Christopher Fry [GOSPA NE BO ZGORELA 1119860103 1-6 Christopher Fry seje rodil 1907. leta v Bristol u. Bil je učitelj, igralec, med vojno je služil v inženirskih enotah. Danes živi v Oxfordu. Prva dela so bile pastorale in legende. Prvi večji uspeh je imela enodejanka Fenix odveč, nato drama o Mojzesu: Prvorojenec. Svetovni uspeh je dosegel 1949. leta s komedijo v verzih Gospa ne bo zgorela. Sledijo Opazovanje Venere (Venera na obzorju), Sen ujetnikov, Tema je dovolj svetla. Kasneje je vse več pisal za film. Christopher Fry GOSPA NE BO ZGORELA (The Lady’s not for Burning) Komedija Prevod Jože Udovič Režija DUŠAN MLAKAR Dramaturgija Andrej Hieng Scena Meta Hočevar Kostumi Alenka Bartl Lektor Jože Faganel Glasbena oprema llija Šurev Osebe RICHARD, pisar brez staršev.DRAGO KASTELIC THOMAS MENDIP, odpuščen vojak.. PETER BOŠTJANČIČ ALIZON ELIOT........................JAGODA TOVIRAC NICHOLAS DEVIZE.................. IZTOK VALIČ MARGARETA DEVIZE, Nicholasova mati NADA BOŽIČ HUMPHREY DEVIZE, Nicholasov brat.ZVONE AGREŽ HEBBLE TYSON, župan...................MIRO PODJED JENNET JOURDEMAYNE.................. ANICA KUMER KAPLAN................................IGOR SANCIN EDWARD TAPPERCOOM, sodnik.....JANEZ BERMEŽ MATTHEW SKIPPS........................JOŽE PRISTOV Prizorišče Soba v hiši Hebbla Tysona, župana v malem trgu Cool Claryju Čas 1400, ali več ali manj natanko Predstava ima en odmor Premiera v petek, 20. septembra 1985 ob 19.30 uri Vodja predstave Sava Subotič - Šepetalka Ernestina Popovič - Ton Stanko Jošt - Luč Rudi Posinek - Frizerska dela Maja Dušej - Krojaška dela pod vodstvom Jožice Hren in Adija Založnika - Rekviziter Franc Lukač - v.d. tehničnega vodje Vili Korošec Režiser Dušan Mlakar Našim gledalcem Vsaka gledališka sezona je v sebi sklenjena enota, ki naj bi v kolikor mogoče veliki meri ustregla željam publike, obenem pa ustvarjalcem nudila možnost, da uveljavijo svoje umetniške potenciale; ti dve stremljenji, sodim, si ne nasprotujeta. Vse izkušnje iz zgodovine teatra - tudi našega - nam pritrjujejo v misli, da je resnična umetnost le izjemoma v nasprotju z interesi občinstva in da so nesporazumi med ustvarjalci in gledalci večkrat umetno ustvarjeni in napihnjeni. Pred začetkom novega igralnega obdobja se torej odločno opredeljujemo za tisto gledališko načelo, v katerem sta v enaki meri zaobsežena nedotakljivost umetniške kreacije in gledalčeva želja, da bi v gledališču doživel vznemirjenje ali nravstveno očiščenje ali neobteženo radost. Ker smo, kot pravimo, repertoarno gledališče, mora biti pahljača del, s katerimi se predstavljamo, široko razprta. Pri snovanju sporeda se bomo skušali držati tehle osnovnih principov: Vsako delo -tudi če smo ga vzeli iz zakladnice oddaljenih dob -naj bo uprizorjeno tako, da bo skozenj žarelo življenje našega človeka v tem trenutku; pomembne stvaritve dramske književnosti to skoraj zmerom omogočajo. Muzealnost, lažni historizem je neploden. Domača literatura je nepogrešljiva. Celjsko gledališče je odigralo v razvoju povojne slovenske dramatike važno, včasih kar odločilno vlogo, torej je nujno, da te vloge ne zanemari, in da jo, kolikor je le mogoče, še razvije. Letošnja sezona bo prinesla eno krstno uprizoritev, delo novega avtorja, o katerem pa s trdnim prepričanjem sodimo, da je velika obljuba. V napol mitični in napol zgodovinski preobleki s strastno prizadetostjo odslikava čas, ki ga živimo. Ko smo rekli, da je muzealnost neplodna, smo se hkrati opredelili za modernost v žlahtnem pomenu te besede. Bržkone se v nobeni umetnostni zvrsti tako jasno ne manifestira potreba po novih izrazilih, po novih interpretacijah, po novem »branju«, kot ravno v našem poslu. Kakor se nam zdi nujno, da v vsaki sezoni predstavimo novo slovensko dramsko delo, tudi kar zadeva režiserja ne moremo mimo potrebe, odkriti nove ljudi. Celjski ansambel je sorazmerno majhen, njegove obremenitve pa velike, zato je potrebno, da smo pri iskanju tekstov trezni, in da upoštevamo realne možnosti. Skušali bomo doseči stanje, Na skušnji za »Gospo« ■V« ki bo v prid uprizoritvam in osebnemu artističnemu razvoju naših igralcev; da je to zelo težko in povečini ne docela uresničljivo stremljenje,je jasno,vendarpa se je zanj treba truditi do skrajnih meja. Teh nekaj osnovnih izhodišč smo nanizali v želji, da bi vam vsaj do neke mere razgrnili ustroj sezone, ki prihaja, in ki bo pač navsezadnje le ena od dolge vrste sezon, v katerih smo se »spopadali«. Brez patosa bi vam radi povedali, kako važno se nam zdi vaše zadovoljstvo in kako mučna vaša morebitna nejevolja: gledališče živi iz svoje publike in za svojo publiko, o tem ne more biti dvoma, nesporazumi pa so, kakor v vsakem medčloveškem stiku, včasih neizbežni. Želimo si, da bi sprejeli naše delo z dobrohotno simpatijo, ki bi bila tako živa, kot je naša želja, ugajati vam. Andrej Hieng Misli iz Frya Fry je v predgovoru k prvi knjižni izdaji »Gospe« pretehtal tudi možnost, da bi utegnil kdo njegovo delo, še preden bi prišlo na oder, iz prijateljske naklonjenosti na novo predelati. Zahvaljuje se temu imaginarnemu sodelavcu - this perhaps impossible person - za njegovo prijaznost, pač pa mu svetuje, naj rajši opusti to misel in naj komedijo pusti tako, kakršna je. Zmagovita pot te komedije po angleških odrih je samo še potrdila njegovo predvidenje. Tako svetuje še naprej, naj tak človek »rajši poskusi misliti v podobah iz same svetlobe, prepusti naj se nenehno menjavajočemu se aprilskemu vremenu, sončnim zahodom, padajočemu mraku in mesečini; zamisli naj se v ples razumnih bitij, ki je včasih peresno lahak, včasih resnoben in utrujen, prečestokrat zasramovan z bedo in stiskami, zaznamovan s porogom, da bi se s porogom uprl«. Thomas Mendip, odpuščeni, zanikrni soldat govori kot kak deziluzionirani mladi človek povojnega časa. Njegov vročični pesimizem žari v barvah razočaranja. Nenehno se skušam boriti zoper današnje močvirje pesimizma in razočaranosti v literaturi. Če hočemo preživeti kot civilizacija, moramo poskušati ostati na površju in se vesti kakor tisti, ki jahajo na valovih, ne pa, da se prepustimo kar tako, brez odpora. Komedija je beg, ampak ne beg pred resnico, temveč pred obupom: ozke duri v vero in zaupanje. Komedija veruje v splošno veljavni izvir veselja, čeravno nam je bilo spoznanje o tem izviru zmerom znova vzeto. V tragediji je vsak trenutek večnost, v komediji je večnost samo trenutek. Na neki način morajo biti značaji nedotakljivi: treba je pritrjevati življenju, se sprijazniti s smrtjo - in vztrajati pri veselju... vendar ne s pomočjo lahko ranljivega optimizma, marveč s pomočjo trdo priborjene radosti. Veselost je bila vse predolgo na strani hudiča, in tako je ena najvažnejših terjatev našega časa, da jo spet dobimo zase. V gledališču 20. stoletja so si ljudje prizadevali, da bi dosegli nekakšno »delno resničnost«. Okoli prizorišča smo postavili štiri stene in uničili prostor. Času smo nataknili vajena imena, recimo »okrog poldneva« ali »zgodaj istega večera« ali »dva dni pozneje«, in s tem uničili večnost. In ker se je govorica spremenila v omejeno in naključno igro, sili odrski dialog v svojem stremljenju po površinski resničnosti prav na skrajni rob navadnega oponašanja in žvenklja kakor skodelice za zajtrk. Nikoli ne uporabi dveh besed, kjer ena ne zadošča, to pa povzroča, da se počutimo kot doma. Začne se nam dozdevati, da bi lahko v vsako od sob, ki so postavljene na odru, mirno vkorakali, in da bi bili tako rekoč na pravem mestu. Toda resnica, višja resnica je, da ne bi bili prav nič »na pravem mestu«, tako, kot smo na pravem mestu, kadar obstanemo, da bi neke stvari premislili. Kadar za hipec odnehamo v prepričanju, da smo se kar oblečeni rodili v znano stanovanje in se zavemo, da smo nagi zdrsnili v pandemonij nadvse neverjetnih problemov - se nam hkrati posveti, kako nismo nič kaj »na pravem mestu«, kako smo osupli, kako izgubljeni, kako nepojmljivi sami sebi. In ta resničnost je predmet in področje pesništva. Če sprejmemo mojo trditev, daje resničnost popolnoma različna od našega plehkega mnenja o njej, lahko rečemo, da je poezija govorica resničnosti... To, kar imenujemo realnost, je samo kalno oko navade... Slike iz pretekle sezone Čehov: Striček Vanja Režija: Miran Herzog Premiera je bila 27. IX. 1984 Dolamič: Oskar in morska deklica Režija: Ksenija Murari Premiera je bila 9. X. 1984 Wycherley: Podeželanka Režija: Franci Križaj Premiera je bila 16. XI. 1984 Jesih: Pravopisna komisija Režija: Zvone Šedlbauer Premiera je bila 16. I. 1985 v Cankarjevem domu v Lj 25. I. 1985 v SLG Celje Cankar: Za narodov blagor Režija: Vinko Moderndorfer Premiera je bila 22. III. 1985 Novaka Mala in velika luna. Tako je bilo za abonente skupaj 16 predstav drugih slovenskih poklicnih gledališč. Za obogatitev programske ponudbe smo organizirali tudi še nekaj gostovanj za izven: MGL Ljubljana - Shakespeare: Hamlet, BDP Beograd - Grum: Dogodek v mestu Gogi, Drama SNG Maribor - Jančar: Disident Arnož in njegovi, Atelje 212 Beograd -Kilty: Dragi lažnivec, MGL Ljubljana - Goljevšček: Pod Prešernovo glavo, SNP Novi Sad - Svetislav i Mileva, PG Kranj -Goljevšček: Kako zelena je moja dolina, English teaching theatre London - It’s a small world (2 predstavi), PDG Nova Gorica - Frayn: Hrup za odrom. Za obiskovalce v Celju smo tako organizirali še gostovanja 11 različnih uprizoritev, ki so si jih lahko ogledali na 26 predstavah. V celoti je torej SLG Celje ponudilo v sezoni 84/85 občinstvu 20 različnih uprizoritev v 180 predstavah. Slavko Pezdir Repertoar v sezoni 1985/86 Christopher Fry: Gospa ne bo zgorela Georges Feydeau: Bolha v ušesu Feri Lainšček: Samorastniki Jovan Hristič: Savonarola in njegovi prijatelji Henrik Ibsen: Gradbenik Solness Eric Vos: Plešoči osliček (za otroke) Franc X. Kroetz: Ne krop ne voda (Uprizoritev Primorskega dramskega gledališča) Gledališki list SLG Celje, sezona 1985/86, štev. 1 - Predstavnik upravnik Slavko Pezdir - Urednik Janez Žmavc -Fotografije celjskih predstav Viktor Berk - Naklada 1000 izvodov - Cena 50 dinarjev - Tisk Cinkarna Celje - Oblikovanje Ljubo Domjan f '■ ;