka Rapotec 20.00 evrov za cerkev na Pesku. Ob novem letu daruje družina Capponi 50,00 evrov za cerkev na Pesku. V spomin na pokojno mamo Zofko Milkovič daruje domača družina 20.00 evrov za cerkev v Gropadi. Zapustila nas je delavna in premočrtna NADJA MAGANJA Prijatelju Ivu in sinovoma Petru in Ivanu ter vsem sorodnikom najgloblje sožalje Mirko Špacapan Deželni svetnik Slovenske skupnosti IMJ Olimpijada domišljije Mojčina olimpijska pravljica Poleg boja za kolajne so olimpijske igre tudi priložnost, da se na istem kraju srečajo športniki in ljubitelji športa iz različnih držav. Posebno olimpijsko izkušnjo je v tem času doživela tudi mlada Mojca Briščik iz Križa. Kot nam je povedala, se je njena olimpijska pravljica začela tako rekoč med šolskimi zidovi, na srednji šoli v Nabrežini, ko jim je profesorica likovne vzgoje Nadja Doljak prebrala razpis za natečaj. Treba je bilo narisati nekaj "olimpijskega". Šlo je namreč za natečaj "Olimpijada domišljije", ki sta ga priredila osrednja sponzorja turinske olimpijade. "Odločila sem se, da bom upo- dobila kar vse olimpijske discipline, saj med športnimi panogami zimskih olimpijskih iger bi težko izpostavila tisto, ki mi je najbolj všeč", nam je dejala Mojca, ki se športno sicer udejstvuje kot odbojkarica v kategoriji U14 pri Kontovelu. V olimpijskih krogih je Mojca torej upodobila s tempero in akvarelom smučarje, tekače, hokejiste in umetnostne drsalce. "Stilno sem se navdihnila pri Fabiu Vettoriju, ki upodablja na podoben način mravlje, ki krasijo zvezke in druge šolske potrebščine". Prvo presenečenje je Mojco doletelo, ko je prejela novico, da so njeno risbo izbrali za najboljšo na deželnem izboru, Kratke Katalonska skupina Tricicle gostovala v Trstu Sedenje je lahko zelo dinamično, če ga na odrskih deskah predstavlja gledališka skupina Tricicle. Priznana katalonska skupina seje od 19. do 22.1.2006 predstavila tudi tržaškemu občinstvu z najnovejšo predstavo SIT (Sedenje). Gledališka govorica skupine Tricicle temelji na mimični in interpretacijski spretnosti treh igralcev, ki znajo s pomočjo rekvizitov (v tem primeru stolov), glasbe, filmskih vložkov in situacijske komedije očarati publiko po vsem svetu, saj se v glavnem ne poslužujejo besed. Skupina je nastala leta 1979 v Barceloni, to je v kraju, kjer je su realizem doma ne le v slikarstvu Dalija in Miroja, temveč je tudi sestavni del tipičnega katalonskega humorja, ki se rad poigrava z besedami in ustvarja iz vsakdanjosti nekaj posebnega. Treba seje le sprostiti in videti stvari na drugačen način. Vsaka stvar ima v sebi nekaj komičnega, vsaka stvar nas lahko spominja na drugo. In prav mojstrska igra asociacij, gibov in kretenj, ki se zvrstijo v zelo hitrem tempu pred gledalcem, omogočajo skupini, da uprizarja gledališko nemogoče teme, kot sta lahko čakanje na letališču ali pa sedenje. Skupina je leta 1992 sodelovala pri zaključni slovesnosti olimpijskih iger v Barceloni ter tako dosegla širšo svetovno javnost. Skupina Tricicle je postala pravzaprav sinonim za svojevrsten način gledališke interpretacije, saj v bistvu pod istim imenom delujeta dve skupini, kar omogoča, da se skupina lahko “istočasno” pojavlja na različnih koncih sveta. Tržaška publika je predstavo sprejela kot občinstva po svetu, to je z bučnim aplavzom. S koncem predstave pa ni bilo še konca presenečenj: igralci so se postavili pred izhodna vrata gledališča ter se vsakemu gledalcu posebej zahvalili za obisk.... / PR Glasba in beseda Ljubezen do jezika se rodi v družini Slovensko prosvetno društvo Mačkolje je v petek minulega tedna priredilo večer z naslovom Besede in zvoki...Iz roda v rod. Gostje večera so bili prof. Lučka Su-sič in družina Batista iz Kopra, ki jo bralci Novega glasa dobro poznajo, saj smo lani poleti posvetili celostranski intervju ravno svojevrstnemu liku Vekoslava Batiste, ki nas je popeljal v dragocen svet istrske glasbe in kulture. Večer je bil torej sestavljen iz dveh delov. V prvem se je mačkoljanski kulturni delavec skega jezikovnega dinamizma nekoliko odmaknjeni: v tem ni videti nikakršne prikrajšanosti, saj je morda ravno naš obrobni položaj razlog, da ohranjamo in branimo bolj pristno obliko slovenskega jezika, saj je ta v matičnem prostoru podvržen hudim sunkom 'potujčevanja'. Prof. Susičeva je v pogovoru izpostavila tudi pomen otroške gledališke pobude Vrtiljak, pri kateri niso soudeleženi le otroci; gre za povezovalni trenutek, namenjen tako najmlajšim kot tudi njihovim staršem. Gostja je tudi poudarila dejstvo, da otro- ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV obvešča, da bo Revija otroških in mladinskih pevskih zborov PESEM MLADIH v nedeljo, 19. marca 2006, ob 16. uri na Pomorski postaji v Trstu Prosimo voditelje pevskih zborov, da se čim prej prijavijo na naslov, ki je bil naveden v vabilu NOVI vizum. Društvo Marij Kogoj nagrado pa ji je podelil legendarni smučar Alberto Tomba! Olimpijska pravljica Mojce Briščik se je nato nadaljevala v švicarskem mestu Lausanne, kjer sicer domujeta olimpijski komite ter olimpijski muzej. Skupaj z očetom Sadkom sta se v Švico napotila konec novembra na italijanski izbor za zaključno fazo, ki je potekala prav med olimpijskimi igrami. Mojčine "mravljice" so tudi na italijanskem izboru navdušile žirijo, ki jo je vodil Enzo D'A16, režiser risanke Zgodba o mačku, ki je naučil galebko letati. V Lausannu je Mojca srečala tudi Deboro Compa-gnoni.... Mojca se je tako odpravila v Turin, na olimpijske igre, kot udeleženka olimpijade domišljije. Prizorišče, kjer se je slednja odvijala, je bila turin-ska Galleria subalpina. Mojca je skupaj z mlado slikarko iz Pesara predstavljala Italijo na olimpijskem izboru. Risbe so bile razstavljene v galeriji v obliki velikih zastav, na panojih pa je bil tudi opis vsakega posamenega izdelka. Mladi iz različnih krajev sveta so se v Popestrimo kulturno delovanje pri Sv. Ivanu! Društvo Marij Kogoj je bilo ustanovljeno šele 2.12.2005 in je torej najmlajše društvo na Tržaškem. Društvene funkcije so podelili na občnem zboru 14.1.2006: vodstvo društva sestavljajo predsednica društva Katja Pasa-rit, podpredsednica Maja Brajkovič, tajnica Sara Čok, blagajničarka Eva Fičur, član vodstva Marijo Šušelj, za stike z javnostjo skrbi Evelina Umek, spletno stran društva - www.drust-vomarijkogoj.org - urejuje Igor P. Merku', nadzorni odbor društva pa sestavljajo Neva Zaghet, Marko Kandut in Marta Repini. O razlogih za ustanovitev društva ter o nadaljnjih načrtih Društva Marij Kogoj smo se pogovorili s predsednico Katjo Pasarit. Želja in potreba po organizirani strukturi, ki bi stala v oporo posameznikom pri kulturnem delu, pa sta bili v našem krogu že dalj časa na dnevnem redu. Zavedamo se, da lahko s skupnimi močmi ter z organiziranim društvom lahko daljno-ročno boljše delujemo. To se imenuje Društvo Marij Kogoj, saj se s tem želimo navezati na kulturno izročilo pevskega zbora Marij Kogoj, ki je ob liturgičnem petju gojil tudi posvetno ter je bil pravo kulturno gibalo pri Sv. Ivanu. Kakšna bodo težišča vašega društva? Še naprej si bomo prizadevali, da ohranimo božični koncert ter koncert ob dnevu Sv. Ivana, poleg tega pa načrtujemo tudi kulturne večere v prostorih Marijinega doma pri Sv. Ivanu, kjer je naš sedež. Naš namen je povečati in popestriti kulturno ponudbo pri Sv. Ivanu, in sicer na vseh področjih umetnosti. Že marca načrtujemo prvi koncert, in sicer nastop priznane godbe na pihala s Proseka. Kakšno je vaše stališče do vprašanja namembnosti sve-toivanskega Narodnega doma? Naše društvo, kot rečeno, deluje v prostorih Marijinega doma. Stanje slednjega ni idealno, saj bi potreboval popravila oziroma vzdrževalna dela. Namen društva je tudi ta, da bi s prispevki omogočili, da se ta dela vendarle začnejo. Glede Narodnega doma pa menim, da že ime kraja predpostavlja, da mora objekt služiti temu namenu. Kot društvo, ki deluje pri Sv. Ivanu, bi z veseljem pripomogli, da bi se znotraj tega objekta zrcalila tudi zgodovina tega kraja, ki je tesno povezana s krepitvijo narodnega duha, sicer pa izhajam iz dejstva, da bi te prostore potrebovale ustanove, ki imajo že sedaj prostorsko stisko. Naš namen je ustvariti ustrezne prostore za delo v Marijinem domu. Upam, da nam bo to tudi uspelo! PR galeriji tudi osebno spoznali, si izmenjali reprodukcije lastnih slik, skratka, počeli so tisto, kar počenjajo med olimpijskimi igrami tudi sami športniki in časnikarji, ki si zamenjujejo priponke in druge olimpijske suvenirje. Kot nam je dejal Mojčin oče Sadko, je na natečaju sicer zmagal Ukrajinec, a kaj: na olimpijadi (pa naj si bo tudi olimpijadi domišljije) je vendarle važno sodelovati. Mojca Briščik bo ohranila še dolgo v spominu tu-rinsko olimpijado. "Morda sem še premlada, da bi pravzaprav razumela, kaj pomenijo olimpijske igre, vendar v Turinu sem doživela veliko lepih trenutkov. Tekme, ki sem si jih ogledala, so bile zelo zanimive in napete." Mojco je najbolj navdušil finale snowboarda v moški konkurenci, kategorija half pipe. Po olimpijskih igrah čaka Mojco letos poleti še druga mednarodna izkušnja, in sicer sodelovanje na zamejskem skavtskem jamboreeju, kjer ji bodo podelili tudi skavtsko ime. Ali bo to morda Olimpijska lisica? Peter Rustja Niko Tul spustil v prijeten pogovor s prof. Susičevo, s katero je razpredel kopico tematik, ki so vezane na naš jezik, na njeno ljubezen do umetnostne besede in otroškega gledališkega sveta. Gostja je poudarila predvsem dejavnika, ki sta neobhodno potrebna, da se ljubezen do materinega jezika usidra v srcu otroka in naraščajnika; najprej je omenila družinski krog, nato pa tudi vlogo šole. Večkrat zamejci razmišljamo, da smo nekako od osrednjega sloven- Kroma ci in dijaki niso več navajeni spodbujati svoje fantazije, saj so današnji šolski programi usmerjeni v razvijanje 'manj svobodnih' izkušenj - beri raziskave in poročila. ... niso usmerjeni v razvijanje domišljijskega sveta. Mačkoljanski večer je sklenila glasba družine Batista, ki je z igranjem in petjem ponudila občinstvu dragocen prerez našega - žal pozabljenega - glasbenega izročila. IgorGregori T e 11 I J\< eto se je začelo s kritičnim nagovorom celovškega založnika slovenskih in nemških knjig Lojzeta Wieserja. Na akademiji ob slovenskem kulturnem prazniku v (zaradi finančnih težav njegove lastnice, celovške Mohorjeve družbe, zdaj resno ogroženem) kulturnem centru Korotan je namreč spregovo- ril o neuravnoteženosti državnih subvencij, ki jih založniki slovenske literature (v Avstriji) dobivajo iz Slovenije. Igralka ljubljanske Drame Lenča Ferenčak pa je na isti prireditvi v posebni monodrami psihološko prepričljivo predstavila naslovno protagonistko Cankarjevega prvega dunajskega romana Gospa Judit iz leta 1904, ki je nedavno izšel v nemškem prevodu Erwina Ko-stlerja pri celovški založbi Drava. V znani kavarni Speri, v katero je nekoč zahajala smetana avstrijske družbe, na primer skladatelj Lehar in pomembni arhitekti ve- 11 satzigen (Rože za gobavca) izšle pri celovški založbi Ki tab kot tretja pisateljeva knjiga v nemščini, je še vedno mladostno ustvarjalni Pahor 25. januarja predstavil v dunajskem literarnem središču Alte Schmiede (Stara kovačnica), kjer je odgovarjal na številna vprašanja o problematiki slovenstva v Trstu in Italiji. Jeseni sta v Stari kovačnici brala iz svojih del še Franjo Frančič in Suzana Tratnik, na posebni prireditvi pa je sodelovala pesnica Maja Hader-lap s spominskim ciklusom Črna kuhinja o svojem otroštvu na koroškem podeželju. Sploh se je prevedena slovenska literatura v zadnjih letih izkazala za privlačen posredniški magnet med slovenskim in nemškim jezikovnim območjem. Tega se zavedajo tudi v dunajskem Klubu slovenskih študentk in študentov, kjer so priredili več dvojezič- likomestne Ringstrasse, so marca v nemščini pripravili "večer novejše slovenske literature", ki jo je predstavil pisatelj Lev Detela. Med drugim je opozoril na razveseljivo dejstvo, da slovensko književnost, ki jo v izvirniku lahko bere razmeroma malo ljudi, v izbranih prevodih vedno bolj spoznavajo tudi nemški bralci. Gledališki igralec Toni Bieber je prebral oziroma interpretiral več pesmi Srečka Kosovela, Edvarda Kocbeka in Kajetana Koviča ter predstavil prozo koroškega Slovenca Florjana Lipuša in odlomke iz romana Spopad s pomladjo tržaškega pisatelja Borisa Pahorja. Zbirko tržaških novel, ki so pod naslovom Blumen fiir einen Aus- Kulturne prireditve Slovenski Dunaj 2005 Ludwia Hartinaer Na dnu MISLITE, DA 50 TUDI NAŠE VINJETE LAHKO NEVARNE ? NAJVEČ, KAR SE VAM LAHKO ZGODI, JE,' DA SE VAM KAJ ZATAKNE, ČE JIH BERETE MED JEDJO. inštitutu, kjer se redno vrstijo številna znanstvena predavanja in različne umetniške prireditve, je dr. Stefan Karner z univerze v Gradcu predstavil kar pet knjig v nemščini izdane serije Koroška in nih slovensko - nemških literarnih večerov, na katerih sta med drugim nastopila Franjo Frančič in Dušan Merc, medtem ko sta Ludwig Hartinger in Emin Ko-stler predstavila svoje aktualizirane nemške prevode iz zanimivega opusa pesnika Srečka Kosovela. V kulturnem centru Korotan pa je med drugim Kajetan Kovič bral iz svojih nemških knjig, ki so izšle pri celovški založbi Kitab. Na majskem Slovenskem večeru, zdaj že tradicionalni vsakoletni prireditvi inštituta za slavistiko na dunajski univerzi, je profesor s primorske univerze iz Kopra Krištof Jack Kozak govoril o oblikovanju "slovenske narodne identitete skozi kulturo". Mojca Gatz , ki je edina slovenska "uradna" turistična vodnica po Dunaju z avstrijskim državnim izpitom za "Austrian Guide", je predstavila nekatere znamenitosti "slovenskega Dunaja", vendar se je osredotočila predvsem na Dunaj dveh poglavitnih slovenskih arhitektov secesijskega jugendsti-la Jožeta Plečnika (cerkev Svetega Duha) in Maksa Fabianija (velika ljudska univerza Urania). Na koncu je sledil nastop pevke Mie Žnidarič,ki je v svoj program vključila tudi pesmi Svetlane Makarovič in Ferija Lainščka. V Slovenskem znanstvenem Edvard Kocbek nacionalno vprašanje, ki so izšle kot skupna izdaja Mohorjeve založbe in založbe Heyn v Celovcu. Posebno zanimiva pa je bila predstavitev znanstvene publikacije Razdvojeni narod o tragičnem slovenskem dogajanju v času druge svetovne vojne, ki jo je napisala dr. Tamara Griesser - Pečar in je že leta 2003 izšla v Avstriji v nemškem jeziku, zdaj pa tudi v slovenščini. Številne likovne razstave v tem inštitutu so vedno znova posvečene sodobnim slovenskim umetnikom, na primer pesniku in slikarju Gustavu Janušu ali slikarkama Maji Pogačnik in Klementini Golija ter slikarju Klavdiju Tutti. V inštitutu so prisluhnili tudi stoletnici slovenskega filma in predstavili Dju-ričevo humoristično - kritično delo Kajmak in marmelada. "Kralj Italije mi je napovedal vojno!" se je pred devetdesetimi leti glasilo razočarano sporočilo cesarja Franca Jožefa avstrijskim in ogrskim narodom. Ob obletnici vstopa Italije v vojno proti Avstro - Ogrski sta Avstrijsko - italijanska in Avstrijsko - slovenska družba na Dunaju v avstrijskem parlamentu pripravili skupno spominsko prireditev z željo, da se v združeni Evropi taki dogodki ne smejo več ponoviti. Pod naslovom Jaz sem zdrav in se mi dobro godi so med drugim predstavili tudi pretresljiva pisma slovenskih vojakov z južnih bojišč prve svetovne vojne. V slovenskem kulturnem centru Korotan je bila oktobra na ogled razstava udeležencev enajste poletne dunajske umetniške kolonije. Rezultatov šestih udeležen- cev, Natalije Šeruge, Anje Jerčič, Eve Heimer, Milana Goloba, La-dota Jakše in Tuga Sušnika, ne moremo združiti v skupni imenovalec. Vendar v sam vrh razstavljenih prispevkov nedvomno sodi velika reprezentativna slika profesorja na ljubljanski akademiji za likovno umetnost Tuga Sušnika. Umetnik preseneti s subtilno navezanostjo na tradicijo starega sakralnega slikarstva, kot jo je očitno doživel globoko potopljen v strukturo cistercijanske cerkve in njenih očarljivosti. Vendar odpre značilnosti starega izraznega sporočila v novo in moderno s posebnim, le na videz v abstraktno težečim pristopom, ki da obrisom stare oltarne podobe nov umetniški zagon. 58. avstrijskega predbožičnega knjižnega tedna v dunajskem rotovžu so se udeležile vse tri slovenske založbe iz Celovca, ki so se v zadnjih letih v veliki meri preusmerile k izdajanju nemških knjig in k posredniški dejavnosti, medtem ko izdajanje slovenskih knjig usiha ali pa zastaja. Predvsem pa je čutiti precejšnje pomanjkanje novih izvirnih literarnih del koroških slovenskih avtorjev. Ob stojnici Mohorjeve založbe že tradicionalno stalno osebno prisotni založniški veteran in vodja založbinega progra- smrtne nevarnosti trikotnika Avstrija - Irska -Slovenija. Ševeda pa se Mohorjeva založba udejstvuje tudi kot posrednica slovenske literature v nemški svet. Nedavno je na primer izdala nemško verzijo romana Jožeta Hudečka Der Mann im Glockenturm, ki pripoveduje o domobranskem vojaku v stolpu ljubljanske cerkve tik pred koncem druge svetovne vojne. Založba Drava je na dunajskem knjižnem tednu nastopila kot posredniško aktivna inštitucija, ki je na knjižni trg spet vrgla kar več nemških prevodov slovenskih avtorjev. Poleg Cankarjevega Martina Kačurja je pomembna zlasti objava drugega dela Prišlekov ( Die Zugereisten II) pokojnega Lojzeta Kovačiča in prevod avtobiografskega romana Franja Frančiča Domovina, bleda mati (Heimat, bleiche Mutter). ma Franc Kattnig pa je (ob obilici nemških knjig z vojno - zgodovinsko ali umetniško tematiko) vendarle lahko opozoril na posebno slovensko koroško novost, na prvi kriminalni roman Jožeta Strutza Kratka pomlad -Inšpektor Mangart in njegov prvi primer, ki je izšel kot 62. zvezek priljubljenih Družinskih večernic. V tej izvirni koroški kriminalki športni novinar Franc Petek v bližini Vrbskega jezera odkrije umorjeno Slovenko Vido Kos, pisatelj pa nas nato popelje skozi (krajša proza pri dunajski založbi Folio), Suzane Tratnik (roman Ime mi je Damijan pri feministični dunajski založbi Milena), Tomaža Šalamuna (pesmi pri dunajski založbi Korrespondenzen) ali Leva Detele (izbor iz njegove v nemščini napisane literature Nosne značilnosti - Die Merkmale der Nase pri založbi Log Buch In- Založnik VVieser je ob petinšestdeseti etnici koroškega slovenskega pesnika in slikarja Gustava Januša objavil bibliofilsko zbirko Mein Wort keirnt auf als Bild -Moja beseda klije navzgor kot slika in ponatisnil nemški prevod koroške partizansko - odporniške knjige Karla Prušnika - Gašperja Gamsi na plazu. Pomemben posrednik slovenske književnosti na nemškem jezikovnem prostoru je postala celovška založba Kitab, ki jo vodi dr. VVilhelm Baum. Na dunajski knjigotrški prireditvi je na posebni stojnici zelo reprezentativno razstavila celo vrsto slovenskih avtorjev v nemških prevodih. Med najnovejše izdaje te založbe sodita poleg koroških pesmi Gedich-te aus Karnten Milke Hartman in romana Borisa Pahorja Mesto v zalivu (Die Stadt in der Bucht) tudi dve prevedeni knjigi Kajetana Koviča (pesmi Bezgove ure, roman Ne bog ne žival). Na knjižnem tednu v dunajskem rotovžu so bile poleg tega na ogled nove nemške leposlovne publikacije Andreja Blatnika, Draga Jančarja ternational). Slovensko dunajsko kulturno leto se je izteklo z razstavo o ljudski obrti iz Prekmurja in Prlekije, ki jo je v Korotanu pripravil ljubljanski univerzitetni profesor dr. Janez Bogataj. Še do 10. januarja 2006 so bili na ogled izbrani primeri keramike, kovaštva, pletenk iz slame in drugih zanimivosti, ki so odsev sodobnega slovenskega ustvarjalnega bogastva. Slovenski likovni ustvarjalci so bili ves čas prisotni tudi v nekaterih drugih dunajskih ustanovah. Decembra, ob umetnikovi sedemdesetletnici rojstva, je bila v galeriji Artmarkt na ogled razstava koroškega slovenskega slikarja Valentina Omana, še prej pa je Oman razstavljal tudi v galeriji VVolfrum. Na razstavi v prostorih glavnega tajništva avstrijskih zveznih zaporov na dunajski Lan-desgerichtsstrasse pa je Korošec Zdravko Haderlap pod naslovom Ravensbrtick und zuriick - Ra-vensbriick tja in nazaj ujel v svoj likovni svet trpljenje Slovencev v drugi svetovni vojni. LD KANALSKA DOLINA // Kulturni praznik S plesom in glasbo do besede" Mi 'ojca, Emanuel, Betka, Francesca, . Giovanni, Astrid, Leni, Marco, Elisa, velika Julija, mala Giulia, Nicole, Mirko, Federico, Mirjam, Simon so otroci, ki so kot protagonisti in glavni igralci pod mentorstvom Stena in Ane sooblikovali Večer slovenske kulture na Trbižu. Dogajalo se je v petek zvečer v polni dvorani kulturnega centra na Trbižu, ob prisotnosti uglednh gostov. V zelo zanimivem programu, pod geslom "S plesom in glasbo do besede" so otroci, ki obiskujejo dejavnosti pri SKS Planika, ter nekateri gojenci glasbene šole Tomaža Holmarja, ki deluje v okviru Glasbene matice, na lep in izviren način pripravili zelo prijeten program oziroma lastno produkcijo. Nekateri otroci so zaplesali, drugi so prebrali pesmi Baloga, Toneta Pavčka in Miroslava Košute; gojenki glasbene šole sta zaigrali na klavir, vmes pa so drugi na duhovit način pripravili zabavne vložke v obliki skeča. Svojo produkcijo so otroci končali s pesmijo ob spremljavi harmonikarja Marka. Večer je sklenila pevka Damjana Golavšek, ki je nenapovedano vključila v svoj glasbeni nastop otroke središča in z njimi zaplesala in zapela. Škoda pa, da je bila dvorana rezervirana za drug dogodek, saj ob navdušenih otrocih, straših in gostih bi se kulturni program gotovo podaljšal. Prisotni so bili poleg staršev in prijateljev SKS Planika še Zorko Pelikan, državni sekretar RS, odgovoren za Slovence v zamejstvu in po svetu, Jože Šušmelj, generalni konzul RS v Trstu, Danijel Krivec, župan Bovca, in poslanec v državnem zboru RS, Zdravko Likar, načelnik UE Tolmin, in dr. Drago Štoka, predsednik SSO. Krajevne oblasti pa sta predstavljala Nadia Campana, odbornica za kulturo na trbiški občini, in Franco Baritussio župan Trbiža. Slednji je prisotne pozdravil v imenu občinske uprave, zaželel vsem prijeten večer in se spomnil, kako slovenski narod praznuje kulturni praznik.. V tem duhu deluje v Kanalski dolini SKS Planika, ki je zelo aktivna na kulturnem in jezikovnem področju. Predstavnik središča se je v pozdravnem nagovoru v slovenskem in italijanskem jeziku zahvalil vsem prisotnim, predvsem pa staršem, ki središču zaupajo svoje otroke. Zaustavil se je pri pomenu slovenskega kulturnega praznika, kateremu se že dolga leta uspešno pridružuje tudi središče. V to sodelovanje so vključene tudi krajevne javne ustanove. Zahvalil se je predvsem trbiški občini, ki je vedno pripravljena pristopati k takim pobudam ter jev zadnjih letih pokazala veliko zanimanja za slovensko govoreče avtohtone skupnosti. Jezikovna skupnost mora seveda imeti možnost izobraževanja v svojem jeziku, središče pripomore k temu s tečaji slovenskega jezika, ki jih otroci prostovoljno obiskujejo enkrat tedensko. To se dogaja z zunanjimi kadri, ker trenutno središče ne razpolaga z lastnimi, pričakujejo pa, da bodo to poslanstvo prevzele za to poklicane javne ustanove. Prireditev je potekala pod pokroviteljstvom občine Trbiž in Naborjet-Ovčja vas ter krajevne gorske skupnosti. Rudi Bartaloth NOVI GLAS V Sloveniji z odločnimi ukrepi obvladujejo ptičjo gripo Na lokalnih volitvah možnih veliko neodvisnih kandidatov Pojav ptičje gripe je zasenčil vse druge dogodke v Sloveniji, zmanjšalo se je tudi zanimanje za potek zimskih olimpijskih iger v Torinu in za delovanje predsednika države dr. Janeza Drnovška. Toda ukrepi zoper bolezen, ki jo razširjajo zlasti divje in vodne ptice, so bili hitri, odločni in tudi uspešni. Določili in usklajevali so jih Svet za nacionalno varnost, Veterinarska uprava Slovenije, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, pa Državno središče za nadzor bolezni. S človeku nevarno različico virusa ptičje gripe H5N1 je bil okužen le mrtvi labod, ki so ga 9. februarja našli v Koblerjevem zalivu pri Mariboru. Sodeč po znakih in dokazih, je ptičja gripa zdaj pod nad-zostvom, pri čemer pa so morali kmetovalci in drugi rejci zavarovati kokoši in drugo domačo perjad. Vendar pa celotna Slovenija še zmeraj velja za območje z visokim tveganjem za razširitev omenjene bolezni. Politiko pa še zmeraj predvsem zaznamujejo dejanja in poteze predsednika države. Dr. Janez Drnovšek kot da si prizadeva v enem zamahu rešiti vsa naj večja humanitarna vprašanja in krize v svetu, zaradi česar je deležen kritik, posmehov in opozoril, da s svojo hiperaktivnostjo škoduje koristim in verodostojnosti Slovenije. Vplivni politični tednik je, denimo, na ovojnici objavil fotografijo državnega poglavarja z globusom v roki in z napisom Rešitelj sveta. Glavni in odgovorni urednik tednika Mag dr. Janez Markeš meni, "da dr. Janez Drnovšek morda cilja na Nobelovo nagrado za mir. Toda ljudje imajo vnovič možnost čustvovati, se opredeljevati in se pogovarjati o politiki, ki naj bi jo predsednik države prerasel." Dr. Janez Drnovšek je bil konec prejšnjega tedna v Indiji, kjer je na duhovni olimpijadi v Bangaloreju nagovoril več kot dva milijona ljudi. Ob tem pa je poslanec Slovenske na- cionalne stranke Srečko Prijatelj vladi postavil vprašanje, koliko slovenske davkoplačevalce stanejo potovanja predsednika države v oddaljene afriške, južnoameriške in azijske države. Dr. Janez Drnovšek je civilno-družbeno Gibanje za pravičnost in razvoj, ki ga je nedavno ustanovil, preoblikoval v Društvo ter napovedal, da bo slednje na krajevnih volitvah letošnjo jesen predstavilo svoje kandidate. V političnih strankah, ki se na volitve že dalj časa intenzivno pripravljajo, sta nastala strah in zaskrbljenost. Z uspehom neodvisnih kandidatov iz Drnovškovega Gibanja, preoblikovanega v omenjeno Društvo, ki se spričo naraščajoče popularnosti državnega poglavarja zdi zelo verjeten, bi se spremenilo razmerje moči med političnimi strankami. Oblikovala bi se nova politična podoba Slovenije, z možnimi vplivi in posledicami na strankarskem, političnem in parlamentarnem področju. Zaskrbljenost zaradi omenjenih možnosti najbolj kažejo v LDS, največji opozicijski stranki. Njen predsednik Jelko Kacin pravi, "da se bo LDS v primeru, da bo na lokalnih volitvah nastopalo Drnovškovo Gibanje, borila proti njemu." Sicer pa je Jelko Kacin skladno z znanim slogom, ki ga uporablja, po seji Sveta LDS ponovil, kar je rekla evropska poslanka Mojca Drčar-Murko, "da bi se Drnovškovo gibanje moralo imenovati Gibanje za pravičnost in mir nam dajte." Sergij Pahor: levica v zamejstvu je deklarativno na strani slovenske manjšine, a ostaja ujeta v lastne mreže Javna občila v Sloveniji objavljajo komentarje znanih časnikarjev in drugih avtorjev o odmevih po svetu po objavi karikatur in drugih žalitev preroka Mohameda. Vsi se izrekajo zoper omenjene žalitve, hkrati z opozorilom, da so bile v Sloveniji takšne oz. po- dobne žalitve uperjene tudi zoper katoliško Cerkev. Teolog Drago K. Ocvirk je v novi številki katoliškega tednika Družina zapisal tudi naslednje: "Evropski kristjani smo se sramotenja in smešenja tako navadili, da nas ne ganejo niti takšne podlosti, kakor je upodabljanje Jezusa in katoličanov kot podgan. Toda ko so protiverski skrajneži začeli uporabljati ista merila za muslimane, so se očitno ušteli. Tem so njihove svetinje predragocene, da bi jih dovolili popljuvati kar počez." Teolog in publicist Ivan J. Štuhec pa je v komentarju, objavljenem v časniku Dnevnik, pod naslovom Z Bogom se ni igrati, zapisal, "da je igra z Bogom in njegovimi preroki tvegano početje. Človek je v igri z Bogom še vedno izgubil, če se je delal boga, pa naj mu je všeč ali ne." Katoliški tednik Družina je v novi številki objavil obširen (na celi strani) pogovor s Sergijem Pahorjem, znanim narodnoobrambnim in političnim delavcem v Trstu. V odgovorih na vprašanja ča- snikarja Jožeta Zadravca je pojasnil in utemeljil svoje poglede na vsa najvažnejša vprašanja slovenske narodnosti v Italiji. Opozoril je, "da manjšina ostaja idejno in politično razbita, kar je nesporno, kot je nesporno, da leva stran še ni naredila izpraševanja vesti (ne v Sloveniji in ne v Italiji), kljub propadu realnega socializma. Levica je pri nas deklarativno na strani manjšine, a ostaja ujeta v lastne mreže, v katere se je zapletla ob koncu vojne." Marijan Drobež Sergij Pahor Kratke Predsednik Janez Drnovšek v Novi Gorici i v fr J K ' T 1 H I 1 \ \ . ' \H BrH ''v*~ Foto DPD Predsednik RS Drnovšek seje v ponedeljek, 20. t.m., udeležil okrogle mize v Novi Gorici o revščini v globalizaciji. Ob tej priložnosti je povedal, da bi bilo oportuno, ko bi predsedniki Ciampi, Mesič in on opravili neke vrste simbolično dejanje sprave in preseganja preteklosti, “da bi simbolično pokazali, da gremo skupaj naprej in da nas tista slaba preteklost ne bo stalno spremljala, da smo jo sposobni preseči, nadgraditi in najti neko novo kvaliteto.” Sedaj je pravi čas za pobudo, kije pred časom zamrla, je dodal. Visoki gost je proti večeru v spremstvu novogoriškega župana Mirka Brulca obiskal skupni goriški trg pred severno železniško postajo, kjer so ga pričakali goriški župan Vittorio Brancati, deželni odbornik Roberto Antonaz in občinska odbornica Mara Černič. Župana sta ob tej priložnosti kandidirala Gorico in Novo Gorico za prizorišče omenjenega spravnega dejanja; Drnovšek je izrazil svojo naklonjenost predlogu, "saj sta ravno Gorica in Nova Gorica dokazali, da sta presegli preteklost, da sta dejansko že naredili neko spravno dejanje in se usmerili v prihodnost. To je tudi sporočilo, ki bi ga trije predsedniki hoteli dati.” Pomenljive so tudi predsednikove besede: “Meja tu danes dejansko ne obstaja več. To je resnično simbol nove Evrope.” SNG Nova Gorica / Premiera V četrtek, 23. t.m., bo ob 20. uri v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica novogoriška premiera slovenske praizvedbe nostalgične groteskne farse Kako smo ljubili tovariša Tita avtorja Radoslava Zlatana Doriča v prevodu Darka Komaca. Predstava je nastala kot koprodukcijska uprizoritev SNG Nova Gorica in Kosovelovega doma - Kulturnega centra Krasa, Sežana, in je “kraško” premiero doživela v lanskem decembru. V režiji Marjana Bevka poslovenjeno srbsko zgodbo izoblikujejo igralci Gojmir Lešnjak - Goje, Teja Glažar, Miha Nemec in Branko Ličen. 0 delu je Andraž Gombač v Primorskih novicah (2.12.2005) napisal, da je glavni konflikt drame v neskladju vrednot. “V vse bolj in bolj praznih, votlih časih, kjer so kipi zgolj še spomenik izgubljenim idealom. Idealom, v katere je večina iskreno verjela”. Predpremiera oz. predstava za abonma Sreda je bila 22. t.m., ponovitev za abonma Sobota pa bo v soboto, 25. t.m.; obakrat ob 20. uri. Zdravstveni dom v Novi Gorici ne bo več zgolj javna ustanova Program privatizacije slovenskega zdravstva na osnovni ravni so začeli izvajati tudi v Novi Gorici. Oddelek za družbene dejavnosti mestne občine je namreč štirim zdravnikom splošne oz. družinske medicine podelil koncesijo za naslednjih 10 let. To pomeni, da bodo delovali kot zasebniki, ki pa bodo v pogodbenem razmerju z zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije. T.i. zdravstvena blagajna bo plačevala storitve, kijih bodo izvajali za zdravstveno zavarovanje, tako da se za paciente, ki bodo prihajali v njihove ambulante, pravzaprav ne bo nič spremenilo. V odločbi za podelitev koncesije je tudi poudarjeno, “da podelitev koncesije za uporabnike ne prinaša nobenih sprememb.” Koncesije so bile podeljene zdravnikom dr. Damijani Šinigoj, dr. Maji Pavlin-Klemenc, dr. Enisi Demšar in dr. Mihaelu Demšarju. Koncesijo za opravljanje javne zdravstvene službe je dobil tudi dr. Demšar, direktor zdravstvenega doma v Novi Gorici. Na tem položaju je bil kar 18 let in je s svojo dejavnostjo veliko prispeval k razvoju splošnega zdravstva na območju mestne občine. Zdravstveni dom ima splošne in specialistične ambulante in razvite druge potrebne dejavnosti v Novi Gorici, Kanalu ob Soči, v Goriških brdih, Šempetru, Renčah, Dornberku in včepovanu. Zaradi odhoda dr. Demšarja s položaja direktorja bodo morali to zdravstveno ustanovo v marsičem prilagoditi novim razmeram. Sicer pa bo dr. Demšar lahko začel izvajati svojo koncesijsko dejavnost šele po imenovanju novega direktorja. Svetovni slovenski kongres: Z goriškim slavčkom v jubilejno slovensko leto Ob dveh pomembnih jubilejih, 15-1 etnici slovenske samostojnosti in 15-letnici ustanovnega zbora Svetovnega slovenskega kongresa, bo SSK enega izmed Večerov izza kongresa posvetil Simonu Gregorčiču ob stoletnici njegove smrti in njegovi izpovedi Moja ljuba Slovenija. Prireditev z naslovom Gregorčičev večer: Z goriškim slavčkom v jubilejno slovensko leto bo 23. t.m. ob 18. uri v dvorani SSK na Cankarjevi 1/ IV v Ljubljani. Kulturni program bosta sooblikovala Oktet Simon Gregorčič iz Kobarida in prof. Tomaž Pavšič, ki bo spregovoril o pesnikovem življenju, njegovem narodnobuditeljskem izročilu in seveda o njegovih pesmih. Sodelovali bodo tudi recitatorji, rojaki iz Italije, da bo večer še bolj občuten in uglašen na pesnikovo priprošnjo ter sporočilo, veljavno tudi za današnji čas: “Bog živi vse Slovene / pod streho hiše ene!". Danica. Zadnja na vrsti je bila obsežna knjiga Prešeren in likovna umetnost, ki jo je predstavil njen avtor Damir Globočnik. V knjigi obravnava in razčlenjuje likovne portrete Franceta Prešerna in ilustracije njegovih pesmi. Prireditev je prisrčno povezoval Matija Remše, urednik redne zbirke Celjske Mohorjeve družbe. Nekaj misli o pomembnosti takih srečanj in skupnih pobud vseh treh Mohorjevih družb sta nanizala tudi dr. Franc Kattnig, urednik Celovške Mohorjeve, in msgr. dr. Oskar Simčič, predsednik Goriške Mohorjeve. Predstavitev vseh treh Mohorjevih družb v slovenski prestolnici je bila izredno dragocena za vse, predvsem pa za ljubljansko publiko, ki se verjetno teže odpravi na kulturne dogodke v obrobnih predelih slovenskega kulturnega prostora. Verena Koršič Na sedežu Celjske Mohorjeve družbe v Ljubljani Predstavitev treh novih knjig V ponedeljek, 13. februarja, je bila v novi knjigarni Celjske Mohorjeve družbe v Nazorjevi ulici ob frančiškanski cerkvi v Ljubljani predstavitev treh knjig sestrskih Mohorjevih družb. Dve, Izbrane poezije Simona Gregorčiča in Prešeren in likovna umetnost, sta izšli v sodelovanju Celjske, Celovške in Goriške Mohorjeve družbe, Poženčanovo berilo pa je izdala Celjska Mohorjeva družba. Po uvodnih besedah glavnega direktorja Celjske Mohorjeve družbe dr. Jožeta Faganela so iz ust gledališkega igralca Janeza Albrehta zazveneli Gregorčičevi stihi, ki so med predstavitvijo s svojo blagoglasnostjo še enkrat očarali prisotne. Številno občinstvo je z zanimanjem prisluhnilo predstavitvi Izbranih poezij Simona Gregorčiča, ki jih je izbrala in uredila dr. Lojzka Bratuž. S tehtnimi besedami je avtorica orisala nastajanje in namen knjige, ki je na Goriškem in širšem slovenskem prostoru zaznamovala začetek praznovanj ob stoletnici Gregorčičeve smrti. Besedo je nato prevzel akademik dr. France Bernik; opozoril je na nekatere Gregorčičeve posebnosti, ki lahko nagovorijo današnjega bralca. Poženčanovo berilo je predstavila Daniela Močnik, profesorica slovenščine na devetletki v Cerkljah na Gorenjskem. Za ljubitelje slovenskega slovstvenega izročila je zbrala in uredila nekaj izvirnih pesmi in ljudskega izročila v poeziji in prozi Matevža Ravnikarja Poženčana, ki je ob svojem duhovniškem poslanstvu zbiral narodno izročilo in tudi sam pesnikoval in objavljal v revijah Novice in Zgodnja M. 23. februarja 2006 Primorska / Gospodarstvo NOVI GLAS SDGZ se bo tudi letos udeležilo turistične borze BIT v Milanu Okusi Trsta in okolice VIDA VALENČIČ KO SE DOTAKNEŠ OSEBE Med turističnimi ustanovami, javnimi upravami, zbornicami in operaterji FJK, ki so prisotni na letošnji turistični borzi BIT v Milanu, je dobilo svoj prostor tudi Slovensko deželno gospodarsko združenje. Nova Deželna agencija za turizem FJK, ki jo vodi španski menedžer Josep Ejar-que, je namreč sprejela tudi enogastronomsko in turistično ponudbo, ki je vezana na kraški teritorij in jo ponujajo lokalni gostinci, hotelirji, kmetje, obrtniki in operaterji zelenega turizma pod okriljem Združenja. V Milanu bo gostinska sekcija SDGZ predstavila v prostoru Agencije Turizem FJK in Promo-trieste, v paviljonu Dežele FJK ter v standu Občine Devin Nabrežina (stand Mesta Vina) svojo že uveljavljeno pobudo, ki združuje vse zgoraj omenjene dejavnosti, vključuje pa še marsikaj drugega. Gre za "Okuse Trsta in okolice", ki jo s prispevkom Sklada za neobdavčeni bencin finansira Trgovinska zbornica Trst. Osnovna ideja pobude je ta, da je uspešna promocija določenega teritorija možna le s skupnimi sinergijami vseh operaterjev, ki na njem delujejo: od gostincev do trgovcev, od umetnostnih obrtnikov do turističnih agencij, od kmetovalcev do navdušencev, ki delajo v t.i. "zelenem turizmu" (jadranje, jahalni klubi, druge tovrstne rekreativne strukture), vse do zaposlenih v športnem sektorju. Vsi ti ekonomski subjekti so del ene same, celovite turistične ponudbe, ki jo nazorno predstavlja spletna stran www.triesteturismo.net. Le-to bodo v kratkem obogatili z novimi vsebinami in itinerariji, ki se bodo pridružili dosedanjim: Habsburški Trst, Umetnost in okusi, Sprehodi v naravi in Bodite aktivni. To posebno ponudbo, ki vključuje tudi informacijo o agencijah Aurora Viaggi in Adriatic Yachting, bodo predstavniki SDGZ promovirali na poslovni borzi BUYITALY. Občina Devin-Nabrežina bo svoj teritorij predstavila v nedeljo, ob 11.uri v standu Dežele FJK, istega dne ob 15.30 v standu Citta' del vino pa kulturne in enoga-stronomske pobude v občini "med Krasom in Morjem", kjer ne bodo izostali seveda Okusi Krasa in z njimi naša tipična krajevna vina, siri Moisir ter sladice. Davorin Devetak Prejeli smo Nekaj o igralništvu na Goriškem Berem v Novem glasu 9.2.2006, da je srečanje med raznimi dekani in samostanskimi gvardiani z novogoriškega območja in županom Nove Gorice potekalo v prisrčnem in delovnem ozračju. Dobro. Govorili so namreč največ o denarnih sredstvih, katera občina Nova Gorica namenja zgradbam sakralnega značaja, o knjižnici in ustanovi, poimenovani po patru Stanislavu Škrabcu. O igralništvu, ki je pravzaprav naslov omenjenega članka in ki je največji zaskrbljujoči problem goriške javnosti, na eni in na drugi strani meje, pa malo in zelo površno. Še več, nič niso rekli o tistem velikem načrtu ameriškega tipa, ki bi še dodatno kvaril (ne samo Perla) mlade in vse ljudi daleč naokrog. Vendar berem v isti številki tednika, da goriški duhovniki podpirajo stališče g. A. Bellavi-te iz tednika Voce Isontina, kjer lepo razlaga negativne učinke takih "edinstvenih možnosti ovrednotenja ob- močja". O kakšnem vrednotenju nima smisla govoriti, ker so taki načrti najprej v škodo mladine, ki je po svoji naivnosti najmanj zaščitena, in v škodo moralnega zdravja vse skupnosti, kot pravi, celo preveč elegantno g. Bellavite. Od kdaj so cerkveni možje poklicani, da skrbijo v prvi vrsti za omet in strehe cerkva in samostanov, moralo občanov pa obravnavajo kot nekaj postranskega? Ali je gospodom dovolj županova obljubljena drobtinica, da bo občina Nova Gorica omejila širjenje igralnih avtomatov po javnih lokalih? Saj jih bo jutri, ko bo načrt izpeljan, za stokrat več! Temu se pravi na eni strani sprenevedanje in na drugi tiščanje glave v pesek. Upamo, da je ta dogodek za zgoraj omenjene cerkvene može le spodrsljaj, ki se ne sme več ponoviti. Naj gospodje dekani in gvar-dijani dvignejo svoj glas danes, skupno z goriškimi duhovniki in z vsemi, ki jim je ta problem pri srcu, danes, ko je še, upam, mogoče proti temu blaznemu načrtu kaj storiti; ko bodo stvari že v teku, bo prepozno. Bal sem se pasivnosti novogoriških občanov, z veseljem pa ugotavljam, da so stvari prejeli v roke pametni in ugledni ljudje in nasprotovanje mega-načrtu se širi. Ne vem za mišljenje župana Nove Gorice, ne v kateri tabor spada, ali je proti ali ne; na vsak način, naj vsi tisti, ki računajo na prihod veliko denarja in po vrhu še na lahek način na Goriško, naj računajo tudi na dolgoročno osiromašenje vsega prebivalstva, na potujčevanje in izseljevanje mladih, na čezmerno povečanje želje po lahkem zaslužku, ki žal večkratni povezano s poštenostjo. Naj računajo torej na povečanje kriminala vseh vrst v svoji občini, z vsemi posledicami, ki so s tem povezane. Denar, ki bo prihajal, bo v resnici zelo drag. Aleksander Furlan NOVI GLAS GLAVNI UREDNIK Andrej Bratuž - ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail goricat9noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it www.noviglas.it TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Viale della Navigazione Interna, 40 - 35129 Padova PD, tel. 049 8073263 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, Korzo Verdi 51 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst. Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. |j^ Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC FC To številko smo poslali v tisk v torek, 21. februarja, ob 14. uri. Drsalka Telo brez psihe ni nič. Ta motor lahko sicer žene naprej, a resnično moč mu lahko da šele koordinacija, ki mu jo omogoči psiha. V spominu se mi zavrti prizor iz Olimpijskih iger. Kitajska drsalka, kljub neverjetnemu padcu z močnim udarcem v koleno, ki ji za par minut onemogoči, da bi nogo sploh spet postavila na tla, sledi trenerjevemu ukazu. Vrne se na sredino ledene ploščadi in s soplesalcem skoraj brezhibno izvede program do konca. Njeno telo je vadbeno naoljeno kot najboljši stroj, tisti skoki, tisti obrati so tako interiorizirani kot odgovor na vprašanje o lastnem imenu. A pri tem je nekaj več. Pred dnevi me je presenetil naslednji stavek: "Ni se vrnila na ploščad zaradi besed, ki ji jih je rekel trener po udarcu, vrnila se je zaradi besed, ki jih je rekel pred pričetkom programa." Športnik brez neverjetno močne volje ni nič, ne obstaja, samo telo ni nič. Povratek Zhangove na ledeno ploščad mi v preostalih minutah, ko nejeverno sledim njenemu programu, v mislih stalno odzvanja moč, odločitev, da ne kloniš. V življenju stalno padamo, prebutamo si kolena ob ledene ploščadi, ki niso nikoli enake, goltamo njihov hladni zrak in se spet, vedno znova dvigujemo in počasi pričenjamo spet drsati. Življenje je verjetno stalno-trajajoča vadbena šola, kjer moraš v sebi razvijati trdno voljo, odločitev, da greš dalje kljub krvavečemu kolenu. Nekoč sem slišala stavek, da je šport v določenem oziru prispodoba življenja. Skupinskost, ki se je naučiš pri skupinskih igrah, ti pomaga v življenju, popolno poznavanje lastnega telesa in avto-motivacija pri individualnih športih je koristna tudi izven igrišča. Včasih seže vse to «9Cc-Ar tako daleč, da postane nekaj več. Pred kratkim sem to spoznala v povsem nepričakovanih okoliščinah. Z izkaznico za filme v originalu sem se odpravila v kino, misleč, da se bom spet potopila v kako angleško, škotsko, irsko ali avstralsko realnost. Povsem pa me iznenadi izbira organizatorjev, da nam tokrat postrežejo z dokumentarcem BBC-ja. Resnična zgodba treh angleških alpinistov v 6000-metrskem perujskem gorovju. Dokumentarec sledi zelo osebnemu in odkritemu pripovedovanju alpinista, ki se je uspel rešiti iz smrtne nevarnosti izključno zaradi izjemno močne volje. Telo je bilo brezhibno natrenirano, a samo ni dovolj. Še vedno se spominjam njegovih besed o tem, kako se je rešil, ker se je odločil, da ne klone, da ne more umreti pri petindvajsetih. Spominjam se njegove odločitve, da si v tistem večnem ledu, z razbito nogo in povsem sestradanim in dehidriranim telesom, zada majhne cilje za naslednjih dvajset minut; tri korake, v dvajsetih minutah moram kakorkoli, z drsenjem, kotaljenjem, plazenjem doseči tisti kup snega. In potem dalje, v neverjetnem preseganju vseh fizičnih zakonov, po katerih je bilo nemogoče, da ostane pri življenju. Alpinizem prav gotovo presega filozofijo športa, verjetno je stalno iskanje neke harmonije, ki jo lahko dosežeš le na vrhovih sveta, neka sla, ki je ne moreš brzdati in kateri podrediš vse. Monolog tega alpinista, trenutki, ko je obupaval vkleščen v ozki notranjosti ledenika, v katerega je padel, neverjetna, skoraj živalska volja do preživetja, ki jo ima verjetno vsak človek v sebi, tisti pogum, ki mu je narekoval, da zaigra čisto vse, vse to mi je stalno in spet, tako kot kitajska drsalka, ponazarjalo, kako lahko psiha vodi telo tja, kamor bi samo ne zmoglo. Slovenija Veliko tuje delovne mod Po najnovejših podatkih zavoda za zaposlovanje Slovenije je v Sloveniji zaposlenih že več kot 45.000 delavcev iz tujine. Večina, kakih 40.000, jih je iz držav na območju nekdanje Jugoslavije. To so zvečine delavci, ki so v Sloveniji že dalj časa in imajo zato osebna dovoljenja. Le-ta lahko dobijo tisti, ki imajo sicer dovoljenja za stalno prebivanje. Največ se zapo- slujejo v dejavnostih, v katerih se slovenski delavci neradi zaposlujejo. V transportnih podjetjih so v zadnjem letu zaposlili približno tisoč šoferjev iz Slovaške. Delavcev iz držav EU je skupaj 3168. Gre za 265 Avstrijcev, 224 Italijanov, 133 Francozov in 164 Nemcev. V Slovenijo prihajajo predvsem visoko izobraženi vodstveni delavci, ki jih zaposlujejo mednarodna podjetja, banke in druge finančne ustanove. Med državami članicami EU sicer velja načelo o prostem pretoku delovne sile. Vendar nekatere države iz kroga t.i. starih članic omejujejo svoboščine na trgu dela, domnevno zaradi tega, da ne bi pri njih nastale težave pri zaposlovanju. Delavci iz Slovenije se lahko sedaj brez delovnega dovoljenja zaposlujejo na Irskem, Švedskem in v VB. Spričo recipročnosti se lahko v Sloveniji brez ustreznega dovoljenja zaposlujejo le delavci iz omenjenih držav pa tudi prebivalci iz novih držav članic EU. Nasveti varčevalcem Nekateri posamezniki (npr.: družbenik ali pooblaščeni upravitelj podjetja, funkcionar javne ustanove) zaradi funkcije, ki jo opravljajo, razpolagajo z določenimi informacijami pred drugimi udeleženci trga vrednostnih papirjev (npr.: informacije o spremembi politike dividend, o poslovnih rezultatih, o stanju v podjetju, o spremembah v lastniški strukturi, morebitnih prevzemih in združitvah podjetij, podatek o novem tehnološkem izumu). Gre za še neobjavljene in nerazkrite ter natančne notranje podatke podjetja, ki utegnejo imeti vpliv na sestavo in višino cene vrednostnega papirja. Zloraba privilegiranih oziroma notranjih informacij (angl.: insider tra-ding) pride upoštev takrat, ko posameznik uporabi slednje pri odločitvi o vlaganju v vrednostne papirje, na katere se informacija nanaša, ali posreduje slednje nekomu drugemu in si s tem ustvari dobiček ali izgubo. Za zlorabo notranjih informacij predvideva kazenski zakonik v Zloraba privilegiranih informacij ZDA stroge kazni že od leta 1931. Zaradi posebnih pristojnosti nadzonega organa za finančni trg "SEC" (Securities and Exchange Commission) ter sodstva beleži represija nepoštenega poslovanja v gospodarsko najbolj razviti državi na svetu zelo dobre uspehe. Nasprotno opazimo v Italji, kjer posebne kazni za "insider trading" stopijo v veljavo šele leta 1991, zelo skromne dosežke. V časovnem razmahu od leta 1991 do 2003, od 106 prijavljenih primerov samo dva sta namreč privedla do dokončnih obsodb vpletenih oseb. Neučinkovitost italijanskega pravnega reda dokazujejo tudi zadnji škandali finančno-varčevalne narave. Sprejetje direktive Evropske unije naj bi prineslo vsekakor do korenitih izboljšav na tem področju. Slednja namreč narekuje posebne pristojnosti in visoka finančna sredstva za borzne nadzorne organe. Bolj kot represija so seveda pomembnejši in učinkovitejši preventivni mehanizmi ustanov za nadzor finančnih trgov, v Italiji CONSOB (Commissio-ne Nazionale per le Societa' e la Borsa), med katere spadata obvezno objavljanje notranjih informacij ter poročanje primarnih "insiderjev" o tranzak-cijah z vrednostnimi papirji. Tako morajo upravitelji kotiranih ameriških in britanskih družb že dalj časa obveščati finančni trg o nakupih in prodajah vrednostnih papirjev lastne družbe v osebne namene. Od leta 2003 velja to pravilo tudi za italijansko borzno tržišče. Sporočila tako imenovanih "insiderjev" najdemo v okviru borznega telematskega sistema (NIS), posebne novice pa je potrebno objaviti v pomembnejših časopisih. Pravilnik italijanskega borznega poslovanja dodatno določa, da morajo upravitelji družb trome-sečno obveščati trg o tranzak-cijah papirjev lastnega podjetja za vrednosti nad 50.000 evrov. Za operacije v vrednosti višje od 250.000 evrov je obvezno takojšnje obvestilo. Bralci lahko sodelujejo pri naši rubriki z vprašanji in pripombami. Elektronska pošta: s.pahor@tin.it. Stojan Pahor NOVI GLAS Avstrija Vene Jo Najnižja temperatura (°C) 1/4 2/5 Slovenija Slovenija Vremenska napoved ARPA-OSMER za Furlanijo - Julijsko krajino ČETRTEK PETEK Turin 06 Bele snežinke napovedale idilične zimske olimpijske igre: ko bi se le ne ponovil Salt Lake City! BOO 44* * M * * Veneta S O B SPLOŠNA SLIKA: Nad Sredozemljem se poglablja ciklonsko območje. Proti nam bo v višjih plasteh pritekal vlažen zrak, v prizemnih pa bo zapihal severovzhodni veter. ČETRTEK, 23. februarja 2006: Večinoma bo zmerno oblačno. Na obali bo zapihala burja, ki se bo postopno krepila. Pozno zvečer bodo sunki lahko presegali hitrost 100 km/h. Na Trbiškem bo predvidoma več oblačnosti. PETEK, 24. februarja 2006: Vreme se bo predvidoma poslabšalo. Pretežno oblačno bo z zmernimi padavinami. V ravninskem pasu in na obali bo deževalo, v gorah nad okrog 600 do 800 m, predvsem v Karniji, pa bo močno snežilo. OBETI ZA KONEC TEDNA: V soboto bo pretežno oblačno s padavinami. Pihala bo močna burja. Nižina Obala Najnižja temperatura (°C) 1/4 5/8 Najvišja temperatura (°C) 9/12 9/12 Srednja temperatura na 1.000 m (°C) 1 Srednja temperatura na 2.000 m (°C) -4 smo poslali v tisk v torek) so se vsekakor že izrisala razmerja moči, predvsem v hitrejših disciplinah. Med moškimi ne moremo še govoriti o kaki markantnejši figuri, ki bi monopolizirala prizorišče. Nasprotno bi lahko prej govorili o številnih presenečenjih. Negativnih in pozitivnih. Med negativne moramo nedvomno uvrstiti ameriškega mojstra na smučeh, Bodeja Millerja. Američan letos smuča povprečno in to je očitno tudi v Turinu. Po štirih od petih preizkušenj je še brez kolajne. Med junaki pa si je častno mesto zaslužil Norvežan Kjetil An-dre Aamodt: letos se je ponovno povzpel na stopničke, tokrat naravnost na najvišjo. Norveški veteran si je z izredno vožnjo prismučal zlato kolajno v superveleslalomu, disciplini, ki s smukom zahteva izredno fizično pripravljenost. Predvidljiva je bila tudi uveljavitev Benjamina Raicha v veleslalomu. Z Avstrijcem je na dan prišla druga, tehnična plat smučanja. Popularni Benny je namreč v tem trenutku skupaj z Italijanom Rocco najkakovostnejši smučar, ki svoje uspehe gradi predvsem na tehnični dovršenosti in ne na fizični moči. Za presenečenje sta poskrbeli ostali dve disciplini, smuk in kombinacija. V prvi se je uveljavil Francoz Deneriaz, v drugi pa Kanadčan Ted Ligerty. Oba sta svojim reprezentancam pripravila veliko presenečnje. Med moškimi moramo omeniti še enega zimzelenca, ki se sicer ni povzpel na sam vrh Olimpa, bo pa domov odnesel po eno srebrno in eno bronasto kolajno. Veliki Herman Maier se je v hitrostni in fizični preizkušnji su- perveleslaloma povzpel do srebrne kolajne, v tehničnem ve-lelslalomu pa se je veselil brona. V ženski konkurenci slika dosedanjih tekmovanj (v trenutku nastajanja zapisa se dekleta niso še pomerila v slalomu) ponuja bolj monokromatične odtenke. Dosedanje spuste po belih strminah lahko strnemo v dve imeni: Michaela Dorfmei-ster in Janiča Kostelič. Skupaj sta zbrali tri zlate in eno srebrno kolajno. Avstrijka je že pred začetkom sezone napovedala, da bo ta njena zadnja. Očitno ni mogla izbrati boljšega slovesa. Na najelitnejšem tekmovanju je opravila dva življenjska spusta, smuk in superveleslalom, in v domovino odnesla dve zlati kolajni. Druga prva dama je prava stalnica belih strmin. Doslej je Hrvatica Janiča Kostelič v svoj mošnjiček pospravila zlato iz kombinacije in srebro iz superveleslaloma. Bera bi bila gotovo bogatejša, če ji ne bi nepričakovana slabost onemogočila nastop na smukaški preizkušnji. Žensko alpsko smučanje je tudi edino, ki Slovencem lahko prinese kako žlahtno presenečenje. Tina Maze se je v superveleslalomu sicer odrezala slabše, v petek pa bo na sporedu njena paradna disciplina, veleslalom. Tina nedvomno spada v ožji krog favoritinj, a nujno se mora otresti neprijetnih občutkov, ki ji je pustil superveleslalomski spust. Nordijsko smučanje, a tudi snowboard in curling Zimske olimpijske igre so navadno sinonim za uspehe severnih smučarskih držav. Nič čudnega torej, če se na posebni lestvici osvojenih kolajn danes v Turinu mala Avstrija enakovredno kosa z velikanom ZDA. Ob alpskih spustih so nordijski teki in skoki druga plat klasičnih zimskih olimpijskih preizkušenj. Na manjših in tanjših smučkah, ki jih je treba gnati po ravninah, so se vedno najbolje odrezali severni športniki z Norvežani in Rusi na čelu. Na turinskih planjavah so se letos odlično znašli tudi Estonci, ki so v teku na smučeh odnesli domov tri zlate kolajne: Kristina Smigun je osvojila kar dve. Letošnje olimpijske igre bodo ostale zapisane tudi kot prireditev, ki je uvedla kar nekaj novih disciplin. Zelo spektakularna je board cross, tekmovanje s snowboardom na nekoliko neobičajnih progah. Najbolj zanimivo je dejstvo, da hkrati na isti progi (ki ni ravno zelo velika) tekmujejo štiri boarderji, ki se ob visokih hitrostih ne smejo dotikati drug drugega. Po letošnjih olimpijskih igrah bo televizijskim gledalcem bolj domača tudi manj znana panoga, curling: tista panoga, ki je dejansko na led prenešeno balinanje. Pomislite, da je bila na olimpijskih igrah prvič prisotna že leta 1924, a je bila dalj časa samo demonstrativnega značaja. Andrej Čemic Najvišja temperatura (°C) 4/7 5/8 Srednja temperatura na 1.000 m (°C) 0 Srednja temperatura na 2.000 m (°C) -5 Turin svoje poslanstvo opravlja v polnosti. S prihodom olimpijske bakle in z vžigom olimpijskega ognja se je piemontska prestolnica spremenila v pravo zimsko središče. Wengen, Cortina d' Ampezzo, Madonna di Campi-glio so v teh tednih samo še zasnežena naselja z belimi strminami in gorami v ozadju. Vse ostalo se dogaja v Turinu. Stefa-nia Belmondo je kot zadnji baklonosec dejansko prižgala olimpijsko evforijo v Turinu, po celotni Italiji ter celem svetu. Organizatorjem je na pomoč priskočilo celo vreme: v prvem tednu tekmovanj je bil Piemont zelo podoben najbolj severnim smučarskim središčem. Na nebu so začele poplesovati bele snežinke, ki so se kar nekaj dni veselo spuščale na prizorišča tekmovanj in v samo mesto. Sam Turin se je tako bleščal v belini snežnega plašča in si nadel svečano preobleko ob pomembnem zimskem olimpijskem tekmovanju. To je sicer ustvarilo precejšnje težave pri izpeljavi tekem v nekaterih panogah alpskega in nordijskega smučanja. Beli okvir, v katerem se je piemontska prestolnica predstavila očem svetovne javnosti, pa je bil naravnost idealen. Idilične snežinke kot idealna podlaga za idilične Olimpijske igre. No, o movalce ocenjevali glede na prejeto finančno pomoč. In doping je povzročil žrtve med številnimi dobitniki kolajn. Turinski organizatorji bi res težko dobili slabšo oceno od predhodnikov. Janiča in Mihaela v čakanju na Tino Kar je za tradicionalne olimpijske igre atletika, je za zimsko različico alpsko smučanje. Smučarji in smučarke, ki se spuščajo po belih strminah, so nesporni kralji in kraljice. Zato bomo začeli prav pri njih. Spusti po zasneženih progah so najbolj odmevni in hkrati najbolj pričakovani dogodki v Turinu. Zato se višek alpskih tekmovanj še stopnjuje. Disciplina, ki ima tako simbolno vrednost, kot jo ima tek na 100 m na poletnih olimpijadah, je slalom: ženske so se v tej panogi preizkusile v sredo, moški pa se bodo komaj v soboto. Organizatorji so si prav to tekmovanje zamislili kot sklepni pozdrav olimpijskemu ognju. Giorgio Rocca in Benjamin Raich bosta samo dva izmed smučarjev najbolj tehnične in za mnoge najelitnejše discipline. Na dosedanjih tekmovanjih (časopis Nižina Obala idilah lahko govorimo samo v pravljicah, olimpijada pa je vse prej kot pravljica. Gre za realnost, v kateri imajo ekonomski in finančni interesi veliko vlogo. Doping je vsekakor že opravil svoj krstni nastop: ampak očitno to že ni več tako velik škandal. No, turinskim organizatorjem gre priznati, da so do tega trenutka stvari dobro izpeljali. No, ne gre za primerjavo s prejšnjimi olimpijadami. Pozitivna ocena v primerjavi z zadnjimi igrami vsekakor ne more biti merilo. Leta 2002 smo bili v Salt Lake Cityju priča višku nešportnosti in odsotnosti olimpijskega duha. Izvedba samih zimskih olimpijskih iger je bila tedaj dodeljena s pomočjo podkupnin, tudi sodniki umetnostnega drsanja so tek- Deželna meteorološka opazovalnica F - Jk www.meteo.fvg.it,slovensko@osmer.fvg.it, tel. 0432 934111 Prejeli smo "Tudi jaz praznujem z Novim glasom visoki jubilej" Konec minulega leta je pri Kulturnem konzorciju iz Tržiča in v založbi sklada društva Adriano Cragnolin izšla zgodovinska knjiga z naslovom: Pastore dei suoi popoli in podnaslovom: Mons. Sedej e 1'arcidio-cesi di Gorizia nel primo dopo guerra, kar bi po slovensko rekli Pastir svojih narodov in msgr. Sedej in goriška nadškofija v prvem povojnem obdobju. Naslov je povzet po besedah samega Sedeja, ki je večkrat poudaril, da se trudi biti enakopraven pastir za vse narode, ki živijo na ozemlju nadškofije. Avtor, Ivan Portelli, je zgodovinar mlajše generacije, ki je diplomiral na tržaškem vseučilišču z diplomsko nalogo na to temo. Delo je predelal in ga predstavil na natečaju, ki ga vsako leto razpisuje društvo Cragnolin iz Špetra ob Soči ter na tretji izvedbi, leta 2001, tudi zmagal. Sedaj pa je knjiga izšla v skrbno pripravljeni izdaji, ki jo je uredil Janko To-plikar, opremil pa Franko Žerjal. Ivan Portelli se je odločil za podrobno analizo in prikaz dogajanja, ki je zaznamovalo samega nadškofa in vse ljudstvo. Uvodoma knjiga predstavlja zgodovino goriške nadškofije od patriarhata do zasedbe naših krajev s strani italijanske vojske po prvi svetovni vojni. Portelli podrobneje predstavi diplomatska pogajanja med Italijo in kraljevino Jugoslavijo ter povojno upravno stanje na Goriškem. Strnjeno nato predstavlja stališča škofov iz Julijske krajine ob italijanski okupaciji, podrobneje pa osvetljuje previdno ravnanje nadškofa Sedeja, ko so novembra 1918 v Gorico vkorakale italijanske čete. Nadškof se je vzdržal vsakršne ocene vojaških operacij. Značilno je, da se je bal, da bo prišlo do novih internacij duhovnikov v notranjost Italije, kot se je to zgodilo ob začetku vojne v mnogih krajih, ki jih je ob prvi ofenzivi zasedla italijanska vojska. Pomembno za razumevanje Sedejevega lika je poglavje, v katerem avtor skrbno predstavi povojno pastoralno usmeritev nadškofa, zlasti pastirsko pismo novembra 1919, v katerem ugotavlja, da je vojna s svojimi grozodejstvi ob materialni škodi prizadela hudo moralno zlo in da se med ljudmi širijo verski dvomi, celo brezverst-vo, opuščanje molitve in svete maše ter druge razvade, ki rušijo zdravo družbo. Osebne, tudi tragične usode mnogih duhovnikov, med drugimi tržaškega škofa Karlina ali vidnega furlanskega duhovnika in politika ter organizatorja msgr. Faiduttija, ki jih Portelli predstavlja, zelo jasno kažejo, kako je italijanska civilna oblast gledala nanje in zakaj so jih preganjali. Vojna je tudi povzročila veliko težav vodstvu goriškega malega semenišča in bogoslovja. Obe poslopji sta bili močno poškodovani, vse večji pa je po- stajal problem vrnitve nekaterih duhovnikov, ki so se z begunci umaknili v druge avstrijske dežele. Povojna obnova je terjala veliko diplomatskih sposobnosti in naporov, več težav je bilo tudi z nameščanjem duhovnikov. V civilni družbi v nadškofiji pa so se z obnovo začeli zaostrovati tudi politični odnosi. Svoje je v tem smislu prispevala tudi agresivnost italijanskih nacionalistov, v prvi vrsti D'Annun-zia in njegovih legionarjev, ki so zasedli Reko. Leta 1919 se začenjajo obnavljati stranke, ki imajo v italijanski sredi jasne zglede na vsedržavni ravni, med Slovenci, ki jih je italijanska kraljevina anektirala, pa se vse bolj jasno kaže volja po političnem nastopanju, ki je hotelo biti predvsem narodnoobrambno. Na ravni nadškofije je povojni čas prinesel precejšnjo okrepitev socialističnega gibanja, kar je seveda povzročalo nemalo skrbi nadškofu Sedeju. Portelli je posebno poglavje namenil odnosom med italijanskimi oblastmi in slovenskim kle-rom. Podrobneje je predstavil politične linije, ki jih je nova oblast izbrala do Slovencev na zasedenih ozemljih. Italijanski iredentistični krogi so npr. slovenske duhovnike na splošno ocenjevali kot izrazito protiitalijansko usmerjene osebe, ki obenem imajo izredno močan vpliv na prebivalstvo. Zaradi tega so italijanske oblasti takoj po premirju poskrbele, da so nadzorovale duhovnike, nekatere so tudi izgnali ali celo zaprli. Razmere je avtor orisal tudi z analizo časopisnega gradiva, obenem pa je tudi skušal predstaviti organiziranost slovenskih duhovnikov, ki so se na začetku leta 1920 zbrali ali povezali v Zboru svečenikov svetega Pavla, stanovske organizacije, ki je usklajevala njihovo nastopanje na družbeni ravni, na področju odnosov s cerkvenimi oblastmi, pastorale in narodno obrambnih pobud. V tem poglavju avtor podrobneje predstavlja spomenice, ki so jih slovenski duhovniki pošiljali v Rim, da bi pri Svetem sedežu dosegli določene narodne pravice in jamstva. Kot znano je msgr. Sedej zlasti v tem obdobju stalno in odločno poudarjal, da je bil postavljen na čelo večjezične škofije in da mora biti zato enakopraven do vseh komponent v nadškofiji. Zaradi tega se mu ni zdelo primerno podpirati cerkvene avtonomije z imenovanjem posebnega škofa za slovenske vernike, češ da bi to vnašalo razdor. Vendar so se politične razmere z vse ostrejšim italijanskim nacionalističnim pritiskom tako zaostrile, da je postajal tudi Sedej žrtev vse hujših političnih, nacionalističnih in osebnih napadov s strani italijanskih nacionalističnih skrajnežev. Italijanske stranke so se seveda soočale s splošnimi političnimi spremembami, kar je ustvarjalo nove napetosti. Zaradi vse večje prisotnosti fašistične stranke po pohodu na Rim je prišlo do zastojev tudi na ravni napredka italijanskih katoliških organizacij. Tudi po aneksiji zasedenih ozemelj spomladi leta 1920, rapalski pogodbi in dogovorih ter praznovanjih po aneksiji se razmere niso sprostile. Tudi nacionalistična napetost ni splahnela, kar se je pokazalo z osebnim napadom na nadškofa Sedeja v Ogleju. Italijanske oblasti so vse bolj pritiskale na nadškofa, da je odredil določene premestitve slovenskih duhovnikov iz furlanskih župnij. V teh razmerah se je nadškof Sedej trudil, da bi z legalnimi sredstvi zaščitil javno rabo slovenskega jezika in slovenske službe božje, vse to pa je utemeljeval z načeli naravnega in cerkvenega prava, ki naj bi mu narekovali skrb za ustrezno pastoralno delo. Naravnost genialna je bila odločitev, da ustvari formalne pogoje za ustanovitev farnih šol, ki so pouk slovenščine prenesle v zakristije in cerkve tudi v časih najhujšega fašističnega preganjanja. Knjiga Ivana Portellija je opremljena z bogatim znanstvenim aparatom, seznamom vseh župnij v goriški nadškofiji in tehtno bibliografijo, ki priča o temeljitem raziskovalnem delu v arhivih in po časopisih ter italijanski, a tudi slovenski in nemški literaturi. V knjigi je tudi imensko kazalo krajev, ki jih navaja, in oseb, ki jih imenuje. Vse to pa bralcu olajša iskanje. Knjiga je za italijanskega bralca dragocen vir informacij o slovenski zgodovini in o usodi slovenskih ljudi, ki so ob koncu prve svetovne vojne postali del italijanske države. V tem smislu gre priznati Portel-liju dosledno skrb, da je prikazal večplastnost naših krajev. Slovenski bralec pa bo v njej cenil strogo korekten pristop in dejstvo, da je avtor razumel in želel osvetlili skrb za sožitje, ki je nadškofa Sedeja dosledno vodila pri njegovem pastoralnem in siceršnjem delu. Marko Tavčar Pred mesecem dni nam zazvoni telefon. Dvignem slušalko in oglasi se znani glas gospe Milene Kobal iz Krogelj pri Dolini: "Veš, da sem brala v Novem glasu članek o svoji Vipavi. Bila sem ga zelo vesela. Najprej pogledam novice iz Slovenije. Je dobro, da naš Novi glas obvešča tudi o življenju in dogodkih z Goriškega in Vipavskega. Pozna se, da imamo urednika Paljka, njemu pridejo vse muhe prav." Obe sva se glasno zasmejali ob tej hudo-mušnici. Ob koncu pogovora je zaključila: "Ti pošljem številko Novega glasa, ker vem, da ga v Vipavi ne prodajajo." Čez par dni sem res dobila pošiljko z Novim glasom in skrbno občr-tano, kjer piše o njeni Vipavi. Pred dnevi me je gospa Milena spet poklicala. V njenem glasu sem spoznala, da je zelo vesela. Začela je: "Hočem ti sporočiti veselo novico. Iz Novega glasa sem dobila povabilo na praznovanje 60-letnice izhajanja našega slovenskega časopisja in 10. obletnice Novega glasa. Povabili so me na proslavo v Devin. Žal mi je, da nisem mogla na to slavje. Starost je z mano, nisem sama. Zato te prosim, napiši za Novi glas, da sem bila vabila zelo vesela in da jim vsem iskreno čestitam in stiskam roke. Prejeto vabilo pa mi je priklicalo v spomin tisti čas, ko sem dobila v roke prvič Katoliški glas. Leta 1947 sem se poročila v Gorici. Tam je takrat bival moj mož. On je tudi doma iz Vipave. Nekaj časa sva drug drugega obiskovala, nakar so mi na meji rekli, da je tega dovolj, da se moram odločiti, kje bom živela. In tako sem se na "štop" leta 1947korajžno odpravila k njemu in zapustila rodno Vipavo. Sledilo je življenje za železno zaveso. Dolgih dvanajst let nisem smela domov na obisk. Kmalu sva si z možem kupila majhno hišico v Kro-gljah, jo preuredila, dobila otroke in tu jaz sedaj živim. Sem vdova. V hiši živi še sin z družino. Iz Krogelj smo hodili k maši v Dolino. Prve številke Katoliškega glasa sem dobivala pri gospodu Štuhecu v Dolini. Ostala sem mu zvesta od njegove prve cene 30 centezi-mov naprej. Včasih mi ga je gospod Štuhec prinesel tudi domov. Pozneje so mi ga dajale sestre, ko sem prihajala k maši. Več kot dvajset let sem nanj naročena. Tako tudi jaz praznujem z Novim glasom visoki jubilej. Slovenski časopis mi je pomenil veliko. Sedaj se imam dobro. Samo starost je tu. Ko sva z možem začela skupno pot, sva imela pred seboj in za seboj samo cesto. Po vojni je bila velika revščina. Takrat nas je bilo dosti Slovencev, tako v Gorici kakor tudi v Krogljah. Sedaj nas je mnogo manj. Že se iščemo. Še dobro, da prihaja k meni Novi glas, mi dela družbo na stara leta." Tako je zaključila pripoved gospa Milena Ko- bal. Naj ob njeni zahvali in čestitki uredništvu Novega glasa zapišem še zanimiv dogodek iz davnega leta 1943, o katerem mi je gospa Milena sama pripovedovala. Vipavka Milena se je rodila v naši ulici. Bili smo skoraj sosedje in dobri prijatelji. Doma so imeli kolarsko delavnico. Njen oče je bil velik domoljub, zato je bilo njegovo veselje ob razpadu Italije septembra 1943 še toliko večje. Vsem ga je hotel pokazati. V Možetovi trgovini v Vipavi je dobil v dar tri "peče" metražnega blaga v barvah slovenske zastave. Gospa Milena je iz tega sešila 12 metrov dolgo slovensko zastavo. Oče jo je 9. septembra hotel nesti v zvonik vipavske cerkve in jo tam izobesiti. Pred vhodom ga je ustavil karabinjer in mu svetoval, naj s tem počaka vsaj še nekaj dni, da se italijanska vojska umakne. Poznala sta se. On pa od veselja preprosto ni mogel več čakati in je zastavo še isti dan obesil na vrh zvonika. Zastava takrat še ni imela zvezde. Tako viseča je pozdravila partizane, ko so prišli v Vipavo. Metraž-no blago te zastave je v vojnem času prišlo še kako prav. Iz njega je gospa Milena sešila oblekico deklici, stari leto in pol in postavila barve, kot jih ima slovenska zastava. Ta deklica sem bila spodaj podpisana. Tako oblečeno me je s sorodniki peljala na vipavski trg pred Lanthierijevopalačo, kjer so Vipavci pričakali naše žene in matere, ki so se vračale iz zaporov v južni Italiji. To je bilo proti koncu septembra 1943. Tudi moja mama je stopila z drugimi zapornicami iz kamiona. Hotela me je objeti po mnogih mesecih odsotnosti, a jaz nisem hotela k njej. Nisem je poznala. Zame je bila tujka. Namesto veselega snidenja so po njenih in mojih licih tekle solze. Ostali so spomini na težke čase vojne. Prijateljstvo z gospo Mileno, ki je bila takrat kakor moja druga mama, naju še vedno trdno povezuje tudi zaradi tega dogodka. Njenemu veselju in čestitki Novemu glasu se pridružujem tudi sama in želim gospodu uredniku Paljku in njegovim sodelavcem še veliko uspehov pri duhovnem in kulturnem poslanstvu slovenskih časnikarjev. Magda Rodman Novo pri Goriški Mohorjevi družbi Drago Legiša Ne zapečkarji, ampak protagonisti «■ Ib* . *****■*• A to. M •5e-z-r£čo Ob življenjskem jubileju dr. Draga Legiše prinaša ta knjiga izbor njegovih člankov, esejev in spisov, s katerimi je kot urednik najprej Novega lista in kasneje Novega glasa ter sodelavec Slovenca aktivno spremljal dogajanje v naši politični in kulturni stvarnosti. CENA knjige: 14,00 evrov A KNJIGO DOBITE V NAŠIH SLOVENSKIH KNJIGARNAH IN NA SEDEŽU GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE, TRAVNIK 25 V GORICI. Knjigo je napisal Ivan Portelli Italijanski zgodovinar o nadškofu F.B. Sedeju Piniur* Malto Mita)# rM U4l fiPhm dvnvm&fut