geologija 34, 305-335 (1991), Ljubljana
UDK 553.2/.3:551.73:552.4(497.12)-863
Metalogenetska problematika železovih nahajališč
v staropaleozojskih metamorfnih kameninah
Zur metallogenetischen Problematik der Erzvorkommen in den
altpaläozoischen metamorphen Gesteinsserien
Ivo Štrucl
ZRC SAZU, Institut za raziskovanje Krasa, Titov trg 2, 66230 Postojna
Rolf Kluge
WWU-Münster, Institut für Mineralogie, Correnstr. 24, Münster
Kratka vsebina
Geološko najstarejša nahajališča železove rude na Slovenskem se pojavljajo
v staropaleozojskih metamorfnih kameninah ordovicijsko silurske starosti. Na
zahodnem Pohorju se sicer železova nahajališča po dosedanjih metalogenetskih
interpretacijah uvrščajo med terciarna visokotemperatumo hidrotermalna ali
kontaktnometamorfna rudišča, vendar kažejo nekatera znamenja, da gre tudi tu,
podobno kot v štalenskogorski seriji na Lomu severno od Mežice, primarno
verjetno za staropaleozojska singenetska magmatogenosedimentna orudenja. Na-
stanek staropaleozojskih orudenj je možno po nekaterih značilnostih primerjati
z nastankom recentnih nahajališč v sedanjih oceanih.
Zusammenfassung
Die geologisch ältesten Eisenerzvorkommen in Slowenien treten in altpalä-
ozoischen und altkristallinen metamorphen Gesteinsserien auf. Im westlichen
Pohorje- (Bacher-) Gebirge werden die Eisenerzvorkommen nach den bisherigen
metallogenetischen Erläuterungen als hochtemperierte hydrothermale oder als
kontaktmetamorphe Vererzungen angesehen und mit dem tertiären Dazitvulkani-
smus in Verbindung gebracht; es gibt jedoch gewisse Anzeichen, dass es sich auch
hier, ähnlich wie bei den Erzvorkommen in den basischen Metavulkaniten der
Magdalensbergserie auf Lom, nördlich von Mežica um altpaläozoische syngene-
tische magmatogen-sedimetäre Vererzungen handelt. Die primäre Entstehung
dieser Erzvorkommen ist mit der Entstehung rezenter Vererzungen in den heu-
tigen Ozeanen zu vergleichen.
Uvod
Železova nahajališča na Slovenskem so bila v preteklosti predmet dokaj živahne
rudarske dejavnosti, ki pa je v začetku tega stoletja popolnoma zamrla.
Geološko najstarejša nahajališča se pojavljajo v metamorfnih kameninah Po-
horja, Kobanskega in ravenskega kristalinika.
306	Ivo Štrucl & Rolf Kluge
Železova nahajališča na Mali Kopi so po dosedanjih metalogenetskih interpreta-
cijah uvrščena med terciarna visokotemperaturno hidrotermalna rudišča s prehodom
v normalni hidrotermalni tip orudenja (Berce, 1956); za nahajališča na Lomu
v ravenskem kristaliniku pa pravi Tornquist (1929), da je del rude nastal pri
likvaciji magme, del pa z ekshalacijo.
Slednja so torej približno enako stara, kakor diabazi, kar pomeni, da so nastala
v ordoviciju ali silurju. Obstajajo pa tudi znamenja, iz katerih lahko sklepamo, da gre
v obeh primerih za staropaleozojska singenetska magmatogeno sedimentna nahaja-
lišča, katerih nastanek je deloma možno primerjati tudi z nastankom recentnih
rudišč na dnu sedanjih oceanov.
Za reševanje metalogenetskih problemov je pomembno zlasti dobro poznavanje
litostratigrafskih razmer širšega ozemlja, s katerim pa se na našem ozemlju še ne
moremo posebno pohvaliti. Zato se bomo v pričujočem prispevku malo pogosteje kot
sicer ozirali in sklicevali na litostratigrafske razmere v ekvivalentnih metamorfnih
kameninah sosedne Svinške planine (Saualpe).
Litostratigrafske značilnosti rudonosnih kamenin
Pohorje, Kobansko in območje ravenskega kristalinika je del centralnega gorovja
Vzhodnih Alp. Velik del tega ozemlja sestoji iz kata- in mesoconalnih metamorf-
nih kamenin, na katerih ležijo epimetamorfne kamenine filitne serije, ki navzgor
postopoma prehajajo v anchimetamorfne kamenine ordovicijsko-devonske starosti.
Kata- in mesoconalne kamenine pripadajo srednjemu vzhodnemu Alpiniku (Mit-
telostalpin), filitna serija in mlajše kamenine pa zgornjemu, vzhodnemu Alpiniku
(Oberostalpin). Filitna serija in mlajše kamenine predstavljajo po Tollmannu
(1975) sestavni del velikega krškega pokrova (Gurktaler Decke), ki sestoji iz dveh
enot (delov pokrova): prva iz anchi- in nemetamorfoziranih kamenin - druga iz
epimetamorfnih kamenin. Tako eni kot drugi so ordovicijsko-devonske starosti.
Hinterlechner-Ravnikova (1971) deli zaporedje metamorfnih kamenin po
stopnji metamorfoze na:
-	anchimetamorfne kamenine štalenskogorske serije ordo vici j sko silurske staro-
sti,
-	metamorfne kamenine faciesa zelenega skrilavca in na
-	metamorfne kamenine almandin-amfibolitnega faciesa.
Nad varistično diskordanco ležijo karbonske, permske in triasne kamenine. Ome-
niti je potrebno tudi transgresijo zgornjekrednih (gosavskih), eocenskih in zgornje-
miocenskih sedimentov, ki so v eni ali drugi obliki udeleženi v dokaznem gradivu
metalogenetskih interpretacij rudnih nahajališč na tem ozemlju.
Kamenine epimetamorfnega kompleksa
Kompleks epimetamorfnih kamenin je debel okoli dva tisoč metrov in sestoji iz
raznovrstnih filitoidnih kamenin, od nizkometamorfnih filitoidov do filitov, ki ka-
žejo že značilnosti sljudnih skrilavcev. Vmes pa se pojavljajo tudi raznovrstne druge
metamorfne kamenine.
Mioč in Žnidarčič (1978) izdvajata spodnji del filitne serije kot kobansko
serijo, ki jo glede na podobnost z enakimi skrilavci na širšem ozemlju Jugoslavije
Metalogenetska problematika železovih nahaj ališč v staropaleozoj skih...	307
uvrščata v rifej-kambrij. Sklicevati se na podobnost pa je lahko zelo varljivo, zlasti
če imamo opravka s kameninami, ki jih ločuje tako velika tektonska dislokacija, kot
je periadriatski šiv. Na Svinški planini (Saualpe) so namreč v marmorjih našli
krinoide pokambrijske starosti (Kleinschmidt et al., 1975 a), v drugih pa spirife-
roide, ki kažejo na zgornji llandovery ali devonsko starost.
Kamenine filitne serije pripadajo epiconi oziroma faciji zelenih skrilavcev tipa
Barrov^^ (BI), ki jo Winkler (1967) deli na tri subfaci j e oziroma cone:
(B1.1 ) kremen-albit-muskovit-klorit,
(BI.2) kremen-albit-epidot-biotit in
(B 1.3) kremen-albit-epidot-almandin,
kar pomeni, da sta v filitni seriji odločilni dve izogradi; prva s pojavom biotita (na
primer v biotitovo-albitovih skrilavcih) in druga s pojavom almandina oziroma
rogovače v rogovačevo-epidotovo-kloritovih skrilavcih ali amfibolitih.
V kompleksu epimetamorfnih kamenin prevladujejo sicer sericitni filiti in kreme-
novo sericitni filiti, toda tudi biotitovega filita ni tako malo. Med navedenimi
skrilavci pa najdemo skozi večji del serije tudi različno debela plastja, leče ali plasti
marmorjev, kvarcitov, grafitnih skrilavcev, amfibolitnih skrilavcev ali amfibolitov
ter kalcitnih filitov. Na zahodnem Pohorju na Mali Kopi, kjer najdemo dele epimeta-
morfnih kamenin sredi dacitnih prebojev, pa se pojavljajo tudi granatovci, epidotovci
in hedenbergititi.
Sericitni filit je metalno sive barve, toda zaradi vsebnosti klorita je pogosto tudi
zelenkasto obarvan, in to v različnih odtenkih. Sestoji iz sericita (okoli 50 %),
kremena (30%), klorita (do 10%) in albita (okoli 5%). Sporadično pa se v njem
pojavljajo še turmalin, apatit, granat, rutil in cirkon. Opaki minerali (magnetit, pirit
in grafit) so tu in tam prisotni tudi v večjih količinah.
Kremenov sericitni filit se od sericitnega filita v bistvu razlikuje le po vsebnosti
kremena. Debelina lamin in plasti variira v zelo širokih mejah - v milimetrskih,
centimetrskih pa tudi metrskih dimenzijah. Medplastna nagubanost je sorazmerno
pogost pojav. Najbolj zanimive in še kar pogoste so izoklinalne gube različnih
velikosti. Kremenov sericitni filit sestoji pretežno iz kremena (okoli 70 %), sericita in
muskovita (do 20%) ter plagioklaza (5-10%). Nekateri primerki vsebujejo tudi do
3 % turmalina ali granata. Sporadično pa se v njem pojavljajo epidot, apatit, cirkon,
rutil, grafit in drugi opaki minerali, ki so včasih prisotni tudi v večjih količinah.
Precej razširjeni so kvarciti. Najdemo jih praktično v vseh delih zaporedja,
povečini sicer v zanemarljivo majhnih debelinah, večkrat pa so plastja debela tudi do
nekaj deset metrov. Vsebnost kremena se v kvarcitih giblje med 30 do 89 %, vsebnost
sericita in muskovita pa od 2-70%, zato kvarcit tudi ni uporaben kot kremenova
surovina. Nekateri kvarciti vsebujejo tudi precej grafita, toda redkokdaj nad 10%.
Kot že rečeno, so za filitno serijo značilni tudi raznovrstni marmorji. Poglejmo
najprej marmorje z območja ravenskega kristalinika, potem pa še genetsko sporne
marmorje z rudonosnega območja na Mali Kopi. V ravenskem kristaliniku ločimo tri
vrste marmorjev: modrikasto sivega, temno sivega in marogastega (Schmidt, 1985;
Štrucl, 1983-89).
Modrikasto sivi marmor vsebuje razen kalcita še 2-3 % pirita, 1 % muskovita in
1 % kremena. Zrnavost se giblje med 0,05 in 0,5 mm. Po legi v zaporedju sodimo, da
leži modrikasto sivi marmor v enem od višjih nivojev filitne serije, kar se ujema tudi
z razširjenostjo le-tega na Svinški planini (Kleinschmidt, 1968). Podobno kot
v kvarcitu najdemo tudi v modrikasto sivem marmorju izoklinalno nagubane plasti,
ki so lepo vidne zlasti v plasteh, ki sestoje iz laminarnega marmorja.
308_Ivo Štrucl & Rolf Kluge
Temno sivi marmor sestoji razen iz kalcita še iz kremena (1-3%) in muskovita
(okoli 1 %). Vsebuje pa tudi plagioklaz, turmalin in rutil. Kamenina je popolnoma
rekristalizirana, v poprečju so zrna velika 60 цт, posamezna tudi do 100 цт.
V litostratigrafskem zaporedju leži temno sivi marmor vedno pod belim pasastim
marmorjem, ki doseže debelino do 30 m. Zrnavost variira v širokih mejah in se
spreminja od plasti do plasti med 20 in 150 цт; odtod tudi značilna pasasta tekstura.
Podoben marmor opisujeta Neugebauer in Kleinschmidt (1970) s Svinške
planine, v katerem so našli spiriferoide spodnje- do srednjeordovicijske starosti.
Marogasti marmor se od drugih razlikuje po bolj pestri mineralni sestavi. Kalcita
vsebuje okoli 60 %, kremena (10 %), muskovita (10 %), plagioklaza (do 10 %), tremo-
lita (okoli 5 %) in klorita (3 %). Razen teh vsebuje še mikroklin, titanit in klinozoisit.
Germovšek (1954) in Berce (1956) sta marmorja na Mali Kopi uvrstila med
kontaktnometamorfne kamenine. Razdelila sta jih na relativno čiste marmorje in
marmorje s silikatnimi minerali. Oba avtorja sta izhajala iz domneve, da so marmorji
nastali iz zgornjekrednih apnencev. Prav marmorji pa so pomembno znamenje, če že
ne dokaz, da prikamenine rudnih nahajališč na Mali Kopi ne pripadajo niti mezozoj-
skim plastem niti anchimetamorfni štalenskogorski seriji, temveč globljemu delu
filitne serije, če celo ne zgornjemu delu retrogradno spremenjene serije sljudnih
skrilavcev.
Na območju Male Kope ločimo naslednje vrste marmorjev:
-	bolj ali manj bele marmorje, ki razen kalcita (tega je okoli 96-98 %) vsebujejo le
majhne količine kremena, muskovita ali sericita;
-	sive in sivo bele marogaste marmorje, ki vsebujejo 1-5 % grafita, 1-3 % klorita,
precej muskovita in sericita (ponekod tudi do 20%), plagioklaza (do 5%), diopsida
(0-10 %) in epidota (0-15 %);
-	temno sive ali marogaste marmorje z lečastimi ali nepravilnimi filitnimi vložki,
ki sestoje iz biotita, muskovita, kremena, rogovače, kalcita, klorita in rudnih minera-
lov.
Zadnjo omenjeno vrsto marmorjev lahko primerjamo s tako imenovanim »phyllit-
flatschen Marmor«-jem na Svinški planini (Saualpe), za katerega navajajo Klein-
schmidt in sodelavci (1975 a), naslednjo mineralno sestavo: 70-80% kalcita,
10-20% filitnih vključkov, 4-10% kvarcitnih komponent, 4-10% kremena, 5-10%
sericita, 3-5 % glinencev, 1-10 % biotita ter 1-3 % rude. Čisti marmorji so praviloma
bolj enakomerno zrnati, v manj čistih pa je zrnavost kalcita precej odvisna od količine
in razporeditve silikatnih komponent.
Amfiboliti in amfibolski skrilavci so značilni predvsem za spodnji del
filitne serije, nastopajo pa tudi v zgornjem delu serije sljudnih skrilavcev.
Na Svinški planini (Kleinschmidt et al., 1975a) se amfiboliti ene in druge
serije razlikujejo predvsem po sestavi anortitne komponente v plagioklazih. Amfibo-
liti filitne serije sestoje v glavnem iz albita, amfiboliti serije sljudnih skrilavcev pa iz
oligoklaza. Rentgenske in mikroskopske preiskave amfibolitov iz ravenskega krista-
linika, pa tudi s Pohorja (Schmidt, 1985; Kluge, 1988; Štrucl, 1983-89),kažejo
podobne rezultate, le v treh vzorcih smo z rentgenskim difraktometrom namesto albita
našli oligoklaz, vendar so bili vsi trije vzorci iz globljih nivojev filitne serije.
Rogovača je povečini močno pleohroična in modro zelene barve, kar pomeni, da
imamo opravka z barroisitom. Z rentgenskimi in mikroskopskimi preiskavami pa so
bili ugotovljeni še naslednji minerali amfibolske skupine: tremolit, navadna rogo-
vača in magnezijev riebeckit.
Na območju železovih nahajališč na Mali Kopi, Planini in v Hudem kotu so
Metalogenetska problematika železovih nahaj ališč v staropaleozoj skih...	309
amfiboliti s prehodi v amfibolitski skrilavec sestavni del rudonosnih zaporedij
kamenin, saj jih najdemo praviloma na vseh območjih, kjer so kdaj kopali ali iskali
železovo rudo. Mineralna sestava amfibolitov, ki so bili zajeti z dacitom in ležijo
v njem v različno velikih čokih, skupaj z drugimi kameninami (s sljudnimi skrilavci,
filiti, marmorji in skarni), se od mineralne sestave amfibolitov sljudne serije v Marol-
tovem grabnu razlikujejo po tem, da vsebujejo do 20% diopsida, pa tudi večjo
količino rudnih mineralov. Sestoje pa tudi iz oligoklaza, kar pomeni, da bi morali
amfibolite uvrščati že v serijo sljudnih skrilavcev ali vsaj v prehodno cono med
filitom in sljudnimi skrilavci.
V družbi doslej opisanih kamenin se na zahodnem Pohorju na Mali Kopi, Planini
in v Hudem kotu pojavljajo tudi epidotovec, granatovec in druge manj pogoste
»skarnovske« kamenine. Večina raziskovalcev povezuje pojem »skarn« s kontaktno-
metamorfnimi procesi, čeprav lahko skarnovske rude in kamenine nastanejo tudi
z regionalnimi metamorfnimi procesi.
Epidotovec je na ožjem rudonosnem območju zahodnega Pohorja precej pogo-
sta kamenina, saj ga najdemo skorajda na vsaki haldi, toda praviloma vedno v družbi
z drugimi regionalnimi metamorfnimi kameninami. Povečini je drobnozrnat, pogosto
pa sestoji tudi iz srednjezrnatih kristalnih agregatov. V epidotovcu je praviloma tudi
precej kalcita, kremena, glinencev in klorita. Tudi rudne minerale vsebuje v različnih
količinah, in sicer magnetit, hematit, halkopirit, pirit in pirotin. Struktura je pove-
čini granoblastična, epidotova zrna pa so idioblastična in tudi ksenoblastična,
z vsemi vmesnimi oblikami. Idioblastična zrna se pojavljajo zlasti v porah, v katerih
je preostali prostor zapolnjen s kalcitom ali kremenom. Germovšek (1954) pravi,
da prehaja epidotovec postopoma v marmor, polmarmor ali celo neposredno v apne-
nec. Takih primerov pri naših raziskavah nismo zasledili, smo pa našli mnogo
primerov, da se epidotovec menjava s tipičnimi metamorfnimi kameninami, ki so
nedvomno nastale z regionalno metamorfozo, to je s sljudnimi skrilavci, filiti,
marmorji in amfiboliti. Menjavanje plasti je povečini v milimetrskih ali centimetr-
skih dimenzijah, tu in tam pa so debele tudi več decimetrov. Razlike med plastmi pa
se ne kažejo zgolj v mineralni sestavi, temveč tudi v zrnavosti, in to v zelo širokih
mejah. V laminarnih teksturah odsevajo deloma primarne sedimentaci j ske teksture,
v glavnem pa seveda teksture, ki so nastale med regionalno metamorfozo.
Razen jasno diferenciranih plasti in lamin epidotovca sredi drugih kamenin
obstajajo tudi raznovrstna diskordantna nakopičenja epidota, najsi bo to v obliki
nepravilnih kristalnih agregatov, zapolnitev razpok ali nakopičenj vzdolž teh razpok.
Toda diskordantna nakopičenja epidota segajo praviloma le nekaj centimetrov ali
največ nekaj decimetrov zunaj plastovnih epidotovcev. V jami pod Perkavsem (ime
prihaja očitno od nemške besede Berghaus) najdemo tudi primere diskordantnega
kontakta epidotovca z dacitom, toda v isti jami, ki je široka le poldrug meter, dolga
pa dva metra, najdemo tudi konkordantne kontakte, ki so posebno zanimivi. Kon-
takti so zelo ostri, toda pod mikroskopom najdemo v dacitu vključke epidotovca,
v njem pa nadomeščanje (prežemanje) le-tega s kremenom ter glinenci, s podobno
zrnavostjo kakor v dacitu. Iz tega lahko sklepamo, da je dacit mlajši od epidotovca.
Epidot nastaja na zelo različne načine, tako v pogojih regionalne kakor tudi
v pogojih kontaktne metamorfoze. V metamorfnih kameninah facije zelenih skrilav-
cev ga najdemo predvsem v metapelitih, metagrauwackah, marmorjih in v metaba-
zičnih magmatskih kameninah. V slednjih se pojavlja tudi v kameninah amfibolit-
nega faciesa. V pogojih kontaktne metamorfoze nastaja epidot praviloma iz karbo-
natno silikatnih kamenin.
310	Ivo Štrucl & Rolf Kluge
Epidot nastaja iz bazičnih magmatskih kamenin predvsem s spremembo glinen-
cev, lahko pa tudi kot stranski proizvod pri kloritizaciji Ca-Mg silikatov. Po preiska-
nem kameninskem materialu z Male Kope lahko sklepamo, da je velik del epidota
nastal med regionalno metamorfozo, in sicer v pogojih globljega dela facije zelenih
skrilavcev ali v epidotovo-amfibolitnem faciesu, precejšen del pa je lahko nastal tudi
med retrogradnimi metamorfnimi procesi kot stranski proizvod kloritizacije Ca-Mg
silikatov. Izhodnega materiala za nastanek epidotovcev je bilo več kot dovolj, saj
najdemo ob njem in marmorju vedno tudi ostanke filita, grauwacke, amfibolite ali
amfibolitske skrilavce.
Ker pa se v filitni seriji praviloma pojavljajo tudi karbonatno silikatne kamenine,
obstaja seveda še vedno tudi dvom o možnosti kontaktnometamorfnega nastanka
epidotovca.
Granatovec sodi v splošnem med najbolj tipične kamenine kontaktnometamorf-
nega porekla, čeprav lahko nastaja tudi v pogojih regionalne metamorfoze. Grana-
tovi niti ne izstopajo toliko zaradi mineralne sestave kot zaradi zrnavosti, ki je v njih
bistveno večja kakor v drugih kameninah. Ker spadajo granatovci na zahodnem
Pohorju k talninskemu delu filitne serije ali k zgornjemu delu serije sljudnih skrilav-
cev (Kluge, 1988; Štrucl, 1983-89), so precej verjetno, podobno kakor na Svinški
planini, lahko nastali z regionalno metamorfozo. Tudi tam se namreč v talnini filitne
serije pojavlja granatovec z granati v premeru 3-5 cm, in to daleč vstran od mlajših
magmatskih kamenin. Zaradi sorazmerno visokih vsebnost železa in titana domne-
vajo Kleinschmidt in sodelavci (1975a), da gre za kamenino, ki bi lahko nastala iz
bazičnega tufita, ne izključujejo pa možnost, da gre za edukt lateritskega prepereva-
nja. Tudi v ravenskem kristaliniku smo med kameninami filitne serije našli kose
granatovca z do centimeter velikimi granati. Resnici na ljubo pa moramo omeniti, da
obstajajo med enimi in drugimi granatovci precejšnje razlike, zlasti v mineralni
sestavi.
Granatovec s Svinške planine sestoji namreč iz granata (40%), biotita (20%),
kremena (18%), plagioklaza (8%), rude (8%), muskovita (5%) in apatita (1%);
granatovec z Male Kope pa iz andradita (30-50 %), hedenbergita (0-30 %), rude
(5-30%), epidota (1-30%), klorita (1-10%), kremena (1-10%), kalcita (1-5%),
plagioklaza (0-15 %), diopsida (0-15 %) in rogovače (0-15 %).
Granatovci na Mali Kopi sestoje v glavnem iz andradita, toda rentgenske razi-
skave kažejo tudi na prisotnost izomorfnih zmesi andradita in grosularja. Granati so
povečini conarno grajeni in so le izjemoma izotropni. Praviloma so skoraj vsi granati
kataklazirani, razpoke v njih pa zapolnjene z rudo, kremenom, kalcitom, epidotom in
drugimi silikatnimi minerali. Podobno kot epidotovci se tudi granatovci izmenično
menjavajo po plasteh z drugimi kameninami. Obstajajo primeri, ko granatovec
zvezno prehaja v epidotovec z granati, ta pa v čisti epidotovec, ni pa to pravilo.
Granati nastopajo pogosto tudi v obliki razpršenih porfiroblastov ali v obliki nepra-
vilnih kristalnih agregatov, najsi bo v epidotovcu, amfibolitu ali epidotovem heden-
bergititu. Tu in tam (na primer na Progatovem vrhu) pa se granatovci pojavljajo sredi
dacita tudi v večjih čereh. Nastanek teh je seveda malo težje razlagati z regionalno
metamorfozo, toda upoštevati moramo, da imamo v dacitu le posamezne dele več sto
metrov debele skladovnice filitne serije, v katerih so lahko plasti in leče granatovcev
različno debele. Očitno pa imamo na območju železovih nahajališč na Pohorju vedno
opravka z delom skladovnice serije sljudnih skrilavcev ali filitov, ker bi sicer ne našli
skupaj vedno ene in iste kamenine.
Metalogenetska problematika železovih nahaj ališč v staropaleozoj skih...	311
Anchimetamorfne in nemetamorfozirane kamenine
Kamenine epimetamorfnega kompleksa prehajajo navzgor v manj metamorfozi-
rane kamenine, ki jih velik del geologov istoveti s kameninami štalenskogorske serije,
ki pa predstavlja pravzaprav le spodnji, magmatogeno sedimentni del tega zaporedja.
Mioč in Žnidarčič (1978) ter Mioč (1983) ločijo v štalenskogorski seriji
spodnji in zgornji del, ki pa nista povsem usklajena z razvojem na Štalenski gori, zato
je prišlo tudi do razhajanj pri starostni opredelitvi kamenin. Riehl-Herwisch
(1970) je štalenskogorsko serijo uvrstil od caradoka do wenlocka, Mioč in Ramovš
(1973) pa od ordovicija do spodnjega devona.
Tollmann (1975) je po podatkih Strehla (1962), Clara (1963), Groschopfa
(1970) in Riehl-Herwischa (1970) sestavil litostratigrafsko zaporedje (glej raz-
predelnico), ki je primerljivo tudi z razvojem ekvivalentnih kamenin na našem
ozemlju.
Anchi - in nemetamorfozirani stari paleozoik skrilavega faciesa Krškega pokrova
po Tollmannu (1975)
Zgornji del prikazanega zaporedja je na našem ozemlju ohranjen le redkokje, kar
lahko sodimo tudi po razprostranjenosti in legi postorogenskih klastičnih sedimentov
zgornjekarbonske (?) in permotriasne starosti, ki ležijo povečini tektonsko ali trans-
gresivno na različno globoke dele štalenskogorske serije (s. str.) pa celo tudi na
kamenine filitne serije, ki so na Osnovni geološki karti SFRJ označene z (O, S).
Obstajajo pa seveda tudi izjeme, kot na primer na Remšniku, kjer sta Mioč in
Ramovš (1973) v mikritnem apnencu našla konodonte spodnjedevonske starosti.
Tudi pri Rehtu nad Mežico leži neposredno pod karavanškim narivom precej debelo
zaporedje glinovcev, kvarcitov, kvarcitnih skrilavcev in karbonatov, ki so mlajši od
kamenin štalenskogorske serije in starejši od permotriasnih kamenin.
312	Ivo Štrucl & Rolf Kluge
Tektonska zgradba metamorfnega kompleksa
Iz preglednih tektonskih kart listov Slovenj Gradec in Ravne na Koroškem ( M i o č
& Žnidarčič, 1978; Mioč, 1983) sledi, da sestoji metamorfni kompleks Pohorja,
Kobanskega in ravenskega kristalinika iz naslednjih enot: pohorskega horst-antikli-
norija, kobanskega bloka (oziroma stroj anskega in dravograjskega nari va) ter Remš-
niškega pokrova. Po razlagi obeh avtorjev je tektonska zgradba nastala v različnih
geotektonskih ciklusih, kjer je vsak mlajši ciklus deformiral ali zbrisal vse prejšnje
oblike. Pohorski horstantiklinorij predstavlja najgloblji del metamorfnega kom-
pleksa. Foliacija kamenin vpada v glavnem proti zahodu in jugozahodu, lineacija pa
kaže dve smeri. Starejšo smer severozahod-jugovozhod povezujeta Mioč in Žni-
darčič (1978) z bajkalskimi premiki, mlajšo severovzhod-jugozahod pa s tektonsko
fazo kaledonsko-variscične orogeneze. Narivi (strojanski, dravograjski in remšniški)
pa so po njunem mnenju nastali med alpidsko orogenezo.
Tudi na sosedni Svinški planini so Kleinschmidt in sodelavci (1975b) znotraj
filitne skupine izločili tri narivne enote, toda po povsem drugih kriterijih. Ugotovili
so namreč, da se pojavlja svetel marmor z grobimi vključki kalijevega keratofirja
znotraj filitnega zaporedja tri- do štirikrat drug nad drugim, in to s svetlim marmor-
jem v krovnini. Enako velja za nekatere druge dele zaporedja. Ugotovili so tudi, da so
fosilne najdbe v kameninah filitne serije identične oziroma iste starosti, kakor fosili
v štalenskogorski seriji ter kamenine nad njo, kar pomeni, da ležita obe seriji
tektonsko druga na drugi.
Z narivno tektoniko so bile prizadete torej ordovicijske, silurske in devonske
plasti. O starosti tektonike pa obstajajo še zelo nasprotujoča si mnenja. KI ein-
Schmidt in sodelavci (1975b) dajejo prednost varistični starosti, medtem ko uvršča
Tollmann (1975), tako kot Mioč in Žnidarčič (1978), narive v alpidsko oroge-
nezo.
Vse tri enote so bile v sedanjem zaporedju in legi prizadete z metamorfozo, zato
tudi postopen prehod iz ene v drugo subfaci jo. V zgornji enoti prevladujejo kamenine
subfaciesa (B 1.1) Barrow^ega tipa, v srednji (B 1.2), v spodnji pa kamenine subfaciesa
(B 1.3). Na osnovi razlik v kristalnosti illita v slabo metamorfoziranih staropaleozoj-
skih in zgornjekarbonsko-permskih kameninah menijo Kleinschmidt in sode-
lavci (1975a), da pride za narivno tektoniko v poštev obdobje med devonom in
zgornjim karbonom.
Če pričujoča razlaga drži, pomeni, da so tudi kovinska nahajališča v vulkanogeno
sedimentnih kameninah štalenskogorske in filitne serije lahko približno enake staro-
sti, vendar so bila pozneje podvržena različnim stopnjam metamorfoze.
Nahajališča železove rude v metamorfnih kameninah
V staropaleozojskih metamorfnih kameninah Vzhodnih Alp je cela vrsta nahaja-
lišč železove rude, ki jih po prevladujočem rudnem mineralu lahko delimo na
karbonatna, oksidna in sulfidna železova nahajališča (Friedrich, 1953; Tufar,
1965, 1968). Največ je karbonatnih in sulfidnih, toda tudi oksidnih ni tako malo.
Najdemo jih v različnih nivojih več tisoč metrov debele skladovnice metamorfnih
kamenin, zato tudi takšna raznovrstnost tako v rudni kakor v prikameninski mine-
ralni sestavi. V Hüttenbergu, ki je eno najbolj znanih železovih rudišč v Vzhodnih
Alpah, so na primer ugotovili preko sto različnih mineralov. Na slovenskem ozemlju
Metalogenetska problematika železovih nahaj ališč v staropaleozoj skih...
313
SI. 1. Pregledna karta železovih in drugih kovinskih nahajališč v staropaleozojskih kameni-
nah
Abb. 1. Übersichtskarte der Eisen- und anderen metallischen Erzvorkommen in altpaläozoi-
schen Gesteinsserien
Vzhodnih Alp so v metamorfnih kameninah odkopavali železovo rudo le na Mali
Kopi na zahodnem Pohorju in na Lomu oziroma Hamunovem vrhu severno od
Mežice (slika 1).
Železova nahajališča na Mali Kopi, Planini in v Hudem kotu (si. 2) se pojavljajo
sredi dacita v različno velikih grudah, ki sestoje iz granatovca, epidotovca, mar-
morja, amfibolita, filita in še raznih drugih metamorfnih kamenin. Rudo najdemo
v glavnem v granatovcu, epidotovcu in amfibolitu, pojavlja pa se tudi v samostojnih
plasteh. Magmatski procesi so nekdaj sklenjeno rudonosno zaporedje metamorfnih
kamenin razkosali, zato ga najdemo v obliki različno velikih enklav sredi dacita.
S takšno razlago odstopamo od dosedanjih metalogenetskih konceptov, ki sta jih
izoblikovala Berce (1956) in Germovšek (1954). Prvi je opisal orudenenja na Mali
Kopi kot tipična visokotemperaturno hidrotermalna rudišča, drugi pa kot nahaja-
lišča pneumatolitskega in metasomatsko kontaktno metamorfnega nastanka. Ger-
movšek je menil, da je pretežni del kontaktnometamorfnih kamenin nastal iz
zgornjekrednega apnenca, dopuščal pa je možnost, da so bili metamorfozirani še
zgornjekredni laporji, triasni dolomit in filit (verjetno paleozojski) pa tudi apnene
leče v njem. Rudišče naj bi nastalo ob koncu zgornje krede ali najkasneje v miocenu.
Tudi v poznejših poročilih in razpravah je ostalo rudišče na Mali Kopi fenomen
terciarne starosti tako v tolmaču h geološki karti SFRJ (Mioč & Žnidarčič, 1978)
kakor tudi v študiji o nastanku rudišč v SR Sloveniji (Dr o ven i k et al., 1980).
314__Ivo Štrucl & Rolf Kluge
Metalogenetska problematika železovih nahaj ališč v staropaleozoj skih...	315
Mineralna sestava rude in prikamenin je precej pestra. Nahajališča označujemo
sicer kot železova, v resnici pa imamo marsikje opravka s polimetalnimi rudami,
v katerih nastopa cela vrsta rudnih mineralov, kot so: magnetit, hematit, halkopirit,
pirotin, pirit, sfalerit, bismutit, galenobismutit, cosalit, scheelit, molibdenit, galenit
in barit. Razen teh je seveda še cela vrsta sekundarnih mineralov. Najbolj tipični in
zanimivi primeri so prikazani v slikovni prilogi prispevka (table 1-5).
Magnetit (tabli 1 in 2) je najpomembnejši, saj nastopa ponekod v bogatih koncen-
tracijah, v katerih vsebujejo posamezni rudni kosi tudi do 56 % železa. Zrna kristal-
nih agregatov so povečini ksenomorfna. Idiomorfna so navadno le ob robovih kristal-
nih agregatov ali pa če se pojavljajo posamično in razpršeno po silikatni osnovi, kjer
pride njihovo splošno nagnjenje do kristalizacije do polne veljave. Magnetit zapol-
njuje tu in tam tudi razpoke, zlasti v granatovih porfiroblastih. Starejša generacija
magnetita je navadno polna silikatnih vključkov, mlajša v razpokah in porah pa je
dokaj čista. Veliko število drobnozrnatih vključkov daje magnetitovim zrnom gobasti
videz. Pogosto pa kažejo magnetitova zrna le skeletne obrise metakristalov. Pogoste
so tudi psevdomorfoze magnetita po hematitu. Posebno lepe smo našli v rudnih
vzorcih iz kamnoloma na Samčevem hribu. V magnetitu pa najdemo razen silikatnih
vključkov tudi zrna halkopirita, pirita, scheelita in bizmutita, ki pa so praviloma zelo
drobna.
Hematit je sicer sorazmerno pogost mineral, toda po količini je magnetitu precej
podrejen. Povečini je psevdomorfno nadomeščen z magnetitom (tabla 2, si. 2).
V hematitu se tu in tam srečujemo tudi z deformacijskimi lamelami. Hematitovi
lističi po (0001) so včasih tudi poviti, vendar ne tako izrazito in pogosto kot v rudnih
vzorcih iz Bistriškega jarka.
Pirotin sicer ni najbolj pogost sulfidni mineral, nastopa pa včasih v precej bogatih
koncentracijah, na primer nad Perkavsem. Pojavlja se skupaj z magnetitom ali pa
tudi samostojno. Nad Perkavsem se pojavljajo koncentracije pirotina v amfibolitu ali
amfibolitnem skrilavcu, v katerem se glinenci laminarno menjavajo z rogovačo, in to
v milimetrskih plasteh. Pirotin nastopa pogosto skupaj s halkopiritom, ki ga včasih
tudi nadomešča. Najbolj značilna pa so nadomeščanja s piritom in to v različnih
oblikah, med drugim tudi v obliki, ki je znana kot struktura ptičjega očesa (tabla 3, si.
3).
Halkopirit je po magnetitu najbolj pogost mineral v granatovcu, epidotovcu ali
amfibolitu. Nastopa vedno le v manjših količinah, samostojno ali v obliki drobnih
vključkov v magnetitu in sfaleritu.
Sfalerit. Izredno zanimive in bogate kose rude s sfaleritom smo našli na Kaštivni-
kovem, in sicer na haldi pred zarušenim rovom na nadmorski višini 1200 m. V teh
kosih se premer ksenomorfnih in hipidiomorfnih sfaleritnih zrn giblje med 0,5 in
3 mm. Zrna so razpršena v kremenovokalcitni osnovi in se med seboj dotikajo le tu in
tam. Razen sfaleritnih zrn najdemo v njej tudi posamična druga mineralna zrna,
zlasti piritova, cosalitova in baritova. Sfalerit je razmeroma bogat s slednimi prvi-
nami, kar kaže tabela 1.
1 dacit; 2 tonalit; 3 skarni in razne druge kamenine - sljudni skrilavci, filiti, marmorji in
amfiboliti; 4 marmor; 5 filit; 6 sljudni skrilavec in amfibolit; 7 opuščena rudarska dela
1 Dazit; 2 Tonalit; 3 Skame und verschiedene andere Gesteine - Glimmerschiefer, Phyllit,
Marmor und Amphibolit; 4 Marmor; 5 Phyllit; 6 Glimmerschiefer und Amphibolit; 7 ehemaliger
Bergbau
316	Ivo Štrucl & Rolf Kluge
Tabela 1. Mikroanaliza sfalerita z rudnega nahajališča Ка-
štivnik na Mali Kopi (v %)
Tabelle 1. Zinkblende Mikroanalyse vom Erzvorkommen Ka-
sti vnik auf Mala Kopa (in %)
Sfalerit vsebuje zlasti dosti izločnin halkopirita (tabla 4, si. 1) katerih premer se
giblje med 0,003 in 0,01 mm. Njihova oblika je zelo različna: okrogla, eliptična, žilna
in nepravilna. Povečini so izločnine razporejene zelo nepravilno, toda včasih kažejo
razporeditev po kristalnih ali razkolnih ploskvah. Povsem druge narave so vključki
magnetita, cosalita, hematita in silikatnih mineralov. Magnetitovi vključki so veliki
0,03-0,5 mm, najdemo jih pa v vsakem sfaleritnem zrnu. Povečini so ksenomorfni in
razpokani, nekateri pa so tudi idiomorfni. Vključki prikamenine so v splošnem
manjši od magnetitovih. Nekateri so orudeni s hematitom ali cosalitom, včasih pa
tudi z obema.
Cosalit in drugi bizmutovi minerali (tabla 4, si. 1 in 2; tabla 5, si. 3) so za železova
nahajališča na Mali Kopi dokaj tipični, saj jih najdemo skorajda v vsakem rudnem
vzorcu. Vse kaže, da so ga v preteklosti povečini zamenjavali z galenitom. Glede
svinčevo-bizmutovih mineralov obstajajo sicer še določene negotovosti. Po kemični
sestavi so najbližje cosalitu, toda posamezna zrna ali deli zrn so bližje galenobizmu-
titu. V rudi pa nastopajo tudi drugi bizmutovi minerali, ki po razmerju med žveplom
in bizmutom ustrezajo bizmutinitu, bismutu in bizmutitu.
Razen opisanih rudnih mineralov smo v rudi z Male Kope našli tudi scheelit (tabla
5, sl.l in 2), molibdenit, galenit in barit, ki so pa že bolj redki.
Rudni pojavi v Bistriškem jarku se pojavljajo v zaporedju kamenin, ki sestoji iz
kloritno-amfibolovega skrilavca, amfibolita, uralitiziranega diabaza in marmorja.
Mineralizacije niso posebno bogate, pravzaprav lahko govorimo le o zanimivih
mineralnih pojavih. Omenjamo jih pa predvsem zaradi tega, ker kažejo podobno
mineralno sestavo (glej tablo 6) kakor železova nahajališča na Pohorju, s to razliko,
da nikjer ni prebojev dacita.
V dveh od treh dostopnih rovov so sledovi halkopirita, v enem pa smo našli tudi
0,5 m dolgo in 10 cm debelo lečo s hematitom, magnetitom, halkopiritom in molibde-
nitom.
Magnetit se pojavlja v glavnem v starejši drobnozrnati silikatni osnovi, hematit
pa v mlajši, pozno- ali postmetamorfni žilnini iz silikatnih mineralov. Ob magnetitu
najdemo precej rutila, tu in tam pa tudi drobne luskice molibdenita. Med hematitom
se pojavljata pirit in halkopirit. Ker je slednji mlajši, ga najdemo kot polnilo med
spletom hematitovih ploščic. Hematitovi lističi so precej deformirani in poviti,
praviloma pa kažejo tudi za hematit značilne deformacijske lamele.
Železova ruda na Lomu, severno od Mežice, to je na Navršnikovem in Hamuno-
vem vrhu, se pojavlja v bazičnih vulkanitih štalenskogorske serije. Tornquist
(1929) jih primerja s kameninami oziroma skrilavci graškega paleozoika. Ta primer-
java je že zato zanimiva, ker se tudi tam pojavljajo železova orudenja Lahn-Dillskega
tipa.
Diabaz na Navršnikovem vrhu sestoji iz stilpnomelana, klorita, albita, avgita
Metalogenetska problematika železovih nahaj ališč v staropaleozoj skih...	317
kremena in kalcita, kar pomeni, da imamo opravka z metabazitom kloritne cone (Q-
Al-Mu-Chl subfacije) Barrowega modela. Skupaj z diabazom pa se pojavlja tudi
diabazov tuf, ki sestoji iz albita, klorita, avgita, kremena, muskovita oziroma sericita
ter magnetita in hematita.
Podobno kot na Pohorju, lahko orudenja na Lomu raziskujemo le po kamenin-
skem in rudnem materialu s hald pred zarušenimi rovi; na srečo pa imamo od tu vsaj
malo podrobnejši opis Tornquista (1929), ki je - kot kaže - sem prihajal v času, ko
so bili rovi dostopni in ko so železovo rudo kopali za potrebe topilnice mežiškega
rudnika.
Tornquist opisuje dve vrsti orudenj: likvidno magmatske magnetitove leteče
(Magnetitzüge) in žilna orudenja s kremenovo hematitovo magnetitno rudo. Prvo
omenjena orudenja se pojavljajo na območju Adama in Navršnika, druga pa pod
Hamunovo kmetijo.
Medtem ko sestoji magnetitova ruda iz magnetita, hematita, pirita, halkopirita,
plagioklaza in klorita, je v hematitovi rudi dosti kremena, v manjših količinah pa so
prisotni tudi karbonati. Najzanimivejši so zraščenci magnetita in kromspinela (tabla
7), ki je ksenomorfen ali pa kaže kristalno obliko magnetita, ki ga vključuje. Povečini
je prehod iz magnetita v kromspinel postopen, včasih pa je tudi precej oster. Razpoke
v kromspinelu so praviloma zapolnjene z magnetitom. Vključki kromspinela so tu in
tam nadomeščeni z rutilom, ponekod pa najdemo tudi lamele navadnega spinela po
(100). Zato tudi take razlike v kemični sestavi posameznih vključkov, ki smo jih
raziskali z elektronskim mikroskopom. Z energijsko disperzijsko rentgensko mikro-
analizo smo določili približno kemično sestavo posameznih vključkov kromspinela in
ugotovili, da se ta zelo spreminja.
Tabela 2. Približna kemična sestava vključkov krom-
spinela v magnetitu iz Loma severno od Mežice (v %)
Tabelle 2. Approximative chemische Zusammenset-
zung vom Chrom Spinell Einschlüsse im Magnetit von
Lom, nördlich von Mežica (in %)
Analize in opis vključkov kromspinela nama je posredoval prof. dr. W. Tufar, za
kar se mu najlepše zahvaljujeva. Po kemični sestavi v tabeli 2 pripadajo raziskani
vključki v magnetitu izomorfnim zmesem med pikotitom, ulvitom in ilmenitom.
Metalogenetska vloga magmatskih kamenin
Da je nastanek železovih in polimetalnih orudenj v ordovicijsko silurskih kameni-
nah povezan z magmatskimi procesi, ni nobenega dvoma; za nekatere od njih je
vprašanje le, s katerimi.
Na Lomu oziroma v štalenskogorski seriji je povezava z vulkanizmom, ki je
prinesel diabaze, dokaj očitna. Na Pohorju pa je ta problem že precej bolj zamotan.
318	Ivo Štrucl & Rolf Kluge
čeravno imamo tudi tu podobne kamenine, toda s to razliko, da so bile metamorfozi-
rane v amfibolit. Tudi v Bistriškem jarku je metalogenetska povezava z amfibolitom
dokaj očitna.
Verjetno tudi na Pohorju ne bi bilo problemov, če ne bi bilo mlajših dacitov in
tonalitov ter nekaj drugih dejavnikov, ki so morda le povezani z mlajšimi magmat-
skimi procesi. Tu mislimo predvsem na skarne, ki jih večina geologov uvršča med
tipične kontaktnometamorfne kamenine in le nekaj njih dopušča možnost, da bi
nastali tudi z regionalno metamorfozo, kar ugotavljajo celo za skarnovske rude
švedskih rudišč, od koder pride ime skarn in pomeni ruda.
Daciti in tonaliti na Pohorju so dokaj podrobno raziskani. Izsledke teh raziskav je
podrobno opisal Faninger (1970), ki je osebno tudi veliko prispeval k poznavanju
pohorskega tonalita in njegovih diferenciatov. O dacitu, ki mu pripisujejo očetovstvo
pri nastanku železovih rudišč na zahodnem Pohorju, pravi, da je to svetlo siva
kamenina s porfirsko strukturo in mikrokristalno ali kriptokristalno osnovo, z vtroš-
niki plagioklaza (andezina), kremena in femičnih mineralov, v glavnem klorita,
biotita in rogovače. Po Mioču in Žnidarčiču (1978) predira dacit silursko-
devonske plasti in kredne apnence. Ob kontaktu dacita z apnenčevimi lečami staro-
paleozojske starosti naj bi nastal granatovec, ob kontaktu s skrilavcem pa rogovec.
Podobnega mnenja je bil Germovšek (1954).
Problematika pa je zagotovo precej bolj zamotana. Ne smemo namreč prezreti, da
so tonaliti in daciti predrli v kompleks kamenin, ki so bili metamorfozirani že pred
prebojem tonalitov in dacitov. Ugotovitev nemških geologov na Svinški planini
(Saualpe), da sestoji več tisoč metrov debela skladovnica metamorfnih kamenin tega
območja iz več ponavljajočih si zaporedij kamenin iste starosti (ordo vici j-devon),
vendar z različno stopnjo metamorfoze (od anchi- do katacone), nam po eni strani
metalogenetsko problematiko sicer še bolj zapleta, po drugi pa si s tem lažje
razlagamo tudi vse raznolikosti staropaleozojskih orudenenj v metamorfoziranih
magmatogeno sedimentih kameninah. Raznolikost je odvisna seveda tudi od primar-
nih metalogenetskih procesov.
Da so sljudni skrilavci, filiti, amfiboliti in marmorji, kot pomemben sestavni del
rudonosnega zaporedja nastali z regionalno metamorfozo, ne more biti nobenega
dvoma, da so takrat nastali tudi epidotovci, granatovci in hedenbergititi, pa pravimo,
da je teoretično to sicer možno, da pa je lažje njihov nastanek razlagati s kontaktno-
metamorfnimi procesi. Ob tem se moramo vprašati, zakaj so kontaktnometamorfne
kamenine nastale le na ožjem območju Male Kope, ko pa je toliko drugih kontaktov
z dacitom brez rude in tudi brez kontaktnometamorfnih sprememb v prikamenini.
Takih primerov, bodisi z marmorjem, še več pa s filitom, je tudi na ožjem rudonosnem
območju precej. Vprašljivo je tudi, ali lahko s hidrotermalnimi, pneumatolitskimi ali
kontaktnometamorfnimi procesi razlagamo milimetrsko do decimetrsko menjavanje
plasti s skarnovskimi minerali, ko ležijo orudena zaporedja diskordantno na kontakt
z dacitom. Take primere najdemo namreč v jami pod Perkavsem, na Samčevem hribu
in v jami na Kopnikovem vrhu. Omenimo naj tudi še enkrat primer konkordantnega
kontakta orudenega epidotovca z dacitom iz jame pod Perkavsem. Ta bi namreč
moral jasno pokazati genetsko povezavo med dacitom in epidotovcem, kaže pa prav
nasprotno.
Tudi iz geokemične sestave dacitov in bazičnih metavulkanitov oziroma amfiboli-
tov sledi, da so slednji mnogo bolj sorodni z rudonosnimi prikameninami ali rudo
kakor dacit (glej tabeli 3 in 4), kar navsezadnje ni nič kaj posebnega ali novega, saj je
Tabela 3. Kemična sestava diabazov in amfibolitov magmatogenosedimentnega
zaporedja štalenskogorske in filitne serije (glavne sestavine v %, sledne prvine
v ^g/g)
Tabelle 3. Chemische Zusammensetzung der Diabasen und Amphiboliten in der
Magdalensbergserie und Phyllitgruppe (Hauptbestandteile in %, Spurenelemente
in fig/g)
Analitika - Analytiker:
Lodziak/Requard, BGR Hannover
Analitika - Analytiker: Lodziak/Requard, BGR, Hannover
1, 2 diabaz, Javorje; 3-5 amfibolit, Bistriški graben; 6-8 amfibolit, Pohorje-Plavž-
nica, Colarjev graben. Samec; 9 dacit, Progatov vrh; 10 tonalitni porfirit, Bolfenk
1, 2 Diabas, Javorje; 3-5 Amphibolit, Bistriški graben; 6-8 Amphibolit, Pohorje-
Plavžnica, Colarjev graben, Samec; 9 Dazit, Progatov vrh; 10 Tonalitporphyrit,
Bolfenk
320	Ivo Štrucl & Rolf Kluge
Tabela 4. Kemična sestava rudonosnih kamenin in prikamenin zahodnega Pohorja
(glavne sestavine v %, sledne prvine v ng/g)
Tabelle 4. Chemische Zusammensetzung der vererzten Gesteine und Nebengesteine auf
dem Pohorje Gebirge (Hauptbestandteile in %, Spurenelemente in џglg)
Analitika - Analytiker: Lodziak/Requard, BGR, Hannover
Metalogenetska problematika železovih nahaj ališč v staropaleozoj skih...	321
nastanek mnogih železovih nahajališč povezan z bazičnim vulkanizmom. Zato po-
glejmo, kako je s temi kameninami na obravnavanih območjih.
Amfiboliti so skorajda zagotovo nastali iz bazičnih magmatskih kamenin in
njihovih tufov. Lahko bi sicer nastali tudi iz apnencev in silikatnokarbonatnih
kamenin, toda le z dovodom silicija, magnezija in železa. Zagovornikom kontaktno-
metamorfnega porekla železovih nahajališč je druga razlaga seveda bolj všeč, toda
vprašanje je, ali obstajajo za to kakršnikoli dokazi. Da drugi način nastanka ne pride
v poštev, lahko sklepamo tudi po razmeroma visokih vsebnostih titana, niklja,
kobalta, kroma, vanadija, cesija in niobija v amfibolitih (glej tabelo 3). Zanemarjati
tudi ne smemo njihove regionalne razsežnosti, kar pa ne velja le za amfibolite, temveč
tudi za marmorje, granatovce in še za marsikatero drugo kamenino. Najlepši primer,
iz katerega je možno razbrati genetsko zvezo med amfibolitom in rudo, je orudena
golica ob cesti na Progatovem vrhu, nad opuščeno kmetijo Samec, kjer sestoji
zaporedje metamorfnih kamenin razen iz amfibolita še iz granatovca, epidotovca,
marmorja in filita. Vse te kamenine ležijo sredi dacita, toda v zaporedju so ohranjeni
vsi strukturni in petrološki elementi regionalne metamorfoze, kontakt z dacitom pa
je diskordanten. Magnetitova ruda leži vzporedno z amfibolitom, in to v lečah
centimetrskih debelin.
Po mineralni sestavi imamo v glavnem opravka s piroksenovim amfibolitom, ki
sestoji iz rogovače (40%), diopsida (20%), kremena (20%), biotita (10%), plagioklaza
(5 %) in rude (5 %). Od akcesornih mineralov je omembe vreden zlasti rutil, ki odseva
z razmeroma visokimi vsebnostmi titana in niobija tudi v kemičnih analizah. V amfi-
bolitu na Samčevem vrhu je zanimiva tudi anomalna vsebnost bakra 497 |xg/g, kar se
ujema tudi z drugimi ugotovitvami na terenu, kjer se v granatovcu ob amfibolitu
pojavlja brochantit. Drug primer, ki govori v prid vlogi amfibolitov oziroma njihovih
izhodiščnih bazičnih vulkanskih kamenin pri nastanku železovih in polimetalnih
mineralizacij, pa so rudni pojavi bakrovih in železovih mineralov v Bistriškem jarku,
kjer daleč na okrog ni dacitov, toda tudi granatovcev in epidotovcev ni nikjer, kar pa
seveda našo razlago zopet otežuje. Enako velja to tudi za nahajališča železove rude na
Lomu, kjer pa o genetski povezavi med železovo rudo in diabazom ni nobenih
dvomov.
Primerjave z nastajanjem recentnih nahajališč
Metalogenetska problematika staropaleozojskih polimetalnih in železovih naha-
jališč je seveda še polna vrzeli in nasprotij. Temu se navsezadnje niti ne smemo čuditi,
saj je od njihovega nastanka preteklo štiristo do štiristopetdeset milijonov let,
v katerih je vsak mlajši geološki proces (diagenetski, metamorfni, tektonski ali
magmatski) spreminjal predhodne oblike in geološke značilnosti ozemlja. Predvsem
pa so se seveda spreminjale osnovne sestavine - kamenine in rudni minerali. Kljub
1 granatovec, Progat; 2 epidotovec, Antonski Kopnik; 3 sivi marmor z epidotom, Antonski
Kopnik; 4 beli marmor, Antonski Kopnik; 5 filit, Antonski Kopnik; 6 sljudni skrilavec, Sajsnik;
7 sljudni skrilavec, Osrednik
1 Granatfels, Progat; 2 Epidotfels, Antonski Kopnik; 3 grauer epidotführender Marmor,
Antonski Kopnik; 4 weisser Marmor, Antonski Kopnik; 5 Phyllit, Antonski Kopnik; 6 Glim-
merschiefer, Sajsnik; 7 Glimmerschiefer, Osrednik
322	Ivo Štrucl & Rolf Kluge
velikim spremembam pa najdemo vseeno tu in tam nekatere elemente, ki omogočajo
primerjave z recentnimi geološkimi dogajanji. Ker se je prvo omenjeni avtor tovrst-
nih raziskav tudi osebno udeležil v okviru projekta OLGA (Ozeanische Lagerstätten:
Geologisch-mineralogische Analyse), na katere ga je povabila Philippsova univerza
iz Marburga oziroma vodja odprave prof. dr. Werner Tufar, bomo poskusili zapaža-
nja s teh odprav povezati oziroma primerjati s problematiko obeh fosilnih rudišč. To
seveda še ne pomeni, da jih lahko popolnoma istovetimo.
V obeh primerih imamo opravka z rudami v vulkanogeno sedimentnih kameninah,
katerih nastanek je povezan z submarinskimi magmatskimi procesi.
Za oceanske skorje so z geofizikalnimi in podmorskimi geološkimi raziskavami
ugotovili, da se le-te obnavljajo z bazaltno lavo na stikih razmikajočih se tektonskih
plošč, ki na nasprotnem koncu tonejo pod kontinentalno skorjo, kjer pride v kameni-
nah oceanske skorje do metamorfnih procesov pa tudi do narivanja.
Tudi za staropaleozojske metamorfne kamenine pravimo, da so nastale iz geosin-
klinalnih sedimentov in produktov inicialnega vulkanizma, le metamorfozo si pred-
stavljamo malo drugače, in sicer jo pripisujemo mlajši sinmetamorfni narivni tekto-
niki. Ob tem se sprašujemo, ali ne bi bilo nagrmadenje in metamorfozo staropaleozoj-
skih kamenin, ki sestoje iz večkrat ponavljajočih si zaporedij vulkanogeno sediment-
nih kamenin ordovicijsko-devonske starosti možno pripisati subdukcijskim proce-
som. Z močno narivno tektoniko se namreč soočamo tudi v več tisoč metrov debeli
skladovnici mladopaleozojskih in mezozojskih kamenin, ki pa povečini le niso meta-
morfozirane.
Šivi tektonskih plošč pa niso znani le po izlivih bazaltne lave, temveč tudi po vročih
hidrotermalnih vrelcih (black smokers), ki na morskem dnu ustvarjajo zanimiva
nahajališča železovih, cinkovih ter bakrovih sulfidov in oksidov (Tufar et al., 1984,
1985), kar pomeni, da je tudi sestava kovin in slednih prvin podobna sestavi le-teh
v staropaleozojskih železovih nahajališčih. Na območju Galapagosa vsebujejo vroči
vrelci okoli 100 |x/g železa in po nekaj џlg cinka, bakra in niklja. (Edmond & von
Damm, 1985). Nastajajo pa tako, da predira morska voda v špranje in razpoke
bazalta oceanske skorje in se v bližini magmatskega ognjišča segreje na več sto stopinj
Celzija, nakar se pod pritiskom dviga in se na morskem dnu zopet pojavi v obliki
hidrotermalnega vrelca ali črnega dimnika (black smoker). Posledice tega procesa pa
so intenzivne kemične reakcije morske vode z bazaltom, pri katerih se voda obogati
s silicijem, železom, manganom, cinkom in bakrom. Brž ko pride tako nastala kisla
hidrotermalna raztopina v stik z mrzlo alkalno morsko vodo, se na kraju samem
izločajo železovi, cinkovi in bakrovi sulfidi, deloma pa tudi oksidi. Tako lahko na
morskem dnu nastajajo različna orudenja: žilnoimpregnacijska v bazaltu in bazalt-
nem grušču, več metrov visoki rudni stebri in rudni sedimenti. V oksidnih razmerah,
kakršne vladajo na primer na območju Vzhodnega tihooceanskega grebena, se sulfidi
ohranijo le tedaj, če jih v doglednem času pokriva lava, če ne, sčasoma, toda
sorazmerno hitro, oksidirajo. Namesto rudnih stebrov ostanejo nepravilna nakopiče-
nja železovih oksidnih mineralov z ostanki sulfidov.
Z oksidacijo se spremeni tudi prvotno razmerje železa, cinka in bakra v rudi, in to
v močno korist železovih oksidnih mineralov, medtem ko se cink in baker v morski
vodi pretežno raztopita. V oksidacijskih produktih in sedimentih se kot težje topljiva
komponenta obogati tudi SÌO2, bodisi v obliki kremena ali opala. Na ta način si je
možno predstavljati nastanek razmerij med posameznimi kovinami, pa tudi med
oksidi in sulfidi v rudi staropaleozojskih železovih rudišč. Gre pa tako rekoč za iste
kovine in tudi iste sledne prvine.
Zur metallogenetischen Problematik der Erzvorkommen in den altpaläozoischen...	323
Da sta mineralna sestava in oblika rudnih teles drugačna, je samo po sebi umevno,
saj so staropaleozojska nahajališča pretrpela velike spremembe, tako diagenetske
kakor epigenetske. Magmatogeno sedimentne kamenine ordovicijsko-silurske staro-
sti so namreč pretrpele metamorfne spremembe, ki obsegajo celo vse metamorfne
stopnje, od anchi- do katacone. Rudni minerali pa pri tem ne morejo biti izjema.
Dopuščamo možnost, da izhajajo nekatere spremembe tudi zaradi prebojev dacita,
tonalitporfirja in tonalita, toda zato jih še vseeno ne moremo obravnavati kot
metalogenetske nosilce železovih in polimetalnih orudenenj.
Sklepna beseda
Nahajališča železove rude v metamorfnih kameninah slovenskega ozemlja Cen-
tralnih Alp se med seboj sicer razlikujejo, vendar imajo tudi precej skupnih značilno-
sti, zaradi katerih menimo, da so dosedanje metalogenetske razlage precej vprašljive,
zlasti glede starosti in možnosti nastanka rude na zahodnem Pohorju.
Ker kažejo litostratigrafske raziskave na sosedni Svinški planini (Saualpe), da
sestoji več tisoč metrov debela skladovnica metamorfnih kamenin iz več ponavljajo-
čih si zaporedij ordovicijsko-devonske starosti, je verjetno, da velja nekaj podobnega
tudi za naše ozemlje, ki je del tega velikega metamorfnega kompleksa. S tem lahko
razložimo tudi vse raznolikosti staropaleozojskih orudenenj v različno metamorfozi-
ranih magmatogeno sedimentnih kameninah.
Da je nastanek železove rude v štalenskogorski seriji na Lomu, severno od Mežice,
povezan z diabazi, ni nobenih dvomov, da pa velja nekaj podobnega tudi za orudene-
nja na zahodnem Pohorju, sicer še ni tako zagotovo, vendar je vedno več znamenj, ki
govore v prid paleozojski starosti teh orudenenj.
Zahvala
Raziskave so omogočili: Raziskovalna skupnost Slovenije, DAAD (Deutscher
Akademischer Austauschdienst) ter Philippsova univerza iz Marburga, za kar se jim
najiskreneje zahvaljujeva. Za vsestransko pomoč se zahvaljujeva tudi prof. dr. W.
Tufarju.
Zur metallogenetischen Problematik der Erzvorkommen in den
altpaläozoischen metamorphen Gesteinsserien
Auszug
In Slowenien gibt es eine Reihe von Eisenerzvorkommen, die in der Vergangenheit
eine rege Bergbautätigkeit hervorgerufen haben. Sie treten in verschiedenen litostra-
tigraphischen Einheiten auf. Im vorliegenden Beitrag wollen wir uns die geologisch
ältesten, vererzten Gesteinsserien des Pohorje- und Kobansko- (Posruck-) Gebirges,
sowie auf das Kristallin von Ravne beschränken.
Das gesamte Gebiet gehört zu den Zentralalpen und besteht aus einer mehreren
tausend Meter mächtigen metamorphen Gesteinsabfolge, wovon ein Großteil der
Kata- und Mesozone (Gneis-und Glimmerschiefergruppe) angehört. Darüber liegen
in unterschiedlicher Mächtigkeit und Entwicklung die epizonalen Gesteine der
324	Ivo Štrucl & Rolf Kluge
Phyllitgruppe, die im Hangenden von den anchimetamorphen Gesteinen der Magda-
lensbergserie überdeckt w^erden. Die darüberfolgenden oberkarbonischen, permi-
schen und triadischen Gesteinsserien sind durch die variszische Diskordanz
getrennt, w^elche transgressiv von den oberkretazäischen Gosauschichten sowie von
verschiedenen tertiären Sedimenten diskordant überdeckt Vierden.
Die mehrere tausend Meter mächtigen Gesteinsserien der Phyllit und Glimmer-
schiefergruppe umfassen ausser typischen Phylliten und Glimmerschiefern auch
verschiedene Marmore und Quarzite, sowie Graphitschiefer, Amphibolitschiefer als
auch Amphibolite. In Zussammenhang mit diesen Gesteinen sind auf dem Pohorje-
Gebirge (Mala Kopa, Planina und Hudi kot) verschiedene Kalksilikatfelse, soge-
nannte »Skarne«, vorzufinden, von denen besonders der Granat-, Epidot- und Pyro-
xenfels erwähnenswert sind. Eng verknüpft mit diesen Gesteinen treten verschiedene
polymetalische Eisenerzvorkommen auf.
Der Granatfels besteht vorwiegend aus Andradit. Die anhand einer röntgendif-
fraktometrische Pulveraufnahme durchgeführte Berechnung der Kantenlänge (a°)
der Elementarzelle de Granates ergibt einen Wert (12,02 Â) nahe am Andradit-
Endglied der isomorphen Ugranditreihe. Die Entstehung von Andradit ist vermutlich
auf kalkigmergelige Sedimente mit einem erhöhtem Eisengehalt zurückzuführen.
Mikroskopisch sind drei Arten von Granatfels zu unterscheiden: pyroxenführender
Granatfels, pyroxenfreier Granatfels und epidotführender Granatfels. Diese werden
ausserdem noch von den verschiedensten kalksilikatführenden Übergangsgesteinen
begleitet.
Die häufigsten Fundpunkte von Granatfels sind zahlreiche alte Bergbauhalden.
Des weiteren findet man Granatfels auch klippenbildend auf dem Gipfel des Proga-
tov vrh und beim Baronovo. Oberhalb des verlassenen Hofes Samec findet man den
Granatfels in einem als Steinbruch genützten Teil eines Pingenfeldes in Wechsellage-
rung mit Epidot-, Plagioklas- und Pyroxenfels sowie Amphibolit aufgeschlossen.
Granatfels kann einerseits zu mehreren Metern mächtigen Lagen anschwellen,
anderseits Zentimeter dünne, oftmals verfaltete Bänder, die zwischen anderen Bän-
dern liegen, bilden. Häufig befinden sich Granataggregate auch im Epidotfels oder
Pyroxen-Amphibolit. Meistens weisen die Granatkristalle im Granatfels unter dem
Mikroskop einen deutlichen Zonarbau auf.
Nicht weniger häufig als Granatfels tritt auch Epidotfels als Nebengestein der
Vererzung auf, hierbei jedoch immer in Gesellschaft bzw Wechsellagerung mit
verschiedenen Glimmerschiefern und Phyllitgesteinen, Marmoren oder Pyroxen-
Amphiboliten, die ohne Zweifel der Regionalmetamorphose zuzuordnen sind. Im
Handstück wie auch unter dem Mikroskop erkennt man einen deutlich ausgeprägten
Lagenbau der vom heterogranularen Epidot-Aggregaten abgebildet wird. Gelegent-
lich ist Epidot auch in diskordante, jedoch streng begrenzte, Kluftsysteme einge-
drungen. In einem Stollen unterhalb von Perkavs (der Name stammt vom deutschen
Begriff Berghaus ab) gibt es zahlreiche Beispiele für diskordante und konkordante
Kontakte von Epidotfels zu Dazit. Im Handstück ist jeweils ein scharfer Übergang
von Dazit zu Epidotfels zu beobachten; jedoch findet man unter dem Mikroskop
Einschlüsse von Epidotfels im Dazit vor, die älter als die Dazitintrusionen sind, da
sie beim Eindringen des Dazites aus dem kristallinen Nebengestein herausgerissen
wurden. Daher weist die Bildung auf ein früheres metamorphes Ereignis, als es die
Intrusion des Dazites darstellt, hin.
Die Entstehung von Epidot als Hauptgemengteil von Epidotfels kann unter
verschiedenen Bedingungen zustande kommen. Bei einer Kontaktmetamorphose
Zur metallogenetischen Problematik der Erzvorkommen in den altpaläozoischen...	325
bildet sich Epidotfels meist aus Si02-führenden Karbonaten. In basischen Magmati-
ten kann Epidotfels durch die Epidotisierung von Feldspat und ferner auch als
Nebenprodukt bei der Chloritisierung von Ca-Mg Silikaten entstehen. Im vorliegen-
dem Falle ist es naheliegend anzunehmen, dass ein Grossteil des Epidots durch
regionale metamorphe Vorgänge im Epidot Amphibolitfaziesbereich, ein Teil jedoch
auch durch retrograde metamorphe Prozesse, entstanden ist. Da aber in der Phyllit-
serie in der Regel auch Karbonat-Sillikate auftauchen, kann eine Kontaktmetamor-
phose nicht ganz ausgeschlossen werden.
Eisenerzvorkommen
Die Eisenerzvorkommen in den Glimmerschiefern und Phylliten des Altkristal-
lins und Altpaläozoikums sowie in den anchimetamorphen Gesteinen der Magda-
lensbergserie im Norden Sloweniens setzen sich neben Eisenoxiden und -sulfiden aus
zahlreichen anderen Erzmineralien zusammen. Neben Magnetit und Hämatit enthal-
ten die Vererzungen noch Magnetkies, Pyrit und Kupferkies, im westlichen Teil des
Pohorje-Gebirges auch noch Zinkblende, Bismutit, Galenobismutit (Cosalit), Schee-
lit, Molibdänglanz, Bleiglanz und Schwerspat. Magnetit und Hämatit sowie gele-
gentlich auch Kupferkies und Zinkblende sind die Hauptbestandteile der Vererzung,
jedoch erreichen sie nirgendwo grössere Mengen, wodurch der Abbau wirtschaftlich
interessant werden könnte.
Nach den bisherigen metallogenetischen Erläuterungen werden die Eisenerzvor-
kommen des westlichen Pohorje-Gebirges als hochtemperierte hydrothermale oder
auch als kontaktmetamorphe Erzbildungen angesehen und mit dem tertiären Dazit-
vulkanismus in Verbindung gebracht. Nach unseren Untersuchungen gibt es jedoch
auch hier, ähnlich wie bei den Erzvorkommen in den Gesteinen der Magdalensberg-
serie nördlich von Mežica auf Lom, gewisse Anzeichen, dass es sich um altpaläozoi-
sche syngenetische magmatogensedimentäre Vererzungen handeln könnte.
Von grosser Bedeutung zur Afklärung der metallogenetischen Problematik der
verschiedenen Vererzungen scheint uns, die von Pilger und Weissenbach (1975)
sowie Kleinschmidt et al. (1975b) in der Saualpe postulierte lithostratigraphi-
sche und tektonische Entwicklung der metamorphen Abfolge, zu sein. Nach deren
Untersuchungen besteht nähmlich die mehrere tausend Meter mächtige metamorphe
Gesteinsabfolge aus mehrfachen, tektonisch hervorgerufenen, Wiederholungen von
Karbonatgesteinen und Metabasiten in Schiefer- oder Gneisgrundmassen, die vom
Liegenden in der Katazone bis zum Hangenden in der Anchizone reichen. Daraus
kann der Analogieschluss gezogen werden, dass die Erzvorkommen in der Magda-
lensbergserie und die in tieferen Abschnitten liegenden Vererzungen in Wechsellage-
rung mit Glimmerschiefern und Phylliten nicht nur gleichaltrig, sondern auch unter
ähnlichen Bedingungen entstanden sein können. Da diese Schichtenfolgen auf jugos-
lawischem Gebiete der Zentralalpen noch relativ wenig untersucht worden sind,
kann dies jedoch nur als vorläufige These aufgestellt werden. Die primäre Entste-
hung dieser Verezungen kann in gewisser Hinsicht mit der Genese rezenter Lager-
stätten in den heutigen. Ozeanen verglichen werden.
Die Herkunft der polymetallischen Vererzungen in den ordovizisch-silurischen
Gesteinen steht im engen Zusammenhang mit magmatogenen Vorgängen. Umstritten
ist jedoch noch immer die Frage, mit welchem Magmatismus dies geschah? Auf der
nördlich von Mežica in der Magdalensbergserie gelegenen Eisenerzlagerstätte Lom
326	Ivo Štrucl & Rolf Kluge
ist die Entstehung zweifelsohne an den Diabasvulkanismus gebunden. Auch auf dem
Pohorje Gebirge gibt es in der vererzten Gesteinsserie basische Metavulkanite, die als
Erzbringer in Frage kommen könnten. Da aber diese, zusammen mit anderen Gestei-
nen im tertiären Dazit eingeschlossen sind, schien es für die früheren Bearbeiter am
naheliegensten den Ursprung der Erze mit dem jüngeren tertiären Vulkanismus in
Zusammenhang zu bringen. Als Beweismaterial werden die sognannten »Skarne«
angeführt, deren Bildung durch die Dazitintrusionen bedingt sein soll. Jedoch gibt se
nirgendwo eine Bestätigung, dass die Kalksilikatfelse bzw »Skarne« durch Kontakt-
metasomatose bzw durch Zufuhr leichtflüchtiger Substanzen aus der Dazitmagma
enstanden sind. Dazitintrusionen weisen zum Nebengestein in der Regel eine scharfe
Abgrenzung auf und schneiden meist diskordant die Wechselfolge der Kalksilikat-
felse und der anderen regionalmetamorph gebildeten Gesteine (Schiefer; Marmore
und Amphibolite). Auch aus der geochemischen Zusammensetzung der Daziten und
basischen Metavulkaniten (siehe Tabelle 3 und 4) geht hervor, dass die Amphiboliten
zu den Erzen eine weit engerere Verwandschaft zeigen als die Daziten.
Zum Schluss möchten wir noch einmal darauf hinweisen, dass die Regionalmeta-
morphose ein präalpidisches Ereignis (variszisch oder kaledonisch-variszisch) dar-
stellt, während die Platznahme des Tonalitplutons und die damit verbundene
anschliessende Intrusion und Extrusion von Dazit einem alpidischen Ereignis zuzu-
ordnen sind.
Literatura
Berce, B. 1956, Pregled železnih nahajališč LR Slovenije. Prvi jugoslovanski geološki
kongres, 235-259, Ljubljana.
Ciar, E., Fritsch, W., Meixner, H., Pilger, A. & Schönenberg, R. 1963, Die
geologische Neuaufnahme des Saualpenkristallins (Kärnten). Carinthia II. 153/73, 23-51, Kla-
genfurt.
Drovenik, M., Drovenik, F. & Pleničar, M. 1980, Nastanek rudišč v SR Sloveniji.
Geologija 23, I. del, 1-157, Ljubljana.
Edmond. J. M. & von Damm, K. 1985, Heise Quellen am Grund der Ozeane.
Spektrum der Wissenschaft: Ozeane und Kontinente, 216-229, Heidelberg.
Faninger, E . 1970, Pohorski tonalit in njegovi diferenciati. Geologija 13, 35-104, Ljub-
ljana.
Friedrich, O. M. 1935, Zur Erzlagerstättenkarte der Ostalpen. Radex-Rundschau, H. 7/
8, 371-407, Radenthein.
Germovšek, C. 1954, Petrografske raziskave na Pohorju v letu 1952. Geologija 2,
191-210, Ljubljana.
Groschopf, R. 1970, Zur Pétrographie und Tektonik des schwach-metamorphen Altpa-
läozoikums im nordöstlichen Klagenfurter Becken (Ostalpen). Mitt. Ges. Geol. Bergbaustud.,
19, 215-271, Wien.
Hinterlechner-Ravnik, A. 1971, Pohorske metamorfne kamenine. Geologija 14,
187-226, Ljubljana.
Kleinschmidt, G. 1968, Der geologische Aufbau der südlichen Saualpe in Kärnten im
Grenzbereich von Phyllit - und Glimmerschiefergruppe. Diss. Univ. Tübingen, 151 p., Tübin-
gen.
Kleinschmidt, G., Neugebauer, J. & Schönenberg, R. 1975a, Gesteinsinhalt
und Stratigraphie der Phyllitgruppe in der Saualpe. Geologie der Saualpe, Clausthaler Geolo-
gische Abhandlungen, Sonderband 1. 11-44, Clausthal-Zellerfeld.
Kleinschmidt, G., Neugebauer, J. & Schönenberg, R. 1975b, Die Tektonik
der Phyllitgruppe in der Saualpe. Geologie der Saualpe, Clausthaler Geologische Abhandlun-
gen, Sonderband I, 45-60, Clausthal-Zellerfeld.
Mioč, P. & Ramovš, A. 1973, Erster Nachweis des Unterdevons im Kozjak Gebirge
(Posruck), westlich von Maribor (Zentralalpen). Bull. sei. Cons., Acad. sci. Yougosl. (A), 18/1-9,
135-136, Zagreb.
Metalogenetska problematika železovih nahaj ališč v staropaleozoj skih...	327
Mioč, P. & Žnidarčič, M. 1978, Osnovna geološka karta SFRJ, Tolmač za list Slovenj
Gradec, 75p., Beograd.
Mioč, P. 1983, Osnovna geološka karta SFRJ, Tolmač za list Ravne na Koroškem, 69p.,
Beograd.
Neugebauer, J. & Kleinschmidt, G. 1970, Stratigraphie im metamorphen Altpalä-
ozoikum der Ostalpen. Nachr. der geol. Ges., 2, 35-37, Hannover.
Pilger, A. & Weissenbach, N. 1975, Die tektonische Entwicklung des Hochkristallins
der Saualpe. Geologie der Saualpe, Clausthaler Geologische Abhandlungen, Sonderband I,
115-130, Clausthal-Zollerfeld.
Riehl-Herwisch, G. 1970, Zur Alterstellung der Magdalensbergserie in Mittelkärnten.
Österreich. Mitt. Ges. Geol. Bergbaustud., 19, 195-214, Wien.
Seelmeier, H. 1939, Die stratigraphische Eingliederung der Diabase und Diabastuffe des
Christophberges bei Klagenfurt. Anz. österr, Akad. Wiss., 75, 110-113, Wien.
Strehi, E. 1962, Die geologische Neuaufnahme des Saualpen Kristallins IV. Das Paläozo-
ikum und sein Deckgebirge zwischen Klein St. Paul und Brückl. Carinthia II, 72, 46-74,
Klagenfurt.
S truel, I. 1986, O naravnih danostih Koroške krajine in njihovi problematiki. Zbornik
- Med Peco in Pohorjem, 9-20, Ravne na Koroškem.
Toll mann, A. 1975, Geologie von Österreich. Bd. I, Die Zentralalpen, Deuticke Verl. XVI,
766p., Wien.
Tufar, W., 1965 Die alpidische Metamorphose an Erzlagerstätten am Ostrand der Alpen.
Geol. Bundesanst. Verh., Sonderheft G, 256-264, Wien.
Tufar, W., 1968, Der Alpen-Ostrand und seine Erzparagenesen. Freiberger Forschungs-
heften C 230, Mineralogie-Lagerstättenlehre: Probleme der Paragenese von Mineralen, Elemen-
ten und Isotopen, 1, Breithaupt-Kolloquium 1966, 275-294, Freiberg.
Tufar, W., Gundlach, H., & Marchig, V. 1984, Zur Erzparagenese recenter
Sulfid-Vorkommen aus dem Südlichen Pazifik. Mitt. österr. geol. Ges. 77, 185-245, Wien.
Tufar, W., Gundlach, H., Marchig, V. 1985, Ore Paragenesis of Recent Sulfide
Formations from the East Pacifik Rise. Monograph Series on Mineral Deposits 25, 75-93,
Gebrüder Borntraeger, Berlin-Stuttgart.
Tornquist., A. 1929, Liquidmagmatische Diabas-Magnetit-Lagerstätten und ihre Be-
gleiter in den Ostalpen. Mitt. des Naturwissensch. Vereines für Steiermark, Bd. 66, 164-185,
Graz.
Winkler, H. G. F. 1967, Die Genese der metamorphen Gesteine. Springer Verl., 2. Aufl.,
VIII. 237p., Berlin-Heidelberg-New York.
Neobjavljena dela
Kluge, R. 1988, Zur Geologie und Lagerstattenführung des Bacher Gebirges im Bereich
der Mala Kopa in Slowenien (Jugoslawien). Philipps-Universitat Marburg.
Schmidt, R. 1985, Geologische Kartierung im Kristallin von Ravne na Koroškem Jugosla-
wien und mineralogisch-petrographische Untersuchungen der Flotations Konzentrate von
Pegmatoid-Gesteinen. Philipps-Universität, Marburg.
Štrucl, I. 1983-1989, Metalogenetska problematika kovinskih nahajališč v metamorfnih
kameninah. Poročila o delu za leta 1983-1989. Raziskovalna Skupnost Slovenije, Ljubljana.
328
Ivo Štrucl & Rolf Kluge
Tabla 1 - Tafel 1
SI. 1 - Abb. 1
Magnetit z drobnimi vključki
(ostanki) silikatnih mineralov).
Mala Kopa, Kaštivnik, odsevna
svetloba, povečava 60 x
Magnetit mit Gangart-Ein-
schliissen. Mala Kopa, Kaštiv-
nik, Anschliff, Vergr. 60 x
SI. 2. - Abb. 2
Ksenomorfni agregat magnetita
s številnimi vključki prikame-
nine ter nekaj drobnih zrn pi-
rita. Mala Kopa, Kaštivnik, od-
sevna svetloba, povečava 60 x
Xenomorpher Magnetit - Ag-
gregat mit zahlreichen Ein-
schlüssen von Gangart und un-
tergeordnet Pyrit. Mala Kopa,
Kaštivnik, Anschliff, Vergr. 60 x
Sl. 3 - Abb. 3
Kristalni agregat magnetita
z jasno conarno zgradbo in za-
četno martitizacijo. Perkavs-
Tajzlov vrh, odsevna svetloba,
povečava 75 x
Kristallaggregat von Magnetit
mit deutlichem Zonarbau und
beginnende Martitisierung. Per-
kavs-Tajzlov vrh, Anschliff,
Vergr. 75 X
Metalogenetska problematika železovih nahaj ališč v staropaleozoj skih...
329
Tabla 2 - Tafel 2
SI. 1. - Abb. 1
Conarno raščeni metablasti
magnetita in oksidiran halkopi-
rit v granatovcu. Mala Kopa,
Kaštivnik, odsevna svetloba,
povečava 60 x
Zonar gewachsene Magnetit-
Metablasten und oyydierter
Kupferkies im Granatfels. Mala
Kopa, Kaštivnik, Anschliff,
Vergr. 60 X
Sl. 2 - Abb. 2
Psevdomorfoza magnetita po
žarkasto raščenih tabličastih
kristalih hematita. Mala Kopa,
Kaštivnik, odsevna svetloba,
povečava 60 x
Pseudomorphose von Magnetit
nach strahlig gewachsenen tafe-
ligen Hämatit. Mala Kopa, Ka-
štivnik, Anschliff, Vergr. 60 x
Sl. 3 - Abb. 3
Conamo raščeni magnetit
z vključenim tabličastim hema-
titom. Mala Kopa, Kaštivnik,
odsevnasvetloba,povečava 125 x
Zonar gewachsener Magnetit
mit eingegeschlossenen Eisen-
glanz-blättchen. Mala Kopa,
Kaštivnik, Anschliff, Vergr.
125 X
330
Ivo Štrucl & Rolf Kluge
Tabla 3 - Tafel 3
SI. 1 - Abb. 1
Idiomorfni silikatni minerali
v pirotinu in začetek nadome-
ščanja le-tega s piritom. Proga-
tov vrh, rov pri Antonskem
Kopniku, odsevna svetloba, po-
večava 78 X
Magnetkies mit idiomorphen
Einschlüssen von Kalksilikat-
mineralien weist beginnende
Umwandlung in Pyrit auf. Pro-
gatov vrh, Stollen bei Antonski
Kopnik, Anschliff, Vergr. 78 x
Sl. 2 - Abb. 2
Nadomeščanje pirotina z mag-
netitom, v katerem so še številni
drobni vključki pirotina - pri-
kamenina je amfibolit. Progatov
vrh, rov pri Antonskem Kop-
niku, odsevna svetloba, pove-
čava 78 X
Verdrängung von Magnetkies
durch Magnetit. Magnetit weist
zahlreiche Magnetkiesein-
schlüsse auf. Erzgestein - Am-
phibolit. Progatov vrh, Stollen
bei Antonski Kopnik, Anschliff,
Vergr. 78 X
Sl. 3 - Abb. 3
Pretvorba pirotina v pirit
s strukturo ptičjega očesa in ta-
koimenovanega celičnega pirita
(Zellpyrit). Progatov vrh, rov pri
Antonskem Kopniku, odsevna
svetloba, povečava 78 x
Umbildung von Magnetkies
über Zwischen produkt in »Vo-
gelaugenpyrit« und »Zellpyrit«.
Progatov vrh, Stollen bei An-
tonski Kopnik, Anschliff, Vergr.
78 X
Metalogenetska problematika železovih nahaj ališč v staropaleozoj skih...
331
Tabla 4 - Tafel 4
SL 1 - Abb. 1
Sfaleritna zrna z izločninami
halkopirita (drobna zrna),
vključki cosalita in/ali galeno-
mizmutita (bela zrna), magne-
tita, hematita ter ostanki prika-
menine. Mala Kopa, Kaštivnik,
odsevna svetloba, povečava 32 x
Zinkblende mit Entmischungen
von Kupferkies sowie Ein-
schlüssen von Cosalit und/oder
Galenobismutit, Magnetit,
Eisenglanz und Gangart. Mala
Kopa, Kaštivnik, Anschliff,
Vergr. 32 X
Sl. 2 - Abb. 2
Ksenomorfni cosalit z vključe-
nim magnetitom v kalcitno-sili-
katni osnovi. Mala Kopa, Ka-
štivnik, odsevna svetloba, pove-
čava 125 X
Xenomorpher Cosalit mit ein-
geschlossenem Magnetit in kal-
citisch-silikatischer Gangart.
Mala Kopa, Kaštivnik, An-
schhff, Vergr. 125 x
SL 3 - Abb. 3
Halkopirit in pirit v razpoka-
nem granatu. Najmlajša raz-
poka je zapolnjena z limonitom.
Mala Kopa, Kaštivnik, odsevna
svetloba, povečava 78 x
Kupferkies und Pyrit verkitten
zusammen mit Gangmineralen
kataklastisch zerbrochenen
Granat. Die jüngste Kluft ist mit
Limonit ausgefüllt. Mala Kopa,
Kaštivnik, Anschliff, Vergr. 78 x
332
Ivo Štrucl & Rolf Kluge
Tabla 5 - Tafel 5
SL 1 - Abb. 1
Scheelitno zrno v magnetitovi
rudi. Velika Kopa, Samec, pove-
čava 483 X z elektronskim mikro-
skopom
Scheelit im Magnetiterz. Velika
Kopa, Samec, Vergr. 483 x mit
Rasterelektronenmikroskop
Sl. 2 - Abb. 2
Razdelitev volframa na sliki 1
Die Wolframverteilung auf Ab-
bildung 1
Sl. 3 - Abb. 3
Bismit ali bismutit (temneje siv)
z ostanki bismutinita (bela zrna)
v magnetitu, v katerem so tudi
vključki oziroma ostanki hema-
tita (h). Velika Kopa, Samec, od-
sevna svetloba, povečava 63 x
Bismit oder Bismutit (dunkler
grau) mit Resten von Bismuthi-
nit (Weiss) in Magnetit, der noch
zahlreiche Reste von Eisenglanz
(h) enthält. Velika Kopa, Samec,
Anschliff, Vergr. 63 x
Metalogenetska problematika železovih nahaj ališč v staropaleozoj skih...	333
Tabla 6 - Tafel 6
Sl. 1 - Abb. 1
Z magnetitom in hematitom
oruden amfibolit. Magnetit je
razpršen v drobnozmati osnovi,
v kateri je tudi precej rutila, he-
matit pa v debelozrnati pozno-
metamorfni ali postmetamorfni
osnovi amfibolita. Bistriški ja-
rek, odsevna svetloba, povečava
63 X
Mit Magnetit und Hämatit ver-
erzter Amphibolit. Magnetit ist
an die feinkörnige rutilreichere
Matrix, Hämatit dagegen an die
grobkörnige spätmetamorphe
Phase des Amphibolits gebun-
den. Bistriški Graben, Anschliff,
Vergr. 63 X
Sl. 2 - Abb. 2
Kristalni agregat idiomorfnega
hematita (svetlo siv) in kseno-
morfnega halkopirita (bel)
v amfibolitu. Hematit je delno
nadomeščen z magnetitom
(temno siv) in halkopiritom. Bi-
striški jarek, odsevna svetloba
v olju, povečava 15 x
Kristall-Aggregat von idio-
morphen hämatit (mittelgrau)
und xenomorphem Kupferkies
(weiss) im Amphibolit. Hämatit
wird zum Teil durch Magnetit
(dunkelgrau) und Kupferkies
verdrängt. Bistriški Graben,
Anschliff, Ölimmersion, Vergr.
150 x
Sl. 3 - Abb. 3
Izoklinalno naguban hematit.
Bistriški jarek, odsevna svet-
loba, povečava 125x
Isoklinal verfalteter Hämatit,
Bistriški Graben, Anschliff,
Vergr. 125 X
334	Ivo Štrucl & Rolf Kluge
Tabla 7 - Tafel 7
Sl. 1. Idiomorfni magnetit s conarno vključenim kromspinelom. Razpoke v kromspinelu so
zapolnjene z magnetitom. Lom, Navršnikov vrh, odsevna svetloba v olju, povečava 1300 x
Abb. 1. Idiomorpher Magnetit mit zonar eingeschlossenem Chromspinell. Dieser ist teilweise
zerbrochen und wird entlang Rissen durch Magnetit verheilt. Lom, Navršnikov vrh, Anschliff,
Ölimmersion, Vergr. 1300 x
Sl. 2. Idiomorfni magnetit s poroznim vključkom kromspinela Lom, Navršnikov vrh, odsevna
svetloba v olju, povečava 300 x
Abb. 2. Idiomorpher Magnetit mit zonar eingeschlossenem porösen Chromspinell, Lom, Navrš-
nikov vrh, Anschliff, Ölimmersion, Vergr. 300 x
Metalogenetska problematika železovih nahaj ališč v staropaleozoj skih...
335