Premišljevanje o izgovarjanji in pisavi v posameznih slučajih. Slovenci svojim vasem in tergom radi dajejo imena onih svetnikov ali svetnic, kateremu ali kateri je dotična cirkev posvečena. In to nij nič kaj nenavadnega; to se nahaja tudi pri druzih narodih. Pač pa se mi zdi raba tega imena neukretna in nepravilna; slovniško — pravilno se menda taka imena le redko kje rabijo. Pridevnik nsveta se navadno namestuje z latinsko besedo nsanct", katera se je pod našim jezikom v Bšentu prenstrojila. Vzemimo n. pr., da je v velikem oltarji sv. (svet) Jur; ondošnjemu kraju, vasi ali tergu se potem reče: Šentjur = Št. Jur = št. Jur, Šenčur ali celo Čenčur (pri onem sv. Jurji pri Kranji se navadno rabita zadnja dva izraza). V nekaterih krajih se rabi tudi množina Šentjurje; MPod Šentjurje je šel na semenj i. t. d." MPri sv. Jurji" — ta izrazec se le redko rabi v pisavi; v vsakdanjem govorjenji pa menda nikoli. Pa bi se tudi prav neukretno slišalo n. pr. Kam greš? Grem v svet Jur, ali grem v svetega Jurja, ali grem k svetemu Jurji (u), ako grem n. pr. le k čevljarji ali sploh v kako hišo v tistej vasi, ali tistem tergu. Ali pa na vprašanje: Kje stanuješ? Stanujem v svetem Jurji, ali stanujem pri sveiam Jurji, če n. pr. stanujem pri kakem gostilničarji. Sploh je to nekako neprijetno slišati za naše uho. Kar je pa še naj bolj čudno, je to, da se oni svetnik ne imenuje nSvef, ampak ravno nasprotno. Kakor znano, pomeni beseda nšent", zlodi, vrag, škrat, hudič. Beseda Bšent" se rabi mej Slovenci kot kletvina. Toraj se izgovori ravno nasprotno temu, kar se izgovoriti hoče — kakor Bileam, ki je hotel zaklinjati, a je nehote blagoslavljal. Posebno čudno pa je še ondi, kjer se rabita obadva pridevnika ,,svet" in ,,šent" n. pr. Svet-šent-Janž; in to se kaj pogosto sliši; znana mi je tudi molitvica, v katerej se nahajajo te besede. Pri nekaterih se pa ,,svet" spreminja ali namestuje se nšen" n. pr. Šenklavž; pri drugih je še bolj okrajšano v nŠ" n. pr. rV Šmihelu". Tako je tudi z imeni, ki pomenijo svetnice. N. pr. v Šmarji = v Šent-Mariji = v Sanct-Mariji; na Šmarni gori = na Šent-Marijni gori = na Sanct-Marijai gori. — Praznik svete Marije — Sanct-Marija — ŠentMarija in to skerčeno: Šmarn (veliki Šmarn, mali Šraarn). Kako naj se toraj takšna imena pišejo ? Kako nam je v šoli podučevati, da bi pisali vsi enako, in da bi bilo prav? Posebno težavno je na več razrednej šoli, če eden zaverže, kar je prejšnji učil. ,,Blagoroden". Beseda ,,blagoroden" se meni tudi tako malo dopada, da, ako bi po moje bilo, naj bi se ji med Slovenci oni pomen, v katerem se zdaj navadno rabi, popolhoma odvzel. Slovencu večinoma rabijo besede, katere to, kar imajo pomeniti, tudi zaznamujejo, pojem značijo. —Berž ko ne, je »blagoroden, blagorodni" pri nas v raba prišlo po nemškem ,,wohlgeboren". In če bi bilo ^blagorodni" enacega pomena z ,,\vohlgeborena, tak se dostokrat piše na pisma, v pisma in drugod — prava ironija. Marsikateri, ki je zdaj gospod, imeniten gospod ali gospa, se je v raztergani bajtici na slami rodil — a se zdaj vendar da nazivat »blagorodni, visoko blagorodni, vaše blagorodje in vedi si, kako še vse". Kaj nij to smešno? Kdor pa je tudi blagega, blaženega ali celo žlahtnega rodu ali kar ima ta prilastek vse zaznamovati, temu vsaj nij v nobeno zaslugo, to si nij on pridobil; kaj more on zato, če je blagega ali pa — tatinskega rodii? Meni se oni pridevniki, ki zaznamujejo lastnosti, katere si je dotičnik sam, po svojem prizadevanji pošteno pridobil, zde veliko pripravnejši in slovenskemu značaju primernejši. N. pr. Častiti, poštovan, cenjeni, čislani, blagi, marljivi in tivsvojem pomenu zvišani z besedicami: pre — mnogo —jako —vele — i. t. d.; tudi zaslužni, zaslužn (zaslužen-a, o ali doslužen-a, o menda ne bo prav). Vresnici pa blagoroden ne pomeni nemškemu enako wohlgeboren; ako bi se posledni pomen hotel zaznamovati, trebalo bi reči: blagorojeni, kar nam pa niti v pismu, niti v besedi ne rabi. Blagorodeu bi se toraj imenoval oni, ki kaj blagega rodi, morda v raztegnjenem pomenu — idejo, misel, ali pa ki mnogo blagega čini. Če bi se beseda blagoroden v tem pomenu jemala in rabila, bi ne bila votla ,,fraza"; a dvomim, da se kje jemlje v tem smislu. Pa če bi se tudi hotela ta lastnost zaznamovati z besedo blagorodni, pisala bi se menda — redkejše! V. Jarc.