Vinko Cuderman                                                               84      85
ZAPISKI NA ROB PIRJEVČEVEGA "VPRAŠANJA O POEZIJI"
Ko je dr. Dušan Pirjevec v prvi številki letošnjih Naših razgledov pričet svojo razmišljanja o poeziji, je bilo vprašanje o tem, kaj je poezija (ali bolje: kaj je še poezija) no Slovenskem v središču "razprav". Preden je Pirjevec to razm išijanje z osmim nadaljevanjem zaključil, so se pomirili že tudi najbolj razvneti duhovi in sedli za okroglo mizo v gostilni pod Rožnikom, da v tajnem razgovoru (tako, kot je novodo pri politikih) najdejo skupne besede. Starejšo generacijo je zastopal od podpisnikov "izjave" le Matej Bor, ki je (sodeč po članku v Vjesniku u srljedu) potisnjen v obrambo ponavljal le to, da se ne more strinjati z načinom, kako vstopajo mladi v nošo kulturno javnost (s škandali, šoki, ekscesi itd.), mladi (Milan Pintar, Dimitrij Rupel, Rudi Rizman ...) pa so poudarjali, da nočejo biti sužnji v svetu, ki so ga zgradili starejši, in uresničevati njihovih nerealiziranih sanj. (Sanjati hočejo svoje sanje in sami iskati resnico, ni treba, da bi jo jim vsiljevali drugi!) Skupnega jezika niso našli. Gotovo po je, da ga bodo prej ali slej le našli. No prvi pogled se človeku zdi nerazumljivo že to, čemu je bilo sploh potrebno, da so si skočili v lase ljudje kot sta npr. Bor in Rupel. Denarja za kulturo resda primanjkuje, toda korito za politike v kulturi je vendarle dovolj široko in zato ne bi bilo treba, da mladi pljujejo vanj, škropijo starejše in se sploh vedejo nekulturno. Vsa stvar pa morda le ni tako zapletena: starejšo generacija si je pridobila ime z ustvarjalnim delom in se ne glede na to, do se je kasneje prodala, lahko na nekaj sklicuje; mlajši so se izkazali ustvarjalno več ali manj jalove, hoteli pa so se na vsak način uveljaviti. In so izbrali edino možno pot: politično. Zaleteli so se ob okostenelo politično-kultumo boriero, s katero so bila najtesneje povezana imena starejših, pri čemer so spretno izkoristili spremenjeni politični položaj, ki se mu starejša generacija ni bila več sposobna prilagoditi. S tem so mladi opravili delo, ki je bilo v svojem rezultatu pozitivno (prevetrili so slovenski kulturni prostor), povedati po je treba, do to ni bilo tako fežko opravilo, kot ga je v svojem odgovoru podpisnikom "izjave" hotel prikazati Dimitrij Rupel, govoreč o "slobo utrjenih romenih", no katera je padlo "nehvaležno breme kritike zacementironih in korumpironih struktur". Bilo bi težko breme za Rupla samega, če ne bi imel "zaledja". V tem primeru seveda ne bi nastopil tako samozavestno in tudi ne bi s tako gotovostjo zapisal ,da "uporobljojo najbolj eminentni tvorci slovenske kulturne preteklosti in neumorni arbitri slovenske kulturne sedanjosti sredstva in slovar, ki niso v sorozmerju s fizično in konkretno močjo, s kotero dejonsko rozpolagojo."(Podčrtal V.C.) No-daljnji dogodki so pokazali, da je Rupel vedel, kaj je zapisal. Ceprov je starejša kulturniška generacija zaradi svoje povojne licememo-humanistične politike zaslužila tako klofuto, mislim, da je ni zaslužila izpod peresa - Dimitrija Rupla.
86  Ta kratki uvod je bil morda potreben, morda tudi ne: Pirjevca v eseju Vprašanje o poeziji, ki mi bo služil za razmišljanje, namreč ne zanima ozodje dogodkov, ki so jih nekateri pompozno krstili za slovensko kulturno krizo. Po Pir-jevčevem mnenju je do te "krize" prišlo zarodi tega, ker so se čutili poklicane soditi o poeziji (objavljeni v Katalogu) ljudje, ki imajo o tem, kaj je poezija, čisto določene predstave, pa zato vse, kar ni v skladu s temi predstavami, obsojajo in proglašajo za nepoezijo. Prav takšno ozko gledanje na poezijo je vzpodbudilo dr. Pirjevca, do v štiri mesece dolgem eseju - samogovoru (toliko časa je le-ta izhajal v NR) obračuna s slovensko omejenostjo in "dokaže", kako je tradicionalna poezija na stranskem tiru (saj vsebuje polno elementov, ki niso lastni poeziji) in kako prav "modema" poezija (ki je le igra, brez namena in "smisla") pomeni začetek vračanja poezije k sami sebi. Ker bi se mi nadrobno razmišljanje ob Pirjevčevem eseju preveč razraslo, sem se prisiljen omejiti le na kratke marginalije k Pirjevčevim najbolj spornim trditvam.
Prvo tretjino svojega eseja je Pirjevec namenil obrambi "modeme" ("straniščne") poezije pred očitki, da je nihilistična, da ne budi v doraščajoči mladini vere v življenje itd. Pri tem je spretno izkoristil obtožbo, ki je bila izrečena v slovenski skupščini, da je namreč to poezije "popolno zanikanje vseh tisHh plemenitih misli, čustev in besed, ki so nam jih zapisali in zapustili naši največji ljudje od Prašema, Cankarja in Zupančiče dalje", in izrabil Prešernov peti sonet iz cikla Sonetje nesreče (Življenje ječa, čas v nji rabelj   hudi) za dokaz, da je tudi del Prešernove poezije pesimističen, lahko bi rekli celo nihi-lističsn, saj se v tem sonetu Prešeren odpoveduje slehemi akciji in le še potrpežljivo pričakuje smrti. Trditev, da je "modema" poezijo "popolno zanikanje vseh tistih plemenitih misli (itd.), ki so nam jih zapustili naši največji ljudje'', torej po Pirjevčevem mnenju ne drži. Nasprotno, nihilizem, ki ga spričuje slovenska "modema" poezija, mu je le "svojevrstna radikalizacija Prešernovega pesimizma in obupa".
Pirjevčeva primerjava Prešernovih izrazito humanističnih pesmi (v katerih je celo obup le tožba in protest zoper neurejenost in nezadostnost sveta) s tako imenovano "reistično" poezijo (ki sprejema svet tak, kakršen je) se mi zdi (kolikor jo seveda sploh lahko jemljemo resno!) vseeno malo huda, Prešernova poezija je razpeto med obema skrajnostima: pesimizmom in optimizmom, obupom in vero. Govori nam o "nesreči", ki je ncša dediščina (svet ni tak, kakršnega bi si želeli), in izpoveduje vero v smisel ustvarjalnega dela. Pirjevčeva obramba "straniščne" poezije s pomočjo Prešerno bi torej bilo smiselna le, če bi dokazala, kako "modema" poezija ni le "svojevrstna radikalizacija" Prešemovegia pesimizma, ampak tudi njegovega optimizma (celotne Prešernove pesniške izpovedi, saj ta eksistira le kot celota!). Pirjevcu sicer lahko pritrdimo, do "v imenu Prešernovih verzov (res) ni mogoče zares utemeljeno zahtevati od poezije, naj prepeva samo o tem, kaj vse svet daje človeku in kako lahko človek ta svet plodno spreminja in oblikuje", še manj pa je "v imenu Prešernovih verzov mogoče zares utemeljeno" zagovarjati sodobni slovenski nihilizem in "straniščno" poezijo, kar na svoj nočin poskusa v svojem eseju dr. Pirjevec, Spoznoije o človekovi "nesreči", ki
jo izpovedujejo Prešernove pesmi, namreč Pirjevec po najkrajši poti poveže z Ničem, s tem vsepovsod prisotnim bogom modeme slovenske metafizike. (Mimogrede: kakor so nekaterim zdconi, ki vladajo v svetu, najzgovornejši dokaz o eksistenci Bogo, tako je vernikom Niča vsak človekov poraz, izvirajoč iz  želje po spremembi sveta, dokaz več za njihovo pravovemosti)                                                        87
V nadaljevanju svojega eseja govori Pirjevec o Platonovem in Aristotelovem tolmačenju poezije, nakar se loti neoplatoničnega pogleda na umetnost, na katerem temelji velik del evropske literature prav do XX. stoletja, na Slovenskem pa to pogled še danes prevladuje. V okviru neopIatonističnega "modela" se je poezija prilagodila znanosti in akciji, s tem pa   se je po "Pirjevčevem mišljenju napotila "svojemu lastnemu uničenju nasproti". Ko se namreč literatura "do tiste mere prilagodi akciji in znanosti, da sploh ni več literatura", samo sebe uniči. Dokaz; naturalizem!
Pirjevčeva trditev je vsaj ^X3ma. Evropska literatura se je napotila "svojemu lastnemu uničenju nasproti" že pred stoletji in vendar se mi zdi, da je do njega oddoljena prav toliko, kolikor je bilo, ko se je odpravila na pot. In no njej    je ustvarila nešteto umetnin, ki so nastale lahko le po zaslugi in v okviru neoploto-nistične strukture. Naturalizem (kot skrajna prilagoditev znanosti) je dovolj šibak argument za Pirjevčevo trditev. Če bi nekdo nosu! v Juho toliko soli, da bi sol popila vso juho, bi me s tem še ne prepričal, do je treba jesti neslano juho. Nisem za neslano juho ne za "neslano" literaturo (ki ji je že vnaprej prepovedana vsakršna uporaba znanstvene ali filozofske skušnje), čeprav ju ne izključujem. Nekateri so celo prisiljeni uživati le neslano juho, toda to so že bolezenski primeri. Sicer pc: ali slovenska modema poezija utemeljuje svoje bivanje popolnoma mimo filozofije?
Zadnji del svojega članka je Pirjevec posvetil slovenski literaturi, za katero ugotovijo, da je bilo v preteklosti zo Slovence najvišjo vrednota, cilj in potrdilo narodne eksistence. To pc je bilo upravičeno lahko le dotlej, dokler smo bili Slovenci "blokirano gibanje" (brez države, upravno razcepljeni, brez večine svojih institucij itd.). Ta čas je porajal poezijo, ki zarodi "kritične pesimistične resnice" ni mogla biti priznana, saj je bila "zahteva po rodikolizaciji (narodnega gibanja), utelešena v pesimistični kritiki, neuresničljiva" in "celo nevarna ali - katastrofič-no". Rehabilitacijo je to poezija doživela lahko šele, ko je v nacionalnem življenju prišlo do takih sprememb, do njena kritika narodu ni bilo več nevarna. Tedaj se je nekdanjo resnično poezija spremenila v mitologijo.
Če bi preanaiiziroli usodo najpomembnejših slovenskih pesniških zbirk od Prešernovih Poezij pa do Cankarjeve Erotike, bi že iz kritik, ki so jih doživele te pesmi ob izidu, videli, da so jim očitali predvsem pohujšljivost in brezbožnost.Tako iskreno dvomim, da bi pesimistična kritika (v kateri je bila "utelešena neuresničljiva zahteva po rodikolizaciji narodnega gibanja", ki bi bila za slovenski narod lahko nevarna) bila glavni vzrok za "zaničevanje" poezije v času njenega nastanka. Kolikor je šlo za kritično resnico o času, Slovenci zanjo res nismo bili (in nismo) navdušeni, roda ne zato, ker bi nam bila r»vama, ampak - ker enostavno ni pri-
jetno". Cankarjevo kritika breznočeinosti in hinavščine je za nos ravno toliko ■nevarna", kot je bilo za njegove sodobnike, vendar se ob njej nič ne razburjamo, ker jo lahko beremo kot kritiko preteklosti. Zato ni nič čudnega, če prav tisti, ki jih danes to kritika najbolj zadeva, najglasneje in najpogosteje citirajo Cankarja! To je v resnici znak in posledica vemiškega (bolje: tercijalskega) odnosa do poezije.
Da nam ravno "branje" tekstov delo največje težave, dokazuje tudi Pirjev-čevo zahtevo po "novem načinu branja" pretekle poezije. Prešernov sonet "Življenje ječa ..." naj bi po njegovem brali takole: "V tem sonetu je življenje res ječo, tako do je edin! izhod iz nje res samo smrt. Vendar pa to hkrati pomeni, do je življenje možno somov v ječi: živeti pomeni ostati v ječi, se v njej naseliti in si jo preurediti v dom ... Prešernov sonet ne kliče samo v smrt, marveč tudi v življenje, iz česar sledi, do je dvosmiseln." Mislim, do ni treba posebej dokazovati, da za tako dvosmiselno branje ni v tekstu samem nobene opore. Vsak bra-vec pa irtKi seveda "pravico", da tekst razume po svoje (oziroma: ne razume).
Pri razpravljanju o slovenski poeziji Pirjevec izhaja iz ugotovitve, da je bila za Slovence poezija edino potrdilo narodne eksistence, pri tem pa pozabijo, do ni bila edinole potrdilo narodne eksistence. Če (npr.) za Prešernovo poezijo priznava, do je ob nostCBiku "najbolj jasno in najbolj zvesto izrekalo resnico svojega sveta in bila zato zares provo poezija" - Prešernovega "spreminjevolnega" odnosa do sveta pa gotovo ne more proglasiti le za posledico nerešenega nacionalnega problema - potem bi Pirjevec tudi današnji in prihodnji poeziji moral priznati pravico, da izreka kritično resnico svojega sveta in da (ker svet ne bo nikoli urejen) posredno ali neposredno opravlja "določena nepesniška opravila"! Toda Pirjevec dvomi, da bi poezija, ki bi vsebovala kritično resnico, v našem današnjem svetu sploh lahko doživela kak odziv: saj niti nihilizem in "straniščno" poezija (objavljena v Katalogu in Tribuni) nista bila deležna "nobenega hujšega političnega in administrativnega pritiska"! Noš čas se mv zdi brezodziven. (V tem smislu je govoril tudi na pogovoru o modemi poeziji, ki je bil pred dvema mesecema v Idriji). Univerzitetni profesor in doktor Pirjevec po najbrž le ni tako naiven, do ne bi vede!, kakšno vlogo je imel Katalog in kakšno vlogo ima kritika, ki oznanja nesmiselnost kakršnekoli akcije! Študentske demonstracije zaradi nerešenih socialnih problemov bi bile gotovo kateremukoli režimu manj ljube kot pa izid stotih številk Kataloga, ki bi z navidezno revolucionarnostjo posivizirale ravno velik del študentske mlodine. Zato seveda ni prav nič čudnega, če "stroniščna" poezija ni bilo deležna "nobenega hujšega političnega in administrativnega pri-Hdca" (kot tudi ni prav nič čudnega, če pri Problemih politiki, literoti in kritiki žive v najlepši simbiozi)! V tej luči nam postone razumljivo tudi to, zakaj Pirjevec tako poudarja, da danes narodu in družbi niso več potrebni pesniki   -žrtve in "da radikalna sprtost s svetom nikakor ni bistveno določilo pravega pesnika". V dokaz navoja Otona Ziupančlča, ki je bil v življenju uspešen (istočasno z neuspešnim Cankarjem), a je bil "nedvomno velik in pravi pesnik". Mit o pesniku - žrtvi je Pirjevec zamenjal z mitom o uspešnem pesniku, čeprav mislim.
da je problem drugje: v pesnikovi načelnosti in ustvarjalni poštertosti ali nepoštenosti. Od tega je tudi še danes pogosto odvisna pesnikova uspešnost ali neuspešnost. Pirjevec je torej vso stvar nekoliko poenostavil, je že vedel zakaj ...