Za poduk in kratek čas. Knga na slov. Stajerskem. VI. Žalostni položaj za časa groznega pomora v Ptuji in v bližnji okolici naslikal nam je z živimi besedami takratni župnik na Hajdinjn, Ivan .Turij Hauptmanič. Dotieni popia, pisan v klasični latinščini, se glasi v prevodu tako-le: Tam, kjer Drava, ponoa prelepe domače dežele, Svoje valovje podi in Ptujske livade napaja, Tam sta mnogo nesrečnih u Hades*) požrešni pahnila Smrt in pomor, tisoč in tisoč zahtevaje žrtev. Ko imel bi peres čez sto in toliko jezikov, Del le najmanjai bi te nezgode spevati mogel. Vsak prihod je zaprt, zaprte so ceste, mostovi, V mestu zaprt je promet, zaprti domači opravki. Straža uatavlja pristop s pogledom in kopjem pretečim, Vsacega tira nazaj, ki pokazati pisma ne more, Katero mu daje oblast, da sme prekoračiti meje. Da, celo na razpotji so križi in vprečni tramovi Vedni stražarji. In kamor ne da se postaviti straža, Tam pa zanetjen plamen upepelil je strehe pred- meatne. Slišiš nesrečnežev stok, ki se dviga do nebnega stropa ? Klic je njihov zastonj, da zvesto so Kristusu vdani, Verni njegovi in krst jih oblil je z milostjo svojo; Vse store, da le grob jib ne bi prerani pogoltnil. Ali to kazen in bič smo mi 8ami si ga spleli, b svojim življenjem pomor za lase smo privlekli v te kraje, Slepo bilci je oko. In zdaj ko orožena straža Zunaj pred durmi stoji in spomina na jezo Go- spoda Ter zabranjuje vsak shod, le malokdo zanjo se briga. Shajajo se, pijo in jedo pri obloženih mizah, Vabijo 8e in vabila tako poailjajo — smrti. Kakor nastavljena jed privabi in kačo pokonča, Ravno tako ljudem bile so gostije nastave. Ko praznujejo pir, glej, pomor 8e črni prikaže. Mnogo takoj nmori jih ogenj u praih pekoči, Drugim ugasnejo luč življenja uleea nevarna. Loge prijazne, polje rodovitno pokrivajo trupla Ter razšhjajo emrad, ker je premalo pogrebcev. Trudijo 8e zastonj vračitelji ino gosposka, •) Tako so stari Grki oni svet imenovali. Silo odganjajo s silo, a vse prizadetje zaman je. Smrt a svojo koso kosi poveod in ne pozna raz- ločka. Dete se prsi drži svoje matere, ki je umrla, Ustnice suhe na njih si njegove iačejo lirane. Mamiko kliee na glas ter stoka in bridko se joče, Mleka od nje ne dobi, v se vleče le strup amrto- nosni. Glej tam, s treaočo roko umrlega moža objema Žena ter zadnji poljub mn stisne na blede nstnice. Dolgo ne traja njen jok, obmolkne in dušo iz- dibne. Tamkaj pa prosi aoprog pomooi, ko ženo na rokab Svojo predrago drži, a kmalu sam zgrudi na tla se. Hitela osode je moc, da smrt jn naj ne razdruži, Dala obema je grob taisti za posteljo večno. Ali dovolj nebeščani! zadeti od božje smo ;'°ze, Bodi o Bog! milostiv temu mestu in temu okrajii, Meč, ki je poln že krvi človeške in pota, od- tegni! Vi svetniki, ki skrb za zveličanje naše imate, Prosite tudi za nas pri vaeganTDgočjiem Oeetu, Njegova roka pnmor odžene iz tega naj kraja! Zložil in spisal pomora popis ta Jurij je Hanpt- man. Smešnica 32. K sodniji v L. pride kmet in prednaša g. sodniku svojo prošnjo; aodnik alovenščine nevešč poslnži se pisarja za tolmaca; v dalnji razpravi reče sodnik kmetu, da je osel in pisar mu to veatno prestavi; kmet s tem ni zadovoljen, se začne prepirati in sodnik vpraša, kaj kmet gondra; pisar reče, da kmetu ni po volji, da ga g. sodnik oslom imenuje. ,,Ja wohl, ja wohl" se zareži sodnik. ,,No, če so oni vol", odgovori kmet, ,,sem slobodno jaz osel, pa greva ob Božiču skupaj k jaalicam v Betlehem". Zivkov.