Pozabljeno vprašanje. 191
Pozabljeno vprašanje.
Pri obravnavanju takozvanih slovenskih problemov, pa naj bo to na kateremkoli torišču, ima vsak avtor pred očmi in upos števa pretežno le osrednje slovensko ozemlje, predvsem ono bivše Kranjske. To opažamo prav povsod, začenši pri lingvi^ stiki pa tja do socijološke in historične literature. Pri tem se vidi, da se obravnavajo vsa ta vprašanja kot splošno slovenska, dasi so v resnici samo pokrajinskega značaja in je zato tako gledanje problemov v njihovi širini odločno neikritično, dasi so izsledki sami na sebi morda popolnoma točni.
Vse premalo se upošteva, da tiči slovenski narod po svoji geografski legi na sečišču severa in juga, vzhoda in zahoda, da so segali preko našega narodnega ozemlja vsi mogoči kulturni, verski, gospodarski in kot posledica vsega tega tudi pravni vplivi. Do konca svetovne vojne smo bili morda vprav zaradi nesrečne zemljepisne lege Slovenci razbiti na štiri upravna ozemlja, katerih meje so bile zarisane že globoko v zgodovini. To pa je povzročalo
192 Pozabljeno vprašanje.
kot nujno posledico to, da smo se Slovenci v teh različnih pokra« jinah tudi v marsičem različno razvijali in da nas je družil prav zaprav le jezik. Šele Jugoslavija je Slovence, ki so ji pripadli,, združila vsaj v okviru te države v enotno ozemlje, s čemer je bila podaiia osnova za nadaljnji razvoj vseh Slovencev v isti smeri. Vkljub temu pa je bilo teh sedemnajst let mnogo pre= kratka dciba, da bi mogla zabrisati vse posebnosti in tipičnosti ter razlike, ki obstoje v življenju osrednjih in takozvanih teriternih Slovencev, zlasti severnega dela Štajercev, posebno Dravske.^.i polja, Haloz in Slovenskih goric. Razmere so tod tako izrazito svojstvene in se razlikujejo povsem od razmer po drugih slo« venskih pokrajinah, da naravnost začudujejo in pomenjajo pravo odkritje za človeka, ki je vajen meriti vsa slovenska vprašanja z ozkega stališča osrednjih Slovencev. Zaradi tega pa niso te svojstvene razmere prav nič manj »slovenske«: saj zadevajo^ v prvi vrsti avtohtonega slovenskega ikmeta in slovenskega kmet« skega proletarca, zlasti viničarja in oferja. Sedanji Iživljenjski položaj prebivalcev tega ozemlja je oblikovala zgodovina dolga stoletja, ko so bili štajerski fevdalci in veliki samostani neomejeni gospodarji zemlje in ljudi. Ta fevdalna razmerja so trajala skoro do konca svetovne vojne, svojo juridično lastnino na zemlji pa so njeni bivši gospodarji ohranili še danes.
V tem oziru se torej že kaže različnost življenjskih pogojev v severni Štajerski od onih v drugih stlovenskih pokrajinah. V najširšem smislu je to ozemlje etnografsko zelo malo raziskano. Niti sedanje življenjske razmere niso izčrpno opisane, zgodo= vinski podatki so vsebovani le v raztresenih monografijah, obi= čajno pravo je sploh neraziskano itd., čeprav je tu odprto polje za sistematično delo sociijologa v najširšem smislu, od nacijonaI= nega zgodovinarja pa vse do praktičnega jurista.
Slovensko kmetsko prebivalstvo omenjenih štajerskih oko« lišev so ali kmetje, ki so lastniki zemlje in jo sami obdelujejo, aM pa izraziti kmetski proletarijat brez zemlje, to so viničarjl in oferji. Medtem ko se kmetje = posestniki po svojem socijalnem, gospodarskem in pravnem položaju ne razlikujejo bistveno ocl svojih stanovsikih sovrstnikov drugod po Sloveniji ali celo v vseli alpskih deželah, so viničarji in oferji posebna izrazitost štajerskih vinorodnih krajev in zaslužijo vso pozornost. Ne le, ker živijo v najbednejših razmerah in ker jih je obča državna socijalno« zaščitna zakonodaja kratkomalo prezrla, ampak še predvsem zaradi svojega posebnega pravnega položaja. Tako viničarji kaikor oferji so poljedelski delavci brez lastne zemlje, ki žive še v kolonatnem razmerju do gospodarja vinogradnika ozi« roma zemljiškega posestnika. Razlika med obojimi je ta, da so viničarji kvalificirani vinogradniški delavci, medtem ko so oferji poljski delavci na drugi poljedelski zemlji in brez kva« lifikacije. V splošnem pa se odnosi in pravna razmerja obojih do svojih gospodarjev vsaj po običajnem pravu ne razlikujejo. S pozitivnimi normami je le deloma in še to pretežno socijalno« zaščitno urejen samo pravni položaj viničarjev, ne pa tudi oferjev,.
Pozabljeno vprašanje. 1S3
verjetno iz razloga, ker je viničarjev mnogo več, po približni cenitvi okoli 24.000.
Socijalni in tudi pravni položaj tega dela Slovencev je v naši socijalni književnosti ter v naši pravni teoriji popolnoma pozabljeno vprašanje, dasi je s tem tem ljudem storjena velika in nezaslužena krivica. Tudi naša pravna praksa se s temi pro« blemi vse premalo bavi in podreja vsa ta razmerja, dasi so izrazito svojepravnega značaja, kratkomalo določbam občnega državljanskega prava. S tem je potrjena uvodna ugotovitev, da je vsa pozornost posvečena preveč osrednjemu slovenskemu ozemlju, kjer se na drobno razpravljajo še tako majhni problemi, medtem ko se vprašanja oddaljenejših pokrajin, čeprav živo režejo, zanemarjajo mnogo preveč.
Če se hočemo omejiti samo na ugotavljanje teh problemov s pravnega stališča, se odpira tu široko polje za raziskovanje pravno zgodovinskih komponent, ki so dovedle do današnjega stanja, za sistematičen pregled pozitivne zakonodaje, in končno, kar se mi zdi najbolj važno, za ugotovitev veljavnega običajnega prava. To običajno pravo je v krogih praktičnih juristov, tudi onih, ki vrše svojo prakso na tem ozemlju, premalo znano, dasi je edino merodajno za pravilno presojo. Praksa se na to običajno pravo več ali manj ne ozira in uporablja nepravilno le preveč pogosto občno državljansiko pravo. Glede na dejstvo, da gre pri teh kolonatnih razmerjih za izrazito svojepraven značaj, ni mo« goče uporabljati zlasti določb o službeni pogodbi.
Štajerskim vinorodnim krajem dajejo viničarji popolnoma drugačen značaj, kakor ga imajo drugi vinorodni kraji na Slo* venskem. Kar je n. pr. na Dolenjskem pravilo, da je namreč posamezni kmet lastnik vinograda in da ga sam tudi obdeluje, je to v štajerskih goricah skoro izjema. Štajerski lastniki vino« gradov so v velikem odstotku meščani iz Maribora, Ptuja in Gradca ali pa veliki avstrijski samostani, zlasti admontski V manjšem delu so lastniki vinogradov podeželski večji posestniki, ki pa imajo tudi svoje viničarje in šele v zadnji vrsti imamo mite posestnike, ki okopavajo sami svoje vinograde. Ista slika se po« kaže tudi z obratne strani, ako poudarjamo ponovno izredno visoko število viničarjev, ki jih je kakor omenjeno okoli 24.000. Točni statistični podatki o posestnih razmerah niso znani in tvorijo tudi sami zase važno poglavje, ki bi ga bilo treba čimprej načeti.
Položaj viničarjev je uredila štajerska deželna vlada že z deželnim zakonom z dne 2. maja 1886 d. z. št. 26 in z dne 1. junija 1898 d. z. št. 51. (Manzova izdaja noveliranega o. d. z. omenja ta zakon kot posebno zakonito ureditev službenih pogodb.) Te do= ločbe so veljale vse do leta 1928, ko je pretežno socijalno za« ščitne norme glede viničarjev vzakonila bivša mariborska oblastna skupščina z uredbo o viničarsikem redu (kratko imenovana vini« carski red), ki jo je izdala dne 20. julija 1928 na podstavi člena 64 zakona o oblastni in sreski samoupravi v zvezi z zakonitim po« oblastilom čl. 362 fin. zak. za leto 1928«29. Viničarski red derogira
13
194 Književna poročila.
izrecno po štajerski deželni vladi izdane zakonite določbe in predstavlja tako sedaj edini pozitivni pravni vir za presojo vini^ carskega pravnega položaja. Kakor že poudarjeno, ima viničarski red izrazito socijalno zaščitno tendenco, ki pa tudi ni popolna, ker ni n. pr. določb o zavarovanju, na drugi strani pa vsebuje tudi privatnopravne določbe, toda le v zgoščeni obliki, tako da je v mnogočem še vedno prepuščeno običajnemu pravu, na ka^ terega se sicer viničarski red tudi izrecno skliicuje.
Glede oferjev ni pozitivnih zakonitih določb, njihovo običajno pravo je pa še mnogo manj znano kakor viniičarsko. Tudi javno« pravno so oferji še na slabšem, ker imajo viničarji n. pr. svojo strokovno organizacijo za zaščito svojih interesov, nadalje vinls carske komisije v spornih vprašanjih glede službenega razmerja, medtem ko so oferji popolnoma nezaščiteni.
Namen teh vrstic nikakor ni bil, da bi podali obsežnejšo pravno sliko zlasti viničarskih razmerij, ampalk le opozoriti na problematiko tega po krivici pozabljenega vprašanja. Vsekakor je potrebno, da se tudi v naši, zlasti pravni iteraturi, prične to vprašanje vsestransko in sistematično obdelovati, ne samo da se ohrani kot neka zanimivost v njej, ampak tudi da se spoznajo globji in končni vzroki težkega socijalnega položaja tega dela Slovencev.
Dr. Stojali Pretnar.