KIPAR FRANCE ROTAR
V LJUBLJANSKI MALI GALERIJI
Kiparski opus Franceta Rotarja je brez dvoma eden vsebinsko in formalno najbolj zaključenih in homogenih plastičnih uresničitev v sodobni slovenski umetnosti. Četudi so Rotarjeve plastične zasnove daleč zunaj »profa-ne« in »otipljive« verbalnosti in vsiljive literarnosti, so v smislu čiste likovnosti dosti bolj  »zgovorne« od vseh običaj-
nih, realistično obarvanih kiparskih del. Rotar se v svojih kroglah smeje, joka, verjame v neustavljivo porajanje novega zdravega sveta, opazuje razpadanje starega in preživetega. Osnovno misel, oziroma vsebinsko poanto je treba v Rotarjevih kroglah šele poiskati; treba jo je počasi izluščiti iz osnovne strukture dela. To pa seveda ne gre brez določenega intelektualnega napora, poznavanja celotnega Rotarjevega plastičnega opusa. Kar je dobro, se navadno ne ponuja samo od sebe; nagrada za naš trud je ponavadi — obogatitev naše estetske zavesti.
Niti najmanj ni naključno, da izhajajo Rotarjeve kroglaste plastične zasnove iz sferične oblike človeške lobanje ali iz čelade, ki tako rabi tej lobanji, da jo ščiti, varuje pred nasiljem zunanjega sveta. Rotarjeva »lobanja-sta« plastika — in pozneje krogla, sta največkrat le lupini, ki skrivata v svoji notranjosti dinamično, eruptivno jedro — v plastično materialnost zajete notranje napetosti in protislovja; skratka: lupina in jedro sta adekvatna prevodnika umetnikovega preciznega premiš-ljanja o kakšnem splošnem problemu.
Jedro je lahko tudi idealno geometrijsko telo ali več takšnih spojenih teles; v svoji oblikovni idealnosti je lahko sinonim za makrokozmos. Ovoj, lupina pa je mikrokozmos; je podvržena razpadanju, delovanju zunanjih fizičnih sil, ki jo nasilno spreminjajo v razbrazdano, razkosano snov, podobno ranjenemu človeškemu mesu. Zemlja je najbolj občutljiva rana vesolja.
Zdi se, da je kiparska fantazija Franceta Rotarja v določenem pogledu brezmejna in neizčrpna; ob vsaki umetnikovi razstavi zapored smo vedno znova trdno prepričani, da je snov na temo krogle končno izčrpana, pa nas avtor spet preseneti in nam pokaže nove, do zdaj še nevidene variante.
Tudi tokrat, na svoji zadnji samostojni razstavi v prostoru ljubljanske Male galerije,  usmerja kipar gledalca
921
922
Franc Zalar
predvsem v dramatično dogajanje, ki poteka med kroglo in zunanjim ovojem. Razen ene krogle, ki je izdelana iz nerjavečega jekla, so vse druge v bronu in manjšega formata. Velika plastika učinkuje monumentalno — ek-spresivno; k temu pripomore tudi zunanji ovoj krogle, ki je narezan v pravilne, ravnočrtne krhlje. Za nasilnim posegom se tu skriva še čistost sodobne, industrijske forme. Manjše »krogle z jedrom«, »razrezane krogle« in »razrezane krogle z jedrom« vsebujejo nešteto drobnih in oblikovno mikavnih plastičnih struktur ter posegov. Ovoj, ki obdaja kroglo, je včasih narezan v vertikalne rezine, ki so med seboj bolj ali manj razmaknjene, razpotegnjene ali stlačene; v nekaterih primerih pa se zgodi, da te rezine kar preidejo v staljeno kovino, kar da plastiki določen dramatičen poudarek. Površinska faktura je ob rezih, razpokah in vmesnih notranjih partijah formalno močno razgibana, slikovita, včasih pa je s svojo »historično« patino celo močan izpovedni moment. Zglajene in bleščeče površine napetih in zaobljenih delov so v stalnem kontrastu z nepravilno, amorfno in matirano površino; na eni strani torej poudarjena racionalnost, industrijska estetika in oblikovna logika, na drugi strani pa subjektivna misel, sugestija čustvene prizadetosti, nekaj, kar čutimo kot posledico notranje tesnobe in napetosti.
Posamezne Rotarjeve plastike, zlasti gre tu za tiste, novejšega datuma, že sugerirajo nove formalne, pa tudi vsebinske rešitve. To se sicer ne dogaja v obliki kakšnega naglega in radikalnega preloma, marveč kot domišljeno prehajanje od znanega k novemu. Poleg krogelnih rešitev — kjer sta se krogla in plašč zlila v celoto, razsekano na rezine, imamo tu še »nekrogelne« rešitve. Velika, sestavljena plastika, relief iz nerjavečega jekla »razpoka«, kaže s svojimi polplastičnimi, zaobljenimi oblikami in z ekspresivnim osrednjim de-
lom — ostankom jedra — svoje več kot očitno sorodstvo s prejšnjo »krogelno« problematiko. Podobno je z manjšimi »razpokami«, kjer gre za rav-norobe, ob straneh malce konične bloke, ki so na sredini drastično pretrgani, prelomljeni, razkosani z vsemi strukturnimi sledovi varjenja in drugih mehaničnih posegov; tudi tu se ne moremo izogniti problemu konfrontacije med zglajenimi, bleščeče poliranimi in oblikovno razdrapanimi površinami.