95
Politične stvari.
*     Spet „ilirsko kraljestvo".
Iz Trsta 21. marca.
Da mesto nase šteje mnogo zvestih Avstrijanov, to ni dvomljivo, in videlo se je to ob prihodu cesarjevem v Trst. Al kdor ni gluh in kdor ni slep, slišal je in videl poslednji teden, da lahonstvo, kteremu je „unita d7 Italia" (zedinjena Italija) cilj in konec, ima gnjezdo predrznih rogoviležev tudi tukaj, ki si „cele" Italije ne morejo misliti brez Adrije. Ce cel6 o tacih zadevah tihotna „Triesterica" ni mogla zamolčati pomenljivega napisa na mnozih mestnih vogalih, pač so tudi v Trstu bivajoči ministri, ki so spremljali presvitlega cesarja, lahko videli, kako silna potreba je za Avstrijo, da se cesarju in Avstriji zvesti slovenski narod na obalih jadranskega morja na trdne noge postavi, to je, da dobi ustavno veljavo, ktera kroti prekucijske namene onega italijanskega pajka, kteri svojo^ mreno prede čez Trst in primorje noter v Kranjsko. Cujmo, kakošno novico je boječa se „Triesterica" vendar prinesla v 63. svojem listu, in to popolnoma resnično, tako-le: „Na več vogalih našega mesta je bil danes nabit razglas s podpisom „II comitato triestino" (odbor tržaški) na „mladino tržaško" (giovani triestini). Podoba je, da ta razglas ni bil tiskan v Trstu, ampak od zunaj le-sem prinesen. V tem razglasu, ki se poživlja na neki drug razglas od istega „odbora", v kterem se je Tržača-nom naročilo, kako naj se obnašajo te dni, se mladina italijanska svari, naj ne počne nič nespametnega, ker bi to zdaj nič ne koristilo. „Domovina (se ve da laška!) — tako se glasijo konečne besede tega razglasa — Vas bode kmalu potrebovala." — Vse to je vendar jasno kot beli dan! Državni kancelar grof Beust je bil tudi tukaj, in on, ki je tako tanka ušesa imel za zahteve ogerske, gotovo ni preslišal in prezrl, kam „italianissimi" merijo, in daje pač prav prav imel nadvojvoda Albrecht, ki je že davno svetoval, naj se dunajska vlada ne obotavlja dalje in vstvari kraljestvo ilirsko z zedinjenimi Slovenci, ki so gotova in edina trdnjava proti navalu „zedinjene Italije". Mi Avstriji verni Slovenci kličemo tedaj v očigled zadnjih nakan vladi dunajski pozor! pozor! da ne bode prekasno. Naj državniki, ki držijo krmilo avstrijsko v svojih rokah, osramote izrek Napoleona I., ki je Avstriji očital, da je zmiraj za eno idejo in eno armado prekasna, in naj ne odlašajo dalje, da se vstvari kraljestvo ilirsko, v ktero se zedinijo Slovenci ob obalih Adrije do podnožja Triglava, ktero pozneje more roko podati ostalim Slovencem, ki se še nikdar niso izneverili svojemu geslu: „Hrib se omaja in hrast — zvestoba Slovencu  ne gane!"
Ce že ministri avstrijski prezirajo glasove slovenskih časnikov, češ, da so le glasovi „pro domo sua", — če prezirajo glas nemških časnikov „Zukunft" in „Triglava", češ, da so organi strogega slovanstva, — ako jim je „Vaterland" le časnik „fevdalno-klerikalen", naj bi saj brali jedrene obravnave liberalnega nemškega časnika „Reform", kteri mirno in temeljito prevdarja, kar piše na blagor Avstriji, za pravice Slovencev. V 9. listu od 4. dne t. m. pod naslovom „Oesterreich und Italien" govori modri časnik spet zlate resnice, in med drugim spet opominja vlado, naj ne odlaša dalje razvitka slovenskih narodov na meji laški, ter pravi: „Slovani na Kranjskem, po vsem Primorskem, v Dalmaciji in na Koroškem se zavedajo svojih narodnih in političnih pravic. Nočejo se dati niti ponemčiti niti po-laščiti. V to pa jim je treba varstva in skrbstva mogočne države,  modre  in  krepke vlade.    Tako se bojo
ti slovanski narodi postavili pod zastavo močne države, in starodavna zveza, starodavna navada in starodavna udanost jih bo krepko priklenila Avstriji. V ta cilj in konec pa ni gotovejšega sredstva kakor je ta, da se na novo ustanovi kralj estvo ilirsko. Al to se mora kmalu zgoditi."    Tako „Reform."
Naj bi ministri, kteri so odgovorni za to, da se Avstriji ne odcepi še več zemlje po lakomnosti italijanski, brali take opomine, in ne bi se gugali v sanjarijah „Pressinih", ktere bojo pripravile Avstrijo še v huje stiske, kakor jih je že doživela. Narodna ideja ni več prazna fraza; plamen je, kterega oživlja večna pravica, ki se je dolgo zatajevala po sebični sili!