Milan Skrbinšek O zlata otroška doba Tihe ure Če bi se bil rodil kot otrok imovitih staršev, bi se bil razvil najbrž v pravega samotarja. Kajti vedno sem bil najbolj zadovoljen takrat, kadar je tako naneslo, da sem mogel biti sam. Tako pa sem se rodil in rastel v tesnem stanovanju, kjer je bila vsa družina vedno združena v kuhinji. Mati je opravljala svoje gospodinjsko delo, oče je kaj bral ali pisal, mi' otroci pa smo se vsak v svojem kotu učili in pisali naloge ali risali. Ob večerih smo skupno z očetom in materjo prepevali po notah ali pa igrali štirirocno klavir s spremljevanjem gosli. Ob praznikih smo hodili skupno na sprehod. V poletnem času pa smo bili, ko smo se vse naučili za šolo ter dovršili domače naloge, vedno zunaj ter sino se vsi otroci iz hiše na-vadno skupno igrali, ali pa tudi v posameznib. skupinah. Pozimi smo se sankali in kepali in postavljali snežene može. Tako je nanesto moje otroško življenje, da sem bil iflalokdaj sam. A bil sem v družbi vedno med mirnejšimi in menda najbolj tih med vsemi. Želel sem si mnogokrat, da bi mogel biti sam, kljub lepemu ugodju v skupnih igrah. In če se je kdaj zgodilo, da se mi je posrečilo uiti paz-ljivim očem drugili otrok, sem se jim skril za hišni vogal ali za drevo ter se nato tiho in oprezno splazil od njih, tiščoč se pri tem. stene ali plota in skrivajoč se za drevesi in grmovjem. Kadar me je hrepenenje po sa-' moti zgrabilo s prav posebno močjo in ni kazalo, da bi se ne mogel skri-voma odstraniti, sem se nenadoma kar odtrgal od gruče ter zdirjal v svojo smer, ne meneč se za srdito vzklikanje in klicanje za mano. Zgodilo se je mnogokrat, da je ta ali oni pohitel za mano, da bi me ujel in pritiral nazaj. Tedaj mi je bilo vedno zelo tesno pri srcu in dirjal sem na vso moč kar čez drn in strn, preskakujoč pri tera jarke in grmi-čevje. Ko sem vedel, da me preganjalee ne vidi več, sem krenil v drugo smer, da sem mu tako zabrisal sled za sabo. Kadar sem se čutil varnega, sem se sede naslonil k deblu drevesa ali ob plot, ali pa sem se ulegel v senco cvetočega grma na mehko travo. Srce mi je močno tolklo. Končno sem se pomiril. Zavest, da sem sam in se bom lahko uro ali dve predajal svojim mislim, me je navdajala z veliko srečo. Redkokdaj se mi je posrečilo ubežati v samoto, zato sem si ob takiii prilikah vedno želel, da bi bili moji starši premožni in bi imeli kje daleč izven mesta svoj grad ali veliko samotno hišo, ali pa vsaj iako veliko stanovanje, da bi imel čisto svojo sobo, ki bi bila pozimi toplo zakurjena. Tako bi se mogel ysak čas zakleniti vanjo ter se vdajati v samoti svojim mislim. 185 Zaradi tega svojega hrepenenja po samoti sem se še prav posebno ve-selil počitnic, kajti tam na vasi, kjer je kmet kralj na svojem gruntu, je v hramu in na dvorišču tiše in samotneje kot v mestnih bišah revnejših ' stanovalcev v tako imenovanih stanovanjskih ,kasarnah\ Tudi je življenje vasi, njeno dejanje in nehanje takšno, da kmečki otrok uživa lahko mnogo vee samote nego mestni. Ko je še majhen ter še ni za delo na polju iu gonijo tudi na pašo starejši otroci ali hlapče, je kmečki otrok čez dan lahko mnogo sam. Posebno v lepih, sončnih poletnih dneh, ko je vsa družina s hlapci in deklami vred na delu, eni na trav-nikih. ali v gozdovih, drugi na njivah. Tudi živine ni doma, kajti konji in voli so vpreženi v voz ali pred plug ali vlečejo brano, krave in teleta so na paši, svinje so spuščene iz svinjakov v svoje ograde. Tudi iz ku-hinje ni slišati ropota, kajti kuharicA — stara mati ali mati — je prav tako pri drugem delu, preden se spravi h kuhanju. Navadno je kje v ve-likem domačem vrtu, kjer dela globoko sklonjena na gredo ali plazeč se po kolenih tiho in marljivo kakor mravlja. Ker je ob takih poletnib. dopoldnevih in popoldnevih prav v vsakem vaškem hramu tako, se zdi vas kakor izumrla. Samo psi dremljejo v soncu in mačke se plazijo leno ob zidovih in plotovih in kure brskajo po gnoju. In tako sem v počitniškem času mnogokrat bil v samoti srecen; bodisi da sem gnal v samoten kraj na pašo, bodisi da sem lahko ostal doma. Tedaj sem sedel na podstenju na tla, se naslonil s hrbtom na topli zid, ki ga je grelo žarko sonce. Zatisnil sem oči in razmišljal in nihče me ni motil pri tem, ko so se razpredale in se vezale ter prepletale niti moje domišljije v najrazličnejše dogodke in pestrobarvne slike pravljic, ki sem jih bil svojčas prebiral ali pa sem jih sproti snoval. Zelo rade so se mi pomešale pravljice s srednjeveškim časom, z njegovimi pokra-jinami. gradovi in ljudmi. In vse ono, kar sem se učil o srednjeveški dobi v šoli, kar" sem bral v Sienkie-vviczevib. (Sjenkjevičevih), Scottovih in drugih zgodovinskih povestih, se mi je kopičilo v duši. se tam prepletalo in snovalo nove, še nenapisane dogodke, tako čudovito lepe, da mi je bilo kar hudo, da sem čisto navaden zemljan in da ne bom nikdar mogel tega niti napisati niti naslikati, kar mi je tako mogočno razburkalo mojo otro-ško domišljijo ... Začaran tako v pravljični in romantični svet sem z zaprtimi očmi. ki jih je grelo poletno sonce, sanjal in sanjal. Nenadno pa sem začutil. da mi je pobožalo roko nekaj mehkega in toplega. Odprl sem oči in tudi že vedel, da je mačica, ki se je s svojimi mehkimi tačicami v vročini s počasnimi koraki in mežikajočimi očmi priplazila k meni. Naveličala se je samote, ko je ležala prej tam pred skednjem na vročem kamnu, prav na široko zleknjena, štrleč nožice od sebe. Vstala je, se pretegnila in ozrla skozi dvoriščni plot na velik, cvetoč domači travnik, ki se je raztezal takoj iam zadaj za svinjakom; zamikalo jo je, da bi se stisnila skozi plot ter se napotila na mišji lov — a bila je vsa pregreta in vsa lena. pa je prišla k meni. Pobožal sem jo po glavi in ona mi je silila s hladnim smrčkom v dlan ler me ščegetala s svojimi brki. Z upognjenim hrbtom se je tesno in kar težko naslonila na moje prsi, podrsela z njim mimo njih in ob drugi roki, nakar se mi je zadovoljno predeč zvila v naročju v klobčič. dvignila še enkrat svojo belo glavico, mi zadovoljno pomežiknila, po-gledala še za veliko Črno muho ali čebelo, ki je zbrnela mimo naju, ter se končno še bolj udobno zvila v klobčič ter v mojem naročju zaspala... Zaprl sem tudi jaz spet oči. Nagnil sem glavo nazaj, da mi je po-čivala s temcuom ob zidu in ini je obraz bil dvignjen gor proti soncu. 186 ki mi je grelo lica. Božal sem inačico. Bilo mi je lepo; tako lepo kakor doma pri starših, kjer me je grela njih ljubezen in sta me ata ali pa mama tu pa tain pobožala po laseh ali po licu. Gledal sem v mislih mater, kako se suče tam v mestu v domačem stanovanju po kuhinji. Videl sem očeta, kako se vrača iz službe, iz težke službe železniškega sprevodnika. Z materjo se veselo pozdravita. Oče pri-poveduje, kako je bilo v službi, mati poroča, kako je bilo tačas doma. Nato se oče umije, obleče svežo srajco in sede k mizi, kjer mu je mati že pripravila tečno in dobro jed, kakor jo zna skuhati samo ona. Med . jedjo se razgovarjata o tem in onem. Ko se oče z jedjo okrepča, si nabaše pipo s tobakom, ki je skrbno pomešan s posušeno rumeno in dišeoo kameno deteljico, ki smo mu jo nabirali vedno otroci; z odločno kretnjo njegove odločne in vendar tako dobrotne nravi razpali vžigalico na lahni škatlici, ki jo drži med prsti svoje krepke, kmečke roke, si z dolgimi potegljaji sape prižge pipo, se na stolu udobno zlekne, sledi z očmi modrikastim oblačkom dišečega dima —- in misli mu potujejo k nam otrokom, ki smo tam daleč na počitnicah pri njegovi materi, naši babici. ¦ V očeh mu zaigra dobrohoten, zvit smehljaj. Sklenil je, da nas spet enkrat čisto na tihem preseneti s svojim nenadnim obiskom. S toplim glasom razodene materi svoj načrt in oba se prisrčno smejita, ko si predstavljata, kako bomo ¦otroci spet radostno presenečeni, ko bomo v svojem hrepe-nenju po domu, po starših, nenadno zazrli spet obraz najboljšega očeta na svetu, obraz našega — ate, ki nam bo prinesel tople pozdrave najboljše matere, naše — mame!... Tako sem ob takšnih urah sanjaril o domu, o svoji otroški prete-klosti in o bodočnosti ter končno zadremal... . Nenadno pa sem v polsnu zaslišal glasno in razburjeno kokodajskanje perutnine, nemirno in glasno plahutanje peruti; pes je zalajal, a mačica mi je skočila iz naročja in jo odkurila v skedenj. Gotovo je bil kragulj, ki