Ženski odsekl — cepitev sfl! V poročilih z učiteljskih zborovanj sem čitala, da nekatera sreska društva odklanjajo ustanovitev ženskih odsekov z motivacijo o cepitvi sil. Verjetno je, da so članice teh društev prezrle članek o namenu ustanovitve teh odsekov in se jim je njihov pomen zazdel ničeven v primeri z grozečo »cepitvijo sil«. Stanovske organizacije imajo nalogo, da se bore za zaščito doseženih in dosego novih dobrin v korisf svojemu članstvu. — Zares močne so pa le takrat, če je njihovo članstvo aktivno, zavedno in solidarno. Večkrat se je tožilo o mrtvilu, ki vlada po maših društvih. Pri vsakem društvu je le nekaj tovarišev in tovarišic, ki se oglašajo ter zavzemajo stališče k posameznim vprašanjem. — Zato je sekcija že pred par leti predlagala društvom, naj bi zborovala po odsekih ter predlagala sklepe posameznih odsekov pri skupnem zborovanju, da bi se na ta način poživila aktivnost vsega članstva. — Veliko je vzrokov, ki ovirajo zlasti tovarišice za intenzivnejše delo v društvih. Družba sama je skrbela, da nas je vzgojila čim skromnejše in ponižnejše. Zato molčimo tudi takrat, ko gre za naše najbitnejše interese. Tudi se je zgodilo, da so nekat^ri netovariški tovariši z ironijo zavračali izjave tovarišic ter tako v njih ubili voljo in pogum za aktivno sodelovanje v društvu. Marsikatero pritiskajo k tlom razmere, v katerih izvršuje svoj poklic. Posledice vsega tega niso izostale; zanimanje za razna vprašanja je čimdalje manj, nezanimanje se druži z nezavednostjo in nesolidarnastjo. Zato se ne smemo čuditi, da so ravno inaša društva poslala dokaj malo protestov proti amandmanu, ki uvaja delni celibat učiteljic. Premalo se zavedamo svojih pravic, ki smo jih že imele in ne mislimo na to, da je to nov člen v verigi, ki bo napravila poklicno ženo nesvobodnim bitjem. Marsikaj nam je bilo že odvzeto tekom zadnjih let. Ukinjeno je bilo sprejemanje gojenk na učiteljišča, pri nameščanju pripravnikov so bile absolvirane učiteljiščnice dosledno zapostavljene; poročenim učiteljicam je bila odvzeta draginjska doklada in stanarina, in končno smo dobili delni celibat. Po vsem tem ne moremo biti prepričane, da tudi ona učiteljica, ki ni bila prizadeta v nobenem izmed omenjenih pri- merov, lahko mirno spi. Zato bi morale vselej, ko se nam kratijo pravice, solidarno vstati proti poskusom, da nas napravijo državIjankam druge vrste. Nimamo več eniakopravnosti, ki nam je bila zagotovljena v Uradniškem zakonu, kjer se ne govori o uradnikih moškega in posebej ženskega spoK ampak veljajo za vse onake določbe. Toda če ostanemo še nadalje brezbrižne za vse, kar se godi okrog nas, bomo izgubile še to, kar nam je še ostalo. Naša borba pa mora iti za tem, da izgubljeno nazaj pridobimo. Če imamo že za ta vprašanja, ki zadevajo specialno učiteljice, premalo zanimanja, ga ne bomo imele tudi za druga, ki zadevajo vse članstvo. Zato je naloga ženskih odsekov, da ustvarijo med tovarišicami razpoloženje in voljo, da premotrijo svoj položaj ter izrazijo svoje želje in pomisleke v vseh zadevah, zlasti v onih, ki se tičejo posebej še učiteljic. Prva skrb nam bodi prava in resnična enakopravnost, ker le kot enakopravne članice moremo biti prava opora organizacije. Delo v ženskih odsekih pa bo naše sile pomnožilo in ne cepilo. To je moje mnenje. Naj se oglasijo še druge, bodisi da to malodušnost spodbijemo, ali pa one, ki nam bodo mogle dokazati, da sile res cepimo. K. L.