114
Odperto pismice gosp. Ambrožu.
Hvala in slava vsim iskrenim Slovencam, kteri se za omikanje in razširjanje slovenskima jezika trudijo; slava pa posebno Vam, ki z gorečo besedo vpeljanje domačija jezika v pisarnice priporočujete.
Vsak je prepričan, de je to potrebno in pravično;
—  de je pa slovenski jezik tako vglajen, de ga precej, brez podtiklj eja, v novim pravopisu v učeliša in pisarnice vpeljati zamoremo, to ste nam Vi, častitljivi! v 18. listu Novic prav razumno razložili — in tedaj tudi našimu ministru notranjih zadev prošnjo v slovenskim jeziku poslali. Akoravno smo že pred nekimi tedni v ces. kralj, dvorni pisarnici dve v domačim jeziku pisani prošnji (eno iz Ljubljanskima, drugo iz Celjskiga okroga) brali, je gotovo Vaša, perva v čistim slovenskim jeziku; ste v svojih po Novicah oznanjenih so-stavkih tako lepo in prijetno pisali, de vsaka beseda od serca do serca sega.
Serčno se Vam tedaj zahvalimo, in Vas prosimo, pošlite nam prihodnjič vse prošnje v našim milim jeziku
—   nemškutarjem v domači deželi, in tistim, kteri bi se, kakor vi pravite, čez Vašo prederznost grozili, pa povejte, de je slovenski jezik v vstavnim pismu premi-lostljiviga Cesarja zagotovljen, in de ima po Slovenii ravno tiste pravice, kakor nemški po nemških deželah,
—   de ga tedej v pisarnice vpeljati moramo.
Povejte jim pa tudi, de so že nekteri Nemci tega prepričani, in de tudi naš jezik častijo. Dokaz naj je to:
Dve soseski na Dolenskim ste uboziga kmeta clo v Beč poslale, de se tukej posvetva, kako bo prihodnjič zavoljo tlake in desetine, in če imajo kmetje pri volitvi poslancov k avstrijanskimu zboru, poslance, kakor pri volitvi poslancov za Frankfort, po napovedanji uradnikov izvoliti. Odbor za mir in občni red (Sicherheits-Ausschuss), pri kterim se je kmet oglasil, ga je podučil;— de pa tudi svojim sosedam prav razklada, mu je pisano razjasnjenje v slovenskim jeziku izročil.
Žalostno je, de mora kmet svojo rodovino in blago zapustiti, in dolgo pot z mnogimi potroški nastopiti. Vsak, posebno pa uradnik, bi mu lahko vse razjasnil, ako bi, kakor Vi, med kmete stopil in prijazno po domače vse razkladal; gotovo bi mu verjeli, in se hvaležni in veseli proti domu vernili.
Zadnji čas je tedaj za uradnike po Slovenii, de se slovenšine poprimejo; ako nočejo po Vašim izgledu ravnati , niso slovenskiga kruha vredni. Tistim pa, kteri bodo kakor Vi, za izobraženje ljudstva, za razširjanje narodnosti, in za blagor domovine skerbeli, bodo naši vnuki, kakor mi slavo peli: „Bog Živi".
V Beču 21. rožnika 1848.                         P. Kozler.