One naročnike “Tabora” v ZDA in Kanadi, ki revijo dobivajo po pošti prosimo, da poravnajo svojo zaostalo naročnino na naslov: Zdravko Novak 1084 East 177 Street — Cleveland— Ohio 44119, USA. Revija se vzdržuje samo z naročnino zvestih bralcev, zato čim prej storite svojo dolžnost in s tem omogočite reidno izhajanje. Uprava TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov • TABOR je last in vestnik Zveze D. S. P- B. Tabor •Mnenje Z. D. S- P- B'. Tabor predstavljajo le članki, ki so podpisani od glavnega odbora Zveze- • Izdaja ga konzorcij- Predsednik inž. Anton Matičič. • Urejuje uredniški odbor; odgovorni urednik Adolf Škrjanec, za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Jože Jenko. TABOR es organo de la Confederacion Tabor de los Anticomunistos Eslo-venos Unidos- • Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires Argentina TABOR is the voice of the Confederation Tabor of the United Slovene Anticommunists iv-’ Imprenta: Talleres Graficos Vilko S-R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 33-7213 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 933-090 N.^iROčNINA: Južna Amerika 500 pesov, odn- enakovrednost v dolarju. U. B- A. in Kanada 3-50 dolarja letno; AngPja in Avstralija 1 funt šterling; evropske države 2 dolarja .'1® -------------------------- Naročila, reklamacije in nakazila pošiljajte na naslov upravnika: Jose Jenko, Pedernera 1075, Villa Madero, prov. Buenos Aires, Rep. Argentina Vse dopise ir. ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, Villa Ballester FNGBM, Pcia. de Buenos Aires, Argentina NASLOVNA SLIKA S strani slave in časti v albumu naše zgodovine. — Ko ne bo več ne duha ne sluha o nekem Dapčcviču, Kvedru, Popivodi... pač pa bo ostala samo sramota prekletstva za vsemi kolovodji rokovnjaških tolp, ki jih je mednaJ rodni komunizem izkor stil, da jt z njimi začel krvavo revolucijo prav v času okupacije, ko je narod imel zvezane roke, bodo v vsem sijaju žarela za zgled bodočim rodovom slavna imena dičnih poveljnikov prvih udarnih bataljonov nikdar v boju premaganega slovenskega domobranstva: stotnik Sla-menkovič — major Križ — stotnik Meničanin Nairod je slovenski klen; naše vrste so jeklene. (Domobranska pesem) Asrosto 1967 BUENOS AIRES Avgust 1967 SILA PREPRIČANJA Češki revolucionar in osvoboditelj Tomaž F. G. Masai*yk je v času svojega delovanja v tujini med prvo svetovno vojno zapisal, da mora vsak majhen narod, ki hoče doseči nek cilj, ta svoj cilj izenačiti s ciljem neke velesile in si tako izboljšati izglede za uspeh. To teorijo je Masaryk sam do kraja izpeljal, ko mu je uspelo pregovoriti zapadne zaveznike, da je tudi zanje koristno, ako staro Avstroogrsko monarhijo razbijejo in dajo svobodo vsem njenim narodom, zlasti slovanskim.-Moč njegove osebnosti in sila njegovega prepričanja je v veliki meri olajšala tudi delo takratnega Jugoslovanskega odbora, ki se je trudil, da od zaveznikov dobi pristanek za ustanovitev neke jugoslovanske države. To delovanje tudi številnih slovenskih ljudi zunaj meja in izven oblasti Avstroogrske, je nujno doseglo tudi narod doma; in to razširjenje uporne miselnosti je pripeljalo do znane majske deklaracije in odziva, ki ga je našla med Slovenci. Res je, da si ta deklaracija še ni upala do kraja prelomiti z geslom: vse za vero, dom, cesarja, da je za slovenski narod še vedno iskala rešitev pod habsburškim žezlom; toda (iogodki doma in na frontah so se vrstili z vso naglico in zgled tistih, ki so hirali na ljubljanskem gradu in umirali na strelišču na Suhem bajerju, je ljudem že kazal na še višji, dokončni smoter: popolno svobodo in neodvisnost. Zgodovinarji bodo nekoč našli prave vzroke, zakaj je ta toliko pričakovana svoboda po prvi, svetovni vojni morala skoraj od vsega začetka premagovati težavo za težavo, dokler ni leta 1941 omagala in se je država znašla v položaju, ko je edino podtalna komunistična partija vedela, kaj hoče in kako doseči svoj cilj. Res je, da je nacionalistični odpor proti okupatorju v Jugoslaviji — razen na Hrvatskem — slonel na načelu obnovitve Jugoslavije, toda med vsemi številnimi odporniškimi skupinami ni bilo nobene koordinacije in gotovo ne nobenega iskrenega medsebojnega zaupanja, da o kaki učinkoviti reprezentanci v tujini sploh ne govorimo. V nasprotju s. tem je komunistična Osvobodilna Fronta nastopila enotne v-vseh-delih države in je vestno izpolnila tudi JČfasaFvkovo formulo, naj iz svojega vprašanja naredi mednarodno vpjaMnje, ako upa na uspeh. Komunistični propagandi je uspelo, da je' zunanjemu svetu predstavila komunistične partizane kot resnične borce za osvoboditev Jugoslavije, torej za poraz Hitlerjeve Nemčije, s čemer so uspeli, da jih je zapad slednjič priznal za zaveznike. Prepiri v Jugoslovanski emigrantski vladi pa So skoraj popolnoma onemogočili vsak vpliv, ki bi ga zadržanje nacionalističnih odporniških skupin v domovini lahko imelo na zapadne zaveznike in zlasti na Veliko Britanijo. Ta politični in tudi vojaški neuspeh je bil potem kronan s tragedijo maja meseča 1945. leta. Masaiykova formula pa visi tudi nad jugoslovansko in slovensko emigracijo po drugi svetovni vojni; čeprav zdaj po neki ironiji usode v zaobrnjeni obliki. Vprašanje slovenske in jugoslovanske svobode je danes že vključeno v vprašanje svobode vsega sveta; torej je že del nekega mednarodnega vprašanja in njegova rešitev že zavisi predvsem od rešitve, ki jo bodo velesile zapadnega bloka dosegle ali zgrešile v tem orjaškem spopadu. Kakor pa smo se Slovenci med prvo svetovno vojno vsaj preko posameznikov v tujini trudili, da svoje težnje vistosmerimo s težnjami zapadnih zaveznikov, tako se nam zdaj očitno zdi, da ni potrebno nikakršno prizadevanje, nikakršen trud; saj bo prišlo z rešitvijo spora med vzhodom in zahodom vse samo od sebe. V posvetu narodov smo obsojeni na molk. Res; toda obsodili smo se cami. Zato bi bila poglavitna naloga slovenske politične emigracije poskrbeti za to, da slovenski individualni problem dobi svoje mesto v celotnem kompleksu problema med vzhodom in zahodom, brez ozira na to ali se veže na jugoslovanskega ali ne. To pomeni, da slovenski svet in slovenski narod ne bosta mimogrede reducirana na strateški pojem ,,ljubljanskih vrat“, temveč da bo kljub temu, da je vključen v celotno vprašanje svobode ali nesvobode, vendarle obdržal vse tiste tipične slovenske obrise, ki morajo biti tako močni, da bodo v času rešitve zadovoljili vse slovenske narodne in politične zahteve. Gledano s tega vidika je jasno, da slovenska politična emigracija ne vrši svojega posla, kot bi to bilo potrebno. Slovenci nimamo nekega skupnega delovnega telesa, ki bi živelo in delovalo v tem smislu. Nimamo nobenega programa, ki bi predvideval širjenje demokratičnih idej med nami samimi, pa tudi med narodom doma. Na tisoče slovenskih mož in fantov prihaja letno v tujino na delo in emigracija nima ne smisla, ne časa, ne denarja, da bi tem ljudem posredovala svoje misli, svoje želje, svoje upe. V emigraciji ne izhaja ena sama publikacija, ki bi v nekem svetovnem jeziku tolmačila slovenske težnje. In še in še. Kje torej stojimo 50 let po majski deklaraciji? Morda bi bilo bolje vprašati: kje sedimo? Odgovor je jasen. P B. KJE JE VELIČINA? 25 let je poteklo, odkar se je v Sloveniji začel oborožen odpor iproti komunističnemu nasilju- J4. maja 1942 je v Loškem potoku odbil plat zvona in zbrala se je prva skupina slovenskih fantov z namenom, da komunističnim partizanom prepreči nadaljnje strahovanje domače vasi. Bila je to iskra, ki je v nekaj dneh sicer spet ugasnila; sledile pa so ji druge. V noči od 17. na 18. maja 1942 je iz gozda v okolici Sv. Urha pri Ljubljani odšla prva skupina slovenskih ilegalcev proti Gorjancem, da tam ustanovi svoje postojanke. Med temi prvoborci, 'ki so odšli v majsko noč leta 1942 najdemo imena, ki so za vselej povezana is slovenskim protikomunističnim uporom. Imena, iki so za večino danes samo še imena, ker so telesa že davno vrnjena slovenski zemlj:i> iz Ikatere so izšla; pa tudi imena, ki še danes stoje v ospredju nadaljevanja tega upora. Milan Kranjic, Dobrivrtje Vasiljevič - Iztdk, Drago Tomažič, France Mihelič, Jelo Capuder, France Kremžar, Marijan Lavrič, Drago Furlan, Janez Okorn, Štefan Kodelič, Mladen Črnigoj, Joško Jako«, Polde Selan. Lojze Dežman, Matija Kralj, Jaro Novak, Ivan Koroške in France Grum. 17 jih je bilo, ki so naredili prvi korak oboroženega odpora na slovenski zemlji, 12.000 jih je tri leta kasneje napravilo zadnji korak: v brezna Kočevskega roga, v jarke pri Teharjih, v jame pri Podutiku. Rdeča propaganda, pa tudi nekateri ciniki v emigraciji sami bodo še danes trdili, da je teh 17 fantov odšlo na teren, ker so jih k temu nagovarjali pokvarjeni kaplani ali preračunljivi politiki. Treba pa se je zamisliti v tisti čas. Komaj kdo med temi sedemnajstimi je bil nad 25 let star; slovenski mladini pa ne takrat, ne danes nis0 bili potrebni ne »pokvarjeni kaplani", ne »preračunljivi politiki", da bi našla pot tja, kamor jo je klicala dolžnost do slovenske domačije, do slovenskega človeka, do njih samih-Idealizem in zavest dolžnosti sta jim narekovala pot v slovenske gozdove, •z. katerih se večina ni več vrnila. Zakaj je bil storjen ta prvi korak pred 25 leti in zakaj poslednji korak leta 1945 v Kočevske gozdove? Komu je vse to koristilo? Ob času odhoda te prve oborožene skupine na teren je v Ljubljanski pokrajini takozvana Osvobodilna Fronta že pokazala svoj pravi obraz; po Gorenjskem in Štajerskem so že padle žrtve okupatorja, katerega so komunistični partizani izEivali s svojimi norimi akcijami; v sami Ljubljani sta že bila umorjena ing’. Fanuš Emer in industrijalec Avgust Praprotnik, oba člana Sokola, pristaša nacionalistične ideje; in profesorju Ehrlichu so bili že šteti dnevi njegovega življenja. Prva ilegala je odšla na teren potem, ko je bilo prebivalstvo Ljubljane in ostale pokrajine že do kraja prežeto s komunistično propagando o „beli gardi" in njenem „izdajalskem“ početju. Oboroženi odpor se je začel potem, ko je OF s svojim delovanjem dokazala, da so njeni načrti slovenskemu človeku tuji in da vodijo v propast vse, kar je narod čuval kot svetinje svojih očetov. Osvobodilna vojna partizanov se je izkazala kot navadna socialna revolucija pod okupatorjem, ki je našemu človeku hotela vsiliti tujo miselnost in ga speljati na ipota, k.i jih v vsej svoji življenjski tradiciji ni poznal. Uporna sedemnajstorica je odšla v gozdove potem, ko je postalo jasno, da partizanstvo pripravlja pot komunistični ureditvi življenja, kjer bo neusmiljeno zatrt vsak individualizem, ki je edina podlaga resnične svobode, kjer pa bo vse podrejeno partijskim interesom. Nikakor ni krivda teh 17 prvoborcev in ni krivda 12 tisočev pomorjenih, pe se je dejansko vse to tudi zgodilo. Tuji interesi so prekrižali slovenske načrte. Slovenski narod je bil z drugimi narodi Jugoslavije vred pahnjen v mreže mednarodne komunistične politike, katere žalostne rezultate zdaj vidimo v ideološki, gospodarski in socialni tragiki današnje Jugoslavije. Kar Se je redilo v emigracijo, tava po slepem tiru. V vseh dobrih dvajsetih let'h izgnanstva, tudi v zadnjih letih, ko druga za drugo padajo pregrade in stara miselnost, se nismo prikopali do zveličavnega spoznanja, da mora tudi v nas samih umreti vse tisto, kar nas veže na staro miselnost, če hočemo, da bomo kot ljudje in kot del naroda sploh še živeli. Že s tistim prvim korakom 17 mladih idealistov, ko so zavedni Sokoli in trdni katoliški fantje ramo ob ramo odšli v gozd, pa v poslednjem koraku, ko so fantje iz istih vrst padali v Kočevskem Kogu, je slovenska mladina pokazala edino pravo pot- PROČ S STARIMI, ZA LASE PRIVLEČENIMI STRANKARSKO-POLITIONIMI PREDSODKI. Babilonce je Bog kaznoval s tem, da jim je zmešal jezike in so se razšli po vsem svctu. Slovensko emigracijo pa je z vseh vetrov zbral v taborišča, kjer si je sama zmešala jezik, v katerem bi se mogla lepo sporazumeti ob krvi in veliki nesreči Vetrinja. Zato danes iščemo v vsakem še talko iskrenem prizadevanju — bolno ambicijo, v vsaki kritiki ali opoziciji pa — sovraštvo. Zato se danes cinično, z resnično pasjo miselnostjo ob vsakem poskusu dvigniti se nad esmrajeno mlakužo preživelih predsodkov, sprašujemo: kaj hočejo, kdo je v resnici za tem? Nič več nismo sposobni. da gremo v bližino Ljubljane; potem so govorili, da gremo na Primorsko ali da verjetno zasedemo kot na Gorenjskem, ki meji proti Avstriji in Italiji. 'Poslavljali smo se od prijateljev, katere smo si pridobili v dobrem letu, odkar smo< bili na postojanki v Vel. Laščah. Proti večeru je že šlo, ko smo krenili na pot v smeri proti Turjaku. Proti Kočevju je 'bilo čuti zamolklo streljanje; partizani so menda napadali izpraznjeno Kočevje, kajti kočevski borci so že popoldne šli tod mimo. Šli smo obloženi z municijo, orožjem in še z našo pjrtljago po vrhu. Šli smo tpod Turjakom proti Želimlju, Pijavi gorici, Tguf proti Tomišlju v črno vas- Do spopadov med potjo ni prišlo. V črni vasi smo se utaborili pod kozolcem. Držali smo tam stražo; največ pa smo hodili v patrulje Tomišelj — Mokerc — Sv. Ana. Ko se je prva patrulja vrnila je bila že druga na poti. Na koncu vasi ob mostu je bil šotor. Tam je bil domobranski častnik, ki je imel telefonsko zvezo z gradom, da je takoj sporočil na grad, ako je šla patrulja ven; da ne bi pomotoma streljali z gradu s topovi na patruljo. Lepo sončno popoldne smo šli zopet v patruljo. Bila nas je samo desetina. Javili smo se častniku, da gremo proti Mokrcu. Polagoma smo šli ob Iški, ki se je leno vila po grapi. Opazovali smo race, ki so gnezdile ob vodi. Ko smo dospeli do ceste, ki drži proti Igu, smo šli v večjih razdaljah kajti pred dnevi so nas malo naprej pozdravile sovražne svinčenke od Sv. Ane. To pot smo šli čez Tcmišelj in potem navkreber proti Mokrcu- Pot je bilo strma, gozd gost. Tako je bilo treba velilke previdnosti, da bi nas ne iznenadil sovražni rafal. Pa je šlo vse >po sreči ter smo po velikem trudu dospeli na greben in od tam opazovali proti Sv. Ani-Nikjer ni bilo opaziti sovražnega premikanja. Nekaj časa smo ostali tam v zasedi, potem pa se zopet polagoma vrnili po isti poti nazaj. V Tomišlju smo se še malo ustavili; potem pa zopet nazaj proti črn: vasi. Ko smo dospeli do ceste, ki drži na Ig ter že mislili, da smo izven nevarnosti kakšnega izneJnad'enja svinčenk, na gradu votlo zabobni. Obst)-nemo in prisluhnemo v katero smer bodo granate udarjale. . . Kako smo bili razočarani, ko začujemo nad našimi glavami: Ssssss... V breg nad nami udari granata. Zemlja se kar potrese. Spogledamo se, kaj naj to p i-meni. Takoj za njo prileti druga. Ta že bliže nas. Zarije se v zorano njivo- Rigler zavpije „Hudič. na nas streljajo!" Hitro poskačemo v plitvo Iško. Pomikamo se proti našim položajem Travnik izstreli zeleno raketo; znak> da smo mi. Če že ne vidijo tega na gradu, bo gotovo opazil častnik, kateri se je dva kilometra pred nami grel na soncu pri telefonu, ter bo gobovo sporočil, naj prenehajo streljati. Toda nič takega se ni zgodilo. Streljali so kar naprej. Granate so udarjale levo in desno ob Iški, le v vodo, po kateri smo bredili, ni nobena priletela. Padlo je okrog 40 granat. Ko smo dospeli do častnika s telefonom, smo si ga pošteno privoščili. Jaz sem mu dejal: „Pravite, da imate zvezo z Angleži, pa je še z gradeči nimate, čeprav imate telefon tja napeljan." častnik, se je samo namrdnil, pa dejal, da ni bilo nič hudega. Zdaj po 22 letih to premišljujem, pa si mislim: Ni bilo tudi to nameni) narejeno? Ni bilo to sad takratnih političnih homatij? To bi lahko vedel povedati častnik, zakaj ni sporočil v grad; in ako je, zakaj so na nas streljali? Po 22 letih prihaja marsikaj na dan( kar nam je ^ O.h m -o « C TARIFA REDUCIDA Concesi6n N9 8133 oS,3 ž «5 o u 3 m < = w FRANOUEO PAGADO Concesi6n N9 2619 > Registro Nac. de la Prop. Intel. No. 933.090