ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • i 661 SIMPOZIJ »DANILO ZELEN IN NARODNO REVOLUCIONARNO GIBANJE NA PRIMORSKEM MED OBEMA VOJNAMA« Senožeče, 1. junij 1991 Splošno slovenskim praznovanjem ob 50-letnici ustanovitve OF se je letos pridru­ žila še ena, manj opazna, a tudi pomembna 50-letnica. To je bila, 13. maja 1991, 50- letnica smrti Danila Zelena, dogodka, ki je zaključil že dvajsetletni slovenski osvobo­ dilni boj in hkrati naznanjal novega, štiriletnega, pa zato v povsem drugačnih razme­ rah mnogo bolj intenzivnega. Se ne 34-letni vojaški vodja TIGR je bil ubit v prvem oboroženem spopadu med okupatorjem in Slovenci po zasedbi v Čašarkovi koči na Mali gori nad Ribnico. Spopad je podrobno opisal dr. Tone Ferenc v knjigi Akcije orga­ nizacije TIGR V Avstriji in Italiji spomladi 1940, Ljubljana 1977. Danilo Zelen, sin senožeškega trgovca, se je v Ljubljano preselil že takoj po italijanski zasedbi Primor­ ske, ko je tam začel obiskovati realko, vendar je neposreden stik s primorskimi raz­ merami obdržal z rednim počitnikovanjem pri starših. Leta 1926 se je vpisal na Teh­ nično fakulteto v Ljubljani, ki je ni končal, ker se je prej posvetil zanj pomembnejšim dejavnostim. V podtalno organizacijo za osvoboditev Primorske se je vključil leta 1928, naslednje leto pa je postal, poleg Alberta Rejca, ključna osebnost TIGR v Ljubljani, od koder so cela trideseta leta prihajale pobude in nosilci večjih diverzantskih akcij proti fašistični raznarodovalni politiki. Ob tej obletnici se je zvrstilo več prireditev, pomembnejši sta bili gotovo pro­ slava in položitev vencev 12. maja v Ribnici in simpozij ter odkritje spominske plošče 1. in 2. junija 1991 v Senožečah^ Proslavo v Ribnici in na Mali gori so organizirali stranka Slovenska skupnost iz Italije ih politične stranke Demosa Primorske s sodelovanjem ribniške občine ter kra­ jevne zveze borcev. Slavnostna govornika sta bila tržaški pisatelj Alojz Rebula in re­ publiški poslanec iz Idrije Tomaž Pavšič. Oba sta se zavzela za prevrednotenje ozi­ roma sploh ovrednotenje primorskega protifašističnega in osvobodilnega predvojnega boja: Odkritje spominske plošče 2. junija v Senožečah je bilo manj politično obarvano. Organizirala ga. je, s podporo sežanskega IS, domača krajevna skupnost. Ploščo je od­ kril eden organizatorjev TIGR,na Tolminskem, 90-letni Tone Rutar, slavnostni go­ vornik pa je bil član predsedstva R Slovenije Ciril Zlobec. Strokovna beseda je bila dan prej prepuščena devetim referentom, večinoma zgo­ dovinarjem. Sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani mag. Ervin Dolenc je uvodoma predstavil kraj in lokalne razmere, iz katerih je Danilo Zelen izšel. Seno­ žeče so bile v času Zelenove mladosti, v drugem desetletju tega stoletja, naselje, ki je že od dograditve Južne železnice počasi propadalo in v tem času izgubilo 40 % prebi­ valcev. Deloma ekonomski, deloma politični pritiski so za časa Italije botrovali izse­ litvi še nadaljnjim 37 % ljudi, v prvi vrsti izobražencem. Hkrati se je v trg priselilo okrog.50 Italijanov, kar je predstavljalo le 6—7 %, ki pa so obvladali vse vitalne funk­ cije kraja. V teh razmerah se je prej strankarsko razbito življenje poenotilo na vseh področjih. S prehodom v totalitarno fašistično oblast je bila tako ali drugače večina fantov med 20. in 30. letom starosti prisiljena vstopiti v fašistično stranko, vzporedno pà se je ista generacija tudi podtalno organizirala, konec dvajsetih let bolj konspira- tivno in zato ožje, tudi v povezavi z Zelenom, po I. tržaškem procesu pa širše. Upokojena novinarka ljubljanskega radia Boža Skoberne je predstavila Danila Zelena iri-njegovo dejavnost, kakor se je z njo sama posredno srečala in jo razisko- vala-(zbrana pričevanja o Zelenu je objavila v 31 nadaljevanjih feljtona v Primorskih novicah 1989—1990). Zaradi uboja italijanskega finančnega stražnika konec novembra 1930 v Koprivišču nad Kanalom, ki sta ga najverjetneje izvedla Franc Fortunat in Zelen, je bilo 13 domačinov »eksemplarično« obsojenih na 20 in 30 let ječe, med njimi njen'ded. Italijansko sodstvo je, kot kaže, vedelo, da obsoja nedolžne, in tako priza­ delo neprimerno večje število.ljudi, saj je bilo prizadetih celih 13 družin v gospodar­ sko kriznih letih. Zanimanje Skobernetove za Zelena je bilo torej osebno in glede na vse gospodarske, socialne in psihološke posledice, ki so jih njegove akcije prinašale, ga je želela osvetliti predvsem s človeške plati. Tu pa je naletela na presenetljivo enotnost mnenj (našla je večino še živih, ki so ga osebno poznali in z njim sodelovali), ki so o Zelenu vedela takorekoč samo dobro. Dr. Milica Kacin-Wohinz je kolikor je mogoče na kratko podala pregled podtal­ nega*-organiziranja Slovencev in Hrvatov čez celotno obdobje italijanske oblasti na Primorskem, s čimer se že 30 let znanstveno ukvarja. Referat je strnjeno in izčrpno prikazal problematiko od začetkov obravnavanja v zgodovinopisju preko klasifikacije in ovrednotenja virov do samih dejstev, njihovih vzrokov, številk in pomena z današ­ nje perspektive. Vse to je avtorica v različnih oblikah že objavila, zato vsebine tu ne bomo obnavljali.-, '662 ZOÒOÒVIttSRl ČASOPIS 45 . \Ш • ì _ Direktorica goriškega pokrajinskega muzeja mag. Slavica Plahuta je predstavila prosvetno dejavnost Primorcev pod fašizmom, ki je po razpustu slovenskih prosvetnih •društev pač prešla v ilegalo. Najbolj značilni dijaški ali mladinski krožki, brez stalnih sedežev in pravil, so pod pretvezo izletov, športnih srečanj ipd. gojili pevsko in dram­ sko poustvarjanje, razne tečaje, predavanja, širili slovenski tisk ter izdajali celo lastna glasila. Njihov glavni namen je bil zbiranje in organiziranje protifašistično usmerjene mladine, ohranjanje slovenske besede ter preprečevanje malodušja. Prepričala nas je, da je bila skrajno restriktivnim razmeram navkljub ta dejavnost zlasti po letu 1932 izjömno bogata. Informativno in zanimivo nam je kustosinja goriškega muzeja Nataša Nemec predstavila enega od organizatorjev TIGR na Tolminskem, Toneta Rutarja in njegov boj, ki se nadaljuje do danes. Druga etapa boja po letu 1945 je namreč neutrudno zbi­ ranje in predstavljanje pričevanj ter drugega gradiva o TIGR. Opisala je njegovo trnovo pot slovenskega učitelja po italijanskih zaporih, njegovo ilegalno delo in nje­ govo neustavljivo energijo pri zbiranju in publiciranju gradiva po vojni, ko je od pet­ desetih let dalje naredil okrog 1000 popisov, in poleg drugega samo v PSBL objavil 82 biografij tigrovcev. V 88 drobno popisanih zvezkih je zbral podatke o 592 ljudeh, jih razvrstil po pomembnosti in skušal rekonstruirati organizacijsko mrežo. V želji, da bi nekoč izšlo v posebnem zborniku, je to neprecenljivo gradivo za nadaljnje raziskave zapustil goriškemu muzeju. Zgodovinar in borec za uveljavljanje pravic slovenske manjšine v Italiji Samo Pahor iz Trsta je predstavil orjunaša in drznega borca za priključitev Primorja k Ju­ goslaviji Pepeta Kukca iz Postojne na način, kot samo on zna. Referatu je dal pod­ naslov Pepe Kukec — strah in trepet fašistov. Ta napeta akcijska zgodba, ki je po kri­ vici skoraj neznana, se je zgodaj začela in prezgodaj tudi končala. Kukec je pri Orjuni predstavljal skoraj nekaj podobnega kot Zelen pri TIGR v naslednjem desetletju. Praporščak in odbornik Orjune na Rakeku, ki je bil izhodišče ilegalnih pohodov čez rapalsko mejo, je vzel zakon v svoje roke že pred fašističnim prevzemom oblasti v Ita­ liji. Od januarja 1922, ko so na meji ubili ovaduha Urha, pa do njegove nesrečne smrti v času I. tržaškega procesa leta 1930, se je zvrstila cela serija terorističnih akcij na italijanski strani meje, katerih vsaj udeleženec, če ne režiser, je bil Jožef Kukec, ne glede na to, da je bila Orjuna že leta 1926 razpuščena. V času I. tržaškega procesa je Kukec pripravljal osvoboditev obsojencev na smrt. V ta namen je bil v stiku z Bidov- čevo sestro v Trstu. Kljub opozorilom, da je meja dodatno zastražena, je pri prehodu meje nad Uncem naletel na italijansko- patruljo. En italijanski stražnik in on sta v spopadu padla. Spomenik, ki so ga Italijani postavili svojemu zvestemu stražniku, so domačini poimenovali Kukčev kamen, in tako je Kukec dobil neposredno po smrti tudi svoj spomenik. Urednica radia Trst Lida Turk je skozi zgodovino slovenskega uredništva trža­ škega radia, ki oddaja že 46 let, pokazala na odnos italijanskih oblasti do obravnavane slovenske polpreteklosti in na doprinos radijskih delavcev k razkrivanju in ohranjanju tigrovskega gibanja skozi intervjuje njegovih akterjev. Nekaj pomembnih spominskih knjig o tem dogajanju je plod prav teh radijskih oddaj. Sodelavec Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC SAZU dr. Branko Maru- šič je za nas pregledal povojni razvoj perspektive na TIGR. Pisno se je začel z Vilfa­ novim nekrologom za Ferdom Kravanjo v Partizanskem dnevniku leta 1944, ki je ti- grovstvo označil za terorizem. Izrazito odklonilno stališče slovenske in jugoslovanske uradne politike, ki je tigrovcem zlasti očitala povezovanje z angleško obveščevalno službo, v resnici pa se ji je šlo tudi za prvenstvo narodnoosvobodilnega boja, je trajalo vse do šestdesetih let, ko se je začelo o tem lahko svobodneje pisati, tako med priče­ valci kot v zgodovinopisju. Od takrat do večje sprostitve in priznavanja v osemdesetih letih TIGR ni bil tabu tema, pač pa nasilno odrinjen na rob zanimanja. »Ob tigrov- skem problemu danes kar begamo, kako bi se oddolžili tigrovcem za narodnoosvobo­ dilno akcijo, in pri tem v isti sapi grajamo političnost časa, ki za taka priznanja ni bil dovzeten. TIGR pripada vsem Primorcem in v tem spoznanju mu odrejamo mesto v primorski preteklosti in sedanjosti. Iz teh prostorskih in časovnih meja pa izstopajo pretirana poveličevanja in preživeta ideološka nestrpnost.« Vdova po političnem vodji TIGR Albertu Rejcu, dr. Tatjana Rejec Srebot je na podlagi grafološke analize Zelenove pisave dr. Trstenjaka, Danila Zelena opisala zna­ čajsko, kot človeka. Zelen naj bi bil po podobi visok, vitek, svetlopolt in svetlolas člo­ vek z izredno dolgimi udi in prsti. Imel je močan instinkt in neposreden odnos do na­ rave. V pisavi je veliko kulture, prirodnost pa kljub temu drži. Lahko bi bil odličen pisatelj. Močna osebnost, nemiren duh z razvitim estetskim čutom. Na zunaj umerjen in uglajenega vedenja. Ce je bilo treba cilj doseči, tudi brezobziren. Človek dejanja. Velika elastičnost duha in telesa. Živo nasprotje kakršnekoli zavrtosti, naravno spro­ ščen. Aktivizem in na drugi strani umetniška narava, ki jo zunanji aktivizem lahko hromi, sta bila zlita. Bil je družaben, energičen in odločen, veljaven. Pisava kaže tudi znake flegmatičnosti, brezbrižnosti. Skratka asketska, idealistično usmerjena ambicija. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 663 K diskusiji so se javili tudi trije tigrovci. Vlastja Simončič, predvojni sef jugo­ slovanske vojne obveščevalne službe za italijanske fortifikacije proti Jugoslaviji, je Zelena osebno poznal in z njim sodeloval. V TIGR je bil organiziran v trojki z u p e ­ tom Koscem in Franjom Kokoljem, svakom (oba bivša orjunaša). Potrdil je vse kar je bilo o Zelenu na posvetovanju rečenega, zlasti opis njegovega značaja dr..lrstenjaKa in dr. Rejčeve, ter govoril o metodah njihovega dela. Upokojeni igralec tržaškega gle­ dališča Danilo Turk Joco je poleg svojih biografskih podatkov govoril o povezavah TIGR s RPI. Knjiga njegovih spominov je v pripravah za tisk. Alojz Zidar pa je po­ stregel s podatki o TIGR na Ilirskobistriškem, katerega mreža je po krajši prekinitvi oživela po napadu na Jugoslavijo in so se nanjo naslonili prvi partizani poslani iz Ljubljanske pokrajine. Nadaljnja diskusija je pojasnjevala še nekatere detajle, stali­ šča, predvsem do vohunske dejavnosti TIGR. пчч-in /-> • Tako referati kot diskusija so potrdili nedvomno povezanost TIGR z Orjuno, drugačno vlogo Orjune na Primorskem in ob meji kot v notranjosti Jugoslavije ter ti- grovsko obveščevalno-vohunsko dejavnost za jugoslovansko vojsko. Po besedah dr. K.a- cinove se zlasti spominskemu gradivu navkljub, ki je največkrat enostransko in pri­ stransko, zgodovinar s pritegnitvijo vseh vrst virov sooči z vso kompleksnostjo giDa­ nja, ki je bilo politično, propagandno, teroristično in obveščevalno hkrati. Referati bodo najverjetneje objavljeni v Primorskih srečanjih, razen pregleda dr Kacinove, ki bo zaradi dolžine verjetno objavljen v nadaljevanjih v pnlogi Pri­ morskih novic Erazmu. Magnetofonske trakove celega srečanja hram Arhiv 1NZ v L j u b l j a n i - E r v i n D o l e n c KRŠCANSKOSOCIALNO (SOCIALISTIČNO) GIBANJE NA PRIMORSKEM Sveta Gora pri Gorici, 25. oktobra 1991 Zgodovinsko društvo za severno Primorsko in Goriški muzej Nova Gorica sta sku­ paj s Frančiškanskim samostanom na Sveti Gori v prostorih samostana pripravila strokovno srečanje z gornjim naslovom. Gre že za tretjo prireditev _obeh organizator­ jev na istem mestu. Prva je bila: 1989 ob 450-letnici Svete Gore (referati so izsh 1990 v publikaciji Sveta Gora 1539-1989, Gorica 1990), druga: lansko leto o Joži Lovrenčicu (referati so pripravljeni za tisk). Täko lahko govorimo, če ze ne o tradiciji pa vsaj o poizkusu, da to postane. Tako : kot prvi dve srečanji je bilo tudi letošnje v bistvu zelo aktualno. Na eni strani je treba zaradi novih političnih sil v našem življenju ponovno pregledati zgodovinske korenine, na katere bi se te rade navezale, na drugi pa gre za obletnico znamenite enciklike papeža Leona XIII., Rerum novarum, ki j eze lo odme­ vala tudi pri nas. Organizatorji so k sodelovanju privabili nekaj najvidnejših strokov­ njakov z obeh strani meje. Čeprav sta bila med udeleženci iz Italije kar dva Slovenca, ni nobenega vzroka, da ne bi prireditve označili kot mednarodno. V časih, ko se »na­ cionalne« znanosti borijo za svoj prostor v zboru upravičencev pri državni blagajni v hudi konkurenci različnih, običajno izredno agresivnih tekmecev ni nobenega vzro­ ka za skromnost. Ti bi namreč iz take in še zlasti tako uspele prireditve napravili me­ dijski dogodek prve vrste. „ . Uvodni referat je imel Janko Prunk. Izpostavil je nekatera ključna dejstva in po­ sebnosti krščanskosocialnega gibanja na Slovenskem. Opozoril je na nekatere razlike med deželami, hkrati pa opozoril, da pri opisovanju deleža posameznih oseb ne smemo Dozabiti na Krekove sodelavce. Med te nedvomno sodita A. Kalan in I. Sustersič ter še nekateri Nekoliko več se je zadržal tudi pri dogajanju v medvojnem času, čas pa mu je preprečil da bi prisotne seznanil z nekaterimi novimi gledanji na »utopitev« v OF in na usodo ključnih oseb. Na njegova izvajanja se je lepo navezal referat Feruc- cia Tassina ki je spregovoril o krščanskosocialnem gibanju pri sosednjih Furlamh in Italijanih Poslušalce je presenetilo že avtorjevo opisovanje italijanske historiografije o tem vprašanju, ki ga je predolgo puščalo ob strani. Krščanskosocialno gibanje je ita­ lijanski nacionalizem označil kot avstrijakantstvo in temu se je vrsta histonkov pod­ redila Situacija se popravlja šele v zadnjih desetletjih. Povsem očitno pa je, da giba­ nje ni bilo tako močno kot pri Slovencih, še več, pri njih se je celo vzorovalo in šte­ vilni Slovenci so v njem tudi aktivno sodelovali. Nekatere navzoče je dobesedno pre­ tresla usoda dveh poglavitnih organizatorjev: L. Faidutti je moral umreti v daljni tujini, G. Bugatto pa v hudi revščini. Očitno zna biti »katoliška« Italija prav ne- Branko Marušič se je precej zadržal pri opisovanju tistih političnih potez na Go­ riškem, ki so po njegovem vplivale na nekatere specifičnosti političnega življenja na Goriškem Izpostavil je Antona Gragorčiča, ki je onemogočal razmah gibanja. Opozoril je na drugačen potek dogodkov na Tržaškem ter se mimogrede dotaknil še Istre. S tem