LETOPIS MATICE SLOVENSKE
za
leto 1880.
V redil
dr. Janez Bleiweis.
 ----------
Zalofcila in na svotlo dala
MATICA SLOVENSKA.
   ----------------------
V Ljubljani.
Natisnili J. Blaznikovi nasledniki. 1880.
LETOPIS
Matice slovenske
z a
leto 1880.
V redil dr. Janez Bleiweis.
k
——► —
Založila in na svetlo dala IVI atica slovenska.
/
   ------------
V Ljubljani.
Natisnili J. Blatnikovi nasledniki. 1880.
Ob 0 Ö Li Co 8.
Milost in imetiljna oMist Slovencev.
Kulturnozgodovinska študija; spisal 1’. pl. Radies.
Predgovor.
Prejšnji čas jo umeteljnostim — posebno tako zvanim obrazovnim umeteljnostim — mnogo višjo stavil naloge in njili dela meril z mnogo višjim merilom. To pa, so ve, je neizrečno mejilo stvarjanje in veljavo umotvorov in te same kakor	njih stvaritelje povzdvigalo	nad navadno človeško mero.	Л	naša doba, katera se	bolj	od vsake prejšnje
klanja praktičnim namenom, umela je brez kvare umetelj-nostnim vzorom uvesti v kulturni život tisto prošinjenost umeteljnosti	in	obrtnosti, kakoršna	se	je v dneh višjega
razvitka narodov gojila vselej bolj ali menj zavestno.
To ima dvojno korist: prvič, da se ognjevitejše goji umeteljnost in nahaja obilejši broj „učencev“ ter „prijateljev“, nego ako bi stala na osamljači umčteljniških šol in slikarskih galerij, — drugič, da proizvodi obrtnosti za vsakdanji život	prihajajo med svet	umetnejše zdelani ali
vsaj v lepi obliki; to pa izobražuje in blaži čuvstvo in okus in nikdar no ostaja brez ugodnega vpliva na civilizacijo mlrodov.
Nekdaj zatorej, ko se pri nas umeteljnost in obrtnost niste še umevali tako praktično združevati nogo dan danes, bila je v vsem tudi tu cerkev, ki je po jedni strani visoko cenila umeteljnosti vzore ter jih vpotrebljala za svojo namene, a po drugi strani, ker bogočastje zahteva obrtsko pomoči za olepšavo božjih hiš, napravo paramentov itd., je s tem načinom umeteljniški blažeč vplivala na remosel-stvo (rokodelstvo) in v širjeni smisli na ljudstvo tamo.
Letopis 1830.	^
Celo sedaj še, ko ima vzbujanje umčteljnosti svoj izvor tudi v drugih krogih, stoji prod vsem cerkvi na razpolaganje najkrepkejše in najizdatnejšc pobudilo o povzdigi in širjenji umeteljnosti in čuvstva za umčteljnost. V cerkvi je umčteljnost med nami vselej dosezala največjo in najvišje smotre in doseza jih še sedaj.
Л vendar tudi ne grč premalo ceniti umotvorov, katere so proizvajali Slovenci od nekdaj na polji posvetno um etelj nosti.
Ozirajoč se na to vkupno delovnost v umčteljniškem smisli hočem z naslednjimi vrstami poskusiti, da iz obilega kulturno-zgodovinskega gradiva, katero sem nabral po višje nego dvajsetletnem preiskavanji na polji domače zgodovine, sestavim podobo o razvitki umeteljnosti in umčteljne obrt-nosti na Kranjskem ali prav za prav v Slovenci h. V tej podobi hočem kakor glavni predmet in na prvem mesti postaviti na ogled slovenskega naroda udeleževanje in nadaljevanje pri umčteljniških proizvodih v naši deželi.
Da jo tu naravno treba ozirati se tudi na tujstvo toliko, kolikor je to v dotiki z razvitkom domačih umčtelj-nikov ali so je v domovini javilo s prav izvrstnimi deli, umejo so samo ob sebi.
A vodilna misel vsej tej moji študiji ostala je ta, da iz ohranjenih nam poročil o umčteljniškem življenji Slovencev pokažem, kako je naš narod na polji umč-teljnosti užo v starodavnih časih dovršil marsikaj znamonitega in daje ravno tako iz njega srede izšel mnogokateri umč t e 1 j n i š k i u č o n e c v n aj b o 1 j š e m smisli besedo, kakor jo vsegdar na polji znanstvenem ali političnem in sploh v vseli razmerah javnega življenja lehko skazal mnogo svojih vrednih zastopnikov, kateri, čast in ponos svojemu rodu, se morejo brez strahu postaviti na častni prostor slavohrama inih kulturnih narodov.
V Ljubljani na Telovo 1. 1880.
Najstarejsa doba do konca, 14. veka.
Sledu o domači slovenski umeteljnosti nam jo iskati v predkrščanski dobi.
Ohranil je nam Linhart v svoji „Geschichte Krains“') beležko trudoljubivega nabiralca svojih dnig.pl. Brockerfolda,2) da se je namreč (koncem 18. veka) v Klevevži hranila slika starega slovenskega boga Božiča. Ta podoba, sozajoča v dobo pred pokristjanjenjem kranjsko deželo, zatorej v dobo še vlada-dajočih antik, bila bi, da jo je moči dan danes najti, jako važna za presojo narodno umeteljnosti, katera so jo v važnem rimskem emporiji Emoni gotovo uaobraževala po vzorih klasičnih rimskih in grških mojstrov.
Škoda, ker so ljudsko preseljevanje, katero so je vršilo po rimski vladi, in poznejši viharni veki uničili vsakoršen dalnji sled.
Morebiti leže še tu in tam zakopani ali skriti ostanki predkrščanske umeteljnosti v naši deželi po nje šumah in logeh in bi so dali najti, da se sistematično iščejo.
Tako omenja slučajno znani potnik Kohl v popisi svojega potovanja po notranji Avstriji3) izlasti po Gorenjskem, ila je našel steni neko bohinjsko ccrlcvo uzidane karocnito spomenike, kateri po svoji unanjesti kažejo, da so iz prcdriinske dobe, a po svojih figuralnih olepšavah spomiujajo iztočnih vzorkov.
Lansko leto sem tudi jaz precej pazuo ohhodil ravno ta del Gorenjskega, kjer se mi jo posrečilo najti mnogo prav zanimivih umeteljuostno-zgodovinskih spomenikov, o katerih govorim poznejše, in iskal sem prej omenjanih kamenov, toda videti jih ni bilo nikjer.
Valvazor pripoveduje v svoji „Ehre des Horzogthums Crain“, da je bila huda nevihta ustavila izkopavanjo njemu sovremonika dr. P eter m aun a na Bovščici poleg Javornika, kjer so jo bilo našlo nekoliko stotin grobnih spomenikov iz predzgodovinske dobo z napisi, katorih ni bilo moči nikomur tolmačiti in razjasniti.
') II. p. 2GO. 2G1. g.	v
’) Svojskih imen no sprominjamo, nego jili puščamo, kakoräua so po listinah. — Pis.
5) I. p. 314.
Ti spomeniki so za sedaj skriti našim oččm iu počivajo v goščavi Bevščičnih šum, dokler kak „drugi Peruzzi“ ne bode imel sreče ravno tako slučajno odkriti jih, kakor jo odkril naš čislani rojak tega imena stavbo na kolčh v ljubljanskem barji, katerih so užo dolgo pred njim brez uspeha iskali učenjaki.
Ako smo zatorej kar sc tičo prvih zgodnjih sledov o mirodni umeteljnosti napoteni le na slučajno napomine iu naznanila: s krščansko dobo tako zvanega srodnjega voka stopimo v jasnejši čas.
Takoj romanski cerkveni slog ima po Kranjskem zastopnikov v istini lepih.
Najzanimivejša teh redkih staveb jo dvojna kapela v razvalinah trdnjavico kaineniško; ') toda kedaj so jo ta kapela sezidala, o tem nimamo poročil.
Tudi najstarejšo cerkve pri samostanih „Cruski-lach“ (Hruški log) v Bohiuji, (samostan benodiktinov, utemeljen 1.1120), v Zatičini, (samostan cistercijouzov utemoljen 1. 1130), templar-jov v Ljubljani (1. 1167), romarske cerkvo v Cougrobi (pri Školji Loki) bile so gotovo romanskega sloga.
O cerkvi templarskiv Ljubljani ohranjeno jo nam poročilo, da jo bila sezidana v križa obliki. K jo jo stala, o tem so misli no strinjajo; iskati jo jo ali na mesti današnjo križanske cerkvo, ali na prostori cerkvo sv. Janeza, ki se jo v tem podrla.“)
Ravno tako so bilo najbrž romanskega sloga prvo cerkve reda cisterc ijenzev v Kostanjevici, (sezidana 1. 1234,) krfžanskega redu v Ljubljani, (sezidana 1. 1237,) roda domiuikanaric vVolosovom, (sezidana 1. 1238,) iu roda kartuzijanov v Bistri, (sezidana J. 1255,) kakor tudi cerkev sv. Petra v Črnomlji v Metliki,3) katero jo izročil vojvoda Ur eh Koroški slovenskemu dinastu, t. j. križanskomu redu ^ljubljanskemu v praznik papeža Marcela duč 16. januarja
Л koncem 13. veka so pri corkvcuih stavbah po Kranjskem užo kažo prehod romanskoga v gotski slog. Corkvo iz tiste dobe imajo po nekoliko užo gotsko obliko, kakor n. pr. gotski obok, čo tudi so opira obok na močno čveterovoglato stebre.
Tacega sloga je župnijska ccrkov v Svibnjom nadltado-čami, postavljena 1. 1324, katera ima to posebnost, da se vidi v nji lo jedna postranska ladja na levici, iu tako jo bila sestavljena tudi sedaj užo podrta in z nova pozidana župnijska cerkev
') Natančno popisal jo ta stavbni spomonik g.inžonur Ha us n or v „Mit-tlieilungen dor k. k. Oentralcommission zur Erhaltung und Erforschung der iiau-denkmale XIV. Jahrgang, Sopt. Okt. Heft S. XCI,“
’) Dimitz, „Gesch. Krains, 1.2. p. 165.“ a) „Archiv d. Doutschcn Ordons in Wien“.
v Stari Loki, katera jo neki še starejša,1) in župnijska cerkev v K ran ji.a)
Uže nahajamo imena domačih u m 61 o 1 j n i k o v zabeležena in sicer slikarjev.
V neki ljubljanski listini križanskega redü 1. 130(5 imenuje se slikar Weriant in v tihi celici bistriškega samostana je uže okolo 1. 1347 menili Nikolaj bil sloveč kar so tiče umetelj-nostne olepšavo na rokopisih, bodi si s peresom ali ščetko.
Dokaz njega neutrudne pridnosti jo rokopis Avguštinovega dela „De civitate Dei“, kateri se poleg drugih mnogih za zgodovino deželo prevažnih rokopisov hrani v c. kr. licejalni biblij otoki ljubljanski. Rokopis, katerega sem svoje dni3) obširno popisal, je folijant, imejoč 1G7 pergamentnih listov, in imenovati se sme mojstersko delo „umeteljnosti v samostanski c.elici“. Vidi se na njem poleg mnogih velicih alegoričnih podob v živih bojah in nespremenljivem zlatili obilica arabesk in inici-jalij, katero so svedok o humorji meniškega slikarstva, kakoršen so navadno nahaja po olepšanih samostanskih rokopisih srednjega veka. Izlasti karakteristične so alegorično podobo živali, katero so bolj ali meuj v zvezi z mistiko, in sicer opominjajo muogobroj-nega živalstva okolo samostana bistriškega, okolo barja in bližnjih prvotnih sum tisto dobe; no redko jo videti tudi lovskih podob.
Od slikarstva nam je za jeden hip obrniti pozornost zopet nekemu stavbarskemu dolu.
Rudolf IV. ustanovitelj jo utcmelil 1. 13C5 mosto Rudolfovo in v tistih dneh so jo sezidala tudi tamošnja cerkov sv. Nikolaja.
Prezbiterij s kripto pod njim spada v dobo zgodnje gotiko. Strop kripto nositi dve vrsti močnih stebrov; prezbiterij ima samo polustebre ob stranskih stenah znotraj, s pasovi ob stropi in pod-pornjami na zunanji strani. 4)
Toda obrnimo so zopet k domačemu slikarstvu 14. veka.
Tu so izlasti mnogi „Krištofi“ na premnogih cerkvicah blizu rek, potokov, močvirnih prehodov, na bohinjskem jezeri, v Congrobi, na stari ribški cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani itd. Cerkov sv. Janeza na bohinjskem jezeri ima ves poslikan kor in sicer s freskami 14. veka, cerkvica v Vodošicah pri Hlodi ima poleg slik iz poznejšo dobo tudi fresko iz 14. veka, od katorih jo odpraviti beljčnjo brezumnih epigouov, da so morejo po vrednosti ceniti.
') Hioinger,	„Mittbeil. d. hist.	Vor. f. Krain	1850. pag.	96“.
’) „Blätter aus	Krain 1857. pag.	!)5“.
J) „Mittheil. d. liist. Ver. f. Krain	18G2. pag. 7.	in dalje'1.
') „Programm	d. Obergymn. in	Budolfsvverth	1868“. —	„Mittbeil. d. bist.
Ver. f. Krain 185!). pag. 4“.
Fresko v cerkvi na bohinjskem jez or i: Zbor dvanajstih apostolov v prirodni velikosti, na stropi kronanje Marijino, a na strani Kajn in Abel, Kajn s hudičem (belim!), kažejo po svoji dekoraciji, in postranskih rečeh, po obleki in obliki pokrival, spominjajočih narodno nošnje, da jih jo svtaril čopič narodnega slikarja, čegaver imena ni moči zvedeti. Tudi včlicemu altarju v kras služeči antipondij jo mojstersko delo narodno-slovansko tehniko, katero spominja najboljših vzörkov jugoslovansko domače obrtnosti za olepšavo usnijenega dola. (An-tipendij jo se zlatom vtiskan.)
Tokom 13. veka, za nar o d ni h dinastov koroških, (o katerih narodnem dednem poklonstvi na Gosposvetskem polji pri knežjem stoli so jo pisalo užo na drugem mesti tega letopisa v sestavki „Valvazor“,) smo imeli na Kranjskem užo svojo kova rnico za nove o.
„Laibacensis moneta“ beremo užo v listinah 1. 12-48—1274 in „Landcstrostonsis“ 1. 1252—1273.
Na jesen 1. 1870 so jo našlo v La ni šč ah mnogo novcev, med katerimi jo prišel na dan tudi ljubljanski novoc vojvodo Bernarda.
Dr. Lu s c h in jo ta novec tako-lo popisal:
Sprednja stran: vojvoda stoječ, v desnici zrcalo (?) v levici lilijo in okrog besedi: Bornar — D us Dux. Zadnja stran: sv. Peter stoječ med dvema stolpoma in besedi: Civitas — Laib ac. ')
Pečatorezci in najbrž tudi drugi novčni tovariši so bili po obeh novčnih kovarnicah na Kranjskem s prva Italijani, a skoro so jih, izlasti v kostanjeviški novčni kovarnici nadomestili Korošci, kajti množina kostanjoviških no prav redkih novcev jo kovana očividno po načini F rož o v in po njih meri, in delovci v freški novčni kovarnici so bili največ Slovonci.
Tekom 14. veka izgine vsak sled o kaki kranjski novčni kovarnici tor pokaže so šo le zopet tekom 15. voka; o tem so govori poznejšo na dotičnem mesti.
Iz konca 14. voka imamo poročilo, da sto todaj po gotskoga sloga pravilih so zidali dvč ljubljanski cerkvi, kateri dan danes 110 kažeti voč tega sloga. Ti sto bili corkov sv. Petra, postavljena 1. 1385 za župnika Urha pl. Scheyorja, in cerkov sv. Nikolaja, ki jo je 1. 1386 pokončal požar — današnja stolnica. Stolnica gotskega sloga, in dokler so ni podrla začetkom 18. voka, s svojimi vitkimi stolpi kipčča k višku, jo po načrti in zidanji, kakor nam kaže rokopis pridnega D o 1 n i č a r j a pl. T h a 1 b e r g a,' '2) jako spominjala najličnejših staveb gotsko dobe, ki so dan danes tako rade posnemljejo in ki so so zelo srečno posnelo v dunajski „votivni cerkvi“.	____________
') „Wioner numismatischo Zeitschrift III. 1871.“
,J) „Arhiv ljubljanskega stolnega kapitoljna,“
II.
15.	vek.
Zopot nam je obračati svojo pozornost na stavbarstvo. Postavilo so je mnogo cerkev v mesti in po deželi z nova, tako n. pr. 1. 1412 cerkev frančiškanska na današnjem kougresnem trgi v Ljubljani; 1. 1414 cerkev pri razširjenem kartuzijanskem samostani v Pletarjih ; 1. 1425 cerkev bosih avgu-stinov v Ljubljani; 1.14411 cerkvica sv. Fridolina na llregi v Ljubljani; 1.1467 frančiškanska corkev v Rudolfovem, in 1. 1493 tudi frančiškanska eorkov v K sini e n i k i.
Cerkvo gotskega sloga so so pozidale 15. veka: v Kranj i, (1. 1491); v Ci ritnici (1. 1482); cerkev na Krtini pri Dobi na Gorenjskem, katera ima trojno razdeljčno ladjo, a no včlicega kora; cerkev sv. Primoža in Felicijana pri K imeniki (1. 1472), in cerkev v Trebnjem, (zidana okolo 1. 1443). Tačas sejo zidala tudi cerkev sv. Ruperta pri Mokro nogi (1. 1497), ki je še dan danes primerno dobro ohranjena, da, celo v novejših dueli, kar se tiče olepšave, zopot popravljena v gotskem smisli. Tako naj se dela druge!
Kakor so pravi, bila so v tej cerkvi polja po oboki in druge steno po cerkvi pokrite z gotskimi simboličnimi skulpturami, (podobami živalskimi, spakami itd.), katere so se pokončale pri kaccm popravljanji. Visoka okna v ladji in na kori so spodaj po sežeuj visoko zazidana in imajo v zidi strelno lino (za obrambo proti Turkom).
Zanimiv je tudi v sv. Ruperta cerkvi slonokoščeni izrezani tabernakelj iz 15. veka, kateri so vendar najbrž ni napravil v domači deželi.
Pri vseli teh cerkvenih stavbah, gotski sezidanih, pomagale so domačo moči in imenujejo so nam iz te dobe stavbarji, kameno-seki in kiparji po Kranjskem in sosednjih deželah. Tu spoznamo ljubljanskega Petra in Andreja iz Loža, oba stavbarja, in Ivana iz Št. Petra na Benečanskem, kameuoseka in kiparja.')
Anton Jerič, kateri jo gotovo za umčteljnosti voljo (kar se jo čosto dogajalo), poitalijanil svojo ime ter se potem nazival Geriči, prislužil si je ime znamenitega slikarja in je olepšal — po Valvazorjevih besedah — početkom 15. veka tudi gotski z nova sezidano ljubljansko magistratuo sovetovalnico s froskami.'2)
') „Slovanstvo pag. 194.“
’) „V alvazorXl.“ (Popis mesta ljubljanskega.)
Še je cvetelo po samostanih na Kranjskem minija-turno slikarstvo kakor svedočijo mnogi kodeksi nekdanjih samostanov v Z a ti čini, Ko s ta 11 j o vici, Bistri itd., kateri so hranijo v c. kr. licejalni biblijoteki ljubljanski.
Izlasti zanimiv jo pak v mnogem oziri nek umeteljnostni spomenik, plod trudoljubivosti ncccga domačega meniha iz samostana bistriškega, katerega tudi hrani c. kr. licejalna bi-blijoteka.
To jo mali koledar za 1. 1415 na pergamenti z mnogimi majhnimi podobami svetnikov, kakoršno ima „Pratika“, in na drugi strani s podobami mesečnih opravil. Iz teh podob, strogo naslanjajočih so nanje iu kažočili narodne nošnje, posebnosti, šege in navade, (kakor n. pr. polog druzega usajanje božičuili potvic v peč), moči jo sklepati, da jo koledar naslikala v deželi domača roka.
Tudi v Kr a nji so jo ohranil takov lep, dragocen spomenik umeteljnosti, ki je nastal v službi cerkveni: tu imam v mislih 1.1410 spisani rokopis „B. Grcgorii Moralium“ na pergamenti, veliki folijo, gotska pismena z inicijali po nekoliko v bojah, po nekoliko v zlati. Razven tega ima knjiga tudi mnogo lopo slikanih, dasi menj pravilno risanih podobic, katerim predmet jo knjigo vsebina. Pisal je kodeks, kakor naznanja beležka na konci, Jakob Catzpck „tune praefati Domini Cholomanni do Mansiverdy (župnik v Krauji) familiärem contiuuumque coinmonsalcm.“ ') Župnik jo zatorej vedno imel uinetoljnika pri sebi, smatramo ga zato-gadolj lehko prvoga domačega mocčua.
Še drug z minijaturnimi slikami olepšan rokopis — najbrž delo tudi tisto umeteljuiške roke — hrani župnijski arhiv v Kranji: ta rokopis je misale na pergamenti v veliki četvorki z naslikanimi in pozlačenimi inicijali a brez podobic, le pred „canonom“ stojf slika križanega Izveličarja z Marijo in Janezom na strani.a)
Da-li jo tudi glagolitske rok opis o z minijaturnimi slikami iz 15. veka, katori so so do nedavno hranili v muzeji grof Attemsovem (prej baron Erb er go ve m) v Doli, (a so se sedaj raztepli po sveti), da-li jo to rokopise tudi v domovini spisala slovenska roka, kdo bi mogel to dan danes določiti, ko so jo nam odtegnil prodmet sam po čudni malomarnosti pozvanih osob!
V staroslavncm benodiktinskem samostani v Št. Pavli na Koroškem (v Lalnidski dolini) imajo na lesi naslikauo podobo bogorodico z g 1 a g o 1 i t s k i 111 napisom iu poznamenovanjom svetnikov ter simboličnih podob, in ta podoba jo najbrž iz Kranjskega — ker to potrjujo tradicija. Morobiti jo izšla iz kakšnega kranjskega samostana, n. pr. iz ko s tanje viškega na Dolenjskem, ki jo vedno živahno občil s sosednjo Hrvatsko.
') „Mittlieil. d. liist. Ver. f. Kraiu 185G. p. ‘24.“
3)	ibid.
Kakor so za dobe cvetočega viteštva domači slikarji imeli opraviti s slikanjem grbov za olepšavo viteških gradov, domači ume tel j niški remesolniki z olepšavo orodja in „ženskih söb“, viteških dvoran in obednic, tako so je sedaj tekom 15. veka, ko jo Friderik III. zapored temu ali onemu kraju podelil mestni privilegij, odprlo delo slikarjem grbov in s povzdvigo mestnega življenja povzdvignila sc jo pri nas tudi umeteljna obrtnost. Nje proizvodi, izlasti zlatarski, kakor tudi umeteljniška telili ikai o lesenini (umeteljno mizarstvo), dalje narodno delo zlatih o glav nie za meščanke, umeteljnih dan danes tako redkih pasov iz drage kovine, majo lik i. m. dr., vse to, ra-beče bogatim meščanom, oskrbovalo se je v množini doma in iz-gotavljalo po tujih dobrih vzörkih, prišedših k nam v deželo iz Nemškega in Italije, a tudi od naših kar so se tiče domačo obrt-nosti na umeteljniški stopinji stoječih jugoslovanskih bratov.
Novim mostom in meščanom je bilo treba tudr pečatov. Lep proizvod takovega mestnega srebernega pečata 1. 1471 ohranil so je nam v Kočovji in odlikuje so po jako ostrem in ličnem rezanji.1) Tudi pečat ljubljanskega stolnega kapitelj na, katerega lep odtis ima zbirka kneza Auersperga biblijoteko v Ljubljani, ki sem jo uredil jaz. Rezan jo ta pečat 15. veka in jo iz lasti zanimiv zaradi umetoljne porabo prostora, napolnjenega z angelj-skimi glavicami, postavljenimi druga nad drugo. Ne motimo se, ako pripisujemo tudi ta pečat kacemu domačemu pečatorezcu, katerih prej naša dežela ni pogrešala nikdar, kar pričajo poznejša naznanila.
Iz drugo polovico 15. veka imamo zopet poročilo o n o v č u i k o varnici v Ljubljani, delajoči hitro in mnogo s samimi domačimi ljudmi.,J)
Jako obžalovati jo, da tekom našega veka, ko se je prezidalo dokaj cerkev in prelilo mnogo starih zvonov, niso teh pred potom v ljubljansko livarno strokovnjaki preiskali in prepisali napisov ter jih tako oteli popolni pozabljivosti.
Tu in tam imamo poročila, da jo bil v tem ali onem kraji kak star zvon iz 15. veka, čo ne še starejši, ali — natančnih prepisov nimamo, niti no posnčmkov, kateri jedino so trdna opora preiskovanju in določilu; mnogokaj so tudi brali lajiki in skušnja jo potem pokazala, da so naopačno brali itd.
Prosi so zategadelj na tem mesti prav iskreno, da bi vsi p. n. visokočestiti gospodje župnijski predstojniki staro zvonove v svoji župniji naznanili pisatelju teh vrst, kateri bodo z veseljem objavil način posnomka, da, tudi so mu na svojih poletnih potovanjih no bode tožilo, ogledati si takovih zvonov na svojo oči.
') Moj popis v „Mittheil. d. hist. Ver. f. Kraiu 1862.“
*) Dimitz, „Gosch. Krains I. 3. 331.“
Zelo pridni in znanstveno vešči višji inženšr g. Leinmüller je poleg druzega tudi v „Mittheilimgou der Contralcommission für Erforschung und Erhaltung der Baudenkmalo“ ') opozoril na nekov zvon v St. Ruperti pri Mokronogi, kateri je Ht 1. 1474 in ima ob robi gotsko-latinska pismena.
So je li ta zvon Hl v ljubljanski livarni, katera jo tedaj užo bila ustanovljena, o tem sc no ve.
III.
16.	vek.
Corkvena stavbarska umeteljuost jo pri nas na Kranjskem tudi še v prvi polovici lli. veka gnala lep cvet gotiko, tako n. pr. takoj 1. 1500 cerkve v Radovljici, (katerih prvotni slog se vendar sedaj užo skoraj no zna), in v Leskovci (pri Krškem), katerih zidovje sc je še precej dobro vzdržalo;*) potem cerkev v Škofji Loki, katero je sezidal 1.1532 neki Kranjec, imenom Kunaver,3) in ki ima zidove iu altarje sedaj zelo popačeno; podružnica sv. Luko v P ra p reč ah, četrt uro od Podite či, župnija Brdo, in dvorna cerkev v Dvori pri Polil o v c m G rad c i.
Cerkev v Pr a prečah kaže znotraj lep prost slog. Ladjo loči v tri delo dvojna vrsta nizkih, precej močnih stebrov, in sicer tako, da je srednja ladja višja od obeh drugih. Veliki kor ima po stenah in nekoliko po stropi slik, katero so šo znajo iu ki spominjajo okorelih oblik srednjega veka.
Kakor poroča napis v velikem kori na levici, sezidal je to cerkev 1.1520 nek o v slovensk plomcnitaž Hans Herisch, čegavor podoba poleg napisa ga kaže v črnem plašči klečečega, na strani njega grb: romarska školjka v rudečem polji. Av ladji na desnici pravi nekov napis, da jo mojster Štefan Steinmetzer 1. 1524 „napraviti dal to poslopje iz svojo imovinc Bogu iu sv. Luki v hvalo in čast“.4)
Dvorna cerkev sv. Petra v Dvori zaslužuje zaradi toga, ker jo najznamenitejša stavba pozno gotiko v naši dožoli, da so dlje pomudimo pri nji. Njo zidanje, katero so začeli gospodarji grad-ščine v Polhovem Gradci 1.1525, trajalo jo 3ü let, namreč do 1. 1561.
') VII. (1862) 188 in daljo.
3) Hiciiiger, „Mitthoil. d. liist. Ver. f. Krain 1805. pag. !)6. in daljo.“
3) „Mitthoil. d. iiist. Vor. f. Krain 1850. p. 47.“
4) „Dass Stephan S toi n motz er das gegenwärtig Gebiiii hat maclicn lassen von soinom oignon Gut Gott und S. Lucasen zu Lob und Ehr.“ — Mitthoil. d. hist. Vor. f. Krain 1847. pag. 61.“
Znamenit je liže umčteljni portal z napisom: Gregorius Ruckenstein Magister Operiš auno Domini 1544. Pokrit jo s skulpturami jako okusnimi in fino pravilno izdelauimi (živalska simbolika in drugo alegorično podobe z ozirom na sv. pismo.) Svet, kamer sc je postavila ccrkov, ni ravan, iti jo zategadelj pri velicili vratih po desetih kamenitih stopnicah nizdolu v cerkev. Od tam je moči pregledati vso pravilno skladno stavbo. Tri ladje imamo pred saboj. Vsaka postranska ladja je s štirimi visocimi rtastimi loki na četverovoglatih nosilih zvezana s srednjo ladjo. Nad vsako jednoliko visoko ladjo razprostira se lesen dvojen strop. Pri stranskih ladjah jo tam, kjer so končavajo tik prezbiterija, predvdžje, sloneče na treh antičnih stebreh z okrožonimi loki, znotraj obokano, in, čudno! pod vsakim stebrom stojita drug poleg druzega dva majhna gotska altarja. To predvežje ima freske iz prav tiste dobo. Dva čisto jednaka altarja sta prislonjena na oba izprednja stolpa ob desnici in lovlci in nekoliko večji lesen altar stoji ob steni na južni strani corkve blizu uhoda. Prezbiterij ima obokan zidan strop, a na stranskih stenah oratorije. Manjši dveh zvonov nosi letnico 152G. ’)
Tekom IG. veka sta obiskala slavna slikarja Dürer in Tiči jan našo kranjsko deželo; Tintoretto, učenec T i c i j a n o v, kateri je umel združevati risanje Mihel Angelovo s koloritom Ticijanovim, naslikal je za kolegijatno cerkev v Rudolfovem altarno podobo sv. Nikolaja;“) Trutzsauorwein je napravil v umeteljni pisavi „bulla aurca“ ljubljanskega škofijstva3) in Hirschvogel, sloveči kartograf, narisal jo po naročili kranjske dežele mapo vojvodino Kranjske.4)
O bivanji Albrecht Diirerjevem na Kranjskem govorilo sc jo dosle, da jo na svojem potovanji v Italijo zbolol v Kameniki pri Ljubljani in da je nekemu tamošnjemu slikarju za skazano mu gostoljubnost naslikal podobo na hišo (?). To nekako čudno legendo o Dürerjevi freski je Thausing vsvojem po virih sestavljenem životopisi Albrechta D ü r e r j a pojasnil iu popravil.ft)
Thausing piše: „Dürer je nastopil svojo (drugo) poto-vanjo v Benetke, da olepša cerkev sv. Jerneja na „Fondaco de Tedeschi“, užo 1. 1505 in se je dolgo mudil na potovanji. Dne 7. februarja 1. 150G opravičuje so svojemu (nürnborgskemu) prijatelju Pirkhcimerju zaradi prejšnjega daljšega molka, (o bolezni zaradi svojih prijateljev v domovini ni črhnil.)“ In dalje pripoveduje Thausing: „Tehten dokaz o tem, da jo prišel Düror
') „Blätter aus Krain 1859. pag. 119.“ — Podoba portala „Mitthoil. d. liist. Vor. f. Krain 1848. pag. 7;!.“
’) „Valvazor, XI.“ (Rudolfovo.)
3) „Stolni kapiteljski arhiv.“
4) Prijazno naznanilo g. dvornoga sovotuika pl. Dirka.
5) „Düror. Geschichte seines Lebons und seiner Kunst. Von Moriz lliau-sing. Leipzig 1876. pag. 258.“
uže 1. 1505 v Benetke, jo neka risanja, ki jo ima g. Dauby Seymour v Bon d oni. Podoba, risana s črno kredo, kaže veliko žensko glavo z ovito ruto, oči z a ti s n eni, usta odprta, da sc vidijo zobje. Ilisarija ima svojeročni napis Diircrjov: Una villana Windisch 1505 in njega monogram ; zatorej je to kmetica, ne po imeni Windisch, temveč vindiškega t. j. slovanskega rodii. Italijanskih besed „una villana“ v tej zvezi skoraj ni mogočo sicer umevati, nego, da jc to studijo Diirer posnel po kaki Veudiuji v sosednjih mejnih deželah na svojem potovanji proti Benetkam.“
Mi imamo zategadelj portret slovenske kmetico, moj-sterske roke Diirer j e ve delo, s čemor so ne sme in ne moro ponašati vsak narod. Brž ko sem zasledil to za nas tako zanimivo beležko, pisal som g. Dauby Seymourju v London proseč ga, naj izvoli napraviti fotografe k posnetek to za naš nfirod tako drage slike, in kadar ga vzprimem, bode mi skrb, da „slovenski Matici“ za svoj novi dom podarim jodno fotografijo.
Л najbrž je Diirer naslikal tudi še uccega Sl o ven a, Ožbalta Krella. Njega sliko, napravljeno 1. 1499, prvo, katero je I) ü r e r slikal ') po izrečnemnaročili, h r a n i s e d a j pinakoteka monakovska. Ta mož, kakor so kaže, jo bil Slovenec, kajti iino Krellovo beremo uže v listinah 15. voka in tudi še poznejšo.
Tudi nokov niirnbergski sovremenik in umčteljniški tovariš Diircrjev, lcsorezcc Volbenk Resch, kateri jo bil sodelovec pri znanem „slavnostnem izprevodi“ Maksa I.,“) bil je najbrž Slovouoc, kerjeprinnok Reš še dan danos navaden po slovenskih deželah.
Vendar čujemo še o druzih umcteljuikih s slovenskim imenom, delujočih tekom 16. veka na tujem, tako n. pr. o zlatarji iamnizerji (1. 1508), o kolajuarji Žagarji, o arhitektih Mencingerji in Schiktauzi, o slikarji majölik Andreoliji (f 1. 1552) in o drugih, kateri so se zabili pod imenom „Schiavoni“, kakor so namreč krščevali Benečani vso umčteljniko, porojeno v Iliriji in Dalmaciji.3)
Obrazovna umeteljnost se jc v prvi polovici 16. veka po Kranjskem najlepše gojila in širila.
Fobuda iz tujega, izlasti iz Italijo in Nizozemja, kjer so so bili vzbudili tako veliki mojstri, ni ostala brez ugodnega vpliva.
') „Thausing, 1. o. pag. 146.“
*) „Thausing, 1. c. pag. 303.“
3)	„Dio Künstler all or Zeiten und Völker (Lexicon) von Prof. Fr Müller. Stuttgart (1857—1864) J. 42., II. 437, III. 75, 448, 450 in 912.“ (Za krajšega voljo hočem daljo ta izvrstni slovnik navajati lo pod imenom Müller.)
Obitolj Porti j o v je dala nalog Ticijanu, naj jim na gradi v Senožečah na Krasi naslika galerijo pradedov, o kateri, škoda! sedaj ni sledu, in ravno tako so dali pl. Purgstalli iz spomina (!) naslikati svoje pradede v Podbrozji ob hrvatski meji na Dolenjskem.')
Л Lambergi so ukazali na svojem gradi Kameni pri Begunjah na G or eujskem v veliki dvorani al fresko naslikati po narodni pesni še danes popularni dvoboj svojega pradeda Lamberg a r j a (ki je živel tekom 15. veka) z velikanom Pegamom, in sicer, kako jo Lambergar na ravnem polji dunajskem odsekal velikanu glavo ter jo položil cesarju pred noge, ter potem jezdil domov na čilem konji, ki je pil sladko rebuljico in zobal rumeno pšeničico iz zlatih jasel. Lambergar jo naposled osem dni po poroki z neko poljsko mladenko umrl za čarom stare Marjete.'*)
Vid Kisel, gospodar gradščino na Fužinah poleg Ljubljano, (ki jo ima sedaj duhovita prijateljica umeteljnosti gospa Josipi na Terpinčova in o katere notranji olepšavi govorim še poznejše pri oddelki o umeteljnostnem gibanji 17. veka), dal je to trdno poslopjo z nova postaviti 1.1528 arhitektu I v a n u Wo i 1 h c i m e r j u, kakor pripoveduje v starih nemških rimah napis nad gradskim portalom.
Tedaj (1. 1520) so dali Turjačani z nova zidati svoj roj-stveni grad Turjak, (katerega je bil 1. 1511 sesul strašen potres), in takrat so jo izsekal velikanski kameniti grb s pozlačenim velikim turom, kateri na lepem okroglem stolpi proti južno-iztočni strani s vedoči o dobi, ki je ljubila umčteljnosti. Daljo so vidijo na ravnici pred gradom v j ozd dr ni (na desno ob cesti) še stare freske iz 16. veka, každče razno vaje jezdecev.
Prekrasen spomenik umeteljne tehniko iz početka 1(3. veka jo monštrdnica v Gotnicah, katera jo morebiti domače delo, kajti v starih zapisnikih ljubljanskih rokodelcev nahajamo tudi nokaterih s rob ra rje v in zlatdrjov imena zabeložona.
To monštranico, katero mi je okusno narisal ljubeznivi nadgozdar kneza Auersperga g. Doležal, sem sicer užo svoje dni obširno popisal,3) vendar zaslužuje ta popis, da se tu na kratko posname.
Stojalo monštrauici je šestlistuata roža, prosto cizelovana v črtah, ročaj je voglat s trojnimi jabolčki in zgoraj olepšan z ornamentiko (z listi). Tabernakelj v obliki kapele ima lopo razvrščono stebričo in loke, baldahine in drugo olopšave, kakoršne so bile obične v dobi cvetoče gotike; zgoraj jo razdeljena v svetišče in v baldahin za bogorodico, a vrh je stolpovjo s križem. Svetiščo oklepa s četverovoglatim okvirom kristalno steklo za sv. hostijo,
') Iloff, „Gemiildo von Krain VI. 106 in dalje.“
’) Anastasius Grün, „Volksliedor aus Krain“ Лпш. pag. 15G. Ar. Id., J) „Mittkeil. d. kist. Vor. f. Kraiu 1863. pag. 85.“
ki je obdano z rastlinsko ornamentiko (z robidjem). V baldahini, katerega nosijo trije vitki stebriči, stoji podoba sv. device, nebeško kraljice. Stoipovje nad baldahinom nosijo trije okrogli stebriči z gotskimi stolpiči na vrhi, četrti stebrič se le nekoliko zna. Ob straneh svetišču sta po dva gotska stebriča, razmernc visokosti 2:3, in med temi stebriči stojite statueti sv. Barbare in sv. Katarine.
Neka „strašna dogodba“, ki se jo baje pripetila početkom 16. veka ali morebiti užo prej na Gorenjskem o kol o Bleda, dala je povod neki freski 1. 1534, katero v živih bojah vidimo še dan danes na zunanji steni cerkve sv. Lenarta v Vode-šicah pri Blodi.
Ta slika, kakor so posnemlje iz sestavo in sploh iz vsega dela, jo najbrž umotvor domačega umčteljnika. Razdeljena je v tri polja in predmet jej je zgodba „o letččih piščancih“. Povest v razlaganje te slike, ki sem jo čul iz ust malo no 901etnega moža, slove tako-le:
„Svoje dni sta bila prišla dva pobožna romarja na potovanji v neko bližnjo vas. Jeden izmed njiju, lop, brdak mladenič, je posebno ugajal gostilničarjevi hčerki, katera jo bila jako zaljubljena deklica, in odkrila mu je svojo ljubezen. Mladenič jo bil kreposten in ni slušal njo laskavih besed. Deklica sklene maščevati so in potalme mladeniču zlato jabolko v potno torbo. Homarja otideta. Zdajci so deklica napoti k vaškemu sodniku in zatoži mladega romarja, rekoč, da jej jo ukradel zlato jabolko. Poslal je biričev za njima, uhitali so ja in privedli pred sodnika. Tu jo ponavljala deklica zopet mladeniču svojo ljubezen, a tudi to pot jo zavrno kakor prvič, in sedaj ga deklica „proglasi“ tatom, ki jej jo unesel zlato jabolko, in po tedanji pravdi so ga obsodili v smrt ter obesili. Toda, gledi čudesa! Krepostnega mladeniča jo rošil včšal nekov svetnik. (Prva podoba v polji na levici.) Oča obešončev pride mimo in vpraša po svojem sini. Ljudje ga napotijo do krvnika, kateri mu sam potrdi strašno novico, da jo usmrtil sina. Oča, prišedši do vešal, vidi sina rešenega in so vrno v krvnikovo hišo. V vratih „nepoštenca“ obstoji, naznanujoč, kaj jo videl, in nad glavo njemu vzleti piščo skozi duri (To jo drugo polje.) Tretje polje: Krvnik, sodoč s svojci pri večerji, (posodje ndrodno, majolike itd. se vidi na dobro obloženi mizi), taji, da bi resnica bila, kar so mu jo pravilo, in osrečeni oča v potrdilo svojih besed vzklikne: „V znamenje, da sem govoril resnico, vzlete naj piščeta z vaših pladnjev k višku,“ kar se je bilo zgodilo „v vratih“, kakor smo vidoli, in tudi šo na pladnji ložečo piščo so pripravlja za vzleteti. Družba vstano od mizo ter iz-prdfhlja očeta, da so prepriča o njega besed istini.“
In poleg to v lokaluo-zgodoviuskem smisli zanimive freske, ki jo zanimiva tudi za umčteljuosti voljo, nahajajo so na tisti steni šo nekatere freske, najbrž tudi iz tisto dobe. Jodna kažo velicega „Krištofa,“ poleg njoga reši sv. L o na rt jetnika iz nccega gradu, a izlasti dola ogledalca očom vosoljo bližnja freska.
Kaže nam Krista stoječega pod križem, obdanega z mučilnim orodjem, in razven tega so drastično naslikana vsa ona opravila, katera se ne smejo vršiti ob nedeljah ali praznicili. Godbeno orodje znači vzdržnost od hrumečih veselic, krojaško škarje, srp, motika, lopata in drugo orodje vzdržnost od hlapčevskih del, ma-jolika in posoda, iz katero sc kadi' jed ter jo nese ženska podoba, vzdržnost od požrešnosti in pijančevanja, in naslikana postelja po-menja, da so ob nedeljah nima spavati v nji! —
Drugo polovico 16. veka zavzimajo v naši kranjski deželi razširja n j o cerkvene reformacij o in zmede združene ž njo.
Kakor sploh povsod jo reformacija tudi pri nas s svojim treznim in streznjevajočim duhom na umeteljnosti razvoj imela najslabši vpliv.
Umčteljnost, p rogu an a iz cerkve, ni imela pravega domu, kjer bi sc veselo čutila. Visoki idojalni nameni in smotri, kateri se vedno imajo staviti umeteljnosti, in prostost tiščečih spon posvetnega življenja — hipno sc jej je vse odtegnilo. Pri nas na Kranjskem so zdaj pokaže na jeden krat obstanek v razvoji umeteljnosti in v gibanji umeteljnostuega življenja, o čemer nam je jako žalovati še dan danes. Sinovi naše dežele, katere jo bolj nego kodaj prej reformacija odvajala v tujiuo in kateri so potovali križem svet učit se po tujih vseučiliščih, njim niso vzbujali željo za posnemanje umotvori slavnih mojstrov, ki so polagoma začenjali sc spoznavati in skušali posnemati, kajti luteranski pastorji so jih oplenili svojega lišpa ali celo zaprli kraje, kjer bi moči bilo najti takovim kopijam blagoslovljeno mesto.
Kar so mladi ljudjo v umčteljnost spadajočega prinašali domov, bile so po največ spominsko knjige s slikami grbov in podobami pretepov ali slike te in one dame, katere ljubezen so iskali v Tubingi ali kje drugod. Ljubljanski muzej, zgodovinsko društvo in ljubljanska c. kr. liccjalna biblijoteka, razven toga muogi gradski arhiv po Kranjskem hranijo takovc spominske knjige kranjskih „kavalirjev“, in licejalna biblijoteka ima tudi te vrste knjigo deželnega šolnika Ivana Döllcrja, v kateri so bere, kako razposajeno so sc vedli učitelji reformacijsko dobe, namesto da bi izvrševali resno in dostojno svojega poziva dolžnosti.
Na novo sc je bila tačas uvela po Kranjskem, izlasti v Ljubljani posebna stroka umeteljnosti, to jc: ksilografija ali lesorezbarstvo, katero sc jo združilo s prvo tiskarno v Ljubljani, ki jo je bil napravil Janez Mandelc, ali kakor sojo nemški imenoval Hanns Mannel.
Mnogo knjige Mandclčcvo tiskarno in pred vsem „Newo Zeitung von den Türken vor Motling 157 8“ nam kažejo lep lesorez.1) Imenovani „Nowe Zeitung“ jc namreč dodana
‘) Ima jo zgodovinsko naSo društvo. Ta tiskovina jo jako rodka!
podoba obkoljenja in vzotja Motliko po „dcdnom sovražniki kristijanstva“, m ta lesorez jo vreden vse pohvalo, ako so pomisli, da se jo bilo tedaj lesorezbarstvo jedva spoznalo v naši deželi. Užo davno bi bilo imelo „zgodovinsko društvo“, (ki od 1. 1868 ne dii od sebo nikacega znamenja življenja)! ta „unieum“ domačo umeteljnosti faksimilovan razmnožiti na veselje prijateljem domače zgodovino.
Tudi „rudarski red“ za Kranjsko ima lesorezno olepšavo in takisto so vidijo še v drugih knjigah Maudolčeve zalogo vsaj v okvirih itd. lesorezni dodatki.
Koncem IG. veka pozdravimo v svoji domovoni zopet zna-menit umotvor, kateri, če ga tudi ni zvršil domač umčteljnik, vendar v nečem smisli zaslužuje ime domačega dola.
Tu menim veliko, na izbočeni medi napravljeno sliko boja pri Siski (dnč 22. junija 1.4.593), katero so kranjski stanovi takoj po preveseli narodni zmagi našega slovenskega junaškega vojstva ukazali delati nečemu navlašč na Kranjsko pozvanemu italijanskemu mojstru, čegavor trud so jo dobro plačal.
Mojstru je bilo ime Octavio Canelli in samo za posvetov bakrorezi posnete velike podobo je dobil 25 tolarjev iz blagaj-nice deželnih stanov.
llazven te veliko oljnate slike na izbočeni medi jo moral umčteljuik napraviti še jedno takovo sliko za ljubljanskega škofa, kateri so se dodalo nekatero podobe, ki jih ni imela slika, naročena po deželnih stanovih, namreč podobo svetnikov, pomagajočih kristijanski vojski. Svetniki se vidijo v oblači h sodeč tor strelo in sulico na sovražnike spuščajoč, da so pokončajo.
III.
Od leta, 1GOO-1G73.
Grehe, katero jo o razvoji domačo umöteljnosti zakrivila reformacija, popravila jo protireformacija v naši deželi zopot do dobra.
Jodva so jo bila novič ojačila katoliška cerkev, vabeč svoje otroke v naročje sveto vere, jodino izveličavno, in brž so hiteli verniki zidati novo cerkve ali popravljati stare, oskrunjeno po „protestantskem bogoslužji“, a tedaj z nova posvočeuo, tor so za to pokladali lepo darove na altar. Skoro so so zopet oglasili domači umčteljniki, da mirno in pridno posvetijo delo svojih rok olepšavi božjih hiš.
‘) Dožolui arhiv „Landtagsprotokoll VI. 547 in daljo.“
Jednega moža grd tu pred vsem imenovati, kateri jo bil posebno mecen umdteljnosti v tej dobi in čegaver ime „verskega junaka“ ter škofa ostane zapisano z zlatimi črkami v našo deželo zgodovini. Ta mož jo Tomaž Chron, čegaver visoko pomombo za daljni razvoj domače umeteljnosti sem uže v tej tiskovini obširno popisal na drugem mesti.')
Tam sem pokazal, kako je Chrön, skrbeč za cerkveno stavbe in cerkva olepšave v glavnem ljubljanskem mesti in j)o deželi ter celo zunaj škofijstva (n. pr. v Nazareti,_ itd. po_ Štajerskem) dajal opraviti mnogim umetoljnikom, slikarjem in kiparjem, kakor so bili: Plaveč in Wolf, Höbtner in Janzil, Planer in Kren, Costa in Degen, Hofer in Minicz, Scareos (Scaria?) i. dr., dalje tudi mnogim um 6 tel jniškim rokodelcem, in to jo zelo pomagalo povzdvigi narodne umeteljnosti in narodne obrtnosti.
Vzgled slavnega, za vse lepo in vzvišeno gorečega cerkvenega kneza je vzbujal posnemanje in izlasti je bil njemu somišljenik cistorcijeuski opat iz Z a ti čin e prelat Jakob, kateri jo dal olepšati cerkev in samostan s prekrasnimi štukaturami. Še dandanes lehko vidi potnik, prišedši v Z ati či 110, pod velicim uhodnim obokom prekrasno podobo „poslednje sodbo,“ izvrstno mojstersko stukaturuo delo.2;
Poleg cerkve je imenovati prva podpora umeteljnosti gledališče, katero so vzdržavali jezuiti v dobi protireformacije na svojem kolegiji in tako gojili u metel j n ost in u metel j no o b r t n o s t.
Velikansko dekoracije, katerih so zahtevale igre jezuitov, ne menj tudi pomembno omišljene sceuerije, in kar so tiče bleska in dragocenosti na dandanašnje opere spominjajoče sestave za leteti, pogrozila, baletne in živaljo maske, v katerih so mnogokrat se igrala dramatična dela, vse to je dajalo mnogo posla umeteljnosti in umeteljniški tehniki t. j. slikarjem, mehanikom, modelarjem itd.
Ker je gledališče jezuitov kazalo pot, bilo je posvetnim „komedijantom“ za tekmecovanja voljo hoditi po njih sledi, ako so hoteli privabiti si občinstvo tudi na svojo stran.
Obračali so zategadelj vso skrb na dekoracije, katoro so jim napravljali domači slikarji Janzil, Plaveč i. dr. •')
Polog teh uže imenovanih narodnih umeteljnikov iz prve polovice 17. voka ohranila so se nam še imena slikarjev Knapiča (porojen 1. 16374), in Janeza Albertala iz Trebnjega,-'') in kiparjev Schella ter Ferfile.
') „Lotopis Matico Slovensko za loto 1878. III. in IV. dol stran 24—‘29.“
’) Ulodi raoj‘ spis: „Dio Gegeniibto von Sittich und Rain. Wien 18(54. pag. 82.“
*) Ulodi moj spis: „Dor vorirrte Soldat. Agram 1884 ‘ uvod in dostavek.
*) „Milil or, II. pag. 499 “
5; „Slovanstvo, pag. 194.“
o
Letopis 18(Ц>,	л
Karol Schell je poznejšo (1.1662) za 100 kron (183 gld. 20 kr. deželne veljavo) prevzel popravo včlicega altarja s podobami in drugimi olepšavami v ljubljanski diskalcejatski cerkvi, in za tisto cerkev jo napravil tudi slonokoščen križ, a prav tedaj (1. 1664) je delal Ferfila za cerkev Marije Ilovice v Polji.1)
Vendar ne samo domače naše moči, tudi drugi umčteljniki so za tiste d6bo delali v olepšavo božjih hiš, pred vsemi slavni slikar Palma, kateri jo naslikal tedanji ljubljanski kapucinski cerkvi „nepopisno krasno podobo za včliki altar.“ a)
Palma Jacopo, imenovan Giovane, porodil se je v Benetkah 1. 1544 in je umrl 1. 1628. Pri kapucinih v Boloniji so vidi jedna njegovih slik, y o katero pogledi sta Gucrcino in Guido iioni vzkliknila: „Škoda, ker je takov izvrsten slikar moral umreti!“ Njega boje so žive, prozorne, sicer menj vesele nego Paolove, vendar veselejše od Ti utor etto vih.3)
V risarstvi je tisti čas obrnil nase pozornost Ivan Krst. Bottan (iz kremoneške umeteljniško obitelji Bot tani j e v)4), ki jo posvetil deželnemu glavarju grofu Engelbortu Auerspergu nek umčteljni list, in v bakrorezarstvi Daniel Manasser, delujoč okolo 1618—1630 v Avgsburgi in pomagajoč slavnemu Kilijanu pri izdelavanji mnogih izlasti arhitektoničnih podob.5)
Izredno völik ljubit olj umčteljnosti jo bil tačas užo omenjani deželni glavar grof Engelbert Auersperg, ki je svojo palačo v gospödskih ulicah ljubljanskih, t. j. sedanji „knežji dvor“ (sezidan 1. 1642) uredil res kakor pravi „hram umčteljnosti.“
V6lika dvorana (nekdanja gledališčna dvorana jezuitov), sedaj registratura c. kr. knjigovodstva, bila je od vrha do tal slikana al fresko, razširni, do „nunskega zidu“ na Tržaški cesti soza-joči „Auerspergov vrt“ je bil olepšan z mramornatimi kipi in v ujem jo bilo tudi s freskami poslikano letno gledališče. Dolgi prostori grofovskih soban so bili napolnjeni s slikami, katerih -ostanki se vidijo še danes in ki jih ima skoro popraviti umetelj-niška roka.
Biblijotcka grofova, nam nepokvarjena ohranjena, ima premnogo del s podobami ter med rokopisi sliko miuijatur in grbov, kateri so nedvomno delo domačih umčtoljnikov, tako da navajam lo za primero dedikacijskega lista necega nemškega svetega pisma (Dietenbergerjevega), katero je poklonil škof Tomaž Chrön svojemu sovremoniku baronu Hörbar du Auerspergu, vruivšomu se v naročje katoliške cerkve.
‘) Dimitz, „Gcachiohto Krains IV. 1. pag. 112.“
“) „Valvazor XI. pag. G06.“
4)	Naglor, „Künstferlexicon X. pag. 488 in daljo.“ *) „Naglor, 1. c. II. pag. 77.“
ђ „Naglor, 1. o. VIII. pag. 241.“
Na tem dedikacijskcm listi so vidita Auerspergov in Clirönov grb z okusnimi arabeskami obdana in prav mojsterski zdelana. Daljšo posveto z gaslom iz svetega pisma je pisala Chrönova roka in ta list ni samo dragocen rokopis biblijoteke, nego tudi priča, da se je slikal v Ljubljani pod nadzorstvom C liro novim.
V ravno tej predragoceni biblijoteki hranjena pisana genealogija Auerspergov iz peresa našega slavnega zgodovinopisca Schönlebna (ne vjemajoča se z njega poznejšo tiskano genealogijo Auerspergov) ima lepo vrsto prefinih risanj s tušem zdelanih. Omenjane risanje kažejo simbole in g as la posameznih udov te staroslavne obitelji in napravil jih je po Schöni obnovili besedah njemu nečak Dolničar.l)
Y.
Od leta 1673—1603.
D6ba Valvazorjeva.
Nova zlata doba v pravem in najlepšem smisli besede se jo pričela za umeteljnost in umeteljno življenje na Kranjskem in za narodni razvoj umetcljuosti v našem ljudstvi potom, ko se je bil vrnil dan danes mnogoslavljeni domoljub baron Ivan Bajkart Valvazor s potovanja v svojo kranjsko domovino.
Pokazal sem na drugem mesti,“) kako jo Valvazor, čo tudi italijanskega rodu, vendar z vsem srcem bil udan deželi naši in narodu slovenskemu, katerega pravice in potrebe je vedno cenil in zastopal, s kratka: kako jo bil Valvazor z dušo in telesom Kranjec — Slovan.
Čast domovino, ponos domovine sta bila njemu — ki je pisal „čast Kranjsko“ in jo sam njo ponos — najvišji smoter in njega idejal, katerega obistiniti kolikor bi so dalo je žrtvoval svoje dušne in materijelne moči.
Ako se jo na svojem potovanji po tujem naobraževal, bila mu je po vrnitvi v ljubljeno domovino prva skrb, da vse, kar je videl lepega in dobrega, obrne svoji domovini v korist.
Njega glavni načrt: da po geografsko-topografsko-zgodovin-skem deli seznani s svojo domovino vso naobražeuo narode, navel ga je do priprav za to delo.
') „Boložko Dol niči a rje vo.“ Hokopis bogoslovske biblijoteko v Ljubljani.
') „Lotopin 1877,“
Kranjska dežela, do njega dni niti pravilno zmerjena, niti obrisana, v svojih čudesih in v svoji prirodni lepoti še no pro-iskana in popisana, morala mu je biti pred vsem predmet natančnih študij.
Valvazor, posebno dobro vešč v risanji na prosto oko, je prvi rojak, o katerem se da dokazati, da je mesta in trge, gradove in graščine obrisal („abgerissen.“)
Nadškofijska metropolitanska biblijoteka v Zagrebi, (kjer sem jaz po sreči 1. 1863 zopet odkril biblijoteko Valvazorjevo, o kateri se je menilo, da jo izgubljena), hrani v precej obširnem kodeksi (povprečne četverke) kartone za knjigi gradov po Koroškem in Kranjskem, kar jih je Valvazor svojeročno narisal, se v6, le v glavnih potezah. Ti črteži so drag spominek na nepozabljivega rodoljuba.
Na konji sedeč, za izpremstvo le jednega služabnika in psa — kakor so je narisal sam — tako je Valvazor križem prepotoval kranjsko deželo ter risal njemu zanimive predmete.
To mu je bilo dovolj za prva dela o Kranjski in Koroški, za „topografijo.“ Л kadar je začel pripravljati se za svoje veliko delo „Ehre des Herzogthums Crain“, katero jo utemeljilo njega današnjo svetovno slavo, tedaj je moral uže zbrati vkrog sebo umeteljnikov, ki so mu pomagali, »ko je hotel, da so njega velikansko delo z višje nogo poltisoč podobami završi za njega živih dni.
V Bogenšperk, pravi hram umeteljnosti, kjer je Valvazor poleg drugih zbirek imel tudi izborno galerijo in v če-gaver biblijoteki nahajamo osemnajst velikih folijantov, ter po vsakem 400 — 500 listov lesorezov, bakrorezov in svojeročnih risanj mojstrov iz vsoh dežel — v to gojiteljiščo umeteljnosti so skoro priromali mojstri Andrej Trost, (dobroznani risar Vis eher j e vi knjigi gradov po Štajerskem), Matija Greyscher, Pavel Vitezovič (iz Ilrvatske), Atzeit, P. Miin-gendorf, Ivan Koch, in na Kranjskem porojeni Ivan Werex Ti ume-teljuiki in njih gospodar so bili prva kranjska umeteljniška družba, katera si jo stavila glavni nalog, da nariše vsa po Kranjskem znamenita mesta, jih ureže na medi ter uvrsti glavnemu delu baronovemu „Ehre des Horzogthums Crain“.
Prvo poskušnjo je storil Slovenec Werex s podobami za Valvazorjev „Passionsbüchel“, in ker so so bile te posrečile, sklenil jo Valvazpr napraviti v Bogenšperki svojo tiskärno za bakroreze.
Naš slavni rojak piše o tem za zgodovino umeteljnosti kranjsko deželo prcvažnom dejanji sam tako:')
') „Ehre dos Ifer/ngtli. Orani Iti. jing. Иб0.л
„Ich bin auch ohne Ruhm zu sagen, der Erste gewesen, der in dieses hochlöbliche Herzogthum Crain die Kupferdruckerei eingeführt ja ich habe hier in Wagensperg im 1678 Jahr (am 12. April) selbst ein solches Werk aufgerichtet und etliche Jahre Kupferstecher und Drucker bei mir im Schloss unterhalten.“
Lep del imovino svojo, katero je žrtvoval za izdajo dela „Ehre des Horzogthums Crain“, tako, da je naposled ubožal, obrnil jo Valvazor na v z država 11 j e to bogenšpergske umeteljniške družbe.
Najizvrstnejša mojstra, pod Valvazorjevim nadzorstvom delujoča, sta bila gotovo Trost iu Slovenec W9rex; a tudi Hrvat Vitezovič (vitez) ni bil brez odlično sposobnosti iu delovne moči.
Trost') jo polo" ilustracij za „Ehre des Herzogthums Crain“ sodeloval tudi pri iPrelavanji podob za dve drugi deli Valvazorjevi, za „Todtentanz“ („Theatrum mortis humauae“), iu za delo „Satyrischer Ovid,“ kakor je dalje pod Valvazorjevim nadzorstvom za časa svojega bivanja na Kranjskem izgotavljal podobe za neko drugo delo, tičoče so naše domovine in neccga slovečega Slovenca, za „Monument der Herbersteine“ (v Vratislavi 1. 1080 natisneuo delo.)*)
Slikar in risar Koch, katerega smo poleg drugih spoznali v umeteljniškem domi bogenšpergskem, jo razven ilustrovanja Valvazorjevih del pokazal so tudi mojstra v slikariji na medi ter je med drugimi naslikal mestnega sodnika v Rudolfovem na ploči od medi.3)
A baronu Valvazorju ni zadostovalo samo prosto risanje, („abreissou“), ampak v vodnem občili s svojimi umeteljniki se je tudi sam čim dljo tein bolj naobraževal in stvari 1 jo s svojim talentom in s v o j o s p r e t n o s tj o g 1 a v n o m u m e s t u Kr a n j -ske spomenik, kateri jo dan danes jedna največjih lepot Lju-ljane, t. j. na sv. Jakopa trgi z nova postavljena, dovršeno lepa podoba sv. bogorodice.
Deželni zbor vojvodino k r a n j s k e jo ukrenil namreč duč 14. januarja 1. 1 (>64 po spodbudi cesarja Leopolda I., da se v bodoče za vselej praznuje praznik čistega spočetja Marijinega in v višjo poslavilo te skrivnosti so jo sklonilo, da so postavi na trgi pri jezuitih, (kjer zopet dan danes stoji), podoba Marijina.
Začetek temu delu se jo storil 1. 1G80 in Valvazor ui narisal le črtoža za Marijino podobo, nogo pokazal se je pri tem umčtelj niškem deli sam novim uinet olj ni kom, kajti model za p os t a mo n t in steber, kjer jo imela stati podoba, jo proizvod njega uma.
') Nagler, „Kiinatlurloxioon XIX. pag. 123.“ ’) „N a gl or, 1. e.“
Model za podobo samo je napravil solnogradski kipar Vuk W eisskirclior‘) in lil jo je ljubljanski zvonar Krištof Schlag dne IG. decembra 1681 v svoji livarni pred „karlovškimi vrati“, (kjor ima sedaj zvonarijo g. Samassa.)
Ako so je zatorej blagi baron Valvazor nam mnogostranski pokazal delujočim umeteljnikom, spoznamo ga, pregledujoč njega beležko v nadškofijski metropolitanski biblijoteki, tudi teoretičnega umeteljnika iu pisatelja o umčteljnosti. Zapustil jo namreč veliko delo v rokopisi pod naslovom „Lumen Naturae“, ki obsoza 6 vozkov v četverki. Takoj prvi vozek ob-seza (v desetih knjigah) razprave o slikarstvi na stekli, o postoklovanji in mnogo tacega. Drugi zvezek (tudi v desetih knjigah) ima razpravo o inavci, alabastri in mramorji, a tretji učf, kako napravljati boje, (kako so mešajo).
Uže zgoraj smo opomnili, da je Valvazor v bogatih svojih zbirkah v Bogenšporki med svojo izborne in obširne biblijoteke knjigami hranil tudi mnogobrojno zbirko bakrorezov itd.
Ta zbirka, ki tehtno svedoči o neutrudljivi velikanski pridnosti Valvazorjevi, kateri je vse posamezne podobe — do 9000 listov — za svojega bivanja po včlikih mestih, kakor na Dunaji, v Parizi, na Italijanskem in Nemškem sam nabral, uredil in potem nalčpil, ta prekrasna zbirka je sedaj neprecenljiva dragotina nadškofijske metropolitanske biblijoteke v Zagrebi. Najredkejše podobo Dtirerj e ve, v an Dyk o ve, Rubensove, Breu-ghelnoive, s kratka: tu vidiš združena dela najslavnejših starejših Nemcev, Italijanov in Nizozemcev. Podobam so predmet prizori iz starega in novega zakona, iz stare, srodujevečno in novejše zgodovine, portreti slavnih duhovnikov, vladarjev, državnikov, učenjakov, vojščakov itd., da tudi vrsta komičnih podob (karikatur) so nahaja med njimi.
A še jedno veliko umetoljniško zbirko, katero je sestavila roka j e d n e g a samoga in sicer narodnega umčteljnika, hrani baron Valvazorjova biblijoteka (v Zagrebi), iu ta jo „velika knjiga grbov,“ ki jo jo za svojo „Ehre dos Ilcrzogthums Crain“ sestavil Valvazor sam; grbe zanjo mu jo prav lepo naslikal „Bar tl Ramsch is sl“ (Raumbschtissel, najbrž brat tedanjemu zatiškemu prelatu.) Mali a dobeli folijant ima na 388 listih 2023 grbov, zapisnik sam obseza 18 listov. Velik del tii naslikanih grbov kaže grbo kranjskih plomenitnikov, mod katerimi jo živelo za Valvazorja šo mnogo staroslovonskoga plemstva. ®)
') Najbrž sin Jan. Adama Weisskiroherja, ki jo v prvi polovici 17. voka slikal v Gradci. „Na gl or, 1. o. XXI. pag. 218.“
*) Gledi moj žlanok o Valvazorji v „Letopisi 1877.“
če tudi ne naravnost v dotiki z deli Valvazorjevimi spada vendar v dobo njega spodbujajočega umčtelj niškega žitja in njega mecenstva delovanje narodnih slikarjev: Kleriča, Petra Werexa (sina Ivanovega), Gladiča in pl. Raina.
Ludovik Clerich (Klerič) je pogostoma imenovan v zapisnikih kranjskih stanov „deželni slikar“ — najbrž je bil dekora-cijski slikar za gledališče jezuitov, katero so podpirali stanovi — in dobival je po dovoljenji deželnega zbora časih znamenite podpore, tako n. pr. 1. 1679 vsoto 75 gld.,') potem 1. 1684 zopet itd.2)
Gladiča hvali Valvazor v svoji knjigi gradov „dobrega mojstra“.3)
Peter Werex, (sin Ivana Werexa, sodelovca pri Valvazorjevih tiskovinah), porodil se je v Turjaki in jo umrl 1.1715 dne 13. februarja. ‘)
Vendar nahajamo poleg domačih v Bogenšperki pri Valvazorji delujoče tudi tujo umčteljnike, kajti naš slavni domoljub je bil vedno v živalmi dušni dotiki s tujimi deželami.
Izmed tujcev nam je izlasti imenovati Nizozemca Almanaka, o čegaver umotvorih Valvazor nekoliko potov govori in katerih se spomnimo v tem spisi poznejše.
Dominik Kalin, porojen v Gorici, zgodovinopisec cesarja L e o-p o 1 d a v Monakovem, bil je na dobrem glasi zaradi svojih slik in risa rij.
Stanovi kranjski, tedaj izredno razvneti za podpiranje umčteljuosti in znanosti, naročevali so ravno tako na tujem dela, kakor so vedno mogočno podpirali in pospeševali domačo umš-teljnost ter za zidanje cerkev in njih olepšavo radovoljno pokladali bogate darove na žrtvenik.
Kakor oznanja še danes napis nad velicim portalom sedanje redu te, sezidali so to poslopje za kolegij jezuitom „kranjski stanovi“, ki so poznejše (1. 1701) dali tudi znamenit znesek za popravo jezuitske cerkve sv. Jakopa, katero je bil sesul potres, in 1. 1667—1669 so poklonili za sezidauje kapele sv. Frančiška K s a v eri j a tedanjemu rektorju 5500 gld.
Kakor pripovedujo neka beležka v deželnega zbora zapisniki 1. 16805) ukazali so „gospodje stanovi“ za cerkev jezuitsko slikati v Rimi „podobo naše ljubo Gospo“. Komu so je dal ukaz, ni povedano.
Bil je čas uajvečje povzdvigo rimsko-katoliške vero, čas zmage narodne pobožnosti in verske gorečnosti nad „suhoparnim luteranstvom“, katoro ni prijalo ni duhu ni srcu Slovencev.
') „Landtagsprotokoll XXI. pag. 368.“
’) „Landtagsprotokoll XXXV. pag. 350.“
3) „Ehre des Herzogthums Orain XI. pag. 692.“
4) „Archiv t. Landesgeschiehte v. Kram, Klun. I. pag. 69.“
s) „Landtagsprotokoll XXXV. pag. 3.“
Ljubljana jo imola tačas 13 cerkev in sicer: stolnico, cerkev jezuitsko pri sv. Jakopi, cerkev N. lj. Gospč v Križankah, Marije v n e bo h o d a pri frančiškanih, (sedanjo gimnazijsko poslopje), bolniško cerkev sv. Elizabete v meščanski bolnici, cerkov sv. Lovrenca, prej sv. Fridolin a na Пregi, sv. Florijana na Starem trgi, sv. Jurija n a Gradi, Marije L a v r e t a n s k o pri d i s k a 1 c c j a t i h (sedaj civilna bolnica), kapucinsko cerkev sv. Ivana evangelista., (kjer jo sedaj „Zvezda“), samostansko cerkev klaris a ric, (sedaj vojaška bolnica), in naposled farno cerkev sv. Petra na mesarskem predmestji, najstarejšo cerkev ljubljansko. Mnogo teh cerkev je bilo zanimivih no le pobožnim obiskovalcem, nego tudi posvetni radovednosti, kajti v njih so sc videli po Val vazo rj evili besedah „preumeteljno zde-1 a n i“ spomeniki mramornati in iz rude.
V stolnici so je videla mod drugimi umotvori starejše dobo v velicem altarji slika (najbrž sv. Miklavža), katero jo bil zgotovil Benečan kavalir Pietro Liberi iz Padove, nazivan Li-bertino. Ta slikar se jo naobraževal po najboljših šolah in merilo za delo so mu bili naročevalci: razumnikom je slikal hitro iu prosto, nerazumnikom natančno v vseh podrobnostih. ')
Frančiškanska cerkev (na mesti današnjega gimnazijskega poslopja), odlikovala so jo po dovršeno lepili grobnih spomenikih Auerspergov, imejočih tu svoje dedno pokopališče, in videle so so v nji tudi krasne slike Gladičeve, Almanakove i. dr. Diskalcejatska cerkev je imela lepe štukature; v cerkvi sv. Elizabete so stali umoteljni brončeni iu mramoruati spomeniki.
In kakor jo cerkev na Kranjskem tačas dajala opraviti stavbarskim mojstrom, kamenosekom, slikarjem in kiparjem, ter je v svojem odločnem narodnem mišljenji pred vsem obračala pozornost na domače sinovo, tako je tudi po reformaciji, ki je pokončala mnogo cerkvenih par am e uto v, zopet dajala napravljati potrebne mašne obleke, zastave itd., itd. domačemu umetelj-nemu rokodelstvu, katero je tem načinom pospeševala in podpirala. Vezilje, slikarji zastav, srebrarji in zlatarji, ključa ničarji, mizarji i. dr. so imeli v tej dobi, ko jo pobožno plemstvo cerkvam pogostoma poklanjalo darila, dosta spodbudo za svojo moč in pridnost.
Nekov rokopis Marijino bratovščine, ki ga hrani tukajšnji muzej, nam poroča o visoki umoteljni stopinji obrtnikov ljubljanskih, in tako nam je moči spoznati cvet liaroduo umeteljue obrt-nosti tekom 17. veka. Ovsom toni sejo bilo zahvaliti um6-toljnim obrtnikom corkvi in njo podpornikom.
‘) „Nagior, 1. o. VIJ. pug. 503.“
Toda še inače je pospeševala cerkev umžteljnost in sicer s procesijami, tedaj običnimi v v61 iki četrtek in veliki petek.
Procesijo v veliki četrtek je ustanovila bratovščina R e d e m p -to H s Christi.
Sestavljala se je iz 23 podob ali boljše rečeno simboličnih skupin, med katerimi je n. pr. Andromeda, rešena P er žeja, pomeujala rešitev človeštva po Mesiji. Procesija je hodila od kapucinsko cerkve (v sedanji „Zvezdi“) po gospodskih ulicah, po Novem (Turjaškem) trgi, po črevljarskih ulicah, čez črevljarski most do sv. Jakopa cerkve in potem po Včlicem trgi k frančiškanom (gimnazijsko poslopje), od tam se je zavijala po špitalskih ulicah čez špitalski (frančiškanski) most in po kapucinskem trgi (gledališko ulice) v cerkev nazaj. Izprevod se je nekoliko potov ustavljal; to so bili „stacijoni“. Izveličarja so s prva pred oči stavile osobo izmed v i s o c e g a plemstva, poznejše najeti ljudje, a Jude so igrali Trnovci in Krakovci ter naposled tudi najetniki. ')
Jeduako procesijo so v v6liki petek napravljali jezuiti. Mnogi ljudje so se bičali ali nosili križ (za pokoro); trpljenje Kristovo se jo kazalo v podobah.
Razveu tega so tudi b ratovščine imele svoje posebne obhode. Umeje se samo ob sebi, da je pri takovih prilikah bila sodelovateljica tudi umeteljnost, izlasti kar se tiče kostumov itd. Ti „obhodi“ in uže prej omenjano gledališče jezuitov, vse je ume-teljniški naobraževajoč vplivalo na ljudstvo in dajalo närodni umčteljnosti in ndrodni obrtnosti mnogo posla in kruha.
Kakor cerkov, tako so po nje vzgledi tudi lajiki skušali podpirati in pospeševati umeteljnost ter nje interese.
Kaj so storili v tej rnčri in tačas za povzdvigo domače umč-teljnosti dežela, stanovi — o tem se je uže primerno povdar-jajoč govorilo in pokazalo, da so pred vsem se cenile in podpirale domače narodno moči.
A tudi posamezniki med plemstvom so pospeševali umčtelj-nost, lepšajoč svoje gradove in gradščine z nje deli.
To jo bil sad tedanje vzgoje mladih slovenskih kavalirjev, katerim so je vzbujalo čuvstvo in zanimanje za višje stvari, nego so psi in konji, in ki so največ svoje naobraževanje na potovanjih še razširjali in dopolnjevali.
Valvazor piše v „Ehre des Herzogthums Crain“ o tem naslednje pomembno besede:
„Der Adel unterhält seinen Stand von seinen Gütern oder so er unbegütort, von seinem zu des höchsten Oberhaupts Diensten führenden Degen Jedoch pflegen sowohl die vom Her re n-
') „Mittheil. d. hist. Ver. f. Kraiu 1859. pag. 92.“
Stande (grofi in baroni) sowio die Edelleuto zuvörderst ihre Jugend mit freien Künsten zu zieren und der Pallas aufzuwarten auch dabei sich mit zuwachsendeu Jahren in ritterlichen Exercitien zu qualificiren, nachmals fremde Länder bevor ab Italien und Frankreich durch zu reisen . . . Massen ihnon dann die Näherung Italic ns grossen Anlass und Bequemlichkeit zur Peregrinationgibt.“1) če koncem 17. voka pogledamo gradove kranjskega plemstva, pokaže so nam prijetna slika italijanskega okusa po zakonih lepega sloga „renaissance“, združeno s freskami, štukaturami in časih ros prav mojsterskimi slikami slavnih ume-teljnikov.
Potrudil sem se iz Valvazorjevo tako zvano „knjigo gradov“ (XI. vozek kroniko) nabrati dotičnih zgodovinskih dat, katere je on z besedo in v podobi, ohranil iz svojega časa, in tu jih podajam čestitomu občinstvu po nemškem alfabetskom redi, kakor so nahaja pri njem.
Takoj v začetki se nam pokaže grad, katerega jo sedanji gospodar Nj. svetlost kuez Kar los Auersperg zopet prvotnemu slogu primerno postrojil in znotraj prenovil. Ta grad
Soteska, (Ainöd),
na Dolenjskem, jo najlepši grad na Kranjskem, prostoren četverokot z visocimi odprtimi stebrišči, kateri obdajajo dvorišče. Pri tičk je za hladiti se po leti „Sala torroua“, s stropom iz belih štukatur in s tremi lestenci. Tlak jo mramornat, črno in belo pisan, v sredi stoji leva (kamin) iz črnega mramorja, na strani ob desnici v dolbini delfin, nasproti na levici krilat konj, oba iz kamena izsekana vodometa, dajoča vodo in delajoča hlad. Poleg tega so tam krasna konjärna s kamenitimi jaslimi (tu je bila tudi svojo dni lepa kobilarna), ravnice s ptičjimi kletkami in redkimi rastlinami, ume tol j n o slikarijo in galerija Gallonborgo v. V grnd-skem obzidji stoji kip Ilerkulov. Daljo pride na vrsto blizu Ljubljano stoječi mični grad
Pölhov gradeč, (Billichgrcitz),
sedaj lastina gospe Lujize Urbančičev o, vdove dr. Lovro Tomanovo. Na dvorišči vidimo prekrasen vodnjak z m ramo r na ti mi podobami, v sredi morskoga boga Neptuna.
Ajmanov grad, (Ehrenau), kaže lepo arhitoktoniko, grbo in kamenit „relief“ nad portalom.
') „Ehro dos Herzogthums Craiu VI. cap. 11.“
V gradi na
Lesičjem, (Geierau),
sedaj lasti ni g. dr. Ahačiča, je dal tačasni gospodar Fabijan čič, po domače Mrharič, dr. J. U. in velik prijatelj knjigam, studenec obzidati in ves zid olepšati s slikami.
Grad ljubljanskega škofijstva v
Goričah, (Gürtscliach),
jo lepo zidan in ima odprte mostovže po italijanskem okusi. Tam se hrani oljnata slika slavnega „kranjskega apostola“, škofa Tomaža Chröna.
Grad
Lesno brdo, (Hilzenelc),
na Notranjskem ima lep portal in velikansko mramornate stopnice.
Grad
Hmelnik, (Ilopfenbacli),
na Dolenjskem, ima italijanske odprto mostovže.
Romantični ob Ljubljanici stoječi uže omenjani grad
Fužine, (Kaltenbrunn),
nad Ljubljano, sedaj lastfna duhovite gospe Josipino Terpin-c°vo, imel jo početkom 17. veka, ko jo bil prišel v roke očetom Jezuitom, v svojih notranjih prostorih „dragocene slikarije“ („köstliche Mahlerei“); a jezuiti so Bog vedi zakaj pustili te slikarije, da so prišle v nič, o čemer so Valvazor čudom čudi, rekoč, da so bili ti možje „sonst doch so grosse Kunst-treu n de“. Najbrž so bile fresko v fužinskem gradi erotične vrsto • u so morale umekniti se iz prostorov duhovsko družbe, kateri je rabil ta grad za vodrišče svojih novincev, mladih duhovnikov in njim v vzgojo izročenih gojencev.
Grad
Begunje, (Katzenstein),
na Gorenjskem (blizu Bčgunj, tedaj lastfna Lambergov), slul J^ po svojih krasnih slikah. „Die Zimmer“ — piše Valvazor . »soynd mit den schönsten Gemiihlden ausge-
zieret“.
Grad
Krumperk, (Zaboršt), (Kreutberg),
pri Kärneniki (ne daleč od Ljubljane, sedaj lastfna gospe baronice Barbare Rechbachovo, porojene grofice Thurn-Valsas-sina), je lepo arhitektonično delo z odprtimi mostovži italijanskega okusa.
Nekdanji samostan
Mekine, (Münkendorf),
sedaj grad prijatelja umčteljnosti g. A. Prašnikarja, imel je na cerkvi polog sebe naslikanega lepega velicega Krištofa.
Grad
Nadlišek, (Nadlišek),
na Dolenjskem, (sedaj lastfna Nj. ekscelencije grofa Josipa Auersperga), kaže lepo arhitektoniko z mramornatimi grbi, dvojnimi stopnicami, piramidami itd., vse kamenito.
Grad Cretež, (Reutenburg),
na Krasi je imel šo za Valvazorja dni slike na stekli. Grb je iz 1. 1539.
Kapela v
Svibni, (Scharfenberg),
imela je lepih slfk.
Galerijo obitolji Portijev v
Senožečah, {Senožeč),
s slikami Ticijanovimi smo užo na dotičnem mesti, pišoči o delih iz 16. veka, po vrednosti ocenili.
Grad
Grm, {Stauden),
ima (pri Valvazorji) lep stolp in odprto galerijo. V sobah — kakor poroča Valvazor — so bile krasne slike in štukature.
Podobo d voboja med närodom najznanejšega ju-nak a slovenskegaLambergarjaz velikanom Pegamom v gradi
Kdmeni, {Stein),
(na Goronjskem pri Begunjah) smo omenjali na svojom mesti.
Po svojem gospodarji imeuovani grad
Bokalce, {recte Stroblhoff),
nad Ljubljano, (ki mu je sedaj lastnik znani „sportsman“ v višjem smisli g. Sevnik), in katerega jo bil z uova sezidal Valvazorjev srčni prijatelj baron Stroblhoff (f 1. 1645), je imel v svojih sobah krasne slikarijo Nizozemca Almanaka (ali Al omaka). Tega slikarja je baron Stroblhoff imel mnogo let pri sebi; a tudi drugi mojstri so olepšali to poslopje. Jedna soba je imela izvrstne štukature.
Grad
Šrajbarski turen, (Thum am Hart),
danes lastina grofa Teodorja Auersperga, sina Anastazij GrUnovega, kaže lepo arhitektoniko in odprte mostovže italijanskega sloga.
V gradi
Trebanjskem, (Treffen),
na Dolenjskem (lastfna obitelji Grdseljnove, je stal za Valvazorja lep iz kamena izsekan lev.
Lovski gradič
Iški turen, (Thurnigg),
blizu Iga — kateremu je nekoliko časa bil gospodar znani pisatelj g. L. G o rm ovni k — imel je slike uže često omenjanega Nizozemca Almanaka.
Grad
Kravjek, (Weinek),
na Dolenjskem je hranil dovršeno naslikano podobo viteza Andreja Eberharda Ravbarja, znanega zaradi svoje do tal sezajoče brado.
Kazala ga je v G8. leti in naslikana je bila podoba 1. 1575.
0 glavnem mesti Ljubljani
zabeležil je Valvazor poleg uže omenjanih cerkev še vrsto Javnih in zasobnih poslopij (palač), tako n. pr. v najčistejšem toskanskem slogi sezidano deželno poslopje, lepo mestno so-vetovalnico (z gotsko fasado), palače Auerspergov, Eggender go v itd., ki jih vendar vse proseza kolosalui „knežji dvor“ Auerspergov, o katerem sem uže podrobnejše govoril. Dalje
omenja sedaj odpravljenih velikanskih znamenj Adama in Eve iz m ram or j a na mestni sovetovälnici, po katerih so potujoči rokodelci spoznavali Ljubljano in o čemer so je po druzih deželah med rokodelci vpraševalo: „Si li uže poljubii Evo na ljubljanski mestni sovetovälnici? t. j.: „Si li uže bil v Ljubljani?“
Da jo olepšavanje gradov plemstva in bogatinov po deželi in olepšavanje palač v glavnem mesti domači narodni umeteljnosti in umötcljni obrtnosti naklanjalo mnogo dobička tor oba pospeševalo, to je jasno. Vendar nas o tem še bolj poučevajo tako zvani „izpiski“ („Auszügeln“) iz 17. veka, kateri so nahajajo v ljubljanskem „knežjem dvori“. To so računi umčteljnikov iti rokodelcev, ki so zidali, olepšavali in popravljali „knežnji dvor“. Imena stavbenih mojstrov, slikarjev, zlatarjev, strugarjev itd., skoraj vsa imajo naroden značaj in priimki: Novak, Globočnik, Potočnik, Sušnik, Zajec, Kremžar, (knjigovez, ki jo krasno vezal mnogo knjig biblijotečnih), Schönleben, (umeteljni mizar, oča zgodovinarju,) nam pričajo, da so kranjski kavalirji tedaj posebno radi dajali posla domačim moččm.
Poraba domačih moči jo to samo zelo pospeševala v njih teženji in delih.
Pogledimo lo v istiui umčteljno zvršeno ključauičarsko delo na balkonih in omrežjo na oknih „knežjega dvora“ in čudit»> se nam je, da je ta dovršeni proizvod ključaničarsko tehnike 17. Фека napravil se v Ljubljani in da jo bil mojster temu delu Potočnik iz Krope, morebiti praded gluhonememu slikarju Potočniku, čegaver ime jo bilo znano tudi zunaj mej kranjsko dežele.
S teh balkonov so 1. 1652 (deset let potem, ko se jo bil sezidal „knežji dvor“), gledalo damo kranjsko aristokracije z vsom umčteljniškim bliščem urejen slavnosten izprovod, ki je spominjal „turnirjov“ v dobi cvetočega viteštva. Ta „car-rousel“ je bilo napravilo kranjsko plemstvo po vzgledi dunajskega dvora cesarja Leopolda I., volicega prijatelja umeteljnosti. Pred oči so stavili poleg druzega. štirje jezdeci štiri dole sveta: Evropo, Azijo, Afriko in Ameriko, ter so jahali „kadriljo“ na „Novem“, sedaj „Turjaškem trgi.
Elegantni kostumi jezdecev in konjska oprava so zahtevali tudi umetoljniškega okusa in to jo umčtoljni obrtnosti bil nov izvor zaslužka tor spodbuda za tekmecovanje med obrtniki.
YI.
1603—1718.
„Academia Operosorum“ in nje vpliv.
Tistega leta, ko je „največji domoljub“ kranjske dežele baron Ivan Bajkart Valvazor v smrti zatisnil oči, katero so, kakor na vse drugo še posebno so ozirale na interese domače umčtelj-nosti, tistega leta 1693 se jo v glavnem mesti Kranjsko, v „boli Ljubljani“ ustanovila prva akademija znanosti in Prostih umčteljnosti po vzgledi italijanskih akadomii in z lepim naslovom:
„Academia Operosorum.“ Simbol družbi je bila pridno beroča bučela.
Namera tej znanostni družbi je bila „združevanje moči“ iz različnih stanov in „praktična delovno st“ svojih udov. (Krstiti bi so bila imela prav za prav ta družba po cesarji Jožefi I. „Josephina“,’) kar so pa najbrž nevoščljivci zaprečili uže ab ovo.) Vsak ud se je zavezal, da izda svojemu talentu in poz: u primerno delce. Kanilo se je tudi sistematično obdelati zgoaovino razvoja vseh znanosti, zastopanih po udih družbinih, in sicer se jo hotel storiti začetek s prvim vekom po Kristovem rojstvi. Na družbine troške so jo imela napraviti javna biblijoteka, občinstvu na razpolaganje.
Prvi svoj slavnostni zbor je imela „Academia Operosorum“ 1.1701, prvi prvoseduik joj je bil stolni prošt Ivan Krst. Preširen.
Ta akademija „op e ros o v“, kateri so je skoro pridružila »Academia Philharmonicorum“, bila je o povzdvigi umetelj-uiškoga življenja in umčteljne obrtnosti vplivna in merodajna.
Poleg tega, da so uže „pravila“ in „gasla“, umčteljniški olepšana z bakrorezi, tiskana v Ljubljani pri Majerji pod naslovom „Apos Academiae etc.“ dala obrazovni umeteljnosti novega posla, pridružila se je po spričevali akademika Dolničarja pl.
') V domači kroniki Schönlebnovi, katero je nadaljeval njega nečak Dolničar pl. Thalborg, boroino naslednjo boležko: „Den 5. Fobruar 1694 •n der gelehrton Session der Aoadcmio Operosorum boy Ihro Gnaden Hrn. Thumbprobsten ist abgorcgt worden, dass Er, Hr. Thumbprobst darob soyn 'volle bey dem Kaysorl. Hoff durch den Grafen Castolbarco, dass besagte Aea-demi Operosorum Josephina gonandt worden sollte, dor Hr. Canonieus Gla-ditsoh hatauch versprochen boy dom hochw. Priiceptoro des kais. Prinzon und röm. König zu oooperiron, dahero man hofft guoton progrcss zu haben.“
Thalberga skoro družbi „Academia Opcrosorum“ tudi akademija za risarstvo') 1. (1702,) kjer so se poučevali slušatelji ljubljanskega liceja in „ekstcrnisti“ na troške akademije v „risanji“.
Vendar ne samo za daljno bodočnost spodbujajoč jo delovala v umčteljniškem oziri akademija „o p er o sov“ v svojem postranskem oddelki za risanje („Academia Incultorum“), tudi v umčtelj-niškem življenji glavnega mesta in v domače umčtoljnosti zgodovini je stvarila novo dobo.
Po nje neposrednjom vplivi so nastala mnoga nova poslopja, katera še dan danes svedočijo, kakošen okus je imela in katero mčr hodila v umčteljniških stvareh „Academia Ope-rosorum“.
Sezidale so se pod neposrednjim vodstvom stavbonega odseka „oper oso v“ z nova: stolnica, bo go slovnica, mestna s o veto valnica in križanska ter nunska cerkev, katera še ni bila dodelana, ko je zaradi različnih notranjih in zunanjih razporov prestala „Academia Opcrosorum“ tl. 1718;.
Če tudi se mi jo bati, da utegne moj spis preželo narasti, vendar si ne morem kaj, da bi ne izpregovoril o zgodovini posameznih znamenitih staveb, a navzlic vsemu mi je biti malobesed-nernu ter samo konstatujem, da so je okus „operosov“ naslanjal na vzorke Italije, ki je bila in ostane „obljubljena dežela“ kar so tiče umčteljnosti v vseh oddelkih.
Italijanski okus seje vzprijel pri zidanji stolnico, križan-ske in nunske cerkve.
Stolnica se je zidala v obliki križa s kupolo in freskami (bizantinski slog), križanska cerkev z rotundo in cerkev nunska s stebrovjem in tudi s kupolo.
Bogoelovnica je dobila tudi s freskami olepšano rotundo (sedaj biblijotečua dvorana) in na portali umčteljuiški zdelani karijatidi. In mostna so v oto valnica, da sc niso prezrlo tradicije meščanov, zidala se je kakor compositum mixtum od zunaj gotski in znotraj po pravilih italijanskega okusa.
Da se jo postavila nova bazilika sv. Nikolaja, pasti je bilo v žrtev stari gotski stolnici s svojimi proti nebu kipečimi stolpi, stebri in stebriči, rtastimi loki in okni gotskega sloga.
Akademik Dolničar pl. Thalberg (Ivan Gregor), starinoslovec in zgodovinar, nam jo v pridno sestavljenem, z mnogimi podobami olepšanem rokopisi“) ohranil zgodovino stolne cerkve v svoji prejšnji in poznejši obliki, in temu prozanimivemu delu, čakajočemu še „belega duč“, je naslov:
„Ilistoria C a tli e d ral is ecclcsiao L ab a cen si s S. Nicolao Archiepiscopo Myrensi sacrao. Cum chrono-
') „Stolni kapiteljski arliiv.“
'j „Rokopis knessoäkof. bogoslovsko biblijuleke v Ljubljani.“
logica ejusdem fabricae Veteris otNovae narratione cui accesserunt sacra aedificia ct multiplices e rudi-tionos, ipsam Basilicam concernontcs. Labaci anno aerae Christianae 1701.“ (Mali folijo, vezan, 250 listov, 25 podob, z mnogimi črteži itd.)
Ta izvrstna stavbeno-zgodovinska knjiga o stolnici našteva tudi vse spomenike, kipe itd., s kratka: vso umčteljniške spomenike, kateri so ostali v stari stolnici, in poroča, kako so se prenašali v novo stavbo ter se zopet vzidavali.
S ponosom smemo konstatovati, da so bili mojstri pri zidanji uovo stolnice Slovenci, kajti ohranila so se nam imena arhitektov, kateri so z nova pozidali stolnico, in ti so: iugovec, Maček in Zamrl.
Ti možje so po črteži jezuita de Puteis (P oz z o) postavili krasno novo baziliko.
Strop novi stolnici je olepšal s freskami slavni italijanski slikar Julij Quaglia. Kipi so delo Italijana Contiera iz Padove in Slovenca Misleja.
Kamenosek in kipar Mislej jo bil umeteljnik, imejoč mnogo Posla. Nahajamo ga namreč poleg dela pri stolnici tudi 1. 1701 —1703 delujočega pri jezuitskem kolegiji in sv. Jakopa cerkvi, ‘) Potem pri b ogosl o v ni c i 1. 1708—1714. Pri tej je zdelal veliki portal in obe uže omenjani gigantski karijatidi (1. 1714). Ko je Poznejše (1. 1721) vdova deželnega maršala grofa Herbarta Auersporga sklenila, da nadomesti pred samostanom diskal-cejatov (sedaj bolnico) po njo pokojnem soprogi 1. 1G934) postavljeno leseno podobo presveto Trojico s kamenitim spomenikom, izročilo so jo to dolo Mislcju za 1000 gld. in 200 mernikov žita.
Za materijal in za petmesečno dolo se je plačalo 400 gld. tedanje veljave.
L. 1714 se jo z nova postavila križanska cerkev po črteži Dominika Rossija iz Benetek. Postavil jo jo deželni komtur grof Guidobald Starhemberg.
Meseca marca 1. 1713 sejo položil temeljni kamen za nunsko cork e v, katera jo v svoji vzvišeni preprostosti čestit spomenik tedanjih umčteljniških nazorov. Zidanje cerkve in samostana, ki jo stalo 93.547 gld.,3) začelo so je pa še le 1. 1748.
Nekaterih	umčteljnikov,	v tisti dobi	spodbudno	v naši	domovini delujočih,	spominjali smo se uže	pri zidanji	novih cerkev.
Razven teh so	so nam iz	tistih dni	ohranila še	druga	imona
1>rvo nam jo	tu omenjati	slikarja in	bakrorezca	Elijo	Becka
nazivanega „Heldonmuth“4), ki so jo naobraževal v Rimi in jo
') „Blütter niis ICrain 18(>5, p. 47.“
‘) Tedaj s« je bila ustanovila „Aeademia Operosorum.“
3)	„Samostanski arhiv."
V „Nagler, 1. c. I. p. 222.“
Letopis 1880.	3
umrl v Augsburgi 1. 1747. Naslikal jo ta umeteljnik izvrstno lep portret „operosa“ Grbca, med. doktorja in pisatelja.1) Dalje so seznanjamo s sprotnim bakrorezcem in slikarjem van Alonom, kateri je na cesarsko povelje kakor podobo inili avstrijskih mest napravil tudi podobo naše Ljubljane.®)
Tudi jo cvetelo umšteljno rokodelstvo v vseli oddelkih, kajti cerkvene stavbe v glavnem mesti in po deželi dajale so mu mnogo opravila. Najprej jo bila zvonärna pred karlovškimi vrati, delujoča uže tekom 17. veka, katera je dobivala mnogo naročil in katero je začetkom 18. veka dobila v posest obitelj Samassova, ki jo vzdržuje še sedaj.:l)
„Ljubitelji“ umčteljnosti v tisti dobi so bili poleg užo orno" njanega Valvazorjevega prijatelja barona Strobl h offa š° Zergollernski, pl. Schwizen , in grof Bajkart Barbo-Ti trije naposled imenovani možje so bili udje neki po] božni družbi, tako zvani kongregaciji sv. D iz m c, usta' novljoni koncem 17. veka. O tej družbi In o rije vplivi na ume" toljnost poročam poznejše.
Franjo Viljem pl. Zergoll, vitez Zergollernski, bogat zasobnik, porodil so je 1. 1653 v Ljubljani. Završivši studijo nastopi potovanje po Francoskem in Nemškem, po Holandskem, Angloškein in Italiji.
Ko pride zopet domov so oženi in obračal jo potem vso skrb na povzdvigo svojega zasčlja „Rosenbiihcl,“ (Viderčanov grad,) kjer jo po leti vedno bival, kajti lo zima ga jo odvajala v mosto.
Bil jo odličen ljubitelj in mecčn arhitekturi, slikarstvu in muziki, za kar mu je prav tačas v Ljubljani bila prilika. Bil jo namreč ud družbi „op er oso v“ s priimkom „Doliča tu s.“ Umrl jo dne 28. januarja 1. 1700. Mod Dizmovimi brati jo bil nazivan „samotnik“ z gaslom: Simplicitatom amat et ardorem.4)
Drug velik ljubitelj slikarstva in arhitekturo je bil, kakor smo užo omenjali, grof Bajkart Barbo, (porojen 1. 1070, f 1. 1709).5) Občil jo izlasti rad z umetoljuiki in pisatelji.®)
Izborno galerijo jo imel tedaj v Ljubljani dr. J. U. Franjo Karol pl. Schwizen, porojen 1. 1048 in sin „proslavnoga“ ljubljanskega mestnega sodnika Karola pl. Schwizna (f 1. 1702). Naobraževal se je na vseučilišči d u n a j s k o m in v Padovi in ko se jo vrnil v rojstvono mosto, imenovali so .ga takoj sod ni j-skim odvetnikom. „Er besass“ — pišo o njem „Matrikel-
') „Rokopis Erborgov v cosarski domači biblijotoki na Dunaji.“
’) „Notizblatt d. k. Akad. d. Wiss. 1851.“ s) „Kronika diskaloojatska.“
<) „Matrikolbueh der Dismas-Confödoration1' v ljubijanskom muzeji.
‘) Bil jo ta grof Barbo „Goneraloinnohmor der krain. Landschaft“, (glavni doželni davkar). e) ibidem.
buch der Dismasbriider“‘) — „eine grosso schöno Privatbibliothek und eine nicht geringe und sehr werthvolle Bildergalerie.“
Zgodovinarja v tej d6bi umeteljnosti smemo po vsej pravici imenovati Ivana Gregorja Dolničarja pl. Thalbe rga. Ta domoljub si ni imena domačega umeteljnega pisatelja zaslužil samo s svojo zgodovino ljubljanske stolnice, nego tudi s popisom*) za njega dni še stoječih, sedaj užo izgubljenih ali zelo pokvarjenih mramornatih in sicer kani o n i ti h spomenikov.
Naslov temu omenjanemu rokopisu3) je: „Cyprossus Laba-censis. Sammlung von Grabschrifteu in Laibach.“ Papirnat zvezek v veliki osmerki, 60 listov.4)
YII.
Od leta. 1719-1740.
Ko sta bila nepozabljivi domoljub pl. Jakob Schollenburg in njemu soproga ustanovila naš nunski samostan tor so prišlo vanj čč. gospč uršulinke, katerih red so je skazal koristnim m dobrodelnim no samo glavnemu mestu nego vsoj deželi, takoj so prevzele pobožno gospe skrb o vzgoji žensko mladino z vso gorečnostjo.
Kakor sploh na vso potrebne predmete dekliško šole, takisto so gospe uršulinke uže precej s početka svoje delovnosti v Ljubljani s posebno skrbljivostjo oziralo se na pouk v risanji. Ta pouk so tudi pozuojšo vedno trudoljubivo gojile.5) Tudi so so nahajalo med Pobožnimi gospemi mnoge, katero so so s posebnim veseljem bavilo s slikarstvom in o jedui izmed teh, porojoni Slovenki, pišemo v dotičnem poznejšem oddelki obširnejše.
V prejšnjem oddelki smo se uže spominjali Dizmove bratovščine. To pobožno društvo, čogaver udje so mnogostranski spodbujali in pospeševali domačo umčteljuost, dalo je tudi priliko ne-
') ibid.
’)	Kateri je	še vedno v	rokopisi.
*)	Hrani so	v tukajšnji	bogoslovski	biblijotoki.
*)	Nokoliko	teh napisov	som objavil	jaz	v	„Mitthoil. d. hist. Vor.	f.	Krain
18(50“	pag. 47 in daljo.	Pis.
*) 1) z i ra s k i, „Laibaeh“ pag. 06.
cemu znamenitemu talentu, da jo za društva interese pokazal svojo moč.
Dizmova bratovščina je namreč imela tako zvano matriko, v katero so je bilo na novo vzprijctim udom vpisovati. Pod vsacega posameznega uda ime jo spisal Dolničar njega ži-votopis. Po smrti Dolničar j o vi (1. 1719) jo prišlo v navado, da so posameznim imenom udov prislikali se tudi grbi in simboli in sicer v minijaturi.
In ta najnežnejša stroka slikarstva jo našla svojega mojstra v naši deželi.
Šimen Grahovar, porojen v Tržiči, je bil mojster čegaver umčtniška roka jo naslikala to mnogopomembne podobice, iz katerih je moči brati lep del kulturno zgodovino kranjske.
Simon Grahovar jo pričel svojo umetniško delovnost pri Dizmovi bratovščini 1. 1721 tor jo nadaljeval s pomočjo svoje hčere Marijo (Nepomucene Sofije) do svoje smrti 1. 1776.
Tudi njega sin Nikolaj Grahovar, uradnik na Štajerskem in potem na Kranjskem, pokazal se je višjim diletantom v slikarstvi.
Tu imamo zatorej užo pred saboj slovensko umetolj-niško obitclj, iz katere so so oča, hči in sin bolj iz ljubezni nego za koristi voljo posvetili lepim umčteljnostim.
Podobice Šimna Grahovarja mojsterske roko, ki jih vidimo v omenjani matriki,') smemo imenovati res prave umotvore, kajti jedua je dovršenejša od druge. To podobice so nam tudi svedoki, kako je to pobožno društvo po slikanji grbov in simbolov domačim talentom dajalo priliko za izumevanjo in kombinacijo ter za popolno manifestacijo svoje umeteljniške tehniko.
A kakor je Grahovar umeval poleg vse natančnosti ogibati se pri svojih minijaturah nepotrebnih pridevkov, takisto jo znal tudi vpodabljati vsa svojstva, talente, da, celo vso malo posebnosti slehernega uda Dizmove bratovščine.
Tako na primer jo povsodi, kjer sc jo dalo, oziral so na topografijo deželo, zategadelj vidimo v ozadji jedne sliko krasno stavbo samostansko, v drugem grad kacega domačega kavalirja.
Dola roke hčere Grabo varjov o, Marijo, katera jo izlasti poznejše očeta čo tudi no popolnem namostovala, vendar mu bila „desna roka“, so skoraj tako umčteljniški završena, kakor njo očeta in mojstra.
Marija Grahovarjeva jo stopila poznejšo v rod uršu-link v Gradci, kjer jo dobila ime Nikolaja.
Tudi svojemu sinu jo bil Šimen Grahovar najboljši učenik in Nikolaj Grahovar je slikal uajvoč grbo. Naslikal jo večjo
') „Matrikclbuoh der Dismas-Oonfödorntion1' v ljubljanskem muzojl.
knjigo grbov avstrijskih, a tudi manjšo zbirko, po nekoliko obsezajočo jugoslovanske grbe plemstva hrvatskega, kranjskega, štajerskega in koroškega
Grahovar (oča) je umrl zelo star 1. 1776 v Ljubljani hišna št. 7 za „kapucini.“ Dnč 19. in 20. aprila tistega leta se je njega ostalina prodala po dražbi П, kajti njega hči je bila v samostani, a sin jo umrl še najbrž prej nego oča.
Л Grahovarjeva „šola“ ni imela svojih mej v tesnem krogi obitelji, znana sta nam tudi dva izvrstna učenca njegova, minijaturua slikarja Mavic in Hiibmer. Oba sta pomagala Grahovarju in njega hčeri pri slikanji D iz m o ve matrike.
Sploh je bilo slikarstvo početkom 18. veka med Slovenci precej razširjeno.
V zapisnikih ljubitelja umeteljnosti barona E rb er ga ,4) o katerem moži še govorim, sem bral, da sta početkom 18. veka v Rimi naobraževala se dva Kranjca, in ta sta bila slikarja pater Franjo, kartuzijan iz Bistre, in Anton Zeit.
Poleg teh se imenujejo iz tistih dni še domači slikarji: Zebeys) in Josip Leopold Wiser.4) Toda tudi sloveči tuji slikarji so dohajali tačas na Kranjsko. Tako je pozval ljubitelj umeteljnosti, zatiški opat Anton pl. Galionfels slikarja Ferdinanda Steinerja, rodom Tirolca, da je naslikal portröte ustanovnikov zatiškega samostana.5)
Steiner jo	bil	za svojih	dni	jako čislan slikar, in Fro-
njiMer,") ki je tudi na	Kranjskem	slikal (pastelne slike), je mnogo
risarfj Steinerjevih rezal v mod (baker).7)
A skoro nastopita zopet dva domača slikarja: Franjo Jelovšek in Albert, katera vidimo v letih 1735—1740 delujoča pri olepšavi diskalcejatske cerkve,8) kjer stoji sedaj cerkev civilne bolnice.
Tudi jo obrnil tačas uže nase pozornost Mencinger, toda glavna delovnost njegova so jo pričela v poznejši dobi.
Kavno tako	sta	todaj pri	nas	delala tovariša de Georgio
ln Heinrich. Prvi	je	napravil krasni	veliki altar v avgustinski,
sedaj frančiškanski cerkvi (1. 1730), drugi veliki altar v diskalce-Jatski corkvi (1. 1735). Toma sovremonik jo bil Benečan Franjo
') „Wöehontlichos Kundsehafftsblatt. Laybaeh 1776, pag. 240.“
’) Rokopis nekdanjega muzeja v Doli. s) „Mittneil. d. hist. Ver. f. Kram 1848. pag. 7(5.“
*) „Mittheil. d. hist Vor. f. Kram 1864. pag. 87.“
5) Ulodi moj spis: „Die üegenäbto Albert und Peter von Sittich, pag. 98.“
fl) Zapiski baron Er bor go vi. Rokopis nekdanjega muzeja v Doli.
) Nagler, „Kiinstlerlexieon XVII. pag. 284.“
*) „Kronika diekalcejatov.“
Robba kateri jo uže 1. 1728 delal za Ljubljano, čogavor dolov-nost pak spada v poznejšo dobo 1. 1740. Tedaj je namreč zdelal za poslavljenje cesarja Karola VI., (ki jo potoval vzprijemati poklonstvo svojih podložnikov in kateremu je tudi Ljubljana omislila slavnost,) izvrstno podobno doprsje cesarjevo iz mra-morja. To doprsje je stalo ob tistih praznicih in še potem nad vrati poslopja „vicedomskega“, (i*a sedanjem Dvornem trgi), a dan danes so nahaja v neki dolbini prvega nastropja mestno sove-tovalnice!
Kranjska d ožel a je vzdrževala v tistih dneh tudi svojega kolajnarja Cirijaka Schiitterja, kateremu je bilo pošlo rezati grbovne pečate udom „Einer Ehrsamen Landschaft des Herzogtums Kraiu“ in kateri je dobival plačilo iz dožolne blagajnico.')
YIII.
Leta 1740—1780.
Doba Marije Terezije.
„Dio Motiva — durch welche Kaiser Carl VI. der Vater Maria Tli er esia’s sich bo wo gen gefunden, die ehemals Strudol’scho Akademie in W i o n zu r o s t a b i -1 i r e n — waren diese, damit n e in 1 i c h o n in d e r o E r b -Königreich und Land alljeno Künsten eingeführt, verbessert odervermehrt wer den, welche demselben zu einer Zierde, mehreren auf nahm und nutzen gereichen und d e r o Unterthanon zur Erlehrnung a u f -muntern und anroitzen können und zwar nach dom oxempl dosson, was boy ändern nationon zu ihrer sonderbahren Hochachtung und nicht geringen aufnahm dos Commorcy practicirt wird.““)
Ta akademija za slikarstvo, kiparstvo in stavbarstvo, katero jo veliki ljubitelj umeteljnosti in znanosti cesar Karol VI. s pomočjo van Schüppna „restabiloval“ iz tako hvalevrednih vzrokov, imela jo najboljši vpliv na razvoj umeteljnosti
') „Bechnungon des Goncraloinnolimeramtoa im iandschaftl. Archiv.“
’) „(ies.pliiehto der k. k. Akademie der bildendon Künste (in Wien). Foet-sclirift zur Eröffnung dos nouen Akadomio-üobiiudcs. Von Carl von Lüt/.ow, Wien 1877 pag. 11.“
po „dednih kraljevinah in deželah“. Tudi v naši deželi se jo ta dobrodejni vpliv posebno vidno javil za vlado nepozabljive cesarice in kraljice Marije Terezijo.
Najslavnejši umeteljniki slovenskega rodii, katerih dela so bila uže tedaj in so še sedaj biseri inim galerijam, naobraževali, razvijali in proslavljali so se za vlade slavne cesarico; mnogi so bili učenci c. kr. akademijo na Dunaji ter potem celo učitelji v nji.
Tu čujemo imena: Caucig, (Kavčič), Jantscha, (dva brata), Lintlar, Militz, Resch, poleg teh tudi imena: Mencinger, Potočnik, Schega, (dva brata), Hribarnik i. m. dr.
Če tudi spada delovnost Caucigovega profesorstva na dunajski akadamiji obrazovnih umeteljuosti še le v prekrot 18. veka, vendar jo iskati njega prvega uaobraževanja za vlado Marije Terezije.
Caucig, porojen 1. 1742 v Gorici, naobraževal se je najprej na Dunaji, potem je potoval v Italijo ter dolgo bival izlasti v Koloniji in Rimi, proučovajoč umotvore Caraccijev in Rafaelovo. Grof Filip Cobenzl, posestnik v Logatci, P r e d j a m i in P1 a n i n s k e m g r a d i mu je bil pokrovitelj in z njega radodarnostjo podprt je odšel 1. 1791 z nova za nekoliko let na jug, da natančno spozna in prouči tudi dela benečauskili mojstrov. Dunajska akademija hrani njega ris a rije, napravljene s peresom in tušem (veliki rogal-folijo) in stavljajoče pred oči pred-nicto iz stare zgodovine, dalje tudi mnoge študije po freskah v Vatikani in po antikah, ter lepo zbirko nošenj, katero je sestavil v Italiji.
Lützow piše o teh risarijah in o Caucigi:	„ Es
ist das Rüstzeug eines Akademikers der David’schen Zeit. An ihm gewann als er (1796) zuerst als Corrector, (1799) als Professor eingetreten war, der Profossorenkörper für die Malerund Bildhauerschule eine vorzügliche Kraft.“1)
Lovro Jantscha, slikar okolic in bakrorezec, porodil s° jo 1. 1746 v Prosnicali na Kranjskem in začel so je uže У zrelejših letih učiti na dunajski akademiji pod vodstvom pro-josorja Woirottorja. Užo njega prvo risarijo krajov so kazale bistro glavo in njega lepi talent so jo srečno razvil pod nadzorstvom C h. Bran do v im.
L. 1 77 1 j o pro jel drugo darilo in 1. 1790 so ga vzpri-J°H med c. kr. penzijonarje. Šest let potem so ga imenovali pristava učitelju rudorozbarsko in rokotvoruo šolo. L. 1801. jo polog slavnega Bran da opravljal na akademiji službo korektorsko za risanje krajov in na toga umeteljnika profosorsko mesto je tudi
') Lützow, 1. o. pag. 82 in ibid. opomba 4.
stopil 1. 1806., imenovan rednim profesorjem. Poznejše jo dobil še naslov „sovetnika“ in 1. 1812 jo umrl. ‘)
L. 1775 je obiskal svojo domovino. Tistega lota namreč beremo dne 27. julija med „odličnimi potujočimi osobami“ tiskano njega ime v „Laibacher Kundsckafftsblattu“ z beležko: „Lorenz Jantscha, Hofmaler, nach Oberkrain.“a)
Jantscha si je zaslnžil v slikarstvi in risar st vi sloveče ime, a ne menj dobroglasno tudi v učiteljstvi. Njega krajno sliko imajo obilo predmetov in godijo očem gledalčevim, kor je umeval vpodabljati prirodo z nje lepo strani. Ohranilo so je mnogo slik njega roke in tudi risarij. Naslikal jo ta umeteljnik dalje panoramo „Dunajskega mesta“, ki se je vzprijela s toliko pohvalo. Tudi so njega delo dan danes za lokalno zgodovino dunajsko važne podobo „Brigittenaua“ okolo 1. 1790, daljo: „Shod lepega svetli pri kavarnah vvčlicomPratcr-jevem drevoredi“ okolo 1. 1790, in „Novi dunajski „ca-roussel“ v Praterji“ okolo 1. 1790.3) A najznamenitejša teh dunajskih podob našega umčteljuika je „Pogled proti včliki cesti,“ 42 cm. široka, 27-5 cm. visoka. Dan danes jej jo lastnik g. Avgust Art a ria. Na desnici risarije se vidi še sedaj stoječi kameniti most, postavljen 1. 1397, katerega so 1. 1461 Dunajčani branili proti vojvodi Albrochtu VI., za kar jih je cesar Friderik III. odlikoval s pravico, da smejo imeti v svojem mestnem grbi dvojnega orla.4)
Ohranili so se od njega tudi bakrorezi krajev po slikah Bran d o vili v povprečni osmerki s črkama L. J. S črkami L. J. F. zaznamonovana jo tudi podoba neke vasi ob roki, spredaj na tleh dva otroka, (mali povprečni folijo), in potem 11 vrtnih prospektov.5)
Baron Erberg poroča v svojem užo čosto omonjanem rokopisi o Jantschi, da so se „njega izvrstno sliko krajev zelo cenilo po galerijah tujih krajev“, kar jo mnogo potujoči vešči baron najbrž sam vidol in čul.
Valentin Jantscha, brat prejšnjemu in starejši od njega — Valentin so je porodil 1. 1743 tudi v Prosnicah na Goreuj-skom — naobrazil se jo tudi za umčteljnika. L. 1788 jo bil na c. kr. dunajski akademiji pristav učitelju risarske in rudorezbarsko šolo in 1. 1801 drugi pristav učitelju zgodovinskega risarstva, slavnemu Maurerju. Kakor piše Gräffer; jo umrl 1. 1818, a po Kukuljeviči 1. 1811.")
‘) Naglor, „Künstlorloxicon VI. pag. 417.“
*) ibid. 478.
s) „Catalog dor hist. Ausstellung der Stadt Wien, 1873 pag. 4t», 50. Nr. 2(54 278, 280.“
4) „Catalog dor hist. Ausstellung dor Stadt Wion, pag. 18, Nr. 48.“
5) Naglor, „KUnstlerlexicon VI. pag. 417.“
*) Diiuitz, „Goschichto Krains IV. 2. pag. 200.“
Tudi njega dela se jako cenijo.
Franjo Lindar, slikar in bakrorezec, porojen v C el ovci l 1738, učil se je uračteljnosti najprej v Ljubljani, potem se dalje naobraževal v Bonetkah in na Dunaji, kjer je dobil dvakrat prvo darilo v risanji1).
Leta 1773 jo naslikal turskega poslanca, glodajoč ga samo pol ure!
Tri leta potem ga je poslala cesarica Marija Terezija v Rim. Zapisan je zatorej med prvimi, katerim je moči bilo nastopiti potovanje v Rim z „rimsko dvorno štipendijo“. Z njim ob jeduem je potoval v „večno mesto“ tudi s takovo odliko slavni Füger, oba „c. kr. dvorna učonca“.
Spomenica, v kateri sta oba mlada umeteljnika pri svojem odhodi razložila svoj učni črtež državnemu kancelarju knezu Kaunitz u, ohranila so je do danes. V njej pravita, da ja je knez odločil „za zgodovinska slikarja“ ter njima odkazal Pot, po katerem imata hoditi, z nalogom: „das Grosse und Erhabene iu dor Kunst freyundohneVorurtheilzu suchen, wo sie os fanden.“ Po tem naj se ravnata.
Rafael, Caracci, Rubens so se mladima umčteljnikoma mnogo priporočali za vzgled, a ti mojstri naj se praviloma le mehanično pos iemljejo, brez ozira na njih duh. Pišeta namreč umč-teljnika:	„Wir haben gesucht, uns Theorie zu erwerben, indem
wir die Schriftsteller, die über die Kunst geschrieben haben, mit den Werken grösser Meister verglichen. Schwerlich würden wir im Stande soin, Rede und Antwort zu geben, Wenn wir von Jugend unter einem Meister gestanden Wären, dessen Vorschriften und Geschmack wir blindlings hätten folgen müssen“®).
Vernivši se iz Rima jo bil Lindar „akademični gojenec“ na Dunaji. Izmod njegovih slik, najvoč v Palkovi nianeri zavrženih, imenovati so izlasti mojsterski portreti vojvode Maksimilijana, poznejšega volilnoga kueza v Koloniji, kraljeve obitelji v Noapolji, cesarja Josipa II. in nad vso Portret grofa Zinzondorfa, guvernerja tržaškega. Lindar je u«>rl 1. 1801) na Dunaji3).
Na dunajski akademiji nahajamo tačas, kakor smo uže 0lnonjali) tudi še Slovonca Rescha in Militza.
, V vojskinem leti 1741 jo c. dvorna akadomija za slikarstvo, kiparstvo in stavbarstvo sestavila „prosto-
‘) Müller, „Künstlerlexioon 1Г. pag. 5!)7.“
’) Lützow, 1. c. pag. t>0. Anm. 1.
) Nagler, „Kttnitlerlexicon VII. pag. 539.“
voljno kompanijo“ in v njo vrstah nahajamo v 2. oddelki med „prostaki“ akademičnoga učenca Josipa Resčha').
In dunajsko univerzo matrika 1. 1744 nam hrani od 1. 1747 zapisano ime Mihela Militza -).
Če tudi ni neposredno nanje vplivala dunajska akademija, vendar so so naslednji umčtolj niki našega slovenskega rodu razvijali pod vplivom umiiteljnostim prijazne dobe velike cesarice, katera jo kakor drugo stroko ljudskega blagostanja vzela tudi umetoljnost v svojo posebno zavotjo.
V prvo dni vlade Marijo Terezijo spada tudi razvoj jednega naših znamenitejših domačih slikarskih talentov, kateremu jo bila priroda postavila na pot raznih zaprek, ki jih jo pak kakor pravi umeteljnik igrajo premagal. Ta slikar jo bil Valentin Mencinger.
№ bilo moči poizvedoti, v katerem kraji Kranjsko (morebiti v Bohi n ji?) in kedaj jo zagledal luč sveta, niti no, kedaj jo umrl; a toliko so da soditi po njega dolili, dajo mod 1. 17 40 do 17GO stal na vrhunci svojo umčteljniško delovnosti. Neznano je tudi, kje so jo naobražoval in katero mojstre jo imol — v aktih dunajsko akademijo no nahajamo njegovega imena. — Kakor svo-dočijo njega sliko, dobival jo temeljit pouk, bil v Italiji ter so na-obraževal po dobrih delih italijansko šolo. A najvočja posebnost pri tem umčtoljniki jo, da je bil pohabljenec, in si c or so mu bili vzra-ščeni štirje prsti desne roke črez palec. Kadar je hotel slikati, moral je vtekniti ščetko skozi kaz alec in srednjec, tako je stvarjal svojo veliko in krasno altarne slike, katere se nahajajo po cerkvah naše dežele, in časih so jih vidi celo po več v jedni cerkvi. V glavnem mesti ljubljanskem — katero mu jo podelilo meščansko pravico — vidijo so njega sliko pri čč. gospdli uršulinkah, v križanski cerkvi (sv. Jurij v desnem stranskem altarji), v cerkvi frančiškanski (sv. Valentin v prvi kapeli na desnici poleg uhoda), pri sv. Potri, (mučeniška smrt sv. Andreja, betlehemski detomor po Rubensi i. dr.). Zunaj mosta imajo njega sliko cerkev sv. 1'otra pri O toči, (veliki altar,) gradska kapela na O toči, škofovska kapela v Gornjem gradi, (sv. Tomaž), cerkev v Karlovci, nekdanja zbirka v Doli, (poleg druzega imajo tam zelo veliko sliko v obednici, ki je nekdaj lepšala jezuitski refektorij v Ljubljani, in katori je prodmet čudovito nasičenje Gospodovo) i. m. dr.
Mnogo Mencingerjevih, za diskalcojatsko cerkev uasli-kanih podob so je prodalo na javni dražbi, ko so odpravili samostan 1. 1773. Moucingor jo umrl v Ljubljani in pokopali so ga v rakov kapucinsko corkvo 3).
Po Moncingorji so nam pokaže zopet dunajski akademik, gluhonemi Potočnik.
Ivan Potočnik porodil se jo dne 20. junija 1. 1752 v Kropi na Gorenjskem. Oča mu jo bil priden žrebljar.
Stariši, spoznavši talent mladeničev, priveli so ga v Ljubljano k Men ci n ge rji, a ta ga za svojo „starosti voljo“ ni hotel Vzprijeti učencem, vendar je sovetoval, ker so mu bile precej po volji poskušnje Potočnikovo, naj ga pošljejo na dunajsko akademijo. Takisto se jo zgodilo. Potočnik je ostal tamkaj do k 1780., ko jo umrla cesarica Marija Terezija; tedaj se je vrnil v Ljubljano. Tu sta slikala on in njega sestra Ana portrete. Ker jo zasliil po svojih portretih, dobil je tudi naročila za slikaujo altarnih in svetniških podob.
Njegove sliko vidimo v ljubljanski stolnici in tudi v frančiškanski cerkvi. V stolnici sv. tri kralje, pri frančiškanih «v. Antona padovanskega in Marijo snežnico (za velicim altarjem), v refektoriji življenje sv. F ra učiš k a, (vrsta podob, katero je pokvarilo popravljanje). Tudi Erbergov muzej v Doli je hranil mnogo dobrih slik njegove roke. — Za dobo francosko vlado na Kranjskem (1. 1809—1813) so Potočnika zelo cenili, kajti plačevale so se mu slike po 80 zlatnikov, V dneh „ljubljanskega kongresa“ (1. 1821) mu je naročil car Aleksander 1. naslikati altarno podobo za svojo privatno kapelo.
Slike iz mladostne dobo Potočnikove so zelo razširjeno po deželi, in tudi v njega rojstveni hiši v Kropi, katero sem obiskal v lanski spomladi, videl sem prvo poskušnje njega talenta. Potočnik je doživel visoko starost. Umrl je 83 let star 1. 1835 v
Ljubljani').
Med umčteljuiki spoznamo daljo tudi štajerskega Slovenca Ivana Vida Kauperca* risarja in bakrorezca, porojenega v Gradci 1. 1741. Najprej so jo učil Ivan Vid pri svojem ?Četi Ivani Kauperci, ki je bil tudi bakrorezec v Gradci, potem Jo obiskaval a k a d e m i j o d u n a j s k o pod slavnim S c h m u t z e r j e m Jn je prejel darilo za risanje krajev s prostimi podobami in v skupinah. Imenovali so ga udom dunajske akademije (1. 1771) in udom akademije v Floreuciji (okolo L 1790), in opravljal je službo profesorja za risanje na c- kr. graški normal ki z vrlo dobrim uspehom, služeč drugim na vzgled.
„Izmeti K au p or če vili del zaslužijo posobno imenovana biti: »Artemizija, na postelji sloneča, ukazuje svoji služabnici, naj Jej pomeša v pijačo pepela soprogovega,“ (po Torbuschi); dalje podoba „piskača“ (po Vomi), in „Marija Magdalena“ (po Guidovi sliki).
') „Als or Jon Tod nahon fühlte, verlangte or nach den hl. kterbesaoramenten und lächelnd hauchte or soino Künstlerscele am.“ _ Wurzbaoh, „Biogr. Loxicon XXIII. pag. 173 in dalje.“
Umrl jo Kauperc 1. 1816 *).
Pri olepšavi ljubljansko diskalcejatsko cerkve nahajamo delujoča v letih 1735—1740 slikarja Jelovška in Alberta, med katerima je bil prvi gotovo rodom Sl o von e c.
Jolovškovo delo jo tudi altarna slika v sv. Petra cerkvi, kažoča bogorodico z detetom in sv. Josipom“).
M. Kastelic iz Višnjo gore, inžoner, jo slul tudi dobrim risarjem prvo vrste. Dunajski mestni arhiv hrani od njega izvrstno risano „Mappe über die Erdberger Mais mit dem alten und neuen Donauarme“, narisano 1. 1748. Izvorna risarija jo široka 35’5 cm. in visoka 49 cin. Ta mapa jo posebno znamenita o vprašanji, kako jo nekdaj zavijala so stara struga Donavo po iztočnom deli dunajskih predmestia).
Znamenit diletant v risanji in slikarstvi so nam pokaže v tej dobi stari (1. 1684 porojeni) notranjo-avstrijski dvorni in komorni sovetnik in bivši oskrbnik Idrije Franjo Anton pl. Steinberg, kateri je bil izvrsten tehnik in izumitelj rudokopskih strojev. Tudi jo narisal matico poučnim bakrorezom svojega dela „Gründlicher Bericht vom Cirknitz-Soo“ (1. 1758 v G-radci) tor tudi v slikarstvi se pokazal jako sprotnim.
Njega „ribjo lov na cerkniškem jezeri“, majhno a zelo dovršeno in ob jednem v kulturno-zgodovinskem oziri znamenito oljnato sliko hrani naš kranjski deželni muzej poleg slike „boja pri S is ki“.
Koroški Slovenoc jo bil bakrorezec Franjo Wrenk, porojen na Koroškem 1. 1766. Učil se je pri Jacobeji na Dunaji bakrorozarstva in jo potom rezal mnogo portretov po Fügerji, lepo okolico po Verne ti itd. Umrl jo profesor na c. kr. dunajski inženerski akademiji 1. 1830.
Izmed tujih umčteljnikov sta se v tej dobi na Kranjskem odlikovala slikar Josip Palmstorff, čegaver dvo dobri s tušem risani podobi „Frančiška Pavlanskega“ (1. 1766) in „ okoli c o z z alj ubij eno dvojico“ (akvarel 1. 1769) sem imel priliko videti pri znanem nabiralci naših narodnih poslovic gosp. Vojt. Kurniki, in slikar Lichtenreiter l) iz Pasove, kateri je slikal portrete in zgodovinsko sliko ter umrl v Pragi5). A obema jo bil kos „kremški Schmidt“, ki je za mnogo cerkev po Kranjskem naslikal podob, katoro jo svojo dni naštel in strokovnjaško popisal v. č. g. profesor Vonbank'1).
Izmed tujih bakrorezcev in risarjev so nam javlja najprej Kaltschmidt, katori je rezal v baker veliko mapo Kranjske,
') Müller, „Künstlorloxicon II. pag. 471.“
„Slovanstvo, pag. 1!)6.“
:l) „Catalog dor liist. Ausstellung der Stadt Wion 1873 pag. 15.
4)	Costa, „ßeiseerinneiungen aus Krain pag. 140." s) Nagler, „Künstlorloxicon VII. pag. 506,“
e) „Blätter aus Krain 18(51. pag. 02.“
narisano po Florijančiči, rodom Slovenci 1. 1744, in poleg tega po inženerjih D urchlasscrji in Renner ji načrtano mapo Savine strugo od njo izvora do ustja v Donavo z ozirom na nje pobrežja ’).
Dvornega matematika Nagelna, kateremu sta bila posebno udana pokrovitelja cesar Karol VI. in Franci., poslal je „dvor“ na Kranjsko, da nariše votline kraške. Njegove izvrstno s tušem napravljene risarije nahajajo so v nečem rokopisi c. kr. dvorne biblijoteko.
V kiparetvi so so tačas posebno odlikoval: uže imenovani Robba, Gaber, Schwärzei in Rivalta.
Franjo Robba, porojen v Benetkah začetkom 18. ali koncem 17. veka, živel in delal je mnogo lot v Ljubljani ter stvaril res znamenite, hvale vredno spomenike iz mramorja, (a navzlic temu ga ne imenuje noben umčteljniški leksikon!) Mramornatega doprsja Karola VI., katero je napravil Robba za ljubljansko mesto, smo uže prej omenjali. Njega glavno delo je mojsterski iz-tesani vodnjak, (obelisk na ljubljanskem Včlicem trgi).
Obelisk je 30' visoka piramida iz štirih kosov genueškega mramorja, katerih vsak meri po 50—GO cm. Vkrog obeliska stojo tri velikansko alegorične podobe, katere točijo vodo iz nosa, ušes in ust. Delal je Robba ta vodnjak 10 let (1. 1743 — 1752) in prejel zänj honorara 52G7 gold. ter ljubljansko meščansko pravico.
Hoff piše v svojem deli „Gemälde von Krain,“ da se podobam tega vodnjaka čudom čudi vsakatori veščak ter da postava in izraz teh podob tudi v istini zaslužujeta biti občudovana.
Robbovodelostatudioba angelja priobhajilnem altarji v stolnici, iztesana iz kararskega mramorja. Imenovati se smeta jako dovršeno delo in dobil jo ziinja 3250 gold. v srebri, vsoto, katera priča, kako visoko so so čislala dela tega umčteljnika. Tudi izvrstno skulpturo velicega altarja mestne farno cerkve sv. Jakopa s krasnim tabernakeljnom iz pisanega italijanskega mramorja je zdelal Robba 1. 1732. Mojstersko delo Robbovo je dalje mramornati kip sv. Ivana Nepomuka, kateri je nekdaj stal pri černovškom mosti, a ga je sedaj dal postaviti št. jakopski župnik v. č. g. Gustav Kostel v tukajšnji cerkvi sv. Florijana.
Pri olepšavi diskalcojatsko c or k ve (cerkev civilne bolnice) sta imela opraviti kiparja Gaber (1. 1745) in Schwärzei (1. 1750*).
V svoji umeteljnosti t. j. v kiparstvi jako „izkušenega“ umč-teljnika imenuje imenuje mrtvaška knjiga oo. frančiškanov v Lj u b-
') „C. kr. lioejalna biblijoteka v Ljubljani, zbirka kart." O „Kronika diskalcojatska."
Ijani Aleša Rivalto, kateri, lajik, jo bil ud kraujsko-hrvatski redovni provinciji ter^ jo živel v ljubljanskem samostani od 1. 1750 do svojo smrti 1. 1781. Dotična beležka o njom slovo v mrtvaški knjigi tako: „Decembris die 28 Anno 1781 obiit Labaci Religiosus frater Alexis Rivalta Laicus Statuarius in arte peritis-simus aet. a. 51 relig. 30.“
Slovenskemu imenu čast sta pak v tej dobi (med 1. 1740—1780) v tujini delala na najvišji stopinji ume-telj niške slavo stoječa koläjnarja brata Schegi, izlasti Franjo Andrej Schega.
Koläjnar in slikar Franjo Andrej Schega, porojon v Rudolfovem 1. 1711, jo bil sin puškarja in orožarja in so jo s prva poprijel sam tega rokodolstva, a vodno je vršil v višjem smisli, potrebujoč umogostranski pri njom svojo spretnost v vreza vanji. Prišel jo pomočnik v mnoga nemška mesta iu če ni dobil dela pri puškarjih in orožarjih, rezal jo pečato sreberne in iz drugih kovin. Nov izvor zaslužka si jo odprl s tom, da jo rezal podobe v baker in jih potom slikal v pas tol, s čemer si jo zaslužil veliko hvalo in priznanje. To ga privčlo tudi do b o-siranja in vpodabljanja iz voska. Mnogo jo zdelal podob iz voska, med temi podobo naj višjih o s ob. Posebno so jo odlikovala izmed teli del podoba cesarice Marije Terezije in s svojo podobo volilnega kneza Karola Alberta Bavarskega, (poznejšega cesarja Karola VI.), pridobil si jo naslov knežjega bavarskega dvornega koläjnarja v Monakovem. V vseli teh umčtelj-nostih ni imel Schoga uikacega učitelja, o vsem so jo imel z ah val j o vati samemu sebi, a vondar jo v rezanji počatov dospel na tako visoko stopinjo, da so so mu čudom čudili vsi sovremeniki. V Monakovem jo rezal pečate za novce in ko-Mjne. Posebno podpiral jo toga umčteljnika talent tedanji prvo-sednik novčni kovarni iu riuldrstvu grof Haimhauser. Na staro dni jo umeteljnik oslepel, zategadelj s oz a n joga delo v n ost le do 1. 178 0. L. 1787 jo umrl. Schoga jo zapustil oljnatih in pastelnih slik, vendar so ta dela jako redka, ker je največ svojega življenja žrtvoval rezanji pečatov. V Nym-phenburgskem gradi so je videla prej podoba volilnega kneza Karola Al bor ta (v 42. loti), in podoba volilno kneginjo Marijo Amalije (1. 1738). Tamkaj so bilo tudi podobo mladega princa Maksa Josipa in princezinjo Torozijo Bavarsko (v 13. leti). Njegovih koldjn je velik broj, med njimi posebno izvrstnih je 18 podob bavarskih knezov (počenši z Otonom Voličini) v dvalotnem srobri. Schoga je vrezal tudi svojo podobo ter jo odtisnil na jednostranski svinčeni koldjni').
Schegova umeteljnost jo tako slula, da zunanji vladarji niso le zahtevali njegovih del, nego stavili so mu ccl6 pouudbe,
') Nagi or, „Ki'mstlorloxicon XV’. pag. lüö in dalje."
naj stopi v njih službo, toda njemu jo bolj ugajalo živeti na Bavarskem in tam skleniti svojo življenje.
Njega mlajši brat Jernej Schega jo okolo 1. 1750 dolal na Dunaji. Učil soje pri svojem brati v Monakovem in sovromo-niki so ga prištevali prvim peča tor ezcem v Evropi1).
Franja An dr oj a Seli ego nečak in učenec mu ni delal manjšo česti od brata.
To jo bil Bernard Hribarnik, po nemški nazivan Bergerjom, in nahajamo ga okolo 1. 1770 koläjnarja kralja obeh Sicilij v N oa polji'4).
Velika nepozabljiva cesarica in kraljica Marija Terezija, modra deželna mati, skrbeča za blagostanje svojih kraljovin in dežel, ozrla so jo tudi na uekov oddelek našo obrtnosti, ka-torega jo hotela udomačiti in povzdvigniti na višjo stopinjo pri bistrih sinovih naše z gozdi bogate dežole, in to jo z del o vanj o lično les oni no. L. 1763 je namreč ukazala, naj so poskuša zdelovanje berchtesgadenske lesenine razširjati po Kranjskem in po Istri. Vlada jo zatorej odločila, da se imajo trijo ali štirje 12 —16 letni dečki poslati na Dunaj učit so rozbarstva. Odposlala sta so bila res dva dečka iz logatsko okolico na Dunaj, a to jo bila j odi n a poskušnja, kajti daljnega sledu o rezbarstvi na Kranjskem ni moči najti3).
Tudi v tej dobi so stopali na dan pisatelji o umeteljnosti v nečem- gotovem smisli, pisatelji uamreč, kateri so obravnavali predmete, po svoji vsebini tičočo so umetcljuosti, izlasti slikarstva.
„Bibliothcca Caruioliao“ našega trudoljubivega patra Marka Pohlina imenuje nam mlado pisateljo Kraševca, Lukančiča in Deklevo, kateri so 1. 1744 in 1745 obravnavali „optiko boj“ („Optica colorum“), najbrž disertacijska dela, in tedaj jo spisal tudi Pongratz „Novum sistema do colorum origiue“, („o nastajanji boj“) 4).
Znamenita sta bila tudi brata Lajerja (Leopold in V a -1 en ti n), katera sta so pokazala spretna slikarja.
Leopold Lajer, (porojen v Kranji dne 21. novembra 1. 1752, f dnč 12. aprila 1. 1818,) naobražoval so je na dunajski akademiji v slikarstvi, ter jo na Koroškem stopil v zakon z neko porojeno Egartnerico, vzemši na sinovsko mesto uje sorodnika Josipa Egartnerja, tudi slikarja. Potom jo slikal v svoji domovini na Kraujskom.
‘) Wurzbaoh, „Biograf. Lex. XXIX. pag. 167—150.“
5)	„Naglor, 1. e. VI. pag. 335.“ Primerjaj tudi Kukuljevičov „Slovnik umotn. jugoslav. pag. 115.“
J) „Bliittor aus Krain 1865 pag. 36.“
‘) „P. Marcus, 1. c. pag. 31, 33, 43.“
Brat Valentin Lajer, (porojen dne G. februarja 17G3, f dnč б. julija 1. 1810), naučil sc je umčtoljnosti pri svojem brati Leopoldi. Dela obeli bratov so po Gorenjskem često nahajajo, in posebno v K ran ji imajo mnogo njih manjših del zasobniki. Cerkve v Kranji so olepšane z mnogo hvalevredno podobo Leopoldove roke. Sliki „Zadnja večerja“ v glavni cerkvi in „Krist križan“ na kapeli pokopališčni kažeti veščega mojstra.
Mnogo slik Leopoldovih je našel g. pl. Wurzbach pri g. Egartnerji v Krauji, (sin omenjanega slikarja), med njimi tudi podobo Loopoldovo, naslikano od njega samega1).
IX.
Od leta 1780-1800.
Čvrsto življenje jožefinske dobe se jo razširjalo do najoddaljenejših mej cesarstva.
Tako je mogla tudi „Academia Operosorum“, (ki sc jo bila ustanovila začetkom veka, a je propala po nasprotovanji jezuitov, kateri niso imeli v nji prostora), za vlado Josipa II. in ko se je odpravil red družbe Jezusovo, praznovati svoj prorod (1. 1781).
Duhoviti šolski prijatelj grof Edling, tudi prijatelj slovstvu in sam pesnik, izvoljen jo bil prvoscdnikom ali „voditeljem“ z nova oživljeni „akademiji operosov“, in prvosednika „stanovom“ (kranjske dožolo) barona Žigo Gusiča so izvolili prvomestnikom.
Med „o p er o si“ jo bil tudi slikar Andrej Herlein, rodom Ljubljančan, o katerem ni moči zvedeti rojstvonoga leta in ki je umrl 1. 1818 učitelj risarstva na c. kr. liceji ljubljanskem.
Herlein jo bil pred vsem slikar portretov. V dvorani našo c. kr. licejalne biblijoteke se vidijo nekatero njegove prav dobro naslikane doprsne podobo imenitnih Kranjcev, in ljubljanskemu strelišču, čegaver ud jo tudi bil, zapustil jo galerijo portrčtov nje najodličnejših tedanjih udov.
Razven portretov jo slikal Herlein še altarne podobo in froske in tudi ilustratorja ga nahajamo v obširnem doli „Her-mann’e Reisen durch Oesterreich“ (tiskanem na Dunaji 1. 1783).
') Wurzbaeh, „biograf. Lex. .XV. pag. 67“.
Toda z nova oživljena „akademija operosov“ je sköro zopet zaspala (1. 1787). Vendar jo v kratkem časi svoje probude precej pospeševala tudi vzbujanje umeteljne delovaosti.
Arhitekt Schemerl, ki je bil tudi v dotiki ž njo, odprl jo namreč pri „c. kr. kmetijski družbi“, uspešno delujoči uže od 1. 17G7, ko je Marija Terezija dala povod nje ustanovitvi, risarsko šolo za rokodelce in umeteljnike, katerim je družba omišljala potrebno priprave ter jih dobro plačevala ')•
Tačas se je porodil Slovenec, čegaver ime je slulo tudi na tujem: Anton Hayne, slikar krajev in bakrorezec. Zagledal je luč svet/i dne 17. januarja 1. 178G v Kranji.
Hayne je imel liže dijak, a še bolj profesor živino zdravilstva na Dunaji mnogo prilike, daljo naobraževati svoj nenavadni talent za slikarstvo in uže 1. 1828 je poslal mnogo dobrih oljnatih slik v razstavo akademije obrazovnih umotclj-nosti na Dunaji, in sicer sedem podob krajev. L. 1835 je napravil štiri podobo krajev in sliko stolnico olomuške, a naposled 1. 1840 dvo podobi krajev po zimi in štiri podobo Karlovega studenca.
Ljubljanski muzej hrani njega sliko Kranja in zasobniki imajo tudi več del spretne roke Ilaynejeve, tako n. pr. sem videl njegovo prav lopo naslikano podobo necega kraja pri našem visokočestitem g. prvosedniki prof. dr. Jan. Bleiwoisi, kateri, rojak in njegov sekundarni zdravnik v dunajski živinozdravnišnici, jo bil jako dobro znan z umčteljnikom.
Ilayno je prisrčno ljubil svojo domovino in izlasti svoje rojstveno mesto Kranj, kamor jo v počitnicah mnogokrat in časih celo peš pripotoval iz daljnega Dunaja. Umrl je Ilayne na Dunaji 1. 1852'*).
Odlični diletanti v slikanji pokazali so so tedaj na Kranjskem: baron Josip Franjo Goeš, porojen 1. 1754, f I. 1815, o katerem pravi Nagler: „Dass er sich über angeerbte Standes vorurtheilo hinaussetzend unter ungünstigen Verhältnissen durch unermüdeten Flciss auf eino hohe Stufe der Kunst erhoben habe,“®) dalje Ivan Žiga pl. Brek-kerfeld, slikar živali (posebno ptičev), in slikarica mini-jatur Marija Terezija pl. Flachenfeldova, porojena baronica Wintorshofno va4).
') Dimit/., „Geschichte Krains IV. 2. pag. ‘223.“
,J) Prija/nivo naznanilo deželnega oskrbnika g. Kremžarja po tradicijah obitelji Haynojove.
■') Naglor, „Kiinstlorloxieon V. pag. 202.“
4)	„Kr bor go v rokopis nekdanjega mu/.eja v Doli.“
Letopis 18X0.
Izmed kiparjev so nam iz tistih dni imenuje France Sterle (1. 1797') in II o ffu) omenja daljo nccoga slovečega koläjnarja Rot-terja, o katerem govori na necom listki pohvalno tudi baron Erborg.
Ko so so odpravljali samostani za cosarja Josipa II. (1. 1782—1786), jo bolj nogo drugo zadela našo dožclo n os roča, da so jo obilica umotvorov prodala po javni dražbi, da, najlopši mod njimi so so skrivajo raznesli in p o pr o dali, tako, da ni vorskemu zakladu nič koristilo. Obžalovati jo posebno, da so stari paramenti iz Zatičino, Ivosta-njovico in Bistre, kateri so bili napravljeni v zgodnjem srednjem voki, izginili brez vsega sledu! Jaz sc spominjam, da sem šo deček s svojo materjo časih obiskaval neko zolo staro gospo v Ljubljani, kjor som vidci obloko iz tožko svilo zlatom vozeno, o kateri so jo pravilo, da jo prikrojena iz zatiških mašnih oblačil!
Natančno in jodrovito jo pisano o porabi odvzeto samostansko imovino v Boštijana Brunnorja deli „Boncdictinorbuch“, katero je prokrasno natisnono nedavno izšlo v spomin 1400 letnega obstanka benediktinskega redu vWörli pri Augsburgi.
X.
Naš lO. vek.
Umčtcljniško gibanjo v naši deželi začotkom našega 19. voka ni bilo noznamenito. Pomisliti nam jo tu samo, da jc bila tedaj doba našega nepozabljivega barona Žigo Zoisa, kateri jo na polji znanosti in umčteljnosti vzbujal in podpiral vse, kar bi moglo dušno koristiti nftrodu slovenskomu tor ga povzdvigniti pred svetom.
V svojem gradi na Brdi pri Kranji jo imel blagi baron — čegavor palača v Ljubljani so jo smola imenovati pravi „hram umčteljnosti“ — lepo galerijo, kjer so jo videlo mnogo izvrstnih bakrorezov, katero jo on posebno ljubil'1)
‘) Vodnikovo „Novico“ 1. 1797 (mosooa novembra). ’) „Gomiildo von Krivin 11. pag. C,0.“
L. 1808 je samo v Ljubljani bilo sodem slikarjev') in učitelja na javni risarski šoli so imeli pridnega Dorfmeistra, kateri je, mimo-gredoč povedano, prvi risal „čudovito živalico“ v Postonjski jami „človeško ribico“, (Proteus anguiucus,) katero so bili tedaj prvič našli '-)■
Prišle so vojskiue zmešnjave 1. 1800 in končale so so z okupacijo Kranjske, oziroma Ilirije po Francozih, kateri so „začasno vladali“ po nji od 1. 1809—1813.
Da sc organizujejo ilirske provincije po francoskem kopiti, zato je bilo treba ustanoviti centralno šolo („ecolc centrale“) v Ljubljani, glavnem mesti deželnem. Na tej centralni šoli sla. so poleg mnogih predmetov višjih šol učila tudi risanje in arhitektura.
Kako zelo so v risanji napredovali gojenci ljubljansko centralne šole, o tem nam priča delo, katero so završili užo 1. 1811 pod naslovom:
„Plan de villo do Laybach pris par les elčves do la classo do mathematiquo ct de dessin aux ecolcs centrales do Laybach. Dessinč par Jean Scher rer“.a)
Profesorji risanja in arhitokturo na nižjih šolah so dobivali od Francozov po 200 frankov gratifikacije.4)
Ko so odšli Francozi in je Avstrija zopet prevzela gospodarstvo naših dežel, skrbela je tudi dalje za pouk v risanji na ljubljanskem liceji in na tako zvani nedeljski šoli za rokodelce, da se tem načinom vzboljšujc okus umeteljno obilnosti (1. 1810 in 1818r>).
Profesor risanja na tej šoli je bil Fröhlich, kateri so je nn-obraževal na dunajski akademiji in je bil posebno mojster v risanji podob.
Najbrž po spodbudi barona Zoisa, in kor je ta skoro potem umrl (novembra meseca 1. 1819), so sc združili nekateri domoljubi, da ustanovijo „domorodno zgodovinsko društvo“ ter ž njim združoni „ilirski muzej.“
Ustanovno pismo, ki so nam je ohranilo v rokopisi, je v istini mojstersko delo organizacije tedanjih dveh domorodnih ali boljšo narodnih društev.
') ibid. I. pag. 123.
'9 ibid. II. pag. 183. s) „Muzojalni arhiv."
4) Dimit/,, „UoRchichto Krains IV. 2. pag. 349.“
5) „Mittkoil. d. hist. Vor. f. Krain IHliO, pag. Г>1!, 48.“
Tu gre lo omenjati, da jo po bcscdali toga ustanovnega pisma tudi to bilo vanje postavljeno, da so ima v muzeji ustanoviti galerija narodne umeteljnosti proizvodov.
To nakano o ustanovit v i muzeja in narodno galerije v njem je poznejše izvršil prijatelj baron Zoisu in ustanovitelj sedanjemu muzeju grof Franjo Hohenwart, strijc našemu velecenjenemu rojaku in zastopniku naših narodnih interesov Nj. eks. grofu Karolu Hohenwartu. Takoj pri ustanovljenji muzeja so namreč nahaja v prvem zapisniki užo 17 oljnatih slik kranjskih mojstrov in nabralo so je tudi skdro potem znamenito štovilo 23'J 2 bekrorezov ’).
Grofa Iloheuwarta jo v svojih umoteljniških principih pri muzeji krepko podpiral njemu prijatelj baron Erborg, ki jo tudi za svoj muzej v Doli nakupičil lepo štovilo najdražjih slik domačih in tujih slovečih mojstrov, katero jo sam z najvočjo skrb-ljivostjo uredil in popisal. Л Ilogu bodi potoženo, da so to za našo domovino v kulturuo-zgodovinskem oziri važno zbirko dediči barona Erb er ga razprodali na vso štiri vetrove, kakor jo to navadno osoda naših avstrijskih zasobnih zbirk. Dotična „mesta“ posameznih dežel ali nimajo razuma o takovih stvareh, ali jim morebiti niso na razpolaganje novci, da bi so takovi zakladi ohranili doma na dušno prosveto narodu.
Toda vrnimo so zopet k svojim domačim slikarjem v prvi polovici našega veka.
Tedaj jo bil v Kranji ustanovil Lajor svojo „šolo.“
Poleg užc imenovanega Egartnerja so tekom časa izšli iz to šole: Taučar, (Idrijčan), potem Jurij Taučar, Wissjak in Götzl, (slikar in kipar.)
Tudi nastopijo v tej dobi slikarji: Miha Kavka, Batič, Bartl, Brodnik, Kogovšek, Dolinar, Miškovic, slikar in kipar Mikše, slika-rica Alojzija Marija Petrič i. dr., a nad vso so jo povzdvignil Matevž Langus, porojen v Kameni gorici na Gorenjskem 1. 1792, kateri jo šo lo v pozni starosti zaslul na daleč in široko in dosegel veljavnost. Sin bo rega žrebljarja je prišel Langus ncccga dne v grad grofa Tli ur na v Radovljici, kjer jo ravno Schroibors iz Celovca slikal sobe. Ta vpraša Langusa, bi li no hotel tudi slikati sob. „Iločcm I“ mu odgovori in takoj pomaga mojstru napravljati barve. Potem jo odpotoval v Ljubljano — slikat sobo!
Kar sc mu vzbudi vescljo, da bi poskusil slikati oljnato podobo, in šlo mu jo to dobro izpod rok. Prislužil si jo s sli-
‘) „Goitfadon für don Miieoiimbosuch (von Graf Ilohonwart) pag. 15, 17.“
kanjem sob majhno vsoto in s temi novci jc odšel za jed 110 leto na dunajsko akademijo, kjer so je izredno pridno učil1). Pridši v Ljubljano se je zopet prijel slikanja sob, toda le s tem namenom, da si z nova kaj prihrani za daljna umeteljuiška potovanja. Vzel je tačas k sebi svojega brata Ivana, kateremu jo prepuščal slikanje sob, v tem ko so jo sam dalje vadil v slikanji oljnatih podob.
Ko si jo takim načinom drugič prihranil potrebnih novcev, nastopil je svojo užo davno srčno zaželeno potovanje v Italijo, deželo umeteljuosti, m sicer je šel najprej v Rim. Dve leti jo ostal Langus v Italiji in najdlje v „večnem mesti“, kar je bilo zelo koristno za njega umetoljuiški razvoj.
Ko sojo Langus vrnil iz Italijo v svojo domovino, obsuli so ga ljudje z delom in slikal je al fresko in oljnato sliko, altar 110 podobo in portrete.
V ljubljanski stolnici jo delo njega roke slika „sv. Nikolaja“ v velicom altarji. Za mestno farno cerkev sv. Jakopa jo naslikal „v n o b o h o d M a rij i n“ in za g r a d s k o kapelo 11 a Fužinah „križanje Kristovo.“ Izmed portretov so mu jo posebno posrečila slika grofa Franja II o h on war ta, ki so hrani v ljubljanskem muzeji. Marldju Gozzaniju v Turini jo naslikal Langus podobo „bogorodice čistega spočetja“ in svojemu rojaku misijonarju Baragi mnogo altarnih slik za Ameriko.
Med freskami njegovimi zaslužujejo imenovano biti izlasti fresko v kupoli ljubljansko stolnice in „kronanje Marijino“ v frančiškanski cerkvi, kateri jo naslikal tudi „križev p o t“ *).
Kaj je bil Langus svoji domovini, svojemu rodu, o. tem jo najlepšo oceno izrekel njemu rojak, naš globokočutni dr. Lovro Toman v naslednjih prisrčnih grauosih :
„Vreden si doma postavil mu dike,
V barvali razlival ti večen uzor,
Dihal iz duše prekrasno si sliko,
Slavnega tvoj to slavi umotvor!“
Pred nekoliko leti so roj st ve ni hiši Langusovi v Kameni gorici vzidali njega čestitelji spomenik, kateri priča potomcem, da so jo na tistem mesti porodil velik umeteljnik slovonskoga naroda.
') Takrat in tam so jo seznanil Langus tudi z našim gonijalnim posnikom dr. Fr. Proširuom, s katerim sta si bila do siniti srčna prijatolja. Stritar, „Klasje z domačega polja“ pag. 4(5.
•) „Život Mateja Langusa, slikara slovcnskoga, od Ivana Kukuljoviča. V Zagrobu 1852.“
Napis slove:
„Tu sc jc rodil
Matevž Langus,
slikar,
l*<>)• 1>. sept. 1TJ>S2, umrl 20. olet. 1H55.‘‘
Langus si jo pridobil s svojo unieteljnostjo in pridnostjo lepo imovino, zapustil jo namreč svojima nečakinjama, katerih jedna jo bila tudi slikarica, vsoto 40.000 gld.
Blažilni vpliv, katerega jo imel Langus na umčteljnosti razvoj v naši dežel) in na okus umčteljniški jo bil izvauredeu in so je opazoval še dolgo po njega smrti.
Ustanovil je bil tudi svojo „šolo“ in izlasti dame je vzbujal, naj goje lepo umdteljnosti. Izmed obiloga broja njegovih učouie — vso jo sililo k njemu — so si pridobilo slovečo imo iosipina Strusova, lotos umrša prčdnica ljubljanskim čč. gospem uršulinkam, katere najlepše slike lepšajo cerkev njo redu, potem Amalija Oblakova, poznejše soproga vrloznanemu pesniku Fr. pl. II e rman n s-tlialu, katere ličijo tudi kakor mati posvetila se umeteljuosti, in Terezija Lippitschova, soproga zdravniku dr. Köstlu v Gradci.
Učitelja v risanji na javnih šolali ljubljanskih sta bila tedaj Huber in Oblak.
Nekov duhovnik, v. č. g. Ivan Pucher, porojen 1. 1814, f na Dovjem dne 7. avgusta 1864, najprej kaplan v Blodi potem na Dovjem, bavil se je s poskusi, kako bi so novim načinom dalo napravljati transparentne (prozorne) sliko na stekli, in siccr s porabo žepla. O tej metodi jo sam poročal v „S i t z u n g s b c r i c h t e“ cesarsko a k a d o m i j c n a D u n a j i') med drugim: „dass sie für die dürftige Darstellung der Liclitper-spective bei architcctonischcn und landschaftlichen Gegenständen wie eigens geschaffen erscheint“.
Izümek Pucherjev je vzbujal v merodajnih krogih veliko pozornost in v londonski obrtnijski razstavi jc vzprijcl zanj kolajno“).
Uspehi domačega slikarja Langusa spodbujali so prejšnjo diletante, uinčtcljnosti se posvetiti, tako n. pr. Pavla Kiinla, ki jo s polkom Ilohcnloho štev. 17. bil prišel iz Češkega v Ljubljani, mladostnega Stroja in Solnogradčana Kurza pl. Goldensteina, ki jo pripotoval v našo mesto z gledališčnimi godeži.
') „Philos. naturwiss. Classo 1851. Jiinnorhoft.“
5)	„Wionor Zoitung 1864. Nr. 210. pag. 577.‘‘
, Kiinl je акбго zaslul cerkvenim slikarjem in stvaril mnogo alta mili podob, a razven tega jo slikal še studijo, portrete itd. Tudi jo bil izvrsten k opiat in napravil jo nepozabljivemu mecenu umeteljnikov knezu Vincenciju Auerspergu mojstorsk posnetek v ljubljanskem muzeji branjeno sliko „boja pri Siski“.
Stroj se jo učil v Benetkah in jo bil na dobrem glasi zaradi svojih ženskih portretov, a kakor nazivljcjo sedaj Dunajčana Schrotzberga „slikarja čipek“ („Spitzcumaler“), takisto so svojo dni imenovali Stroja „slikarja rok“, kajti ako jo 011 portretoval dame, slikal jim je vedno lepe drobne ročice.
Kurz pl. Goldenstein, kateri jo imel mnogo cerkvenoga dola, (altarno sliko), bil jo tudi zaslužon dekoracijski slikar ljubljanskega gledališča. Postavil si je daljo trpežen spomenik v naši domovini s svojo poKorytkovem naročili slikano „knjigo jugoslovanskih nošenj“, iz katero jo užo pred mnogimi leti v baker rezanih in barvanih ponatisnila 12 podob „kranjskih nošenj“ domača J o s. B1 a z n i k o v a tiskarna.
Groldcnstoinovi otroci, sinovi in hčere, so očetu nasledniki v slikarstvi in jodon sin njegov, porojon Ljubljančan, jo sedaj profesor risarstva na gimnaziji v Gradci.
Tovariša in v prijateljski zvezi so nam pokažeta v tisti dobi oba slikarja in nekdanja oficirja, umrši Anton Karinger, Ljubljančan, in Edvard Wolf iz Včlicih Lašeč, ki sta služila v domačem 17. polki.
Karinger so jo odlikoval posebno v slikanji krajev in njega „slike iz Dalmacijo“ v razstavi avstrijskega ume-telj niškega društva na Duuaji so jako prijalo okusu veščakov.
Wolf, zgodovinski slikar, učil so je v akademiji na Du-naji in v Benetkah. Njega slike (največ altarno) odlikujejo se po pravilnem risanji in dobrem koloriti zelo od drugih takovih del.
Wolf jo ustanovil svojo „šolo“.
Pri njem so so naobražovali: Jurij Šubic, zgodovinski slikar, ki jo vzprijol za svojo duhovito kompozicije „F ii -gorjovo darilo“, Ivan Šubic, kakor brat zgodovinski slikar, gbiskaval jo akademijo v Benetkah ter bil potem v Rimi, Simen Ogrin, tudi v Bonetkah naobražen, in Ludovik Grilec, čegaver dobro slikani portreti nekaterih ljubljanskih osob obetajo mlademu umčteljniku lepo bodočnost. Učil jo Wolf tudi ljudi, katerim je slikarstvo le zabava.
Več ali monj talenta in poziva za slikarstvo so v novejši dobi pokazali tudi: Čeferin, Kozel, Hudovernik, (ki jo bil dlje v Rimi), Gosar, (učenec Langusov in izlasti dober slikar „križov“),
Mat. Medvetl, Tominec, (Kraševec', Miroslav Tomec, (sin kiparja št. vidskcga), slikajoč največ cerkveno podobe, potem Barofsky, slikar cvetlic in dekoracij, (ki jo bil svojo dni tudi suplent na glavni šoli).
A v poslednjem časi jo vse prekosil Franke, čegavor talent ima genijalen vzlet. Franke ,so jo uaobraževal na Dunaji in na daljnih potovanjih ter si je s portreti užo za vseloj pridobil sloveče ime. Njega sliko naših slavnih sovremonikov slovenskih so pravi umotvori in njega črtež miroduo pravljice o- „povodnjeiii moži“ imenovati so sme dovršenim.
Njegov portret Valvazorja, (podoba do kolen) je izvrstno delo, posebno ako se pomisli, da ni umetcljuik imel pripomagäla razvcu bakroreza v baronovi kroniki. Podobo jo dal naslikati g. J. Kecolj, prejšnji kameuiški župan, za Valvazorjevo dvorano v Prašnikarjevem gradi Medji, kateremu je bil nekdaj gospodar slavni naš domoljub Valvazor sam.
Franko jo sedaj profesor risarstvu na gimnaziji v Kranj i.
Lep talent jo imel tudi slikar Umek, ki jo obiskaval mona-kovsko akademijo, o katerem sc pak sedaj ne zna, jo li šo živ ali mrtev.
Slikarka in učiteljica v slikanji je tudi hči užo hvalno omenjanega Pavla Kttula, gospica lila Kiinlova, rodom Ljubljauka, katera pred vsem dobro slika otroško portrete.
Mlada umeteljnica jo s pomočjo kranjske dežele in c. kr. vlade (s štipendijo ministra za uk in bogočastje) naobražovala so na l)uuaji in v Monako vem.
Nckov tujec, iužener g. Smutny, rišo podobo krajev in portrete, a posebno so mu je posrečila podoba novo c. kr. ta-bačno tovarno ljubljanske, in mestni inžouer Wagner je zelo karakteristično narisal Veliki trg in gnečo na njem o tržnem dnevi.
Izmed kiparjev naših dni, kakor so n. pr. Tomec, Toman, Stefan Šubic (oča), Murnik in Vurnik, so je povzdvignil na naj višjo stopinjo umetoljnosti po svojih delili Franjo Ksav. Zajec, kateri je nam zdelal natančno doprsno podobo naših veljakov Vodil 1' k a iu P r e š i r 11 a, škofa Wo 1 f a, dr. J. B1 e i w oi s a, dr.C o s t e, dr. L. T o 111 a n a in njemu prvo soprogo J o s i p i 11 o T u r n o g r a d s k o, Stritarja, F id. Terpin c a, Fr. Ser. Cimpermana i. dr.
Franjo Ksav. Zajec, (uajstarejši bratov Valentina in Marka,
katerih prvi jo izvrsten figurist, dobro znan v Italiji, a drugi spreten ornamentik in marmorist par cxcellence), porodii so jo duč 4. decembra 1. 1821 v Sovodnji, (Velika Oselica, hiš. štov. 13), tor se jo učil 2 leti na dunajski in potom na monakovski akade-
luiji. Tuji obiskovalec ljubljanske stolnice naj 110 pozabi ogledati si prekrasno mramoruato doprsne podobo slovenskega mecena in nekdanjega kuozoškofa ljubljanskega Ant. Alojzija Wolfa, in izvrstna jo baje tudi „en relief“ zdelana podubay slavnega _ afričan-skega misijonarja dr. Ignacija Knobleharja v Škocijani na Dolenjskem. Poleg mnogih cerkvenih del, (za stolnico podobi sv. Mohorja in Fortunata i. dr.) jo nedavno iztesal Zajec tudi za Brezni co, rojstveno faro našega mil. g. knozoškofa dr. Kriz. Pogačarja, podobe „žalostno bogorodice“ in „sv Petra in Pavla“, vso iz isterskega mramorja in v prirodui velikosti. Vendar nad vso gre pohvaliti izmed njegovih umotvorov novejše dobe v prirodni velikosti iz kararskega mramorja mojsterski zdelano celo podobo našega nepozabljivega narodnega pisatelja in domoljuba škofa Ant. Mart. Slomška, katera stoji v mariborski stolnici.
O povzdvigi naše domače umčteljno obrtno s ti si nabira lepih zaslug ljubljanska c. kr. višja realka, kjer pridno spolnujo pošlo profesorja za risarski oddelek naš cenjeni rojak slikar Globočnik. Realka jo vzprijela na razstavi v Parizi 1. 1807 z 1 ato kol aj no.
V soglasji s splošuo razširjenim hrepenenjem po naobraženosti in z višjo stopinjo naobraženosti saiuejo tudi, da se iz veselja bolj nego li kodaj prej udaja mladina lepim umeteljnostim. Vzbudilo se nam jo mnogo diletantov, pred vsemi damo: komtesa Pace, komtesa W n rin-b ran d o va, Krnili j a Baum gar tn or j e va, porojenaTorpinčeva, Pavla Merici, porojenaSounigova, MarijanaHolegova, po-rojenaKozlorjova, gospicaLeopoldina Lawatscliko va, ki jo bila uže učenka avstrijskega muzeja za umeteljuost in uiueteljuo obrtnost a jej je smrt končala nadejepoluo življenje, gospica Helena Germonikova (v Trsti), katere slike krajev so so uže razstavljala v avstrijskem umeteljniškem društvi, gospica Perkova, (sli-karica akvarelov in oljnatih podob) i. m. dr.
Med gospodi so imenovati: Urbančič, graščak v Preddvori, (altarno sliko i. dr.), dr. Papež, (slike krajev in dobro zadeta podoba Preš ir nova), računski sovetuik Hoffmanu, (slike krajev,) Kunibert Dronik, (takisto,) Vincencij Novak, vrli risar ilustracij za novo izdajo Valvazorjeve kroniko, (na-tisneue pri Ivan Krajci v Rudolfovem); potem grofa Artur in Alfonz Auersperg, vit. Oskar Kaltenegger, vit. Strahi, (mlajši,) vitez Roth, (mlajši) i. m. dr.
Tudi med v. č. gg. duhovniki so je pojavilo mnogo samoukov v višjem sur sli besede, ki so si pridobili znano ime, kakor n. pr. P usta vrh, ki jo imel posebno fin okus za barvo, dalje slikar in mehanik kaplanDojak v Sori. V vrsto risarjev in mehanikov nam jo tudi staviti v. č. g. voditelja Peterneli a, kateri neprestano zdeluje učna pripomagala.
Posebni ljubitelji proizvodov umetelj nosti in limeto lj n o obrt n osti zaslužujejo med nami imenovani biti: gospa pl.
Stöcklova in nje soprog vladni sovdtuik vitez Stöckl, deželne višje sodnije sovčtnik pl. Strahi, kateri ima na svojem gradi v Stari Lold dragoceno, okusno sestavljeno galerijo, ki jo vedno množi z dobrimi kopijami,y tako pospešujoč in podpirajoč domačo umeteljnost, umrši baron Žiga Zois, stotnik baron Elsner i. dr.
Prva razstava slik v Ljubljani, podružnici avstrijskemu u m 61 e 1 j n i š k c m u društvu, bila je 1. 1852 in šo nekoliko potov poznejše. Ker naše mesto nima stalno galerije, ta okolnost zelo ovira razstavo, zatorej je z ozirom na razmero časa in na dušne potrebo naroda želeti, da se ustanovi takova galerija.
Pred dvajsetimi leti je dobila Ljubljana v „Zvezdi“ bron-čeno doprsjo grofa Radeckcga, katero je HI sloveči Fernkorn na Dunaji, in križanska cerkev podobo Canonovo (Straschiripka). Lei)e ccrkvene stavbo ljubljansko jo pomnožila okusno z nova zidana tor novska cerkov, (katero jo postavil arhitekt S c h ö b 1).
Znani in sloveči dunajski slikar krajev Tomaž E11 d er je zdelal 40 podob iz K ranjskega, katero so s P e r n h a r t o v o panoramo Triglava hranijo v našem muzeji.
L. 1866 (v spomladi) je pisalec teh vrst sprožil mi sol, kako b i s o u r o d i 1 a p o d r u ž n i c a a v s t r i j s k o g a m u z c j a za umeteljnost in umeteljno obrtuost na prid Kranjski v Ljubljani in vdeležili so se bili pogovora v stanovanji tedanjega mestnega župana g. dr. E. II. Costo v. č. g. stolni prošt Л. Kos (s pritrdilnim pismom), g. baron Anton Zois, g. profesor Globočnik, g. voditelj dr. Henrik Costa i. m. dr. Vendar v zbori je bil nekdo — čegaver ime jo najboljšo zamolčati — ki jo prav po Meiistovcm gasli: „Ich bin ein Tlieil von jener Kraft, die stets verneint,“ s svojimi pomisleki vedel stvar tako dolgo opovirati, da jo vojska s svojo žolozuo roko potrkala ob naša vrata in jo nam vsem bilo misliti na drugo stvari, nogo li na umčteljnost in umčteljno obrtnost.
Л sedaj je zopet primeren čas, da so z nova poprimoino te ideje ter da bi ustanovili narodno galerijo iu tiko odprli narodu nov izvor prosveto, sedaj je tudi tista „zanikujoča moč“ precej oslabela, m daje volja naroda, oziroma njegovih zastopnikov, ozbiljno rešiti vprašanje o ustanovitvi pravega, Slovencem v čast služečega narodnega muzeja, skoro bi so povzdvignil na domači naši zemlji talcov hram, v katerem bi se gojilo čuvstvo za urnčtoljnost in umeteljnost sama in na kakoršno so ponosno ozirati imajo pravico sosednjo dežele.
V to svrho Bog pomozi!
Kak» važnost ima „Jordanis“ za slovensko zgodovinopisje?
Spisal S. Rut a r.
I.
Kadar zapazimo na katerem izmed svojih hribov osivelo razvalino, ki vzbuja v nas spomin na davno minolost, radi poprašu-jemo, kdo je sezidal ta grad, kako osodo jo imel lastnikov rod in kako zanimivo jc končal svojo bitjo? In kadar vzamemo v roko zgodovinospis, ki je tisoč in več let star, oziramo se radovedno po pisateljevi osobi in njega življenji. Ali navadno 110 ostano ta. radovednost nikjer bolje ncutolažcna, nego ravno v zgodovini. Tako sc nam godi tudi, če poprašujemo, kdo je bil Jo r daniš?
Niti njega pravo imo nam ni znano. Najboljši stari „codices“ pišejo „Jordanis“1) in še le Peutingerjova izdaja 1. 1515 je uvela obliko „Jornandcs““). In Jakob Grimm zagovarja odločno poslednjo pisavo'*). Bistroumna je njega hypolesa, da je spremenil Jornandos svojo bojevito ime („jor“ pumenja v got-ščini veper in „nanth“ predrzen) v „Jordanisu tedaj, ko je stopil v duhovenski stan, ker poslednje imo jc bilo pri Rimcih v navadi4).
Kakor Jordanovo ime. tako jc tudi njega rojstvo temno. Sam sebe prišteva tako rekoč Gotom: „Nec ine quis in favorem gentis praedictao (i. e. Gothorum), quasi ex ipsa traheutem origin em, aliqua addidisso credat etc.“r') Tudi nam povo ime svojega očeta Alauovamuthis in svojega deda Paria, ki jo bil
') „Do Gotarum sivo Gothorum origiuo ot robus gestis“. od. Closs, pag. 177.
■) Wattonbaoh, „Deutschlands Gcschiehtsquelloii im Mittelalter,“ 1. izdava str. 47.
a)	„Kleinere Sohriftou", 111. pag. 171—179; 234.
*) Watteubach, 0. 0. pag. 48, opomba.
*) Closs, pag. 210.
„notar“ alanskemu vojvodi Caudacu, dokler jo ta živci')- Jordanov rod jo bil v zvezi z imenitno rodovino Л malo v, katera je dajala Gotom kralje. Na to zvezo jo Jordanis ponosen in sploh so kažo, da jo bila njega rodovina med imenitnejšimi v deželi.
Iz Jordanovih besed lohko posncmljcmo, da ni bil prav za prav Got, kakor gaje najprej Sybcl imenoval, nego Alanoc'*). Nasproti pa hoče Pallmann dokazati3), da jo bil Jordanis rodom Scir. Toliko lehko z gotovostjo trdimo, da jo bila njega rodovina germanska, ali boljo resnično p ogor manj o na.
O Jordanovem življenji vemo lo toliko, kolikor so da iz njega spisov posnoti. On ni užival gramatikalnega naobraževanja v šoli, kakor sam pripoveduje: „Ego item, quatnvis agrainmatus, Jordanis anto conversionem meani notarius fui“.1) Vendar so jo priučil latinščini v občevanji z omikanci, tako, da jo lehko bral latinske pisatelje3). V tem jezici so jo s pridnim branjem v poznejših letih tako izuril, da jo poskušal celo sam v njem pisati. So ve, da jo njega jezik in njega slog ostal vedno barbarsk.
Kakor njega ded bil jo zatorej tudi Jordanis notar, t. j. toliko, kakor naš tajnik0). No vemo pa, kje in kako jo deloval v službi notarski. Svoja prva lota jo preživel najbrž ob spodnjem Du navil, kor njega gotska zgodovina jasno priča, da so mu bili oni kraji dobro znani. Monj pozna Italijo, kjer jo najbrž šo lo svoja poznejša leta prebil. Samo Ravena mu jo dobro znana; njo okolino popisuje jako natančno7). Morda jo pa ta popis lo iz C as si o do ra posnel.
Jordanov izraz „anto conversionem meanil< no pomouja lo, da je prestopil od arijansko h katoliški veri, temveč tudi, da jo šel med duhovnike. To vomo od tod, ker jo poznal Rufi 110v prevod Origenovega komentarja listu do Rimljanov, kajti kos tega prevoda jo vzel v predgovor svoji gotski zgodovini. Tudi jo navedel premnogo citatov iz biblijo v predgovori svoji drugi knjigi „Breviatio chronicorum“8). Še več, Solig-Cassel jo dokazal0), dajo bil Jordanis celo škof, tor Schirren in Bcssoll10) mu pritrjujeta, Papež Vigilij pišo namreč dne 14. avgusta 1. 551 kar so tiče trikapitulskcga prepira: „Nos — cum Dacio Mcdio-
') „l)o Gotarum etc.“ cp. L, Closs, pag. 170—177.
D Wie ter sli oi ui, „Geschichte der Völkerwanderung“ H. pag. 107.
3)	„Geschichte der Völkerwanderung“, II. pag. 122—120.
') CloHs, pag. 177.
6) Wat ton hach, 0. 0. pag. 48.
6) Oassiodorius, „Varioriuin lib-“ VI. Iß.
7) „Do Getarum sivo Gothorum origiuo op. XXIX “
")Bossoll, „Jordauos v Ersch - Gruborjovi oucyklopaidiji LXXV. pag. 104.“
“) „Magyarische Altorthümer“ pag. 002.
I0) Schirron, „Do ratione, <piao intor Cassiodorum ot Jordanom intorccdat commentatio.“ Boss oll 1. 0.
lensi— atque Jordane Crotonensi, fratribus et coepiscopis nostris — dcccrnimus etc.“1) Nekateri sicer dvomijo, da bi bil ta škof Jordanis „naš“ zgodovinar*). Ali pomisliti je treba, da nagovarja naš Jordanis v predgovori svoji knjigi „Breviatio chronicorum“ papeža s „frater“, kar je storiti smel le škof. Zatorej lehko tolaži Jordanis na konci omenjenega predgovora pa-peža Vigilija, katerega je cesar zadržaval na carjigradskem dvori. Tudi naslednji papež Pelagij omenjal. 556 Jordana „zagovornika cerkve.“
Iz vsega tega lehko sklepamo, da je bil naš Jordanis res škof, in sicer v Crotoni v Kalabriji. Še bolj so prepričamo tega, če pomislimo, da si je bil Jordanis izposodil Cassiodo-rovo gotsko zgodovino od njega oskrbnika. C as si o do r je bil rojen v Bruttiji (sedanji Kalabriji) in jo prebival tedaj, ko jo Jordanis pisal svojo zgodovino, na svojih domovinskih posestvih;l). — O Jordanovem škofovskem delovanji vemo lo to, da je bil papeža Vigilija izpremil v Carjigrad.
Prepirali so so namreč takrat o tako imenovanih treh ka-pitulih. Ta prepir se jo bil zavnel, kakor navadno v o rij en ti 1. 535 in je provzročil cerkveno razkolništvo, ki je 150 let trajalo in vso zapadnoevropske škofije med seboj razprlo. Ta prepir je bil tudi vzrok, da so je bil carjigrajski patrijarhat odcepil od akvi-lejslcega. Cesar Justinijan jo hotel zadovoljiti monophysito, ki niso pripoznavali chalcedonskcga zbora od 1. 451, in jih zopet združiti z rimsko cerkvijo. Zato jo dal 1. 544 zavreči tri verska načela („tri kapitulc“) škofov Theodora iz M op su es ti j c, Tho-odorita iz Cyra in Ib e iz Edesso, dasiravno so bila ta načela od chalcedouskega koncila za pravoverna spoznana. V drugem pa naj bi bila ostala veljavnost omenjanega koncila. Nasproti temu sc je zdelo papežu in zapadnim škofom, da jo Justinijan se svojo naredbo chalcedonski zbor oškodoval.
Da bi iz toga nastale razpore poravnal, podal sc jo bil papež Vigilij z nekaterimi italijanskimi škofi v Carjigrad. Ker se papež ni hotel udati cesarsKim terjatvam, obdržali so ga tako rekoč v zapori. V tem skliče Justinijan 1. 553 peti splošni cerkveni zbor v Carjigrad in ta seje klonil cesarskemu bogoslovju, ter zavrgel zgoraj omenjeno tri kapitule. Л razpor je trajal šo dlje, tudi potem, ko jo bil Vigilijov naslednik Pelagij 1. 555 sklepe petega cerkvenega zbora vzprijel in potrdil4).
Da se jo naš Jordanis pri tej priliki res v Carjigradi mudil, razvidamo iz njega predgovora „lJrcviatio chronicorum“.
') Kii p ko, „Doutsclio Forschungen“, pag. 68.
’) ibidem.
3) Jordanis, „Do Gotarum etc.“, «vod, pri Ciossi pag. 2. — Bos s el), o. e. pag. 103.
4) Aboi, „Dostavek prevodu 1'avol Dijakonovo zgodovino Langobardov“.
Tukaj pravi z ozirom na papeža Vigilija: „quoil mo pcrlongo tempore dormicntcin vcstris tandem intorrogationibus exci-tastis“. Iuterrogationes pomenja tukaj pogovarjanja, in to kaže, daje Jordanis neposredno s papežem občeval. Ta pogovarjanja so so nanašala na neko književno delo, za katero jo papež Jordana spodbujal. Tudi omenja Jordanis, da je Carjigrad vsakemu dobro znano mesto, katerega ni treba natančnejše opisovati
Vigilij se jo hotel odtegniti cesarjevemu pritiskanju in zato je ubegnil (najbrž koncem 1. 551) iz Carjigrada v Chalcedon, od kodar sc je. vrnil še le početkom 1. 553 nazaj v Carjigrad. Izpremljal ga jo Dati us i/, Milana; ali tudi drugi italijanski škofi, tega ne vemo, pa verjetno je, da. Tudi Jordanis jo bil med njimi, to kaže njegov popis clialcedonskcga mesta. Ko omenja prejšnjih gotskih vpadov v Malo Azijo, pravi'*): „Partibus 15i-thyuiao delati, Chalcedonum subvertero, quam post Cornelius Avitus aliqua parto reparavit, quao hodioquo, quamvis regiae urbis vicinitato congaudeat, signa tarnen suarum ruinarum ali-quanta ad indicium retinct posteritatis..“ I>e Če si mislimo, da je bil Jordanis tako blizu klasiških tal trojanskih, razlagati si moremo velikansko nesmisel, katero izraža Jordanis s temi besedami: „Goti so razdeli ob svojem povratki iz Male Azije Trojo ln Ilium, quao vix bello i 11 o Agamcmnoniaco aliquantum se reparantes, rursus hostili mucrone doletao sunt“. Te Jordanovo besedo kažejo, da so je zanimal za eno kraje in to je bilo najlažjo moči, ako jo sam blizu njih stanoval3).
Poznejših vesti (po 1. 650) nimamo o Jordanu. Tudi ne vemo, kedaj jo umrl. Iz njega besed: „Daciam dico antiquam, quam nune Gcpidarum populi possidorc noscuntur“4), so le po-snemljo, da je to pisal prod uničenjem Gopidov 1. 508, a ne, da jo prej umrl5).
Kakor prej Tacit, tako so jo pečal Jordanis za dobe ljudskega preseljevanja sosebno z Germani. On jo bil prvi German, kije posvetil svojo pero zgodovini, a v zgodovinarstvi ne dela svojemu narodu nikake časti. Bil je užc po natvori brez talenta za tako delo, nikaccga poklica ni čutil zanj, manjkala mu je sposobnost za kritično prosojevanjo in s tem, da so jo poprijel pisati zgodovino, dokazal jo le, kako so boljo moči poleg njega popolnoma dremale v onem časi“).
Pred svojim potovanjem v Carjigrad izposodil si je bil Jordanis za tri dui Cassiodorovo delo v 12. zvezkih:	„Do
originc actibusquo Gotarum“. To knjigo je večkrat prebral: an-tebuc relegi1). Ko sc je v Carji grudi mudil, začel jc opisovati kroniko vsega sveta „Brcviatio chronicorum“. To jo sestavil iz Ilieronymove kronike (po Eusebij razširjene), iz Orosija in Marcelina. V Hier onyrao vo kroniko jo vpletel poročila iz Evtropa in Orosija ter ni zapazil, da jc liže Hieronymu samemu rabil Evtrop in da sc jc Orosiji naslanjal na Evtropa in Hieronyma*).
L. 550 ali početkom 1. 551 završil jo bil Jordanis svojo kroniko do 1. 539, do Vitigovc smrti. Takrat ga pozove njega prijatelj Castalius. naj sestavi izpisek iz Cassiodorove obširne gotske zgodovine. Jordanis sc jc hitro poprijel tc misli in spisal: „Dc Getarum sivo Gothorum originc ct rebus gestis.“ Tudi to knjigo je speljal do 1. 539 in jo v predgovori posvetil prijatelju C as tali ju. Potem sc jc lotil zopet svoje kronike in jo dovršil do 1. 552. Posvetil jo jo papežu Vigiliju, kateremu jo obe deli ob jeducm poslal3). Obč knjigi jc završil v Chalcedoui po zimi 1. 551 do 1. 552.
Jordanis jc zajemal svoje vire za gotsko zgodovino iz Cassiodorove knjigo o tem predmeti. Ta jo bila podlaga njega učenosti, v njej jo bila skupljena vsa Jordanova biblijoteka, od tod izvira vsa snov in vsi bliščeči citati. Viri, katerih Jordanis omonja, bili so Cassiodorovi viri. Jordanova gotska zgodovina ni skoro druzega, nego jako pomanjkljiv in zmeden, časih od besede do besede posnet izpisek iz Cassiodora, tako, da bi skoro lehko rekonstruvali izgubljeno delo poslednjega iz Jordanove zgodovino. To jo trdil najprej Cassel in Schirren jc tisto natanko dokazal iz stilističnih vzrokov. Tomu pritrjujejo vsi naslednji preiskovalci.
Jordanis siccr trdi sam, da mu so razven Cassiodora šc drugi viri rabili: „Ad quos ct cx nounulis historiis Graecis ac Latinis addidi convencntia, initium finemque ct plura in medio mea dictiono pormisccns“4). — „Ilacc qui legis, scito mo majorum secutum scripta, cx eorum latissimis pratis paucos flores collegisso, undo inquirenti pro captu ingenii mei coronam contcxam“r’). Oni „ex historiis“ (ne ex historicis!) ne pomenja druzega, nego tiste pisatelje, katere citujc v svoji zgodovini, češ, da jc sam njih spise vpotrobil. Zmešnjava in zamenjava synouimnih besedi je pri Jordani tako velika, da so no moremo na njega posamezno iz-razo čisto nič opirati0).
') Jordanis v uvodu svoji zgodovini, Closs pag. 2.
2)	Teuffel, „Romieoho Litoraturgoschichto“ 8. pag. 1151.
*) RorsoII, o. c. pag. 101.
') Jordanis, uvod, Closs pag. 2.
4)	Cap. LX. Closs pag. 20!).
") D ah n, „Dio Kiinigo dor Gormanon, II. Abthoilung i>ag. 243 1T.“
Čudno je, da Jordanis ravno o tistih možeh molči, na katere sc neposredno naslanja, in da so rad sklicuje na druge, katerih knjig niti bral ni. Tako 11. pr. rabil mu je prav pogostoma pisatelj M ar cel lin us Comes, a vendar ga nikjer 110 omenja. Izlasti poglavje L1X. po Athalarichovi smrti, ter LX. in zadnje posnel jo Jordanis po Marcellinu, ker Cassiodor uže ni sezul tako daleč. Tudi Rufi n a omenja lo z mrzlim „quidam“ in vendar ga je vpotrebil v svojem predgovori in od njega je prepisal celo izpoved, da prepisuje! Kakor Jordanu, bilo jo tudi Rufinu naročeno, naj sestavi iz Origenove obširne knjigo pregleden izpisek in tudi 011 se je bavil takrat z drugim delom, Jordanov in Ruf in o v položaj bila sta si zatorej podobna in zato je vpotrebil Jordanis to okolnost ter posnel skoro od besedo do besede Rufi n o v predgovor Origenove ra u razlaganju lista do Rimljanov').
Nasproti tem zamolčanim virom pa navaja Jordanis dolgo vrsto drugih, o katerih vemo za gotovo, da 11111 niso sami rabili, temveč da jih je le iz Cassiodora prepisal. Tako navaja Jordanis n. pr. Dija C h ris o stom a, katerega zamenjuje z Dijera Cassijein"). Priscovo poročilo o potovanji na Attilin dvor jo posnel po Cassiodoru, kakor je liessel dokazal11). Le Pom-ponija Melo in Orosija rabil jo morda Jordanis sam, ker dela teh dveh so bila za tiste dobe najnavadnejše priročne knjigo. Kar citujo iz Livija in Strabona, to jo povzel iz Tacita, in Ptolomeja navaja le, da bi se učenega skazal, ker nobena Jordanova beseda se ne vjema s I’tol o mej c vi 111 popisom skandinavskih ljudstev. Tudi citati iz Josepha Dionysija, Cipri-jana, Dexippa in Fabija 110 kažejo, da bi bil Jordanis res pregledal te pisatelje4).
Jordanova trditev „ex nonnulis historiis addidi“ je zatorej popolnoma neresnična. Ravno to veljavo ima tudi „dictio mca initio finique“. Razven nekaterih raztresenih opomb, kakor 11. pr. o Slovanih, je Jordanovega blaga jodva toliko, kolikor jo potreba besed, da sc delo zveže in malo zaokroži. Le konec zgodovino (59. in GO. poglavje) jo iz Jordanovo glavo sestavljen; začetek pa uže zato 110, ker so prva tri poglavja samo zemljepisno vsebine.л)
Pomisliti jo treba, da ni moči, da bi si bil Jordanis od samega dvakratnega branja Cassiodorovo knjige njo vsebino tako dobro zapamotil, da mi lehko sodaj iz Jordanovega sloga
') Sybol, „Schmidts Zeitschrift für Ooschichto" VII. Pag ‘288.
’J Grimm, „Jornandes, Abhandlungen der Berliner AKadoinie der Wissenschaften 184G“ pag. I H.
•’) 0. c. pag. 108—110.
na Cassiodorovo podlago sklepamo. Neverjetno je, da bi bil Jordanis Se le črez dolgo iz glave spisal tako važne posameznosti in toliko Število citatov, kateri niso nikoli popolnoma na-opačni, čeravno mnogokrat krivo razumljeni in na nepravo mesto postavljeni. Prisiljeni smo zatorej sklepati, da si jo napravil Jordanis za dobe svojega Čitanja Cassiodorovo knjige posebno izpiske in opombe, katere so mu rabilo potem pri spisovanji svojo gotsko zgodovine. Tako si lcliko razlagamo veliko nejednako-mernost, ki znači Jordanovo delo. Attilo n. pr., njega sedež in njega smrt popisuje nam jako na tanko in omenja tudi tako podrobnosti, katere bi on, da je izpisovatelj, prav z lahka opustil. Nasproti pa jedva nekoliko omenja slavnih del za Gote toliko zaslužnega Theodoricha. Delal je Jordanis namreč izpiske le tedaj, kadar mu je bilo kaj menj znauega. Kar se je v Italiji godilo, to jo Krotončan lehko dobro vedel; ali svet pretre-sujoči Attila zdel se je Jordanu tako važen, da si je o njem zapisal uatančnejših dat. Iz tega si lehko razlagamo, zakaj 110 omenja podjarmljenja Gotov za Trajana in pobitja Gotov za Claudija Gothica. Da bi no bil Cassiodor o teh dogodkih pisal, ne moremo verovati. Tako tudi lehko razumevamo, zakaj jo Jordanis več dogodkov raztrgal in tujo opombe med nje vpletal, ali pa jih pretrgal brez pravega konca *).
Iz Jordanove knjige dalje lehko sklepamo, da so bilo njega prvotno opombe iz Cassiodora večinoma geografskega sodržaja. V primeri z rodkimi in nepopolnimi zgodovinskimi podatki čuditi so moramo, kako je vse polno geografskih popisovanj v Jordanovi zgodovini. Ta popisovanja so v tesni zvezi z gotsko zgodovino in o Cassiodori si lehko mislimo, da so mu dobro rabile v njega učeui in obširni knjigi.
Jordanu so posebno prfjalo ono zemljepisno opombo in izpisal si jih jo z namenom, da jih vpotrebi za kako kosmo-grafsko delo. Bessell naravnost trdi'2), da je Jordanis tudi res spisal kosmografijo, katera se nam je pa izgubila. Sklicuje se iz-lasti na ravenskega zeinljepisca („Geographus Itavenuas“), kateri imenuje našega Jordana kar osemkrat „cosmographus sapieu-tissimus“, ali tudi „sagacissimus“. Jeden teh citatov iz Jordana kosmografa se ne nahaja v njega gotski zgodovini: „Quam Va-leriam aliquaudo Dormacannorum gens obtinuit, sicut testatur mul-toties supraseriptus Jordanis“ 3).
Ali jaz menim, da nam ni treba misliti na posebno kosmografijo v pravem pomeni to besede. Jordanovo zgodovinsko delo nam priča, da ni bil sposoben kaj taccga spisati. To, kar bi se lehko imenovalo Jordanova kosmografija, ni nič druzega, nego
‘) Bessell, o. c. pag. 102. ђ O. 0. pag. 107—113.
3)	tieograpkus Ravennas, IV. 20.
Letaku IbSO.
ravno oni izpiski zemljepisnega sodržaja. Iz Cassiodora si jo izpisal opomb o Britaniji, Skandinaviji, Skythiji, Daciji, nekoliko o Germaniji, Hispaniji, Italiji, o balkanskem polotoci, sčvernem deli Azijo do Sere (Sine) in o kav-kaskih deželah. Vse to deželo so bilo po Cassiodorovi sestavi v širši ali ožji dotiki z gotsko zgodovino in o vseh teh si jo naredil Jordanis izpiske in opombo, ki so bilo med seboj brez notranjo zvezo in sploh popolnoma neurejene. Poleg tega pa si jo zapisoval tudi zanimivejšo zgodovinsko črtico večje ali manjšo vso-binc. Nokatero stvari jo čisto prepisal, druge pa lo s pretrganimi stavki zaznamoval. Ko jo poznejše zgodovino pisal in to črtice sestavljal, podpiral ga jo tudi spomin; za mnoge podrobnosti pa jo bil popolnoma izgubil zvezo in zato jo sam kombinoval po svoji glavi. Najbolj ga jo zanimala pri izpisovanji zgodovina Hunov, izlasti Attilo in njega sinov, kajti 12 poglavij, t. j. petina vse zgodovine so bavi s tein ljudstvom in ta del jo tudi najboljši in najzanimivejše pisan v vsej Jordanovi zgodovini. Še lo v drugi vrsti so ga zanimali Goti, za katero jo našel interesantno prazgodovino v tem, da jih jo razglasil v naslednike starim Getom in Dakom.
Pri gotski zgodovini rabila je Jordanu tudi njega „Breviatio chronicorum‘\ Z ozirom na to lohko opravičujemo njega „dictio mea“. Jordanis si jo najbrž mislil, da so kronika, kakor tudi geografski izpiski po prepisovanji njoga svojina in za takoSno je tudi veljala pri sovromouildh, kakor spričujo ravenski geograf so svojimi citati iz Jordana.
Po tem auatomičnem preiskovanji ne bodo nam težka splošna sodba o Jordani. Stilistično stran njega zgodovine moramo, so ve, popolnoma iz nčmar pustiti. Saj tudi drugi takratni latinski pisatelji niso mnogo boljšo pisali. Pozna sc mu, da si jo prizadeval izborno pisati; a na drugi strani ni tako visokodoneč, nego n. pr. Cassiodor. V historičnem oziri pa jo Jordanova zgodovina hitro sestavljeno in iz raznih posameznih odlomkov spleteničeno delo, ki sedaj na široko razklada, drugič pa jedva omenja; polno sitnih ponavljanj in veudar polno skokov in praznih mest, vedno izpremljevano po naopačno in samovoljno zvezanih sklepih. Na konci pozabi, kar jo početkom napovedoval, in mnogokrat se skli-cujo na kaj, česar niti omonjal ni
Navzlic toj ostri sodbi o literarnih močeh Jordanovih cenimo navadno njega učonost in sposobnost provisoko in ravno zaradi toga se nam zdi vrednost njega zgodovino prenizka. Ravno ker je malo iz svojega pridal, ohranil je toliko več od svojega najimenitnejšega vira'1). In Cassiodor ni zajemal lo iz najboljših
N. pr. cp. IX. Closs, pag. 41: „Qitos Gotas iam suporiori looo Gotlios osso probavimus“, a tega ni prej nikjor dokazal 1 Köp k o, o. c. pag. 50.
latinskih in grških zgodovinarjev, nego izlasti tudi iz gotske pripovedi in pesni, kakor tudi Pavel Dijakon za svojo langobardsko zgodovino. To potrjuje tudi Jordan is sam: „qucmad-modum ct in priscis eorum (i. c. Gothorum) carminibus pacno lii-storico ritu in commune recolitur“In ker je pisal Cas-siodor od 1. 520 - 5150, jo verjetno, da jo bilo takrat v gotskih pripovedih še mnogo več historičnega, nego jeden rod poznejše, ali kakor v onih pripovedih, ki so se nam do današnjega dne ohranile. Gotovo jo bilo v Cassiodorovi zgodovini mnogo narodnih poročil nakopičenih. A Jordani s je prepisoval nepopolno, nekritično. To so vidi užc iz tega, da nahajamo pri ravenskem geografu le podobno, a ne jodnakih oblik onih geografskih imen, katera nam Jordaniš podaja.
Omenjati jo treba še, da je Ca s si o dor o v a, in zatorej tudi Jordanova zgodovina tendoncijozna, iz politiškega namena pisana. Če so so hoteli Goti v Italiji vzdržati, morali so na to delati, da bi sprijaznili rimske provincijale z gotsko vlado in da bi narodna nasprotja kolikor moči poravnali. Zveza in spojenje germanskih zmagovalcev z rimskimi Stanovniki dežele, to jo bila tedaj gotovo vodilna misel vseh razumnejših, v bodočnost gledajočih mož. In izvrstni državnik Cassiodor, tajnik Thoodorichov, moral jo gotovo zagovarjati ono spojenje in na to delati, da se uresniči. Sem jo merila tudi možitev Athalarichove nečakinje Matasunthe, zadnje potomke Amalov, z rimskim patricijem Germanom, Justinijauovim nečakom. Cassiodor-Jorda-110 v a zgodovina morala jo zatorej prvič G otom dokazati, da je Athalarichova rodovina prava naslednica staroslavnim Amalom, in drugič, dazaßimljano no moro biti sramotno, če jim vlada tuj, barbarsk rod, ker zgodovina Gotov je še starejša in še sijajnejša od Rimcev samih'2).
Iz tega posucmljemo lehko tudi verjetnost Jordanove zgodovino. Cassiodor ni pisal s premislekom neresnice, temveč obrnil jo stvar tako, kakor se mu jo zdelo previdnejšo z njega političnega stališča. A sicer gre Cassiodoru popolua vera. Ilil je previden, učen in zatorej sposoben vpotrobljati vso tedaj znane pripomočke. Ker jo pisal sočasno zgodovino, vedel je, da ga drugi učenjaki lehko opazujejo in nadzorujejo, zato ni smel neresnice pisati3).
') Cap. IV. CIosb, pag. 21.
'J Wietersheim, „Geschichte dor Völkerwanderung“ II. png, H.> Idem, II. pag. 92—93.
II.
Sedaj, ko smo se na tanko seznanili z Jordanom in njega zgodovino ter spoznali nje splošno veljavo, poglejmo, kako zasluge ima ta mož o slovanski zgodovini.
Lo malo in nepopolno jo, kar nam pripovedujo Jordan is o Slovanih in njih bivališčih. Za starejšo dobo so njega vesti o tem narodu jako oskronuio in le indirektne, t. j. take, iz katerih moremo lo negativno resultate posnemati. Nasproti temu so pa poznejšo opombe o razširjanji Slovanov za Jordanovega časa zlata vredno, dasiravno sc jim pozna, da jih jo privrgla skopost onega, katerega vsa stvar 110 zanima. — Obrnimo so najpreje do starejših Jordanovih poročil.
Šafarik, čegaver monumentalno delo bodo navzlic svojim pomanjkljivostim vedno ohranilo svojo neprecenljivo veljavo o najstarejši zgodovini slovanski, ta Šafarik jo skušal z redko bistroumnostjo dokazati in svoje mnenje utrditi'), da so slovanski „Venedi“ najpreje stanovali ob baltiškem morji, blizu Vislinega ustja, tam, kjer so stara ljudstva dobivala čislani jantar. Goti in druga nemška ljudstva so jih bajo od tod odtisnili in bolj v sredo deželo proti iztoku prognali. Svojo mnenje opira Šafarik prvič na to, da niso bili Venedi nikoli popolnoma prognani iz svojih prvotnih bivališč med Karpati in iztočnim morjem““). Daljo so sklicuje na poročilo Pythojo o jantarovem ostrovu „Bannoma“ (drugi bero: Baunoma, Bauuonia, Raunonia itd.3) Šafarik razlaga to ime z „Wannoma“, t. j. otok Wann o v ali Wiinov = Ve-nedov. Še dalje opominja Šafarik na poročilo Pompo ni ja Molo, da jo vedel Cornelius Nepos o prihodi „Indijov“ na germansko obrežje okolo 1. 58 pred Kr. Te „Indije“ okliče Šafarik v Vini d e — Wende.
Kar sc tiče prvobitnosti Ven ed o v med Karpati in iztočnim morjem, opomniti je treba, da so opira ta samo na dozdevanja in prisiljeno razlaganjo nekaterih zgodovinarjev. Da bi bili Slovani početkom svojega evropskega bivanja črez srednjo Vislo proti zapadu segali, to so 110 dd ovidontno dokazati. Pythcjino in Pomp oni j c v o spričevalo naslanja so pa le na ctymologsko razlaganje imen, o katerem Šafarik sam večkrat povdarja, kako malo so smo nanj opirati, če ga ob jed 11 cm no podpira historiško poročilo. Slovanski ctymologi si 110 morejo nikoli zadostil globoko vtisniti Šafafikovih besod: „Jazyk sloveusky tak jest bohaty a tak ohebny, zasadiš-li so o to uporne a zapalčivč, z ktoreho
‘) Šafarik, „Starožitnosti," I. knjiga, drugi oddelek. J) Idom, I. pag. 109.
3)	Prim.: Plini us, „llistoria naturalis" IV. 13, .
koli jmetia na sveto, trčbns židovskeho, anebe mexikanskčho, pre-rušovanim pfedce naposledy vždy nojake slovanski! zvuky vyuutis; alc ostoji — li to s pravdvu, tot je ovšem jina otazka.“ '). Iu Miklosich opomni prav dobro'2): „Redko kjo drugodi nahajamo toliko samovoljnih razlaganj, nego ravno pri krajevnih imenih. Dočim nekateri, kojih patrijotizem je mnogo večji, nego njih zmožnost kritično soditi, s pomočjo slovanski razloženih krajevnih imen nekdanja bivališča Slovanov širijo daleč črez ono meje, v katerih so v resnici bivali, kakor se vidi iz zgodovinskih spričeval, podtikajo drugi dokazano slovanskim krajevnim imenom tako pomene, zoper katere so vpira vsako premišljeno preiskovanje. Z dobro voljo razložiti je lehko po dosedanji metodi, brez velikega bistroumja tudi Moko in Medino po slovanski!“
Ali brez ozira na to pokaže se nam Šafafikovo mnenje nestalno iz drugih vzrokov. On misli namreč, opirajo se ravno na Jordana, da so Goti iz početka bivali v Skandinaviji in se še le od tam preselili v deželo med Vislo in Pregolo. Naš Jordan is namreč omenja užo hitro konec I. poglavja, da so prišli Goti z „otoka Scandza“ („ab huius insulao gremio, velut examen apum erumpens, in terram Europao advenit“3). Tisto ponavlja začetkom IV. poglavja: „Ex hac igitur Scandza quasi offi-cina gentium aut certa velut vagina nationum cum rege suo Berig Gothi quondam memorautur egressi.“4).
Šafarik pravi,5) da je bila prvotna domovina Gotom ali v Skandinaviji, (kakor Jordanis trdi), ali pa v severni Nemčiji na zapadni strani dolenjo Odre. Vendar se mu zdi verjetnejše prvo. S tem se tudi skandinavski preiskovalci vjemajo trdeči, da jo ime Gütaland starejše v Skandinaviji, nego Swealand. Če zatorej niso Goti početkoma bivali med Vislo in Pregolo, kdo pa je stanoval ondi? Šafarik jo čisto natvorno sklepal, da ta prostor ni mogel prazen biti, in ker ni vedel o drugem ljudstvi v tistih krajih, postavil jo slovansko Ve ned o tija. Saj naši zgodovinarji tako radi dokazujejo z Vodnikovo kitico:
„Od prvega tukaj Stanuje moj rod,
Ce v o kdo za druj’ga,
Naj reee od kod ?“
Mnogo natvornojšo in verjetnejšo pa je mnenje, da so so ljudje še lo s celino naselili po otocih in polotocih in da jo za-
‘) „Spisy“, II. 417.
’) „Slav. Ortsnamen aus Appellativen. Denkschriften der Wiener Akademie, Bd. XXI.“
s) Closs, pag. 8.
4) Closs, pag. 20.
5) 0. o. I. pag. 405 & 425.
torej Skandinavija dobila svojo Stanovnike z nasprotno ležeče severno-nomške celine. To trdita veljavna nemška učenjaka G ri mm') in Zeuss2), (ki je tedaj in o jednacem predmeti pisal, kakor Ša-fafik, tako da sc doli obojih med seboj popravljati in dopolnu-jeti). Gotovo je, day so se polastili nekateri Goti od spodnjo Vislo južnega dela S vodij e. Na to spominja šo dan danes otok Gottland in dežela Gottland (Götaland ali Göta-Rikc) na južni strani trijeh velikih švedskih jezer. Drzni mornarji, podali so sc užo zgodaj nekateri Goti v sosednjo Skandinavijo in so tam naselili, ohranivši svoj jezik, svoje navado in imea).
Jordanis pripoveduje dalje, da so stopili Goti, prišedši iz Skandinavije, na suho pri kraji „Gothiscandza“ (Gytlioniuin, Gcdanium4), t. j. današnje Gdansko, Danzig). Pri tem imeni jo mislil Cassiodor gotovo na latinsko scandore (stopiti!. Mogoče jo zatorej, da imamo opraviti tukaj s takoimenovano,ljudsko ctymologijo, kakoršno nahajamo v starih pripovedih prav po-gostoma. Ljudstvo si je hotelo ime „Gothiscandza“ raztolmačiti in zato jo izumilo pripoved o izseljcnji Gotov iz Skandinavijo in o njih prihodi v dol e nje P o visli j e.
A vendar mora imeti ta pripoved nekaj zgodovinskega v scbir>), drugače bi ne mogel Jordanis trditi, da je prišlo mnogo ljudstev iz Skandinavije. Gotovo je, da so so vdeležili gotskega preseljevanja od baltiškega morja k črnemu morju tudi Goti iz Skandinavije. Morda so celo ti poslednji celinske Goto premagali in jih tako prisilili, da so se k Pontu obrnili. Le mislimo na poznejša potovanja Normanov in Waritgov, ali pa celo na vojske Gustav Adolfove in Karola XII.!e).
Bodi si temu kakor koli, gotovo je, da so Goti užo za Py-t hej e (1.1320-330), zatorej mnogo pred Berigom, stanovali v Po-visliji. Pii ni us piše namreč: „Pytheas Guttonibus, Gcrmaniac genti, accoli aestuarium oceani Mcutonomon norninc, spatio sta-diorum scx millium“ ctc.7). „Aestuarium Mentonomon“ razlaga večina zgodovinarjev z gdanskim zalivom in novim zatopoin (Danziger Bucht mit dein frischen Ilaff)8). Tako bi bili stanovali Goti ob gdanskem zalivi, proti sčverju ne črez P rego 1 o. Ali so bili ti Goti v kaki zvezi sc skandinavskimi, tojeteško določiti9). Kavno tam nahajata Goto tudi Plinius10) in Tacitus n).
O „Geschiohte der deutschen Sprache,“ pag. 312 ff.
J) „Die Deutschen und die Nachbarstäinmo“ pag. 77, 158. ■’) Asclibach, „Geschichte der Westgothon,“ pag. 2.
4) Wiotershoim, o. c. H. 87.
5) Idem, o. e. II. !)6.
e) Bes seil, o. e. pag. 148.
0 „Historia naturaiis,“ IV. 13.
*) Zouss, pag. 135.
’) Zouss, o. c. pag. 168; Köpko, o. c. pag. 44.
I0) „Historia naturaiis“ IV. cp. 13. §. 37.
") „Germania,“ cp. 43.
Če so zatorej stanovali Goti v Povisliji do Pregole in na severni strani to reke letski Aisti), ni moči, da bi bili slovanski Venedi ondu bivali. Da so Goti Venodo od obrežja v celino proti iztoku potisnili, je zelo novcrjctno, ker germanska ljudstva niso nikoli kazala nagnenja proti iztoku siliti, pač pa proti zapadu in jugu. Tudi bi bilo Gotom jako tcško najti stran, od katere bi leliko Veuodc prijeli in bi se bili morali umekniti le ob morskem bregi navzgor, ali pa ob Visli proti jugu, a nikakor proti iztoku.
In naposled, kaka slava je li neki, da jo katero ljudstvo to ali ono deželo sto ali dvo sto let prej zasedalo, nego drugo? Kaj to dan danes anglosasko-normansko Angležo vznemirja, da so pred njimi Kelti stanovali na britanskem otoci? In kaka slava je, da je moralo katero ljudstvo svojo prvotno domovino sovražniku prepustiti in se tujcu umekniti, umekniti na tako stran, ki jo bila vsem njega težnjam in pravcu njegovega potovanja ravno nasprotna? Naroda slava so njega zasluge o zboljšanji svoje domačo zemljo, o povzdvigi kmetijstva in obrtstva, o napravi cest in mest itd.
Takrat, ko Evropa še ni hotela Slovanov poznati, ko jim je zanikala vsako zgodovino in trdila, da so še le v poznejšem časi prilmili iz azijske Mongolije ali zauralsko Finije, takrat je, so ve, bilo treba dokazovati našim nasprotnikom, da smo tako star narod v Evropi, kakor Germani in drugi omikaui narodi. Takrat je bilo treba pokazati, če je bilo moči, da imamo tudi mi slavno minulost, da smo morda celo pred Nemci in drugimi narodi bivali v tem ali onem kraji. Tudi Cassiodor jo moral Rimljanom dokazovati, da imajo Goti slavno zgodovino in važno minulost. Iz tega vzroka je naredil illyro-traške Gete v prednike Gotom, samo zato, ker sto si obe imeni podobni in ker so Goti poznejše tam bivali, kjer nekdaj Geti.
Dan danes pa, ko so naša ravnopravnost od vseh strani priznava, ko so še tujci spoznali, da imamo tudi mi dovolj slavnih, od Klijono zabeleženih činov v svoji zgodovini, ni se nam treba več spuščati v temna proiskavanja in na podlagi samih hypotcz kaj problematičnega trditi.
A vrnimo se zdaj k izseljevanji Gotov od iztočnega morja. — Jordanis pripoveduje daljo1): „Ko so je bilo ljudstvo naraslo, sklenili so Goti za vlado petega kralja po Berigu, namreč za Gaudarichovega sina Filimora, naj so gotska vojna z družinami izseli.“ Kedaj se jo to zgodilo, no da se iz Jordana posneti, a vendar iz drugih okolnosti.
Proti koncu druzega veka po Kr. začelo je bilo strašno vreti med vsemi germanskimi ljudstvi na severni strani Du na v a. Hi-
') Cp. IV. Cio s s, pag. 20.
štorija Augusta pravi: „Vsa ljudstva od mejo Illyrica noter v Galijo zgrabila so med seboj sporazumljena za orožje proti Rimljanom.“ Nastala je bila zatorej velika ljudska zveza proti Rimljanom, ki je začela velikansko narodno vojsko proti njim. Ta vojska se imenuje navadno mar koma n ska, ker so so v njej Mark omani najbolj odlikovali. Prva sojo začela za vlade rimskega cesarja M. Aurelija Antonina filosofa in trajala od
1.	1(!G do 1. 175, druga 1. 178 — 180.
Gotovo je ta splošno nemška vojska zoper rimljansko državo zganila tudi Goto. Po vzgledi drugih odločili so so tudi Goti za napad rimljanskih mej, ki so so bilo nenatvorno razširile čez Dacijo in celo dalje čroz Karpate do spodnjega Dnčstra, tako, da so bila vsa sarmatska ljudstva zaradi toga v velikih skrbeh. In čo prištejemo temu še Nemcem prirojeno klateško svojstvo, veselje nad plenom in bojem ter željo po novih iu boljših bivališčih, morda tudi preobljudenost, kakor trdi Jordanis, bodemo lehko razumeli nagib gotskemu soljenju.
A šc drug vzrok je bil, ki so navadno ne omenja: pritisek od strani iztočno in severno bivajočih slovanskih in litavskih ljudstev. Julius Capitolinus pove izrečno v životopisi Marca Aurelija, da so bila nemška ljudstva od „severnih barbarov“ prepojena in prisiljena proti rimski državi udariti, novih sedežev zahtevati iu si jih tudi pribojevati z orožjem, ko bi jih no mogli z lepa dobiti	et Victualis et Marcomanis cuncta turban-
tibus, aliis etiain geutibus, quao pulsae a superioribus bar-baris fugerant, nisi reciperentur, bellum inferentibus“ ').
To spričevalo je prav važno in Pallmann ga skuša s tehtnimi dokazi podpreti. On pravi4): Vprašajmo se, iz katerega vzroka iu zaradi katerih dogodkov so je začelo na jedenkrat cepljenje in ločenje germanskih ljudstev ob južnem pobrežji iztočnega morja, za kojega voljo so nastopili Goti, Burgundi, Heruli, Vandali, Gepidi, Sciri in Turcelingi ob tistem časi potovanje proti jugo-iztoku okolo Karpatov po cesti, katero jim jo priroda sama zaznamovala, dočim so druga sorodna ljudstva po nekoliko v svoji domovini ostala, n. pr. Heruli, ali pa so obrnila proti Jugo-zapadu, kjer so so poznejše prikazala? — To potovanjo ni bilo prostovoljno. Takrat jo vladala splošna razburjonost v notranji Nemčiji. To sklepamo iz tega, da se po s6vcrnem in iztočnem Nemškem no dobivajo rimski novci iz lot 200—300 po Kr. V teh letih je bila zatorej trgovina zaprečena in promet ustavljen in zato niso prišli v one kraje ni kupčevalci, ni novci. Ta razburjenost, ki je človeška bivališča uničevala, trajala jo mnogo časa. In šo več časa je potem minulo, da si jo boječ kupčcvalec zopet upal
') „Scriptores historiao Augustao, reconsuit II. rotor, Lipsiao 1865, I. pag. 55.“
*) „Geschichto der Völkerwanderung“, II. pag. 77—100.
iskati starih trgovskih potov. Od Rimljanov nikakor ni izvirala ta razburjenost in tudi Nemci jo niso ined seboj provzročili. Nastala je bila temveč zaradi krepkega pritiska od slovanskega iztoka na germansk zapad, dalje zaradi naslednjega premikanja Gotov proti jugo-iztoku ; zaradi potovanja burgundsko-van-dalskili ljudstev proti Renu, kamor so bila 1. 278 uže gotovo dospela, toda okolo 1. 170 so sc nahajala še lo na Šleskem in Luž iškem ')■
Naravnost, sc vč, nihče no imenuje Slovanov vzroka gotskemu preseljevanju. Л misliti moremo lo na nje, kar na iztočni in severni strani Gotov ni bilo drugih germanskih ljudstev in iz niča gotovo ni nastalo ono premikanje. Da so bili Goti po Slovanih prognani, priznava celo V o i g t,J) in G a up p opomni'1): „Jako verjetno je, da so bila mnoga potovanja iztočnih germanskih ljudstev, o kojih nam zgodovina izlasti od konca II. veka naprej pripoveduje, v tesni zvezi s premikanjem drugih iztočoejših, izlasti slovanskih ljudstev. Gotovo so mnogokrat le preveč naklonjeni, vzroke velikih preseljevanj samo ljubezni do potovanja pripisovati, večinoma delujejo tudi zvunanji motivi, da, oni so navadno celo močnejši.“ — A res je tudi, da bi samo pritisek Slovanov ne bil zadostoval, Gote prisiliti k izselitvi. Gotovo bi bilo prišlo prej do velike vojske med obema deloma in še le potem bi se bil moral slabcjši umekniti.
P t o I o m a i o s odkazuje G o t o m ob baltiškem morji uže mnogo manjši prostor, nego prej Plinius in Ta cit us. Odtisne jih uže celo strani od morskega obrežja in postavi bolj v sredo deželo. Izraža se namreč tako4): „Ob Visli pod Vendi, (ki bivajo ob celem vendiškem zalivi), so Goti“ (Папп /ih tov Ovtorovlav лотацпг V7id тov$ Ovevtdaf Tv&mvtg). Nekaterim nemškim pisateljem ni to spričevalo nič kaj po volji in skušajo ga različno ometati. Wietersheim pravi5), da se mora „inbu tako razumeti, da so Goti sicer res „pod“ Venedi stanovali, a vendar še vedno ob morji, in da so Slovani le bolj proti severju ob tistem bregi bivali. Drugi pa kar naravnost trd6, da se je tukaj Ptolomaj zmotil in naopačno poročal®).
Л vse te sofistike nam ni treba, če pomislimo, da so bili Goti takrat, ko je Ptolomaj pisal — okolo 1. 180 po Kr. — uže na potovanji od baltiškega morja proti Pontu. Lo kater posamezen rod, n. pr. Gepidi, bival je še dljo blizu morskega
') Ibidem, pag. 100.
2) „Geschichte Prenesene“ I. pag. 65, 66.
3) „Das Gesetz der Thüringer,“ pag. 46.
rsa>yi)(tcpt;tri III. 5, 15.
O. c. II. pag. 87 in 101.
6)	Zeuss, o. c. pag. 135.
obrežja, dokler ni tudi ta odpotoval proti jugu. Tako leliko trdimo, da so Goti izginili okolo 1. 170 po Kr. iz severno Nemčije.
Nasledki gotskega odhoda bili so za Slovane prevažni. Prvotna zapadua meja Slovanov, katero jim lehko z dobro vestjo odkažemo, vlekla so jo ob visočinah uralsko-b-iltiškega hrbta, tam, kjer sc ta proti jugo-zapadu obrne in izpremlja baltiško obrežje v nepreveliki dalji. Šla jo zatorej ta meja od ilmenskega in pekovskega jezera do srednjo Vislo v maio ne ravni črti, katero zaznamujejo mesta Pskow, Dünnaburg, Willi o, Gr o dno in Varšava. Od tod naprej jo bila srednja Visla zapadna meja Slovanov do uralsko-karpatskcga hrbta.
S tem se vjeraa tudi Plinijcvo in Tacitovo poročilo. Prvi stavi ob spodnji Visli Scire in Hirro in šo le bolj proti iztoku V eno d o1). Tacit omenja Weuedo mod Peucini in F en ni in no ve ničesar o tem, da bi bili kodaj ob morskem bregi stanovali'2). Šo le Ptolamaios omenja Slovanov ob baltiškem morji:	„Tliihv	бе rt/v piv šepe^iji (то) Оиегеб/хф хоХпм лпп-
(oxmvTnv хкт tyovaiv OvbXtcu.“ — Ob vsem g danskem zalivi so stanovali tedaj uže Slovani in po njih jo dobil ta zaliv imo „vendiski“.
Daljo je razvidno iz P tol omaja, da med onimi Vendi, ki so uže ob morji bivali, bili so v prvi vrsti „Ovütai“ t. j. Veiti ali Lj utici, ki so so tudi W’lki (volki) imenovali3). Nemci so jim rckali tudi Wilti ali Wilzi. To ime izvaja Saxo Gram-m a tiču s od wilt-athlcta, tako, da jo nemški wilt in slovanski ljut popolnoma identično, kakor Elb c in Laba4). Veleti ali Vel o ta vi pa prihaja od volot, ki pomenja tudi velikana. To potrjuje tudi pridevek W’lci, W’lcowe, od w’lk = lupus ß).
Vsa ta imena kažejo, da so bili Veleti hraber in močen rod, katerega so so okolo bivajoči sosedi bali. Počctkom so stanovali v gouvernementi Wilna"). Od tod niso imeli daleč do morja in ker jim jo bilo znano, da jo boljo ondi bivati, nego v sredi celino, začeli so težiti k morskemu obrežju, temveč, ker jim jo Njem en kazal priroden pot. Gotovo je, da so tudi nad njimi in za njimi bivajoča čudska ljudstva nanjo pritiskala in tako sc jo začelo splošno pomikanje proti jugo-zapadu. Wietershoim pravi7), da
*) „Ilistoria naturalis“ IV, 13, 97.
s) „Germania“ cp. 46.
3) Šafafik, o. c. I. pag. 210-211.
4) Zcues, o. c. pag. 655.
5) Weise, „Allgemeine Geschichte“ II. pag. 614.
") Safal’ik, 1. c.
~) O. c. II. pag. 101. sq.
ni moči, da bi bili Slovani Go Le prognali, ker poslednji bi šobili morali umekniti v tem slučaji proti zapadu, a ne proti jugu. Toda če pogledamo na zemljevid, razjasni sc nam takoj, da so Veleti, naseli vši se na desni strani P rego le, prav lehko od severja proti jugu na Gote pritiskali in da so se morali ti umekniti proti jugu. Proti zapadu niso mogli iti, ker tedaj bi jim bili drugi germanski narodi nasproti stopili. Ostal jim je zatorej le pot na jugo-iztok, kamor jih jo vodila posebnost zemeljskega naličja. Ker da so šli Goti proti jugo-iztoku namesto proti jugu, temu so karpatske gore vzrok. Potovali so zatorej ravno ob meji med germanskimi in slovanskimi rodovi. Držali so so bolj slovansko zemljo, kar jih ni mnogo oviralo, ker po Volkiniji, Podoliji in Mali Rusiji niso bivala tako junaška plemena, kakor so bili Vol e ti.
Ko so Goti, in poznejše tudi druga njim sorodna ljudstva severno Nemčijo zapustili, odprl se je Slovanom pot v nove dežele. Kakor so Germani odhajali, tako so jim sledili Slovani korak za korakom in posedli od njih izpraznjene dežele. To izvaja kaj lepo P a 11 m a n n, ki pravi'): „Oni, ki trde, da so začeli Slovani še le v V. veki čez spodnjo Vislo napredovati, priznavajo, da jo bila severo-iztočna Nemčija več nego 200 let popolnoma prazna — tabula rasa. To pa je proti prirodnim zakonom, ker užo starim je veljalo pravilo: „Natura horret vacuum.“ Germanska ljudstva, ki so bivala nekdaj ob iztočnem morji in bolj proti jugu, odšla so bila uže v druge dežele. Ostali so najbrž mali deli teh ljudstev na mesti, ker nikoli se ni katero pleme do zadnjega moža izselilo iz svoje domovino, da bi ne bilo zmagovalnemu nasledniku prepustilo temeljnega sta n oval stv a. A ti ostanki pozgubili so se v kratkem med prišlimi Slovani. Le Heruli so bili ostali na jugi ciinbriškega polotoka (Jutlandije), in Langobardi sami so še stanovali takrat na severni strani Sudetov, najbrž v Šlc-ziji, ker jedina ta jo bila pred slovanskim navalom zavarovana po tarnoviški planoti. Po razpadu hunsko državo stanovali so Langobard i gotovo uže na južni strani Sudetov in verjetno jo, da so prekoračili to pogorjo uže 1. 377. Iz njih pripovedi se da sklepati, da so se več časa bojevali se Slovani.“
Zapisanih dokazov sicer nimamo, da so Slovani zasedli deželo ob Odri in Labi hitro po odhodi Nemcev. Šo le iz P roko p a zvemo o priliki, ko popisuje potovanjo Her ul o v v Skandinavijo, da so Slovani okolo 1. 512 čisto gotovo stanovali v brani-b o r s k i marki, in morda tudi uže v stari marki na levem brogi Labo“). Zdrava pamet in primerjanjo okolnosti terjata priznanje, da so so Slovani uže začetkom III. veka širili po iztočni Nemčiji.
') L. c.
8) Prokopios, „do bello Gothico“ II. 15.
To dokazuje užo omenjeno pomanjkanje rimskih novcev od konca
II. pa do začetka V. veka; dalje »pričujejo to resnico brezštevilne mogile in nizki okrogli hribčki, še bolje pa okrogli in obročasti nasipi, katero so najbrž Germani postavili v obrambo proti dalje šilečim Slovanom ‘). Tudi Šafafik je uže slutil, da so začeli Slovani za omenjane dobo na zapad prodirati in opomni prav dobro, da se začetkom V. veka germanskih Stanovnikov v onih krajih niti no omenjaa).
Po tem takem bili so skoraj gotovo ravno Veleti oni rod, ki so je med vsemi Slovani najprej ob južnem bregi baltiškega morja proti zapadu pomikal in so potom med O dr o in P 011 o naselil ter sezidal Radcgostu imeniten hram v Rodri blizu Novo Strelice3). Tako jo zavzelo slovansko pleme užo početkom
III. veka na severni strani Sudetov in Karpatov imenitno mesto v svetovni zgodovini. Njega posredni pritisek na spredaj bivajoča germanska ljudstva občutili so močno tudi v rimski državi. Slovani so zatorej začeli prvo veliko ljudsko premikanje v Evropi in bili so prvi vzrok preseljevanju narodov4).
III.
Vrnimo so zdaj k gotskemu potovanju. To jo trajalo mnogo časa, ker Goti so zadeli v tem na marsikatero zapreko. No lo skrb za živež, katerega so si morali med potom večinoma pribo-jovati, nego prečila so jih tudi ljudstva, skozi katerih deželo so potovali. Se Slovani morali so ves čas mnogo hudih bojev prebijati. Jo r da niš pripoveduje 3), po svoji navadi zmedeno in po-mankljivo, da so prišli Goti na potovanji v Skytiji v noko deželo, katero so imenovali v svojem jezici Oium. To ime so bero tudi Oin in O vi m (Vin). Zeuss trdi3), da slovo to ime v prvotni obliki Win in prihaja od gotsko besedo vinja, t. j. planjava, pašnik, sploh na iztočni strani Gotov ležeča ravnina. Od
J) Pallmann, o. c. II. 87 eq.
*) Šafafrik, II. 12.
3) Weise, o. c. pag. 614—615.
4) Pallmann, o. c. II. 84.
5) Cap. IV. Glose, pag. 20 — 21.
6) O. c. pag. 67—68.
tod i/vira po Zeussovem mnenji tudi imo Winden (Venedi, Venadi, Vinidae,) ki pomenja zatorej pasoče, stanovalce velikega pašnika, t. j. ravnine v sredi iztočne Evrope. —Gotovo je, da so Slovani prebivali v deželi Oium. Tu so sc Goti jako čudili rodovitosti in bogastvu zemlje. Slovani so se namreč uže takrat pečali z oranjem zemlje in njih polja so bila vzgleduo obdelana.
Sedaj nastane v Jordanovi zgodovini pomaukljivo mesto; izpiski so mu bili pošli. Ali iz naslednjega pripovedovanja raz-vidamo, da so Goti prišli do velike reke, črez katero jim je bilo iti. Naredili so zatorej most. Ko jo bila uže polovica vojske črez prišla, podere se most tako, da ga niso mogli več popraviti. Oni, ki so bili reko prekoračili, zašli so tako med gozde in močvirja, da niso mogli ni naprej, ni nazaj, (in so morali zatorej poginiti). Kralj Filini er je mislil, da so čarovnice vzrok tej nesreči. Našel jo namreč med svojim ljudstvom vedežne ženske, katere so Goti Haliurunas (Alrune) imenovali. Te je zatorej spodil iz svojo sredo in prisilil, da so morale v veliko pustoto zbežati in se tam okolo klatiti, daleč od Človeško družbe. One so so potem zvezale s hudimi duhovi in rodilo ostudno plemo Hunov. Zato so se poznejše ti na Gote vzdvignili in zahtevali od njih kraljovstvo svojih mater'). Na mesti pa, kjer so bili oni Goti poginili, našli so še za Jordana človeške ostanke in po noči se je slišalo ondu meketanje čred. — Bos seli sklepa, da so Dnčprovi porogi (slapi) pripomogli k postanku Jordanovo pripovedi. Ona včlika reka, črez katero so morali Goti, bila je namreč Dnčper®).
Iz naslednjega pripovedovanja so pokaže, da nesreča ob reki vendar ni bila tako velika za Goto. Morda je bil poginil lo kak postransk oddelek, ki je imel namen deželo preiskati ali živeža proskrbeti. J o r d a n i s pripoveduje dalje, da je vendar kralj F i -lini or z ostavšim ljudstvom reko prekoračil in svoj namen dosegel. Poprej pa moral jo še pokoriti ljudstvo Spali, katero so mu je protivilo, in še lo potem sojo posrečilo Gotom, da so prodrli do najskrajnejših mej Skytije, t. j. do najjužnejše mejo ali do Ponta.
Jedro vsemu pripovedovanju je, da so zadeli Goti na ovire, ko so stopili v dobro obdelano deželo necega slovanskega ljudstva. Lo z veliko izgubo so se prebili Goti skozi zasedo, v katerih so jib čakali Slovani. To pa je bil tudi jedini večji dogodek, ki jo pretil gotsko potovanje spraviti v nevarnost. Večina ljudstev, ki so bivala za Karpati, ob desnih pritöcih Vislo in ob Dnčstri, ui so mogla vstavljati gotskemu navalua).
*) Jordan is, cap. XXIV, Closs, pag. 93 sq. Prim.: Bes sc 11, o. c. pag. 149.
4)	Ibidem.
3)	Pallmann, o. c. pag. Зб.
Ta po Jordani popisani vpor mogel jo lo od Slovanov izhajati, ker v onih krajih, kodar so so Goti pomikali, ni bivalo nobeno drugo ljudstvo. Morda nam jo ohranil Jordani s tukaj prvi zgodovinsko spričaui boj med Slovani in Germani'). Drugo vprašanje je pa, ali nam je J or daniš, pri znani njega nemarnosti, ohranil v pravi obliki ime Spali? Užo Pliuius imenuje ljudstvo Spalci‘J), pa blizu dolcnjega Dona in z drugimi ljudstvi tako pomešano, da jo tcšlco misliti na kako veliko ljudstvo. Tudi Pl i ii i j u no pride na um, da bi slutil med svojimi Spalci in Ven odi, katerih na drugem mesti omenja, kako zvezo ali sorodnost. Ni gotovo zatorej, da bi bilo to ljudstvo slovansko. Šafafik ima Spalo za „najbrž scytsko ali čadsko ljudstvo“)“. Njih ime sc je ohranilo v slovanski besedi spoli 11 == gigas.
Jordanovi „Spali“ so gotovo Slovani in nekateri menijo, da jo gotski zgodovinar le naopačno pisal namesto Spori ali celo Srbi. Spali bi bilo zatorej splošno ime za vso Slovane, kakor trdi Prolcopios o svojem Sporoi4). Nemški preiskovalci ne dvomijo, da sto imeni Spali in Sporoi identični, tako 11. pr. K o e s 1 e r5), Guno fi), Z c u s s7), ki izvaja ime Spali od spolen = skupaj, zatorej Spali = rojaci, tisto kar Srbi (gens, natio). Z jezikoslovnega stališča ne moro so zoper to kombinacijo nič ugovarjati, ker sc l in r v slovanščini jako mnogokrat med seboj menjujeta, n. pr. kri k na ti in kliknati8). Jordanove „Spalo“ ima tudi Pallmann brezdvomno za Slovane1’).
V svoji novi domovini ob Pon ti so posedli Goti razven sedanjo Valaliijo in Moldavije tudi rusko Besarabijo, južni del Podolij e, Chersoua in Tavrije s Kr imej o, morda tudi gouvernement Jokata ri našla v. črez D ne per so so vlekli celo do Dona, kjer so mejili na Alane. Proti zapadu sezuli so črez Seret v Dacijo. Tako so posedli Goti ob Pon ti vsaj štirikrat večji prostor, nego so ga zavzemali ob dolonji Visli. Se vč, da so med njimi bivala tudi druga ljudstva. Prvotne sta-
') Roeslcr, „Zcitpunct der alavischon Ansiedelung im der untern Donau, Scparatabdruck aus dem Archive f. öst. Geschiclitsqucllen“ 187.4, pag. 10.
a) „Ilistoria naturalis“ VI. 22.
3) O. c. I. 319.
4) ,,Do bello Gothico“ III. 14.
r’) 0. c. pag. 4.
fi) „Forschungen im Gobiete der alten Völkerkunde, I. Skythen“ pag. 295.
7) 0. c. pag. G7.
8) Prim.: Krok, „Einleitung in die slavieche Literaturgeschichte, I. pag. G2, Anmerkung 2.“
°) Pa 11 mann, o. c. II. pag. 82.
novnike so namreč Goti nekoliko prognali, večinoma pa svojemu gospodstvu podvrgli.
Ob Ponti so postali Goti tudi neposredni sosedi Sl o vanom. Ti početkom niso stanovali blizu črnoga morja, ker ondu je stepa, nerodovit svet, kateri Slovanom ni mogel rabiti za toliko priljubljeno poljedelstvo. Najjužnejša moja Slovanov bil jo zatorej uralsko-karpatski hrbet, ali črta, ki veže mesti: Vinica, Črk asi, Charkow, Kalitwa (ob Doni). To južno meje niso smeli Slovani dolgo prekoračiti, kor spodaj v stepi so so vedno klatila razna ljudstva nomadov in jozdeccv, ki so živela samo o pleni.
Morebiti so si Goti podjarmili užo hitro po svojem prihodi (v 1. 200-213) nekatero slovauske rodove. Oni so bili bojovito ljudstvo, kivsc je na svojem potovanji šc boljo navzelo ljubezni do plenouja. Če so lo mogli, planili so zatorej na šibkejše Slovauo, izlasti, kadar so imeli ti dobro obdelano zemljo, ki jo vabila kla-težo se svojimi poljskimi pridelki in z lopo rojeno živino.
Nasproti temu pa jo treba pomisliti, da so imeli Goti s prva. po svoji selitvi mnogo opraviti z malimi sarmatskimi ljudstvi, ki so bivala mod Karpati in maiotskim jezerom. Šo lo čroz dolgo podvrgli so si jih popolnoma in so spojili ž njimi v jeduo ljudstvo. Totem so jo obrnila gotska moč z vso silo proti rimski državi. Kadar so lo mogli, udarili so Goti črez rimsko mejo iu drli globoko v iztočno rimsko cesarstvo, colo pred Byzanz in v Malo Azijo. Plenenjo po rimskih deželah smatrali so Goti v svojo dolžnost iu svojega žuljenja namou.
V tem so udarili gotovo vočkrat tudi v slovansko deželo, pa samo z namenom, da bi si ondu poiskali potrebnega za svojo življenje, ali morda tudi za svojo vojskovanje. Na stalno pridobitev slovansko zemljo takrat najbrž šo niso mislili. O stalnih pridobitvah med Slovani so tudi zaradi toga no moro govoriti, kor Goti takrat šc niso imeli urejenega kraljovstva, nego lo rodna vojvodstva. Črez ta so je vzdvignil zdaj in zdaj kak močnejši in oblastncjši knez, ki si jo znal dobiti priznanje vseh Gotov in ki jo zaradi tega tudi na sosednja ljudstva mogočnejšo vplival').
Tako ima zatorej Šafafik prav, trdeč, da so si Goti šc lo okolo 1. 350 stalno podvrgli Slovane; takrat namroč, ko jo bil Konštantin Veliki zapored Gote otopel in jih primoral mir skleniti z rimsko državo. Tedaj so obrnili Goti svojo orožje proti severnim ljudstvom iu začeli ta podjarmljati. To se jo godilo prav gotovo za vlade mogočnega kralja Ermanaricha, ki jo bil Goto zopet združil za nekoliko časa.
*) Ase h bacli, ,,Gescliiclito der Woatgothen,“ pag. 19. ВсввоП, o. с. pag. 151.
Jordanis pripoveduje v poglavji XXIII.1): „Ermanaricli je obruil svoje orožje, premagavši muogo bojevitih sčvernih ljudstev in pobivši Herule, proti Venetom, ki so sc mu drznili s početka vstavljati, zanašajo se na svojo množino, čeravno mu niso bili kos v bojevanji. Л množina sama no pomaga nič v vojski, i/lasti, če pride nasproti dobro naoroženo kardelo. Oni zatorej, (čeravno zdaj zaradi naših pregreli povsodi divjajo), bili so vendar takrat vsi Ermanarichovi vladi podložni.“
Tukaj je Jordanis, kakor navadno, močno pretiral obseg Ermanaricho ve države. Najprej jo baje premagal dvanajst ljudstev, katera spoznavajo učenjaki č u d s k i m iIJ), potem II c r u 1 o, Slovane in naposled Aisto ob iztočnem morji •'). Če hodimo za resnico, spoznamo takoj, da je moral najprej Herule podjarmiti, (ti so bivali okolo maiotskega jezera, v tesni zvezi z Goti), potem Slovane in še le potlej je mogel dospeti k drugim, severnejšim ljudstvom. A če pomislimo, kako daleč od Ponta so bivala ona dvanajstera ljudstva ob gorenji Volgi, dvomili bodemo takoj, da se jo Ermanaricli kedaj sešel ž njimi. Niti vseh Slovanov mu ni bilo moči podjarmiti si, ravno zaradi dalje tor no-prezirnih gozdov in močviri, k oj a so služila Slovanom namesto trdnjav. Neverjetno je tudi, da bi so bilo Ermanaricli u poljubilo vzdvigniti se na surova in ubožna severna ljudstva, dočim jo imel mnogo bogatejših dežel prav blizu. Gassiodoru je bilo, se vč, do tega, opisati Ermanaricha včlikoga prcmagalca in ga primerjati Aleksandru V el ic emu4).
Ali v zgodovinsko resnico nam je spoznati iz vsega tega pripovedovanja o mogočnem kralji lo to, da je vladal Ermanaricli veliki državi, da je imel zaradi svoje hrabrosti vsa bližnja ljudstva v strahi in da jo umrl zelo star (1. 373 ali vsaj začetkom 1. 374s).
Po Ermanaricho vi smrti si izbere bojevita stranka iztočnih Gotov Winitharja v svojega kralja. Ta jo sklenil moško ustaviti se hunskemu	navalu	s pomočjo alauskih in	hunskih	kardel,
katera si je znal	pridobiti na svojo stran. Ros so	je odtegnil Wi-
n i tli ar hunski nadvladi in zmagonoscu hotel jo pokazati svojo hrabrost ter napadel slovanske Ante. Pa ob tem prvem napadi bil je premagan in odbit. Ali to ga ni ostrašilo: z nova napade Slovane, potolče	jih in	ujame njih vodjo 15oz	(Bvoz,	po Safari ki: Bože)	z njega	sinom in sedemdesetimi	plemiči.	Te jet-
nike dal je Wi nit h ar na križ pribiti, da bi s tem ostrašil podjarmljeno ljudstvo (1. 374)a). Toda užo po jednem leti napadejo II u u i pod P a 1 a m i r o m Winitharja, premagajo ga in umore, a Gote potisnejo proti Daciji in M o osi ji.
') Closs, pag. 92.
a) Šafarik, I. pag. 304; Küpke, o. c. pag. 107.
3) Jordani», cap. XXIII, C1 os e, pag, 8!) sq.
4) Ibidem.
r‘) Šafarik, I. 428; Pallmann, o. c. I. 48.
“) Jordanis, cap. XLYIII, Cloes, pag. 166.
Če primerjamo obe Jordanovi poročili o Ermanariclii in Wini tha rji, izprcvideli bodemo takoj, da se jo poslednji kralj bojeval le z onimi Slovani, katere jo bil uže Ermanarich gotski vladi podjarmil. Po smrti tega kralja nastali so med Goti neredi in prepiri za kraljevski prestol in to priliko so porabili podvrženi Slovani ter se oprostili Ali Winithar jih je zato ostro kaznjeval.
Tisti Slovani, ki so bili Ermanarichu in Winitharju podložni, bivali so po sedanji Malorusiji, v najjužnejšem deli Velikorusije, v Podoliji in Volhiniji. Drugikrat imenuje Jordaniš one Slovane, ki so bili Winitharju podložni, Ante. Kakor bodemo poznejše videli, bili so to iztočni Slovani, ki so pozneiše sezali na zapad do Dnčstra. Po tem takem bi bila sezala Winithar jeva oblast tudi črez iztočne Slovane po Kurski, Voroueši itd. Verjetnejše pa je, da se je Jordanis tukajo zmotil in zapisal A n ti namesto Sel a veni. Kako hočemo zahtevati natančnosti in pravilnosti od ubozega Jordana?
O bojih med Goti in Slovani ohranilo se je v Germanih mnogo pripovedi. Izlasti Saxo Grammaticus piše mnogo o tej stvari. V pripovedi o Dietrichovem begi pošilja E r m a n a r i c h svojega sina Friedricha k Wilcem ali Wiltom (Ljuticein) '). Teško jo verovati, da bi se bil Ermanaricliov vpliv tako daleč raztezal, kamo-li da so bili Veleti njemu podložni! To ljudstvo pomeknilo se je bilo po odhodi Gotov proti jugu in potem proti zapadu, tako, da je bilo nad 150 let poznejše gotovo toliko daleč prišlo, da ga ni mogla več dosezati Erina-narichova oblast.
Iz Jordanovega pripovedovanja tudi spoznavamo, da so se Slovani izdatno vpirali gotskim napadanjem, in da so jih časih celo premagali in pobili. No moremo si zatorej misliti, da bi bili Goti tako naglo prav daleč prišli in si več slovanskih rodov stalno podjarmili, izlasti če se spominjamo, kako pri rodno trdnjavo so varovale slovanska bivališča.
Skoraj dve sto let bili so si Goti in Slovani sosedi v južni Rusiji. Prvi so bili močen jez nasproti slovanskim težnjam proti jugo-zapadu, tako, da se niso smeli upati črez Dnčstcr naprej. Na obeh straneh Karpatov so stanovala razveu pravih Gotov še druga germanska ljudstva, katera je bilo splošno premikanje iz severja seboj potegnilo: Burii, Burgundi, Ge pidi, astingijski Vandali, Sciri, Ture elingi itd. Vsa ta ljudstva so prežala na propadajočo rimsko državo.Razven tega pa so so tudi med seboj pobijala tako strahovito, kakor jo bilo le moči, in plenila svoje sosede daleč okolo. Da si niso upali slabotnejši in miroljubnejši Slovani v to sodrgo, včrujemo prav lehko.
') Bessell, o. c. pag, 157.
Letopis 1880.
Poleg bojnega občevanja moralo je biti tudi mirno, mnogo-stransko posredovanje med Goti in Slovani. To nam spričuje lepo število besedij, ki so prešle iz jednega jezika v drugi. I/,lasti slovanščina je vzprijela innogo prvotno gotskih izrazov, n. pr.: buky, gotski boka = liber; h 16 b, got. hlaibs = panis; m’z da, got. mi/.do = merces; kntjz, got. kuniggs = princeps; vitgz, got. vithings = vietor, judex; tysašta, got. tkusimdi = mille; meč, got. mckis = ensis. (Nasproti temu zagovarja Krek, „Einleitung“ pag. 44, opomba 2. m o č kot s 1 o v a n s k o besedo.)
Menj slovanskih izrazov da sc v gotščini dokazati. Vendar omenja Safari k tudi teh lopo število ‘J, n. pr.: d’lg = debitum, gotski dulgs; plgsati == saltare, got. plinsjam; 111’rzčti == scan-dalizare, got. marzjan itd.
Zanimivo je, da so nahajajo gotsko besede le v jugoslovanskih jezicih in v tistih, v katere so prešlo iz starosloveuščine. To dokazuje dosta jasno, da so le Jugoslovani žili blizu Gotov in jim bili podložni (t. j. oni Slovani, katere imenujeta Jordanis in Prokopios „Sel a ve ni“). Od to soseščine in podložnosti izvira tudi magyarsko nazivanjo Slovanov Toth (Got ali To to k. Uže Avari so jih najbrž imenovali tako in za njimi Magyari, „ker so vedno nahajali Slovane v tistih sedežih, katere so prej Goti zavzemali“ u). Mogočo je zatorej, da so so Magyari takrat prvič seznanili z našim narodom, ko je bil ta Gotom pokoren, t. j. začetkom hunskega gibanja.
Potem ko so bili Huni prognali Goto, naselili so so ti najprej v lepi ravnini med Karpati in Du 11avom, t.j.v današnji Valahiji. Od todi so šli nekateri črez omenjano reko v bizantinsko cesarstvo; drugi so so širili polagoma ob Dunavi navzgor in prišli v panonsko nižino, šo pred njimi pa so bili prihruli Huni v deželo med Du na vom in Tiso. Zaradi tega premikanja hunskih in gotskih ljudstev izpraznile so sc bilo 0110 dežolc, ki obdajajo od zvunanje strani Karpate. Tako so dobili tudi Slovani dosta prostora, da so so mogli širiti ne le v današnjo Galicijo in srednjo Nemčijo, nego tudi v Besarabijo, Molda vijo in Valahij 0.
Da so bili Slovani uže po odhodi Hunov do Karpatov pridrli, to nam spričuje „Tabula Pcutingcrian a“, ki je bila uajpoznejše za Theo do sij a II. 1. 42ii dovršena. Na tej karti nahajamo v najsevernejšem koti ljudstvo „Vcnedi Sarma tac“ med „AlpesBastarnice“ in„Lupionos (Lugioues?) Sarma tao“. Tudi na se vcrnom bregi dolenjega Du na v a imenuje nam po Getih in Daki h „V en e de“ in za njimi 11 o x ul a n o, Sar-
') O. c. I. pag. 429.
IJ) Czörnig, ,,Oeetorreichiacho Ethnographie II. pag. 27.
mate itd. če ni to poznejši dostavek, (kar je neverjetno), raz-vidimo iz Peutingerj eve karte, da so se bili Slovani v Val ali ij o razširili uže za Theodozija.
Dokaz temu je tudi to, da so posamezna kardela Venadov uže okolo srede III. veka v zvezi se Sarm a ti ali Goti bojevala proti Rimljanom. Na to spominja napis, ki slavi na posebnem novci zmago cesarja Voluzijaua (1. 253': Imp(eratori) C(ae-sari), Va(ndalico), F(innico?), Gal(indico), Vend(ico) Volusiano Aug(usto)1). Sc ve, daje ta napis baharsk, ka-koršni so bili sploh rimski cesarji. Temu nasproti zdi se lto osle rju, da so na P eutingerjevi karti zaznamovani Venedi le „odtrgani deli Slovanov“ (?)*).
Gotovo je dalje, da je bilo hunsko seljenje tudi nekaj Slovanov seboj potegnilo, tako, da so ti tedaj s Huni na Ogersko prišli. Sploh ne moremo tajiti, da so Slovani in Huni mnogokrat živeli v prijateljskih razmerah med seboj. To nam spričuje Prokopios4), ki pravi, da so Slovani odkritosrčni in da so v tem ohranili hunsko navado (to ovvnxbv tj&os). Tisti pisatelj se tudi izraža: „Hunui Slaviš finitimi.“ Od tod prihaja najbrž, da so tujci, izlasti Nemci iu Francozi, dolgo Slovane imenovali le Hune. Tako n. pr. se imenujejo slovanski naseljenci v vališkem kantoni na Švicarskem še vedno Huni4).
Morda so bili celo nekateri Slovani samostojno, od Hunov neodvisno, tedaj prodrli čez Karpate na gorenje Ogersko. Huni gotovo niso bili nasprotni tacemu prodiranju. Šafafik trdi celo5), da so bili uže pred hunskim prihodom tako imenovani „Sarmatae servi“ v ogerski nižini slovanskega rodu, in da so Huni uže našli tam naseljeno slovansko ljudstvo. Priscus namreč pripoveduje o svojem potovanji k Attili 1. 448, da so mu prinašali po vaseh, kodar je hodil, prosa iu medli (o fiidog) v živež. In prav to dvojo bila jo glavna hrana Slovanom. Daljo se je imenovala mrtvaška pojedina za Attilo „strava“ in ta beseda ima v Slovacih še dan danes tisti pomen0).
Vse to so res važni dokazi in Šafafikova trditev je prav verjetna. Novejši zgodovinarji so se te misli uže precej splošno poprijeli. Le kako in kedaj so se odcepili ti „Sarmatae s or vi“ od glavnega slovanskega debla, ni lehko razumeti, kajti, da bi bili ti ostanki prvotnega slovanskega stauovuištva mod Adrijo in Karpati, ne bodo se dalo dokazati. Wietersheim misli7), da so bili ti Sarmatae servi Vandalom podložni, da
') Šafafik, I. 128-130.
®) ltoosler, o. c. pag. 10.
•'') , ,Do bello Gothico,“ III. 14.
4)	Šafafik, I. 327-329.
*) Idem l. 249—252.
°) Jordanis, cap. XLIX, C1 o s s, pag. 127.
7)	0. C. III. pag. 100 eq.
so se pa potem proti njim spuntali in jih prognali, ko so bili Vandali v vojskah proti It i m 1 j a n o m in Goto m nesrečni. Beseda „strava“ pa ne moro služiti kot trden dokaz, ker Ša-farik sam priznava1), daje moči, da so Huni zaradi mirnega občevanja se Slovani to besedo uže v južni Rusiji vzprijeli; ali pa tudi, da sta navada in beseda hunskega izvora in od tam k Slovanom prišla ter se potem v Slovacih ohranila, ker so ti poznejšo stanovali na onem mesti, kakor prej Huni.
Še meuj verjetno pa je, da bi bili Jordanovi „S a t a g a r i i“ identični se sedanjimi slovaškimi S o t a k i,J). O S a t a g a r i i li pripoveduje Jordanis, da so stanovali prej v spodnji Moesiji in poznejše v gorenji Panoniji. Iz njega besed: „Sciri et Satagarii et ceteri Alanorum“ ;l) sklepa se lehko , da so bili al ans k e ga rodu. Z e us s jih primerja perziskim Sargatii = Sagartii4). Sicer pa je bilo uže omenjano, koliko se moremo zanašati na podobnost imen.
Gotovo je, da so Huni gospodovali kakor germanskim ljudstvom, tako tudi jugo-zapadnim Slovanom. Pa ta odvisnost podložnih ljudstev ni bila popolnoma izpeljana, kakor pri podjarmljenih ljudstvih, nego podobna je bila dan današnjim ruzerain-skirn razmeram nasproti „velicemu gospodu“ (sultanu). Tega se lehko prepričamo iz Jordana o priliki, ko pripoveduje, v kaki zvezi so bili Goti pod II uuimundom nasproti II u n o m 5). Še bolj jasna pa se nam vidi ta razmera iz zgodovinskih dogodkov poznejših let. Huni niso imeli namena pridobivati si novih dežel, kakor je to dan danes navada. Da so podvržena ljudstva le pripozuala njih nadvlado, jim pomagala v vojski in oddajala nekoliko danja (tributa) v poljskih pridelkih, pa so smela prosto živeti po svojih šegah in zakonih, za vlado svojih prirojenih plemenskih vojvod. Hunska vlada bila je po vsem patrijarhalična. Gospodovalo je prav za prav le jedno kardelo, t. j. pleme kraljevskih Hunov. To je uživalo in si delilo s kraljem danj podvrženih si ljudstev. Ta omejena oblast hunskega načelnika trajala je najbrž le do časov Attile. Njega strašanska osobnost znala si je pridobiti malo ne popolnoma neomejeno despotijo. So ve, da se je moral tudi Attila pozorno ogibati, da no bi kjo razžalil narodnih krivih misli in plemenskih nazorov0). Sploh je sezala hunska oblast tako daleč, kakor so oni dospeli se svojimi konji. Kjer so se prikazali, tam so izsilili danj ali primorali narod, da so je bojeval v zvezi ž njimi proti kateremu koli sovražniku.
>) O. c. I. 327.
ä) Safarik, I. 252 — 253; Czörnig, „Ethnographie“ II. 18—19.
3)	Jordanis, cap. L et LIH.
4)	Zeuss, pag. 703 et 709,
5)	Jordanis, cap. XLVIII.
°) Wietersheim, o. c. IV. 343— 346.
ЛИ naj je Attila še bolj trdno utemelil svoje gospodstvo med Huni, bilo je vendar le kratko, mimogredoče. Uže za vlade njega sinov oprostila so se podvržena ljudstva v morilni bitki ob reki Nedao ali Notad (Nytra?)Najprej so sc osvobodili germanski rodovi (Gepidi, Goti itd.) in sklenili zvezo z byzan-tinskim cesarjem. To je bilo znamenje tudi za Slovane, da so zgrabili za orožje in se otresli tujega jarma. Attile sinovi obdržali so le za kratko gospodstvo nad malimi državami ob do-lenjem Dunavu.
Zdaj je nastopil čas za nova ljudska premikanja. Na vsi črti med Dnčprom in Du na vom začelo je vreti in ljudstva so se podila iz jednega kraja v drugi. Od Volgo sem drla so ljudstva uralsko-altajskega plemena, izlasti različni magyarski narodi, ki so nastali iz T u r k o v in C u d o v: A v a r i, Bolgari, K o s a r i in poznejše: Pcčenegi ali Poloyci ter pravi Magyari.
Ta ljudstva so gotovo mnogo storila, da so se Slovani vedno bolj približevali dolenjemu Dunavu. Zdaj ni bilo nikacega jezu več, ki bi zadrževal severno povodenj in branil razliti so jej proti jugu in zapadu. V Valahiji so se klatili še nekateri ostanki različnih ljudstev, a ti niso zadrževali Slovanov, da bi 110 mogli prodirati, kamor so poželeli. Naselili so se zatoiej med Karpati in Du nav o m ter zavzeli vso 88 mirijametrov dolgose verno obalo od Železnih vrat tija do izliva.
Ali to napredovanje in naseljenje Slovanov v drugi polovici V. veka ni so godilo nagloma in brez prestauka. Korak za korakom pomikali so se Slovani dalje, kakor so poprejšnja ljudstva odhajala ali se kako inače poizgubljala. Tudi se Slovani niso le mirno naprej pomikali, nego velikokrat šiloma, z orožjem v roci. Kajti čeravno so bili početkom bolj miroljubivi in jim ni bilo do tega, tujih ljudstev napadati, vendar so se bili tudi oni naučili orožje rabiti v tako nemirnem in negotovem časi. Iz svoje skušnje so vedeli, da se mora sila so silo odbijati, saj kdor ni hotel takrat biti kladivo, moral je kot nakovalo trpeti. Pisatelji nam sicer ne poročajo, da so Slovani z mečem v roci prodirali in zgodovina nam ni zabeležila nobenega boja z naprej deročimi Slovani in s poprejšnjimi naseljenci, a splošni položaj nas o tem prepričujo in poznejši dogodki nam to resnico dosta potrjujejo.
') Jordanie, cap. L. Glose, pag. 173— 174.
IY.
Dosle smo mogli posnemati iz Jordana le indirektna ali vsaj ne tistočasna poročila o Slovanih. Zaradi tega so tudi ta poročila шепј zanesljiva in preveč osamljena, da bi se dala iz njih posneti zvesta podoba slovanskega življenja v srednji llusiji.
Sedaj pa nam ponudi Jordanis nekoliko sicer kratkih, ali vsaj tistočasnih opomb, ki so zatorej dvojne vrednosti za zgodovino slovanskega preseljevanja. Kakor so zde na prvi pogled neznatno, vendar razvetljujejo temoto o prvem razdeljenji Slovanov na več rodov.
Jordanis piše v V. poglavji, v svojem tako imenovanom „ljudskem zapisniki“, tako-le'): „Na drugi strani Dunava leži Dacija, kakor z vencem obdana in zavarovana od strmih gora. Na nje levi, proti severju obrnjeni strani, kakor tudi od virov Visle biva ljudnato pleme Venetov (Vinidov) čroz neizmerne prostore. Čeravno so njih imena različna po različnosti rodov in sedežev, vendar se imenujejo izlasti Sclaveni in Ante s. Sda-veni bivajo od mesta „Novietunensis“ in od močvirja „Mur-sianus“ do Dnčstra in proti sčverju do Visle. Ti stanujejo po močvirjih in gozdih namesto po vtrjenili krajih (Šafarikov prevod). An ti pa, ki so med njimi najhrabrejši, imajo svoje sedeže tam, kjer nareja črno morje ovinek (okljuk), od Dnčstra do Dnčpra, kateri reki sta mnogo dni hoda narazen.
Jednako se izraža Jordanis tudi v XXIII. poglavjia): „Ti pa (t. j. Veneti), ki izvirajo vsi iz jednega rodu, kakor smo opomnili v začetki svojega dela ali v pregledi ljudstev, imajo sedaj tri imena: Veneti, Ant es, Sclaveni“ itd. Skoraj tisto poroča Jordanis o Slovanih tudi v svoji „Breviatio Chro-nicorum: „Hae sunt causae Romanae reipublicao praeter instantiam quotidiauam Bulgarorum, Antarum et Sclavinorum.“
Tako piše o Slovanih Prokopios, Beli z ar ju tajnik in njega izpremljevalec po vseh vojskah. Kar se tiče sedežev in razdelitve Slovanov, sta oba pisatelja tako jedina, da bi morali pri obeh sklepati na tisti vir, ko bi no vedeli, da sta oba pisala iz svoje skušnje o tem, kar se je tedaj godilo in kar jo bilo v Carji-gradi sploh znano. Povsod, kjer govori Prokopios o Slovanih, navaja med njimi dve vrsti v tistem redi: n2ixXnßrjvnl x«< Avriu“3). Tudi on potrjuje, da so bili Slovani početkom le jedno ljudstvo:
') Closs, pag. 26 ot 27. a) Cloes, pag. 92.
3)	,Historia nrcana“ cap. 18; „Bo 11 um Gothicum“ III. 14. IV. 4.
„V starodavnosti so imeli Sclaveni in Anti le jeduo ime in sicer Sporo i, menim da zato, ker so stanovali raztreseni (аппппбур) po vaseh. (Preiskovalci so našli, da je to ime popačeno iz Srbi). Zato so pa tudi razširjeni črez prostrane dežele; večji del sveta na drugi strani Istra nahaja se namreč v njih oblasti“ ').
Iz jcdnakoslovnih spričeval Jordanovih in Prokopovih vidi se, l) da so bili Slovani v VI. veki jako mnogoštevilni in po neizmernih prostorih razširjeni, a vendar so bili v starem časi le jeduo samo ljudstvo; 2) da so bili za časa obeh zgodovinarjev uže v mnogo plemen razdeljeni, in 3) da sta bila najvažnejša in byzantiuskemu cesarstvu najbližja rodova Sclaveni in Anti.
Če pravi Jordaniš na zgoraj navajanem mesti „imenujejo se vendar izlasti Sclaveni in Anti“, pokaže s tem, da ni hotel vseh slovanskih rodov imenoma našteti, nego samo dva bližuejša in znanejša. Krivo bilo bi zatorej, ko bi se hotel kdo samo na Jordana naslanjati in trditi, da so se vsi Slovani v VI. veki delili samo na dve vrsti. Ravno taka je tudi s Prokopovim spričevalom.
Vendar se je našlo mnogo učenjakov, katerim je prijala ta delitev na dve vrsti in skušali so jo podpirati iz jezikoslovnih vzrokov. Uže Dobrowsky, temeljiti poznavatelj slovanskih jezikov, našel je v tako bogato razvitih slovanskih narečjih naposled le dve temeljni razliki. Razdelil jo zatorej slovauščino v jugo-iztočno vrsto (Jugoslovanih) Rusi) inv severo-zapadno, kateri je prišteval jezik Poljakov, Čehov (Moravcev in Slovakov), Lužičauov ter polabskih in pomoranskih Slovanov “).
Ta razdelitev se je splošno odobrila in velja še dan dane-malo ne brez izjeme ;i). Pa uže takoj s početka so se bili vzdvigs nili proti nji važni glasovi, n. pr. Grimm4), Schleier mach err’), Pott“) in v novejšem časi G. Daničič7). Najodločnejše postavil se je nasproti Dobrowskemu Rus Nadeždin8). On pravi, da se ruščina no sme prištevati jugoslovanskim narečjem in da je Dobrowsky naopačno trdil, ker je poznal ruščino le iz k n j i g, v katerih pa se ne piše (ali se ni pisal) pravi ljudski jezik, nego pomešan z mnogoterimi staroslovenskimi izrazi. Tudi V o -
*) ,,Bellum Gothicum“ III. 14.
IJ) Predgovor v „Institutioncs linguao slavico dinleeti veteris“.
•^) Prim.: Krek, „Einleituug** I. pag. 56.
4)	„Vorrede zur serbischen Grammatik.‘*
л)	„Beiträge zur vergleichenden Sprachforschung*	I.	23.
e) , Indogermanische Sprachstudien Er ach & Gr über sehe Ency-klopädio**.
7)	„Rad jugoslovanske akademije** I. 106 —	123.
8)	„Wiener Jahrbücher der Literatur XCV.	184	sq.“
stokov misli, da stoji ruščina v sredi mod zapadnimi in južnimi narečji.
Ilazcepljenje Slovanov na več rodov stavijo jezikoslovci v peti vek pred Kristom. Gotovo je, da zemljino naličje in podnebje najbolj vpliva na izobraževanje jezika. Tam, kjer se nahaja več prirödnih over, ki zabranjajo občevanje med Stanovniki, tam se razmnožava jezik toliKo lažje. Dežela pa, v kateri so Slovani po-četkom stanovali, ni bila posebno za to stvarjena, da bi podpirala ono razmnožavanje. Bila jo po prirodi jasno izobražena celota so zmernim podnebjem (8 —4° R.), ravnina brez hribov, nasproti pa na vse strani prekrižana z mnozimi velicimi vodami, ki občevanje najbolj pospešujejo. Da so slovanščina na tem prostori ni mogla posebno razmnožiti do III. veka po Kr., dokazuje nam sedanja ruščina, ki se razprostira še črez več sveta, in vendar se je v več nego tisoč letih razdelila le na tri malo različna narečja '). So ve, da so je moral izcimiti uže v tej prvotni domovini Slovanov nekak razloček med sčvernimi in južnimi rodovi; a ta ni bil večji, nego sedanji razloček med beloruskim in maloruskim, koja Pripet deli.
Drugače pa so je moralo to storiti, ko so začoli Slovani zapuščati svoje prvotne sedeže. Verjetno je, da so jo začela izobra-žati najprej scvero-zapadna jezikovna vrsta, ker so Slovani najprej na tisto stran silili in sc na precej drugačnih tleh naselili. To zadnje ločeuje vzrokuje tudi, da se od ruščine bolj razločujejo se-vero-zapadna narečja, nego jugoslovanska. In ker so drugi Slovani še dlje bivali v tistem pasi, ostal jo tudi jezik pri vseh rodovih skoro jednak.
Ko se jo pa začel jeden del Slovanov koncem IV. veka proti jugu in jugo-zapadu pomikati in deželo z drugačnim naličjem zavzemati, tedaj so jo moral tudi njih jezik sproti modifikovati. Takim načinom razdelili so sc zopet Slovani v sčvero-iztočno in jugo-zapadno vrsto. Prvo imenujeta Jordanis in Prokopios „Antae“, drugo pa „Sclaveni“. Zaradi vjcmajočoga se dokaza obeh zgodovinarjev zavzemali so Sela v o ni za svojo dobo ves prostor med gorenjo Vislo, uialsko-karpatskim hrbtom, D n č-strom, črnim morjem, Dunavom in Karpati. Anton» pa odkazujeta mesto onstran Dnčstra do Dona. Iz Pr okopov ih besed: „daljo proti soverju od maiotskega jezera ležečo deželo imajo v oblasti brezštevilna ljudstva Autov“, jo razvidno, da so bivali Anti v porečji Dona in še daleč po severnih in iztočnih deželah 2).
Čoravno so ti dokazi tako jasui in so popolnama zlagajo, vendar so nekateri poskušali razlaganje, da nam jo umevati pod
') Nadeždin, o. c. pag. 222 sq.
2)	Šafatik, I. 151.
S c 1 a v o n i izlasti s c v c r o-z a p a d n e in pod Л n t i j« g o-i z t o č n e Slovane (po razdelitvi Dobro wsk ega). Safari k povdarja ')i da jo bilo ime A n ti navadno le za iztočne Slovane, ki so bivali ob Ponti in proti severju, Bog ve, kako daleč. Od teh Antov izvaja dalje Šafafik Ruse, Bolgare in moesiške Slovane'4). Tako razlaga tudi Zeuss Sclaveni se zapadnimi in A n ti z iztočnimi Slovani1'1). Iverjo pa našel, da ruski kronist Nestor izlasti iztočne ali ruske Slovane Slowöno imenuje, in ker ni mogel misliti, da bi so bila ljudstva tekom časa prestavila, pomagal si je z razlago, „da so je vsaka vrsta sama sebe imenovala „Slovvčue“, drugi, zaradi različnega narečja menj razumljivi vrsti pa dajala posebno splošno ime.“
Toda Nestor sam razločuje trojno razdelitev Slovanov. To izraža v svoji kroniki uže z različuimi odstavki. Najprej govori o južnih ali podunavskih Slovanih, (katerim prišteva po zmoti tudi (-ehe). Ti so so razširili od dolenjega Dunava proti zapadu. Zanje ne pozna Nestor nobenega druzega skupnega imena, nego „Sloweui po Dunajewit“ (podunavski Slovani). Ruski Slovani pa so mu Sloweni хпт' i^oiyv. Narode sovero-zapadne vrste imenuje NestorLjuchowe, prav za prav Ljechowej singl. Ljech, t. j. plemič, ki ima zemljo (od lčha = areola, лџаспк). Da so drugi Slovaui svoje sčvero-zapadne brate Lčche imenovali, to nam trdi tudi Dlugoš: „Viciuae tamen nationes, et praesertim Ru-thenorum, Polo n os et eorum regiones Lechitas appellant, in hunc diein apud Slavos quoque Bulgaros, Croatos et Hunnos ogerski Slovani4) eadem mauet appellatio“ (Historia Poloniae I.)
Gotovo je zatorej, da so so Slovani uže v V. veki delili na tri vrste. Jordaniš in Prokop, ki nista imela namena popolno etnografijo o Slovanih pisati, omenjala sta, se ve, le jugo-zapadne in iztočne vrste, ker ste bili le ti dve tedaj nevarni byzantiuskemu cesarstvu. Ali vendar pove Jordanis odločno: „sedaj imajo tri imena: Veneti, Antes, Sclaveni.“ On pozna zatorej tri vrste Slovanov in Veneti so mu severo-zapadni, ali Nestorjevi „L e hi.“ To sc tudi s tem vjema, da so imenovali Nemci sčvero-zapadne Slovane, s katerimi so se najprej seznanili, Winden (Venete) in to ime so prenesli poznejše na vse slovanske rodove.
Iz tega premišljevanja in z ozirom na Pro ko p o v a in Jordanova poročila so pa tudi razvida, da ime Sela v oni početkom ni moglo pomenjati vseli Slovanov, nego samo jedno glavno vrsto slovansko, in sicer jugo-zapadno, ki je bivala v VI. veki
') O. c. II. 22. a) Idem, II. 234.
3) O. c. pag. 604.
4) Ibidem.
med Karpati, Du na vom in Dnčstrom. Med novejšimi preiskovalci povdarja izlasti prof. Miki on ich, da je bilo ime Slovenc početkom samo ime jed«ega slovanskega rodu in ne vsega ljudstva1).
Jezikoslovci se vjemajo v tem, da velja prvotna oblika imena Slaven, S1 o v e n i n, S1 o v a n i n, množina: Slove n e, Slovane slovnično ravno toliko, kakor danes navadno oblike: Slovan (Slavjan), Slaven, Slovenec, Slovak. V ruskih in srbskih knjigah navadna oblika, (ki je naopačna): Slawjano, Sl a wen e, nastala je po tujem, latinsko-grškem (in sedaj tudi nemškem) izrazi: Sel a vi, Sela veni. Pri Srbih so uveli to obliko še le koncem XVI. in v prvi polovici XVII. veka, ko so grški menihi cerkvene knjige po ruskih popravljali '■*).
Izvajanje imena Slovan, Sloveuin nikakor še ni vtrjeuo. Najnavadnejše se izvaja to ime od slovo in sloviti (govoriti), korenika slu ju, grško *Wra, latinsko cluo, staroindisui gru. Po tem takem pomenja „Slovani“ toliko kot „tisti jezik govoreči“, öftoXnynvvzti; ali pa „razločno govoreči“, öfioyhntai, ser m on a les, d ist in c ta voce pr a ed iti. Nasproti temu prihaja ime Nčmec (Deutsche) od nem = m»jpotf, ithdot, ittoni укбатр, alius linguae. To razlaganje zadobilo si je splošno priznanje med domačini in tujci3).
Navzlic temu pa opominja Šafarikl), da priča končnica imena Sl o v oni n, da mora biti to iino popolnoma krajevno, zemljepisno, (primeri latinsko končnico anus v imeni Ito-manus). Uže Dobrowsky je bil drugačnega mnenja o izvajanji toga imena in trdil je, da izvira ljudsko ime od dežele „Slowy“, v kateri so Slovani bivali. In temu imenu primerja Safari k litavsko besedo: sallava (ostrov, Insel, Werder) ter čudsko: seljama (hribovita dežela). Opomniti je pa treba, da v slovanščiui korenski samoglasniki redko kedaj izpadajo, in zatorej jo teško razložiti, kako so je izgubil a v navajanih besedah. Tako ni mogel priti tudi Safari k do gotovega resultata5). Л navzlic temu je prav verjetno, da so dobili Slovani svoje ime po krajevnih svojstvih one dežele, v kateri so prvotno bivali °).
Kako je nastalo iz rodovnega imena poznamovanjo za vse jjudstvo, to si razlagamo prav lehko. V zgodovini nahajamo večkrat
') Mik losi ch, „Altslovenische Formenlehre, 2. Aufl. pug. IV.‘‘
8) ŠafaKk , II. 39 -41.
3) Krek, ..Einleitung“, pag. 66.
*) Š a f a I’ i k, II. 43-4G.
5)	Ibidem.
°) Ime Slovan so prav leliko izvaja iz koreniko alu, eser. sru, gr. (tv	lat.	rivo	(rivue) = teči. Od tod prihaja: slovensko jdzeio
v Volhiniji, gora Sl ovni k ali Slavnik v Istri, vas Slavina itd. (Tersteujak, ,,Novice“ 1857, str. 195).
prikazen, da zadobi ljudstvo ime onega plemena, ki jo prišlo najprej v dotiko s tujci. Francozi n. pr. imenujejo Nemce Ale-mano, kor je stanoval alemanski rod najbližje Gali o m. Tudi v Nemcih je zaznamovalo ime Winden (Wenden) početkom le se-vcro-iztočue Slovane; a poznejšo bilo je preuešeno na vsa slovanska ljudstva in tako tudi na Slovence. Jednakim načinom prenesli so tudi Graeco-Latini ime najprej znanega rodu na ves slovanski narod.
Težjo razumevamo, kako so Slovani do tega prišli, da so vzpri-jcli plemensko ime za splošno. In skoraj bi mislili, da je vse to jediuo Nestorjeva zasluga. Nestor jo iskal namreč v starih byzantinskih zgodovinarjih najstarejših vesti o Slovanih. Našel je tedaj, da pisatelji Slovanov prvikrat omenjajo takrat, ko so ti uže stanovali ob Dunavu. Ker ni poznal starejše slovansko zgodovine in ker ni mogel vedeti, v kaki zvezi stojč Slovani z drugimi arijskimi ljudstvi, zato je mislil, da je prvotna domovina Slovanom Podu nav j e. Od tod so se razširjali po njega mnenji proti sč-vero-zapadu in proti severo-iztok'u. Vsakdo pa leliko uvidi, da to no more biti zgodovinsko resnično. Uže Zeus s opominja'), da se je izcimila ideja o slovanski prvobitnosti med Adrijo in Karpati v Jugoslovanih in da se je od tam preselila s cerkvenimi knjigami med druge Slovane “).
Nestor izvaja zatorej vso Slovane iz P o d u n a v j a. Pri Ujeli ih omenja izrekoma, da so jih Vlahi prepodili in prisilili izseliti so k Visli. (Lčhi niso nikoli stanovali ob Dunavu!) To VI ah o smatra Šaf ar ik Kelti in na to mesto pri Nestorji opira svojo hypotezo, da so Kolti prognali Slovane iz svoje prvotne domovino med Adrijo in Karpati. Na mesto Keltov stavi J i r e č o k3) Rimljane, ki so baje Slovane nazaj potisnili, ko so si osvojili Dacijo. A tudi ta verzija ne da se podpreti se zgodovinskimi razlogi in nima večjo vrednosti od Ša-far iko ve.
Kakor misel o prvotni domovini Slovanov ob Dunavu, tako je prešlo tudi ime Slovani, Slavoni od juga k ostavšim učeuim Slovanom. Panonski Sloveni so dosegli v IX. voki po Cyrili in Metodi nepričakovano visoko stopinjo naobraženosti. Tako so
') O. c. pag. 602. Itoesler, o. c. pag. 51.
a)	Pri tej priliki so mi zdi na vsak način treba opomniti, da govorim tukaj le o Slovanih v našem in navadnem pomeni, nikakor pa o tistih ljudstvih, ki so bivala na sčverni strani adrijanskega morja in ki prav gotovo niso bila keltiška, pač pa v naj-bližnjom sorodstvi z današnjimi Slovani, kakor je naš častiti zgodovinski Nestor g. Teretenjak dovolj dokazal v svojih brezšte* vilnih spisih.
3)	„Goschichto der Bulgaren/1 pag. 76,
dobili pravico posoditi tudi svoje inio drugim, шсиј izobraženim Slovanom. Ko so se podali Metodovi učenci, slovenski menihi in duhovniki, po progaujanji staroslovenskega obreda v druge od Slovanov naseljene dežele, prinesli so s pismom in svetimi knjigami tudi slovensko ime seboj. Našli so, da govore Stanovniki, med katerimi so sc bili naselili, panonskim Slovenom razumljiv jezik in zato so imenovali tudi te Slovenc. Tako so začeli ti menihi buditi zavest slovanske celokupnosti in vzajemnosti in pri učenjacih je ostalo do današnjega dne ime Sloveni, Slovani skupno ime vsemu narodu. Preprost Rus, Poljak, Hrvat itd. pa ne ve tudi danes ničesar o Slovanih, nego pozna le svojo rodovno ime.
•
Sedaj, ko smo se prepričali iz Jordana, da njega S daven i so pomenili lo jugo-zapadno vrsto Slovanov, poglejmo, kako daleč so bili prišli ti za Jordana (1. 552) proti zapadli. V gori omenjanem stavki V. poglavja pravi Jordanis, da so bivali Sloveni za njega dni do mesta „No vi e t unens e“ in do močvirja „Mursianus“. Prava razlaga teh dveh imen je zelo važna za našo zgodovino.
Prvo ime nahaja so v rokopisih različno zapisano. Pozna se mu na prvi pogled, da je spačeno in morda sklopljeno iz dveh. Etunenso (et Unense) je najbrž poznejši pristavek. Šafarik misli'), da je prvotna oblika bila N o vietunum, N o vio d unum, kar bi pomenjalo sedanji Isakči ob dolenjem Dunav. Tistega mnenja je tudi Zeuss2). Drugi pa mislijo, da se ima brati Ci-vitas Nova in da je to današnji Nicopolis. Th. Menke predlaga pisavo „a Ci vi ta to nova et Utens e“ in razlaga „Civitas nova“ sč Svištov (Sistova);l). Nasproti pa trdi Roeslcr4), da slove ime omenjanega mesta v najboljših rokopisih Nova ali Novae in išče ta kraj pri gornjo-moesiški Novi, malo bolj proti iztoku od Viminacija (danes Kostolac) ob Du n a vi. To razlago potrjuje tudi določitev lego mursianskega močvirja.
Mnogo učenjakov si jo uže belilo glave z vprašanjem, kje jo ležal „la c us (i.e. s tag n um Mursianus“) V Safari k misli5), da sc ima brati My si a n us in to razlaga s Hal-myris (t. j. lacus Myris), sedanjo močvirje Ramzin, na južni strani du-navskega izliva pri Sv. Juriji. Jednako smatra tudi Zcuss omenjano močvirje stagnacijo dunavskega izliva“). Menke postavlja „lacus Mursianus“ vValahijo, na sovorno stran Svištova.
П	O.	c	II. 19.
'A	O.	c	pag. 593,	Anmerkung.
3) „Sprunners Handatlas für die Geschichte dos Mittclaltcrs, III. Auflage. ‘‘
4)	O.	C.	pag. 15.
5)	O.	c.	II. pag. 19.
6)	0.	c.	pag. 593,	Anmerkung.
Roesler pa povdarja ‘), daje treba iskati tega močvirja tam, „kjer se nahaja to ime vsacemu znano, t. j. pri Mursi ali Mur-siji4), sedanjem Oseku, kjer je bival nekdaj rimski namestnik za doleujo Panonijo.'1) Med M ur sij o in C i bal o (sedaj Vinkovci) nahajalo seje obširno močvirje, ki se je imenovalo v II. veki po Kr. 0>'>v).xnla yjfo/4), ali Ulcar’), t. j. močvirnato obrežje današnje reke Volka (Vuka). To močvirje zatorej se je imenovalo najbrž tudi po bližnjem mesti „mursiansko močvirje.“
To Roesler je v o trditev podpira Jordan is sam, pišoč, da se nahaja mursiansko močvirje tam, „ubi llister oritur amnis“, t. j. tam, kjer dobiva Du na v ime Is ter. Da se je ta reka lo v dolenjem toki Is ter imenovala, pove Jordanis v tistem poglavji malo poznejše“): „atque extremo alveo Iiistri, qui dicitur Danubius ab ostio suo usque ad fontem.“ Reka se jo zatorej sploh imenovala Danubius (bolje: D a 11 u vi us), ob dolenjem toki pa Je nosila tudi ime Is ter, t. j. od izliva Drave ali Tise naprej, jednako trdi tudiStrabo: „Reka sc imenujo Danubius v svojem gorenjem deli od izvira do kataraktov (t. j. brznic pri Rašavi), kjer večiuoma Daki prebivajo; v spodnjem toki do Ponta, kjer Geti stanujo, pa Is tor“ 7).
Po teh razlagah stanovali so Sloveni 1. 562 uže v Ban ati, Sirmiji in južni Panoniji. To nam potrjuje tudi Prokopios, ki piše8), da so Gepidi prepeljali Slovane na ladjah nazaj črez Dunav, ko so bili tistega leta napadli byzantinsko cesarstvo. To prevažanje še je moglo zgoditi lo tam, kjer je mejila gepidska država z byzantinsko, t. j. med S a vi n im izlivom in med Železnimi vrati. Na iztočni strani od teh stanovali so Slovani uže dolgo prej in tam niso potrebovali gepidske pomoči, pa bi je tudi ne bili našli. Slaveni so morali zatorej tedaj uže na južnem Ogerskem bivati, morda pod gospodstvom Gepidov.
Ta sklep vtrdiino lehko še drugače. L. 549 nastal je bil v Langobardih prepir, kdo bodi zanaprej vladar. Ildisgus, ki je mislil, da ima največ pravice do prestola, ni mogel splošne priznave doseči. Zato je zbral nekaj svojih prostovoljnih privržencev v Langobardih in veliko število Slove nov (xal 2'xXnßt]-viöv no)loi>i inayofitvoi) in podal se je ž njimi k Gepidom, da bi
') O. c. pag. 15 - 16.
2) Ptolomaios, ,,Geogr.“ 1Г. 1 (>. 8; VIII. 7. C.
3) Prim.: Forbiger „Haudbuch der alten Geographie“, III. pag. 477.
4) „Dio Cassius.u
5) ,,Tabula Peutingeriana.“
°) Cloae, pag. 24.
7) Wietersheim, o. c. II. 155.
8) „Bellum Gothicum“ IV. 25.
si s pomočjo teh pribojeval langobardski prestol. Gopidi, vodni nasprotniki Langobardom, pomagali so radi Ildisgu. Pa Langobardi so bili močnejši, premagali so G e pide in ti so morali Ildisga iz dežele izgnati. Ta sc je vrnil k Slovenom, nabral je med njimi 6000 prostovoljcev in s temi jo šel v Italijo z namenom, da bi pomagal Gotom nasproti Byzantincem. Potolkel je tudi rimsko kardelo, a vrnil se je nazaj k Slovenom, predno se jo bil združil z Goti').
Iz vsega tega razvidi se jasno, da so bivali Sloveni užo okolo 1. 550 v ogerski nižini, blizu Langobardov. Ker je Ildisgu s prišel od Langobardov najprej k Slovenom in med njimi prostovoljcev nabral, potem še lo dospel k Ge pidom, morali so zatorej Sloveni bivati med Langobardi in Gopidi. Od Du-nava in Savo navzgor razširili so se bili kakor kij med obe ljudstvi.
Teško je določiti, ali so bili prišli ti Sloveni v ogersko nižino mirnim potem, ali z mečem v roči. Zadnje je verjetneje, če pomislimo, s kako silo so drli črez Du na v v byzantinsko cesarstvo proti jugu, ali pa proti jugo-zapadu v Dalmacijo. č’o so znali na to stran z orožjem prodirati, rabili so ga tudi na svojem seljenji proti zapadli. Gepidi, ki so stanovali bolj v ordeljskih gorah, niso se dosta vpirali slovenskemu širjenju v panonsko nižino. Tudi je bila njih moč in hrabrost tedaj užo precej pojenjala, kakor nam spričujejo njih vojsko z Langobardi. Konec tem bojem je bil popolni propad Ge pidov.
In tudi Langobardi so niso vpirali širjenju Slovcuov, iz-lasti ker jim ti niso delali uapotja. Langobardi so stanovali namreč le bolj v severni Panoniji. Dežela med Savo in Dravo je bila po odhodi Gotov precej prazna in Sloveni so sč počasi pomikali ob omenjenih rekah navzgor. To je bilo toliko lažje potem, kadar so bili Langobardi odšli v Italijo, po leti 568. Tedaj ste bili deželi Panonija in Norik večinoma prazni in Sloveni so so lehko širili po njih svojevoljno.
Iz deželo med Savo in Dravo, katero so Rimljani imenovali „Pan n oni a Savi a,“ ki jopa dobila po naseljenih Slovenili ime Slavonija; iz te deželo so imeli Sloveni lepo priliko napadati Dalmacijo. In v zadnjih desetletjih VI. veka ponavljali so to napade prav pogostoma, navadno pa v zvezi z A vari. Pri teh napadih sc jo naselilo tudi v Dalmaciji nekoliko Slovcuov in ko so prišli okolo 1. 620 Hrvati y Dalmacijo, pomešali sto so obe plemeni in iz njih so nastali „Čakovci“
!) Prokopios, „Bellum Gothicum,“ IV.
a) Prim.: Gfrörer-Weiss, „Byzantinische Geschichten*1, II. pag.
10 —14; Diimmlcr, „Die iilteste Geschichte der Slaven in Dalmatien, Sitzungsberichte der Wiener Akademie der Wissenschaften, hist. phil. Clnssc“, Bd. XX. pag. 363; Dr. Rački, „Arkiv za povjestnicu jugosla-vensku“, IV. 1857, pag. 253-255.
Razširjenje Slovenov v ogcrsko nižino so kronologično zadnjo vesti, koje imamo iz Jordana o tem ljudstvi. Zanimiva je njega opomba v XXIII. poglavji ): „qui quamvis nune ita facieutibus peccatis nostris ubique desaeviunt“. Til zaznamuje Jordanis Sloveue „šibo božjo“ zaradi rimljanskih pregreli. Iz tega se razvida,	da so imeli v Carji gradi	velik strah	pred	slovenskimi napadi,	ki so bili začeli za Ju s ti n i j ano ve vlado.	Vsaj ta opomba
prihaja gotovo iz Jordanovega peresa, če je tudi druga poročila o slovenskem razširjenji iz C as si od or a posnel, kar si lehko mislimo pri Jordanovi nesamostalnosti.
Jordanis pove sicer malo	o Slovanih,	a te	drobne vesti so
zlata	zrna in za prazgodovino slovansko tako	važna, da bi bila ona
mnogo brez njih še mnogo bolj zapletena in zagonetki podobna. Te raztresene Jordanovo opombe dopolnujejo namreč poročila drugih historiaov in pomagajo spraviti ja v harmonično coloto. Na drugi strani pa potrjujejo vesti ostalih pisateljev in je povzdvigajo do neovržljivo historiško resnice. Tako nam jo Jordanu vendar hvaležnim biti za ono malo, kar nam je poročil in odkazati mu moramo važno mesto med onimi zgodovinarji, ki osvetljujejo slovansko prazgodovino. Obžalovati pa moramo, da je bil pri svojem izpisovanji iz Cassiodora tako malo kritičen in malo vesten, da nam ni zapustil več važnih iu bolj skupnih poročil o Slovanih.
V pojasneujc dostavljam naj še nekoliko o razširjenji Slovenov. Ivo so se bili naselili v valašsi ravnini, ostali so dlje tam in dežela je dobila po njih ime Slovenija (Sclavinia). Le v malo Skytijo ali današnjo Dobrudžo prodrli so bili uže zgodaj in sc razširili do T raj a n o v e ga nasipa, ali črteCrua-v oda-Küsten d že. Du na v je bil zatorej ona meja, kije najdlje zadrževala Slovenc, da niso mogli vdariti v svojo obljubljeno deželo, v byzantinsko cesarstvo. Zato najbrž je dobila ta reka v Slovanih veliko imenitnost in Dunaj (Duuav) pomenja v slovanskih narodnih pesnih naravnost: reka, voda“).
Ali čeravno so bili Byzantinci desno obrežje Dunava zelo vtrdili in so tam velike posadko vzdrževali''1), vendar so našli Sloveni pot tudi črez ta jez in vdarili v byzantinsko pokrajine, ter jih svojovoljno oplenili iu opustošili. Skoro potem, ko so se bili začeli Sloveni pomikati ob Dunavu navzgor v panonsko nižino,
*) C los s, psg. 92.
м Jsgic, „Slftviechcs Archiv,“ I. 330.
a) l’rokopios, ,.De aedificiis, ed. Bonnensis“ III, 293.
naselili so se tudi v byzantinskih deželah, v Moosiji, Tlirakiji in Macedoniji. To naseljenje godilo sojo navadno šiloma. Pripetilo seje pa tudi, da seje odtrgalo nekaj družin odplenščega krdela in to so se stalno naselile v menj obljudenih krajih. In ravno v Macedoniji, E piri in celo v Helladi naselili so se bili Sloveni prej, nego v pokrajinah Dunavu bližje ležečih. Ali tudi v Moesijo selili so se lehko Sloveni za slabotne vlado cesarja Plioke (1. 602 —G10) in Heraklija (1. 610—641), ko so Perzi in A rabi hudo nadlegovali iztočno meje byzantinskega cesarstva. Takrat so posedli Sloveni v velicem števili tudi južno obrežje, Dunava in Mocsija je dobila ime Slovenija (l'-Actßin'n). To naseljenje so je pa zgodilo z dovoljenjem byzantinskih cesarjev in ti so vzprijeli prišlece pod svojo obrambo ter sklenili ž njimi posebno pogodbo ’).
Balkanski polotok dobil je v kratkem večino slovanskega stanovništva'D. Itomani so se ohranili, zvuuaj večjih mest in trdnjav, le v bolj goratih krajih. In do najjužnejšega rta prodrli so bili Sloveni, tako, da je Konstantin Porphyrogeneta lehko trdil O	Peloponezi:	„Ea&Xaßob&i]	nnaa rj	yotoa x<ü yfyovs
ßuaßuQOi.“ Tudi v Malo Azijo, izlasti Bithynijo, naselili so bili grški cesarji več slovanskih družin.
Sl oven e v byzantiuskem cesarstvi jo zadela v kratkem velika sprememba. Iz Velike Bolgarije, med Donom in Volgo, prišli so bili Ilunom sorodni Bolgari, prekoračili so 1. 678 Dunav in si podjarmili moesijske Sloveno. Dali so jim svoje ime, vsilili so jim svojo vlado, ali ker so bili surovejši od podjarmljenih Slovenov, vzprijeli so od teh šego, navade in celo jezik in vero (kristijanstvo). Kakor so so Langobardi v Italiji poro-mauili, tako so se poslovenili Bolgari. Iz tega spojenja dveh tujih elementov izcimil se je bolgarski jezik, ki ima marsikaj neslovanskega na sebi, n. pr. spolovnik. Bolgarsko carstvo pa je bilo skoro jako mogočno. Obsčzalo je za Borisa (1. 843—885) tudi thraške in macedonske Sloveno in še celo Albance.
Tisti Sloveni pa, ki so se bili iz Valaliije proti zapadu obrnili, razširili so se ob Dunavji in njega pritocih navzgor ter posedli staro Panonijo in Norik. L. 592 so bili uže pridrli na Tirolsko, do bavarske meje. Tudi v Italijo so silili, ali tukaj so jim branili	vhod bojeviti Langobardi.	Ker so	bili ti	Sloveni
jako velik in	po prirodi različen prostor	zasedli,	jasno	je, da
so se razcepili na dvoje nareči: na pano nsko- slo veri	s ko in
!) The op lian es, pag. 549.
2) Zinkeiscn, ,(Geechichte des osmanischon Reiches“, I. pag. 147 sq.
koratansko-slovensko. Razlika med obema je bila užo v IX. veki znatna '). Moja teh dveh nareči jo ravuo tista, kakor med Norikom (ali Karantanijo) in Panonijo.
Iz tukaj navajanega je razvidno, da so si narečja: koratansko-slovensko, panonsko-slovenskoinbolgarsko-slovensko najbližje sorodnice in tako tudi lehko razumemo, zakaj nekateri učenjaki trde nasproti Miklosichu, da se mora imenovati ccrkveno-slovonski jezik IX. veka „stara bolgarščina in ne „stara slovenščina“. To nasprotovanje je čisto nepotrebno, ker vsakdo uvidi, da jo Metod le v tistem narečji pisal, katerega je govorilo in razumevalo ljudstvo, med katerim jo živel in za katerega je deloval. In njega učenci, ki so bili na Panonskem porojeni, gotovo niso pisali v bolgarskem narečji, katero ni imelo nobene prednosti pred panonsko-slovenskim.
*) Miklosich, vAltelovttimche Formenleliru1*. VIII. X.
Letopis 1880.	7
W i • wr • v • v
Jurij Rrizamc.
Životopisna in litoraturna črtica. Po Kostoraarovi spisal J. Stoklasa.
Tedaj, ko so kijevski menihi prinašali s seboj v Moskvo svojo izlasti cerkveno učenost, s tesnimi skolastičnimi nazori ter za svoj čas preživenimi predsodki, prikazal se je na polji umnega nasto-janja v Rusiji človek z bistro glavo, nadkrilivši svoje vrstnike z obširnostjo svojih nazorov, temeljitostjo naobraženja in mnogovrstnim izkustvom. Ta človek je bil Jurij Križanič. Bil je po rodom Hrvat, potomec stari ali osiromaščini rodovini. Porodil se je 1. 1617. Oča mu je bilGašpar Križanič, nebogat vlastelin. Izgu-bivši očeta v 10. leti, začel seje Jurij pripravljati za duhovnika. On se je učil s prva doma v Zagrebi, potem v beškem seminarji, a za tem je odšel v Bolonijo, kjer so je bavil poleg bogoslovskih vednosti tudi s pravoslovnimi. Popolnoma vešč, raz-ven svojega jezika tudi nemškemu, latinskemu in italijanskemu, preseli se 1. 1640 v Rim ter stopi v grški kolegij sv. Anastazija. Papeži so ta kolegij utemeljili v razširjenje unije med nasledniki grške vere. Tedaj so Križaniča povzdviguili na čast zagrebškega kanonika. On je proučil takrat popolnoma tudi grški jezik, upoznal se bolj na tanko z bizantinsko književnostjo ter se pridružil vnetim privržencem unije. Njega namera je bila zbrati vsa važnejša dela tako nazivanih šizinatikov, t. j. pisateljev proti dogmam papeštva. Plod temu jo bilo nekoliko dčl v latinskem jezici, a izlasti „Občna biblioteka šizinatikov.“ To podjetje ga je dovelo do poznavanja ruskega jezika, kor je moral poznati tudi dela, pisana po ruski proti uniji. Ostavivši kolegij je bil Jurij privezan na Rim do 1. 1656, postavši članom ilirskega zavoda sv. Jeronima. V tem vendar ni ostal stalno v Rimi, nego jo bil tudi v drugih mestih Evrope, in sicer tudi v Carjigradi, kjer se je spoznal še bolj na tanko z grško knjižovhostjo. Njega bivanje v Carjigradi je ostavilovnjom veliko sovraštvo proti tedanjim Grkom zaradi njih neznanja, oholosti in ležnjivosti. Pri vseh svojih učenih podjetjih jo ostal Križanič zvestim Slavjanom, ljubil goreče svoj narod, in s samim vprašanjem ob uniji, ki ga je posebno zanimalo, bavil se je poglavito zaradi odnošajev v svoji domovini. Proučevajoč dolgo časa cerkveno povestnico ter mnogo premišljujoč o njej, prišel je končno do nazorov, ki so sc po svoji
vzvišenosti razlikovali oil tesnosrčnih vzgledov privržencev rimski propagandi, kakor tudi nje neprijateljev. Njega ljubezen do Slavjan-stva se nij mogla zadovoljevati s tožnim položjem slavjanskega plemena, katero je zavzimalo v povesti evropske obrazovanosti. Cerkveni prepiri so razdelili Slavjano; od kodar koli bi izhajali povodi neslogi v cerkvi, vsi so bili jednako nevarni Slavjanstvu; vsi so mu bili tuji. Križanič je razumel, da večni prepir med iztočno in zapadno cerkvijo izhaja ne samo iz vere, nego tudi iz svetovnih političnih vzrokov, iz sovraštva dveh starih narodov — Grkov in Rimljanov za zemeljsko vlast, za naslove; rimski papež je hotel vladati nad cerkvijo po predanji o rimski državi, ki je uže miuola ter ni mogla biti nikdar več vzpostavljena, po mnenji Križaniče vem. „Naj se“ — govoril jo on — „avstri-janski vladarji imonujejo rimski vladarji, morejo nositi to ime, ali to je oholost in obmama; to, kar jo poruščeuo, se ne da zopet postaviti na noge.“ Z druge strani pa so se vzdvignili tudi Grči proti Rimu za svojo zemeljsko vlast. Tudi vCarjigradi, novem Rimi, je propalo carstvo. Tem načinom je vprašanje o razde-ljenji cerkve pred vsem vprašanje Grkov in Rimljanov, a na Slavjane se ne more protezati. Ni se jim treba mešati v tuje prepire. Naj si taro glavo zaradi cerkvenega prvenstva v Rimi in Carjigradi, naj so patrijarh s papežem prepira za vrhovnega poglavarstva voljo — Slavjani ne morejo zaradi njih med seboj prepirati se, ter braniti tujih pravic, tuje vrhovne oblasti, nego morajo znati za jedino carstvo, jedino cerkev, ki nima mej, razprostranjeno po vsem sveti. Križanič se je uveril, da se ima ves slavjanski svet strniti v jedno društvo, jeden narod. Pri tacih nazorih je Križanič naravno vsredotočil svoje zanimanje na Rusijo, najobširnejši predel, naseljen s slavjanskim plemenom. Ne zna se, zaradi česa je bil Križanič 1. 1(358 v Beči. V tem jo prišel semkaj moskovski poslanik Jakob L i h a r e v s tovariši. Ruski poslaniki so po starem običaji nabirali tujcev, ki so želeli stopiti v carsko službo, obetajoči jim carsko plačo, „na kakoršno oni niti ne mislijo.“ K njim v gostilno „zlatega bika“, kjer so stanovali, pride tudi Jurij Križanič ter so ponudi v službo caru ruskemu. Prvi vtis, ki so ga provzročili nanj Rusi, je bil neugoden; on sam jo kasnejšo priznal, da je bil vznemirjen zaradi nečistote in smradu v stanovanji ruskih poslanikov. Vendar ni nič menje misel služiti vseslavjanski stvari v njem nadvladovala vse; in on, človek učen in naobražon, odpravil se je iskat očevino v zemlji, katero so smatrali na zapadi barbarsko in divjo.
Potujoč iz Beča v Moskvo, pride Križ a nič v prvih mesecih 1. 105‘J v Malorusijo in približajoč so uže meji Veli koru sij o, zadene na carsko vojsko, ki so jo vzdvignila na Vigov-skega. Križanič sejo zatorej vrnil ter ostal v Malorusiji do meseca oktobra, bivaje v Než in ji pri Vasilji Zolota-renki, takratnem nežinjskem polkovniki. Verjetno je, da jo on pohajal tudi druga mesta, kar so da sklepati iz tega, ker se jo
7*
seznanil s tamošnjimi učenjaki, proučil stanje okolino in naroda, opazil nered in pogreško tamošnjega društva ter izpregovoril tudi o tedanjih dogodjajih. ')
Končuo pride Križanič v Moskvo k jedinemu slavjan-skemu „gosudarju“, ali tudi tukaj ni bilo dozvoljeno učenemu možu truditi se za svojo obljubljeuo idejo vseslavjanstva. Njega nazori o jcdini od zemeljskih prepirov neodvisni cerkvi Krist o vi so bili krivi v oččli zaščitnikov obrednemu pravoslovju, kakor tudi latinstvajočega katoličanstva. Dne 20. januarja 1. 1661 so Križaniča poslali v pregnanstvo v To bo ls k.
Vzroki in potankosti tega dogodjaja nam niso znani. Iz ua-vodov, ki se nahajajo v njega delih, moči je dokazati, da se jo Križanič tedaj javno ponašal: bil je ognjevit privrženec rimskokatoliški in grški cerkvi, ter je vzprijemal obhajilo v rusko-pra-voelavni cerkvi, ali da se ni hotel dati v drugič krstiti, a po moskovskih nazorih tega časa so je moral dati vsak, ki je hotel biti „pravoslavni“, z nova krstiti. Sicer je to bil samo jeden izmed mnogih vzrokov, da se ni mogel sporazumeti z Moskvo. Ukaz o njega pregnanstvu je bil izdan od sodnijo liflandskih zadev, katerim je takrat bil predstojnik Naš čoki n. Moči je, da so ga sumničili zaradi neprijateljstva proti Rusiji v takratnih švedskih in poljskih odnošajih. V vsakem slučaji jo nedvojbeno, da so ga udaljili zaradi sumničenja, a ne zaradi kakšne dokazane krivice. Njega pregnanstvo pa ni bilo tako strogo, nego drugih prognancev. Odpravili ga so v To bol ek ne hudodelnika, nogo z nalogom, da se vpotrebi pri državnih poslovili, ki so častni. Njemu so odredili sedem in pol rubljev plače na mesec. Križanič je preživel v prognanstvi šestnajst let, ne izgubivši prisotnosti duha, nego je prav tačas napisal najznamenitejša svoja dela. Po smrti carja Alekseja Mihajloviča, dnö 5. marca 1. 1676, vrnil soje Križanič, zadobivši carsko oproščenje, zopet v Mo s k v o. Daljna njega osoda je nam neizvestna.
Vsa dela tega znamenitega človeka niso bila tiskana, pa tudi rokopisi niso vsi učenjakom izvestni. Križanič jo poleg druzega sestavil gramatiko z naslovom: „Grammatično izkazanie“. Ta gramatika je po njega mnenji ruska ali vscslavjauska, ali to je nekak poseben od njega skovan vseslavjansk jezik. On ga naziva „ruskim“ zato, ker je Rus kören vsemu Slavjanstvu. „Vsem sorodnim narodom jo glava narod ruski, a tudi rusko ime zaradi tega, kor so vsi Slavjani proizišli iz ruske zemlje ter se vzdvig-nili na rimsko državo, pa osnovali tri državo in se nazvali: Bolgari, Srbi in Hrvati; drugi so se vzdvignili ravno iz to zemljo
') Obranili ste so dve razpravi Križaničevi o Mnlorusiji, jodna — „Putno opisanije“, potopis od Lvova do Moskve; druga — „Bosoda s Cr-kasora v osobi črkasa“. V poslednji razpravi, o imeni Mal or us, poučuje Ma-lorueov, da ostanejo verni carju in da so no zjodinijo s Poljaci.
na zapad ter osnovali državi leško in moravsko ali češko. Ti, ki «o vojevali z Grči iii Rimljani, so se nazivali Sloveni, in zaradi tega se je to ime v Grcih bolj seznalo, nego li ime rusko, a po Grcih so tudi naši letopisci mislili, da naš narod izhaja od Slo-venov, in da so „Rusi, Ljahi in Česi“ proizišli od njih. To jo krivo, ruski narod živi od nekdaj v svoji postojbini, a ostavši, ki so izšli iz Rusije, so se pojavili gosti v predelih, kjer še dan danes bivajo. Zaradi tega se je nam, kadar se hočemo prozivati občnim imenom, nazivati starodavnim, korenitim ruskim imenom, a ne novim slavjanskim. Ni ruski odraslek plod slovenskega, nego slovenski, češki in poljski odrasleki — izrodki ruskega jezika. Posebno pa se ta jezik, v katerem pišemo knjige, res no more nalivati slovenskim, nego se ima zvati ruski ali stari književni jezik. l’a književni jezik je podobnejši sedanjemu občenarodnemu jeziku ruskemu, nego kateremu koli drugemu slavjanskemu. V Bolgarih se ne da nič dobiti na posodo, ker je njih jezik tako propal, da jo jedva ostal njega sled; Poljaci so si izposodili malo ne polovico besed iz tujih jezikov; češki jezik je čišči od poljskega, ali je vendar tudi pokvarjen; Srbi in Hrvati morejo govoriti v svojem jezici samo o domačih stvareh, in nekdo je napisal, da govorč v vseh jezicih in da nikako ne govorč. Jedna beseda je v njih ruska, druga ogerska, tretja nemška, četrta turska, peta grška ali vlaška ali tudi albaneška; samo med gorami, kjer ni potov trgovcem in tujim ljudem, vzdržal soje prvobitni čisti jezik, kakor jaz pametim iz svojega detiustva. Književni jezik zapadne Rusije smatra Križanič strašno pokvarjenim, in sicer „zaradi porabe tujih besed ter rekov, ki so slavjanskemu jeziku čisto tuje.“ »Jaz ne morem čitati kijevskih knjfg“ — govori — „da mi se ne ‘d omrzile in ognusile. Samo v Veli koru siji se je ohranila beseda, prigodua in svojstvena našemu jeziku, kakoršnega nimajo niti Hrvati, niti kateri drugi Slavjan. Temu je krivo, ker so v Rusiji vsa pisma državna, soduijska, zakonodavska, in narodnega urejanja se tičoča pisana v domačem jezici. Samo tam, kjer rabi domači jezik vladi in zakonodavstvu, moči so mu je od du6 do (*ne bolj razvijati ter dovrševati.“ Ali z ruskim jezikom je hotel ls- r i ž a n i č združiti srbsko - hrvatsko narečje ter tacim načinom sestaviti nov književni slavjanski jezik — misel, nenavaduo smela ■n naravski nemogoča posamičnemu človeku. Sam Križanič to uvida. „Ne more“ — piše on — „jeden sam človek vsega znati brez izkustva in soveta drugih, kakor se je pripetilo meni grešniku delati v tej zadevi. Živeč daleč od človoškega društva in sveta, nisem mogel in no morem sestaviti take knjige, v kateri bi bile I*0 alfabetuem redi razstavljene in raztolmačene vse besede. Kar se tiče pa te gramatike, naj bodoči delovci na književnem polji ovržejo, popravijo in dovršč, kar sem jaz popustil in v čemer se pregrešil.li
Negledeč na vso nedostatke te gramatiko, dostavlja izkusni uolog slavjanskih nareči O. M. Bodjanskij, da jo Križanič,
katerega onnaziylje očetom sravnivajoče slavjanske filologijo, „strogo in sistematičko-ustrojno izvel svojo osnovno idejo, izrekel mnogo ostroumnih, globoko-vernih prepričevalnih primeteb o slavjanskem jezici in o raznih narečjih; prvi je opazil taka pravila in posebnosti, kar so še le v novejšem časi obnarodovali boljši evropski in slavjanski filologi, ozirajo so na vse pripomočke in bogastva naučnih pripomagal.“
Najvažnejši spomenik literaturne delovnosti K riž a ničeve, njega politične misli so tako zvani „Razgovori o vladjeteljstve (vladi).“ To je zbornik važen in presojen o vseh različnih predmetih društvenega življenja, državnega ustrojstva, varnosti pokrajin, blagostanja in prosvete narodne. Pisatelj navaja nedostatke in pogreške, katere je opazil v Rusiji, in navaja za prispodobo, kar je videl v drugih narodih ali čital o njih v knjigah ter sovčtuje, kako bi se dalo mnogo poboljšati in po njega mislih za Rusijo prav prigodno urediti. To delo jo napisano jezikom izumljenim, sestavljenim iz različne zmčsi slavjano-cerkvenega, ruskega in hr-vatskega jezika s primčsjo inih slavjanskih nareči; jeden del je napisan po latinski. Pisatelj je časih vzel formo v svojem razlaganji ter podelil ulogo med osobe, katero jo nazival Boneom in Hervoj em.
S prva pisatelj razsoja o glavnih gospodarstvenih stvarčh življenja — o trgovini, o obrti, o poljedeljstvi in rudnem bogastvi.
Križanič misli, da jo Rusija zemlja siromaščna za trgovino: njo priroda ubožua in zemljepisno položje neudobno. Pred vsem pa zavstavlja trgovino nesposobnost Rusov in sploh Slavjanov za trgovino, zatorej oni vselej izgubljajo v trženji s tujci; vrhu tega pa ruski trgovci ne znajo tudi računstva. Najboljša pomoč, da se povzdvigno trgovina, bilo bi to, da trgovino na veliko s tujci prevzame država, vendar tako, da to no bi bilo na kvaro narodu, nego koristno. Državna blagajna bi imela biti posrednica Rusom in tujcem, ali v notranjo trgovino so ne bi smela mešati. Državna blagajna bi robo od Rusov nakupila dražje ter jo potom prodala tujcem, toda od njih dobljeno robo bi imela Rusom prodavati za najmanjši dobiček. Ni slobodno dopuščati monopola (samotrštva), iz-vzemši slučaj, ko bi prodajalec začel prodajati robo pod navadno ceno. No smč so pustiti tujcu, da trži v zemlji, da odpira pro-dalnice in skladišča ter da ima v Moskvi namestnike svoje, posrednike ali konzule. . . „Ko bi v Rusiji ne bilo Nemcev“ — govori naš mislec — „bila bi trgovina tega carstva v boljšem stanji. To jo pravi mrčos, prava kuga zemlji.“ Prodlagaje nekoliko pripomagal o poboljšanji trgovine, smatra Križanič za koristno, da ne bi vlada nobenemu dovolila prodalnice odpreti, dökler se ne bi naučil pisati in računiti. V oddeli o obrtnosti predlaga Križanič sploh za zboljšanje rokodelstva med drugimi mnogimi pri-pomagali tudi to, naj bi so vsak rob, ki ima voč sinov, obvezal
pri sodniji, da hoče dati jednega izučiti obrt, in da bi ta izu-čivši dobro se svoje stvari mogel biti slobodnim. Mestom, ki bi uvela kakšno obrt, se imajo dati polajšanja pri davki. Opazivši, da ruske ženske ničesar ne znajo, sovetuje Križanič, da se ustanove šole za devojke zaradi rokotvorine; v teh šolali bi se mogle učiti tudi gospodinjstva. Ko se bodo omožile, bodo mogle te od-gojenke pokazati z uspehom, česa so se v tacih zavodih naučile. „Poljedelstvo je“ — po trdnji Križaničevi — „vsemu bogastvu kören in temelj; poljedelec hrani in bogati tudi obrtnika in trgovca, ter bojarina in carja.“ Ta stroka je Križaniču dobro znana; on je, kakor je vidno, od mladosti motril življenje polje-delčevo ter na tanko opisuje vrste rastlin, ki bi po njega mnenji dobro prijale Rusiji, in poljedelsko in domače orodje itd. Po njega misli bi bilo koristno sejati tudi tobak: on dokazuje, da zmerno uživanje tobaka ni greh, ravno tako, če se po pameti vino pije. Kar se tiče dobivanja rud, Križanič ne misli, da bi Rusija bila jako bogata v rudah, čeravno se mnogo iščejo, ter se na-deje, da se ima vso to dobiti tudi potem trgovine. V poglavji o vojsKini sili govori Križanič obširno o orožji, o obleki vojaški, o vojniških plačah; njemu se zdi, poleg druzega, da je vojaška oprava tega časa neprimerna in grda. „Naši vojaci“ — govori Križanič — „hodijo v tesni obleki, kakor da so zašiti v vreče, glave imajo golč, kakor teliči, a nečesane brade jih delajo podob-nejše divjakom, nego li hrabrim Vojnikom.“
Tretji oddelek, najboljši v tem deli, obseza poglavje „O modrosti“, in tukaj se je pokazal pisatelj v vsi svoji naravi. „Modrost“ — govori Križanič — „prehaja od naroda do naroda. Narodi, ki so se odlikovali nekoč v raznih umeteljnostih, pali so v našem časi v neznanje. Drugi, nekdaj prosti in divji, so zdaj modri, taki so: Nemci, f'rancozi, Italijani. V poslednjem veki so °ni proizveli muogo koristnih izumstev: kompas, mnogoglasno Petje, knjigotiskarstvo, ure, topove, gravirovanje in dr. Samo o nas, Slavjanih, govore, da nam je uže po osodi odmerjeno vse slabo in da se no moremo ničesar izučiti. Ali znaj, da se tudi mi narodi niso v jednem dnevi, niti v jednem leti jeden od drugega toliko naučili; tudi mi sc moremo naučiti, samo ako bodemo imeli voljo in veselje. Zdaj je prišel čas, da se tudi naš narod uči. Bog je povišal Rusijo na tako slavjansko „gosudarstvo“, kakoršnega naš narod v poprejšnjih vekovih ni poznal; a mi vidimo tudi v drugih narodih, da začenjajo nauki procvetati v narodi se le takrat, ko so je država ojačila in dobila v roke meč.“ Ali pred vsem je potrebno, da se preženo predsodki, ki so zavladali v Rusiji proti naukom. Meuihi so bili glavni sovražniki učenju; °ni so se branili, po izrazi KrižaniČevem, ostrgati s sebe plesnobo stare divjosti, „oni so se bali, da bi mladež, naučivši se naukov, mogla pri ljudeh oolj ugledna biti, nego starci.“ Glavni üokaz sovražnikov naukov pa je bil ta, da znanost donaša s seboj krivo vero. „Je li se je“, — ugovarja Križanič — „na Ruskem
razkol začel od glupili nepismenih mužikov ali od glupih priči n? Zaradi tega, da se je obleka nekaj spremenila, ali pri „aleluji“ pripisalo: slava tebi Gospodi! itd., ne govorim o praznovanji, katero je mnogim več nego krivoverje.“ Kakšno je to znanje? vprašuje Križanič. „Znanje“ — govori on — „je poznavanje vzrokov stvaröm; kdor ne pozna pričin, ne pozna tudi samih stvari. Vzemimo na primer mrknenje solnčno in mesečno. Kdor vidi, da solnce ali mesec mrkne, pa ne vč, kako se to godi, ta ne vč nič in tudi ne razume, ter se zatorej boji zaradi tega pojava kacih nesreč, toda kdor znft, da se vse to dogadja po navadnem teki nebeških teles, a no po kakoršnem koli čudesi, ta razume samo stvar ter se ničesar ne boji.“ Potem Križanič pravilno razjasnuje zakone mrknenja, in v tem stoji on visoko nad kijevskimi in sploh zapadno-ruskimi učenjaci. Med vsemi posvetnimi znanostmi smatra Križauič najplemenitejšim naukom politiko, nauk o društvenem in državnem urejenji. Temelj politični modrosti je poznavanje samega sebe, poznavanje prirode svoje domovine, narodnega življenja, vla-stite snage in slabosti zakonov in običajev svojega naroda, pa tudi pripomagal njega blagostanju; kakor je z druge strani nepoznavanje samega sebe koren društvenemu zlu. Na temelji tega nazora je Križanič podvrgel natančni kritiki vse strani života Rusov in Slavjanov, katere vselej postavlja v jedno kategorijo (vrsto) ndrodnosti z Rusi. Jezik — „najbolje orožje modrosti“ — ne nahaja se po mnenji Križa ničeve m v Slavjanih na oni častni stopinji, nego li drugi evropski jezici. „Umiče se nemškemu, in po tem se ni čuditi, da Nemci gospodujejo nad drugimi narodi. Naš jezik je ubog, neprijazen ušesu, pokvarjen, neuglajen, vrhu vsega nedosleden. Čisto nesposoben je za pesni, muziko, poetične besede, a v prevodih cerkvenih knjig končno preobrnen in popolnoma iz svojega mesta stisnen. Mi Slavjaui stojimo med drugimi narodi kakor nem človek na piri. Mi nismo zmožni osnovati kako plemenito zamisel, govoriti o državnih predmetih ali sploh začeti kak moder razgovor. Ljudje našega naroda, živeči v tuji zemlji tor naučivši se tega novega jezika taje svojo narodnost in se ne pokažejo Slavjani. Ljahi (Poljaci) so mnogo hvalijo s svojo „slobodo“, vendar jaz sam sem videl mnogo tacih, ki so se ležnjivo izdajali za Pruse.“ Rusko obleko ima Križanič vrhu nje sjaj-nosti in nespretnosti za brezkoristno razkoš posebno še zarad i preživih boj. „Tuji narodi“ — govori on — „se oblačijo v črno in sivo obleko brez zlatd in drazega kamenja, brez žntir in bisernih prišivkov; pisane tkanine se morejo porabiti lo za cerkveno obleko, tudi za žensko, ali pri nas v Rusiji troši in trati vsak bojarin na svojo obleko toliko, kolikor bi druge trije knezi dosta imeli. Celo prosti ljudje si obšivajo srajce zlatom, kar v drugih krajih niti kralji ne delajo. Nemci hodijo v hudem mrazi brez šiib, a mi no moremo živeti brez tega, nogo so moramo zavijati v šubo od pete do glave. Tujci nas tožijo zaradi surovosti in nečistoto. Novce mi mečemo v usta. Mužik drži polu vrč vina, namoči vanj oba
palca ter ga poda tako gostu. Kvas (pijača) prodajajo tudi tako gnusno. Mnoge posode nikdar ne pomijajo. Danski poslanik je o naših poslanikih rekel: „Če pridejo ti ljudje še kedaj k meni, bodem jim dejal, naj si dade narediti svinjak, kajti pol leta so tam ne more živeti brez smradu, kjer so oni stanovali. Hiše naše so nespretno, okna nizka, malo vzdulia, ljudje slepč od dima. Poleg prodalnic so pribito deskč, a pod desk&mi večno smetje.“ Križanič je poznal slavjansko pleme in vsa njega slaba svojstva ter se je žalostil zaradi tega, ker so tujci prezirali Slavjano in ker so sami Slavjani sebe pouižavali, svoj jezik, svoj narod dali gaziti od tujcev, a ti vpotrebivši vse to živeli na račun Slavjanov.“ Ksenomanija, t. j. tujčevalnost — to je smrtonosna bolezen, kije okužila naš narod. . . . Noben narod pod solncem od nekdaj ni bil tako preziran in zasramovan od tujcev, nego mi Slavjani od Nemcev, a vendar se tujci nikjer toliko z dobitki ne okoriščujejo, nego li v Rusih in Poljacih. Od kod glad, stiske, neredi, vsaka beda naroda ruskega, ako ne od tujcev? Kam gredo solzč, pot, prisiljeni post in davki, nabrani med narodom ruskim? Vse to zapijajo Nemci, trgovci, polkovniki, posli raznih narodov, celo krimski razbojnici.“ Pisatelj razpravlja prav na tanko zlo, katero nanašajo po njega mnenji slavjan-skemu plemenu tujci, navaja mnogo primer tožnih posledic za ndrode zaradi prevelike popustljivosti proti tujcem, priznajo, da more občenje s tujci prinašati mnogo dobrega, ali govori, da treba razlikovati dobro od zla, tem bolj, ker tujci nam ne dade ničesar zastonj, nego hote povsod, da bi mi njim plačevali z dobičkom. Oni prinašajo k nam dobrih naukov, ali ne mislijo o našem blagostanji; tuji duhovniki razdevajo naše cerkveno určjenje, oni smatrajo svetinje za stvari. Za novce posvečujejo nedostojne pastirje, razrešujejo zakone, dozvoljujejo jednemu možu premeniti po pet, šest žen; za novce brez izpovedi odpuščajo grehe ter pohajkovaje med nami prosijo še miloščine. Tako postopajo na Ruskem iztočni pastirji, a zapadni, pridši iz Rima k Poljakom, so izmišljevali jubileje, sveta leta, objavljali oproščenje grehov za milostinjo, poslano v Rim; prihajajo k nam pod kurelkom trgovine ter nas zapeljujejo v najskrajnejše siromaštvo. V Poljacih obiljujejo Nemci, Šotlandci, Jermeni, Zidi raznim bogastvom, pitajo svoje želodce, a domačinom pripuščajo poljedelski trud, vojskovanje, saborske krike, celo sodbene neugodnosti. V Rusiji je povsod siromaštvo, in narodni trgovci, da, tatje pojedajo vse pridelke naše zemlje, a mi sami gladujemo. Nekateri prihajajo k nam izvedenci, odpirajo rudokope, delajo steklo, orožje, prah itd., ali nas ne nauče nikdar tega, samo da bi se mogli vedno od nas oko-riščevati. Drugi zopet nam obetajo naučiti uas v vojskinih znanostih, ali to tako, da bi oni radi ostali vedno naši učitelji. Nekateri nam pripovedujejo, da poznajo nek tajen nauk, uepoznatv Rusiji, ali se jim ne moro verovati; oni ne vedo ničesar. . . Poplavili in zalili so tujci naše zemlje, Nemci so nas pognali iz širnih držav: iz Moravije, iz Pomorja, iz Šlezije, iz Prusije; po čeških
mestih je uže malo slavjanskih Stanovnikov. *) V Poljacih so vsa mesta napolnjena z Nemci, Židi, Jermeni, Šotlandci, Italijani, a mi smo njim robovi, obdelujemo zemljo za njih ter se vojskujemo za njih korist: oni bi se širili v zidanih hišah, a nas bi nazivali svinjami in psi! In v Rusiji, kaj se tam godi! Tuji trgovci imajo vedno pri nas skladišča razno robe, najemljino in razne obrti; slobodno jim je hoditi po naši zemlji ter skupljevati našo robo po ceni, in k nam dovažati slabo in drago. . . . Vsa prikladna mesta za trgovino so nam oteli Nemci, odgnali nas od morja, od brodnih rek, proguali nas v široko zemljo polje orat. Tujci nas slepč s praznimi imeni akademije in višjih šol, z naslovi doktorjev, magistrov, ali vse to je bedast blebet; zemlja se napolnujo z množico brezposleuih pisačev in knjižnikov. Bolje bi bilo, da se v mladosti uče koristnega in potrebnega rokodelstva in modri učitelji naj bi jih učili gramatike, a ne kakšne druge nepotrebne znanosti: jaz še nisem videl iz našega naroda ni jednega znamenitega vrača, matematika, muzikanta ali arhitektora.“ . . Znamenito jo vendar to, daje našel Križanič pri vsem siromaštvi vendar le ruski narod bogatejši, nego druge narode v različnih zemljah, nadarje-nejših od prirode, kjer pa vse obilje pripada samo odličnejšim razredom stanovništva. „V Rusiji“ — piše dalje — „jodo revni in bogati ljudje vse vprčk vedno še ržen kruh, ribo in meso, a v drugih zemljah je meso drago in tudi riba, drva prodajejo celo na vago. . . . Nemci so smijo zaradi tega, ker Rusi jedo tako slano ribo, da jo morejo prej z nosom očutiti, nego z očmi videti, o tem pa farizeji ne pišo, kako se v njih douaša na mizo sir ves črviv. . .
Govorčč o načinih vladanja, izjavlja so Križanič na neki način zaštitnika samodržavju. Njemu se vidi, da ima ta način vlade zato veliko prednost, ker more samodržavni „gosudar“ laglje popravljati pogreške in slabe običaje, ki so so vkrali v njega „gosudarstvo“: „Gosudar pozove vso nas in mi vsi mu bodemo jadrno pomagali, vsak po svoji sili, kako se ima urediti in izvršiti, kar je koristno in dobro za občinstvo in ves narod.“ Nasproti pak navaja pisatelj Poljake: „V Rusiji ima vsaj samo jeden gospod vlast nad življenjem in smrtjo, ali v Poljacih jo toliko kraljev in tiranov, kolikor vlastelinov, toliko sodnikov in krvnikov, kolikor bojarov. Vsakdo smč ubiti svojega podložnika, noboden ga zato ne vpraša in ne kaznjeva.“ Križanič je pa vendar le posvetil ves oddelek v svojem deli „O krutem vladanji“, kjor je precej strogo ošibal rusko upravo: „Nekateri ljudje mislijo“ — piše til — „da je uže tiranstvo, ako se nedolžni ljudje mučijo s hudimi kaznimi, a ne v strogih in zatirajočih ustanovah, kajti slabi zakoni so v resnici hujši, nego 1 jute muko. Če kak „gosudar“ ustanovi hude, teškč zakone narodu, če nalaže nepravične
') To isto bi moči bilo reči tudi o Koroški, Štajorski, Kranjski in Istri.	Op.	pis.
davke, doplatke, monopole, točilnice, ta je sam tiran ter čini tudi svoje naslednike tirani. Ko bi bil kdo njega naslednikov dobrotljiv, milosrčen, pravicoljubiv, ali no bi odstranil prejšnjih teških zakonov, ta ostane takisto tiran. Mi vidimo temu primero tudi v Rusiji. Carlvan Vasiljevič je bil neusmiljen, „ljudoderec in brezbožen mesar, krvopijec in mučitelj.“ Bog ga jo zaradi tega tako kaznjeval, da jo od treh svojih sinov jednega sam ubil, drugemu je Bog pamet zmešal, a tretjega Boris Feodorovič mladega ubil; in tako jo vse carstvo bilo izgubljeno za carja Ivana rodbino. Boris je pridržal „samodržje“, samotrštvo in razne druge narodne odrtije, sezidal mesta in cerkve z narodnim oplenjenim dobrom, ali Bog je poslal proti njemu ne bojarina, no imenitnega človeka, nego potepuha in razstrigo (meniha, ki je izstopil iz samostana). Raz-striga jo otel Borisu carstvo, pokončal njega pleme, pa tudi sam zaradi svoje glupe naglosti poginil. Ali še zdaj ni prestal bič božji nad našim narodom do tega časa, dokler si niso osvojili tujci blagajne napolnjene s krvavimi solzami siromakov; požar, ki je iztrebil Moskvo, je izkorenil prejšnjo bogomrzko delo, „ljudo-derstvo“, in mesta, sezidana na krvi kmetov, pala so v roke tujim gospodarjem. Pa poglejte, kaj se je zgodilo v naših dneh v tej preslavni ruski državi! Glej, vsa plemena države ruskega ndroda, Malorusija in Belorusija, se je obrnila k svojemu ruskemu „gosudarstvu“, od katerega ste se bili za nekoliko let odcepili. Kaj se ie potem zgodilo! Ravno to, kar nekdaj v Izraelu za Jero bo am a. Takrat so neki ljudje verno sovetovali ter govorili: ne preobkladajte novih podložnikov, ne skrbite za polno blagajno in znamenite prihodnine; saj je najboljše, če ima car dobro vojsko, vedno pripravno na njega povelje, ter ž njo ograjen kakor s steno, in če ž nje pomočjo trebi krimske razbojnike. Toda dumi, navajeni na staro zakone cara Ivana in cara Borisa, se jo poljubilo vse drugače. Zdajci so zopet ustanovljene bile proklete oštarije. Ali glej, moji Ukrajinci, novi podanici, so se precej po-kajali, čim so okusili zakon te oblasti ter se obrnili zopet k Leli o m. Zakaj to? Zaradi odiranja naroda. Ti večniki, ki sovetu-jejo, da so uvedo monopoli, oštarije in da se na vsak način ugne-tavajo siromašni podanici, vidijo samo ono korist, katera jim je pred očmi, vendar na bodočnost niti ne gledajo, nego zgolj, kako bi carju blagajno napolnili, a provzročujejo veliko uboštvo ter neizrečeno škodo. Na tak način se postopa in dela v tej državi, počemši od carja Ivana Vasiljeviča, ki je začel prvi okrutno vladati. Ko bi moči bilo zbrati vse novce, brezbožnim in krivičnim načinom otete siromašnemu narodu od počotka vlade Ivana Vasiljoviča, ne bi nagradili deseti del izgub, katere je imelo pretrpeti to „gosudarstvo“ zaradi strogosti naloženo od vlade. Ni zastonj Sirahov sin rekel, dani nič hujšega od lakomnosti. Zaradi nepravičnih stisek in lakomnega odiranja no prehaja carstvo samo od jednega rodu do drugega, nego celo od vsega naroda prehaja k drugemu narodu. Primero vidimo mi v rimski povesti: tuji nä-
rodi so razrovali med seboj rimsko carstvo. Bližji primero pa nam podajejo Poljaci. Zaradi nepotrebne potrošnosti se je moral v Poljski siromaščni narod odirati; tako so se pojavili neredi in država jo pala pod drugo oblast. In ker Poljaci niso mogli zadovoljiti svoji potrošnosti, premenili so se v žestoke in neusmiljeno tirane nad svojimi podložniki: tiranstvo so razvija vedno iz potrošnosti; vsak potrošnik bodo tiranom, če more koga odirati. Tudi car Ivan iu car Boris sta šla tem potem in še zdaj hodi njiju carstvo tistim po njem; ali vidite kam jo prišlo poljsko kra-Ijevstvo, a tudi to bode gotovo tija prišlo kakor ono, če so prej 110 osvesti. . . . Nočem biti prorok, ali ker se svet in človeški rod ne menja, uverjen sem krepko, da bode tudi temu carstvu prišla doba, ko se bode ves narod vzdvignil, da odstrani brezbožne, stroge zakone cara Ivana in cara Borisa.“
Daljo Križanič razpravlja na tanko vse slabe strani tedanjega državnega in zakonodavnega ustroja. „Po strogih, tiranskih zakonih cara Ivana“ — govori — „so morali prisezati vsi pisarji, načelniki in drugi činovniki, doprinašati po vesti v carsko blagajno vse dohodke ter no propustiti nobene prilike, da se umnože dohodki. Glej nepostavnega zakona! glej proklete prisege! Zaradi tega ne more biti drugače, da morejo carski blagajniki, kakor za carja, tako tudi sami mučiti, tlačiti, odirati nesrečnih podložnikov. A glej drugega tiranskega zakona: visoki sovetovälci, obvezani po navedeni prisegi, ne dajejo pisarjem po okrožjih nobene plače ali pa prav majhno, ali jim nalažejo, da nosijo pisano ali drago obleko, ter jim strogo branijo vzprijemati „posule“ (podarke). Kakšna za-služba je zatorej ostala tem bednim ljudem za življenje ? Samo tatvina. Upravitelj okroži, mitničarji in drugi razni činovniki so bili navajeni prodajati pravico ter so sklepali ugovore s tatovi v svojo korist. Neki opravitelj, dospevši v svoje okrožje, izkaže vsemu narodu svojo milost s tem, da obeta nobenega s smrtjo kaznjevati. To je značilo: kradite, bratci, slobodno razbojničite in plenite, pa meni prinašajte. Iu štiri leta so tatje verno izpolnjovali povelje. Zaradi tega so so začulo vesti: tam so ljudje umorjeni, tam oplenjeni, prišlo je do tega, da ljudje niso mogli spati pokojno v svojih izbah; nobeden ni bil s smrtjo kaznjevan — in to vse po cesarski milosrčnosti! Ali kaj je temu pravi vzrok V Siromašni pisar sedi v sodniji po vse dni, a časih tudi po noči, vendar dobiva za to na dan jeden altin (okolo 4 krajcarjc), na leto pa 12 rubljev. Kako more vzdržavati sebe, ženo iu deteo? Kako more živeti? Leliko se umeje: s prodajanjem pravice. Ni zatorej čudo, da je v Moskvi mnogo tatov in razbojnikov. Čudno jo, kako morejo pošteni ljudje v Moskvi živeti! . . . Kaj moro biti bolj nepravičnega, nego od sodnije pobirati različna plačila? Tudi poslanikom se ni dalo dosta za njih vzdržavanje. Od todi izhaja skrajna nemarnost in hladnost do stvari, in mnogi od potrebo upognjeni pozabijo na korist svojega naroda in za podarko sklo-pajo s tujci razne nepriličue ugovore. O barij pripoveduje, da
je mogočo za novce dobiti iz uradov kakšno ugodne tajno . . . Vsi Evro pci nazivijejo to preslavno „gosudarstvo“ tiranskim; go-vorč, da Kusi drugač nič ne delajo, nego da jih prisilijo s palicami in šibami. letina je, da Rusi ne delajo ničesar iz častolju-bivosti, nego iz strahu pred kaznijo, ali temu je vzrok žestoka vlada, in ko bi nemški ali kateri drugi ndrod bil pod tako vlado, usvojil bi še hujše nravi. Iluse imajo vsi narodi za ležnjive, neverne, žestokosrčne, pripravne za tatvine in uböjstva, nespodobne v besedah, nečiste v življenji. Od kod to? Od todi, ker so po vseh krajih oštarije, monopoli, zabrane, odkupi, nadzori, vohuni; povsodi so ljudje vezani, nobene stvari no morejo slobodno delati, ne morejo slobodno vpotrebljavati truda svojih rok in pota svojega lica. Vso se dela tajno, s strahom, s trepetom, s prevaro, povsodi se mora skrivati pred množico opravnikov (činovnikov), odrtuikov, izvestiteljev, ali bolje rečeno, krvnikov. Navajeni vsako delo delati tajno, dopuščati vse tatovom ter živeti vedno v strahi in v prevari, pozabijo Rusi na vsako čast in so plašljivci v vojski ter se odlikujejo v različuih surovostih, v neoskromnosti in v nečistosti. . . Ako potrebujejo od koga milosti, tam sami sebe ponižujejo, prosijo ter se klanjajo, da je gnusno. . . Ni nikjer na sveti tako mrz-kega, zoprnega in strašnega pijanstva, nego li v Rusiji, a vsemu so vzrok gostilne. Nikjer se no smč piti niti vina, niti piva, raz-ven v carskih gostilnah. A tam je posoda taka, ki bi bila za svinjski hlev dobra. Pijača jo gnusna, pa jo prodajejo po visoki ceni. Oštarije pa niso povsodi narodu na roke; samo po večjih mestih je nekoliko gostilen; drugi inanji ljudje no pijö morda vse svoje življenje vina, a ko pridejo do njega, vržejo so nanj brez stida, kot besni, misloči, da izpolnjujejo božjo in carsko zapoved. .. “ Križanič je omenjal tudi dozvoljenja, ki je bilo podeljeno nekim osobara, da morejo pri posebnih, izvaurednih slučajih se napi-jati, ter nahaja v tem pripomagalo priučevanja naroda k pijanstvu; on graja celo carske pire, na katerih se mora piti pod strahom, da se ne pregrešiš proti carju in Bogu. Pisatelj nam je zapustil neke črtice tedanjega pira: „Gospodar“ —piše — „samo o tem žlobudrd, kako bi čim prej napojil goste ter jih spremenil v svinje. Posadi goste okolo praznega stola, kjer sede po tri do štiri uro brez hleba in brez vsake jedi, toda v tem se vrsti čaša na okolo in mnogi ua-Pivši so na teščo, 110 mislijo na jed. Nikjer, niti v Nemcih, niti v drugih Slavjanih ni tega gadnega pijanstva, nikjer so ne vidi, da bi se po blati, po ulicah valjali moški in ženske ter umirali od pijanstva. Tudi v Malorusiji se po navadi ljudje opijajo, ali ondašnje pijanstvo je sploh silnejše in gadnejše od tamošujega, vendar kar jo najbolj glupo, je to, da so v nas sami upravitelji vzrok, začetniki in zapovedniki temu zlü.“ Toda v čem pa iskati pomoči za zboljšanje? Kako bi se dalo popraviti tako društvo, kjer se upravitelji javno druže s tatovi? Kako bi se mogli popraviti lačni či-novniki, ki so bili navajeni na grabož in kvarno domišljenost? „Pa da bode „gosudar“ arhangelj“, — govori Križanič — „ven-
dar mu ni moči zabraniti grabeža, krivice in odiranja naroda.“ Jedna pomoč je — narodna sloboda, ali avtor ne dopušča take »lobode, kakor v Poljacih, kjer jeden druzega ne posluša, in kjer je toliko tiranov, kolikor vlastelmov. Taka sloboda vodi naravnost k tiranstvu. „Naj bi car dal vsem ljudem pristojuo, primerno slobodo, odgovarjajočo vsem odnošajem, da bi se mogla na carske činovnike nadeti uzda, da no bi mogli izvrševati svojih slabili namer ter ljudi dražiti do zdvojenja. Sloboda jo jedini ščit, s katerim se morejo podložniki pokrivati proti zlobnim činovnikom, jedini način, po katerem so more v državi vzdržati pravica. Nobena zabrana, nikako kaznjovanje ne morejo vzdržati činovnikov od hudobnih činov, a državne sovetnike od pohlepnih, za ndrod pokon-čujočih sovčtov, ako ne bode slobode.“
Potem naslika Križanič cara govorečega svojemu narodu in obetajočega mu poboljšanje državnega ustroja ter popravek v zakonodavstvu. Car ostaje samodržaven: on daje narodu slobodo, prava, polajšanja, ali daje vso dobrovoljno, neprisiljeno in more vzeti dano, ako s protivne strani zahtevajo to važni povodi. V tem ta car dopušča taka pravila, ki dopuščajo nadzor nad njega vlastjo. On in njemu nasledniki so obvezani pri nastopi na prestolje pri-sfeči za ohranjenje narodno slobode in še le po tej prisegi priseza narod carju. On izgubode pravo na prestol, ako se izneveri, ako da hčer tujcu, ako odtujuje dele „gosudarstva“, ako dovede v državo tuje vojnike, izvzemši slučajev vojske s tujimi vladarji. Car se ni mogel žeuiti s tujko, nego samo z It u si njo ali Sl o v an k o. Ženske niso mogle nasledovati na prestolji. Po smrti vsacega carja ocenjuje ndrodni zbor njega delovanje ter zahteva od njega naslednikov popravek pri onih ustanovah, ki bi se poaazale protiv-nimi narodnemu blagostanju. Stanovniki so so razven duhovnikov kakor prej delili na (slobodue) vojnike in davkoplačevalce. Duhovniki so bili izvzeti od plačanja vsacih davkov ter vršenja posebnih dolžnosti; sodili so se po svojem posebnem sodi. Višji slobodni razred se je delil na tri razdela: kneze, bojare in plem-jane (s to besedo je hotel Križanič zameniti izraz („djeti bo-jarskija“). Videlo se jo koristnim vtvrditi v „gosudarstvo“ višji aristokratski razred za obrambo, da no bi carji pali pod oblast strelcem, jednako kakor so rimski vladarji bili odvisni od preto-rijancev ali sultani od janičarjev. Tudi polakšice, dane višjemu razredu, niso na noben način dovoljevale, da bi mogočni ljudje držali zdse vojsko, sodili in stvari razpravljali, sozivali samovoljno sabore ter si nakupävali zemlje. Potrebno je zemlje vzdržati v občenitem vladanji, a zaradi toga morejo imeti sami bojari imouja. Ljudem višjega razreda pripadajo razni počastui znakovi, n. pr. grbi, visoke kučme, pora itd. Ves drug narod je imel plačevati davke, ali ne drugač, nego v slučaji državne potrebo. Brez potrebe car ni pobiral nikdar davka. Ni bilo potrebno držati nobenih oštarij ter nobonih monopolov in carin. Mesta pošiljajo svoje poslanike na zbor, in po njih želji so ustanovljuje red in
oblasti, kakor višje, tako tudi nižje. Mesta imajo svoje sodce, ali višji sodci so bojarskega rodu. Tujcu je zabranjeno trgovati znotraj države. Nenavist proti tujcem se je tako razširila, da je zakonom zabranjeno potovati po tujini ter jemati tujcev za sluge, razven Slavjanov, katerim se podeljujejo jednaka prava z Rusi. Kar se tiče prosvete, predlaže K riž a ni č tuje pravilo: „Samo detca višjih razredov in to ne vsa, nego najbogatija se imajo učiti grški in latinski jezik, istorijo, filozofijo in politiko, a nižji in ubogi se imajo baviti koristnimi nauki, tako zvanimi trudovnimi, z matematiko, astronomijo, medicino in dr.“ „Filozofija“ — piše Križanič na drugem mesti — „provzroči mnogo vprašanj in nemfrov, ako je občna dedščina narodu, ker odvrača ljudi od dela k lenosti, kar vidimo v Nemcih. Ne smč se vsaka jed zabeliti z medom, ker med provzročuje težave; ravno tako se tudi ne sme filozofija predati vsemu narodu, nego samo odličnemu stališču ter nekaterim od svetine, ki so zato pozvani, kolikor je to potrebno za službo „gosudarjevo“, drugače se plemeniti predmet obrezceni, a biser meče svinjam.“
Te osnove izboljšanja, razvite obširno po pisatelji, pokazujejo, da je bil Križanič sposobnejši presojati državni ustroj, kakor-šnega je našel v Rusiji, nego izumeti mere, kako bi se mogel nov red vzpostaviti. Vzvišenje plemiškega razreda, zabrana potovati na tuje, razdeljenje naukov, od katerih so se nekateri dopuščali jednemu razredu Stanovnikov, drugi zopet drugim, koncema skrajna nestrpljivost proti tujcem, posebno Nemcem, vse to bi bili zadržki napredku, katerega je hotel doseči pisatelj za ruski narod. Nenavist proti tujcem se je mogla pri Križaniči razumeti, pri Slavjani, katerega najljubša želja je bila povzdviguiti svoje ponižano pleme ter obrniti ogromne sile Rusije na oslobojenje Slav-jauov od tujcev in obnovljenje in oživotvorouje plemenske zveze med njimi. To se more jasno videti v oddeli „Ob širenji gospod-stva.“ „Ti jedini car“ — piše Križanič, obrnivši se na Alekseja Mihajloviča — „ti si nam dan od Boga, da pomoreš tudi Z a d u na j c e m , inLjehom, in Čeli oni, da bi poznali svoje uguetenje in ponižanje; pomislili v svojem prosvetljenji ter stresli s sebe nemški jarem." Pomislih Križaničevili pripravljajo tudi Nemci Rusiji ta jarem. „Nenasitna je nemška požrešnost; vsega jim je malo, radi bi ves narod in vso državo našo z jednim požirkom požrli. Ali se jim ni posrečilo v Rusiji to, kar so namerjali, nami-eč zagospodovati nad narodom tako, kakor so oni uže zavladali nad Ogri, Česi, Lesi, Litvani in nad drugimi predeli, ter se jeze in z zobmi škripljo, pa tudi rjovejo od jezo, kako bi rusko „gosudarstvo“ podvrgli svoji oblasti. Nekolikokrat so bili uže blizo izpolujenja svoje namere, ali Bog je uničil njih ohole osnove ter oslobodil Rusijo od preteškega jarma nemškega. A vendar le Nemci ne popuščajo svojih nakan . . . Bolgari, Srbi, Hrvati so uže davno izgubili no samo svoje „gosudarstvo“,
nego vso svojo silo, jezik, razumevajo. Oni ne razumevajo, kaj je čast in dostojanstvo, ne morejo si sami sebi pomoči, potrebna jim jo iz-vanjska sila, da bi se vzdvignili ter zavzeli mesto v broji narodov. Ti, car, če jim uže tudi v tem teškera časi no moreš vzpostaviti ter urediti njih poprejšnja „gosudarstva“, moreš jim vsaj popraviti njih slavjanski jezik ter jim odpreti umstveno oči s svojimi knjigami, da bi poznali svoje dostojanstvo ter počeli misliti o svojem preporodi. Cesi, a za ujimi nedavno Ljehi, so pali v tako tožne odnošaje, kakor Zadunavci; Ljaki (Poljaci) se sicor hvalijo s senco nezavisnosti svojega kraljevstva, neomejeno slobodo; ali sami so ne morejo rešiti svojega srama; potrebna je pomoč od drugod, da bi jih postavila na njih vlastite noge tor na poprejšnjo dostojanstvo. To pomoč, to narodno probujenje mogel bi samo ti car, z božjo pomočjo podeliti Ljaliom (Poljakom) . . . .“
Križaniču ni bilo po volji razširjenje ruske države na sčver in na iztok. On ne misli tako kakor oni, ki sovčtujejo iti vedno dalje na iztok Sibirije ter utemeljevati nove naselbine. Po njega mnenji naj bi se zadovoljili z zapadno Sibirijo, a z oddaljenimi narodi sklenili mir. Neki Nemec je v Sibiriji prorokoval, da bode car osvojil Kitaj. Križanič govori v tem oziri: „Vrag nas hoče odvrniti od mogočih podvzeti ter obrniti na nemogoča, da bi so ruski narod vzdvignil na glupo osvojenje Kitaja, a nad rusko zemljo da bi zavladali Nemci in Tatari.“ Po njega mnenji ne treba misliti toliko na osvojenje varjaškega morja; bolje bi bilo obrniti se k črnemu morju: „Bregovi in luke toga morja bodo koristnejši in potrebnejši nego bregovi varjaškega morja. Krimski Tatari uže mnogo vekov napadajo sosednje narode. Gas je, da se odstrani njih drzovitost in razbojnost. Ruska država mora mirno živeti z vsemi svojimi sčverniini, iztočnimi in zapadnimi narodi ter vojevati z jedinimi Tatari. Dauri, Kal mi ki iu drugi iztočni narodi ne znajo za nas, če jih mi ne poiščemo; Švedi so počasni, nespretui in malobrojni; Ljahi in Litovci ne napadajo nobenega z vojsko, ako jih no vznemirja. Jedini Krimci zahtevajo vedno odkupnino in davke, tor ne prenehajo, napadati nas. Kako dolgo se bodemo mi odkupljovali od njih z darovi in trpeli neprestana razbojstva in opustošenja, oddajali brezbožnemu sovražniku malo ne vso dohodko svojo zemlje, a svoj n&rod prepuščali, da pogine od lakoto in zdvojnosti? . . . Krimska zemlja je od vseli zemelj najprikladnojša Rusiji. Tam so nahajajo izvrstni pristani morski. Semkaj sc bode vozila iz raznih krajev najbliiSjim potem roba, katero zdaj Nemci malo no za pol sveta vozijo iz Arhangelska. Krimski predel je bogat, moro proizvajati vina, žita, masla, medil, za vojsko sposobnih konjev, kakoršnih jo malo v Rusiji. Tam ima mnogo mramorja, raznega kamena, niuogo stavbnega lesa, ne vem, če se nahaja tudi sreberna in medena ruda . . . Ako je ruskemu närodu sojeno kedaj svladati krimsko državo, mogel bi brez važnih vzrokov preslavni car ali kdo izmed
njega naslednikov prenesti somkaj svojo carsko stolico . . Kar se tiče uspeha proti Tatarom, misli Križanič, da jo potrebno pozvati tudi Poljake, a po osvojenji Krima sovctuje prognati iz vseh strani Mohameda n c, ki nočejo vzprijeti krščansko vere.
Kakor Nemce tako mrzi Križanič tudi Grke. Smatra jih za sluge turski vladi, ter jih graje zaradi provare v trgovini; navaja n. pr. kako oni g m iz e prodajojo za dragocene bisere, kako tržijo s svetimi predmeti. Grči se prilizujejo Kusom ter sestavljajo predrzne basni, v katerih Rusijo poveličujejo, a v tem pa psujejo sploh vso Slavjane, nazivajoči jih robovi, barbari, ter pravijo, da treba Rusov poučevati s „knuto“ (šibo). Vprašanjcv o Grči h privede avtorja tudi k vprašanju o združenji cerkva. Čo-ravno seje Križanič, kakor je bilo rečeno, brezpristrano ponašal proti staremu cerkvenomu razdoru, ki je provzročil početek razdeljenja cerkev, ter opazil vzrok temu v Časovitih in posvetnih oduošajih, a ne v bitnosti vere, vendar le brani rimsko cerkev, dokazuje, da ona ne more biti priznana za herezijo, kakor hočejo Grči; oprovrguje razne basni, izmišljeno od Grkov na rimsko-ka-toliško cerkev in na zapaduo kristijane. Treba se je vzdržati tega boja, držati v temelji obe cerkvi za pravi, odštranivši od sebe vse preporno točke — to bi bilo po njega nazorih gledišče, Katero bi imeli zavzeti Slavjaui. „Mi“ — pravi — „smo vzprijeli sveto vero od Grkov in Ljahi od Rimljanov. Mi moramo braniti to, kar smo dobili, ali do prepirov grških in rimskih nam ni mnogo stalo; naj so patrijarh in papež pograbita za svoje prvenstvo, a mi se zato no moremo prepirati. Mi obratno moramo miriti Rimljane z Grči. Potrudimo sc poslušati oba po prijateljski, pd našega naroda, od Bolgarov, so jo začel razdor, naš narod Je bil pričina zlu, naj bodo kedaj naš narod pričina dobremu . .
Razven te razpravo je napisal Križanič še tudi po latinski delo „O Providuosti“, katero je, kakor se pripoveduje, namenil posvetiti nasledniku prestolja, ali jo menda moral to svojo namero promoniti ter posvetiti knjigo knezu Ivanu Borisoviču Rjep-uinu. To delo je sestavljeno v obliki dijaloga med dvema oso-batna, katerih so jodna imenuje Valerij, druga Avguštin, Glavni smoter temu delu je, dokazati providnost Božjo nad carstvom in carji; delo podaje manje važnosti, nego poprejšnjo, so-držujo v sebi malo ne vse poprejšnje, samo na drug način, kar jo bilo rečeno v poslednjem, vendar pa se nahaja tudi nekoliko zvedavih črtic, ki so tičejo tedanjih odnošajev, a tudi nazorov pisateljevih o njih. V pripiski predgovoru pokazuje spisatelj nedo-statke upraviteljev, in v tem pismi se more opaziti jasen mig na tedanjega rusitega carja. „Soljudje“ — govori pisatelj — „imejoči oblast, dobro namere in želje za vse, pripravni upravljati z narodom pravično, ali ne poznajo silo odnošajev, nevešči so, niso so učili tega, česar jim treba znati; oni so nespretni v upravi, ki jo
Lolopis 1880.	8
najtežja izmed vseh znanosti; zapeljani, so z ležnjivimi pojmovi, njih obdajejo priliznjenci, nevedni sovetniki, licemerci — arhiereji, laži-proroki, astrologi, alhimiki, a Bog jim oiljeinlje blagoslov, kaznjevaje ne njih samih, nego vse narode, katerim vladajo, zaradi njih grehov.“
Znamenit jo prepričevalen dokaz Križaničev proti tedanjemu vladajočemu proganjanju ljudi, ki so bili obtoženi v dumi (veči) „gosudarja“ — proti strašnemu slovu in delu1):	„Zlobno
tolmačijo prislušane tuje besedo ter obdolže človeka razžalitvo njega veličanstva, čeravno v istini ni bilo nobeno uvrcde; za nedolžne besede so ljudi vlačili k zaslišanji, k mukam, ter jih mučili na neusmiljen način. Sodniki so gledali, da ustrezajo carju, toda pri tem so gledali tudi, da izžmo novec obtožencem“. Tožen pripoveduje on o tem običaji izgonstva brez sodbe in jasne obsodbe, kateri se jc podvrgel tudi on, sedeč v Tobolsk'i. „V nobeni stvari“ — govori — „se ne polcazuje tako svojstvena izumevnost, kovarstvo, nepravda in žestokost tiranov, nego v tem, ko preganjajo ljudi, ali jih udalijo iz stolice (ab urbo). Tiran so pokazuje milostivim in pod kurelkom milosrčja muči ljudi, preplaši jih, ter vso drugo ima v nečem paničkem stralii tako, da se ne more nobeden smatrati brezopasnim niti za hip no; vsak pričakuje od hipa do hipa gromovitega udarca nad seboj . . . Tako vrste žesto-kosti so bile navadne grškim vladarjem, ki so so v tiranstvi posebno odlikovali; pri njih jo slepil brat brata, sin očeta, ter so se proganjali na najgroznejšo načine ....
Ali tisti Križanič, ki jo tako silno kričal proti tiraniji in državnemu samosilstvu, zahteva nemilosrčno kazni za človeško prestopke in nečistost. On 110 odobrava Rusom, da dozvoljujejo živeti med seboj heretikom, in da strogo ne proganjajo čarovnikov ter nečistnikov. Omonja za primor zapad, ki tako prestopnike s smrtjo kaznjeva. . . . Katolik, bi 011 želel, da živi ruska cerkev ljubezuo in prijateljski z zapadno, odstranivši samo glavne točke, posebno o papeži; on hoče, da bi so katoliški Slavjani (tujccm inorodcem 011 sploh no daje mesta) vzprijemali v llusijo, kakor svojci, ali da se nesterpljivo postopa proti luterauom in kalvinom: ti veri smatra on prokleto herezijo.
Razven teh del Križ a ničevi h so znana napisana po njem: „razprava o sv. krsti“ in „prepričanje o Solo-vecki prošnji.“
') Za cara Aloksoja Mibajloviča (1. 1045—1070) jo izšol nov zakonik „Soboruojo Uložonijo“, ki obsega 25 poglavi in 1*7(5 člankov. V tom „uložonji“ so vidi daljni razvitek moskovskega gosudarstva in važnost grško corlcvo v državi. V tem „uložonji“ so opaža pa tudi surovost in okrutnost tedanjih običajev. Obsodbo so strašno: smrt, muko, palica (batogi) vso brez usmiljenja. Najtežje kazni pa so ustanovljeno na preziranje cerkvo, vladarja in na uroto proti vladarju, proti gosudarjevi bosodi in činu, („gosudarovo slovo i djolo“.)
Razprava o krsti jo napisana v obliki dijaloga med osobama, izmed katerih se jedna nazivlje Bogdanom, a druga Milošem. Bogdan predstavlja tedanjega Rusa, Miloš samega Križaniča. Smoter tej razpravi je, dokazati nepravilnost prc-krščevanja rimskih katolikov, ki se zjedinjajo z iztočno cerkvijo; vprašanje to jo — osebno vprašanje K riža ničevo; v njega razpravi se vidi jasno, koliko jo 011 zaradi tega trpel, da se ni hotel podvreči obredu prekrščenja.
— „Ako ti“ — govori Bogdan Milošu — „umreš nepo-krstivši sc, pogineš od gladi, nagote in sramote, ter bodeš pokopan kakor živina, in če si se prekrstil, bodeš sit in oblečen; zdaj te nazivajo heretikom, toda tedaj pa bodeš za vse časten in drag. Ce se ne prekrstiš — umreti ti jo v prognanstvi, a če se prekrstiš ■— vrneš se slobodno v Moskvo, kjer moreš mirno živeti ter obogateti. . .
„Bolje je za 1110“ — odgovori 11a to Miloš — „da umrem brez duhovne odvoze, nego li da sc oskrunim po drugem krsti ter odstopim od Kristovc vero“.
Vidno je, da jo Križaniča razžalostilo tudi to, ker ga niso hoteli priznati duhovnika. „Tukajšnji arhiereji“ —- piše 011 — „razsvečujejo rimsko-katoliško duhovnike in menihe“. ... Se sil-nejše pa jo mučila njega krasno nadarjeno in delovno naturo nedelavnost, na katero je bil obsojen po prognanstvi v divji kraj. „Jaz nisem nobenemu potreben“ — govori dalje: — „nobeden 110 vpraša za delo mojih rok, 110 zahteva od meno niti uslug, niti pomoči, niti dela, hranijo 1110 po carski milosti, kakor kakšno živino v hlevi.“
V odgovori, merečem 11a sestavitclje Solovecke proš njo •smatral je Križanič — videč, da bode prvi prigovor, ki se bodo proti njemu napisal, obtožba, da je 011 latiuist — potrebnim izjaviti sc, da jo 011 hotel pristopiti k iztočni cerkvi, ali «o od njega zahtevali prekrščenjo, a 11a to 011 ni mogel pristati. On izjavlja, da ceni ruske knjigo in preklinja latinske, ako so heretične, a ne samo izmišljeno. Katere so pravo herezije? Lutrova, Kalvinova, II u so v a itd. One so latinske zato, ker so vzraslo med latinskim narodom, t. j., v taccm narodi, ki je vzprijel latinsko bogoslužje. Ali ne vrti sc stvar o tem, kaj se ima smatrati herezijo v neciii cerkvenih ruskih knjigah. V njih se nahajajo Proti latinskemu narodu prave klevete; vidi se herezija tam, kjer jo gotovo ni, klevečo sc na Latine zato, ker verujejo iu delajo tako, kakor oni 110 verujejo in ne delajo; govori se, da preklinjajo to, kar se brez brezbožnosti preklinjati no sme.“
In tukaj je Križanič veren samemu sebi v cerkvenem vprašanji, on jo katolik, 011 branitelj rimsko-katoliški cerkvi, ali to mu ne smeta, dajo privržen z vso dušo, z vsem srcem pravoslavni veri. On piše, da jo želel stopiti med mouiho Solovecke. „M110-
gokrat“ — piše 011 -- „sem prosilo tem, da no morem najti človeka, ki bi mojo solzno prošnjo podnesel carskemu veličanstvu.“ Razkol je bil Križaniču dovoljno poznat. Živeč v Tobolski c on često razgovarjal so s prognanim Lazarjem, tor videl tamkaj tudi Avvakuma1). Ali, kakor naobražen človek, usvojivši širji obzor znanosti, nego ruski bogoslovci tega časa, Križanič ni mogel najti nobeno važnosti v teli malenkostih, zaradi katerih so so tako prepirali razkolnici in pravoslavni. On pripovedujo, da so ž njim na poti v To bol sle vozil poddijakon Feodor, pa sta se lopo umivala oba iz jedne posode; ko jo pa Križanič zajci vodo pri nečem Tatari, ni so hotel Food or nič več umivati iz tisto posodo, kor jo jo smatral pogansko. Križanič vidi v tem pravo svetohlinstvo. On so 110 spušča v vprašanje o križanji, q promenah besedi, imen itd. „Vse to“ — govori — „jo z našo strani farizejska svetost, nepotrebna pobožnost, ali bolje rekoč, brezbožnost. . . .“ Samo dvojna aleluja ga jo malo zanimala, ali ne toliko v smisli pobožnosti, nogo kar so tičo povesti bogoslužja, tem bolje, kor je imel o tem predmeti ustmeno prepirko z Lazarjem. On priznajo životopis E vi rozina, delo, na katero so so pozivali razkolnici, za popolnoma krivo, in po povodi vprašanja o tem, kolikokrat se sme peti aleluja, navaja primer zapaduo cerkve, kjer se poje aleluja v raznih dobah bogoslužja po trikrat, dvakrat, pa tudi po jedenkrat. У obče Križanič sovetuje razlikovati molitvoslovjo od vere: molitvoslovjo je podvrženo premembi, a vera ostano jediua, nepremenljiva; tako so v poslednji dobi uvedeni različni načini bogoslužja, posti, obrodi, katerih ni bilo prej, a vera sc zaradi tega ni spremenila. Zastonj razkolnici trde, da so novoizpravljeno knjige nepravilno, in grško, iz katerih jo prevod preskrbljen, pokvarjene. Jo množina starih rokopisov grških v knjižnicah v Parizi, Florenci ji, Benetkah, v njih jo moči videti, da grške bogoslužno knjige niso niti najinanjo heretične. Križanič kori svojo protivniko zaradi nedoslednosti: oni uvažajo spomin Maksima Grelca, a v tem je ravno Maksim Or ek prvi javil, da je troba knjigo popraviti po grških izvornicih in sam je popravil neka pogrešna mesta. Končno, no uvaževajo vseh raz-kolniških naredeb v njih bogoslužji, vidi pisatelj v postopanji svojih protivnikov ta velik greh, da oni 110 hodijo v, ccrkev, no slušajo njo zapovedi, ter tako rušijo ljubezon, ki mora vladati v K ris to vi cerkvi. Kar so tičo razkola, misli on, da razkolnici
') Ta sestanek je bil dovoljno karakterističen. Л v v a k 11111, vračajo so iz Daurijo v Moskvo žroz Toboisk, hotel jo videti Križanič a. Križanič, pri-stojiivši knjomu, ročo: „Blagoslovi očal1' Av v akti m mu jo odgovoril: „No približaj se, reci, kakšno siti vereV“ Križanič jo odgovoril: „Jaz vorujom vso to, v kar veruje sv. apostolska cerkev in duhovni blagoslov vzprijomam. O veri sem pripravljen razpravljati z arhioreji, toda prod toboj, o katerom sauiom so dvojili zaradi vero, mi ni troba obširno govoriti. Лко nočeš podeliti blagoslova, blagoslovil bodo Bog, a ti ostani z Bogom.“
niso krivi v tem, ker predpostavljajo stare knjige ter se drže tacih obredov, katere je cerkcv spremenila. V predgovori svoji gramatiki je razjasnil bolj na tanko svoje nazore:	„Mojc mnenje
je tako“ — pravi — „pogreški jezika no morejo voditi v pogubljonje, a popravljanje knjig ne more nikoger izveličati: spasenje nam daje pobožno srce, ncvtrudljivo v dobrih delili. Zaradi tega ne bi so moglo vso jeduo izveličati, ko se tudi knjige 110 bi popravljalo, pa da so cerkvene knjigo desetkrat slabše prevedene po besedi (no govorim o smisli), nego so bile prvotno. No sme so zaradi malih vzrokov pobuditi cerkveni razdor, ne sme so človek sablaz-njivati s slovniškimi pogreški ter razruševati duhovnika ljubezen.“ Tacih nazorov o razkoli šo niso mogli seznati oni, ki so se prepirali z nepokornici. Križanič jo mislil tako, kakor so začeli misliti o razkoli naši duhovnici mnogo kasnejše, ko jih je prosveta rešila azkega bukvalizma. Tedaj, ko jo pisal Križanič, uvaževali so pravoslavni in njih protivniki, največ jednako zvunajnost vseh obredov.“
Križanič kažo v svojih spisih jako izvorne misli. V njega delili se nahajajo taki nazori, ki so vzvišujejo nad tedanjim navadnim mišljenjem. letina jo, Križanič ni bil prost predraz-sodkov, svojstvenih svojemu krogu in veku; njega nazori so večkrat presezali mejo razumnosti in istine; ali s temi predrazsodki in nazori je bila združena bistroumnost in posebno jasen razsodek o predmetih: Križanič priznajo čarodejstvo, ali 110 veruje pro-rokovanju o padi turske države, kateremu jo Galjatovski tako rad verjel zaradi svoje vzgoje v kijevskem samostani. Križanič prezira astrologijo, ali uvažuje astronomijo, katero je dobro razumel. Nam so moro videti zdaj nekaj čudnega, ako imajo pravico učiti so starih jezikov in filozofije samo neki ljudje, in da se učenje realnih naukov na kvaro naroda zapušča; ali se ne sme pri tem pozabiti omenjati, da vidi Križanič brezplodnost in jednostranost skolastičnega obrazovanja prav dobro, ter hoče, da bi nauk ravno služil koristi ljudskega občestva, ter poboljšal njega stanje. Križanič jo v svojem življenji videl dosta doktorjev in magistrov, ki so se hvalisali s svojimi diplomi, ponašali s svojim znanjem v tako zvanili slobodnih naukih, ali niso znali, kjo bi mogli vpotre-biti, česar so so v šoli naučili. Ti ljudje se navzlic vsomu svojemu znanju niso pokazali sposobnimi za kakšno podjetje v društvenem
') Križanič navaja v svojim „Obličeniji“ tudi malo rimsko-katoličestvo. Tako misli on pravilno, da čitajo na zapadi tri simbolo vero: apostolski, atana-zijovski in nikejski, a ruska cerkev pozna samo nikejski. O11 spominja, da so v zapadni cerkvi poučuje 111 propovedujo bosoda božja, a Grči so užo davno prestali učiti svoj narod. Veliki Kusiji so nikdar 110 propoveda, da jo prej vzpfi-leta bila liturgija sv. Jakoba in sta potom namesto njo sestavila novo Vasilij in Ivan Zlatousti; na zapadi pa jo rabila liturgija sv. Petra, katera so je zdaj tudi malo spremenila. Spomenivši, da so prej duhovnici bili ženjeni in bradati, 110 odobrava, da so zabranjujo bradatim ljudem stopati v duhovni stan.
življenji. Križanič ni želel, da so pomnože taki učenjaci v Rusiji, kjer ni bilo še nobenih naukov, pa so vendar užc ljudje, ki so znali pisati in čitati, si lomili glavo nad tacimi predmeti, od katerih no moro izhajati nit razširjenje prosvete, niti blagostanje narodno. Križanič hoče prosvete, ali še bolj želi on narodnega blagostanja: kajti samo sit, oblečen in preskrbljen človek pozna potrebo učenja; to učenje pa bi moralo biti tako, da bi pomagalo in gledalo na to, da bodo vsi siti, oblečeni in preskrbljeni. Za blagostanje ruskega naroda zahteva Križanič pred vsem, da so odstrane v Rusiji vladajoče naredbe, po katerih ima v državi vso tako urejeno biti, kakor bi bolj državni blagajni nosilo, a razvon tega tudi za tatove, ki služijo vladarju za slabo plačo, a zaradi tega plenijo vso požirajočo blagajno. Križanič ni pregledal siromaštva, surovosti in breznravstvenosti ruskega naroda, ali on je videl vzrok temu zlu v zakouodavstvi, duhi in načini uprave. On pred vsem zahteva tacih sprememb, ki bi prineslo s seboj druga korenita pravila državnega ustroja, pravila, popolnoma pro-tivna tem, katera so do zdaj gospodovala, pravila, po katerih bi bilo moči blažje delati za mirod v vseh odnošajih. Z izvrstnim kritičnim pregledom o postoječem urejenji po Rusiji v tisti dobi združuje Križanič tudi natanko poznavanje rusko povesti prejšnjih časov.“1)
Ni dvojbo, da mržnja K riža ničeva proti tujcem, posebno proti Nemcem, prehaja do skrajnosti, pa tudi tukaj, pri vseh okol-uostih so more opaziti njega bistroumnost. Zapadni Slavjan, jo Križanič dobro vedel, kaj so Nemci storili njega zcmljakoin in soplemeuikom; on se je bal, da se to tudi v Rusiji 110 bi zgodilo. On uvidja prednost Nemcev v mnogem, kar so tiče poboljšauja života in razširjenja znanja. Ali kakšna korist bode od te prednosti Slavjanom, ako se oni predado nepremišljeno na voljo Nemcem, a Slavjaui da ostanejo njih knjige. Nič druzega — nego sužnost. V slavjanskem kraji, kamor so došli Nemci, pokaže sc po zvunanjem mnogo boljšega, česar prej ni bilo v tem kraji; ali to poboljšaujc bodo služilo na korist samo Nemcem, a Slavjaui so njim robovi. Križanič ni videl in ni mogel najti primera, da bi se Nemci zavzeli za prosveto in blagostanjo Slavjauov; protivno, kjer koli so so oni sestali s Slavjaui, povsod so gledali, da si store Slavjano svojimi služabniki ter jih pokore sebi dušno in uia-
') Mora so obrniti pozornost na to, da jo priznal kritični um Križaničev v polovici XVII. voka kar za prazno basen prihod troh bratov, lijurika, Si-ncusa in Truvora, basen, katero šo dan dnnos nekateri učenjaci uporno za istino drže, „Ko so jo,“ — piše Križanič — „veliki bogatin Vladimir proslavil s zmago nad svojimi protivnici, a šo bolj pa z vzprijetjem krščansko vero, izmislili so ljudjo, ki so hoteli njega proslaviti, to pričo, da bi tako izvoličali starost njega rodti. Sklad imona Gostomisla se ni mogol skriti prod bistroumnostjo Križaničovo. Izmislili so si, dajo nekdo namenil pozvati gostov v Husijo; a pravljičar jo pridal tomu odnosno iuio: „Gostomisel".
terijalno. Opičje posnemanje tujo naobraženosti more malo sodelovati pri naravskem razvitki dušnih sil narodnega napredka, pa še m en j pri blagostanji] vsega naroda, kar je Križanič pred vsem najbolj želel. In to je pokazala naslednja zgodovina: Rus »i bil menj neotesan, menj neveden, beden in ugneten zaradi tega, ker je Rusija poplavljena s tujci, ki so prevzeli državne in meščansko službe, akademične stolice in profesorske, prevzevši v Rusiji vso obrtuost v svoje roke, ter tovarne z magazini. Kuma (občna) izba kmetova se ni nič poboljšala, kakor tudi ozko obzorje kmetskih pojmov sc ni razširilo zaradi tega, ker jo vlastelin, ruski človek, uredil svojo hišo po evropskem načini, govoril po nemški ali francoski, ter dajal priliko tujcem živeti v ruskih stolicah na račun kmetskega truda. Ruski duh si ni zadobil sposobnosti samodelnega truda v oblastih naukov, literature zaradi tega, ker so v Rusiji bili inozemci in potujčeni Rusi, ki so pisali tujim jezikom za tujce, a ne	za	Ruse; protivno, ako	se je ta	delovnost
kedaj pojavila, to jo bilo	samo takrat, ko so	jo ruski	duh malo
oddehnil od tujega tlačenja. Samo takrat je mogla tudi ruska misel tvoriti kaj tacega, kar je imelo vrednost pojave človeškega dostojanstva. Duhovna in materijalna podložuost tujemu vplivu 110 more pomagati niti razvitku narodne prosveto, niti povečanju narodnega blagostanja. Z druge strani pa sc mora priznati, da narod, dolgo časa stoječ na nizki stopinji naobraženosti, ne more drugače napredovati, nego da se vzbliža in upozna z drugimi narodi, ki so nže bolj napredovali. Ako je zatorej na ta način Rusom po jedni stran troba bilo zaradi blagostanja Rusije in nje samostalnega napredka izogibati se materijalni in dušni nadvladi tujcev, to je z druge strani njej zaradi tistega smotra nooblioduo potrebno bilo, vzbližati so s tujci, upozna vati se z načinom njih življenja, ker jo samo to poznava njo moglo probuditi pri Rusih potrebo naobraženja in izbor pripo-magäl, da se tej potrebi zadovolji. Ostala je zatorej na izbor dovolj polžka sredina	—	ostati na njej, bila	bi velika modrost.
Križanič, misleč, se	ni vzdržal na ujej. Križanič jo	pal v jed-
nostranost, v skrajnost, — bolje rečeno v nepristojnost; ali Križanič jo bil nedolžen v teh stvareh, katere so ga privclo do tacih nepristojnosti.
Nazor Križaničev, kar setičo starega vprašanja o cerkvenem razdori, stoji — vsaj po jedni strani — nad navadnimi nazori tedanjega časa o tem vprašanji. Do toga časa so bili napisani ogromni kupi knjig v obrambo tej ali drugi cerkvi, bili podvzeti poskusi pomiriti in poravnati davno nesporazumke: vso je bilo zastonj. Križanič zahteva 0110, kar bi zahteval dan danes vsak prosveščeni kristijan. O11 ne preiskuje predmetov prepira, nego prestopa naravnost k njega vzroku. Ta vzrok je staro sovraštvo duhovnih oblasti, podedovanih še od starejšega sovraštva Grkov in Rimljanov, a počasi spleteno z raznimi političnimi dogodjaji, davno uže minulimi. Jodiui pot k temu, da ne bi ta, Slavjanom v njo
izvori nepoznata pričina, provzrokovala razdora — broz vsacih poskusov k formalnemu združenju cerkev, kar vselej protivno izpade — je ta, da so obe cerkvi uvažito jednaki kristijanski, da se no obnavljajo prepirna vprašanja, nego pozabijo, pa da so obme skrb na sedanje odnošaje jedne iii drugo cerkve. Tudi v naši dobi so more jedva reči kaj boljšega o tem predmeti. Križanič se pa vendar le ni mogel postaviti na stopinjo, s katere bi bil brezrazlično vso kristijanske veroizpovesti mogel presoditi; on je vendar le pred vsem katolik, in to se moro posebno opaziti v oziri na protestantizem, s katerim se ne more s tisto ljubeznijo slagati, kakor s pravoslavjem.
Kar so pa tiče vseslavjausko ideje, ni jo izrazil nobeden s tako ljubeznijo in natančnostjo, nego on. Križanič je prvi iskal bodoče središče slavjanski vzajemnosti v Rusiji, ali skupaj's to idejo ne pada on v politične utopije, ne v sen o vseslavjanskem carstvi pod moskovskim žezlom; no nagovarja carja na drzno misel o podjarmljenji Slavjanov, nego on liočo protivno doseči želeno jedinstvo, potem vzbliženja duhovnega, postavivši narodno načelo za merodajno, zahtevajo, da se Slavjan stavi na prvo mesto pred drugimi mirodi, tor hoče, da se vsi Slavjani pripoznavajo za jedrn narod brez vsacih razlik, ki se odnosijo na cerkvene in državne zveze. Samo od sebe se razumeje, da je treba za tako delo vekov, da bi so vseobče seznala tor tako velika ideja v istini izvela. Ona jo bila še v postanki; zadušilo so jo na dolgo tožne osode slavjauskih narodov, ki so posle Križaniča bili šo odvisnejši od tujcev. Ta ideja so je začela zopet kazati še le v XIX. veki, ter so v kratkem razdelila na več potov, kar se do-gadja neizbeživo z vsemi povestniškimi zadačami. A če so se tudi ti potujoči razšli na razna pota — vendar so se vrnili; vsi vidijo v Križaniči svojega občnega patrijarha in nahajajo v njega mislih izvor svoji pomirbi. To, kar je rekel Križanič, ostane v glavni svoji misli nepremenljiva istina: samo Rusija — jedina Rusija more biti središče slavjanski vzajemnosti in pripomagalo samo-stalnosti in celoti vseli Slavjanov pred tujci, ali Rusija, prosvetljena, slobodna narodnih predrazsodkov, Rusija — poznavajoča zakonitost plemensko različnosti v jedinstvi, čvrsto uverjona o svojem visocem pozivi, brez skrbi z jednako ljubeznijo izkazujoča pravo slo-bodnega razvitka v vseh posobnostili slavjanskega sveta — Rusija, bolj ceneča životni duh slogo narodov, nego mrtvo slovo nasilnega, časovitega podjarmljenja.
O Križaniči so pisali naslednji pisatelji:
1.	„Katoličeskij svjaščenik Serb (Horvat) Jurij Križanič, na-bljušskij, javkanica, revnitelj vozsojedinenija cerkvej i vsogo Siavjaastva v XVII. vjeke. P. Bezsonova, Vip. 1—3. Moskva 186Ü—1870.
Ocjena razprave Bozsonova od Jagiča v „Radu jugo-slavenske akademijo znanosti i uinjetuosti knjiga XVIII.“ „Slavjanskaja vzaimnost s drevnjejših vremen do načala XVIII. veka 1874. Od Porvolfa.“
„Materijali dlja diplomatičeskih snošenij Ilossij s raguzkoj respublikoj od Makuševa.“
„Juri Križanič i ego literaturnaja djejateljnost; istoriko-literaturnij očerk Arsenije Marke viča. Varšava 1870 do 1878 X. 225.“
„Književnici u Hrvata, od Ivana K uk ulj e viča-Sak-cinskoga.“
„Ruskaja istorija v žizneopisanijah jeja glavnejšili djejatelej. N. Kostomarova. Vipusk pjatij. Sankt Peterburg 1874.“ Solovjev „Istorija Rossiji.“
‘nje na morji in potovanje okolo sveta.
Popisano v prijateljskih pismih.*)
I. pismo.
Na ladji „Adrija“ v puljskem pristanišči, dne 1. doc. 1. 1872.
I)ao 14. novembra, ob 1. uri popoludnč zapustil sem z Lloy-(lovim parnikom „Baron Burger“ s sedmimi sodrugi pristanišče v II e ki. Prvih 5 ur smo se, razven jediiega, vsi prav dobro počutili. Ker smo so v 1. razredi, zatorej prav elegantno vozili, nameravali smo, se ve da, prav okusno večerjo naročiti, kar smo tudi storili. V prijetni nadeji, da bodemo zvečer pri kapitanski mizi prav po kneževski večerjali, podali smo so na krov ali strop (Verdeck) ladje, ter izprehajali se prav radovoljni in veseli po krovi, no sluteči, kaj nas že čaka. Jcdva pol ure smo bivali na krovi, ko sc vzdvigno strašen vihar in vlije precejšnja ploha. Na kapitanovo poveljo podali smo se v „kajuto“; a zibanje in guganjo ladje jo postajalo vedno hujše in bilo naposled neznosno. Čudoviti občutki so nas prevzemali: to so bila prva znamenja — morske bolezni, katera ni sicer nevarna, ali jako neprijetna.
Ob 3. uri se je vihar polegel in ob 5. uri zjutraj smo bili v P ulji (Pola). V Pulji sem se predstavil podadmiralu prcvzvišeuomu pl. Bourgiuionu. Tu so mi je velevalo, da so imam vbarkati na fregato „Adrija“. Ud mornarskega stotnika te ladjo pa sem dobil dovoljenje, da smem do večera ostati na kopnem. Ogledavši si mesto, poslovim so od suho zemljo, na katero gotovo mnogo rne-secev ne bodem stopil, in podam se na fregato. Tu som se takoj seznanil s svojimi opravili, katerih imam prav mnogo; tudi moja odgovornost proti mojim prodnikom ni mala. Hočem Ti, dragi pri-prijatclj, v kratkih potezah naslikati svojo življenje na ladji „Adrija“.
*) I/, literarno ostalino gosp. Vinka Vidmarja, dno 26. novombra 1. 187!) umršega učiUlja na meščanski šoli v Krškom in bivšega mornarskega podčastnika, porojenega Ljubljančana, ki jo leta 1874., 1875. in 187(1 potoval okolo. zemlje. Poslovenil in uredil J. L.
Ob 5. uri zjutraj zagrmi od pristaniško ladjo čuvalnico strel iz topa. To je znamenje za vojaštvo, da ima vstati. Mornarski pripravniki (aspiranti) smejo spavati do 7. ure. Ko sc napravim, mi jo komandantu poročati, ali se je kaj važnega v noči pripetilo. Ob 8. uri gremo zajuterkovat. Za zajuterk imamo kavo in dober kruh. Ob polu 9. uri prične se pouk; uče nas višji častniki. Pouk je nekoliko teoretičen, nekoliko praktičen. Jako neprijetno jo vežbanje z jadrami in praktično topništvo. Vežbanjo z jadrami je silno nevarno, plezati nam je na 20 sežnjev visoko jambore, kjer so imamo držati z vözo (vrvjo) na 8 sežnjev dolžili, povprečno stoječih klinih. Le malo naj so naopak stopi, le mala nepazljivost utegne biti vzrok, da pade človek 20 sežnjev globoko na krov, ki je s samim železom okovan.
Topuičarsko vežbanje je tudi težavno, kajti imamo na ladji takšne topove, kakoršnih na kopnem ni videti. Imamo namreč topove Kruppovega in Armstrongovega stroja, ki nesejo 300—400 funtov teške krogle. Navadnemu človeku udari pri prvem streli kri iz nosa, ust in ušes.
Ob polu 12. uri dopoludne se konča nauk, in potem so podamo na obed. Imamo pa vsak dan 5 jedi, buteljsko vino in izvrstno črno kavo. Do 2. ure poppludne počivamo, potem se zopet prične šola in traja do 5. ure. Čas od 5—9 uro zvečer nam jo odločen v zabavo ali za učenje. Vendar v poslednji namen je treba rabiti največ prostega časa, kajti učiti se nam jo mnogo in teških predmetov. Ob 8. uri zvečer se zopet ladja stražnica oglasi s strelom iz topa; to je znamenje ponočnemu počitku. Ali to velja le za moštvo, mi smo svobodni. Mi spimo v obešenih rjuhah (Hängematten). Začetkoma mi je bilo to neznosno, toda moral sem privaditi so tudi temu gugauju. — Vsi častniki so z nami, izlasti z menoj jako vljudni in prijazni. Naš komandant, mornarski kapitan (t. j. polkovnik pri pešcih) Monfroni pl. Monfri je naobražeu, mlad mož, v službi jako strog, a razven poslovanja zelo prijazen. Vsako nedeljo popoludne igra na krovi naša godba, in mornarji prostaki plešejo pri tej priliki svoje narodne plese. Slovenski jezik mi tii dobro služi, kajti mornarji so večinoma Dalmatini, govoreči svoj hrvatsko-srbski jezik, namešan z italijanskimi besedami. Hrana na ladji je jako draga. Pijemo le vino in limonado, kajti l'o vodi se dobo mrzlica. Na kopno ne smemo zahajati. Kdor bi to storil, zadene ga ostra kazen. Vsak teden so podamo s par-uikom „Gcinse*1 na morje, kjer so s teškimi topi vadimo v strelbi.
II. pismo.
Na ladji „Adrija“ v puljskem pristanišči, dim 6. junija I. 1873.
Tvojo poslednje pismo som sicer resnično, ali kesno vzprijel, kajti moralo so je poslati za mano v Dubrovnik. Naše križe-
vanje po morji jo namreč nenavadno dolgo trajalo, lcajti po admiralskem povelji križali smo ne samo ob dalmatinskih bregovih, ampak morali smo prejadrati tudi ves severni del adrijanskega morja. Videl sem na tem potovanji mnogo mest, njih šege in znamenitosti. V Dubr ovniki, K o tori, Ro vi nji, Ank o ni, v Benetkah in Trsti stopil sem na kopno; drugih mest mi ni bilo moči obiskati, kajti moral sem biti mnogo potov na straži, in le po 12 ur smo so v vsacem kraji zadržavali. Predvčcranjem smo došli po 14 dnevnem bivanji na morji srečno v puljsko pristanišče. Včeraj se jo vrnila domov tudi cesarska korveta „Fasana“ od svojega dveletnega bivanja v sprednji Indiji, Kitajskem in Jap a ni. Prinesla je seboj mnogo znamenitosti: papig, opic, obrtnijskih izdelkov kitajskih in japanskih, poleg druzega so tudi jednega Kitajca soboj pripeljali. V Tvojem poslednjem pismi som z veličini začudenjem čital vrstice, katere me za mornarstvo spodbujajo. Ostati hočem pri mornarstvi, dokler ne postanem mornarski zastavnih, vendar ne zaradi navidezno zanimivega poziva, kajti muko in težave, ki mo čakajo, so res veliko, nego zaradi tega, da bi me svet ne zasramoval, ako bi so hitro vrnil.
Dne 3. t. m. jo bila na fregati „Adrija“ preskušnja za vbar-kanje na prekomorska potovanja, in to iz vseli mornarskih predmetov, katero sem jaz z najboljšim uspehom dokončal. Med vsemi mornarskimi pripravnici imam jaz do višjo stopinje največjo upanje, in z dnčm 1. jan. 1. 1874 utegnem zatorej imenovan biti mornarskim kadetom!
Dnč 16. t. m. vbarkali mo bodo v ces. korveto „Fasano“. Ta dan zapustimo Avstrijo in se podamo v Kadix na Španjsko, kjer bodemo čakali daljnih povelj od mornarsko gospodsko v Reči. Tam so bodo odločilo, bodemo H potovali v Ameriko, ali krenili, Afriko objadravši, proti Aziji. Potovaje na Španjsko bodemo se mudili na Italijanskem in Francoskem, vozili se mimo Tuneškoga, Algirskega, Tripolitanskoga in Egipta. Potovanje bodo zatorej jako zanimivo, tako, da mo marsikdo zaradi toga zavida. Zdaj pa, dragi prijatelj, bodo za nekoliko mescev najino dopisovanje prestalo, kajti še le iz Kadixa Ti bode mogočo pisati. Ako med potom v to daljne krajo kakov Lloydov parnik srečamo, pišem Ti prej.
Če mo ljubi Bog čuva, nadejem so, da so v 2 letih srečno vrnem v pristanišče, katero zdaj zapuščam. Z mnogimi skušnjami in obi-limi dogodki so potem zadovoljen vrnem tudi v ljubo domovino, k zvestim svojim prijateljem, katerih tudi 110 pozabim, ko bodem hodil med palačami geuucskimi in marseljskimi.
Tobo, ljubljeni prijatelj, pa prosim, da 110 pozabiš v tem pobratima, ki so bode morebiti večkrat bojovati imel s srditim morskim valovjem. Tega Te prosi mladenič, ki so s temi besedami poslavlja od svoje ljubo domovino, sicer no za večno, čeravno užo
marsikateri mladenič, ki sc je morju izročil, svojo domovino nikoli več videl ni! Ali tolažijo me besedo pesnikovo!
„fasset Mut im Sturm der Wellen,
Euern Mast hält üottes Iland!
Nimmer wird der Kiel zerschellen.
Der euch führt in’s forno Land,
Nur wenn das Vertrauen bricht,
C<elit ihr unter, chor nicht!“
III. pismo.
Na krovi cos. korveto „Minervo“ v Гугф (Pyräus), atensJccm pristanišči, dno 30. oktobra 1. 1873.
S temi vrsticami Ti hočem opisati potovanje od S m i r n o v M ali Aziji do Aten.
Ko smo so bili vrnili od izleta v E udi n, ki jo središče za-padno-azijatskim karavanom, zapustili smo dne 17. okt. Smirno, vrnivši se malo prej s svečanostnoga plesa, ki ga jo bil nam v čast priredil francoski poslanec.
Jadrali smo v Syro, glavno mosto otoka tistega imena v grškem otočji. Dne 19. okt. došli smo v Syro. Med potom smo jadrali poleg otokov: Mi til 011 o, Chios, Psaro in Ti n os. Syra jo pravilno in v jutrovskem slogi sezidano mesto. Zabav pa v tem mesti ni najti; razvon lepega „siesta-trga“ (izprehajališčo in odpočišče), ki še preseza ljubljansko „Zvezdo“, nima Syra nika-koršnih znamenitosti.
Čuditi so mi jo bilo vendar lepim grškim damam in njih elc-ganci, kakoršna so morebiti nahaja samo pri veliki gospodi v Pa-rizi; njih nošo so namreč vse po francoski prikrojono. Otok Syra je zelo nerodovit in ima malo sadožov, nekaj grozdja in melon. Dobiva pa so na tem otoci izvrston tabak, tako, da jo malo ladij, katero v Levante potujojo, da 110 bi se v tem pristanišči ustavilo. — Ko smo se tri dni v Syri dolgočasili, odpluli smo naprej. Brez daljnega obotavljanja jadrali smo v Man dri, obrtnijsld kraj v L a ur ioni, kjer jo bil stari Cap S umi um. To je kraj, ki ga moro vsakdo občudovati. Prod 2000 leti so imeli tukaj stari Grči svinčene rudnike,y zelo razširno. Dobivali so svinec in srebro iz svinčeno rude. Žlindra pa, katero so stari Grči neporabljeno puščali, ima še 10% svinca in V*% srebra. Ali oni se za to žlindro niso menili, dokler ni italijanska ladja po naklučji na njo naletela. Zdaj so pa tukaj francoski in italijanski podjetniki, ka-teri to žlindro z veličini dobičkom predeljujejo. Jaz sem so bil podal daleč v lauriousko gorovje. Tam sem videl mnogo zanimivih starodavnosti vsake vrste. Duh se vzvišujo nohote pri potovanji Y
tacih krajih, kjer so vidijo pri vsaki stopinji razvaline, kodar so grški junači živeli, delovali, bojevali in — mrli. — Prav zadovoljni smo dne 2(3. okt. zapustili Mandri in jadrali naravnost proti Pireju, najlepšemu, največjemu in za staro dobe najimenitnejšemu atenskemu pristanišču. Na poti smo videli otoke: Hydra, Georgis, Agina, Makronisi, Zoa. V pristanišči grškega otoka P o r o s a smo sc vstavili; P o r o s je grško središko vojno pristanišče, ali ubožnejše luke in slabšo preskrbljenega morskega arsenala še nisem videl. Po tridnevnem obotavljanji smo zapustili P o ros. Zadržavali smo se še malo na otoci Salamis in potem krenili v Pirej. Morsko obrežje je v tem deli Grško prav zanimivo, vsak hip so zagledajo razvaline kacega Dijaninega, Aphroditinega ali Jupitrovega tempoljua. Danes se je prikazalo starodavno Atene .s podrtinami nekdaj tako ponosnega Akropola, Prav z veličini trudom smo „lavirali“ (zibali so) o slabem vremeni v tem jako tesnem pristanišči. Pirejsko mesto, prod katerim smo stali, je sicer malo a prav snažno. A ton z njih lepimi palačami še žalibog no vidim, kajti Ateno so od morja precej oddaljene. Železnica veže Pirej z glavnim in prestolnim grškim mestom, in vožnja traja pol ure. V zadnjih dnevih smo imeli jako slabo vreme; vse moči' nam jc bilo napirati, da smo so z uspehom razburjenim elementom mogli braniti. Morskemu življenju sem pa uže tako so privadil, da provzrokuje najgrozovitejše morje le majhen vtis name.
IY. pismo.
Na ladji „Minerva", dne S. decombra 1. 1873.
Od takrat, ko sem Ti iz Pireja poslednje pismo pisal, nisem pač nikoli utegnil, poslati Ti vsaj nekaj vrst. Popolnom zadovoljen in zavzot mnogih lepot in znamenitosti, ki sem jih na Grškem videl, poslovil sem sc dne 4. novembra od atenskega pristanišča. — Smoter našemu daljnemu potovanju je bil Za n te, kamor smo si tudi avstrijsko pošto naročili. Dne 11. novembra smo res dospeli na Čudovito lep otok Z ant c, katerega Grči zaradi obilc rodovitosti in prirodne lepoto nazivajo „cvetlico lovan-tinsko“. Tu smo so precej radovali, radovali tako, da bi bilo to radovanjo za nas sköro slabe nasledke imelo, in zapustili smo ta otok dne IG. novembra. Začetkoma smo so bili namenili jadrati še lo potem v domovino, ko so bodemo malo pomudili v Spljotu, kamor smo bili pošto naročili. Ali v o traut s ki ožini lias jo strašansk viliar neprijetno izncnadil, da ni bilo moči so morskim bregovom približevati, in da smo so srečne šteli, kor nas še večja nezgoda ni doletela. Potovali smo potem še 12 dni po morji, in pri tem prebijali grozovite muko in težavo, kajti 10 dni iiismo
druzega jedli, nego s soljo vdelano meso in slab suhor (Zwieback). Da bi si svoj mučni položaj nekoliko poboljšal, pil sem po vse dni samo rum, a to me je telesno neizrečuo oslabilo. Takisto vse moje tovariše in častnike. Največjo krivdo o tem neiznosljivem življenji sta imela vreme in — kuhar I Mislili smo v 3 — 4 dneh prispeti iz Zante v Pulj, zato se je bil kuhar samo za ta čas s presnimi jedili preskrbel. Začel je pa nasproten veter pihati in zmudili smo 12 dni, trpeči v tem neizrečene težave. Dne 28. novembra zagledali smo vendar Pulj, kamor smo si tako srčno želeli in kjer smo vsaj novopečenega kruha dobili. Hoteli smo užo sidra vreči, ko dobimo od adiniralitctue gospodske povoljo, podati sc v Trst, kjer naj bi zaradi 251etnega vladanja Njih veličanstva praznik dne 2. decembra s tem vzvišali, da zagrmi tudi iz našo ladjo strel topov. V veliki naglici smo še poslali po kruh in presna jedila, ter po pisma. Podčastnik, ki jo bil šel pisem iskat, prišel je žalibog brez njih; velelo so mu je, da so se naša pisma v Spl jet poslala, kajti mislilo se je, da sc bode naša ladja tam kaj mudila. Gotovo je tudi katero Tvoje pismo, ljubi prijatelj, še dalje v Dalmacijo potovalo.
Takoj smo zatorej jadra razpeli iu krmili proti Trstu, kamor smo bili dne 1. dec. dospeli. Navzočen sem bil pri vseh svečanostih, a veličastnega „elite-plcsa“ se nisem mogel vdeležiti Ko smo še 101 krat vstrelili, jadrali smo zopet proti Pulju. — Kakor vidiš, je mojo pisanje sila slabo; vendar tega mi ne smeš v zib šteti, kajti barja piše neprenehoma in ladja se tako močno ziblje, da so mi črniio vsak hip izliva, ali pa ladijska svctilnica na tla pade, ali se miza iu stol prekopicneta itd.
Y. pismo.
Na krovi ces. korveto „Friderik“ v Suczi, dne 8. jun. 1. 1874.
Nasproti mojemu nameravanju vkrcali so me v ces. korveto „Friderik“, iu zapustili smo z živahnim hura-klicem mornarjev in sviranjem cesarsko pesmi puljsko pristanišče — morebiti za 3 leta, ker so podamo lehko da celo na potovanje okolo sveta. O našem nadrobnem potnem črtoži in o naši ladji Ti jo znano iz popisov v novinah. Vredno jo še tega omenjati, da smo seboj vzeli 200.000 sklenic vina (šampanjca, bordeauxa itd.), nekoliko tisoč sklenic ola (piva) iu nekoliko stotisoč smodak, ko smo zapuščali evropska tla. Po 14dnovni vožnji došli smo, boreči se z veličini viharjem, v P ort- S a id. To mesto ima značaj jutrovskih mest in je polno trgovcev. Ko smo so 2 dni tukaj mudili, začeli smo pinti skozi 80 milj dolgi sueški preliv. Vožnja jo trajala po tem dolzem kanali 3 dni. Na desuem in levem bregi no vidiš, nego neizmerno poščoue puščavo, iu tu in tam kako zelenico (oazo).
Sem ter tija zapaziš šakala in sčra, ki glojo ogrodi mrhovine; tudi vidiš tu flamingov. Človeka opaziš redkokdaj, časih vidiš kaccga Beduina. Dne 4. junija došli smo v Suez, t. j. ubožno egiptsko gnezdo, imejoče 30.000 Stanovnikov, ki so največ Arabi ali Egipčani. Vročina je tu neznosna, celo v senci kaže toplomer + 40° C. V občo ima zdaj okolica sueška, kjer sta v dobi svetega pisma tekla samo mleko in med, vso raznolike nadlogo. Od tod sem bil odpotoval v Kairo, k slavno znanim piramidam pri G i z o h in k a m o n i t o m gozdi.
No daleč od Sueza jo Mozesov vodnjak, obdan s krasnimi palmami, kjer jo bil Mozes udaril s palico po skali in tako iz njo privabil vode.
Tudi Sinajsko goro, kjer jo Bog Mozesu in izraelskemu ljudstvu postave dajal, imamo priliko vsak dan gledati.
Pojutrišnjem bodemo zopet jadra razvili in daljo pluli skozi rudeče morje; naša prihodnja postaja jo Aden. Jako obširno Ti svojih dogodkov zdaj no morem popisavati, tolažim To s tein, da Ti potlcr, ko so srečno vrnem, svoj dnevnik dam na razpolaganje. Mojo zdravjo jo v obče dobro, samo čuvati so mi jo pred egiptsko očesno boleznijo in pred epidemično hitrico (drisko).
Dnč 25. t. m. dojdemo — tako se nadejem — v A d on, kjer pričakujem Tvojega pisma. (Kakor do zdaj pošlji pismo „vojnega ministerstva mornarskemu oddelku v Boč“, kateri pisma za nami pošilja.) Nadejem so, da ta list dobo Tebe in vso Tvojo ljudi zdravo in vesele!
Iz Shcmghaja, na krovi со.ч. korveto „Friderik'1, dno ‘20. sopi. 1. 1874.
Popis mesta A d n a.
Pred glavnim mestom Arabijo, pred Adnom, je pristanišče Steamor-Points. O mesti A d ni nisem ničesar posebnega pričakoval, vsaj sem čul od ljudi, kateri do golega veličastva prirodo nimajo posebnega okusa, večkrat pritožbo o njem. Zato me je tem bolj iznenadilo veličanstvo golih, temnih gora, 1770 črcvljov visocega Shamshana, ki obdaja mesto. Vulkansko silo so bilo to 2 uri dolgo predgorje iz morja vzdviguilo. Lava, s katero so tla še som ter tija prevlečena, jo dokaz ognjoniškoga do-lovanja še v kesnejši dobi. Nekatera zolo pobeljena poslopja, zidana v jutrovskem slogi, ki služijo za shrambo premoga in trgov-skoga blaga, zračno angleško vojašnico, vodo dostilujočo tovtirno in nekaj hotelov — to jo vso, kar je v Stonmor-Pointi. Pol ure od pristanišča jo A d on, ki stoji v globini ali žreli vgašenoga ognjenika. Mnogo gonjačev z osli iu kočijo čakajo tamkaj tujcev.
Ti vozniki rujave barve silijo človeka, naj sede v takovo kočijo iu se da za drag novec v njej tirati, da se siloviti vročini vsaj malo vbrani. Boljše je, da so človek v poletnih mesecih vozi v dragem pa pripravnem angleškem vozi, nego li, da bi jezdil pri + 42° C. na konji ali osli. Nič redkega namreč ni, da se Evropcem med ježo od Steamer-Pointa do A d na možjani od vročine vnemo in da se mrtvi zgrüzijo raz sedlo. Pot v Aden vodi poleg morja, in sicer najprvo proti severo-iztoku, a potem proti iztoku.
Pol uro smo se vozili in pripluli v sotesko pred velikanska vrata, katera so angleški vojnci stražili. Ta vrata sc zapro zvečer ob 9. uri, in prod solnčnim vzhodom ne more nihče ni ven, ni noter. Po poti, v skalo vsekanem, nad katerim so bile baterije nastavljeno, stopal sem dalje, ko se mi izgled kar najedenkrat razširi — in pred sabo zagledam Aden, mesto, ki je vkrog in vkrog obdano z velikanskimi skalami v podobi amfiteatra. To so Prirodni zidovi in prirodui stolpi, katerih nihče prekoračiti ne more; le proti iztočni strani, proti otoku, ki je umčteljno vtrjon, jo mala odprtimi. Jako čudno je to mesto, sezidano v tem nerodoviten! žreli fantastične podobo! Kakor goba — tako se mi dozdeva 7~ je pognalo iz tal! Skoro bi svojim očem no vrjel in mislil, da jo to le sen! Po poti od morja do A d na sem le sem ter tija zapazil zeleno rastlinko, ki je poganjala iz črno skale. Ali vsaka zel mi je klicala: Gledi, tujec, kako uboga je moja domovina, jedva, da je zame in za malo mojih sestric nekoliko prostora na tej oprhli žlindri in na nanešenem peski. Zdaj pa mi mosto iz vgašeuega žrela nasproti vriska: Gledi, tujec, kaj jo angleška trdna volja priborila od prirode! Šo le nedavno so mo posadili v to dolgočasno pustinjo, a kako čvrsto sem se vspela in si
opomogla!
Ii.	1839 so Angleži za brambo svojo trgovino prisvojili si to predgorje, kjer jo menda uže v starodavnih časih bila trgovska mdjestaja. Takrat je tukaj živelo lo kacih 1000 siromaških, umazanih, na pol nagih ljudi, hranečih se o dateljnih in ribah. Angleški novec pa, ki so je za vojaščino in za druge potrebščine iz-dajal, pomnožil je zdaj stanovništvo štiridesetero. Trgovci iz M ek k o in Djdde in celo Hindi so došli semkaj. Pogledimo zatorej bolj na drobno v mesto, katero združuje otroke treh dolov sveta. Redoma v vrsto postavljene hišo so tako lehko zidane, kakor da bi bilo samo za danes in jutri namenjeno. Štiri spletene strani z vodoravno streho je vsa hiša domačinov in je popolnem podobna veliki ptičnici. Lepše lice imajo hiše angleških častj nikov in družili Evropcev, pri katerih vitki S um ali pahlja s svojo „punko“ (pahljačo), da jim dela hlad v tem sila vročem podnebji. Cesto v Adni so kakor po vseh angleških naselbinah prav izvrstne, samo v tem se marsikateri potnik moti, da pričakuje po ulicah polno prijetnega duha arabskih dišav, toda njegov nos so prepriča o nasprotnem. Brezštevilna množica orlov in
Lotopis 1880.	9
sčrov sc nosi po vzduhi; to so pa tudi jedini živalski Stanovniki, živeči v tem pustem predgorji.
Kakšni so Stanovniki v tem mesti?
Nahajajo so tu Hindi iz naj nižjega juga in zapada, Ognjo-lnölci in učenci laži-proroka iz Komana in Afghanistan a, Afričani iz nasprotnega brega, iz Egipta in Z a n z i -bara, Arabi in Judje, Hinduportugalei in Evropci. To je prava zmes najrazličnejših barev, noš, jezikov in ver — in vse na tako tesnem prostori! Večinoma so pa Stanovniki S um ali. To so vitki ljudje primerno telesne rasti, a njih polt jo temuo-rujava, zobje pa so beli, kakor slonova kost, in lasje črni. To si mažejo s školkinim apnom, da se varujejo pred zuano nesnago. Njih lasje so malo kodrasti; to pa jo jedino znamenje njih mogočo sorodnosti z Muri. Vendar usten nimajo takih,’ kakor poslednji. Jeden teh S uma lov jo bil kakor Somit tako lep, da se je nekdo, kateremu so etuologične studijo so ve da bilo neznane, kar navdušeno izrazil: Takovega si mislim svetopisemskega Jožefa! V moraličuem oziri pa niso dosta vredni, posebno velja to o lepem spoli. — Tudi Judje v A d ni so prav zanimivi. Njih predniki so prišli sköro po razdejanji Jeruzalema v provincijo Jemen in se niso več nazaj vrnili. To trde oni sami in vsi Judje na iztoki. Nasproti temu pa nekateri trde, da so došli za Hadrijana, to je, v dobi splošnega razkropljonja Judov, zatorej tekom 2. veka. Zaradi tega so bežali na iztočno stran rudočega morja, razkropili so okolo Mokko po deželi in se naselili po posameznih naselbinah. Novi begunci iz Aleksandrije so njih štovilo pomnožili in posled petdesetih lot so se razširili do Sane.
Njih trgovina so je razširjala ob brežinah rudočega morja in ob perzijskem zalivi, še celo ob morskem obrežji slavne Indije. Najbogatejši trgovci judovske vere so pa stanovali v Adni. Dan danes pa so silno ubogi tor se le žive z vsakdanjim zaslužkom, kajti po največ so zidarji. Njih trgovina se bavi največ s kupovanjem in prodajanjem nojevega perja. Arabi v Adni so broz pomena, za trgovino s kavo jo pa leža tega mesta sila važna, tako, da postaja Aden središče trženju s kavo malo ne za vso kavinsko deželo arabsko. Leto in dan so je prodil okolo 12 milijonov. Itaz ven kavo pa jo naj večja trgovina z nojevim pčrjem. Velik pomen ima Aden tudi, ker jo tam premogova staja parnikov, ki plujejo skozi rudeče morje. Tukaj izloženi premog se dovaža največ iz A n gl eš koga. Imenitnost v Adni so tudi velikanski vodnjaki, dokaz nekdanjo važnosti tega mesta. V Adni jo silno pomanjkanje vodo. Pitna voda se mora iz dalje in z mnogim trudom prinašati v kozjih mehovih. Zato so užo v starem veki temu prišli v okom. V deževji je dosta vodo, in ta so zbira v prirodnih globčlih. V to so Arabi napeljali comentovano žlebove, razširili in povečali globeli, in v veliki moči so mnogo vode nastrežo za dolgo sušo. Ko jo pa to staro primorsko tržiščo jelo
pešati, so se zanemarjali tudi vodnjaki. Zdaj so vidita še dva ta-kova vodnjaka, katera se še le v 12 urah napolnita, ako prav močno lije dež. V poslednjih 7 letih nista bila nikoli prav polna. Kakor znamenitosti v tem kraji naj omenjam še arabsko vasi, ki je sredi S tea m c r-P o i u t a in Л d 11 a. Večjega uboštva si ne morem misliti. Blizu Adna kažejo tudi grobljo kamenja, tor pravijo, da tli leži Kajn pokopan. To je Ara l» i j a, katero imenujejo pisatelji „srečno Arabijo“. A jaz bi pred besedico „srečna“ pristavil najrajše „ne“.
S tem prepričanjem sem potoval daljo proti „biseru indij 8kega morja“ - proti otoku Ceylon u.
Potovanje od Point <le Galle v Singapore.
(Od dn6 U. do dne 24. jul. 1. 1874.)
Point, de Gali o je pristaniško mesto na „biseri indijskega morja“, na otoki Ceyloni. Ima jako mikavno ležo, bujno rast in vho, česar si človek od prirode lo želeti more. Navzlic temu so pričakuje pogin tega mesta. Vzrok temu jo neugodna leža pristanišča, ;u je namreč na južni strani odprto in vetrovom, izlasti severo-zapadnemu „mousuuu“ razpostavljeno od meseca aprila do oktobra Ker je angleška vlada v poslednjem časi začela staviti pristanišče v Colombo, zato utegne Point do Galle v kratkem izgubiti 8v°jo važnost.
Dne 11. julija dopoludne smo zapustili Point do Gallo z oknlnhn pilotom. Veter je bil ugoden in zakurili smo še 3 kotle. lvcr je zapadni veter neprenehoma pihal, smo delovanjo stroja ustavili, razpeli vsa jadra in obrnili se proti predgorju Atschiu (.Ačiu). Veter jo pihal na tej dragi prav ugodno, dne 10. julija imel 7—8 moči in pihal zdaj od zapada, zdaj od jugo-zapada.
oteiu. pa je moč vetra pojemala in dne 19. julija, ko smo zagledali kap A čin, jo imel najmanjšo moč, 2, tudi jo odstopil od svoje ugodne namere in pihal v 1., 2. in 'd. kvadranti; drug dan suio imeli celo južni vetrce. Na tem opisanem poti smo imeli lo malo deževnih dni, ki bi nas bili v našem jadranji ovirali. Dnč 15.,
10.	in 17. pa 8ino i,neii 8i]uc plohe. Dne 1(5. sta nas posebno močan veter in huda ploha izneuadila, da smo jadra morali naglo poskriti. Ta nevihta jo došla od južnega jugo-iztoka in se je s silno hitrostjo in močnim bliskanjem pomikala proti severju. V četrt ure smo bili primorani, jadra pomnožiti. Opazovali smo tudi pogosto blisketanje, nevarne oblake na jugo-zapadni in severo-iztočui strani, in fosforovanje morja.
Dne 17. julija smo videli otok V el i k i N i k o bar, ki nam Je popoludnč zopet izginil izpred oči. Dne 19. julija smo svoj tek spremenili in se napotili v malaško morsko ožino. Iverjo
9*
veter še daljo neugodno pihal in se ni bilo boljše menjave nadejati, da bi hitrejše svoj pot nadaljovati mogli, zato se je dne 21. jul. stroj zakuril, da smo s parom brodili skozi morsko cesto ma-laško. Dne 20. julija smo opazovali blizu Polo P era v 3. kvadranti težak črn oblak, ki se jo blisketaje pomikal proti jugo iztoku in v 2 urah izginil. Vso jo kazalo, da bi to bil kakov strašansk sumatralec, ki so tukaj javi v tein letnem časi prav pogostoma.
Dne 21. julija jo bil tudi mali dež, Tekom tega dne smo videli: P ul o II u ang, P ul o ltaudy z Elefantom; tokom prihodnjega dnč otoka: Pulo Yra, K a udore in svetilno ladjo Ein F ad ra Rauk. Dne 23. julija smo videli svetilni ogenj od Rachade in Pulo Pisonga. Dn6 24. julija se jo od Rafflerja nebo z gostimi oblači prevleklo in dobili smo hud dež. Zaradi tega nam ni bilo mogočo mejnih toček opazovati. Zavoljo to okoliščino in zaradi močnega zapadnega toka bi bilo daljno brodenje skoro nemogočo; zato smo so rajši vsidrili. Druzega dne rano smo sidra zopet spustili in pluli med otoci. Užo ob 9. uri smo jadrali mimo svetilnega ognja pri Ra ffl er ji in se pomikali proti otoku St. John. Ob polu 2. popoludne došli smo na brodiščo, kjer smo pozdravili angleško zastavo z 21 strčli. Posobno znamenitosti je živalstvo na tem poti, izlaeti v morski costi Mala k a. Dnč 19. julija, ko smo bili v mirnem vremeni ravno pri vhodi v malaško morsko ožino, zapazili smo na plavajočem losi 2 ptiča. Dve krogli smo izstrelili nauja. Dasiravno ste frčali njima blizu, vendar so nista umeknila. Zaradi tega smo mislili, da sta krotki živalici, in privabili smo ja na krov. Ptiča sta bila menda morski tonovščici, ali jeden nam jo takoj ušel, druzega smo prinesli na ladjo. Prav pogostoma smo videli tudi morske kačo; jeduo smo ujeli in prinesli na krov.
¥1. pismo.
Ilong-kong (na Kitajskem), dnu 19. avgusta 1874.
Po dolgi, težavni vožnji prijadrali smo na Kitajsko, namreč y mesto Hong-kong. Ako so no motim, pisal sem Ti poslednje pismo iz Sueza. Prišedši v Iloug-kong sem so jako čudil, da nisem dobil od Tebe nikakoršno vrste, v tem ko so mi na druga moja pisma, odposlana iz Sueza, došli užo odgovori. Navzlic temu hočem Ti na kratko popisati potovanje od Sueza do Ilong-konga.
Zaupljivo v bodočnost gledajoč zapustil sem duč 14. junija t. 1. sueško pristanišče in plul skozi rudo če morje. Koliko smo na poti skozi to morje pretrpeli, tega no more moje pero popisati. Vročina jo znašala +42°, a mi nismo imeli čisto nič hladilnih pijač ; porcije vode, ki je + 380—400 O.
gorkoto imela, so bilo zelo majhne — in pri tem neiznosnem stanji smo bili še telesno in dušno strašno vpreženi. To Ti je le kratek obris strahovitosti vrudečem morji, katero je Mozes s svojimi Izraelci kar peš prekoračil. Ko smo vse težave v tem morji srečno prebili, jadrali smo z veselim vriskanjem skozi morsko cesto „Pogube“ (Bab el Mandeb) in se napotili naravnost proti A dni, glavnemu arabskemu mestu. Dnč 23. junija zagledali smo velikansko skalnato gore, katero obdajajo Aden, in tistega dnč zvečer smo vrgli sidro na dno morja, z občutkom, kakor bi se noizrečuo teško breme nam odvalilo od srca. Popisovanje vseli mest, dežol in narodov, katere sem imel priliko opazovati, moram na tem tesnem prostori opustiti. Potovanje od naše avstrijske domovine do Japan a mislim itak po noviuah priobčiti Po 8 dnevnem mudenji v A d ni zapustil sem „srečno Arabijo“ s to odkritosrčno željo, da bi se nikoli več ne vrnil vanjo, in dnč 1. julija odjadraii smo iz adenskoga pristanišča proti otoku Ceylonu, imenovanem „biserom indijskega morja“. Na tem poti sem doživel prvi siloviti orkan (vihar). Jadra je grozoviti veter trgal kakor cunje na drobne kosce. Na jadrnikih delajočim mornarjem je vihar trgal srajce raz telesa. Da bi človek v ladji stati, hoditi ali ležati mogel, o tem ni misliti ni bilo. Vse, kar ni bilo dobro pribito in pritrjeno, premetavalo se je, kakor da je sodnji dan. Srečen jo bil uže tisti, kateremu to stanjo ni jemalo sape. Popolnem utrujoui in razmršeni došli smo v Point do Ga 11 e, mesto na jugi Ceylonu. Od tod sem bil šol pogledat v Colombo, glavno mesto tega otoka, in daljo potem po železnici v C audi. Navdušen o krasoti, prirodnih moči tega otoka, kjer je podnebje zmernega pasa s podnebjem vročega pasa tako lepo spojeno, zapustil sem dne 19. julija Point do Gali o in potoval proti Singapori. Po 14dncvni, še precej prijetni vožnji skozi bengalski zaliv in malaksko morsko cesto pripluli smo v omenjano mesto, kjer smo se prav malo mudili, ter hitro odrinili v svojo prvo kitajsko postajo, v Houg-kong. Vso Kino bi Ti kupil, ako bi imel potrebnih novcev; nadejem se pa ipak, da Ti kaj malega iz Kitajskega in Japanskega prinesem v spomin. To pismo utegne v 7-8 tednih priti v domovino. Izvoli mi takoj odgovoriti, da bodem vsaj v 4 mesecih kaj izvedel o domačiji. Spomiujajte so večkrat tujca, ki brez domovino biva v daljni tujini. —
YII. pismo.
Shanghai, na krovi korvete „Friderik“, dne IG. sept. 1. 1874.
V prijetni nadeji, da si moje poslednjo pismo iz Hongkonga vzprijel, hočem ti svojo daljno potovanje s temi črticami obrisati.
Dne 26. avgusta ostavili smo Hong-kong pri najugodnejšem vremeni. Toda vporui vetrovi so bili vzrok, da smo morali ladji s parom pomagati, da smo prej prebrodili kitajsko morje, katero jo bilo ravno tačas polno silno budili viharjev (Cyclomcnstiirmc, Teitoon’s). Takov „Teifoon“ jo baje gotova smrt mornarjev. Dne
28.	avgusta prijadrali smo v Amoy. To jo po vsem kitajsko mesto in no kaže nikakoršne in najmanjše evropske omike. Ostali smo pa tu samo jeden dan, dolgočasili so ne malo, opazovali in premišljevali kitajsko življenje, a tudi naveličali se ga.
Dnč 29. avgusta smo zatorej zapustili Amoy in odpluli zopet v kitajsko morje. Brez posebnih dogodkov smo došli dne 4. sept. v kitajsko reko Yang-tse-kia n g (rumena reka), poganjali smo ladjo s parom še 20 angleških morskih milj navzgor do ustja reke Wusung (postranska reka Yang-tse-kiangu), po kateri smo tudi jadrali, da smo došli do mesta Shanghai, ki stoji prav ob omenjani postranski reki. Nadrobna opisovanja mest in njih Stanovnikov skoro priobčim. Za danes Ti samo poročam, da se izvrstno počutim. Vsak večer se zbiramo v „nemškem klubi“ shaughaj-skem v najprijetnejšem krogi, kjer pijem šampanjca, da je veselje. Le to me peče, da so nahajamo tako daleč od svojih dragih prijateljev, od ljube domovine.
Da si dobil cesarsko službo, o tem Ti morem le čestitati. Še v večji mori bi to storil, ako bi bil angleščini vešč. Potem bi Tebi, ker si vojaščine prost, lehko tukaj pripomogel do dobro službe z mesečno plačo 300 taelov (800 gld.), kajti Kitajci iščejo in vabijo posebno zdaj Evropce, ko so pripravljajo na vojsko z Japonci zaradi otoka Formosa; nastavljajo jih v vojski ali pa jim dajo civilno urade.
Poslod 14 dni zapustimo Shanghai ter so podamo na Japonsko, in sicer najprvo v mesto Nangasaki, kjer nameravamo precej dolgo ostati. Svojo prihodnjo pošto smo določili v Yokahami (na Japonskem), kjer bodo nas pri priliki v dveh mesecih dobila. Včeraj sem bil navzočon pri „kineškem obodi“, katerega jo napravil Ttschau-Ttschan (Can-čan), (župan mestni), kar nameravam pri priliki obširno popisati in obelodaniti.
Potovanje iz Hong-koiiga v Shanghai.
(Od dne 2t). avgusta 1. 1874, do dno 8. septembra 1. 1874.)
Jcdnajst dni smo se mudili v Hong-kongi, dne 26. avg. zjutraj pa smo odjadrali z zakurjenimi 3 kotli dalje iz prijetne hong-kongske luke. Ko smo kormanili v Laman-kanal, odtegnilo se jc našim očem krasno mesto in pristanišče s svojim gozdom jadrnikov. Ne malo prijeten izglcd smo tudi imeli med vožnjo po lamanskem kanali. Tti smo videli lepo zeleno liri-
bovje, nuilc prijetne dolinice, v njih sem ter ti ja kočice ribičev; vso to jo bilo nekako v nasprotji s temnimi strmimi skalami, ki so obdajale povsodi morsko obrežje. Na mnogih krajih so so videli propadi, iz česar bi moči bilo sklepati na podzemeljske jamo. Blizu izhoda iz kanala srečali smo mnogo ladij, med temi jedno nemško, ki je bila napotena na otok Formosa in nas je z zastavo pozdravila. Skozi gosto meglo, katera jo morski obzor zakrivala, so se nam blišččli nekateri majhni otoci. Nobene sapice ni bilo čutiti, toplomer je kazal + 290 C. in velika soparica jo tiščala na zrcalosto morje. Okolo polu 3. popoludne zagledali smo Pedro bi a n c o. To je piramidasta, sivi bela skala, ki se vzdviguje visoko nad morsko zrcalo. To je redka prikazen na širem morji! Blizu to skale je mimo nas jadrala ladja s tremi jadrniki, in kakor jo bilo videti, je bila po slabem vremeni zelo oslabela; imela jo vrvje, ki le v sili rabi. Nebo je bilo ves čas vožnjo od Hong-konga malo oblačno. Ker je ugodni veter slabo pihal, morali smo s parom ladijo goniti, da smo prišli v pristanišče mesta Amoya.
Splošni vtis to luke je krasen. Goli, črni in skalnati otoci ga v neki čudoviti zmesi zapirajo. Na iztočni strani kopne zemlje se pa dviga velikansko skalovje. Na sčverni strani je obrežje valovito, in kaže bujno rastlinstvo. Tukaj vlada v vsacem oziri kitajski značaj; le nekateri konzulati svedočijo, da ima naobražoni svet tudi tukaj svoje zastopnike. Malo Evropcev se tu nahaja, šo ti rajši stanujejo v svojih hišah na otoki pred mestom, kadar nimajo posla v mesti. Mesto je čisto kitajsko in se na slab način od drugih kitajskih mest s tem odlikuje, da ima posebno ozke ulico. V pristanišči smo našli jedno amorikansko in jedno angleško top-ničarsko barko. Skoro za nami jo došla tudi kitajska barka. Dn6
29.	avgusta smo zopot odrinili od tukaj. O malo ugodnem vetri smo krenili proti severo-iztočni strani.
Kitajski obed pri Mandarin-Kini, kitajskem župani.
Po prijaznem posredovanji konzulatnega 'j tajnika došlo nam jo vabilo k obedu pri Kini, ki zavzema stopinjo mestnega župana v Shanghaji. Ob napovedani uri podali smo sc na pot. Poslužili smo se posebnih vozičkov, (kabrijoletov), katere so vlokli Kitajci. V njih je prostora samo za dve osobi, a vožnja je prav Pripravna in v primeri tudi po ceni. V pol uro smo bili na zaželenem kraji, pred jednostropuim, prav snažnim poslopjem z lično izrezpno streho, ki je bila olepšana z zmijo in drugo repatasto zverjo iz lesa. Iliša jo snažno pobeljena, kakor vso imovitih Ki-
■) Konzuli so politiski agenti (zastopniki) vlad v tujih državah.
tajcev, a druge posebnosti od zvunaj nima. Skozi obokana vrata stopili smo v dvorišče, od kodar vodi več duri v /notranjo prostore. Tukaj smo oddali dolgo-kitastemu služabniku svoje kitajske vizitnico in potrpežljivo čakali. Skoro je prišel sam K in in nas je prijazno pozdravil po kitajski s tem, da jo r6ci dvigal in večkrat z glavo kimal, rekoč: „čin — čin!“ (dobro došli!) Ki n, mož srednje velikosti, čisto kitajskih potez, odlikoval se je pred drugimi kitajskimi velmoži posebno po svoji prijaznosti proti Evropcem, izlasti proti Nemcem. Oblečen je bil v dolg višnjev talar, na katerem so se videla po prsih in po hrbti srebro-vdzena znamenja, zvunanji dokaz njegovega dostojanstva. Na glavi je imel klobuk v podobi svetilniškega pokrivala. Na njegovem vrhi jo bila rudeča gornba z rudečimi peresi, kar je tudi znamenje uradne častne stopinje. Od teh rudečih in višnjevih gomb izvira naslov njegov: Mandarin. Na nogah je imel kitajsko šolne, raz glavo pa mu jo mahala po hrbti skoraj do peta dolga kita. To jo bil zatorej naš gospod, pri komur smo bili v gostčh. — Ko smo se bili poklonili, odvčl nas je v lepo, svetlo in zelo prostorno dvorano. Od zadaj je bil majhen oder z blazinastimi stopnicami; to so bili kitajski častni sedeži. Blizu teh sedežev so bilo na stenah dolge, rudeče table, zlatom popisane. Na teh so bili naslovi rodovine in nje častna odlikovanja, ki so se pri posebnih svečanostih dotičnemu mandarinu pravila. Zgodovinsko sliko kitajskih umčteljnih rok so krilc drugo stene. Po sredi dvorano ste stali dve vrsti naslanjačev in poleg vsacega krasna kitajska zlikana mizica, kakeršna se v Evropi jako občuduje. Najprvo smo zelo obžalovali, da nismo vešči lepo-zvenečega nebeškega jezika in prikupovali se mu z hvaljenjem kitajskih razmer. Ki n je nam poklone vračeval galantnim načinom, in pogovarjenjo, ki se je sukalo največ o trgovskih in politiških odnošajih Avstrijo in Kino, razvnemalo so jo bolj in bolj.
V tem so nam družabniki postregli s čajem v malih porcelanastih čašah, katerega smo srkali po kitajskem običaji čisto greucega, brez vsacega dodatka. Pogovarjali smo se izlasti le v kitajskem jezici, a tolmačil nam je konzulatski tajnik.
Ko je prišel sluga poročat, da jo obed gotov, izpremil nas je K i n v jedilnico. Tu je stala dolga, belo pogrnena miza, okolo njo pa mramornati stoli. Na mizi so bilo vso posode, čaše in drugo pomizje iz najfinejšega kitajskega porcelana. Vaze s cvetlicami so lepšale bogato obloženo mizo. Vsacemu gostu je bilo pripravljeno kitajsko jedilno orodje, a iz vljudnosti pridal jo Ki n tudi evropsko jedilno pripravo. Kitajsko jedilno orodje ste (Ive tenki, do 6 palcov dolgi paličici, ki ste pri imovitih Kitajcih navadno slonokosteni, majhen špikast nož, injglesena žlica. Kitajec se čudi, kako moremo Evropci jesti s tako nevarnim orodjem, kakor so naše vilice. Oni paličici rabijo Kitajcu tako, da drži jedno med zlatnikom in sredincem, jedno med palcem in kazalcem, in z veliko hitrostjo ž
njima je; nobeno orizovo zrno mu ne uide. Vilice, okrožniki (pladnji), sol, poper in druge dišave so Kitajcem Čisto neznane. 1’ijače in tekoča jedila sc dajejo v porcelanastih čašah '). Da no bodem preobširen, hočem nam ponujena jedila, ki sc mojemu evropskemu želodcu prav nič	prilegala niso,	kar zapored	našteti,
in sicer po tisti vrsti, kakor	so prihajala na	mizo.
Entrše (uvod):
1. Svinjska gnat z ovčjim mesom v malih, oglatih zrezkih s sojo (nekakšen bob ali fižol).
2. Vmetena jajca s toplim orizovim vinom (samehnu).
3. Melonska zrna, praženi zemeljski orehi z toplim mandelj-novim mlekom.
Diner (obed):
1. Tu-y u n g-y e n-wo.	Ptičja gnezda z mladikami	bambusovimi in neko posebno	juho.
2. Hung-shou-yii-chi. Rudeče kuhane plavute morskega volka.
3. Pribina (priba je nek ptič) in račja jajca.
4. Shou-ta-ya. Pečena raca v malih zrezkih.
5. Petelinovi grebeni z neko juho.
(5. Yang-y a o- t’a u-mi en-kiao. Ovčje meso z močnatim testom.
7. Z morskimi raki napolnjeni kukmaki (šampinjoni) v neki juhi.
8. Račje meso s torbicami iz močnatega testa in česnikovo namako (sauce).
9. Hia-yen. Morski raki z bambusovimi mladikami.
10. Tö-mien-p’in-ko. Pečena jabolka.
11. Pat-t’tn-yang-jau. Juha iz ovčjega mesa.
12. Lotosovo sadje z neko sladko juho.
13. Posebna juha z gobami in gnatjo.
14. Pau-yü. Pražene ribe.
15. Ho-pau-keh-tau. Golobja jajca s cmoki.
16. Hiang-ku-h oh-tri. Sagittaria (rastlina) v namaki.
17. Lieu-ki-pien. Pečena kura v malih zrezkih.
IH. Pin-tau-pai-kuo. Žolica s sadjem.
•S. Cha-pa-kuai. Pražene korenine vodne lilije.
Dessert (pomizek) :
Jabolka, hruške, grozdje, orehi, ananas in kitajska pekarija. Poglavitne pijače so bile čaj, orizovo vino in orizovo žganje. Caj
') Kitajci, kakor se zn», so uže od nekdaj izdelovali najfinejši poroelan.
so daje vroč v čašicah in sc precej lehko pije. Naposled so nam izvanredno postregli še s šampanjcom, kar je naš želodec nekoliko popravilo po tem čudnem kitajskem obodi. Največ jedil je namreč plavalo v brezokusni in gnusni juhi; najbolj pa so so nam studila ptičja gnezda. Po evropskem okusi je bila le deseta jed. Med obedom se je ves čas kadilo. Kin je kadil v olji vdelan tabak iz male kitajske pipice, katero jo bilo treba po vsald potezi z nova tlačiti. Mi smo pa kadili fiue manilsko smodke, katerih nam je Kin ponudil. Med pojedino so nam stregli z gorko-mokrinii obrisačami, da smo si obraz in roke ž njimi brisali, čudovito je to, kako takovo brisanje prijetno hladi; žalibog, da se ta navada drugod v vročem pasi ni vdomačila. Postrežba jo bila v vsacem oziri izborna. Zapustil sem Mandarina s prisrčnim poslovljenjem in s tem prepričanjem, da je kitajski obed zelo drag, a nikakor no tako grozovit, kakor sc je celo po novinah čitalo. Tudi ni res, da bi se med obedom z možnarji streljalo, ali, da bi so 34 jedil naneslo na mizo, ali, da bi se jedlo pečeno podgano in mačke.
YIII. pismo.
JVangasaki, (Japonsko), dn6 15. oktobra 1. 1874.
Vsacemu pristaniškemu mostu so približujem s prijetnim upanjem, da dobim tam obilo pisem iz domovine, izlasti od Tebe, dragi mi prijatelj.	Ali mnogokrat sc	varam. Navzlic temu Ti
hočem nadaljevanje	svojega potovanja	iz Shanghaja do	sem
zvesto popisati, dasi le v kratkih obrisih.
Dne 1. oktobra odjadrali smo, po svečanostni veselici za slovo, iz pristanišča	v Shanghaji. Tisočero	pozdravov so	prijazni Stanovniki tega	mesta pošiljali za	nami z	neprestanim	ma-
hanjem robcev — naša korveta je ponosno plula po reki Wusung, in sköro jo bilo mesto in njega Stanovniki daloč za našim hrbtom. Po morji smo imeli mnogo boriti so z nasprotnimi vetrovi in morali smo stroj kuriti, da smo prej prijadrali v svojo sedanjo bivališče, do kamor smo potrebovali 14 dui. O mesti samem doboš kesnojšo poročilo in popis. Za danes: Bog z mano in s Tabo!
IX. pismo.
Hong-kong, dno (j. januarja 1. 1875.
Tvoje prav ljubo mi pismo dne 14. novembra lanskega leta sem danes vzprijol; voš, da mo jo neizrečno razvoselilo, ko užo tako dolgo nisem čul od Tebe nikakoršnega glasü. Zato Ti tudi, čeravno bolehen, takoj odgovarjam.
S temi vrstami Ti hočem v kratkih potezah narisati daljno potovanje od japonskega mesta Nagasaki. Sredi oktobra lanskega leta zapustili smo poslednje mesto, jadrali skozi med-z eniško (inhuulsko) morje med otoci japonskega cesarstva. Kadostno je gledalo naše oko krasne priroduc prikazni, ki so morejo z našimi Alpami v domačiji ponosno meriti. Nismo dolgo pluli, ko smo došli do mesta II i o g o blizu mesta Osaka. Evropski Stanovniki v prvem imenovanem mesti so nas prav prisrčno vzpri-jeli, izprehajali smo se po okolici na vse strani in imeli dovolj prilike, spoznavati ljudstvo, navade in šege japonske. Po lOdnevnem bivanji v tem mesti poslovili smo sc po minulem plesi, ki se je bilnam na čast priredil, s tom, da smo lokrat iz topov vstrclili. Od Hioga smo se vozili dalje v Yokahamo, kamor smo pripluli po 14dnevni vožnji dne 14. novembra I. 1874. Tudi tukaj so nas z. vso prijaznostjo vzprijeli. Kupoma smo dobivali vabil od raznih poslaucev in konzulov. Dne D. decembra 1. 1874 smo tu opazovali prehod (prodor) Venere, in si s tem na polji znanstva pridobili glasovito ime. Od Yokahame smo se potem vozili v Yeddo, stolno mesto Mikade, japonskega cesarja, kjer smo bili tudi pri avdijeuciji. S tem jo bilo pa tudi naše poslanstvo v Japani dokončano, in dne 19. decembra 1. 1874 zapustili smo Yokahamo iu japonsko kraljevstvo. Od tega hipa se pričenjajo najstrašnejši dogodki v mojem življenji, le po srečnem naklučji ohranilo se je meni in 2oU možem življenje. Jedva smo zapustili Yokahamo in došli na prosto morje, ko se vzbudi strašen vihar. Navajeni sicer viharjev priredili smo vse potrebno, a se prvi dan nič posebno ne zmenili za kako mogočo nevarnost. Nebo je bilo Vso oblačno, in na 100 milj daleč ni bilo kopne zemlje. Po dnevi Ni bilo soluca, a tudi po noči sc ni videla nobena zvezda na nebi. Kraja, kjer smo z ladjo bivali, zatorej ni bilo mogoče določiti, in 1° bi bila skoro naša poguba. Sveti večer, kadar se Ti v krogi prelj ube rodovino raduješ, bil bi skoro moj smrtni večer. — 'meujeni večer nastajal je vihar vedno hujši in hujši. Jadra je povit veter trgal na dvoje, ladjo premetaval vihar kakor orehovo kplno. Z rokami in nogami smo se morali poprijemati, da se Nismo pobili, ali da nas niso valovi s krova poplavili. Temna noč Nas je obdajala. Kar zazveni od prednjega ladjinega dela grozoviti ,nc: „Skala je pred nami!“ To je bila zloglasna Brukan-skala, <atera se kakor stolp visoko iz morja vzdviguje, in katere se vsi 'ornarji skrbno ogibljejo. Ako ladja trči na to skalo, razdrobi so ‘*1 tisoč koscev, in vsaka rešitev je nemogoča. Skala ni bila daleč “Nas, tako, da smo jo v nje grozovitih obrisih mogli videti pred abo. Vse je bilo bledo in strmo, od strahu in grozo si nobeden upal niti roko stegniti k rešitvi, kajti vsaka rešitev je bila uc-°goča. Nihče ni molil, ni klel, vse je bilo kakor omamljeno, in PJjoči na gotovo smrt, čakali smo, kaj nam prinese bodoči hip. ’Nwir zavrne v tem odločilnem hipi krmila, in gledi — Bogu
bodi zahvaljeno — ladja so jo zasukala za krmilom, in tako nas je val zagnal, namesto na skalo — tik poleg skale naprej in 251 ljudi je bilo rešenih! — Veselo smo vskliknili, objeli se in poljubili — da smo srečno ušli veliki smrtni nevarnosti. — Siluo težave in strahu sem bil prebil poslcdujo dni, 3 dni in 3 noči namreč nisem spal in bil skoro ves čas v premočeni obleki. Nasledek temu je bil to, da sem bil močno zbolel, in da sem še le zdaj nekoliko okreval. — V jednem tedni odjadramo od Hong-konga na Manilo, od tod daljo v mosta zadnje Indijo: S a i g u n in Bangkok in od tam zopet v Sin ga pore, kjer nam je čakati daljnih povelj. Maja meseca 1. 1876 — tako upam — vrnemo so v domovino.
X. pismo.
Banglcok v kraljevstvi „Giam“, dnu 25. febr. 1. 1875.
Nadejajo so, da si mojo poslednjo pismo iz Hong-konga vzprijel, hočem Ti načrtati opis svojega daljnega potovanja s temi lo vrstami.
Odpluvši dnč 30. januarja iz Hong-konga prijadrali smo dnč 3. februarja po prav prijetni vožnji do Filipinskih otokov. Vsidrili smo so v pristanišči Manili, glavnem mesti otoka Lu-zona. Filipinski otoci so — kakor znano — španska naselbina, ali prav za prav naselbina duhovnikov. Malo časa sem bival v Manili, pa sem tukaj domačo Tagale in Neg rito prav srčno miloval, kajti ti ljudje neizrečno trpe pod železno šibo sebičnih avgustinskih menihov. Dežela okolo Manile je čudovito lepa in mikavna. Nenavaden vtis napravlja na tujca, ko gleda raznovrstne palmo in drugo rastlino vročega pasa, pisano obleko domačinov, ponosno grandezzo (gospoda) lepih Špan-jolcev in Španjolk ter precej pogoste podobo menihov. Vdeležil sem se v Manili mnogo izletov v okolico, in plesov, kateri so plesoljubivi Španjolci nam priredili v čast. Natančen popis tega mesta moram zopet na kesnojše čase odložiti. Jodva smo si Manilo malo ogledali, nam je bilo ta lepi otok zopot (dnč 9. febr.) zapustiti in jadrati proti Bangkoku, kamor smo brez posebnih znamenitosti pripluli dnč 18. februarja.
Siam spada šo k tistim redkim državam vročega pasu, katero so ostale še same ziiso in niso prišle v dotiko z Evropci, tor na ta način ohrauilo svoj divje-romantičen značaj. Zato je Siam vsacemu Evropcu zelo zanimiva država, o kateri bi Ti lehko obširne knjige napisal, uko bi mi dopuščal čas. Siamskemu kralju smo se bili poklonili. Vzprijol jo nas prijazno in mnogo dni nas po kraljevski imel v gosteh, ter nam vse ponudil, da smo mogli ogledati znamenitosti v Bangkok i. — Vročina jo neznosna, po-poludne ima celo-j-30° It. in po noči selo malo zniža, tako, da nas udi noč malo okrepčava.
Potovanje iz Manile v Bangkok in Singapore.
(Od due 9. februarja do dne 14. marca 1. 1875.)
Dne 9. februarja zapustili smo z najprijetnejšimi spomini mikavno Mjinilo. Kormanili smo s parom treh kotlov iz pristanišča, došli sk6ro v morsko ožino med Koregidorjem in M on j e in potem pri ugodnem iztočnem vetri čvrsto pluli dalje. Okolo jedne ure popoludne jadrali smo mimo Propelerja in namerili proti jugo-zapadu. Da smo porabljeno vodo namestili, zakurili smo pod jeduim kotlom iu destilovali vodo. Ker je bil veter vedno ugoden, mogoče je bilo prejadrati IG milj v jedui uri. Dne 13. in 14. febr. »mo imeli momarsko-vojuiške vaje. Du6 14. febr. dopoludne je imel sčvero-iztočni veter moč 7, tako, da jo mogla korveta v jedni uri 10 milj vznemirjenega morja prerezati. Tisti dan dopoludne «mo sevoro-zapadno zagledali otok Zapatu, katerega smo pa v dveh urah zopet izgubili izpred oči. Bodoča 2 dneva jo bil tisti ugodni veter, še le ko smo došli v siamsko pristauišče, so je spreobrnil. Dne IG. febr. smo zagledali Pulo Pauyaug, katero nam jo še le noč zatemila. Ta dan jo bil za nas ta-lo do-goityaj prav prijeten. Srečali smo namreč okolo 4. ure popoludne angleško vojno ladjo, za katero so pa nismo dalje zmenili, toda ona jo kormanila naravnost proti nam. У naši bližini se jo ustavila iu dala znamenje, da hoče imeti čoln. Ladja je imela, kar nismo bili prvi hip zapazili, dvo odlikovalni zastavi, kajti nav njej jo bil guverner siugaporski in angleški Contreadmiral. Čolnu 8o bili pa izročili pošto za ministerrezidenta iu ladjino povelj-ništvo. Tako smo dobili, česar bi se nihče no bil nadejal iu kar 8o malokdaj zgodi, pošto sredi širega morja. Angleškega guvernerja smo s 17 streli pozdravili, kar je angleška ladja odzdravila 8 trikratnim pripogibanjem obeli odlikovalnih zastav. Potem je ona *adja plula daljo proti Bangkoku, llazven nekaterih letečih rib, tunovek, morskih tonovščic in morskih kač nismo opazili na vsem Potovanji nikake posebnosti. V mornarskem oziri so bila merjenja morja, katera smo sem ter tija poskušali, posebno pa v siamskem zalivi, zanimiva. Toplomer jo kazal +25°—28"C.; barometer Pa 7ü4 in 76G'8 mm. Vreme je bilo ves čas za vožnjo ugodno.
17.	in 18. februarja smo videli več otokov, parobrodov in čolnov. Zvečer dne 18. febr. zagledali smo svetilni ogenj Baug-k°kov iu v pol uri smo uže bili v njegovem pristanišči. Bangkok so mi vidi najzanimivejša postaja, kar smo jih na tej ekspediciji obiskovali, žalibog, da zaradi kratkega časa nisem mogol vseh znamenitosti na drobno ogledati. I)ne 2. marca zapustili smo Bangkok in jadrali najprvo ob bregovih Malake proti Siu-ßaporu, kamor smo dopluli dne 14. marca.
XI.	pismo.
Singapore, dn« 23. marca 1. 1875.
Tvojo prijazno pismo dne 28. januarja došlo mi jc dn6 20. t. m. v Singapore. Bangkok, najznamenitejšo mesto, kar smo ji h videli do zdaj, zapustili smo dne 3. marca in so podali proti Si nga]>o ru. Imeli smo na tem potovanji z nasprotnimi vetrovi iu tišino mnogo neprijetnosti, in zaradi tega smo bili 12 dni na morji. Dne 15. t. m. smo pa srečno pripluli v Singapore, in to uže drugikrat pri tej ekspediciji. Daljnih povolj iz Beča bodemo tu pričakovali. Ker je naša ladja uže precej pokvarjena, izlasti ker je v viharji pred Brukanovo skalo toliko trpela, zato pričakujemo, da nas pozovejo nazaj v domoviuo, in tako se nadejom, da bodemo koncem t. 1. pripluli v Pul j. Toda ljubšo bi mi bilo, da bi potovali okolo zemlje, kakor so jo nameravalo.
Na krovi cesarsko korvete „Friderik“. (Izvirni dopis iz Singapora,
dn6 20. junija 1. 1875.)
Najprvo To morem prositi oproščenja, da Ti tako dolgo nisem pisal. Tega nisem jaz kriv, nego razno neugodno okolnosti pri mojem zadnjem potovanji v sundsko morje; ta pot bodo zopet veliko poglavje v mojem in mojih sodrugov trpljenji.
Takrat, ko sem Ti bil poslal zadnjo pismo iz Singapora, gojili smo vsi prijetno nadejo, da nas bode najvišje mornarsko poveljništvo pozvalo v domovino nazaj, toda — človek obrača, ministorstvo obrne! Dobili smo povelje, podati se na otok H orli eo, in risati na njegovem severnem obrežji zemljepisno lego njegovo. Splošno so meni, da je Avstrija nameravala na tem otoci ustanoviti naselbino; to je bilo zatorej povod onemu ukazu. Z žalostnim slutenjem slabega uspeha zapustili smo dnč 25. marca
1.	1875 singaporsko pristanišče. Naš pot nas je vodil skozi Banka-cesto, obiskali smo Batavijo in pluli od tega kraja v Souragayo, kjer sva imela jaz in navigacijski oficir opravilo z astronomičnim opazovanjem, da sva uredila kronometer za geografsko določenje krajev, katere smo nameravali obrisati.
Do zdaj smo imeli obče dobro vreme po vsem potovanji, lo huda vročina, časih celo 4-38° 11. nam jo delala silne neprijetnosti. Dva tedna smo so mudili v Souragayi in potem kor-manili v macasarsko morsko costo, kjer so je imela pričenjati naša delovnost.
Težavnost in trpljenje v tej pogubilni morski ožini dade so teško popisati; razumejo jih le tisti, kateri jo kaj jednacega uže izkusil sam. Opresna jedila so nam pošla, in ker družili ni bilo
dobiti, morali smo živeti dva meseca le ob vsoljeni mesenim in priprostem ladijskem suhorji. Vrlin vsega so je v tem nezdravem podnebji pokazala močvirska mrzlica, katero sem bil tudi jaz dobil, dasiravno sem bil drugo mrzlico še le malo prej prebil. Sploh so se bili nekako vsi elementi proti nam zarotili in v tacih neugodmh okolnostih se nismo mogli hitro naprej pomikati. Dne 4. maja 1- 1876 smo došli k prvi točki, katero smo merili, namreč v Si-boku-zaliv, na sčvero-iztoki Bornea, ki je bil prej še čisto malo znan.
Da so bode to, kar bodem zdaj navedel, bolje razumelo, naj razjasnim še prejšnjo točko, namreč vprašanje, zakaj so nismo z «presnimi jedili preskrbeli, saj smo jadrali ves čas poleg kopne zemlje in bi zatorej mogli s Stanovniki občevati.
Naslednji dogodjaj nas jo oviral:
Severo-iztočno obrežjo otoka Borneo jo neprodiren, sköro Povsod nedohoden, močvirnat pragozd; malo kje stanujejo Ma-lajci in domači otočani. Poslednjih jo sicer manjšina; to je tudi mevžasto in plaho ljudstvo, a kadar vidi, da jo v večini, ter 'm se je nadejati dobrega plena in zmage, jo najhujša lopovska drhal. V tacih okolnostih ni bilo misliti, da bi si z lovom ali nakupom opresne hrane pridobili.
Kakor sem uže omenjal, pripluli smo v Siboku-zaliv in tu začeli svoja merjenja. Ker nam jo začel pohajati premog, ekle-uili smo, na bližnjem bregi tega zaliva drva sekati. V ta namen 80 je poslalo na kopno 30 mož z 10 puškami (Werndlovo sisteme) v vojnem čolni št. 3 pod povcljuištvom mornarskega kadeta Karla marquisa de Nembrini Goucage. Možje so pridno delali do poldneva in potem počivali. Kar se 5 čolnov približa; iz teh so začne silovito streljati na naše mornarje, kateri se hitro postavijo v bran, toda morali so .-e lopovom umekniti, katerih jo «do kacih 80, in iti nazaj na bližnji hrib. V boji pa sta padla mornar D el go n te, smrtno v prsi zadet, in mornar Kiratz, v trebuh smrtno zadet. Močuo jo bil ranjen mornar Hrovat, kateremu se je desno rame razdrobilo; kvarternik Čar jo bil lehko ranjen v stegno. Mrtveca so naši ljudje morali pustiti na bojišči, ranjenca so pri umikanji vzeli seboj.
Morski lopovi so si potem prisvojili naš čoln in orodje, odrezali mornarjema glave in razparali jima žolodca. Z divjim Vriščem in s plenom so potem zapustili bojišče. Ta katastrofa je korveto strašno vznemirila; vse je mislilo, kako so maščevati Bnč 9. maja, drug dau po grozovitem napadi, poslal se je velik °,delek mornarjev na bojišče, iskat trupel ubitih sodrugov. Toda niso jih več našli! Na bojišči smo postavili križ in po navadnem Vojaškem običaji vstrelili. Ob jednem je komandant, kapitan pl. oesterreichor pri pripoguoni zastavi na krovi govoril gan-Jive besede zbranim mornarjem tor zmolil za mrtveca kratko niolitvico. Predrzni lopovi pa so bili potegnili v sredino otoka,
kjer jih ni bilo mogoče proganjati. Zapustiti smo morali Siboku-zaliv brez maščevanja. Ali imena ubitih tovarišev smo s tem za pozne čase ohranili, da smo zmerjeno in zrisano predgorje krstili kap Ki rat.z in kap Delgoute, in po obeh ranjencih smo na-zvali kup Car in otok Hrovat. Tudi najdeni grebčn smo na-zvali z imenom ladjo „Nadvojvoda Friderik“.
Od Siboku-zaliva smo so podali v Sandakan-zaliv, kjer smo svojo merjenje nadaljevali, in od tod v Maluda-zaliv, kjer smo to delo dokončali. Od poslednjega kraja smo pa šli na Labuan, to jo otok severo-zapadno od Bornea, ki jo zdaj v angleški lasti.
Labuan je bila v 2,/1 mesecili prva postaja, kjer smo si z nova mogli hrane preskrbeti. Tri dni smo so tukaj obotavljali in potem pluli zopet v Singaporo, kamor smo dno 11. junija uže štirikrat prijadrali. Kako utrujeni in bolehni smo po tej težavni ekspediciji semkaj dožli, si jo lehko misliti. Večina mornarjev in častnikov je bolna, tudi meni bodo v kakšnem avstrijskem kopališči zopet iskati zdravja.
Daljnih povelj pričakujemo zdaj iz lioča; nadejem se, da se vrnemo v domovino.
XII.	pismo.
Singapore, dnu 5. julija 1. 1875.
Dobili smo zatorej povelje za daljno potovanje, o katerem Ti hočem takoj poročati. To povelje slove: Cesarska korveta „Friderik“ naj se iz S ing a p o ra poda v IIo ng-k on g, od todv Yo-kahamo, od tega mesta pa čroz tiho morje v Sv. Frančišek; potem naj so mimo vočjih mest na zapadni strani Amerike plujo skozi Magellanovo cesto v Montevideo, Buenos-Ayres in Rio de Janeiro, od toga poslednjega kraja pa črez atlantsko morjo skozi gibraltarsko cesto v 1'ulj. Korveta „Friderik“ objadrala bode zatorej svet, zemljo. S tem se tudi moja vrnitev v drago domovino zakesui za l'/^leto, vendar v zadostilo mi bode to, da bodom videl toliko sveta, ter se vrnem domov s ponosno zavestjo, da sem potoval okolo svetil!
Poliod pri yoliorskein Maliaradji.
Izv. dop. iz Yohore, dne 3. julija 1. 1876.
Ko smo bili južni del malakske ceste zapustili in otoško skupino Broterjev imeli za seboj, zagledali smo pred sabo krasni otok Singaporo (slovenski bi se reklo: Levovo mesto) z glavnim mestom tistega imena. Nekdaj jo bil ta otok lastina
yohorskega kneza, a leta 1836 ga jo moral propustiti Angležem za letno nagrado 1000 funtov sterlingov. Praktični duh Angležev je Singapore v kratkem časi povzdvignil v naselbino, ki daje precejšnji dobiček, in mesto samo je postalo jedno prvih trgovskih mest iztočne Azije. Med kopno zemljo mala-škega polotoka in otoka si ngaporskega je kanal yohorski, oblivajoč glavno mesto tistega imena, ki stoji na južnem otoki Malake, in velik del malo znanega kraljevstva yohorskega Maharadje. Ta samostalna kneževina seza do 5° severne širine in obseza ves od te stopinje južno ležeči del polotoka Malake, ter 80.000 Stanovnikov malajskega in mongolskega plemena.
Na uradno povabilo Maharadje kormanili smo s svojo vojno ladjo od Singapora proti Yohori. Objadrali smo iztočno stran Singapora in pripluli v dveh urah v yohorski kanal. Pogled na obale tega malo obiskovanega kanala je krasen. Na levi ™ci je otok Singapore z neizmernimi gozdi palm in poprovih dreves; le som ter tija so vmes vidi nizko poslopje z angleško zastavo (to so angleške policijsko štacije). Na desni roči je polotok Malaka s svojim malo obdelanim prirodnim stanjem. Skoro sc obala Malako razjasni, in tu in tam so pokaže izmed ori-zovih (rajževih) in pamukovih (pavoljnih) polj hišica, katere stavbarski slog kaže, da biva v njej dolgokitast „sin nebes“ (Kitajec). Kar tovarnični dimnik najedenkrat izneuadeje naš pogled. Ko bližje Pridemo, zagledamo veliko tovarniško poslopje, in iz nakupičeuih oesäk smo sklepali, da je to parna žaga. Glejte no, smo vskliknili, v yohorski kneževini parna žaga!
In še čudovitejših stvari smo videli, kar nas je propričalo, jo naobraženost kneževa podlaga omiki in napredku v deželi. V bližini omenjanega tovarniškega podjetja je bilo 300 koč in J118) po nekoliko malajskega, po nekoliko kitajskega sloga: J1,0 je bilo glavno in prestolno mesto yohorsko. Broji okolo Oo Stanovnikov, in polovica je Kitajcev, katerih naseljevanje njodri Maharadja pospešuje Zapadno od mesta, blizu morsko obale dviga se na mali visočini z ozirom na ondotno podnebje prav primerno zidan grad, bivališče kneževo. Svoja sidra smo pognali v morsko dno in 21 topov jo pozdravilo indijsko kneževino, kkoro potem sta nas na ladji obiskala dva Angleža, kneževa iui-lustra, ki sta nas v njegovem imeni takoj povabila v grad. Po-siužili smo so tega vabila in z različnimi občutki stopili v knežev №ul. Miuistra sta nas privedla v salon, kjer knez vzprijemljo goste in ki je bil po najfinejšem evropskem okusi urejen, in nagnila naš prihod „Njega Visokosti“, katero smo pričakovali s s'luo radovednostjo.
V tem smo se kratkočasili z ogledovanjem krasnega „albuma“, katerem so bile slike vseh vladarskih rodovin vsega sveta, a oro nas je zmotilo šumeče odpiranje vrat, skozi katera je iz
Lotopis 1880.
10
svojih soban prišel knez yoherski M ah ar ad j a. Mož ima kacih petdeset in nekaj let, poteze njegovega rujavkastega obraza so prav prijetne, in zastonj išče človek v njih malajskega pokoleuja. Njegovo lepo glavo obsipljejo črni kodri, med katerimi se uže lehko opazi kak siv las; močne, velike, sicer tudi uže dvojnobojne brke obdajajo napete ustne, in za njimi se svetijo krasni bismati zobje, katerih tukaj navadno žvečenje beteljna še ni pokvarilo. Čvrsto telo je precej rejeno, oblečen je pa knez v sivo, zakapčeno suknjo, izpod katere se je lesketal malo vijoličasti telovnik. Hlače so bile tudi sive barve, kamašne vijoličasto - baržunaste in črni črevlji so imeli srebrne zapone. Na glavi, katera je veduo pokrita, čepi višnjevo-baržunasta kapica, ovita s črnim baržunom. Njegova zvunajnost ne znači prav nič kneza; tudi pri največjih svečanostih ne nosi druzega, nego na prsih dva ali tri zlato križce. Gizdavost in baharstvo, kar drugi indijski knezi tako üelö ljubijo, to je pri njem zadnje. Na prvi hip me je osupnila nepričakovana prikazen. Moja glava si jo bila yohorskega kneza vse inače naslikala, in zdaj se mi je videlo, da stoji pred mano imovit, trebušat hišni oča, ali pa domač, vpokojen general. Po končanih poklonih ponujale so se nam krepčalne jedi in pijače, knez se* je z vsemi prav ljubeznjivo pogovarjal v angleškem jezici in nas naposled na obed povabil. Z največjo prijaznostjo se je potem sam ponudil, da nam hoče osobno kazati vse znamenitosti vYobora bližnji okolici, da nam čas do obeda mine na prijetni in koristni način. „Njega Visokost“ nam jo pokazal najprvo parno žago. To veliko tovarništvo, kjer je delalo okolo 1000 ljudi, največ kitajski Kulisi, izdeluje stavbarski les iz obilega drevja, ki so dovaža iz bližnjega prvotnega gozda. In to ima dvojni namen, prvič: da so poseka prvotna šuma, drugič: da so pridobi dovolj zidarskega gradiva za zidanje hiš Kitajcem, ki se v veliki množini naseljujejo. Največje službe v tej tovarni imajo Angleži. Hodili smo še malo po mesti okolo, potem nas je izpremil v palačo, ki ima služiti za kronanje glavarjev, katera pa še ni dovršena. Zidana je v arijskem slogi in znotraj tako krasno opravljena, da vso svedoči o umčteljniškem okusi gospodarjevem. Potem smo se podali od mesta proti morskim obalam, kjer smo bili na novo iznenadejani.
V svoje veliko začudenje smo videli tukaj, v tej puščavi, v deželi, katere niti zemljepisno knjigo ne poznajo, ali jo med nekultivirane države štejejo — dvo lokomotivi! Knez nam je razlagal, da namerava železnico napeljati v notranje pokrajine, da bi se v te slabo obljudeno okraje ljudstvo naselilo. Angleški inženerji vodijo to delo. Tla no prečijo te nakane, malo oviro pa delajo novčne razmere kneževe. Vendar angleški inženerji si znajo povsod pomagati, tako tudi tukaj. Kakor je pri nas železniška draga iz železnih šin, tako jo tam iz trpežne vdelane (inpregno-vane) hrastovine sestavljena, kar stori, da vozovi skoro nikoli no zdrknejo. Železniški tir je še le malo milj dodelan, in bode do
popolno izvršitvo troba še nekoliko let. To je železnica iz lesa v Yohori.
Vdcležili smo se tudi vožnje za poskušnjo pod vodstvom angleških inženerjev. Vsi smo bili naguččeui v jedno lokomotivo. Ko smo se vrnili na kolodvor, ki jo samo za silo postavljen, bili smo vsi črni od saj. Sram nas jo bilo in v zadregi se vračamo v knežji grad. Toda čim bolj se gradu bližamo, tom koiničnejši smo oili. Saje so se zaradi potu začele po obrazi in vratu razlivati, morali smo se še z rokami braniti pred mnogobrojnimi mušicami — tako, da smo bili bolj umazani, nego kateri si bodi dimničarpri nas.
Ilitro smo prekoračili lep, po angleškem vzorki narejen park, ležeč za gradom, in si nismo mogli ogledovati še velikanskih slonov, ki so se po njem izprehajali. Knez nas jo vel v sobo za tujce, kjer smo zopet salonsko osuažili svojo obleko. Malaje a smo pa poslali na ladjo, da nam je donesel potrebnih ščeti, mjila itd. Polagoma so je zbrala vsa potovalna družba in tudi angleška mornarska častnika v prav prijetni verandi. Točno ob 7. uri je došel v naš okrog knez, in nas povabil v obednico. Stopili smo v dolgo dvorano, kjer je bilo vse polno mramornatih stebrov in stene tudi iz mramorja. Velika, dragocena zrcala s prekrasnimi okviri so visela po stenah vkrog. V sredi je stala dolga, pokrita miza, na njej mnogo zlatih in srebrnih vaz, z dehtečimi cvetlicami. Večina namiznega posodja je bila od zlata in srebra.
Zasedli smo nam odločeno sedeže, in ko so se bili še nekateri angleški iuženerji, Malajci in Kitajci — prve osobe kitajske sešle, začel se jo obed. Podrobnosti te velikanske lukulske pojedine no bodem omenjal, samo to povem, da so bile na razpolaganje najboljše jedi angleške in francosko kuhinje. Pili smo naj-miejša evropska in azijatska vina iz zlatih kozarcev. Knez sam im je mod vsem obedom pil le vodo, držeč se trdno svoje mohamedanske vere; zato tudi ni bilo čuti napitnic. Tudi baržunasto kapico je imel ves čas na glavi. Ko se je pomizje (dessert) prisojalo, postajal jo razgovor živahnejši, sploh se je nam vsem vzbudila dobra volja. Kakor na povelje je umolknila družba, kajti °glasila so je bila instrumentalna godba, ki je svirala najprvo “'Vstrijsko cesarsko pesem in potem angleško himno. Ki dalje so se v kratkih stankah godla dela Straussova, Offen-o a c h o v a in Wagner jeva. Vse točke so se odobravale s ploskanjem, kar jo knezu jako dobro dčlo.
Ker smo bili željo izrazili, da bi si kapelo ogledali, odvedel las je Maharadja v izprednjo sobauo. Jedva so godci svojega meza zagledali, takoj so zazvenguili yohorsko hi m no. Godba Jejmela 80 mož, sami mladi, inteligentni Malajci, naobraženi godbi pod vodstvom angleškega kapelnika. Vsi so bili v bagreuih miormah. Dasiravno je virtuoznost kapele še majhna, vendar je tu.dovito, da so ti ljudje, udje malo naobražeuega naroda, v godbi 01‘ko se izurili, in sicer v joduem samem leti. / živahnim odo-
bravanjem smo se knezu zelo prikupovali in ga spodbujali, naj daljo tako čvrsto skrbi za umeteljnost in naobraževanjo svojoga naroda. Ko smo uže precej časa godbo poslušali, poslovili smo se z vso vljudnostjo od kneza in se vrnili na ladjo. Knez je pri tej priliki zelo obžaloval, da nas ne moro na lov tigrov povabiti, ker se tako kratek čas mudimo. A kadar ga zopet obiščemo, skrbeti hoče, da nam tudi to veselje pripravi. Se ve, da so to ne bodo moglo nikoli več zgoditi. Drugo jutro je prišel on nas obiskat, ogledoval si ladjo in naše ljudi, kar mu je vse bilo jako po volji. Prav zadovoljen je zapustil korveto in 21 strelov mu jo poslalo zadnji pozdrav. Ladja pa je dalje odplula in Yohoro zapustila za vselej.
XIII.	pismo.
Sv. Frančišek v Kaliforniji, dne 20. oktobra 1. 1875.
Tvoji poslednji pismi dne 4. in 22. avgusta sem resnično vzprijel. Zadnjič sem ti pisal iz Azije, iz Singapora. Zakaj Ti od takrat nisem mogel več pisati, razvidel bodeš iz naslednjih vesti.
Sredi meseca julija zapustili smo Singapore in so podali v Hong-kong. Na tej progi sem zbolel in dobil tako močan revmatizem, da se z nijednim udom niti geniti nisom mogel. Tri dni smo se mudili vHong-kongi in potom podali v Yoka-hamo. Ker me niso dovolj zdravili, ni mi kar nič odleglo, kajti jedinega leka proti revmatizmu, parne kopeli, ni dobiti v vsej Aziji. Bolan sem moral pač na ladji ostati. In ko smo dobili povelje iz Yokahame podati se v Sv. Frančišek, tudi meni ni druzega preostajalo, nego s svojo boleznijo, v postelji ležeč, podati se na daljno potovanje črez veliko morje. Dolgih 40 dni smo v to potrebovali, in misli si, 40 dni plavati med vodo in nebom! — Dnč 6. oktobra prišel sem naposled prav zelo bolan v Sv. Frančišek, kjer so me izkrcali. Hoditi mi ni bilo moči, zato so me nesli na kopno. Zdravi me tukaj nekov nomšk zdravnik, kateremu za to plačujem po 8 gold. na dan. Rabijo mi pa pridno parne kopeli, katero so mo uže precej okrepčale.
Do konca tega meseca ostanemo v severni Ameriki; potem odpotujemo v Valparajso v južni Ameriki. Mislim, da bodemo za to potovanje zmudili dva meseca dni.
O društvenih razmerah v Kaliforniji.
Večkrat sem bral po nemških in slovanskih novinah poročila o slovanskih društvih v Sv. Frančiški. Kor som dlje v t,om
mesti bival in z veliko pozornostjo opazoval vse, kar se tiče mojih tam naseljenih rojakov, zato mi je mogoče, o tej točki obširnejše spregovoriti ter naopačne misli iu dopise pojasniti in popraviti.
Kakor v vseh amerikanskih ljudovladah, tako so tudi v z jedi njeni h državah v trgovskem občili na različnost stanov kar nič ne ozira. Razloček so dela samo v oziri večje ali manjše imo-viuc pri družabnem življenji. Tudi v Kaliforniji se nahaja novčua aristokracija, imoviti srednji stan in priprosti siromaški stan, in ti so v nekaterih ozirih popolnem ločeni med seboj. Potreba se je tudi tukaj pokazala, društva ustanovljati, in ta imajo to posebno znamenje, da so vsi udje le jedue gori omenjene vrste stanov. Največje število v Sv. Frančiški naseljenih Jugoslovanov, ki so Dalmatini in Istrijani, spada v tretjo stanovsko vrsto. Pečajo so s trgovino in ribštvom. Imajo ob dolzem obrežji (Quai) neznatne prodajalnice in krčme, tako zvane Boar-ding-Houses, ki pa niso na najboljšem glasi. V boleznih zadeva te naše izseljence velika siroščina. To je napotilo Dalmatine, da so si v takšen namen osnovali 1. 1868 „Dalmatinsko ilirsko društvo v podporo bolnikom.“ Vendar udje temu društvu niso zgolj Jugoslovani, nego tudi drugi Avstrijci iz tretje stanovske vrste. 1’ri njih zborih se vrte pogovori največ o podporah bolnikom, in se govori večinoma v angleškem jezici, v katerem so tudi društvena pravila sestavljena. Društvo ima tudi slovenske in italijansko knjige in novfne, katere se dajejo največ bolnikom, y čitanji veščini. Naročujejo se v Zagrebi in pri družbi „sv. Mohorja“ v Cel ovci. Večkrat se vnamejo kaki prepiri med družabniki različnih narodnosti. Ako se posreči družabniku tacega društva, da si pridobo večjo imovino, tedaj navadno iz njega izstopi, zapusti mu kako darilo in se drugemu pridruži, kjer mu z ozirom na njegovo boljše gmotno stanje boljo vgaja. Če se je takov ud posebno velikodušnega skazal, takrat ga izvoli društvo častnim družabnikom ali društvenim zaščitnikom. Na čast naših izseljencev moram povedati, da jim domoljubje v srci ni ugasnilo, dasiravno se morajo v tujini večkrat z neusmiljeno osodo hudo boriti. Jedva jo 1. 1875 cesarska korveta „Friderik“ sidra zabodla v dno, to je bila prva avstrijska vojna ladja v Sv. Frančiški — uže so udje onemu slovanskemu podpornemu društvu korveto kar prepluli in 8 svojimi oskromnimi močmi vse storili, da bi došlim svojim rojakom tu v novem sveti napravili prijetne čase. Mornarjem, ki so bili
največ Dalmatini in Istrijani, napravili so celo plesno zabavo. Toliko o avstrijskem podpornem društvi v Sv. Frančiški.
Drugih slovanskih društev tamkaj ni. Močno so sicer v Kaliforniji zastopani Cohi, pa več v tovarniških krajih po kantonih, nego v glavnem mesti. Urojena prebrisanost je njim pripomogla do večje imovitosti in celo do bogastva, nego njih južnim sorodnikom, tako da spadajo skoro vsi v prvo ali drugo stanovsko vrsto. Mala češka društva so po nekaterih kalifor-
nijskih okrajih. Žalibog pa se pogrešajo društva ali druge naprave, po katerih bi sc gotovega pogina obvarovali tisti avstrijski izseljenci, katere so brezvestni agenti semkaj zapeljali in ki so tukaj večkrat prišli v največjo revščino.
Mnogokrat ’se mi jo pri mojih izprehodih po Sv. Frančiški pridružil takov izseljenec in mi tožil svojo nesrečo. Na moj najboljši sovet, naj so obrne na avstrijskega konzula, odgovorilo se mi je navadno: „Pomagaj si sam, potlej ti bode še le konzul pomagal!“ Pomoči potrebnih avstrijskih izseljencev ondi konzul ali celo nič ne zaslišuje, ali jih pušča z rameni migajo brez podpore. Kako je to mogoče, da ima Avstrija v mesti, ki ima več tisoč svojih podložnikov, tako slabo zastopstvo? V Sv. Frančiški je avstrijski zastopnik veliki trgovec F. Mücke, in ima samo naslov „konzul“ (ad honores). Od avstrijske vlado dobiva jedva toliko odškodnine, da poravnava pisarniške troške. Da so tak konzul, ki jo itak v prvi vrsti le trgovec, za avstrijske izseljence malo briga, je leliko razumljivo. Nedoumno pa nam je, da avstrijska vlada v Sv. Frančiški mnogim tamošnjim Avstrijcem no namesti stalnega in pravega konzula, ko ima n. pr. naša vlada v Shanghaji (na Kitajskem), kjer jo lo 5 Avstrijcev, generalnega konzula s podložnimi uradniki, ko ima dalje v vseli večjih mestih iztočne Azije prave konzule, katerim na čeli je ministerrezi-dent, kar stane Avstrije na leto okolo 50.000 gold., dasiravno jo po vsej iztočni Aziji jedva 30 avstrijskih podložnikov in če tudi je dobiček, ki ga ima naša država po tem drazem zastopstvi v politiškem in trgovskem oziri silno majhen, kajti v letih 1874 in 1875 je bilo došlo v iztočno-azijatska pristanišča samo O avstro-ogorskih trgovskih ladij s 3000 tonami.
Amerikanski glas o naši korveti „Friderik.“
(Izjava kalifornsko „Staats-Zeitungo“ dne 14. oktobra 1. 1875).
Omenjano novine pišejo tako-lc: „Ker jo bil častniški „corps“ korvete tako prijazen, da je nam izročil silno zanimivo poročilo o osodi in izkušnjah njo dosedanjega potovanja, katero (poročilo) smo v zadnji številki priobčili, zato si nismo mogli kaj, da ne bi se bili za ono poročilo osobno zahvalili in ob jednem si tudi ladje samo ogledali. Predno smo se pa podali na krov došle avstrijske ladje, šli smo k avstrijskomu konzulu, g. Mückerju, katerega smo prosili za nekoliko priporočilnih vrst. Tukaj pa smo ravno naleteli na 2 poročnika korveto, na J o s. Leli n or ta, ki nas jo z največjo ljubeznjivostjo povabil, da bi ob 12. uri došli na obrežje Str. Whart, kjer bodo nas čakala parna barka. Ob določenem časi smo prišli tija, odjadrali točno in v 10 minutah smo bili pri korveti „Friderik“, ki se jo bila sicer 1% milje od mosta ustavila.
Poveljnika ladjo ni bilo doma, ali gospodje častniki so nas vzprijeli z največjo in najprisrčnejšo prijaznostjo. Ko so bili nas z jako okusnim zajutrkom pogostili, vodili so nas oKrog po ladji, nam vse razkazovali in na vsako naše vprašanje so odgovarjali z naj večjo radostjo. Ladja ima s častniki vred 250 mož, teh je okoli 70 Nemcev, 10 Ogrov, 30 Istrijanov in 140 Dalmatinov. Avstrijsko mornarstvo nima, kakor navadno druge države, mornarskih vojakov na svojih vojnih ladjah, nego mornarje, a ti so, preduo jih vzamejo na ladjo, na kopnem vojaški vadijo šest tednov. Potem se izberö še posebno taki, kateri so v topničarstvi izvežbani, da morejo poleg mornarske službe opravljati tudi topničarsko. Potem se na ladji mornarji vadijo razvcn v mornarskih znanostih tudi v streljanji s puškami in v borenji, uči so tudi še brati in pisati. Ali pri tem so z vojaci lepo ravna. Tudi hrano imajo izvrstno, kar se je videlo na zadovoljnih obrazih obrazih in na ljubezni mornarjev do svojih prednikov. Kazni za kakšne prestopke so prav majhne. V tem ko vojnike na kopnem devljejo n. pr. za tri dni v zapor, odtegne so mornarju samo vinska porcija za jeden dan. Kakor so nas gospodje častniki zagotavljali, dosežejo s to krot-kostjo in ljubeznijo pogostoma več, nego li drugi z vso trdosrčno ostrostjo. 4
Na ladji je 12 topov Wahrendorfove sisteme, s katerimi je sicer prav lehko ravnati, lehko basati in zažigati jih, vendar so bodo zdaj namestili sKru povirni topovi iz grodlja. Prvi topovi neso po 2'/a morski milji daleč; ž njimi se je korveta „Friderik“ pri Visi 1. 186(3 prav dobro obnesla. Ročno strelno orodje so puško Werndlovega stroja. — Ladja je, kakor užo znano, na potovanji okolo zemlje. Največji in najzanimivejši del svoje daljne poti je »že dovršila. Tukaj ostane še do dn6 23. t. m., ker so mora nekoliko popraviti, in kor čaka na pošto. Od tukaj so podd v V a 1-parajso, skozi Magellanovo ožino v Bueros-Ayros in dalje v Rio do Janeiro, potem pa naravnost v Gibraltar. To bode zadnja postaja, predno se vrne v staro ljubo domovino. Pulj jo njo stalno bivališče, od kodar se je bila tudi v daljni svet podala. Drugo leto, zatorej črez 2 dolgi leti vrnila se bodo še le nazaj. Vožnja od tod so bode vršila z jadrami zato, da se mornarji v tem vadijo, in da ni treba na mnogih krajih ostajati zaradi dobivanja premoga. —
Vsi gospodje častniki, zdravniki in kadeti bili so silno ljubez-njivi in prijazni, ter so znanstveno jako naobraženi, tako, da moro Človek avstrijsko mornarstvo, katero ima take zastopnike, posebno spoštovati, in da jo pravo veselje, s tacimi gospodi se pogovarjati. Zalibog, so uro zabave hitro minule in ostal nam je samo prijeten spomin na še prijetnejši čas ljubeznjivega pogovarjanja.“
X1Y. pismo.
Valparaiso, dno 60. januarja 1. 1876.
Da Ti užo 2 meseca nisem pisal, vzrok temu hočem danes odkritosrčno povedati. Kakor Ti jo znano, ležal sem v Sv. Frančiški bolan za revmatizmom. Ozdravil sem se bil pa toliko, da sem sc mogel dne 1. novembra 1. 1875 zopet vkrcati v korveto „Friderik“. Smoter našemu daljnemu potovanju sc jo določil z mestom Valparaiso, do katerega smo potrebovali (13 dni. Jedva 8 dni smo po morji se vozili, ko me napade zopet stara bolezen, katera me ves čas — 2 meseca — kar nič ni zapustila. Ko sem došel v Valparaiso, shujšal sem bil do kosti iu zdravniki so mi uže prorokovali, da jo smrt blizu. Misli si zatorej moje žalostno stanje; tako daleč od Tebe in svojih dragih, tako daleč od domovine — in smrt pred očmi. Dne 3. januarja so mo v V a 1-paraisi vendar še živega izkrcali in izročili prijazni družini v postrežbo. Mislim, da le želja, domovino in svoje drago sorodnike in prijatelje še jedenkrat videti, obvarovala me je strašne smrti — v tujini. Toliko sem vendar okreval, da morem vstajati iu mi zopet rabijo vsi udi. Korveta „Friderik“ je pa tačas zopet odplula iu mene tukaj samega pustila, dokler se no ozdravim. Upam, da se do meseca marca toliko okrepčam, da bodem s kako potovalno ladjo za korveto „Friderik“ so vozil, ter da se v Ki o do Janeiri zopet vkrcam na našo ladjo.
Punta Arenas, najjužnejše mesto na zemlji.
Čestito čitateljo utegne zanimati, kakšno je najjužnejše olikano mesto naše zemeljske oble. V naslednjih vrstah bodem poskušal kratko obrisati mesto in njega Stanovnike, in sicer po svojih skušnjah, kolikor mi je bilo namreč mogočo v kratkem časi svojega bivanja seznaniti so z ondotnimi razmerami.
Kar jo Hammerfest severni zemeljski pohiti, to je Punta Ar ona s južni. (Na angleških zemljevidih ima tudi ime: Jandy-Point). Dasiravno jo Punta Arenas 20 širokostnih stopinj bližjo ravniku, nego Hammer fest, jo vendar lo najjužnejše mesto, katero ima še malo civilizacije. Njegova lega je na najjužnejšem ostrogi južno-amerikanskega kontinenta vprecoj razširjeni ravnini, katero obdajajo na iztočni in zapadni strani velikanski snežniki; proti severju so razprostira v malo znane pokrajine južne Patagonijo, a na južni strani meji na Magollausko morsko cesto, ob kateri tudi stoji. Pogosti viharji, megla, sneg vse leto in bližina snežnikov, to so vzroki, da jo podnobje prav neugodno
iu neprijetno, nezdravo so sicer ue more reči, a strpljivo samo za tistega, kateri je primoran, tukaj iskati kruha. To postajo so Chilci (Šilci) ustanovili v pomoč morskim potovalcem. Tukaj so namreč velike nevarnosti zavoljo raznih morskih škrbin, zavoljo goste megle, močnih morskih tokov, hipoma rastočih močnih vetrov in zavoljo pomanjkljivih mornarskih zemljevidov. Ladje so pogo-stoma nesrečne v Magellanski morski ožini in v S mit h s-kem kanali navzlic temu, da je dosta svarilnih zuamenj nastavljenih. Take nesrečnike pa zadene prav žalostna osoda, kajti v roko pridejo krvoločnim lopovom, patagonskim Indijanom in Ognje-zemcem, bivajočim v teh krajih. V obrambo teh nesreč so Chilci ustanovili Punta Arena s. Ob jednem pa tudi zato, da bi si pridobili kaj pravice do Patagonije, kajti po njej hrepene tudi argentinske republiko. Pri tej priliki ne morem zamolčati dogodka, kateri kaže, kakšno nevarnosti so za nesrečnike, ako se razbije ladja v Magellanski morski ožini. Naslednji dogodek se je pripovedoval v Valparajsi za mojega ondotnega bivanja, ter vzbujal velik šum in nemir. L. 185(J jo bila nemška trgovska ladja tu razbita; popotniki in vse drugo osobje, 30 duš, rešili so se na obrežje. Med popotniki je bila jedna sama, 161etna gospa s svojim dojencem in soprugom, nekim Nemcem, čegaver sorodniki so bivali v Valparajsi, kamor je bila tudi ladja namenjena. Jedva so se bili nesrečniki ot61i morskim valovom, napadla jih je divja indijanska četa. Vse može in starčke, tudi nedolžno dete so brez usmiljenja poklali, samo mladi gospe niso ničesar storili, ampak jo vlekli seboj, da so jo poznejše izročili mlademu indijanskemu poglavarju kakor dčl plena. Nedavno pa, namreč j- 1876 so ujeli blizu Valdivije kardelo Indijanov, med katerimi Jo bila tudi žena kavkaskega plemena. V slabi nemščini jo pravila sodnikom zgodovino svojega življenja, iz katere se je zanesljivo razvidelo, da jo tista žensua, katera je bila pred 20 leti uplenjena, Ш po kateri so nje sorodniki iu mož kakor po pokojnici britko .lokali. Dovolilo se joj je, da so lehko k svojim sorodnikom vrne, ki so še živeli v Valparajsi, ali ona jo to ponudbo odločno odbila, rekši, da ima uže mnogo otrok in vnukov, katerih noče zapustiti. Pustilo se jej je, da je šla zopet v divjost med Indijane, «ajti bila se je tudi sama uže poiudijauila. To jo dejansko, čisto resnično poročilo in fotografski sliki te gospe v svoji indijanski opravi so je v Valparajsi vse prav zelo čudilo.
Taki iu jednaki napadi nikakor niso redki. Od kar je Punta 'Vronas ustanovljena in od kar chilske ladjo po Magellanski križajo, je sicer nekoliko boljše. Še to mesto samo so bili fodijani napadli, 110, pa se jim ni posrečilo, česa pridobiti. Vredno Je omenjati taktike, katero imajo Indijani pri tacih napadih. Da •je bi se njih pravo število izvedelo, plazijo se po gosje drug za drugim tako, da vsak zadnji stopa v stopaj ice sprednjoga. Na tisti Oačin se tudi vračajo od svojoga plenenja, pri katerem si naberö
goved in konj. Proganjajo jih malokdaj,«ker sc no vč za moč indijanske lopovsko čete in ker sc je proganjalcem teli divjakov uže dogodilo, da so morali prepustiti svojo glavo divjakom. Večkrat pa se spuščajo Indijani tudi v prijazno občilo s Stanovniki Punta Arenas, menjajo konje, goveda in kožuhovino za drugo blago, izlasti za tobak in strelna orožja, katero reči tako ljubijo kakor sevorno-amorikanski Indijani.
Tudi za časa mojega bivanja v Punta Arenas došlo je 300 Indijanov, ki so prignali goveda in konje sabo. Ko so bili goveda oddali, zasoli so male svoje konje in vihrali v divjem skoki proti notranjim pokrajinam.
Punta Arenas ima v obče značaj naselbino kaznjovalnice, kar jo tudi v resnici. V lesenih bajtah in poleg prizidani vojašnici je 300 kaznjencev in 100 vojakov, chilskih pošcev; to jo gotovo slaba posadka za varstvo naselbino in za nadzorstvo kaznjencev. Poslednji rabijo, kolikor je le mogočo, za obdelovanje polja, za'zidanje kolib in za druga dola. Mesto ima 200 lesčmih nizkih kolib, večje poslopje za bivališče guvernerja (poveljnika), cerkvico in nekatere podružnice, (magacine) chilskih trgovcev.
Stanovnikov je vseh skupaj s posadko in kaznjenci vred okolo 1000, in vlada jim chilski guverner. Stanovniki so največ Chilci, nekaj Nemcev, nekaj Angležev — in, oj čudesa! tudi dva Jugoslovana, porojena Dalmatina, od katerih jeden proda žganje, a drugi ponuja slabo fotografije Ognjeno zemlje in tamošnjih ljudi potnikom za neizmerno visoke ceno. On je namreč jedmi fotograf na Punta Ar ona s. Peča se ljudstvo z ribštvom, proda gvano in kože morskih psov; dalje s prodajo raznega živeža mestnim Stanovnikom in ladjam, tukaj se ustavljajočim. Za kurjavo in za parobrode skrbe premogove zaloge. V tem najjužnejšem mesti je še zanimiva zbirka orožja in orodja patagonskih Indijanov in Ognjezomcev. To zbirko ima Anglež, ki je jedini zdravnik in lekar v tem mesti. Še sedanjo lice te kolonijo ni prav veselo, bodočnost kaže pa še slabšo, kajti ako so ožina Panama prekoplje, bodo Punta Arenas zopet neznatno mesto, vendar šo vedno za mornarje toliko važno, kolikor sevorni Ha m mer fest v Skandi-navij i.
XY. pismo.
Montevideo, dnu 18. mavca 1. 1876.
O svoji bolezni, revmatizmi, poročal som Ti uže zadnjič. Ozdravil sem sc bil vendar do dne t. marca precej, čeravno me je tudi desno oko hudo bolelo. Zahvaliti so imam za to, da sem se vendar okrepčal, nemški rodovini, katera mi jo v Val p ar a j si tako izvrstno stregla.
Pne 1. marca vkrcal sem se na angleški pasažirski parobrod, kateri me jo danos pripeljal v Montevideo. Mod potom som imel zopet nesrečo, ter z nova zbolel na desnem očesi. V srečo je bil prijazen zdravnik na krovi ladjo in ta mi je pomagal iz nevarnosti, vendar nosim še vedno zavezano oko; to je tudi vzrok slabi pisavi tega pisma. O tebi nisem pač uže dolgo čul nika-koršnega glasu. To je, so v6, lehko razumljivo. Ti adresuješ pisma na korveto „Friderik“, katero sem pa jaz v Valparaisi moral zapustiti. Kadar dojdern zopet na našo ladjo, Ti pišem takoj. A kar sem doživel na svojem daljnem potovanji okolo zemlje, o tem Ti bodem z živo besedo obširno poročal.
XY1. pismo.
Gibraltar, dno 3. januarja 1. 1876, na krovi ces. korvete „Friderik“.
Tvoja pisma od dne 22. januarja, 10. in 22. aprila sem danes vzprijel. Jaz Ti pa od Montevidea dalje nisem mogel pisati, kajti 78 dni smo potrebovali od imenovanega mesta do Gibraltarja. Med potom po atlantskem morji v Evropo smo se bili sicer ustavili vPunto Delgada na otoci St. Miguel, (ki je jeden azorskih otokov,) ker nam je živež pošel, a od tukaj ni bilo poštne zveze, da bi Ti bil mogel poslati vsaj kratko poročilo. Moje zdravje je sicer nekoliko boljše, toliko, da ravno ne polegam; ali da sc popolnem ozdravim, treba, kakor mi zdravniki sovčtujejo, dati slovo moruarstvu in okrevati v domačem podnebji. Prve dni meseca julija, upam, da se vrnem iz Pulja v preljubo mi domovino, katere uže tako dolgo nisem videl.
Iz potne torbe.
Priobčil Fran Erjavec.
Obdliti, obolim, v. pf., = prevrniti: ob-valiti. Vas Krn.
Obariti se, obarim se, v. r. pf.: mleko se jo obarilo, rekšo, zgrizlo ali zajedlo so je. Soška dolina. Namesto: ob-variti: variti, kochen.
Obddn, i, f., tudi; Obdanja f. = dnina — mezda, der Tagelohn: kolikor se komu plačuje „ob dnevi“ ali na dan. Na Tolminskem.
Občd, a, m. Južina, Mittagmal. V Reziji. — Srbski: objed, m., Mittagmal, staroslov.: občdfi, m. prandium, coena: ob-jčd. V Laščah imajo kmetje v postni dan, v katerem zjutraj nij kosila, prvo jed ob 11. uri do polu dnč, ter jo imenujejo: občdo, n. Tam svojo razne jedi tako raz-ločajo: kosilo, n. (ob nepostuih dneh zjutraj mej 7. in 8. uro), južina, f. (jčd o polu dnč), veččrja, f. (jed zvečer); vrhu tega so koscem, mlatičcm, toricam in sploh težakom dajo: dojužnik, m. (mej kosilom in južino), mala južina, f. ali: malica, f., das Vesperbrot, (mej južino in večerjo); nemška beseda: J aus o f. je od siovanske: južina. Menci (ljudje, ki svojemu sosedu zastonj „meno“ proso) dobivajo: p o več er ok, rka, m. (jed po večerji), ker so proso mano samo po noči. Beseda: zajtrük, tfirka, m., das Frühstück, nij znana; a pastirji zgodaj zjutraj, kadar ženo past živino, s soboj dobivajo vsak po veliko urezanico kruha, in to se imenuje: fruštuk, štka, m., ter besčda: kosilo za „Mittagmal“ rabi kmetu samo tedaj, kadar govori o poldanskcj pojedini gospodskih ljudij: v grad jo na kosilo povabljen. — Korošcu je: mavžina, f., ito, kar je Kranjcu: mala južina, tor mislim, da jo trobč P>' sati: „maužina“, in da „ma“ tukaj, kakor tudi povsod drugod, v slovenščini stoji namesto „pa“: paborok m -die Nachlese, parobok itd.; kajti srbski je: paužina, f., das Vesperbrot, ruski: paužinu, m., paužina, !■> das Vesporbrot, in slovenščina ima: klen (klčn), n1"
poleg: 111 a k 1 e n, lena (maklčn), m., Foldahorn; srbski: klen, klijen, kun, m., poleg: makljen m., Feld-ahorn, ruski: päklenü, m., tatarischer Ahorn; zatorej: m a u ž i n a in: p a u ž i n a, kakor: mäkle n in :paklen, ter kaže, da inaklen in paklen zuači: uneigentlicher Ahorn, dem Ahorn ähnlicher Baum. Kar se tiče srbskega lica: kun, poleg: klen, klijen, primeri slovenski: blčn (biču) m., das Bilsenkraut, k srbskemu: bun, m., bunika f., das Bilsenkraut.
Obela, f., tudi: obel, obšli (bel-), f. = zabela; obeliti — zabeliti, würzen, condio. Soška dolina.
Obldtovec, vca, m. Oreh, imejoč na sebi še zeleuo lupino. Soška dolina. Glej: brkauec. — Težka beseda, ker druga na-rččja nemajo nič tacega. Laščanu je: oblekovec in., zelena orehova „lupina“, a ne ves oreh, ter izrčka se tako, da nij včdeti, ali je treba pisati: oblekovec, ali: obija ko v e c, ker tudi „bljä“ bi v Laščah shilo, kakor: bije, bi e, ter pomneti je nemški glagol: blatten, ab blatten, obrati, osmukati listje.
Obldtovlje, a, n. (oblatovje). Zelena lupina (oplodje) pri orčhu. Soška dolina. Primčri: oblatovcc.
Oblica, f. Kuhana drobna repa. Goriška okolica; Lašče in drugod.
Oblin, a, m. Nerazcepljen, zatorej še obel krij ali hlod. Vas Krn.
Oblddva, f. Piča svinjam ali kravam, z otrobi ali se slabo moko umešana. Sv. Peter pri Gorici. — V Laščah je to: o bi o da f.
Obnašanje, a, n. Cerkveni god; Kirchweihfest. Na Št. Vidski gori; po Ipavskem in po Krasu.
Obdjki, ov, m. pl., a tudi: obdjek, jka, m. Krpe, ki se obuvajo v črcvlje; der Fusslappen. Namesto: obvojek: ob-viti. V Čičih ter v njih slovenskih sosedih po Istri. — Laščanu je to: onuča f., tudi samo: nuča f.; staroslov. onušta f., calceus; ruski: onuča f., der Fusslappen; češki: onuce, f. sing. Podstava je: u-ti, anziehen (ob-u-ti, iz-u-ti), in zatorej: o(n)ušta namesto: o-u-tja, kajti „n“ je vtaknen, da maši zev; primeri: snčsti aufcssen, staroslov. s0(n)čsti, namesto: stt-čsti.
Obrdselen, selna, m., die Narbe. Vas Krn; a na Vršnem: obras-lek, selka, m., die Narbe. — V Laščah se Narbe imonujo: o brun ek, uka, m.: obrüvinükfi. Podstava je staroslov.: brüvi f., der Balken, Steg, die Augenbraue; novosl. brv f., der Steg; staroslov. obrüvi f., die Augenbraue; novoslov. obrv f.; staroslov. brüvino n., der Balken, die Augeubraue; novoslov. brvno, briiuo n., der Balkon: das „llervorstehendc“ im allgemeinen. Po no-kakej zmoti ima Cig. v term.: ob rau ek, die Narbe, kar jo neresnično.
Obreči, obreSem, v. pf. == obljubiti, vorsprechen. V Brkinih, Starostov.: obrešti, versprechen; srbski: obroči, versprechen.
Obrčncelj, clja, m., tudi: obrdneelj, olja, m. = j&branek. Dolenji Kras. — Kaže, da to morebiti lo nij laška beseda, ker ima toliko raznih lic: jäbranek, dbranek, abranka f. (v Laščah), brankelj, tu. Korenika bode: br^k, schwellen: lit. brinkti, schwellen, branka f., das Schwellen. Če je ta misel prava, potem bi naša beseda staroslovenski slula : *abrq,ka f., *abrq,kü, *jabnj,kü, m., a novoslovonski bi jo bilo treba pisati: abrank, jabrank, (a ne: -branek), ker tako pišemo tudi druge besede, v katerih so jo ohranil stari ltohuik: mčsonc (štirski), der Monat, (a no: mesenec), starostov.: mčs^ci itd. Koreniko: brek (bronk), anschwellen, imamo tudi v glagolu: zabreukniti, nem, (v Laščah), zabrčkniti, nem, (po drugih nmozih krajih), anschwellen: prst zabrčnlmo ali zabrekue, kadar so toli napne, da so na pr. ne moro prsten ž njega sneti; noga je zabrčhuila (namesto: zabrelmila), rekše, otekla je, tako govore na Sori v Gorenjcih; žensko nabreukati, schwängern; srbski: za-breknuti, auziehen (vom ausgetroekneteu Gefässe, das man ins Wasser stellt). Vuk; poljski: nabrz^knienie, n., die Geschwulst, nabrz^kiy, adj., geschwollen. Linde; novoslov.: izpodbrecati se, izpodbrecati krilo (v Laščali), izpodbrencati se (po nekaterih krajih), das (weibliche, lange) Kleid hoch aufschürzen und dadurch einen „Bausch“ machen, kar po raznih krajih pogrešno govore: spod-rencati se, spodrecati se, spodrezati se, in tudi Miklošič piše napak: nsl. spodrezati se, se cingere. Gramm. I.,
2.	Aufl. 1879., 314., naslanjajo so na Iiabdeličev stovnik, v katerem je tudi pomoto čitati: „raz d raz, discinctus“. Primeri: razdrasati. Zdaj nam je toliko razumeti besodo: brencolj, clja, m., koš, v katerem nosijo listje, seno itd., ker koš jo „trobušiita, napčta“ stvar; primeri: boben, bua, m. = košara.— Semkaj spada tudi slovenska, da-si malo razširjena beseda: brenka, f., vinski sod. Murko. — Matzenauer, Cizi slova na 118. strani jo krivo proizvaja od nemškega: Brenk o, Branke, ein hölzernes Gefilss, kar niti moj Nemci nij široko znano. V resnici so to od nas uže v starodavnosti Lahi vzeli na posodo, in prišlo jo, kakor kaže, poznčjo, od nas tudi nekoliko mej Nemce. Ako bi ta beseda no bihi slovanska, to kako bi mogla rabiti Husom v tacem zmislu, v kakeršnem jo tam nahajamo? Kusi imajo: brjanka, f., eine Art Barko auf dem Dniepor, z ohranjenim hoh-nikom, kar svedoči o nje starodavnosti v tem jeziku, in izreka se, kakor: b rj anč ati, polog: brenčati, brjačati, tönen, klirren; a kar se dostaje „pojma“)
nij pozabiti ruske besede: sudno, n., das Schiff, eigentlich das Gefiiss (posoda). Veuderje opomeniti, da Lahom, kadar zaznamenävajo „posodo“, služi obraz: brent (premenili so „<“ v „A:“); a kadar imenujejo „Zweig (Tatze)“ imajo brank. Nemcem rabi: brank, brenk, poleg: braut, brent. Zatorej nahajamo laški: brenta; pijemontski: brinda; genovski: brande, Weinfass. Diez, etymolog. Würterb. Bonn 1861/(52, II., 13.; tirolsko - nemški: Brent’, Brenten, f., Melter, weite Suppenschüssel, Milchgefäss, Kufe. Schöpf, tirol. Idiotikon; bavoraki: Branke, Brenke, Brenk, f. hölzerner Futtertrog für Geflügel. Schmell.-Fromm., I., 3(32. Primeri novoslov.: brčneelj — koš. Poleg tega laški: branca; starošpanski in staroport.: branca; franc.: bran-clie; provenz.tudi: brane,m., Zweig,Tatze; srednjelatins-ki: branca leonis, eiue Pflanze (okolo 1070.1.). Diez, I., 81.; retski: branca, Pfote, Tatze, Wisch. Conradi, Taschen-wörterb. der romanisch-deutschen Sprache. Zürich 1823. Te besede odmevajo, kakor vidimo, po vsem romanskem svčtu, kar nas uči, od kedaj so jih uže dobili ti razni joziki. A bavorski je: Brente, f. (namesto: Branke), die Tatze. Sckmell.-Fromm., I., 3(!2.; der Bär hat Pranten oder Tatzen. Grimm, Würterb. II., 304. Pojem „Tatze“ je vzet od „äbrankov“ (Blütenkiltzchen), kateri to ime do-bodo stöprav tedäj, kadar so vzpomladi uže „uapeti“ in zato res nekako podobni läpicam (tačicam). Stara in srednja visoka nemščina o vseh teh besedah molčita, uiti latinščina jim nema priličnega korena, a slovauščina ga ima in vrhu tega, kakor smo videli, tudi mnogo besed iz njega. Dostaviti je, da uže slavni Grimm, Wör-terb. II., 372., meni, da je starejše lice bilo: brank, brenk, od.koder pozneje: brant, brent. A kakor od Slovönov prvotno izhaja obraz: br6nka, tako so kesneje tudi Slov6ui predrugačeno lice: brenta od Lahov dobili na posodo. Tudi besöda „branca“, Zweig, Tatze si jo res v rodu z „abrankom“, samo da je prišla od nas k Komanom, a ne od njih k nam.
Vbrčsek (-res-), ska, m., namesto: obrčstek. Der Finderlohn.
Vas Krn; Staro Sedlo pri Koboridu. Glej: obresti, ob-retem. — Novoslovenska beseda: obrest f., (obrest), der Zins vom Kapital, stoji morebiti namesto: obnist; primeri: staroslov.: trava in: treva, das Gras, obrasti in: obrčsti, umwachsen, in vrhu tega: rastü m., der Zins vom Kapital. A Laščan tudi govori: käj obresti (obrčsti) iščeš? in hoče reči: kaj iščeš prepira in zdražbe ter s tem sebi leskove masti (palice)? — To bi pač utegnilo biti od glagola: obresti, linden.
Obrčsti, obretem (-ret-), v. pf. Najti, finden. Staro Sedlo. — Rezijanom baje rabi sedanjak: obrčnčem, kar jo čisto po staroslovenskem jezici, kateri je temu glagolu imel dve podstavi: „(ob)rčt“ po I. 1., poleg: „(ob)retje“ po V. 2.; a podstava: „(ob)rčt“ mu jo rabila v aor.: ob-rčtolm, v part. praet. act. I.: obrötü, v part. praet. act.
II.: obrčlii, v part. praet. pass.: obrčtenti, ter v nedoločniku: obrčsti; a na podstavi: „(ob)r^tjo“ mu je bil sedanjak: obr^štfj,, zapovednik: obrešti, in poleg toga tudi imperfectum: obr^štaalm, kar bi novoslovenski z ohranjenim ali izgubljenim hohnikom slulo: obrčnčem (obrečem); obr6nči (obrdči); obrčnčah (obračali). — Л starosrbskim knjigam je rabila samo podstava: „ (ob)röt“, zatorej tudi v sedänjaku: obrötemü, wir werden finden, in tega pravila se drži Staro Sedlo: obretem, ob-rčteš itd. Miki., Formenlehre in Paradigmen, 33.
Obriti, obrijem, v. pf.; obrivati, obrivam, v. impf. = pleti, jäten: obrivati pšenico. Goriška okolica. — Korenika jo: ry, wühlen, od koder tudi: rov, m., der Graben; a drugačna jo korenika: ri, drängen, od kodor imamo: roj, m., vder Schwarm itd.
Obrddnica, f. Žena, ki je porodila; die Wöchnerin. Kräs.
Obrta, f., die umgekehrte Naht; črevljar mej šivanjem ženski čre-veljček (šolin) obrne na robe, da pride notranja, ru-java stran venkaj, a kadar je delo gotovo, obrne ga zopet nazaj, da jo črno usuije zunaj, kakor na vsacem druzem črevlji. Senožeče; Kras; Hrušica v Istri. — Laščan to imenuje: črevelj na „ümkört“. Primeri: obrtalo.
Obrtalo, a, n., perpetuum mobile; stvar, ki so vedno vrti, na pr.
nemiren otrok. Kanalsko. — Ta beseda bi morebiti utegnila tudi dobro služiti za „Betrieb“: železnica, malin jo v obrtalu. Podstava: ob-vrt: vrteti, drehen.
Obrtnik, a, m., na obrto narejen črevelj. Hrušica v Istri.
Ob tič, iSa, m., in: obtiSje, a, n. coli. Vejo, ki so „potaknejo“ po grahu. Sv. Peter pri Gorici. — V Senož6čah jo to: nii-tič, tiča, m., a v Laščah: nžtik, tika m., od tod: na ti š k ali ponatišk fižol, grah; srbski: tačka f. = obtič: tük, stecken.
Obudoveti, obudomm, in: obudov&jem, v. pf. Witwor oder Witwe werden. Vas Krn- Staroslov.: obvldovčti, in: obu-do včti.
OSev, a, o, adj. — očetov, na pr. «čev klobuk. Gorenja Soška dolina.
Očimati se, v. r. pf., obrasti se z volno ali dlako. Ovca jo očima na, ako se je po strižnji obrasla. Mladenič so jo očimal, ako mu prvi puli osujo brado; den Flaumbart bekommen. Gorenja Soška dolina. Od laškega: cimare, „Tuchwollo“ scheren; c im at ura, dio Scherwolle.
Odduhük, a, m. = brezdno. Kakor bi se zemlja po njem oddihä-vala; das Luftloch. Kras.
Odlästlek, stelka, m. (reci: odlastuk, stuka), kakor: odrästlok, stelka m., dor Zweig, kar Laščan tudi izreka: odrastuk, stuka, a po drugod govore: odrastek, stka, odnisok, ska. — Odlästlek znači: die Ruhe, Müsse, Erhohhmg. „Otroci mi ne dade odlästelka“. V Laščah. O dl äs te k , stka, m., isto. V Razdrtem pod Nänosom. Staroslov.: llstiuü, lisinü, adj., leicht; srbski: last, f. die Leichtigkeit, lastan, sna, o, adj., müssig; lusan, sna, o. adj., leicht zu thun; belokranjski: izläsiti koga, ablösen von dor Arbeit; tudi v Koboridu.
Qlmetek, tka, m. V Laščah. Kadar se njiva tako orje, da so delajo kraji (v Laščah) ali razori, imenovani tudi lehe ali ogoni, tedaj zadnji räzor časi ostane ožji od vseh drugih ter se imenuje „odmčtek“ (s čistim „e“). Podstava jo: odmet-ati.
Odsaditi odsadim, v. pf. Odstäviti otroka ali telo od sesca. Vas Krn.
OdsčCen, Cena, o (-ščč-), adj. Odsččen človek je osoren ter malo-bosčden. Podkrnci. Prim. strsl.: sötinü, adj., traurig; srb. sjetan, adj., schwermiithig.
Oglrce (ogfirce), a, n., a tudi: oglrec (oguruc), a, m., mehurec na koži, zlasti na obrazu. Kras; Soška dolina. V Laščah: ogrec (ogrlic)-, ca, m. K tej besedijo primeriti nemško: Engerling, in staroslov.: *^gori m., 110-vosl. ogor, rja m., anguilla (der Aal) itd.
OgnjCnica, f., tako so imenuje praznik matere božje vzpomlädi v 25.
dan sušca, „ker tega dne pade na zemljo nebeški ogenj, ki prešine vsako scmonsko zrnce, da moro kaliti in rasti.“ Rodik na Kräsu. — Primeri: glavnjčnica.
Ogradnica, f., majhon ogräjeu päSnik. Tolminsko. — V Laščah jo to: ograja f.
OgrCden, dna, o, adj. „Ves ogredon dan som delal“, to je: vos dan, kolikor ga je. Vrsno na Tolminskem. Primeri: läkc-ren, adj.
Vgristi se, ogrizem se, v. r. pf. = usiriti se. „Mleko so jo ogrizlo“ (po lčti v vročini). Gorenja Soška dolina. — V Laščah: mleko so jo zagrizlo.
Ohvdlen, Ina, o, adj. Ohvälen je človek, ki svojo hvalo rad sliši = hvale željdn. Podkrnci.
°jice, f. pl. Prednji del pri plugu, namreč oje z obema kolescema.
Bdnjščice. Podstava „ojicam“ je: oje, ojesa, n., die Deichsel. Laščan to imenuje: p 1 ü ž n a, n. pl., namesto: plužua kolčsca.
vkdjen, ena, o, adj. = malo vinjen; angestochen. Podkrnci. — V Laščah je: prikajen, jena, o, adj.: prikajeu človek, malo prismiiknen človek, imenovan tudi: prikäda f. Primeri: pri s m d j o n in p r i s m o d a.
Letopis 1880.	•	11
OkleStak, a (-kič-), m. Okroglo, nerazcepljeno, a no predebčlo poleno. Ponikvo na Tolminskem. Podstava: o-klestiti.
Oknica, f., navadno: dknice, f. pl., die Fensterläden, Jalousien. Kras.
Okno, n. Prčkat v stogu ali kozolci jo „okno“. „Imam tri okna pšenico in dve okni ječmena“. Tolminsko.
Okdvina, f. Železo, na katerem se kosa kleplje. Ždbče na Tolminskem. Na Kranjskem so to imenuje: baba, babica.
Oleuki, m.pl. (-lčv-) in tudi: olovki, m. pl. Slabo sadje (ovočje), ki pred časom nezrelo popada z drevja. Goriška okolica.
— V Laščah so to: otinki, m. pl.
Olubje, a, n. coli. Pčrje okolo koruzno latice. Goriška okolica; Ipavska dolina.
Omdmica, f. = omotica, Betäubung, Ohnmacht. „Prišla mi je neka omämica.“ Razdrto pod Nanosom. — Laščan veli, da „mora“ človeka vrže v omämico, predno gre ndnj.
OmedUoati, omedlevam, v. impf., na kaj: močno želčti česa, hre-penčti po čem. Vrsno na Tolminskem. Na Krasu sem čul: kdor ima, nagniva (pije), kdor nema, omedleva.
— V Malhinjem pri Devinu slove ta glagol: omend-lčvati, in znači: prežati, na pr. pri kacem piru (ženitvi) ali pri kaci pojedini. — Laščan govori: ves mrtev je nanjo, ali: merje za njo, er sehnt sich stark nach ihr.
Ometica (čist „e“), f. Neka vrsta šva; die Endelnaht. V Senožečah; v Laščah.
Omldda, f. — mladika (včja). Vrsno na Tolminskem.
Omldjati se, omldjem se, v. r. impf. Dobrikati se, prilizovati se.
Mačka so omldje, kadar se drgne in smučo okolo človeka. Podkrnci. V srbščini: omilati se. Korenika bi utegnila biti: „ml“, katera jo tudi v besedi: mil, adj., lieb, theuer.
Omrdznica, f. Prvi drobni sneg, kadar začno nalčtovati. Vas Krn.
— V Ponikvah na Št. Vidski gori je omraznica = kürja polt, Gänsehaut.
Opuhniti se, opdhnem se, v. r. pf. Den Ausschlag bekommon. „Obraz se mu je opähnil.“ Podkrnci.
OpdliSiti, opaličim, v. pf. S palico udariti. Vas Krn; tudi v Seno-žččah. Podstava: palica.
Opalika, f. Debela palica. Vas Kru.
Opdren, ma, o, adj.; opdrnost, f. Neka bolezen pri živini, kadar voda ne gre od nje. Skrilje pod Čavnom.
Opasica, f. Debela pälica. — V Laščah je: o pasica, f., moški pas, nekaka dolga, ozka ruta, rudčča ali višnjava, ka-keršno so nekdaj nosili stari možje, da so so „opasti-vali“ ž njimi.
Opasilo, a, n. Cerkveni god, proščenje; Kirchweihfest. Rihenberk; Kras; Brčzovica v Istri.
Opdrek, rka, m. Nezrela hruška. Ponikve na Št. Vidski gori. — V Laščah je: aperek, aperka, m., in: paporek, paperka, ra., šaliva beseda otročetu: der Knirps (išči v Cig. slövniku besede: Knirps); a možno, da je trčba pisati: opere k, ker Laščanu začetni „6“ slove, kakor „a“: ače, asel (oče, osel) itd. Sodil bi, da je „äperek“ isto, kar „paberek“ m., Nachlese, namosto česar govorč tudi: päperek: paperkovati, v. impf., Nachlese halten.
Opetnica, f. Polu suha hruška. Podkrnci.
OpetniJc, a, m. Sir, ki še nij dobro dozorel; sir v srednjem času. Vas Krn.
Opläk, opldka, m. Toliko vode, da so z njo kaka posoda „oplakne“. Podkrnci.
Opläz, opldza, m. „Ta njiva je orana na opläz“, orana tako, da nij zynati leh. Vrsno.
ОрШје, a, n. Ženska jopa, Kras.
Oplen, oplena (-plč-) m. Goriška okolica, in poleg „oplen“ tudi: o p len, oplena, m. Gorenja Soška dolina. Pri vozu na prednji in zadnji premi on les, v kateri sta vtäkneni ročici. — V Laščah: 6 p 1 o n, 1 6 n a.
Opömica, f. Stütze, Strebebaum. Žabče na Tolminskem.
Oprdvnik, a, m. Gospodar in velitelj v planinskem stanu, ter ob enem tudi sirnik. Na Tolminskem.
Oprimek, mka (-prčni-), m., a tudi: oprimki, ov, m. pl. Slabejše žito, ki se pri vejanji s plevami pomeša. Goriška ^	okolica.
O^dlo, a, n. Plug, drevo v oranje. Staro Sedlo.
Osep, Ospa, m. (reci: osep, ospa); osdpsk, a, o, adj.: Osdpec, pca, človek iz Ospa. Tako govori narod po Istri, a ne „Oepo“, kakor	čitamo	v	slovenskih knjigah. „Ospo“ je
,	laški obraz	naše	besede,	„Osep“.
Osivele, osiuka (-sčv-), m. Prazen prostor na posej&ni njivi.
„Nijsi dobro sejal, vse polno je osfevkov.“ Vrsno na Tolminskem.
Osina, f. i) v lčs vdfeto železo na podvozu; dio Achse. Vas Krn.
2) Ostra resina na žitnem kldsu; die Granne. Podkrnci. — V Laščah: osje, ja, n. coll., ter tudi: o sovje, ja, n. coll., die Grannen. Beseda: „os“ znači „konico“,
q ,	die Spitze.
Sw> a, o, adj. Nekoliko siv, sivkast. „Osiva kača“, eine grauliche Schlange; „odölina“, ein kleines Thal. Polžanščina v Istri. Opiraje se na to, svetoval in pisal som v kemiji: duščeva okislina za „Uiitcrsalpetersšiure“ itd. sldšiiti se, v. r. pf. „Oslaščil so je“: s prva nij htel jesti, a potem, kadar je okusil, jel je v „slast“; Appetit bekommen. Vas Krn.
Osnik, a, m. Klin ali ali žrobelj, ki zatiče kolo pri vozu. Podgorje v Istri; Rihenberk pri Gorici. — V Laščah jo : osnik, m., sveder, s katerim se temu klinu ali čavlu prevrta skvožnja (luknja) v os (Achse).
Osdrnica, f., (namesto: osovr-). Sovra pri vozu; die Langwiede. Ponikve na Št. Vidski gori.
Ospdsek, ska, m. Ograjen osobinsk (a 110 oboč) pašnjak. Št. Vidska gora.
Ostdva, f. Črevlji na „ostavo“ so vseduji kmotski čr6vlji, menda, kakeršni v Kranjcih črevlji na „kvčder“. Solkan; Ponikve, in morebiti sploh po Soški dolini. Nemški: Queder n., die Einfassung mit einem Rande oder Saume, obščv. — Gospodski črevlji so po Goriškem delani na „centno“. Primčri v benčdskej laščini: centu rele, f. pl., que’due pezzi della scarpa, coi quali si legano le fibbie; laški (v narečjih): centa, isto, kar: cintura; retski: cin ta, das Band. P. Flaminio da Sale, Fundamenti principali della lingua retica o griggiona. Disentis 1729., na 'JI., 102., 128. str.
Ostdvnikar, ja, m. Cvek v črevljih na „ostavo“. Ponikve na Št. Vidski gori.
Osten, ostna, m. Palica se železnim šilom na konci, s katerim se tu ter tam zbadajo in poganjajo voli; a v Goriški okolici ter na Banjščicah 6 ste n znači „bičnjak“, der Peitschenstiel. — Staroslov.: ostiuü m., stimulus, der Stachel.
Ostrgdča, f. Rakla z vfejami, na pol okleščenimi, na kateri so suši seno ali dčtelja. Bole ’).
Ostružek, žka, m. Koruzna latica brez zrnija. Št. Andrež pri Gorici.
Ostružje, a, n. Senen drobir, senene mrve; das Ileuicht. Rihenberk pod Krasom.
Ostrtižki, ov, m. pl. Strugotine od surovega krompirja. Ikavska dolina. — V Laščah: ko struži, m. pl., debeli otrobi; grobo Kleion.
Ostrv, i, f. Pri kozolci glavni steber, katerega podpirajo opornico.
Tolminsko. — V Laščah so časi debel, no do pölti okleščen kol zabijo v tla in okrog njega se zdene snopje ali slama. Vso to vküpe so potlej imenuje: os trni ca f. (namesto: ostrvnica).
OsviŠek, Ska, m. Omlačen ali otfipen snop, kar je drugod „otep“.
Vas Krn. Primčri: staroslov.:	viši, m., grünende,
Zweige, višije, n., Gebüsch; srbski: viš, m., viholje, n., eine Art Pflanze; češki: vicli, včch, m., poleg: vicha,
') Miklošič, Gramm. I., 2. Aufl. 187!)., 347., misli, da nemški obraz to bo-sedo: F lit s eh, kaže, da jo v slovenščini slnla nekdaj: Bilci, ter dajo novo-elov. treba pisati: Bole, kakor: vdlk, namesto nekdanjoga: v lil k rt. — Tolminci izrekajo polglasnik: grem v Boc, tako govore tudi: Kek (gora Kolk) nad Tolminom.
včcha, f., višek, m., Büschel, Wisch; staroslov. včhflti, m., češki: včchet, ra., novoslov.: včhet, hta, m., Büschel: vehet sena; ruski: včhotokfi, tka, m., Büschel, včha, f., Signalstauge, ursprünglich wohl mit einem Büschel Stroh darauf; novosl.: včha (zelna), die Blätter des Krautkohls, so lauge sie sich noch zu keinem Krautkopf gestalten; novoslov.: vihljäti, v., flattern, (von Büscheln, Bändern); ruski: vihljäti, v., schlenkern; novoslov.: vih-ljast, adj., flatterhaft.
Ostajati, oSSdjem, v. impf., in tudi: oSSdjati se, v. r. impf. Muditi se, obotavljati se; cunctari; zaudern. Podkrnci: o-sfi-čajati. — VBolci: o čaj ati se. Staroslov.: čajati, v., warten, zaudern, holfeu; piše se tudi: ččjati, in Laščanu ta glagol slove: oš če vati (ošččvati), v. impf., zaudern.
Otöhel, lila, o, adj. Soparen, rna, o; otdhlica, f., soparica, zlasti pred hudo uro, a tudi v zaprti sobi; die Schwüle. Soška dolina. Primeri: utöhniti, zatohuiti.
Otbn, otöna, m. Globočina v vodi; tolmun. Koborid. Išči besede: globodnica, in primöri: tončič.
Otrebek, bka (-trčb-), m. Zeleno, nezrelo sadje (ovočje). Podkrnci. Primeri: olävki.
Otresen, sena, o, adj. Otresen človek je redkih ter neprijaznih besed.
Vas Kru. Primeri staroslov.: dr^selü, adj., mürrisch, in dolenjski: z a dr e sli v, adj., z a dr sl iv, adj., mürrisch, Miki. Gramm. L, 2. Aufl. 1879., 309.
Ovaditi, ovadim,, v. pf., koga. Zatožiti; angeben, denunzieren. Po vsem Primorskem.
Oza, f. (reci: oza).	Ozek svčt okolo njive. Vas Krn.
Ozel, ozla, m., oz el	je grča ali čvrš v lesu, v deski;	der	Knorren,
eigentlich der Knoten. Kanal. Po drugod se sliši tudi: vozel, vozla; vozäl, vozlä, iu: vozäl, vozäla, a samo v pomenu: der Knoten.
Ozimi, eta, n., (izreka se: ozme). Dvoletno žr6be. Podkrnci. Podstava: o	+ zima; zima, der Winter.
Ozimka, f. Krava,	ki črez zimo ostane jalova. Vas	Krn.	—
Ozimka, f., ali: ozimica, f. je tudi hruška, zrela pozno pod zimo. Oz im ec, o zim cä, m., ozim lAn. V Laščah.
Ozobek, bka, m. Obran ali „ozöban“ grozd. Brda Goriška.
Ožiti, ožijem, v. pf. Oživeti, auflebou. „Studenci so zopet ožili.“ Vrsno pod Krnom.
Ožititi se, ožitim se, v. r. pf. Ožiti se žito, na pr. pšenica, kadar dobdde zrni je. Vas Krn.
Pddav, a, o, adj. Padava bolezen; die Fallsucht, Epilepsie. Iti-henberk.
Padavica, f. Epilepsie. Itihenberk. Srbski: padavica f., die Fallsucht.
Pdlica, f. Tkalška mera, dolga uekako 1 vatal. Soška dolina.
PdliSnice, f. pl. Neko zvezdje; Orion. Kras; Ipavska dolina. — Y Laščah: rimske palice, Orion.
Paliska, f. S prahom pomešana moka v mlinu; das Staubmehl.
Ipavska dolina; Vreme. — Drugod se govori tudi: poliska. Primeri srb.: päspälj, p as pal ja, m., Mühlstaub.
Panögla, f. Sirkova (koruzna) latica. Od laškega: la panocchia. Tolminsko.
Pardnjek, njka, m. Škripec; die ltollo (mech.) Gorijiinsko na Krasu. Laški: paranco, Zugseil am Mastbaum, um Lasten in die Höhe zu ziehen; die Zugwinde.
Pärati, pdram, v koga, v. impf. Kaj paraš vanj ? rekše, kaj drezaš vanj? Vrsno na Tolminskem. Od bened.-laškega: parhr, mit der Hand stossen, fortdrängen.
Pdsjica, f. Uljč na nogi, ako se človek zbode in se rana potem ognoji. Na pasjico stavijo rastlino: črno bil. Rodik na Krasu. — V Laščah se to imenuje: pasjipoštrkavec. Korenika bi utegnila biti: strk, stecheu.
PdSten, pdštena, m. Zelena planica na hribu, koder se živina rada pase. Sv. Peter pri Gorici. — Staroslov.: pažiti f., po-žiti f., die Weide, der Weideplatz; ruski: pažiti f., die Weide, die Trift; pažitnyj, adj., die Viehweide anbelangend: žiti, živem; a päšten je namesto: pa,žiten, pažten, z obrazilom „en“, kakeršno je na pr. v srbskej besedi: prešljen, ljena, m., der Spinnwirtel, namesto: prčslen, staroslov.: *pr§slenu, od podstave: *pr(jsl-a, pr^sl-ica, iz korenike: pr^d, spinnen; zatorej „št“ na-mčsto „žt“, a to namesto: „žit“. Primčri: lišti, f. pl.
Patm, a, m. Pritlikavec; Zwerg; Krüppel. Vedno v prezirljivem pomenu. Vrsno na Tolminskem. Hrvatski je: patu-1 j a k, der Zwerg; rumunski: pitik, der Zwerg; primčri ladinski: patta, dichtzusammengedrängter Haufe, — eino wohlbeleibte, mehr rundförmigo Frau. Alton, die ladinischen Idiome (in Tirol). Innsbruck 1879.
Pdze, f. pl. Lesica ali lesena vrata pri medernji (glej: Letopis 1875., 227. stran). Vas Krn. V Holci so „paze“ plot od kra-jevcev. — Ruski: pazü, m., die Fuge, Furche, dor Einschnitt, Falz, der Schlitz; lit. požas, m., der Falz, dio Fuge.
PdzovniJc, a, m. S trt splotena vrata pri skednji ali soniku. Vas Krn. Primeri: päze, f. pl.
Pi(, a, m. (reci: ptič). Vodnjak. V Brkinih. — Laščan to besedo pravilno izreka: beč, boča, m. (biič), der Brunnen; plitev, neizkopan vodnjak, v katerem voda sama izvira iz tal, ter da ne bi mogla drugam odtekati, zatorej tak „bčč“ nekoliko obložč s kamenjem. V Notranjcih na Pivki pri Knežaku je vas: Bač, Bača, m., notranjski
izrekano, (kakor: pas, pasa, m., der Hund), namesto: bflč, čii, in: p us, püsa, poleg: psa (po Dolenjskem se oboje sliši). — Staroslov.: bfičiva f., bftčika f., der Bottich; srbski: bakvica f., ein hölzernes Wassergefäss, bačva f., ein grosses Fass; ruski: bokura, f., bočka f., das Fass, die Tonne. Semkaj bi utegnila tudi spadati naša beseda: buča, f., der Kürbiss; buča, f., bučka, f., steklenica, beroča stari polič. Kras; srbski: buča, f., „staklen okrugao sud sa grličem“, od koder jebavorski: Butschen, f., Biitschen, f., kleines, mit Handhabe und Deckel versehenes Gefiiss. Schmell.-Fromm. I., 312. Primeri besedo: beč, m., v lanskem letopisu slovenske Matice.
P66a, f. Der Gram; srbski: jad. Vrsno na Tolminskem. Piscu „Tu-gomerove“ tragedije se jo oponašalo, ker je rabil glagol „peči se“, bekümmert sein, kakor da je zastaran, ter da zopet ne prodre; a zdaj vidimo, da živi še v narodu. Staroslov.: pečali, f., der Kummer, die Sorge; ruski: peča f., die Sorgsamkeit, Fürsorge, Theilnahme.
Peča, f. Namesto pečina, f.; die Grotte. Tublje na Krasu. Od tod je tirolsko-nemški: Pötsche f., Höhle unter Felsen. Schöpf, tirol. Idiotikon. Pomni, da imajo Nemci tudi prevod naše besede: pčč, pečina v bavorščini: Ofen, m., ein emporragendes, durchklüftetes Felsenstück itd. Schmell.-Fromm., I., 44.
Pečenica, f. Pečena repa, loška „smojka“. Goriška okolica. Od tod tirolsko-nemški: Putschen, pl., gebratene Rüben. Schöpf, tirol. Idiotikon.
Peči, •pečem, v. impf, Rösten. Na Primorskem se kava, ječmen, noseč in dr. ne žge, nego se p6če.
I'ečkati,	jiečkam (peč-), v.	impf. Bosti koga, zabadati	v koga,
drezati v koga z besedami; sticheln. Podkrnci. Srbski: pečati, stechen; ruski: peči v., backen; stechen (von der Sonne).
Peükäti, peSkdm (püc-), v. impf. 1) rčpo ribati preveč na drobno;
2)	razmazavati kako stvar in jo s tem uničiti; 3) lenivo kaj delati, da nikjer nij nič pokazati. Lašče. ei’d£ec, Čca, m. Neka kožna bolezen na otrocih. Razlikujejo suhi in gnili peničec. Tri suhem peračci se izpahnejo drobni mehurci po vsem	telesu, a pri gnilem se	izrinejo
kraster po glavi in	sem ter tja tudi po telfesu.	Skrilje
pod Čavnom. Primeri: pereč ogenj, St. Antonifeuer, Rothlauf; srbski: perutac, m., eine ArtAusshlag, in tudi češki: oh ni para, f., eine Art Grind, der Rothlauf;
p ,	_ poljski: ognipioro, n., isto.
perot’ !’, Brada pri ključi. Podkrnci. Penit, i, f., isto. V Laščah. erutnjdk, a, m. Noka mreža v ribjo lov; Flügelnetz (?)• Kostanjevica na Dolenjskem,
Pešelj, Uja, m. Žrcbclj, ki zat-fka kolo. Sv. Potor p. Gorici. Primeri retski: pissi, Lunzen, Lun. Coaradi; od latinskega: pessulus, der Riegel
Petkov, a, o, adj. Posten. „Denös jemo petkovo.“ Povsod navadno.
Ptcla, f. Die Stecknadel. Vas Krn.
Pila, f. Žaga; die Säge. Piliti, v. impf. Žagati; sägen. Vreme.
Pirhati, pirham, v. impf. Jajca rudeče barvati. Rihenberk. Podstava: piruh, o katerej se ne vč, ali jo je pisati: piruh, piruha, ali: pireh, rha; pravilno bi bilo oboje.
Pisati se, pišem, se, v. impf. Farbe bekommen. „Črešnje se uže pišejo.“ Gorenja Soška dolina.
Pitan, a, o, adj. Pomenja to, kar „pitovon“. „Pitan lešnik,“ Co-rylus tubulosa. Ipavska dolina; v Senožečah. Tudi: pito m, adj., aufgefiittert, zahm, voredelt. Miki. lex.; srbski: pitom.
Piten, tna, o, adj. Nahrhaft. Pitna trava. Rodik.
Pitilek, lica, m. Tilnik; das Hinterhaupt, das Genick. „Če ne molčiš, dam ti za pitilek.“ Namesto: potilek. Sv. Peter pri Gorici. Tudi: z a ti lok, tilka, m., kar izrekajo: zativek, vka, in: zatevek, vka, das Genick. V Laščah.
— Srbski: pötiljak m., das Hinterhaupt; ruski: potylica, f., das Genick.
Pitnica, f. Pitana krava; die Mastkuh. Podkrnci.
Pitnih, a, m., in: pitnjak, a., m. Koruza, ki se seje po strnem žitu blagu v pičo. Gorjansko na Krasu. = ^ <for.
Pitoven, vna, o, adj. Zahm, veredelt durch Kultur. Podkrnci. Primeri: pitan, adj.
Plahtice, f. pl. (izreci: plav-). Nečke, v katerih so žito polje: plati, poljem, schwingen, das Getraide, in einer Mulde, damit dio Spreu wegfliegt. Ponikve na Št. Vidski gori.
— Laščan govori: pliilno (plav-) nttčke.
Planica, f., prostor brez drevja in grmovja v gorah. Vas Krn;
Lašče. Sploh so misli, da jo naša bes6da: plan, adj., frei vom Baumwuchs, od lat. planus, a, um, adj., a beseda: planina f., die Alpe, da se je prevrgla iz lat.: alpinus, a, um, adj. To nij zelo rosnici podobno, kajti lit. je: plynas adj., kahl, frei, eben, weder Hügel uocli Bäume habend; plyne, f., pleiue, f., eine wüste, unfruchtbare, eutwoder ganz kahle oder nur mit niedrigem Gestrüppe bewachsene Ebene. Poleg tega je lit. tudi: plon-inti, v., platt schlagen, plone, f., der Kuchen, Fladen; plonas adj., fein, dünn, eigentl. flach; plonimas, m., die Schläfe am Kopfe. Tudi „planina“ je prvotno: gora brez drevja in rodü, a „planjitva“ f., ein bäum-loser, „steiler“ oder ebener Platz mitten im Waldo. \ Laščah. Planica ali planjava jo zatorej ali ravna ali strma, in planjava jo večja od planice; a v našem je' ziku nij, kakor brenče slovenski pesniki, sploh vsaka
ravnina tudi uže planjava, nego samo gola ravnina so moro taho imenovati. — Na pldno priti, zum Vorschein kommen. Okrog Čateža na Dolenjskem. Staroslov.: planina f., dio Alpe; maloruski: polonina f., ein unfruchtbarer Ort; poljski: plonny, adj., dürr und unfruchtbar (vom Boden); srbski: proplanak, m., v gozdu tdko mesto, kjer nij drevja, die Lichtung; ruski: vü planö (Bergwerkssprache): im Lichten. Prvi pojom je zatorej: kahl, baumlos, gelichtet, a pozneje: flach, eben, in ker so pojem: licht, gelichtet, ujema z besedo: jasen, sna, o, adj., zato mislim, da bi so tudi prav dejalo: na planem spati, unter freiem Himmel; na planem polji, im freien Felde; na planej cesti, auf öffentlicher Strasse. Primčri: plazina, f.
Pldsa, f. Ravnica na gori. Slišal na Slavniku v Istri od kmeta iz Podgorja. — Staroslov.: plasa, f., die Erdzone, plaha, f., ein flaches Stück, plašije, n. coll., flache Bretter; srb. plasa, f., ein flaches Stück: plasa leda; ruski: polosa, f., der Streif; polosa zemli, der Landstrich, die Zone; das Blatt (der Silge); plašmja, adv., auf der flachen Seite liegend. Pojem: Fläche, ter semkaj spada tudi novoslov.: sploh, adv. (s-ploh); staroslov.: oplosi, adv., oplosimo, adv. = sploh; ruski: sploši, adv., durchgehends.
PldSiti, plašim, v. impf. Plašiti koga z vodo, rekše, kropiti mu vodo v obraz, ako se jo onesvestil. Podkrnci.
Platenica, f., Brcskva, ki se da razklati in jej gre meso od kostf. Ajdovščina. Primeri: kälanka.
Platnica, f., v Rihonberku isto, kar Ajdovska „platenfca.“
' Idvšek, tka, m. Naprava pri nočni luči, na kateri plava „duša“
p.	v	olji;	der Nachtlicht-Träger. Kräs.
Plaz, plaza, m. Leva ročica pri plugu. Podkrnci. — V Skriljah pod Čavnom: p laz ni ca f., isto.
Plazina, f. Planica brez grmovja in brez kamenja. Goriška . okolica. Primeri: planica, f.
1 leni, m. pl. Otročja kožna bolezen; die Masern. Ipavska dolina; Goriška okolica. Korenika bi utegnila biti: plh, tor značiti: „lisast“, odkoder je tudi: plčš, adj., plčsast, adj., kalil; ruski: pere-polesyj, adj., sommersprossig, bunt, scheckig; češki: pelichati, sich mausen. Primeri: plčs, der Schimmel. Miklošič ima tudi novoslov.: peliha, pelisa, f., röthlicher Fleck auf den Wangen. Gramm. I., 2. Aufl. 1879., 353.
Plamenica, f. Svinja za pleme. Podkrnci.
Pltn, a, m. (plen). Die'Ergiebigkeit der Getraidegarben beim Dreschen. „Letos nema žito plena, slamo obilo, zruija malo“; das Gotraide schüttet nicht. V Laščah; na Goriškem. Srbski: plijcn , m.: ima raka u potoku, kao plijena
(ili: kao pljeve), es ist in Menge da; poljski: plou, m., die Ausbeute von geerntetem Getraide; lit. plonis m., der Erntekranz. -- Pörnni, da jo vladika Ilreu 1(507. 1. Slo-vene svaril, ne verovati v poganska bitja, imenovana: riejn, Lada, Poberin (Klaubauf). Primeri letopis slovenske Matice 1877. 1. na 281. str.
Plina, f. (reci: plčna). Plenica; die Windel. Brda pri Gorici. No-voslov.: plčnlca; staroslov., srb., rus.: pelena, f.: e plčna ortum videtur polena. Miki. lex. 559.
Plina (plčn-), f. 1) Kadar se železo ali jeklo v tenkih platnl-čicah ali kožicah lupi, vele, da ima plčno; der Schiefer. V Laščah. 2) Raza pri kamenenih skladih ali polah. „Kamenje se lomi po plčnah.“ Gorjansko na Krasu. Lit. plene f., die Haut, Netzhaut, die Haut auf der Milch; plčvč, f., die feine Haut, die Netzhaut, derStaar; pelai m. pl., die Spreu; ruski: plena f., der Bruch im Metall und im Stein, der Schiefer, dünnes Plättchen, der Balg; plčnka f., das Häutchen, das Bälglein, der Schiefer; pleva f., diinnes Häutchen, die Eihaut, der Hymen, die Spreu; pela, f., peleva, f., die Spreu; novo-slov.: pelek, pelka, m., die Haut der Weinbeere. Izreka se: pülük, pülka. V Dutovljah na Krasu. Zaradi izrekanja primeri: pligek, adj., in: piiljka, f. — Kaže, da sta si „plčna“ in „plčva“ v rodu.
Plina (plčn-), f. Streha na stebrih brez stčn. Vrsno na Tolm.
Primčri: lit. plonas adj., Hach; latfški: pläns, adj. flach, eben, dünn, schwach; pläns, die Tenne, eigentl. flacher Boden; pruski: plonis, die Tenne. Primeri: planfca f., in: pligek, adj.
Plingati se, plingam se, v. r. impf. Gugati se, schaukeln. Plinga-rica, f. Gügalica; die Schaukel. Koborid. Primčri tirolsko - nemški: plongk’l, m., der Glockenschwengel. Schöpf, tirol. Idiotikon.
Pleniv, a, o, adj., schieforig. Plenfvo železo. V Laščah; na Primorskem-
Plinjati, v. impf, (plenj-). Ergiebigv sein, schütten, von Getraide* garben beim Dreschen. „Žito lotos ne plenja,“ rekše, snopjo no dajo mnogo zrnija. V Laščah; na Goriškom.
Plenjäv, jdva, o, adj. (plčnj-). Ergiebig, von Getraidegarben beim Droschen. „Žito je plcnjavo,“ rekše, suopje daje mnogo zrnija. V Laščah; na Goriškem.
PlinkaSa, f. Sekira dolga in tenka, kakor rabi drvarjem pri hlodih;
Šenpas. Morebiti od nemškega: Blänkhacke. Primer1 nemški: blänken, blank machen; Blänke f., kahler Plft^ im Walde.
Plis (plčs), «, m. Plesnöba; der Schimmel. Podkrnci. Primer1-plehi, m. pl.
Pletenica, f. 1) Der geflochtene Korb. Povsod tznana beseda. 2) Pleten bič, geflochtene Peitsche. Kamenik na Gorenjskem.
3)	Pletenica, f. Z volne pletena jopa. Gorenja Soška dolina.
Plevenicn (plčv-), f. Pralica; die Jäthacke. Žabče nad Tolminom.
Pligek, hka, o, adj. Neslano, pusto, slabo, prazno, govoreč o jčdi ali o človeku in o drugih stvareh; slišal sem uže (de spermate): mladega päsa je plihko. V Notranjcih povsod znana beseda; a nekateri jo izrekajo: plhfik, z ostrim prfglasom na samoglasnem „1“, a drugi: pelhük (reci: pülhük), in zopet drugi: plehek. Čeh ima: plihy, adj., dünn, schlapp, nicht steif, letschig, schlecht. Češkemu glasu „h“ ustreza naš „g“: hora, gora, der Berg; a „plihek, hka, o,“ tako stoji namesto: „pligek, hka, o, kakor:	„lähek, hka,	o,“ namesto: „lägek, hka,	o,“ adj.,
leicht.	Kar	se tiče	prlglasa, primčri: püljka.
Pljunec, nca, m. Kar se enkrat pljune. Pri neužitnih tekočinah toliko, kolikor kanec pri užitnih. „Daj mi pljunec tinte.“ Kras.
РШ, a, m. Pletenina pri koši; das Flechtwerk. Sv. Peter pri Gorici.
*%»•, m. pl. Konji, die Pferde; a rabi se samo v množini. „Brdki plugi.“ Kdmeno na Soči. Od kod je to?
Plüti, plüjem, v. impf.	Plavati.	„Riba plüje.“ Znači tudi:	leteti,
p>	na pr.:	ptič	pluje, a tudi konj. Gorenja Soška	dolina.
Pober, pdbera, m. Bira; die Collectur. Ilihenberk; Kras; Istra.
Pöcati, pöcam, v. impf. Pokati. „Roko mi pocajo od mraza.“ Kras. Srbski: pucati.
Pocvčtelc (-cvčt-), ka, m. Drugi jesenski cvčt; die Nachblüte. Vrsno na Tolminskem.
ocvitovdti, pocvitujem (reci: -cvit-), v. impf. Nachbliiten treiben.
^ Vrsno.
očešerka, f. Zadnji obrok (jedi) kakeršnega koli pridelka. „Denes je krompirjeva počešerka“, veli gospodinja, kadar pristavlja zadnji krompir. Vrsno na Tolminskem. Kaže, da je korenika: čeh, strgati, kratzen: suknjo „česati“, bürsten. V Ribnici. Počeščrka morebiti znači to, kar postržek: jed, od katore sc postrže tudi lonec, ker je zadnja; zatorej se zadnji otrok zamatorevših roditeljev
p _ šallvo tudi imenuje „postržek“.
°civäj, a< m. Mesto, ker ljudje navadno počivajo, noseč bremena. S to besedo so tudi meri dalja: dva počivaja daleč mu je odnašal. Podkrnci. — „Počivaj“ je: der Ruhe p unkt, in zatorej bi so tudi: padaj, m., der Einfallspunkt, moglo reči, a nikoli ne: padišče, kakor ima Cig. v term., kor obrazilo „išče“ zaznamenava ploskve ali plase, (Flächen), a ne toček (punktov): lanlšče, bojišče itd. Vender
o tej stvari narod no govori vselej jednako, na pr. na Učkoj gori so „poklon“ imenuje tisto mesto, kjer so istranskim romarjem, kadar se svetega Trsäta grodo domov, zadnjič pokaže tega slavnega božjega poti cerkev, katerej se ondükaj „poklanjajo“.
Po&reznica, f. yrv, ki se dene pod brčme. Vas Krn. Podstava: po-črez.
Podag, a, m. Orodje, s katerim so kaj podaje; kranjski „podajač“. Podkrnci.
Poddnja, f. Ivotlasta dolina. Rödik na Kräsu. Podstava toj besedi utegne biti: pöd, der Boden, s obrazilom: an ja, kakor: kotanja f., eine Vertiefung, globanja f., isto, itd.
Podbirati, podbiram, v. impf. Pri kapusu ali pesi staro Icpfinjc (perje) sproti obirati. Gorenja Soška dolina.
Podgoret, a, o, adj. Podgoret lešnik — čddav lešnik, sajav lešnik.
1361c. Pogrešna oblika, namesto: podgorel, rčla, o, kakor: zagorel, rela, o, von der Sonne verbrannt.
Podviek, nka, m. Počitek, mir. „Ta človek nema nič podinka.“ Vrsno na Tolminskem. Težka beseda. Morebiti namesto: potbinek; primeri: potlnniti, nora, v. pf./ uthiniti, nem, v. pf., kar obojo znači: prestati, nehati, aufhören, in govori se posebno o dežji, o vetru in viharji: dež je uthmil; veter je potlnnil. V Laščah; na Vrhniki; tudi okolo Iga. To nekateri tudi izrčkajo: potfthmiti, utü-hfniti; primeri: novoslov. potuha f., potuhniti so, in staroslov.: ut^hn^ti, nachlasson; tuhn^ti, aus-gelüscht werden, ruhen. Miki. Gramm. I., 2. Aufl. 1879., 176.; poljski: t$chnq,č, fallen, sich legen, sich beruhigen, ter dodaj novoslov. krajevno ime: Tuhinj, hin ja, m., Tuchein (reci: Tühinj.)
I'odirävka, f. Naprava v ptičjo lov; das Springhilusel. Kraa.
Pödlaka, f., dasUnterfutter. V Laščah na Dolenjskom; namesto: podvlaka: podvlčči.
Pödlanka, f., spodnja, mečja in manjša dlaka na živalskej koži;
Grundwoile, Grundhaar. V Laščah na Dolenjskem. Morebiti namösto: podvlan-ka, a to namesto: podvoln-ka, od podstave: volna f., staroslov.: vi fin a f., die Wolle; a kar so se tiče soglasniške združbe „vlan“ namesto „voln“, primeri v lanskem letopisu slov. Matice: slano-vrat, m., ranunculus sp., namesto : solnovrat: slünic<j> solnce, namesto: *slttno, *solno, die Sonne: sich nach der Sonne wendend. Na otoku Krku jo gora po imeni H u10 (Holm), a Iioduli jo imenujejo: HI a m. Primčri vendei tudi ladinski: „pol an“, polam, p o i 1, das Haar der Thiere und Menschon am Körper, kar Alton na 294. stlj proizvaja od lat. pilus, das Haar; po tem bi „pödlanka bilo namesto: polauka, če nij laška beseda od nah0-
Podpetnik, a, m. Opetica pri črevlji; der Absatz. Stopiče na Tolminskem.
Podpltiti, podpičjem, v. pf. Unterlaufen (mit Blut). „Ako se kdo uščane, podpluje mu.“ Podkrnci.
Podribernik, a, m. Pri slamnati strehi lilod pod lemezom; die Bank. Vas Krn.
Podrepica, f. 1) Muha, ki sili konju vedno „pod rep“: podrepna muha. Beseda znana povsod. 2) Naprava pri vozu, ki drži oje po konci. Ponikve na Št. Vidski gori. To najprvo zuači: konjski podrepni remcn;* der Schweifriemen; srbski: podrepina, podrepnica. Primeri: porčpuik.
Pbdskal, podskdla, m. Modras; die Viper. Kräs.
Podstinje (-stčn-), a, m. Prostor pri hiši ob zidu. Koborid.
Podstrdjiti, podstrdjim, v. pf. Črevlje poddelati; vorschuhen. Žabče nad Tolminom.
PodŠev, podšva, m. Podstava pri kaki obleki; das Unterfutter. Senožeče. — Po Ipavski dolini: das Vorschuhen.
PodSiti, podšijem, v. pf. Crevlje poddelati; vorschuhen. V Ipavski dolini.
Podviza, f. Das Strumpfband. Tolminsko. Izpodvčza f., isto. V Laščah.
Podvčra ali podöra, f. ltogovila za plug, da gredoč na njivo ali z njive ne drsi po tleh. Goriška okolica; Kras. Korenika: vr, katero nahajamo tudi v besedah: „poverck, rka“ m., die Tragstange; „navor, vora“ m., der Hebel. Na Krasu. To poslednjo besedo Matzenauer čudno proizvaja od grškega: anaforon. Cizi slova 39U.
Podvöz, a, mi. Dor Achsstock. Goriška okolica; Soška dolina.
Poditi, a, m. V Ponikvah na Št. Vidski gori to, kar drugod:
p	op	len.
dogdSa, f. Kruli brez kvasu, pečen v pepelu ali pod kako posodo, obloženo se žarjavico. Pogača se je navadno še gorka. Po vsem Goriškem. — Daleč po Evropi razširjena beseda : novoslov., srb. pogača, bolg. pogačfi, rus. pogačii, madžar. pogacsa, arnavt. pogaccia, rumun. pogače, sta-rovisokonem. fochenza, pogaz, srednjevisokonem. va-chenze, bavor. focheuz, kočcv. fochizen, sredujelat. fo-cacius, lašk. focaccia, Špan. hogaza, franc, fouasse, no-vogršk. pogatza, fogatza, Miki. lex. Navadno proizvajajo od lat. focus, der llerd, ognjišče, ker so je v starih časih ta kruh baje tako pekel, kakor še zdaj po Goriškem. A premisliti je, da se v našem jeziku tudi nekateri kraji, posebno v gozdih, imenujejo „pogača“, in da so taka imena po navadi starodavna, stvorjena morebiti do srednje latinščine, ter nij pozabiti, da je na Dolenjskem: pir-pogača f., p ir-pogačica f., die Fledermaus, kar bi utegnilo značiti: der fliegende
Klumpen; kajti nij do konca dognano, da bi ta beseda ne bila slovanska, v sebi iraejoč podstavo: рад (brez hohnika), in potem bi značila to, kar nemška besMa: Kugelhupf; a če je od latinskega vender le, vsaj toliko je gotovo, da se je naslouila na domačo koreniko: P*ig> P°g- Tudi to je, da pameten človek zdanjim romanistom, ki nobeden ne zna slovanski, nikakor ne more verjeti, da ne bi romanščina bila golo nič na posodo vzela od Slovanov, naseljenih tako široko po Evropi, in sfezavših nekdaj še obilo globoče mej Lahe. — Primeri: poiiglica.
Pdgalica, f. Na Krasu to, kar je v Soški dolini: nanj ček; die Ilaftel. Primeri: poiiglica.
Pöglica, f. Die Stecknadel. Ponikve na Št. Vidski gori. V Žabčah je pöglica neka medena igla, s katero pišejo pirhe. Primeri: pönglica.
Pogodelj, dlja, m. Jčd, katero si sladkosneda gospodinja ali tudi kaka druga ženska v hiši napravi, kadar je sama döma, ker so vsi drugi odšli na delo ali v cerkev. Banjščice. Podstava: pogoditi si, ugajati si; sich gütlich thun.
Pogojävka, f. Ženska, ki si dela „pogodlje“. Išči te besede. Ročinj na Kanalskem.
Pogovorim, a, m. Tolmač; der Dolmetsch. Vatovlje v Brkinih.
Pohr&iiti se, pohrčnem se, v. r. pf. Strditi so; gerinnen. J6d jopo-hrčnena, kadar se je tolšča na njej strdila. Podkrnci. Zelo popačena beseda, namesto: po kr eni ti, nem, hart werden, na podstavi: krčp, hart, fest, erstarrt. Miklošič ima v slovniku: novoslov. okrčpniti, okrčniti (-oti), hart werden, skrčpeniti, erstarren; a poslednja beseda bode pogrešna, kajti Laščan govori: skrepenčti (-nčti), v. impf., erstarren, gefrieren: vse skrepeni, vse je skrepenelo (-nčlo) od mraza.
Pokdljati, pokäljam, v. pf., kdljati, käljam, v. impf, pomazati, mazati; grdo pisati. Vas Krn. Podstava: kal, m., blato.
Pokdpati, pokapam, v. pf. Lasje so mu pokapali, rekše, malo po malo mu izpddali. Krčiš.
PokonSnik, a, m. Podboj; der Thürpfosten. Skrilje pod Čavnom.
Pokonica, f. Orodje v kopanje; kopača; die Haue. Rihenberk.
Nejasna beseda. Morebiti namesto: kopanica; primeri tudi: konica f., die Spitze. Na Gorönjskem.
Pokosilnik, a, m. Kar se j6 še po kosilu. Vas Krn. Primeri: občd, m.
PoköSnica, f. Pojedina po dovršeni košnji. Idrijski hribi.
Pola, f. Die Schichte (geognostisch). Škofja Loka; tudi okolo Iga-
Polog, pologa, m. Jajce, ki se kokoši ostavlja v gnezdu, da rajša nese. Namesto jajca služi v polog Časi tudi jajcu podoben kamen. Miilhinje na Krasu. — V Laščah se to imenuje:
po dl ožek, ložlca, m. A Podkrnccm je: polog, m., raven ali nekoliko visčč svet; položen, žena, o, adj., eben, sanft abhilngend; a Laščanu je „položna“ cesta, zelo malo strma cčsta; staroslov.: pologü, adj., in tudi: položitti, adj., obliquus.
Položit, a, m. Žlšb preko ceste v klanci. Koborid.
Pdlzati, zam, v. impf. Plaziti, kriechen. Podkrnci. Polzati se, z am se, drsati se po ledu. „Gremo se pölzat.“ Goriška okolica; Soška dolina. Po vseh teh krajih izrekajo na srbski način: p lizati. Staroslov.: plüzati, kriechen; srbski: puzati, kriechen, klettern.
Ponavljdlka, f., tudi: popravljdlka, f. Pojedina teden duij po svatbi. Vas Krn.
Pdnglica, f. Isto, kar „zapönec“, „zapenec“; die Haftel. Solkan.
Korenika: pqg, k višku skočiti, k višku uapčti se, okroglo se napeti; Dalmatin ima na konci svojega svetega pisma v „regištru“ : p o ga, f., der Regenbogen; staroslov.: pqgva f., pqgy, güve f., pqgvica f., die Doldentraube, das Kügelchen; poljski: pqgwica f., lederner Knopf am Bauernpelz, ruski: puga f., das stumpfe Endo des Eies, das Klöppelkissen, pugovica f., der Knopf, pugatl, v., schrecken, eigentlich: in die Höhe springen machen; primčri nemški: schrecken, ki je iz početka značilo tudi : in die Höhe springen, od koder: Heuschrecke, eigentl. die Heuspriugerin; grški: spongia f., der Badeschwamm; nemški: Punge, f., der Pack; Buckel,m., der Höcker; nizkouemški: Pungel, das Bündel; benedsko-laški: ponga, Kropf der Vögel; rumunski: pungü, der Beutel. Diez, II., 53. Romansko je iz našega jezika. Slovenske besede: „pönglica, poglica, pogalica“ stoje namesto: „pöng-vica, pögvica, pögovica,“ ter zuačijo prvotno: der Knopf; der Knopf (Kopf) der Stecknadel. — Dve slovenski krajevni imčni sta od korenike pqg, pog (ruski: pug): Zapozi, Zapögov, m. pl., vas za goro (za Šmarijno Goro), nemški: Seebach(l); Pogovnik, m., hrib blizu Litije: pogov-n-ik, kakor ruski: pugov-ica. — Primeri: pogača.
PonjüSati, ponjüSam, v. pf. Podühati; dazu riechen. Rihenberk.
Namesto: po-qhati, novoslov.: po-ohati, po-vohati; zatorej bi se bilo nadejati obrazu: ponöhati („n“ je vstavljen); a ruski je: njuhati, v., riechen, schnupfen; po-
p	njuhati, v., riechen.
Popiti, pdpnem, v. pf., popenjati, popinjam, v. impf. Auheften, heften. Krojač ali švelja popnc prikrojene kosove, predno je začne šivati. Kras.
Pdren, rna, o, adj. = prazen. Izpdrniti, v. pf. = izprazniti. Soška dolina. Na „porno“ je v malin prinesel. V Senožččah. Staroslov.: pora f., die Kraft, Gewalt; ruski: pora f.,
die Zeit- Novoslov.: por en bi značilo: Zeit habend, müssig, leer; primeri staroslov.: prazdinü, adj., leer, miissig.
Porčpnik, a, m. Pri senenem vozu vrv, s katero se žrd pritegne in priveže za sovro. Vreme. Primeri: podrepica.
Porodnica, f. Die Wöchnerin. Kras; Tolminsko.
Posije (-sčj-), f. pl. Otrobi. Vas Krn. Tudi hrvatski.
Posevki (-sčv-), ov, m. pl. Otrobi. Ipavska dolina; Lašče.
Posčvnik (-sčv-), a, m. Slab kruh; kruh od posčj ali otrobov. Vas Krn.
Posip, a, m. Kamenje, kiseposiplje po cčsti; der Schotter. Stopico na Tolminskem.
Posladek, dka, m. Dessert. Vas Krn.
Postranica, f. Obstranska deska pri plugu in pri posteljišči. S6ška dolina.
PostrSSi, postrežem (-strčg-), v. pf., „koga“, a ne: „komu“. „Dobro ga je postregel.“ Goriška okolica.
Poströjba, f. Dar, ki ga po dovršenem delu da gospodar delavcem. Ta dar je navadno kruh, sir ali kaj tacega. Podkrnci.
Poströjiti, poBtröjim, v. pf. ; poströjati, javi, v. impf. Popraviti; reparieren. Tolminsko.
Pošinen, a, o, adj. Sključen, grbast. Podkrnci. Podstava: šiba; šibiti se, sich biegen: kolena se mu šibe; strop se šibi, der Plafond senkt sich; strop se je pošinil, hat sich gesenkt. Krelj ima: ušabnoti, sich biegen: šib, das mit „šiba“ verwandt ist. Mikl. Gramm. I., 2. Aufl. 1879., 350.
Potirki, ov, m. pl. Zadnjo predivo, najslabčjše predivo. Ponikve na Št. Vidski gori. Primeri: tülji, m. pl.
Potmiirjen, a, o, adj. Potmurjeno gledati = izpod čela gledati;
finster darein schauen, Rihenberk. Podstava: tima f., die Finsterniss. Primeri: nasamüriti se, v. pf., oin finsteres Gesicht machen: kaj si se nasamiiril? Nasa-murjeno gledati, finster darein schauen. V Laščah. Staroslov.: posmurinü, adj., finster; ruski: hmura f., eine dunkle Wolke, hmuriti sja, ein finsteres Gesicht machon; poljski: clmmrawa f., das Gewölk.
Potdčina, f. Potokova struga; die Bachrinne. Vas Krn.
Potörüina, f. Prvi mošt. Potorčina je dobra pijača, ker no napenja, kakor pripovedujejo. llihenberk. Primeri: ut6rčati se.
Povčrek, poverka, m. Drog, na katerem so preko rame nosita dve včderci (vode, mleka); die Tragstange. Pri nas nosijo na poverku samo moški, a v Lahih sosebno ženske-Vrsno na Tolminskem. Primeri: podvöra.
Povodnilc, a, m. Veter pred nalivom, pred povodnjijo. Podkrnci.
Povönjati, povövjam, v. pf. Znači isto, kar ponjušati. Rihenberk-Staroslov.: vonjati, v., riechen, namesto: on-jati, od koder: fjjhati, namčsto: on-hati.
Pövraz, povrdza, m. Držaj ali ročaj pri kotlu, jerbasu itd. Gorenja Soška dolina. Staroslov.: -vrčsti, -vrüzq, (*vrčsti, vrzero)i
biuden, od koder je tudi: povreslo (-rčs-), n., das Gar-beuband, v Laščah, — a v Gorenjcih: poveslo, n. Pozdren, na, o, adj. Prisojen; sonnscitig. Pozorna stran hriba = prisojna stran. Vrsno na Tolminskem.
Pozlepica, f. (s čistim „e“). Poledica; Glatteis. Kras; v Laščah. PraHSdti, praSSim, v. impf. Kričati, dreti se. „Otrok praščl.“ Vas Krn.
— Staroslov.: praskavica, f., der Lärm; srbski: praska, f., das Krachen: ruski: praskü, m., der Knall. Primeri: vrčščati, vrčščim, v. impf., kričati, drčti so. V Laščah. Od tod je popačena gorenjska beseda, vabeča tudi Prešinili 65., 70., 71.: vršeti, vršim: vrsk, brechen, krachend brechen; lonec vreskne, der Topf bricht. Miki. lex. 75.; staroslov.: vrčskanijo, n., das Weinen.
Pravica, f. Oblastvo; die Obrigkeit. „Pravica nam nij dala“. Pol-žane v Istri.
Prebivalo, a, n. Železen drog, s katerim sc v kamen jame vrtajo. Vas Krn.
Prebltskniti se, preblisknem se, v. r. pf. Prebliskno se, kadar so na oblačnem nebu pokaže kaka jasnina. Od tod tudi: preblisk, a, m. Podkrnci.
Preboleti, prebolim, v. pf. Ozdraveti, genesen; convalescere. Kras. Precvhsti, preevetem, v. pf. „Pot mi jo preevel skozi srajco“. Ponikve na Št. Vidski gori.
PrčSiti se, predivi se (-preč-), v. impf. Grdo gledati so, preko so gledati. Krave so prečijo, prodno so sprimejo z rogmi. Podkrnci.
P>'egldsniti, preglasnem, v. pf. Während des Läutens eiuo Pause machen. Rihenbcrk.
Pregrdbek, bka, m. Mesto na pokošenem travniku, kjer sc jo ogril-bok toliko razgrabil, da se ondukaj voz postavi in se potem seno od obeli stranij naklada. Sv. Jakob pri Savi. O gr ä b o k, bka, m., pokošeno seno na eno mesto zgrabljeno, da sc vkope suši. „Ognibek ljudij,“ eine Gruppe Menschen. V Laščah.
1'čgrad, a, m. Stena ali pretin pri orehu, jabolku; die Scheidewand. Stopice na Tolminskem. P reg raj a (prčg-), f., p	v hlevu prostor pregrajen, v katerem jo tele. V Laščah.
J rekadeti, prehudim, in: prahu lejem, v. pf. Preguiti, durchfaulen. Vas Krn.
Prekopititi sc, prekopitim se, v. pf. Z višave nerodno pasti, pre-p	vrniti se, prekopicniti se. Goriška okolica.
uležati, preležim, v. pf., bolezen, rekšo, ozdraveti ob samem leji	žanji brez kacega zdravilka in brez leka. V Brkinih.
^palice, f. pl. Silno in dolgo deževje. Vas Krn.
>'elog, a, m. Ozdravel bi „prologom“, rekše, ozdravel bi brez lekov in brez nobenega zdravnika, samo da bi mogel mirno ležati. Kastilvščiua. Glej: proležati.
lictupiu 1880.	12
Preobrdziti se, preobrazim se, v. r. pf. Izpremeniti se. „Odkar jo ta bol (bolezen) prišla na trto, preobrazilo so je pri nas vse življenje.“ Boršt v Istri.
Prepetndjstiti, v. pf., koga. Pro variti. Kras.
Preslegast, n, o (-slčg-), adj. Platno je p res legaš to ali	sploh
tkanina, kadar se prčza in sc užo vidijo nitke;	faden-
scheinig; tudi glava je prcslegasta, kadar jo plešasta; njiva je preslčgasta, če ima prazna, gola mesta mej vsejanim žitom. Senožeče. Ruski:	perc-
slcga, die Schramme, der Fehler im Gowebc.
РгеШрес, pea, m., in: preMipek, pha, m. Precep. „Ujel sem kačo v preščipec“. Podkrnci.
Pretvarjati se, pretvarjam se, v. r. impf. Sich verstellen.	Pod-
krnci.
PrevläS, d Sa, m. Desna ročica pri plugu. Skrilje pod Čavnom. Primeri: plaz.
Prevor, «, m. Žleb preko ceste v klanci. Rilienberk. Primeri: polo-žič. Podstava: pre-orati.
Preurediti se, preuredim se (-vred-), v. r. pf. S težkim delom, zlasti vzdigovanjem težkih bremen bolečine dobiti črez pas; prevzdigniti sc; einen Leibschaden bekommen. Goriška okolica; Brda. Primeri: vred, m.
Pihati, prham, v. impf. Pokašljovati, no da bi kaj pljuval. Ri-henbork.
PriČeliti, pričetim, v. pf. Odlomljeno ali odkrhnono palico na konci z nožom gladko prirezati. Podkrnci. Z a č 61 i t i, v. pf.> isto. V Laščah. Podstava: čelo; „čelo“ dati.
PrikUkniti, prikUknem, v. pf. Prvo sv. obhajilo prejeti; prvič pričestiti so. Kanal.
Prisežnik, a, m. Tako se v šali imenuje devetogttb, m. (dcr Bliittormagen, der Psalter), in zato, ker vele, da jo pri' segel, da ga živ krst nikdar čisto ne opere. V Brjah nad Rihenberkom. — Ta želodec se v Senožečah imenuje dovöta güb f., (reci: deveta jüb), a v Laščah: šosto-gübec, bca, m.
PrisUjiti se, prisldjim se, v. r. pf. Prismoditi so (o jedi). Vas Krmišči besedo: sloj, m.
Prituliti se, pritulim se, v. r. pf. Sich ducken, sich an jemanden a11' schmiegen. Podkrnci.
Pröcep, pröcepa m. Rakla, s katero so zažiga kopa; die Quandc*' Stange. Müno v Čičih.
Prot, a, m. Palica v ribjo lov. Bilje na Ipavi. Prot, m., in: Pr°' tica, f., der Knüttel. V Laščah. Staroslov.: pr^tü, &•' virga; srbski: prut itd.
Prstenec, nca, m. Prst predzadnji, na katerem so nosi navadn prsten; der Goldfinger. Goriška okolica.
Pivnik, a, m. Prvi sir, narejen v planini. Podkrnci.
T'üh, a, m. Od lirvatskih preküpcev kupljeni prasci se na Krasu pero z vodo, na kateri se je kuhalo bršlanovo listje (perje), da izgubč lirvatski „puli“. Rodik. Kadar otroci jeseni brkajo (išči te besede) orehe, (lobodo črne prste, in to črnino imenujejo Tolminci: püh, gen. puha. Odrasli ljudje se šalivo grozč otrokom, da jim bodo „puli rezali“. Zlasti se taki otroci boje žandarjev, kor jih ljudjč strašijo, da jim gredo „puli“ rezat. ■— Puh, m., der Dunst; trčščencga človeka „puh“ omami, če ga tresle ne ubije. V Laščah.
Puhati, puham, v. impf. „Koruza püha“, rekše, dela latice; treibt die Kolben, schiesst in die Kolben. Rihenberk. Primeri: izmetati se.
Puhlica, f. Pusta in nerodovitna zemlja, ki so od zmrzali rada privzdigne. Podkrnci; Laščo. Kmete okolo Šmarijno Gore imenujejo šalivo „puhličarje,“ kakor bi imeli samo „puhličasto“ zemljo.
Piiljka, f. Pečka jabolčna ali hruškova. Izreka sc razno, in to v Koboridu: piiljka (pfilj-), a v Žabčah nad Tolminom, menda po premotil (po metätezi): pijüka (pljü-), ter od tega potlej tudi: pij uka. Težka beseda, sbsebno kar se dostaje obeli podružnih obrazov: piiljka, in: pij uka. Primeri ruski: pulja, f., die Kugel, prilika, f., eine kleine Kugel, eiu Kügelchen. Vender je vsa stvar 11a vegalici. Zaradi izrekanja primčri: pligek, adj., in: pelek (v besedi: plena, Schiefer). — Dostavljeno bodi, da Laščan govori: peček (pfičfik), püökä, m., der Obstkern.
LtiSeynih, a, m. Der Ladestock. Tolminsko.
ttdbiti, rdbim, v. impf. „Ta mreža mi rabi uže pet let.“ Gaziče na Krki. Staroslov.: rabiti, porabiti, sich dienstbar machen. Podstava: rabü, m., der Knecht.
Räbnik, a, m. Neka vrsta krompirja. Goriška okolica.
R&d, rada, rddo, adj., rabi namesto pridevnika: „vesel“. „Rad sem te videti.“ „Rada sem bila, pošiljati te v šolo.“ „Radi smo, ako prideš vsak dan.“ Solkan. To je preporočila vredno, ker je govorjeno čisto po staroslovčnskem jeziku, a niti mej Kranjci nij še do konca zamrlo, ker povsod govore: jaz „bi rad“, da kupiš; mi „bi radi“, da pogledaš itd., kajti „bi“ jo tukaj pravi (da-si nepre-giban) aorist, ter znači: ich wäre, wir wären itd., zatorej stoji namesto novejšega: jaz „bi bil“ rad; mi „bi bili“ radi: ich wäre froh, wir wären froh. A nemčizna
p,, _ je: räd imeti, gern habeu.
'Vath rajam, v. impf, od glagola: voditi, gebären. V Brkinih. nkla, f. Dobro debela in dolga palica; kranjski: prekla. Soška dolina. Na Bdlškcm in v Senožečah: raglja, f., isto.
Rdklovec, vca, m. Božol, ki so ovija okolo räkol; die Stangenbohne. Tolminsko.
Rdi, rali, f. Oranje; čas, kadar so orjo. „To vino hranim za ral.“ „Ne vem, čo ostanem do rali.“ Rihonberk.
Rdstiti, rast im, v. impf. Betreten, befruchten (o kokoših in ptičih sploh). „Ta jajca nijso raščena.“ Kasti ti se, rasti m sc, v. r. impf. Sich begatten (o ptičih). Kras (Ivoblja glava); St. Teter pri Gorici.
Räten, tna, o, adj. „Glej, kako rätno gre!“ rekšo, pokonci, moški.
Ponikve na Št. Vidski gori. A Laščan govori: ti nijsi nič ratnejši od njega, du bist um nichts besser. Od staroslov. besöde: ratl, f., der Krieg, to 110 moro biti, in druga slovanska narečja 110 znajo nič tacega. Podoba je, da imamo pred soboj nemško bosedo: gerathen, od koder jo novoslov.: ra ta ti, in čo so 110 motim, slišal sem uže tudi: žito je rat 116, rokše, lopo „rattije“; primeri tirol.-nemški: rätlich, rutii, ratling, adv., reichlich, ziemlich, sebi-; bavorski: raetlich, ratle, radio, adv., reichlich, od koder bi tudi utegnila biti Dalmatinova beseda: redle, adv., „friško, junačko“; vrhu tega pomni laški: rat to, adj., rasch: raptus. Diez, II., 55.
Razčesniti, razčesnem, v. pf. Na dvojo raztrgati. „Strela jo drevo razčesnila.“ Razčesniti se, v. r. pf. „Otroče, glej, da se ne razčesneš!“ Senožčče; Kras.
RazSetHiti, razčetrlim, v. pf. Na kosovo razsekati, razdrobiti (kako žival); viertheilen, in Stiicko hauen. Ra z čet Hiti so, v. r. pf. „Otročo, glej, da so ne razčetrtiš!“ govori mati nemirnemu otroku, ki vedno lazi na višave. Senožeče. — Laščan govori: razčetrtati, tam, v. pf., in vier Stiicko reissen; zorstücken überhaupt.
Razčuvati se, razhlvam se, v. r. pf. Vollonds wach werden. „Spal sem zelo trdno, kar 1110 probudi strel, in tako sem so razčuval, da nijsem potlej mogel zaspati“. Kras.
Razdiusati, am., v. pf. Auflockern. „Firtoh razdräaati,“ das Vortuch entschürzcn; „razdrasana ščet,“ tako imenujejo žensko, ki jo neskrbno oblečena, da je vso razvezano in rahlo na njej. Л ta ščet (Kopfbürste) je od svinjskih ščetiu» zelo tako narejena, kakeršne imajo sukn&rji, in ž njo si ženske češejo lase. V Laščah. Podstava: rali, od koder tudi: rahel, lila, o, adj., locker, zatorej namesto: raz rji sati, kakor: zdrel, zdrfela, o, adj., poleg: zrfcl, zrela, o, adj. (-rel-), reif, in staroslov.: razdrčšitii poleg: razrčšiti itd. Primčri novoslov.: rašiti, v-> lockern. Danjko, 244. Od tod kaže da jo tudi novoslov.: (v)zdrahi, 111. pl., Klatscherei, Pastenträgerei, I'1' triguen: Auflockerung der Freundschaft; zdraho
prenašati, delati; z d r ah 1 j i v, adj. V Laščah. Miki. Gramm.
I.,	2. Aufl., 1879., 314., misli, da ta glagol slovo: razdrapati, namesto: razdrözati, razrčzati, ker po Goriškem govore tudi: nizati, namesto: rčzati, schneiden; a to je taka pomota, kakor: izpodrčzati, namesto: izp odbran) ca ti, kajti Dolenjci, koder je ta beseda navadna, povsod čisto izrekajo: razdrasati. Primeri: izpod-bre(n)cati (v besedi: obrencelj).
Razhode», dna, o, adj. Ausgedehnt, weitläufig. Mesto jo razhod n o;
župa je razhodna. Rihenberk.
Razmazati, razmažem, v. pf. Verwöhnen, verzärteln. „Otrok je razmazan.“ Podkrnci. Srbski: mazati oko koga, streicheln, schmeicheln, maziti, hätscheln: obečava mu m a zn o na prazno; ruski: mazati s ja kft komu, gegon einen freundlich thun, in azili a, die Geliebte.
Razsipen, pna, o, adj. Razsipno je vse, kar so rado razsiplje, na pr. kuhan krompir, žganci itd. Kras. — Laščanu jo to: razsfpičon, čna, o, adj.
Razsluti se, razslujem se, v. r. pf. Bekannt werden. „Hitro se je ^	razslülo po vsem Krasu.“ Kras.
Razvčdati se (-ved-), v. impf. Sich ungebührlich benehmen. Tako se govori zlasti o tacili otrocih, ki se pretezajo ali valjajo po tleh. „Kaj se razvedaš?“ Podstava: vesti vedem. Scnožčče. Po drugih krajih govore: raz vi ra ti so, (i) z v i r a t i se, z 1 e c a t i se, — vso v istem pomenu, a Laščan imenuje to: na veda ti se, (-včd-). Jednako se govori: odvesti, odvčdati, in: zvesti, zvčdati, kar obojo	zuači: an Manu bringen. Obe ti
besedi ve obilo nad	polovico Kranjcev, a g.	Cigale so
n	ju vender še nekako	nejevoljno brani.
Kazvi-t, a, o, adj. Ausgelassen.	Razvrt otrok. Senožeče.	Primeri:
P	razvedati se.
iaženj, nja, m. Povprečno palice pri gnojnem koši. Sv. Peter pri Gorici. To besedo je ljubeznivo spakudral Ljubljančan: rajželj, rajželjna, der Bratspiess.
Rečica	(rččica),	f. Mrežasta kožica na želodci ter na črevih;	das
Netz;	omeutum. Vrsno na Tolminskem. Navadno so	ta-
kožica imenuje: „pččica“. Starostov.: račica f., Behältnis, kar uči, da je: r e č i c a namesto: račica; primeri: t r č v a poleg trava, das Gras, tudi staroslov.: rččino, n., das Kleid, poleg: raklu, m., das Kleid, rakuo, n., isto. e'A	*»	f.	Vrsta	pokošene trave. B61c. V Rihenberku sc to	ime-
nuje:	rod ilj, a, m. Staroslov.: njdü, m.
red6im (rod-), v. impf. Trebiti kako pregosto rašč, na pr. koruzo, gozd, i. t. d. Podstava: riklük. Goriška okolica. Staroslov. je: rčditi, kakor so govori tudi na široko mej zdanjimi Sloveni.
Rep kat i, repkam, v. impf., tudi: repljdti, repljdm, v. impf. Paberkovati po trtah; im Weingarten Nachlese halten. Repkajo samo otroci. K ras; Ipavska dolina; Goriška okolica; Kanalsko. Primeri bavor.-nemški: rebeln, Trauben abrebeln, die Reereu davon abzupfen. Schmoll.-Fromm. II., ü.
Replja, f. (Morebiti: repulja.) Grozdova vejica; srbski: Čebulja.
„Daj mi repljo grozdja.“ Ipavska dolina; Goriška okolica; Kanalsko. Primčri: repkati.
Resina, f. = osina. Glej to besedo 2). Rihenbork. Staroslov.: r^sa.
Restdlnica, f., die Ratsche. Postojina. Namesto: brestalnica, f., primeri: hrest, hresta, m., der Krach, Lärm, hreščati, hreščim, v. impf., krachen. V Laščah.
Resülja, f. Žena zmršenih las. Vas Km. Prim.: rcsina.
Rešen, šena, o, adj. Rešena mera, cin gestrichenes Mass. Vas Krn.
Tudi: rešen, šna, o, adj.: rešiin mernik, rešnamera; rešan keznänek. Vrsno na Tolminskem; Koborid. — Primeri laški: raso, adj., gleich, gestrichen, od koder bode tudi srbski: raz, m., das Streichholz, deščica, s katero se žitu v merniku vrh strani drgne; ladinski: res, adj., ras, adj., gestrichen (vom Masse). Alton.
Rez, rezi, f., tudi: rezina, f., (rez-), red pokošeno (posečcnc) trave. Sliši se tudi: rez, a, m.; rezovi, m. pl. Tolminsko.
Rdzalica, f. (rez-). Izgäga, das Sodbrennen. „Rezalica dere ali peče.“ To besedo vso tako, tudi „I“ v njej, govore ipavski Budanjci; a v Razdrtem pod Nanosom in v Dutovljah jo izrekajo: rfizdvica. Na Bdlškem se ta stvar imenuje: go reči c a, f. Miklošič pogrešno piše: riza-vica in proizvaja od podstave: rygati, ructarc. Lex. 809. ter Gramm. I., 2. Aufl. 1879., 352.
Rezdda, f. (rOž-). Zmesno žito, pol pšenice, pol „reži“. Podkrnci.
Kar so tiče obrazila, primeri srb.: rösäda, f., slana, Reif (v Risnu), in: rosäta, f., rosa, derThau; -ada,- ata je laško obrazilo; vender primeri tudi: ržadec, m., lo-tus comiculatus, kar so zdi namesto: rožadec.
Riba, f. Mišca; der Muskel. Tako se imenujejo sdsebno debele mišeo na nogah in rokah; der Wadenmuskel, der Ober-armmuskel. Goriška okolica; Soška dolina. V Bdlci je „riba“ tudi: Lendenbraten (Lungenbraten). „Ribo sekati“, dio Kraft des Oberarmmuskels (Beugers) mit einem Hiebe der Handschneide erproben. — V Srcnm je ribič, m., tudi Muskel; ruski: rybka, f., die Lendon-muskcln, der Lendenbraten, das Lendenstück.
Riti, rijem, v. impf. Iz zemlje kopati gomoljaste sadeže. Rije so: krompir (čompe), repa, korenje itd., a tudi trn iz kože. Tolminsko. Primeri: obriti.
Rizati se, rižem se, v. r. impf. Igrati so. Rižejo so mlado živali (psi, mačko), a tudi otroci. Sv. Peter pri Gorici. Znano mi je, da so zagrebški dijaci igrajo igre „riža (ni.)“. Primeri laški: ruzzare, schlickern; ungewisser Herkunft, gleichbedeutend Schweiz, riitzen. I)iez, II., 58. li tbidnica, i'. Sekira, s katero so drva cepijo. Na Kranjskem sem čul: robil ni ca. Oboje jo od: robiti (r^b-), sekati. Šenpas.
Ročica (rač-), f. Del strešnega odra; der Pfetteubug. Vas Krn. Roditi, rodim, v. impf. Skrbeti; Sorge tragen. Podkrnci. Tako so pisali naši stari: Trubar, Dalmatin itd., ter šo zdaj govorimo: neroden, dna, o, adj., ungeschickt, eigentlich: unachtsam. Staroslov.: roditi, raditi, Sorge tragen. Roja, f. Trstovjo in druge povodne rastline vse skupaj; das Röhricht. Cerknica. Primeri: roje, f. pl.
Roje, f. pl. 1) Vodovaja, zlasti pri mlinih; die Wasserleitung, der Miihlgaug. Soška dolina. 2) po raznih krajih kranjsko zemljo roje, f. pl. imenujejo taka mesta, kjer ob deževji voda vstaje k višku iz tal; tudi vasi se imenujejo: Roje, f. pl., od koder priimek: Rojec. Pri Gorici so „Roje“ in „Rojice“ (Campagnuzza). Korenika jo „ri“, staroslov.: riniti, drängen, roj ati, r <5 j , drängen; ruski : ručej rčetu po pesku (potok teče po pesku); od „ri“ je tudi: roj, 111., der Schwarm. Od slovenskega jo ladinski: roia, Bach, Wildbach, Mühlwasser, roie, Wassergraben. Alton.
Rönek, nka, m. Viseč svet; po nekaterih krajih tudi: „vinograd“, v istem pomenu, kakor ipavski:v„bre"“. Goriška okolica. Na Vranskem jezeru (otok Cres) sem čul besedo: runka, f., v istem pomenu; srbski: roniti, herabrollen machen: tiha voda brijeg roni; suze roniti; ruski: ro-niti, ronjatl, fällen, fallen lassen; srbski tudi: runiti, abbröckeln.
RovM, vdša, m., das Kerbholz. Navadno sploh po Kranjskem;
roš, roš a, 111., v Laščah; srbski: rovaš, raboš, rabuš; češki: rovaš, rabuš itd. Miklošič v slovniku 11a BOO.str. to primerja k besedi: rov«, m., die Grube, der Graben. — Nij slovanski, nego od laškega: rivescio, rovescio, in to, kakor Diez, I., 353. uči, od lat. re-versus, die Rückseite, die Kehrseite der Miinze, sploh: p	das Gegenstück.
Rožanec, nca, 111. Podböj; der Thürpfosten. „V rožancih sem stal.“ j	_ Tolminsko
Ut,y4 f- pl. Osčpnice; die Blattern. Banjščicc; Tolminsko. Laški: rogna, Krätze, Räude, iz slovanskega. Staroslov.: runo,
11.,	das Schaffell, das Vliess; novoslov.: runo, runa (reci: rün-), n., das Vliess. V Senožečah. Dolenjec bi to izrekel: runo, runa; k temu novoslov.: runjast, adj.,
zottig, zerfetzt; hrvat.: runja, f., Hautausschlag, Räude; bolg.: runo, n., das Vliess, rüntav, adj., zottig; srb.: rüuo, n., das Vliess; pömni: prodao njivu pod runom = pod sadom ali plodom; srb.: runka, f., der Feldbci-fuss, arteinisia campestris, rmije, f. pl., die Haarzotteln, runjav, run,jat, adj., zottelig, rute, f. pl., die Haarzotteln, rutav, adj., zottelig, rita, f., zerfetztes Ilemd, ritav, adj., zerfetzt; ruski: runo, 11., die Schafwolle, das Schaffell, zerlumptes Kleid, das Gras, runka, f., die Pelzjacke, wollene Jacke, wollene Luppen, rytikii, m., über den Körper sich verbreitende Geschwüre; češki: rouuo, it., das Vliess, rounaty, adj., wollig, runaty, ru-nit.y, adj., zottig, runčk, m., die Zotte; poljski: runo, ein Fell mit Wolle. Pojem teli besed je: uneben, rauh, zottelig. Bolgarski obraz: run ta v nam kaže, da srb.: rute, f. pl., rutav, adj. stoji namesto: nj,t-, na podstavi: run-o, zatorej namesto:	run-t-; a v srb.:
rite (namesto: ryto), f pl., in v rus.: rytikü, m., vidimo oslabljen v „y“. Hohniku v omenjenih besedah se na videz protivi novoslovčnska: ruta, f., das Tücliel, Schnupftuch, Halstuch, ker jo Dolenjec izreka: rüta, a primeriti je novoslov.: siižcnj, m., der Sklave, k staroslov.: s^žinji; novoslov.: zgrüziti se, zusammen-sinken, v Laščah, k staroslov.: groziti, untersiuken machen itd. Morda semkaj prfstoji tudi kraška beseda: ründa, f., ruta divaricata, z obrazilom: da, namesto: ta.
HuŽiti, vidim, v. impf. Luščiti, mi pr. grah, bežol; enthülsen. Se-nožčče; Kras. Glej: Žiiriti. — Laščan „ruži“ tudi ko-riizo; entkörnen.
Sačiti, sdčim, v. impf. Se sakom ribe loviti (v motni vodi). Kostanjevica na Dolenjskem. — Na Ipavskem in po Krasu „sačiti“ == gosto vino precejati skozi vrečo, v kateri ostanejo drožije. Beseda „sak“ jo uže davno v slovanska narečja vzeta na posodo; staroslov.: sakulu m., der Beutel; češki, poljski: sak; —ruski: sakü, m., der Sack, der Netzsack, sačiti, v., mit dem Handnetz fischen.
Sojenica, f. Der Setzling. Mlada rastlina, katero jo treba presaditi, da lepo vzraste. „Kapusne sajenice“ itd. Vreme. Sajc-nice, f. pl., mlade zasajene trte; mlad vinograd. Okoto Čateža na Dolenjskem. — Kapusne sajenice okolo Prezda imenujejo: presad, sada (preš-), m.
Samokolnica, f., der Schiebkarren. Bole. Sam o tež n i ce, f. 1>1-» isto; okolo Bohinja.
Samosevka (-sev-), f. Divja hruška ali Jablana, in sploh rastlina, ki se jo sama zasejala. Št. Vidska gora. V Po* nikvah govore tudi: samo söj k a. — V Laščah: sa-mosevec, vca, m., krompir, ki so sam zaseje.
Sara bitka, f. Izrastek na šipku (Rosa sp.), ki je časi debel, kakor jabolko; der Rosenapfel oder Bedeguar. Dobrodöb na Krasu. Namčsto: srboritka, gratte-cul, imenovana tudi: piškosrba. Miki. Gramm. I., 2. Aufl. 1879., 305. Primeri: srbovka.
Saramokel, kla, n, adj. Saramokel čluvek = surov človek. Vas Krn. Namesto: siromokel, suromokel (syr-ovü, sur-ovü). Staroslov.: syrü, adj., nass, rob; ruski: moklyj, adj., nass geworden, nass: das Rohe wird als saftig, von Natur nass aufgefasst. V tej sestavljenej besedi imata oba njo dela ist pomeu; tacib je več. V Grimmovem slövniku: Knabenbube, a staroslov.: skralupa (skora + lupa) f., die Rinde: skora Rinde, lupiti absclntlen; no-voslov.: skraliib, škralub (skora + lab) m., die Rinde: lub Rinde; poleg tega: skralüp, škralup; staroslov.: skralušta (skora + lušta) f., die Rinde: novoslov.: luska, Hülse, luščiti, enthülsen; staroslov.: kolüsoha f., der Pfahl: kolü der Pfahl, soha der Pfahl; staroslov.: vrütogradtt, m., der Garten: vrütü Garten, gradü Garten; staroslov.: vrütüpogradü m., der Garten: vrütfipü Höhle, Garten (eingeschlossener, hohler Raum), gradü Garten. Semkaj spada tudi staroslov.: brülogü m., die Höhle des wilden Thieres: br, hohl, tief, verschlingend, od koder novoslov.: br-n-a, f., Lett (der Letten). Megiser; staroslov.: brü-n-ije, n., Koth; novoslov., srb.: bära, f., der Sumpf: wo mau in die Tiefe sinkt, a ruski: logü, m., die Schlucht itd.
Sdnoma, adv. Do cela, do konca. „Gosenice so zelje sčinoma (ščinoma) pojedle.“ Tolminsko.
(sttč). To besedo sem slišal samo v reku: „kislo jo, kakor seč.“ Na Krasu. Primeri staroslov.: siči, m., der Uriu: sic-ati, v., mingere.
Sččei'ina (ščč-), f. Košnja; dio Mahd. Vrsno pod Krnom.
Sečnja (seč-), f. Del gozda, ki jo letos odločen v sekanje; der Schlag. Trnovsko-idrijski svet.
«,	o,	adj. (sed). Siv;	seda glava = siva glava.	Kras. Srbski:
sijed, a, o, adj.;	staroslov.: sčdfl, adj., ruski: sčdoj, adj.,
o,, v grau.
10 (sed-), n. Konjska rana od sedla; na bolniku rana od |)renmoge in dolgo leže. Eigentlich: Satteldruck. V Laščah.
^en>	Ina,	o, adj. (reci:	sev-). Presliln ali tudi	žaltav. Rabi
samo o slanini.	Tolminsko. Kaže, kakor	da bi to bilo
^ namesto: sölen, Ina, o, adj., salzig. е'ч>иek, n, m, (sčuosčk). Kosec; der Mäher. „Senožet za šest so-nosekov.“ Livek; Bole; Podkrnci.
Sevnik, a (sev-), m. Okrogla pletenica s povrazom; sovec jo nosi na roki; der Saatkorb. Goriška okolica. V Laščah: sejalnica, f. (reci: süjäv-), isto.
Sikalica, f. Ilandspritze. Otroci si delajo „sfkalice“ z bezgovih vej. Soška dolina.
»Sikav, ti, o, adj. (človek). Nestalen; flatterhaft. Vas Krn.
Sikniti, siknem, v. pf.; sikati, sitem, v. impf. Ilcrvorspritzen. „Krf je siknila.“ Soška dolina.
Siniti, sinem, v. pf. od v. impf.: sijati, glitnzon. „Kadar po dežji solnce sine, prilezejo modrasi na dan.“ Koboridski Kot (Borjana).
Sirtina, f. Koruzna palica; sirkova palica. Vreme.
Sirišče, a, n. Das Lab. Tolminsko.
Sirutev, tve, f. Sirotka;	dio Molke. Mic.
Skdlnica,	f. Voda, ki	se ob dežčvji nabere	po globelih na skalnatem svetu.	V Suhi Krajini na Dolenjskem	pastirji	in
potniki pijö	skal ni c o. — Taka	globel, v	katero	se
nabira ta voda, imenuje so: s k alb a (škalba), f. V Laščah.
Skapljarica, f. Nož, s katerim so skaplja. Ipavska dolina. — Skopiti, v. pf., evirare, in v Senožečah govore tudi: skapljati, v. impf., isto.
Sklada, f. Die Fuge. Vrsno na Tolminskem.
Sldenica, f. Die Flasche; tudi ledena svčča; der Eiszapfen. Tolminsko. Namesto: stüklenica; staroslov.: stlklčnii, adj., gläsern, stiklenica, f., das Trinkglas.
Skotidalo, n. Slap. Šenpas. Kaže, da stoji namesto: skoči dl o, kakor govore Korošci, a mi velimo: skočilo; primeri srbski: Skökovac, kövea, m., Name eines Wasserfalles. Vuk.
Skonjdti, skonjdm, v. pf., koga. Prevari ti; jema nden darankriegen, übervortlieilen. „Skonjäl me je.“ Goriška okolica; „oko-njali so ga.“ Senožččo. Od laškega: ingannare, betriegen; retski: enganar, angänar. Flaminio, 1(57., od koder tudi: okäniti, betriegen.
Skositi, slcosim, v. pf. Razdrobiti, razbiti; einstampfen. Od dežja pokvarjena ('razmočena) opeka, ki nij še žgana bila, nego se je samo na solnci sušila, skosi so in potem z nova podela. Bilje na Ipavi. Kositi, kosim, v. impf., isto: kasu (kos), m., das Stück.
Skrdjenj, jnja, e, adj. Der Letzte. „Skrajnji čas jo uže, da greš.“1 Vas Krn. Srbski: s kraja, vom Rande weg, izkraj polja» vom Rande des Feldes; ruski: skraj, adv., vom Rande, am Runde.
Skränj, nji, f. Čeljust; das Kinn, der Kiefer; mentum. Gorenj*'1 Soška dolina. V Solkanu: skranja, f. V Koboridu jo:
skranj, i, f. tudi stena ali skala, pod katero bije voda, a na Krasu: skranj, f., znači na ravnost „rob"1, die Kante. Podkrnci „skranji“ imenujejo du del pri vozu, v kateri je vloženo oje. Starostov.: skranija, f., die Schläfe, tempora; novoslov.: skreuje, mentum. Megiser; češki: skranč, f. Miki. lcx. Na Dolenjskem blizu Lašč jo vas po imeni: Š k ran jak, m.
Škripec, pen, m. das Gelenk. Podkrnci. Skripčc, p ca, m., der Flascbcnzug. V Laščah; srbski: škrip, m. = precep, škripac, m., isto; on jo u škripcu, in Verlegenheit; novoslov.: v skripceh smo bili, isto; dekleta so vsa na skripečh = vso žive in po konci so od mladosti; rus. skripti, m., das Knarren; die Enge, die Verlegenheit. SkrkljiS, a, m. Škrat; der Kobold. Podkrnci. Primeri srbski: skrk-Ijušiti, niederdrticken; skrknuti sc, dunkel werden.
Skrl, skrit, f. Karaenena ploča; die Steinplatte, Schieferplatte.
Goriška okolica; Kras. Na Ipavskem tudi: skr la, f.; a v Laščah: skril, ili (škril), f., isto, in tudi vas je po imeni: Škrlovica, f.
Skrltip, a, m. Smetana (na Tolminskem: smetana). Po Krasu in v Istri (v Hrušici) sploh navadna beseda. Podkrncem je: skrl up dna skorja, ki se po dežji naredi na zemlji, kar Laščan imenuje: skralub, skralup, (škra-). O podstavi išči besede: saramdkel, adj.
Škrob, a, 111. Sdk od koruzne moke. So vinjak v Istri. Srbski: škrob, m., eine Art dünnen Mehlmusses, das Stärkmehl; ruski: skrobkij, adj., spröde, brüchig.
Sküla, f. Tvor, ulje, ogrec (ako je gnojen). Vas Krn. Staroslov.
skoljika, f., die Muschel; novoslov., srbski: školjka, f., isto; srb. Škulj, m., skopljen oven; ruski: skula, f., dio Geschwulst im Gesicht. Od besede „skula“ je tudi no-voslovenska pohabljcnka: šola, f., otok na človeškej in konjskej čeljusti; ruski: Škulj, m., der Geldbeutel; novoslov.: Škulj, m., (reci: škiilj), nekaka luknja. Po Dolenjskem, koder beseda:	„Škulj“ rabi tudi v priimek,
imajo: Škiiljevo, n., ime neke vasi pri Laščah. — Jezile nam kaže: skol, in: skül, a zmisel je: napeta, o _	zatorej notri prostorna in zaradi tega tudi votla stvar.
tokiituica, f. Neka juha, skuhana od skuto. Tolminsko. Laški: scotta, f., Molken, in kakor uči Diez, II., 63., namesto: excocta, imenovana tudi: ricotta, comask. scocia == excocta, kakor strecia = stricta; od tod je tudi nemška beseda: Schotten, m., Molken. Slovenski bi se pravilno pisalo: c,	skdta. ker Dolenjec govori: skuta, a ne: sküta.
utnik, a, m. Nedozorel lešnik brez jedra. Gorenja Soška dolina. dimnik, a, m. Der Strohsack. Komen na Krasu.
Stavnica, f., in: slävinja, f. Göd; Geburtsfest, Namensfest. Pod-krnci. Primeri srbski: slava. „Slavu slavi Kraljeviču Marko.“
Sleme, sUmena (sleme), n. Gornja greda pri strežnem odru; die Firstpfetto. Podkrnci.
Slepnjati, slepnjdm (slep-), v. impf. Pri slabi luči kaj delati. Vas Krn.
Slezčna, f. V ranica; die Milz. Rfhenberk. Koroškoslov.: slazena;
v Laščah: solzčna; staroslov.: slezena, selezena, sle-zena: selz, sluz ; a s hi z e na je tako namesto: solze na, kakor: slanovrat, namesto: sol 116 v rat in h Id m, namesto: holm. Primčri: pödlanka.
Slinkati, sUnkam, v. impf. Izbfrljiv biti v hrani; zlasti o živini. „Kaj slinkaš okolo?“ Podkrnci.
Sloj, a, m. Suh veter; veter, ki suši. Vas Krn. Ta beseda bi utegnila stati namesto: z loj, in to namesto: znoj, od koreniko: gr, gor s podružnima obrazoma: zn, zl, brennen; staroslov.: znoj, m., die Hitze, novosloy.: znoj, m., die Ilitze (a prvotno nikakor ne „Schweiss“); ruski: znoj, m., die Hitze, die Sommerhitze, die Schwüle; srbski: znoj, m., der Schweiss; ruski: zola, f., Asche; trockene Erde.
Slovečina, f. Dio Berühmtheit. Podkrnci.
Slütvo-, To je rabeče samo sestavljenim besedam, in znači, da stvar nij pristna ali prava, nego da se to le dozdeva; isto, kar srbski: nazovi-, nemški: After-, Schein-, in grški: pseudo-. Slu tv o- gospodar je človek, kije po imeni res gospodar, a po resnici gospodari kdo drug. Vrsno na Tolminskem. Staroslov.: slutijo, n., der Ruhiu, das Gehörte: sluti, sloveni.
Smäjen, jna, o, adj., sliši se tudi: smej on, j na, o, in: smi-jen, jna, o, adj., presuh, sehr trocken, sehr dürr. „Smajna je trava, čimota (porezani koruzni vršiči)“ itd. Goriška okolica in Tolminsko. Sinanja, f., velika, pre-; velika suša, ki požge vso rast. „Taka smanja je, da nij moči pasti.“ Goriška okolica in Tolminsko. — Staroslov.: smagltt, smiiglu, smuglfi, smaglfnfl, adj., dunkelbraun; posmagu, ra., posmaga, f., ein Kuchen, posma-gmjjtije n., dunkle Farbe; srbski: smagnuti, v., dunkel worden; sich sehnen; ruski: smaga f., die Hitze, Gluth, Flamme, Trockenheit; angebrannte, berussto Stelle; smažiti v., braten, schmoren; smjagnutl, v., trocken werden; smuglyj, adj., braun, brunnett itd. Primeri nemški: schmachten. Troj obraz te besede se kaže: smag. sm^g, smug, a pojem je: Hitze, Brand, verbrannt, trocken, angebrannt, braun, dunkelfarbig. Novoslovensko
besedo stoje namesto: smagün, smegiin (sm§g-), ali še brže namesto: smažfin, smčžvtn; a s m an j a morebiti namesto: smaginja; tudi ruščina ima „j“ namesto „g“: smiliva ti (reci: smäjivati), v., entkräften.
Smetilj, a, m. Oteklina, prisad. Podkrnci. Primeri: smetljaj, m.
Smetljdj, n, m. Znači to, kar nemški: der Brand, na žitu ali na človeškem telesu. Št. Andrež pri Gorici. Srbski: metilj, m., der Egelwurm, smetljika, f., der Auswuchs (na ku-kuruzovini); ruski: metyli, tyljii, m., die Eintagsfliege; die Eiterung; novoslov.: metljäj. m., nekako ulje, tvor; metljava ovca, ein an der Egelkrankheit leidendes Schaf. V Laščah. Metüljava ovca, isto. Na Krasu. Metilj = metulj, in ta beseda 110 znači samo živali, nego tudi otok tam, kamor tak metulj zanese jajca.
Smölc, a, 111. Znači isto, kar „sok“, der Saft. Staro Sedlo. Srbski: suiok, m., die Zukost; prismočiti, v. pf., prismakati, v. impf., zubeissen zum Brote, gleichsam das trockene Brot befeuchten; ruski: smoklyj, adj., durchnässt, sinok-nutl, v., nass werden. Primeri: moker, nass.
timoljenec, nca, m. Kosmat klobuk. Vreme.
Smrtnik, a, m. „Drži se, kakor smrtnik,“ rekše, žalostno. Vas Kru.
Södij, a, m. = sodec, sodnik; der Richter; södij a, f., njega žena;
södij o v, a, o, adj., sodčevo, sodnikovo, des Richters. Tolminsko. Staroslov.: s^dij, dij§, m.; srbski: sudija, m., Richter; ruski: sudija, m., f., der Richter, die Richterin.
Solärt rja, m. Solnica; das Salzfass. Tolminsko. — V Laščah: solar, rja, m., der Salzverkäufer.
Sopdt, sop6ta, 111. Slap; der Wasserfall. Vrsno na Tolminskem. Nad Škofjo Loko na Kranjskem je vas „Sopotnica“. Staroslov.: sopotü, m., der Kanal; srbski: sopot, m., tako jo množim studencem iinč; ruski: sopotü, 111., das Sausen, Brausen.
Mi-niJc, a (sövr-), m. Klin, ki gre skozi söro (sövro) in vežo zadnji dčl voza s prednjim delom. Goriška okolica.
Sosednja (-sčd-), f. Zbor; možje zbrani v posvet. Vas Krn. Podstava: so-sesti se, sich zusammen setzen; eigentl.: die Sitzung.
Sovrica, f. Babje pšeno; Graupe. Kanalsko. Namesto: södrica, a to namesto: södragica, a to zopet namesto: sögradica. — Na Banjščicah so otroci igrajo neko igre, imenovano s o v r i c a - m a v r i c a.
Pihalnik, a, m. Dolg stružeč (obel), s katerim mizar posname največje kosmatiuo; nemški menda: Schrothobol. Št. Andrež pri Gorici. — V Laščah: puhal ni k, m., isto.
Spiisti, spddem, v. pf. Einfallen, herunterkommen, arm werden, verkümmern. „Ej, kako je ta človek sp&dcl!“ Pod-krnci.
Speljäj, a, m. Kar se enkrat pelje; eine Fuhre. „Tri spcljaje drv.“ ltihenberk.
Spin kalt, spinkam, v. impf. Speti, v naglici sešiti; zusammenheften.
Vas Krn. Korenika: pin-peti; novoslov.: pu, peti, spannen.
Splazi, adv. Vse vprek; in Bausch und Bogen. Tolminsko.
SpddnjejSi, a, e, adj. comp, od: spndenj, dnja, e. Slabčjše, manjšo vrednosti; spodnjejše sukno, ein Tuch minderer Gattung. Podkrnci.
Spören, mn, o, adj. Lange dauernd, ausgiebig. „Letos je seno sporno,“ tečno je, da-si gaje malo. Povir na Krasu. Staroslov.: sporinü, adj., in Fülle vorhanden; srbski: spor, adj., lange dauernd.
Sprölm, f. Obrabljena in zglodana metla. Vas Krn. Od laškega: sprocco, Reisbündel.
SprSiv, a, o, adj. f'rviv ali črvojedinast (oreh ali lešnik). Vrsno na Tolminskem. Primeri srbski: spržiti, v., pf., aubronnen.
Srböoka, f. Šipkov plod; Hetsehepetsch. Goriška okolica. Primeri: sarabitka.
Srce, a, n. OtHna sredi ogclne kope, kjer oglar zaneti ogenj in zapali kopo; der Quandelraum. Mune v Čičih.
Sršen, na, o, adj. Meževen, vna, o. „Vijmo si piščali, murvo so uže srčne.“ Gorjansko na Krasu.
SrSnik, a, m. 1) Srednji prst na roci; der Mittelfinger. Ipavska dolina. 2) Glavni steber pri stogu, ali tudi pri strešnem odru; die Stuhlsiiule. Tolminsko. i3) Srčni mehur. V Laščah.
Srep, a, o, adj. (srep). Hud, a, o; strašen, šna, o. „Srepo ga jo pogledal.“ Podkrnci. Staroslov.: sverčpfl, adj., svrüpfi, adj., wild.
Srščta, f. V Goriški okolici to, kar „pitnik“ na Krasu. Sržet, m., isto. Na Tolminskem. Od laškega: sorgo, sor-ghetto: sorgo, Moorhirse, sorgo turco, türkischer Weizen; benodsko-laški: sorgheto, isto, kar „pitnik.“
Steblo, a (stub-), n. Kapusova sajenica; die Krautpflanze. „Grem po stebla.“ Banjščico. Staroslov.: stiblo, n., der Strunk-
Steklenica, f. Neka kožna bolezen. Izrinejo so mehurci ter so ognojki a kadar so posuše, ostanejo po obrazu neko lise, P°" dobne lišajem. Povir na Krasu.
Stogljiij, a, m. Jermen pri črevljih. Ipavska dolina. Na Krasu znači „stogljiij“ tudi: spodnji obšev pri ženskem krilu-Staroslov.: zastoga, f., fibula; ruski: zastegü, m., <lcr Knopfliaken; zastegati, v., anfangeu zu steppen, za-stegnuti, v., zuknöpfen, zuschuallen; zastežka, f., dft8 Gcsperr, die Spange.
Stdjinn, f. Plačilo oil živine za pašo na planini. Kdor namreč nema svoje planine ali pravice do planinske paše, pogodi' sc s kacim gospodarjem in plača stoji no, po toliko in toliko od vsake glave; das Standgeld. Gorenja Soška dolina.
Stol božji., der Regenbogen. Koborfd.
StrgdČa = ostrgata. Tolmin.
Strma/,, ?, f. Strmina, strm svet. Podkrnci. Strm öl, mola, m., krajevno ime pri Cerkljah; Strmole, eta, ni., kdor strmo gleda. V Laščah.
Strmenicn, f. Verižica na ojesi, ki so pripne konju na liomot (komat,). Ponikve na Št. Vidski gori. Podstava: stremen, m., Steigbügel, staroslov.: strümein, m., isto: strü-mü, adj., steil, aufrecht.
Strohbl, strohöla, m. Otlo deblo, düplo; ein hohler Baumstamm.
Vas Krn. Primeri: trolmeti, mm, v. impf., morsch werden, trhel, hlä, o, poleg: trhlen, lena, o, adj., morsch. V Laščah.
S/rojiti, strojim, v. impf., postroj iti, -strojim, v. pf. Narediti, popraviti. „Imate kaj strojiti?“ povprašujejo Rezijani, hodeč od hiše do hiše in stroječ kotle, ponve i. dr. st. Soška dolina. Staroslov.: strojiti, v., impf., bereiten, machen ordnen, cinrichtcn.
Strug, n, m. Neko orodje, s katerim so žleb rožo v los. Podkrnci; v Laščah.
Suhota, f. imenuje so vsak prostor, ki jo pod streho. „Ta ima več suhot, nego mu jih jo treba.“ Kras; Ipavska dolina; Goriška okolica.
Stil j, a, m. Lesena posoda, v katero se spravlja skuta. Gorenja Soška dolina. Primčri ruski: suleja, f., eine flache Flasche, suljakü, m., ein grosses Boot mit flachem Verdeck.	,
Sv6tnik, a, m. Präznik; Festtag. Kamenje v Ipavski dolini. — V Laščah: svetek, tka, m., isto: v svetek in v petek ,	ima eno obleko. Podstava: sv^tü, adj., heilig.
^včtovati, svetiijem in svetovam (svčt-), V. impf., koga (a ne: komu).
~	_ „Slabo si ga svetoval.“ Goriška okolica.
^vitice, f. pl. Prtnčne spodnjo hlače, gače; die Unterhosen. Skrilje v Ipavski dolini; v Laščah. Staroslov.: svita, f., das Kleid; srbski:	svita, f., das Tuch;	ruski: svita, f., das
Oberhemd, der	Kittel. Primeri lit. kiautas, m., die Hülse,
die weiche Haut um manche Früchte; lat. cutis; nem.
o	,	Haut.
lVojs6ina, f. Svaščina,	die Schwägerschaft.	Mirno pod Gorico.
Tudi: s v lik,	m., stoji namesto:	svojak; staroslov.:
svojakü, m., affinis; novoslov.: svaščina, f., die Schwil-gerschaft; srbski: svojak, svak; ruski: svojakü; češki: svak; poljski: swak. Primeri: „svoji so si,“ sio sind
artverwandt. V Laščah. Л „svak“ nij vsak, kogar Nemec imenuje „Schwager“; Laščan in Srb govori: svak sem sestri svoje	žene. Naši pisatelji v tem	ostudno greše.
Šdmor,	Samora, m. Neumen človek. Koborid. V	Laščah: šamer,
mra, m., isto. Primeri staroslov.: čainflri, m. pl., cin gewisses Thier (nekak divji vol). Čarnem ik je priimek v Ljubljani.
Šttrast, a, o, adj. Pisan, a, o , bunt. Podgorjo v Istri.
ŠSdljn,	f.	Der Splitter.	Podkrnci. Korenika: skl,	spalten, od koder
tudi: skala;	ruski: ščell, f., die Kitze,	Spalte; ščelupina
(ščel -p lupina), f., der Splitter (primeri: saranmkel); uščelije, n., die Felsenkluft; od tod je tudi novoslov.: skeleti (skül-), v. impf., bolečina, katero kdo čuti, kadar se určže ali zbode: ruski: u ščel iti, in: ušče-111 iti, v., einklemmeu.
Ščemčti (ščiimč-), mim, v. impf. Bolečina, katero kdo čuti, kadar ga kaj uščanc ali uščipne. „Ščcini 1110; ščemčlo mo je; zaščemelo ga je.“ V Laščah. Ruski: ščemiti, v., klemmen, kneipen, drücken, pressen; ščbmy, 111. pl., die Presse, die Zange.
Sčenec, «ca, 111. Das Insekt. Sploh vsaka mala živalca, ki nema svojega imena. Grgar pod Sv. Goro. Staroslov.: štene, n., štenlcl, m., (las Junge, besonders vom Ilund. Pod-krncem je; ščenoc tudi tečaj pri noži zaklepaluiku. Korenika zadnje besedo: ščip, zwicken; a besedi: štorn^, n., Stenici, m., das Junge, s tem nijsta v zvezi.
Štepec, pca (ščttp-), m. Toliko tobaka v nos, kolikor ga človek z dvema prstoma zagrabi; eine Prise. „Ali mi dasto ščepec?“ Soška dolina; v Laščah. Primeri: ščeuec.
ŠSepčriti se, ščeperim se, v. r. impf. Šcperiti se, wichtig tliun, den grossen»Herrn spielen. Podkrnci. Ruski: ščeporiti sja, breit, steif stehen; ščepetii, m., der Putz, der Staat; novoslov.: razčeperiti se, v. pf., široko stopiti. V Laščah; ruski: ščepati, v., spalten, zatorej isto, kar: cepiti, skepati, sečpiti. Primeri: ščepčti.
SSepeti, ščeplm, v. impf. Skelčti, peči; brennen (von der Wunde);
beissen (von ätzenden Flüssigkeiten). Goriška okolica; Soška dolina. Primčri: ščeperiti se, in: ščalja, f.
Ščetina, f. Ozek svet mej dvema njivama. Bole.
Ščindra, f., in: Stena, f., der Splitter. Tolminsko; škindra, f-> isto, okolo Turjdka in Iga. Primeri ruski: ščedra, f-« ščedriua, f., die Narbe, ščedruška, f., die Blatternarbige, in staroslov.: k^drjavü, adj., kraushaarig (zottig), hrv.-slov.: kundraste halje, zottige Kleider. Ilabd. Adam-,
141.,	in tudi novoslov.: candra, f., der Fetzen; malo-ruski: cundravyj, adj., zerlumpt. Mild. Gramm. II., 221-
Ščipalka, f. Na konci preklana palica, s katero se meče kamenje;
die Schleuder. Goriška okolica; Ipavska dolina. V Laščah jo to: lučalnica.
v
Sčirjevec, vca, m. Tvor, ulje; Geschwür, Abscess. Vrsno na Tolminskem. Staroslov.: čiru, m.; novoslov.: čiraj, čirjak ; hrvatski: čirjak; srbski: čir; ruski: čirej, rija, m.
SČrkati, SSikam, v. impf. Einen zirpenden oder knarrenden Ton von sich geben. Jereb, kobilica, lesni črv, ura itd. ščrka.
• Goriška okolica; Soška dolina.
v
SSrleti, ŠSrMm, v. impf. Ptič ščrli; zwitschert. Podkrnci.
SStira, f. Ozka ulica mej dvema hišama. — Panjščice. Od laškega: sc ur o, adj., poleg: oscuro, adj., dunkel, finster, kar je od lat.: obscurus; novoslov. ob laškej meji in tudi hrv.-slov.: škur, adj., dunkel. Habd.; a pdmneti je, da Krfiševci govore : č ti p i m, ich kaufe, namesto: kupim, kjupim, in tako je tudi: ščura (reete: ščhra) namesto: škur a, škjura. Primeri krajevni imeni: Ščfldunj, Öübed, namesto: Sküdünj, Kubed.
Seskati, ščškam, v. impf. Prežati pri kaci pojedini. Šeškar = pre-žalec; ščškarica = prežalka. Po vsem Goriškem. — V Laščah: ščškati, našeškati koga, tepsti, pretepsti; ruski: šešok, ška, m., der Iltiss. V Ribnici je: Šešek, ška, navaden priimek; lit. šoškas, m., Šeška, f., der Iltiss; der Plumpsack, mit dem bei manchen Spielen Schläge ausgetheilt werden.
Sesljali, SeSljdm (čist „e“), v. impf. Tiho govoriti, šepetati; fiüstern, zischeln. Podkrnci. — V Laščah „sesljä“, kdor govori „s“ namesto „š“. V belih Kranjcih: nanj süsajo, man hat ihn im Verdacht (man zischelt); ruski: sesekatx, v., lispeln, šušukati, v., flüstern, zischeln.
Šibek, bka, o, adj. Kdor nij močen, tak je šibek, rekše, slab. Šibak mladenič, šibka dekla, šibko vino. Ipavska in Soška dolina. Primeri: pošinen, adj.
Sibra, f. Das Schrot, Sclirotkorn. Ipavska dolina; v Senožečah. — V Laščah: šibra, f., der Stciusplitter; od nem.: der
y	Schiefer.
Ö’a, f. Tilnik; der Nacken. Koborid. — V Laščah: šijnjak, m.i isto. Staroslov.: šija; srb.: šija; rus.: šeja.
Sjjdk, a, m. Das Rheuma. Rihenberk. Primeri: šija.
Siska, e, f. Glčženj, der Knöchel. Goriška okolica. Staroslov.: ši-šika f., der Gallapfel; der Kegel; srb.: šiška, f., der Gallapfel; rus.: šiška, f., die Beule am Körper, der Kuolleu, der Fichtenzapfen, der Knöchel. Kaže, da spada semkaj tudi: češarek, rka, m., der Fichteu-Lctopia 18SO.	.	13
zapfen. V Laščah. Primeri srbski: šiška, in tudi: šešarica, f., šešarka, f., der Gallapfel.
Šivalnica, f. = igla; Nähnadel. Vas Krn. — V Laščah: šivalnica, šivdlnka (-vävn-), šivanka.
Škuija, f. Švelja, die Nähterin. Soška dolina. Namesto: švkinja, šfivkinja. „Mojškra“ jo od laškega: maestra.
Skrgäla, f. Die Ilatsche. Vreme. — V Senožččah: škržat, žata, m., isto; — v Laščah: škftati, škftam, v. impf., knirschen, namesto: škrgtati; starostov.: skrügati, skrügütati, skvü-žitati, knirschen; skrfižitfi, m., das Knirschen; srbski: škrgutati, škrgutnuti, knirschen; škrgfit, m., das Geknirsch.
Škrnec, nca, m. Malovreden otročji nož; kranjski „pipec“.— Škr-njati, v, impf, s tacim nožem rezati. Podkrnci. Starostov.: krünu, adj., verstümmelt; srbski: kraj, adj., krnjav, adj., splitterig, krnjača, f., ein abgebrochenes Stück. Od tod je tudi gora „Krn,“ po katerej so menda Rimljani našim starim vzd^li ime „Čarni“.
Šobiti ne, S6him se, v. r. impf. Usta na jok zbirati. Prezirljivo : šobii čiti sc. Rihenberk. V Laščah: šobo napenjati, isto; šoba, f., schnauzenartigcs Maul; Š6bast, adj.; ondukaj „šoba“ znači tudi on les, ki si ga črevljar deno na koleno ter vrhu tega lesa usnijo a vrhu uenija potezni jermen (kneftro); hrv.-slov.: čuba, f., die Unterlippe. Habd. Adam. 235. — Primeri: gobec
<	(en.1*-)-
Štrkalica, f. Lok v otročjo igračo. Cilje na Ipavi.
Štrlcati, Micam, v. impf., Kapati (o dežji), tröpfeln. Soška dolina. Korenika: strk, stechen.
ŠtrkdS, i, f. Majhen dež; der Strichregen. „Če ne pride kaka štrkoč.“ Ravne nad Livkom.
ŠMa, f. Ivlobukovo oglavjo. V Laščah. Od nemškega: der Stollen.
Štiila, f. Krava brez rogov. Podkrnci. Namčsto: Sutula, štitul a; srb. šut, adj., ohne Hörner, šiitalj, m., Messer mit kurzem Griff; rus. šutyj, adj., ungehörnt. Končnico ima „štula“ takšno, kakor novoslov.: žmula, f., ein bauchartiger Auswuchs an Buchenbäumen, v Laščah, in srb.: gromüla, m., ein sehr grösser Mensch.
Štiliti se, šulim se, v. r. impf. Smukati so (okolo človeka). Otrok ali pes so šuli. ipavska dolina.
Šutec, tca, m. Norec, nespameten človek. Šutast, a, o, adj., norčav, a, o. Kot pri Koboridu in tudi Podkrnci. Starostov.: šutiti, v., scherzen; ruski: šutiti, v., scherzen, šutii, m.» der Possenreisser, Narr.
»Svigla, f. 1) Jčrbas, pletenica; der Korb. Kameno. 2) Dolga a tenka stvar: človok, drevo. V Laščah. Da jo ista beseda, kakor nčrnška: schwingen, nij dvojiti, in v sto’
vanščino vzeta menda na posodo; primeri vender tudi ruski: švigati, v., sich herumtreiben, eilen, laufen; srbski: švigar, m., das Stück der Peitsche, das schnalzt, knallt, švagati se, trüge gehen.
Tä, couj. Saj; ja doch. „Ta rekel sem ti, da no liödi.“ Ich habe es dir ja doch gesagt, .... „Ta märi ostanem doma.“ Ich bleibe doch lieber zu Hause. Sv. Peter pri Gorici. Staroslov.: ta, und, dann; srbski: ta, doch, ta — ta, sowohl — als auch.
Tajba, f. Das Liiugnen. „Spustil so je v tajbo“. Ipavska dolina; v Laščah.
Teginja, f. Omotica, omedlevica. „Prišla 11111 jo „teginja“. Kras.
— V Laščah jo: teginja, dringende Eile: kakšna teginja ti jo, da tako hitiš?
Teköten, kčtna, o, adj. To, kar tekovito, tečno; gedeihlich. V Laščah.
TeUsnica, f. Driska, griža; dio Diarrhöe, der Durchfall. Bole.
Temačen, čna, o, adj. Nekoliko temno, mračno; diimmerlich. „Ne beri, uže je temačno.“ Podkrnci.
Temnice, f. pl. Kraj na onem svetu, kjer bivajo duše nekrščonih otrok. Staro Sedlo; v Laščah.
Tenčica, f. Tenka zemlja, rokše, rodovita plast je tenka. Nasprotna je: debeli ca. Tolmiusko.
Tenek (tön-), nka, o, adj. Pri tehtnici v pomčnu: slab ali skop. „ret kil tenke vage.“ Riheuberk.
Tepel j, Ija, m. Krcelj; der Klotz. Vas Krn. Morebiti zato, kor sc na njem seka; primeri staroslov.: toporü, 111., die Axt: tepsti, tepem.
Teräi, Čiča, ra. Blato s cest in iz luž, tudi z blatom pomčšano plavje, ki ga ostavljajo povodnji za soboj. Vozijo ga 11a njive. Goriška okolica. — Od laškega: terraccia, Erde (verächtlich); retski: tor ratsch, Grund, Boden. Con-radi.
Ternjak, a, m. Kruh od pirjevico (Spelt). Gorjansko na Krasu. Л v Skriljah (pod Čavnom) so kruh od mčšanega žita imenuje: tirnik.
Teselica, f. Široka tesarska sekira, s katero so „obtesavajo“ hlodi. Ipfivska dolina.
'Teftlnik, a, m. Ki'celj, na katerem so treske „tešejo“. Podkrnci.
*esla, f. isto orodje, kakor „teselica“, v Sv. Petru pri Gorici. A Podkrncem je: tesla orodje v dolbenjo lesenih posod. Pri kranjskih Slovdnih je to orodje često srednjega spola: teslo, a, —a ne povsod; v Laščah: tesla, f.
ThiČek, Čka, m. = motovček; der Querl. Sv. Potor. Korenika: tl uk, schlagen.
Tolcin, m. Jabolčen ali hruškov mošt, kadar je „tolčen“ s tol-kačcm, a no teščen (prčšan). V Laščah.
Tolčttnica, f. Plošnjato poleno, s katerim se perilo tolče. Tolminsko. Primeri: lopuška (tudi: lopučka).
To/,kač, a, m. Dor Stampfschlägel. Tolminsko; v Laščah.
Tolkljuti, tolkljum, v. impf. Na zvonove biti, .pritrkovati. 1Ü-henberk.
TtfnčiS, a, m. črv v jabolkih ali hruškah. Staro Sedlo. Staroslov..
pritonü, m., der Zufluchtsort; srbski: zaton, m., der Meerbusen, suton, m., tiefe Dämmerung; ruski: zatonil, m., überschwemmte Gegend; lange, flache Bucht des Flusses. To nam kaže, da je podstava: top, ter da „tončič“ stoji namesto: „topnčič,“ in znači: notranjo, skrito stvar. Primeri: otön.
Topot, topota, m. Hrup, ki ga delajo konjska kopita, ali tudi ljudje, hodeči po trdih tleli; das Getrampel, das Stampfen. Kräs; Ipavska dolina. Staroslov.: tüpütü, m., topotu, 111., der Lärm; primeri novoslov: tüptäti.
Trabje, a, n. Sprednje trabje, zadnje tnibje. O11 d61 voza, ki je vtaknen mej podvoz in mej öpleu. Volče 11a Tolminskem. Trab el j, blja, m., v Laščah; trabjö, jesa, n., v Loškem Potoku.
Trdgati se, v. impf. Träga se mi (to delati) = toži se mi, ne ljubi se mi. Stopico na Tolminskem. U trag a se mi delati. Y Laščah. Od n6mškega: träge. Trägljiv, adj., träge; trägljivec, der Träge; trägljivost, die Trägheit. Y Laščah.
Träp, trapi, f. Glej: trab,j0. Sv. Peter pri Gorici.
Trebč, adv. = treba. Podkrnci; na Dolenjskem okolo Trebnjega. Staroslov.: trebč, adv. = treba.
Trebje, jesa, n. = trabje = troblji — trap. Ponikve na Št. Vid-ski gori; primeri staroslov: trava, poleg: tre v a, das Gras.
Trebiji (trüb-), m. pl. Vas Krn. Glej: trabje, trebj6, n.
Trčbnik, a (treb-), m. Neke vrste žrebelj. Ponikve na Št. Vidski gori.
Trehikovica, ali: trSdkovica, f. Na Št. Vidski gori (v Ponikvah) tako imenujejo svinjo, ki so jo jeden krat oprasila in sc čuva še dalje za pleme. Znači svinjo treh let, in stoji namesto: tretjakovica; staroslov.: tretijakti, 111., der dreijährige; tretijaky, küve, f., die dreijährige: junica tre-tijaky. Primčri: tretjakovica.
Tresa, f. Vzvišen svčt okolo d re vcb. Kräs.
Tresilnik, a (tres-), 111. Poleno, od katerega so tešejo „treske“ v Bvočavo. Sv. Peter pri Gorici.
Tretji/kovica (treidkovicd) f. Seno tretjo košnje. Rihenberk. Po Soškej dolini se to imenuje: „vnuka“. Primeri: treča,-kovica.
TriŠSdti, triŠSim, v. impf. V kako drobno stvar v eno mer gledati; stieren. „Kaj triščfš v bukve?“ Podkrnci.
Tmdi, a, m. Bet v pinji, kjer sc maslo dčla.	Vas Krn.	Od laškega : t o r n a r e, drehen, Avenden,	umkeliren,	torno,
Drehbank, Umlauf; ladinski: torne, drehen; retski: tuorn, ter poleg tega: t rej er (Dreher). Flaminio 309. V Laščah je: kolče, a (uamčsto:	kolčje,	ja)
n., der Butterstempel, eigentlich: das Rad, kolo, ker je okroglo; starostov.: kolice n.,	der Ring,	zatorej
bi ta beseda staroslovanski slula: količije; jednako so stvorjtinc naše besede: grozdiče, dreviče itd., katero Ipavcu po staroslovanskem načinu služijo samo v obrazu: grozdiče, drevice (starostov, drčvijce; drč vij e); podstave besedi „grozdiče“ so: grozdijo, grozdijce, grozdijčijo, zatorej se prav piše: grozdijčje, ali: gro-zdičje, kakor to res tudi izgovarjajo okolo Krke. A besedo: „kolčje“ tako sklanjajo:	im.	kolčje;	rod.
kolčja; daj. —; tož. kolčje; mest.	kolčjej (jč); druž.
kolčjem.
Troha, f. Trobentica, ki si jo na vzpömlad napravijo otroci od lubja. Goriška okolica. — V Skriljah je to: pr da. Sta-roslov.: tnj,ba, f., die Trompete; srbski: truba itd.
Trovuti, trujem, v. impf. Vergiften. „(Jasi je bilo v Krki vse polno rib, ali zdaj so jih prognali, ker jih užo vsak smrkavec trüje.“ Giiziče na Krki.
Trovilo, a, n. Strüp, das Gift, der Giftstoff. „Zdaj vsak kramar prodaje trovilo.“ Gaziče na Krki.
Trs, a, m. Koruzna latica brez zrnija. Kras.
Trsen, sna, o, adj. Meso je trsno, rekše, brez soka; pusto in trdo; zillie. Trnovo v Gozdu.
Ttllji, Ijev, m. pl. Najslabejše predivo, ki se vender še da presti.
S tacega platna ima pastir rjuho, časi tudi srajco. Ponikve na Št. Vidski gori. - Miklošič: tule, pl., neben; otre, pl., beim Hecheln herabfalleuder Flachs: tulava (reeto: tulova), otrčva (č ?) srajca. Oberkr. Gr. I., 2. Aufl.
1879.,	328. — Staroruski: votolčnu, adj., aus den Acholu des Flachses gemacht; ruski: votolovyj, adj., aus grober Leinwand gemacht. Primeri: pot ir ki, m. pl. Korenika obema besedama je: tr (tl): treti (lan). Primeri tudi:
,	z.idol, adj.
■Lürka, f. Krompir. Banjščice.
Uddn, a, o, adj. Vlažen, moker; feucht. Vas Krn. Ud ati se, v.
pf.; u daj ati so, u daj e m se, vb. impf., nachgeben: deskü so udäje. V Laščan.
Uddti se,	iiddm se, v. pf.,	v koga.	Jemandem	nachgeratlieu. „Udal
so je v očeta;	udäla se	je v mater.“
Udrgdriti	se, udrgdrim se,	v. r. ]>f.	Ujeziti so,	šobo napeti; schmollen. Vas Krn. Utegnilo bi stati	namesto: udrehöliti
so, udrlidliti so ; staroslov.: drobiti, drfthlu, adj., mürrisch. Primeri: otrčseu, sena, o, adj.
Ujed, ujedi (-jčd-), f. Bauchgrimmen, Kolik. Istra; Kras; Soška dolina.
Ul eku iti sc, uleknem se, v. r. pf. Udäti so, podati se. „Ulčknc se“ vsaka vlačna ali prožna stvar, na pr. mehka postelja, kup listja, itd. Podkrnci. Ulekne se tudi voda, rfeka, kadar o povodnji pado, v Laščah: hjk, biogen, l^kil ra., der Bogen.
Upeš, adv. = pčš; zu Fuss. Sv.	Peter pri Gorici.
Usihati, usiham, v. impf. Sušiti	se, giuiti (od žalosti,	od	peče).
Podkrnci.
Us/cdSiti se, uskoSim se, v. r. pf. Stisniti, skrčiti se. „Sükno so jo uskočilo,“ das Tuch ist eingegangen. Kras; Laščo.
Usi-hel, hla, o, adj. Slaboten, bled,	nezdrav se videti v	lice, izza kake
bolezni; tudi zdrav človek jo „usrhel“,	ako	ga	mrazi.
Podkrnci. Hrvatje govore: srliovi me prelaze, es schauert mich. „Strhel jo v obraz; strhlo lice ima; lasje mi sršč,“ starren in die Höhe. V Laščah. Staroslov.: srtl-liftkü, adj., in die Höhe starrend, rauh; novoslov.: srh, m., der Schauder. Janežič. Korenika: srh, strli, in die Höhe fahren, od koder: sträh, der Schrecken.
Ustek (üst-), test/ca., m. Toliko, kar se jedenkrat, deno vusta; der Bissen. „Ustka kruha mi nij dal.“ Rihenberk.
USen, a, m. Der Rothlauf (kožna bolezen). Ipavska dolina. Na-mčsto: pšon (pišeufi), kakor po nekaterih krajih govore tudi: ušeno, 11., gestampfte Hirse, namesto: pšeno; staroslov. : pišeno. Korenika: pili, stossen, ausschlagen, kor se v tej bolezni koža „izpfthüje“.
Uiti (reci: lišti), ustij, f. pl. Na „uštih“ so veli nekej njivi, ki mejo deli z njivami drugo vasi. V Dolenjih Rčtjali pri Laščah. Vrhu tega: lišti, uš ti j, f. pl., neka v:is, ki jo uradniki v svojih nčmških spisih imenujejo „Ustje“. Freyer, Ortschafts- und Schlössornamen, 132. Nij dvojiti. da jo starejše lice bilo: Ustje, n., die Mündung. Podstava: staroslov.: usti, f., die Mündung. Tčžeje povedati, zakaj ima beseda: lišti v sebi „št“ ; kajti če podložimo: ust, in dodamo obrazilo: ju, dobodemo novo-slovensko lice: iišč, a 110: lišt. Nikakor menda n>J misliti, da bi taka neprvotna bcsčda, kakeršna jo „ušč“, k sobi jemala tudi še obrazilo: ti, od kodor bi
potem vzrasla neprijetna gruda: uščt, česar bi slovenski jezik r6s no mogel drugače izreči, nego li: ušt. Vrhu bodi opomeneno, da ima beseda: ustje v slovenščini nmogo nejasnih podružnih obrazov: is tj e, istij, f. pl., die Ofenmündung, v Laščah; istniki, m. pl., die Ofenmündung, v Povirji na Krasu. Ruski jo to: ustijo, n., ter novoslov. v Brezovici pri Ljubljani: ustje, n.; a Gorenjci velč: stejo (stč-), f. pl., poleg: me-stčje, f. pl. (mestč-, v zlogu „me“ jo čist „e“), die Ofeumiiudung. Zadnja beseda je običajna okolo Radovljice, a pri Litiji: m li s t č j e (-stč-), f. pl., isto; starejša ččščiua ima: nčstčje, f.: wniestiegi, fornace; kopetna niestiege, clibanus fumans. Jagičev Archiv, V., 103. — Tudi neka druga beseda kaže tak nerazumen „št“ v sebi: brbušt, (pravočist „u“, ker govore: brbiišt) m., cin schnell und plump in etwas hinein fahrender Mensch.
V Laščah. Primeri srb.: brbučiti, v., pf., schnell hinein fahren, tumariti u što rukom ili glavom; brbükati, v. impf., sprudelnden Schall hervorbringen; brbotati, v., isto. Če novoslovenskej besedi vržemo podstavo: b r b u k, to dobodemo: b r b u č, katera beseda živo res ter je priimek po Ipavskem svetu; a denemo li v podstavo: br-büsk, ali: brbiist, to od obeh dobodemo samo: br-biišč, a nikoli ne: brbušt. Vidimo, da se v novej slovenščini res nahaja neraztolmačena glasovna združba „št“. Jednako nerazumen „št“ jo v srbskej besedi: nje-mfišti: njemušti jezik, die Sprache der Thiero. Miklošič naštčva še nekoliko jednakih, in to srbski: glava glav uš ta, čorba čorb uš ta, popa p osipu-št a, srijeda sredušta, kakor on sodi, šalive besčde v pripovčdkah, stvorjeue po staroslovenskih delčžuikih zdanjega časa, a vender je srbski tudi: let uš ti, fliegend, šušti, ipsissimus. Gramm. II., 204. — Primčri v dodatku: kušter, m., bester, adj., klčštro, f. pl.
Uteči se, utečem se, v.r. pf., h komu. Pri kom iskati pomoči; Zuflucht nehmen. Soška dolina; v Laščah.
Utihniti, nem, v. pf. Izpriditi se, pokvariti se (o jedilih). „Utdhla moka“, ein dumpfiges Mehi. Vas Krn. Primeri: za-tohniti.
Utiliti,	utölim, v. pf. Pomiriti, u tolažiti otroka; das Kind stillen.
Tolminsko. Podstava: tol,	od koder tudi: tol-ažiti,
trösten; staroslov.: toliti, besänftigen.
Utor,	a,	m. Zareza pri dogah; on dčl	soda (obod), ki strči nad
sodovim dnom; (lic Kimme.	Soška in Ipavska dolina.
V Biljah na Ipavi izgovarjajo: vit or, kakor: vigör, namčsto: ogor; staroslov.: ^gori, in iz tega so vidi, da
bi ta beacda v starej slovenščini, katera je nema, slula: v^torfi, ter novoslovčnski pravilno: o tor, votör; srbski je: utor, m., utore, f. pl.; ruski: utorü, m; poljski: w 3. t o r, in.
Utor Sati se, utörSam se, v. r. pf. Nacediti se, nakapati so. „To so jo utorčalo,“ to se je nacedilo. Rihenberk. Primeri: utor, m., in: podčdpiua f.: kar se nacedi od čepa (Zapfen). Išči besdde: potorčina, f.
Utoriti, utor im, v. pf. Sodu vstaviti dnö; den Fassboden einsetzen-Soška dolina. Primeri: utor, m.
Utr (utr), iltra, m. Pohojena in „utrta“ tla; festgetretener Boden.
„Pojdimo igrat se tja na ütr.“ Podkrnci. Srbski: utrenik, m., die Heerstrasse, via trita: utrta tla.
Utrkniti, utr/enem, v. pf. Prenehati (o bolečini). Vas Krn. Morebiti namesto: utrgniti; srb.: utrgnuti se, zu Ende gehen; nestati.
Vabiti, vabim, v. impf. Prvič k maši zvoniti (ob nedeljah in Svetkih). Rihenberk; v Laščah. Išči tudi: zniuiiti.
Vabljenka, f. Ž16b preko ceste (v klanci), po katerem se voda odteka, in ki je ob jediiciu tudi v počivališče vpreženi živali. Skrilje pod Čavnom.
Vddla, f. Omelo (metla) pri krušni peči; der Backofenwisch. Tolminsko. Ivoroško-slov.: vadi, Muckemvedel. Megisor. Retski: vadel, kropilo, miihovnik, pahalo. Flamiuio, (>2. ter 78.; tirol.-n6m.: der Wad’l, Wo d’ 1, Werkzeug, womit man wehet, fächelt oder besprengt; novovisoko-lioiii.: der W cd e 1.
Vadije, vii/je, väljce, adv. Takoj, mahoma; alsogleich. Kras; Istra.
Miklošič uči: valje, vüle, statim, ist wohl: vtt diiljo, wie die Nebenformen: vadle, gleich (mej Ipavci), vedle (vüdle), und die Redensart: vadije do Ljubljano (v Ribnici) zeigen. Gramm. I., 2. Aufi. 1879., 343. Primeri: v dilj zvoni, rekše, v nedeljo k maši prvič „vabi11, ker tedaj res vrlo dolgo zvoni. V Štircih. Vse v dilj, vso v en dilj gro dež, ohne Unterbrechung. Y Laščah.
Vär, a, m. Najdrobnejši pesek; Flugsand. Cerknica. Varožon» žna, o, adj., peščen, a, o; v ä rež na zemlja. Cerknica. — V Laščah: varež, eža, m., der Schwoiss-Sand, droben pesek, potrdben kovaču, kadar železo „vari1 (schweisst).
Vazem, zrna, m. Velika noč; Ostern. Vaz am en, mna, o, adj-i velikonočen, na, o; österlich. V Brkinih in po isterskem Brčgu. „Denes gospod pobira vazämne listke.“ Boršt v Istri; üzem, üzma, m., dieOsteru, na Pivki. Srbski-vazam, zma, m. Podstava: vüzim, — vzčti, nehmen1 (meso)vüzöm, die Nehinung dos Fleisches, ker so o ve-
liki noči začne po štiridesetnem postu zopet meso jesti; primeri: püst, mesopust, die Lassung der Fleischspeisen; delopust,, püsta, m., Feierabend.
Vdevati se, vdevam se (vdčv-), v. r. impf. Vtikati se v kako stvar. Kras.
Večer, sveti. Sveti večer zvoni = na delopust zvoni; Goriška okolica; Ipavska dolina.
Veternje, a, n. Čas od kopščaka do noči; die Abendzeit. Podkrnci.
Vederna, f., vedernica, f. (ved- s čistim „e“). Mavrica; der Regenbogen. Ipavska dolina; Goriška okolica. Ker mislijo, da mavra „vedri“ ali dela lopo vreme.
Včdernik, a (ved-), m. Prostor v kuhinji, kjer stoje vodni kelili.
Žabče na Tolminskem. — V Laščah: vodernik, ve-dornjak, m., isto.
Vidniti, vednem, v. impf. = veniti, venem, welken; part. prf. act.: vedel, vedla, vedlo — vel, vela, velo; welk. Podkrnci. Korenika je: ved; staroslovanski: vtjd, sv^d, ter nje po-družno liceje: sm^d-snuuliti; novoslov.: smoditi.
Vedomec, vica (ved-), m. Mora; der Alp. O vedomci bode pozneje šc govora. Povsod po Goriškem. — V Senožečah govore tudi: medovec, vca (mčd-), m.
Vedro, a (včd-), n. Primorsko vedro meri 10 bokalov vina, o trgatvi 11, menda zato, ker je mošt gost. Goriška oko-
i/	a’
'žgati, vegam (veg-), v. impf. Skleda vega, kadar no stoji trdno/ ker ima takšno dno, ki se ne dotika povsod svojega stališča. Iz v ožiti se, v. r. pf.: deska so je izvčžila, das Brett hat sich geworfen. Povezniti, nem (včz-), v. pf.: „povezniti skledo“, tako jo položiti, da je dno k višku obrneuo. Podvezniti rake pod kakšno posodo, rekše, dejati jih pod povezueno posodo, da se ne razlezejo. V Laščah. Vegati so, vegam so (včg-), v. r. impf., schwanken: vöz so vega po slabem poti, a tudi vinjen človek so vega, rekše, omahuje zdaj na to, zdaj na ono stran. „Ta stvar se še vega, — uij še trdno določena.“ Rihenberk. — Kaže, da ima izmej vseh Slovanov to besedo jedino slovansko narečje, a litovščina tudi: vengti, trüge, verdrossen sein, eigentlich: schwanken; nemški: wanken.
Vtntji, a, e, adj. comp., grösser. Izgovarja se po Brdih, okolo Gorice in Kanala z razločnim holuukom, a ker po teh krajih ta ,,e“ izrekajo kakor „a“, sliši so navadno: vančji. „Moj vančji sin.“ „Sebi je pridržal vančji kos.“
Včn9«, veng, f. pl. Veriga, na katero se obeša kotel; die Kessel-kette. Rihenberk. — V Laščah: v enge, f. pl., nekaka železna „vez“, jeziku podobna, služeča v z&por, na vnenji strani vrat pri kacem poslopji; die Tliiirnarbe,
Thiirldammer, die Anlege. V Cig. slovniku (pri besedi „Narbe“): lin g a, f., menda z gorenjskim „1“, kakor: buk/o, namesto: buk«o. Primeri srbski: vigovi, m. pl., die Schlingo zmn Vogelfang; ruski: svjazi, f., eiserne Klammer; lotiški: vanga, Handhabe zum Tragen eines Geschirres (primeri: povraz, m.). Morebiti z ohranjenim hohm'kom in prvotnim „g“ od glagola: vezati (vezati), binden. Primeri: vereje, f. pl., in tudi: virja, f.
Verdje, verej (-rč-), f. pl. V Sošlu dolini isto, kar: ven go v Ш-iienberku. Staroslov.: voreja, f., der Iliegel; ruski: vo-rejä, f., der Thürpfosten. Korenika: „vr“, zusammendrängen; primeri: veriga, vcriiga, f., Kette, in tudi: virja, f.
Vesti, vcclem, v. impf. = koristiti. „Nič ti ne vede mojo govorjenje.“ Vas Krn.
VeŠalo, a (včš-), m. Tako se imonujo vso kuhinjsko orodje, kar so ga da na steno obesiti, na pr. razne pokrovače, kuhalnice, penonice itd. „Ta gospodinja so lehko ponaša se svojim vešalom.“ Rihenberk.
Veternica	(vet-), f.	Der	Fensterladen. Koborid.
Veternik,	a (včt-),	m.	Glavni steber pri strešnem odru	ali	pri
stogu, = srčnik; die Stuhlsäule. Vas Krn.
Včzati, vežem, v. impf. Ta sad veže usta; hat einen unangenehm herben und zusammenziehenden Geschmack. Kräs; Istra; Goriška okolica.
Vezi, f. pl. (pri vozu) vežejo oplen in podvoz; die Bänder. St. Peter pri Gorici.
Videi, a, m. M6sto, na katerem se kaj lepo in lehko vidi. „Na lepem videži jo (kaka stvar), ali ti jo vender ne vidiš.“ Soška dolina. „To je vsem ljudem na videži,“ rekše, vsi ljudje morejo videti. V Sonožččah.
Vilenica,	f. Tako	so zöve duplina (grota) pri Lokvah na	Krasu.
Podstava jo:	Vila, f., cino Art Nymphe, in vidi	so,	da
so Notranjcem bilo nekdaj „Vilo“ tudi znano. Srbski vileni, ena, 6, adj., vilonhaft. Vuk.
Virja, f. V lanskem letop. slov. Matice 133. slovo tudi: bi rja, f.
Pri vozu ono žel6zo (Ring}, ki sklopijo sovro in zadnjo trap; železen obroček ali okov pri šilu, noži itd. Sveti Poter pri Gorici; v Dutovljah. Prvotno lice je: virja, kakor so govori na Tolminskem; lat.: viri a, f., der Armring: viriolae celtice dicuntur, viriao celtiberice. Plin. nat. hist. 33., 3. (12.). V boljšej latinščini so ta beseda nahaja samo pri tem pisatelji, a i on pripoveduje, da nij latinska, nego keltska. Laški: vi e ra, Ringi lloif; ladinski: vira, vi er a. Alton; rotski: v or a. Flaminio, 190.; špan.: virola, biro la, Ring; staro-franc.: vi rolo, etwas Ringförmiges. Romanski jezici imajo tudi glagol, in to Špan., portug., provenz.: vir ar;
J
starofranc.: v ir or; piemont.: vire, drehen; Špan. vrhu tega: birar, ein Schiff wenden. Knjižna latinščina tega glagola neina. Ali ga je imela „romana rustica“ ? vpraša Diez I., 442. „Komana rustica“ je navadno zatčkališče romanistom, kadar neraajo druge pomoči. Mi znamo samo to, da slovanščina ta glagol ima, in to staroslov. (starorus.): izvirati se, sich hin und her winden, sich krümmen: zmija ognemft dyšušča i jaro izvira-jušča sja. Mild, lex.; staroslov.: pro vrč ti, hiudurch-drehen: provrčštj žfizlfi meždu rekama i stegnu jego. Suprasl. 190., 18., čemur je vzporediti novoslov.: otrok se izvira, drehet und wendet sich unruhig hin und her (primčri: razvedati sc); novoslov. na Štirskem: n a v r 11 i, aufwinden: uro n a v r 61 i, die Uhr aufziehen, namesto česar Kranjec govori: uro naviti; ruski: ob vir a ti, umwickeln, umwinden, perevira, m. f., 'Wahrheitsverdreher, Wahrheitsvordreherin , pere-v ir a ti, die Wahrheit verdrehen, s v ir a ti, seine Schuld auf Andere wälzen; tudi novoslov.: on vse name z vi ra, er wälzt Alles auf mich, na Dolčnjskem okolo vasi Krke, Lašč in Iga; ruski: razvory, m. pl., die Ringe; češki: vir iti, drehen, virovati, kreiseln. Semkaj štčj tudi staroslov.: vi rti, m., Wasserwirbel; novoslov., srb., češ.: vir, m.; ruski: vi rit, m.; polj.: wir, m., Wassorwirbel: sich drehend; veriga, ve-riiga, f., die Kette; staroslov.: vritvi, f., das Seil; novoslov. itd.: vrv, f.; lit.: virvas, m., virve, f., Seil, Tau: gedrehet, gellochten; staroslov: vrtiba, f.; novoslov.: vrba, f. itd., die Weide, salix; lit. virbas, m., Reis, Ruthe, Zweig, besonders von Birken: kar se vije v goži ali trte; nčmška besčda: Felbe, m. f., Fclber, m., salix, utegno biti vzprijčta od Slovanov, a to v davnem času, ker jo ima uže stara visoka nčm-ščina. Vidimo, tor vso na to mčri, da v nobenem jezici, od koder bi Rimljan bil mogel dobiti besedo: viri a, korenika: vr no znači „vrtčti“, drehen, razven v slovanskem jedrnem. Če Plinij to besodo imenuje „keltsko“, trebč imeti na umu. da sploh ni Rimljan ni Grk nij bil do občega preseljevanja mogoč tujih (barbarskih) jezikov razločati druzega od druzega: kar mu je bilo v za-padnej Evropi nerazumno, to se je po navadi zdčlo vso keltski, ter baš to je krivo brezčiseluih zmot o narodnosti množili stavili ljudstev, na pr. uže Euij (Enuius) jo mčnil, da jo „ambactus“ keltska besčda: ainbactus apud Ennium lingua gallica „servus“ appellatur. Paul. Diac. (Festus, ed. Müller, pag. 4., 13.) A ni sam Cezar, kateri se je toliko lčt krvavo bojeval s Kelti in z Nemci, a z obojimi poslöval samo po tolmačih, nij
mogel, kakor sc kaže, teh dvčh narodov jezika tenko razločiti, morebiti ni Keltov ne od Nemcev, koder so mej sobdj pomčšani živčli, ker o Koltih govoreč tudi 011 piše: plurimos circum se ambactos clientesque habcut. Bell. gall. VI., 15.; kajti besčda: ainbactus nij keltska, nego jo nčrnška, in rabila jo užo Gotom, ter nčmški jezik jo ima do donašnjega dnč, če tudi zelo skrčeno: das Ambt, Amt. Grimm Wörterbuch, I., 280. ter Deutsche Gramm. II., 211. Ako nij verjeti možu, ka-koršen je bil Cezar, to je še inenj Pliniju, kar so tacih stvarlj dostajo. — I)iez I., 442. dalje govori tako: „Humboldt über die Urbewohner Hisp. p. 79. hält mit Beziehung auf diese Notiz (des Pliuius) den Stamm (des Wortes „viria“) für einen iberischen, von den Celtibcriern den Celton mitgetheilten, imbask.: birun-catu, drehen, wenden, noch erhaltenen, das aber (to dostavlja Diez) seine lat. Herkunft (verruueare, sich wenden) schwer verläugnen kann; auch die Deutung des Namens Viriatus „Spangenträger“ aus diesem Stamme ist allzu willkürlich.“ Da romanski glagoli, katero smo zgoraj imenovali, izvirajo iz našega jezika, o tem dotlč nij dvojiti, dokler kdo ne bode kako drugače dokazal; zatorej bi se dalo i misliti, daje tudi latinska: viria slovanskega rodu. A kako je v domačem jezici slula? Slovanščina je, razven primorskih Slovenov, vse s takim licom nčma, da-si to lice nikakor nij v jezici našem nemožno, primčri novoslov.: bür j a, f., poleg česar tudi: bürka, f., Sturmwind; novoslov.: sčrja (pravilneje: si rja), f., stercus, in novoslov.: širja, f., die Breite. Miki. Gramm. II., 78. ter 79. Ali morebiti je to nekoliko skrčena slovanska beseda: veriga, f., die Kette, v latinskih ustili „g“ izpremenivša v „j“? Vzporčditi bi se dala še druga, latinskej v svojih glasovih zelo podobna beseda: verčja, f., katera ima, kakor svedoči Linde, v starej slovčnščini tudi podružni obraz: v e rij a. To znači: Kette, Thürriogel, Thürband, Thürpfoste, Thürangel, Thiirflügel, a mej Sloveni po Gorenjskem: verčja (-re-), f., ZaunpHock, an welchen die Zaunlatten befestiget werden: sperrend; ali prvotni znak jo utegnil biti: Kette, kajti premisliti je, da staroslov.: rotqzi, m., dio Kette, mej čelu in Poljaki pomenja tudi: Thiirkettc zum Sperren, ter da mej Ogri, katerim slove: retesz, znači samo „Thürriegel“: Sperrkette; Alles Sperrende. Če v bosodi: vere j a priglas pade na prvi zlog: včrčja, to po slovčnskcga jezika pravilih 110 moro potem drugače sluti, negoli: včrflja, včrja; primčri: zlodja, zlodftja, gon. sing., namesto: zlodčja, des Uebolthäters (diaboli), kakor se
nahaja užo v brižinskih spomenicih: z e zl odg era starim (sii zlodjem starim) II., 74., in je zatorej mej Sloveni iz davna običajno; od „verje“ do „virje“ potlej nij dolg pot, kor nova slovenščina „e“ pred „r“, ako ima „e“'tak prfglas: ', izrčka vselej, kakor „1“: ve-č l r j a , f., das Abendessen, namčsto: večerja, staroslov.: večerja. Vso to nagiblje k tej misli, da je latinskej besedi: viri a v podstavo služila slovenska: včrčja, poleg česar tudi uže nekdaj: verija, in dostaviti jo še, da „virja“ nij: Ring im Allgemeinen, nego samo: das Festhaltende, Umwindende, ter da ves tak pojem ima tudi „vereja“ v sebi. — Mimo gredč jo nekoliko izprc-govoriti še o staroslovenskej besedi: ret^zi, m., dio Kette; malorus.: retjaz, in.; češki: retez, m., die lvette, die Thiirkette zum Sperren. Jungm.; polj.: wrzeciq.dz, rzeciqdz, 111., dio Kette, die Thiirkette, die Anlege, das Vorlegeeisen. Linde; gorčujesrb.: rje-čaz, m., dio Ivette, das Schlüsselbein; ogerski: retesz, der ltiegel. Miklošič o tej besedi po vseli svojih knjigah uči, da jo ima Slovan od Nčmca, in to zaradi obrazila: §zi, ki je Slovanu tuje a Nčmcu navadno od starine ter mu slove: ing; ali katera nčmška besčda bi ustrezala tej slovanskej, do zdaj še nikdo nij povedal, kolikor je meni znano. Го mojej misli baš ta beseda sama uže svedoči, da ima Slovan obrazilo: §zi tudi; kajti nje podstava je očito slovanska, in prvotno lice, kakor, uči poljščina, bilo jo: vret-^zl, od korenike: vrüt, vrt, drehen, zatorej namesto: vrüt-QzI, kakor: vret-eno, n., die Spindel, namčsto: vrüt-e no. Začčtni „v“ je tako odpadel, kakor v dolčnjesrb. besedi: rešeno, n., die Spindel, namčsto: vre -šeno. K slovanskej besedi:	vret^zl, od korenike:	vrüt, vrt, drehen, treba primčriti lat.:
torquis, die Ivetto, od glagola: torquere, drehen. Uže Lindo v svojem poljskem slovniku šteje obč besedi: wrzeciq.dz, iu: wrzeciono (vreteno) k istej koreniki.
1) Repno mitje. Brda (Cerovo). 2) Drobna repa z natjem vred. Ipavska dolina; Banjščico; Bodrež; 3) Koruzen močnik in repno mitje, vküpe skuhano. Goriška okolica; 4) Okrogla repa. Solkan. Poleg tega: viSSe, n., drobna repa z natjem. Banjščice. — V Tolminu in okolo Tolmina, kjer v začetku besed namčsto „v“ običajno izrekajo „b“, govore: višča, f., viška, f., višče, n., viško vije, n., poleg: bišča,f., biška,f., bišče, n., ter vse to znači slabo, drobno repo z natjem. — Bizna, f., slaba, drobna repa, ki se kuha prascem. V Plužnih pri Bolci. (Tej vasi rčkajo: Plužna, 11. pl.) „Višča“ je v Brkinih in po Bregu (v Istri) neznana beseda, a Furlan jo ve
ter izreka: višča, rdpa z ndtjem; ladinski: vi sei a, das Kraut der Hübe, svisce, des vi s ce, das Rübenkraut abreissen, kar jo po Altonu 351. od lat. v iti s, Zaunrübe, česar nihče ne bodo z lepa verjel. Primeri: os višek. Ti razni obrazi ne mogö biti vsi jedne korenike. V lanskem letopisi slov. Matice jo 134. čitati: bizgec, m., mešanica kislega zčlja in kisle repe. Goriška okolica; bizec, m., repna nat. Gorjansko na Krasu. Pomni tudi bävorski: Bos sl cin, dio vveisso Hübe, od starovisonem.: bi oz a, bioza, in to od lat. beta. Schmell.-Fromm. I., 289. Od starovisokonem.: bicza ima Slovčn bes6do: pha, f., die rotho Iliibe. Primeri še bävorski: Beiss, Kraut, Kolil, Bi essen, Biesston, beta cicla L., vveisser Mangold, eine Art Hübe, von welcher „blos die Blätter“ in der Kücho verbraucht werden, auch Biesskol, Beisskol genannt, namentlich „grünes Kraut“. Schmell.-Fromm. I., 291.,
292.,	293. „Višča“ si s tem nij v rodu, a možno, da jo ta naša beseda zaseknila v pomen bavorskih besed in tudi v obraz bes6de: Biesston, kakor je novoslov. pokvarjenim obrazom s „k“: viška, biška morebiti na noge pomogla beseda: Biesskol. Prvotno in pravo liceje „višča“, a ne „bišča“, kajti primeriti jo trebč novoslov.: hösta, f., namesto: hvosta, f., das Gebüsch: Idrijska hosta, mešana jed, rekše, bežol s kislim zčljem; staroslov.: h vos tu, m., das Büschel, der Schwanz; hrvat.: h v ost, m., der Schwanz; rus.: hvosttt, m., der Schwanz; češ.: chvost, m., der Badequast, der Schwanz, chvostec, m., die Schwanzrübe, ch v osti na, f., dor Wedel, der Busch, chvost naty, adj., buschig; polj.: cliwost, m., der Busch, chwostek, m., ein kleines Büschel, die Blätter der Kräuter (mit); novovisokonem.: die Quaste, kar nas uči, da: višča, f., višče, n., iz prvine znači samo „repno nat“, in da stoji namesto: hvist-ja, svist-ja: h višča, svišča, f.; hvist-je, svist-je:	h višče, svišče, n., ker jo za-
četni „s“ ali „h“ odpadel; primeri lit.: viksnoti, wedeln mit dem Schwänze, in rus.: sviščfi, m., Buchweizenspreu; novoslov. v Janožičovem slovenskonem. slövniku: svišč, m., Flugsand: Alles leicht Bewegliche; a poleg: svišč ima Janežič i: blišč, m., Flugsand, namesto: hvišč, kakor: lčverica, namesto: v<5-vorica, in vrhu tega on podajo tudi, od Vodnikovo dobo z nevednosti popačeni obraz: s viž ec, m., Flugsand, poleg: s viž, m., isto. Mi Sloveni imamo uže od Marka Pohlina v spisih jezikoslovnih nabiračov tacih vegastih, na pol resničnih, na pol liižnjivih besed toliko, da no vem, če bodomo kedaj mogli to zmes v rčd spraviti.
Nespretnih ali nevestnih ljudij zbirke čitaje često nikakor ne moreš vedeti, kaj in kako jo res, in zavrčči ti jc nejevoljnemu dosti krat s plevami vred tudi zrnije, kor se jo vedno bati lttži in prevare. — Besedam: luzg-oc, biz-ec, biz-na bi utegnil biti v prezirljivo podstavo: bftzg (bttzüg), büz, m., der Holunder, in to zaradi plihkega, melikej liati podobnoga Hstovja, kakeršno ima sosobno h üb ad, m., Attich, a v obrazih: byzg-, byz- bi „ü“ bil okrepčan v „y“, namesto česar zdaj Slovenu rabi „i“.
Vüva, f. Gerte, Ruthe zum Flechten. Vrba vftvarica, od katore so režejo vitve. Šenpas.
Viva, f. Gož (trta), ki vežo gredelj in kolca. Gloj: bradovanjica.
Vrsno na Tolminskem. — Primeri ruski: perevivü, m., das Unnvindon; perevivka, f., die Umwindung. Korenika: v i, winden.
VläZen, £na, o, adj. Ta 16s jo vldčen, ist elastisch. Podlmici. V Ponikvah in v Laščah pomenja „vlačon“ tudi: zähe: vlük, vlek, ziehen.
Vläk, a, m. Neka mreža v ribjo lov; nčmšlri menda: Zugnetz. Cerknica.
Vlitžen, Sna, o, adj. Feucht. Vas Krn. Primeri: vlgük, adj.
Vlgiik, hka, o,' adj. Feucht. Ravnica; Sv. Peter pri Gorici. Izreka so ta besoda: vülhok, lika, o, z ostrim priglasom na „tt“, in jo zelo posebna, ker se je v njej „1“ še ohranil samoglascn, kajti: vülhük je samo drugačno izrekanjo za: vi hü k, vlgük. Staroslov.: vlügükft, adj., feucht; ruski: völglyj, adj., feucht; novoslovenski po drugih krajih: volgäk, lika, 6, poleg: volgok, volliek, hka, o, (z raznim priglasom) adj., feucht; odvölg-niti, nem, v. pf., feucht werden. Zaradi „vlgek“ poleg „vlhek“ primeri: pligok, adj. Išči besčde: vlažen, adj.
Votivati, v olivam, v. impf. Komu „v oči“ kaj neprijetnega povedati, „očitati11; Vorwürfe machen. Vas Krn. Primdri laški: rinfacciare, vorwerfen.
VodemSav, a, o, adj. Polu vode, vodčn. „Krompir jo letos vode-liičav.“ Podkrnci.
ga, f. Der Pirol, die Goldamsel; Oriolus galbula. Bilje na Ipävi. Staroslov.: vlüga, f., isto; novoslov.: volga; vuga, llabdelič; vugec, m., üanjko. Mikl. lex.; ruski: ivolga; srbski: vuga, die Boutclmeise. — Obraz: vonga ima
ohranjen hohnik ter bi ustrezal staroslovčnskemu: v^ga, česar jezik nema; a v litovščini je: valunge, f., volu n ge, f., die Goldamsel, in od tod se dadč razumeti različni obrazi te besede.
Vornik, a, m. Kamen ob cesti; der Prallstein. Tolminsko; Rihen-berk. Korenika: vr; primeri: odvirati, abwenden, ab-weliren, widerstehen: jaz bi ti dal, ali brat odvira (brani). V Laščah. Primčri tudi: zvirati, v., wegwiilzen (v besedi: virja, f.)
Voz koroški, voz Martinov, der grosse Bär. Prvo v Postojini, drugo po Goriški okolici.
Voza, f. Vez, das Baud. Vas Krn.
Voznica, f. Dvokolesen, samotež voziček. Žabče nad Tolminom.
Vran, a, ra. Krokar; der Rabe. Kadar otroci vidijo letečega vrana, kriče za njim: dajte mu, dajte mu z gorečo lopatico, ker je Bogu skledico ubil. Staro Sedlo. Opomnja. O tej priliki naj povem, da „Sedlo“ stoji namesto „Selo“, kajti pridevnik slove „starosčlsk, a, o“, a. čuje so tudi „stärsk, a, o“. Zdaj uže premaguje izgovor „Staro Selo“; a nekoliko više v „Kotu“ stoji vas po imeni „Sedlo“ (laški: Sedula), ki se nikoli drugačo ne izgovarja, in pridevnik slove: selsk, a, o.
Vrat, a, m. Kos zemlje konci njive. Tolminsko. Korenika: vrt: vratiti, vračati, umwenden, ker so ondukaj orač s plugom obrača nazaj. Vzvräti, tij, f. pl., isto, v Laščah1 vzare, vziir, f. pl., isto, po Gorenjskem; podstava; vzorati, zurückackern; besedica „vüz“ znači tudi: zurück, wieder; primeri srbski: dar, m., die Gabe, das Geschenk, in: uzdarje, 11., die Wiedergabe, das Gegen-geschenk; novoslov.: spomlad, namesto: v z p o mlad, f., der Frühling, znači: Wiederverjüngung.
Vrata, vrat, n. pl. Quaudelcanal (pri kopi, oglenici). Müne v Čičih.
Vratnina, f. Trava rastoča po vratih, vzvrätih ali vzarah. Pod' krnci. Primeri: vrat, 111.
Vrl, adj., namesto: ure, — uže; schon. Podgorje v Istri.
VreSati, vrečam (vrčč-), v. impf. Metati, mečem. Ponavljalni glagol od: vrčči. Goriška okolica. Nova, a zelo nerodna bc-sčda, stvorjena od nedoločnika: vrčči, kar stoji uft' mdsto : vrögti, od korenike: vrg, zatorej: v r ž e m > a 110 od koreniko: vrle, vrč k, zatorej ne: vrč e ib 1 ali: vrččem, ich werfe.
Vred, a (vred), m. Neka bolezen, katero dohode Človek črez pÄ9 po presiljenem delu ali po tožkom vzdigovanji; «pi® Leibschaden. Brda; Goriška okolica. Primeri: prev H' diti se.	)
Vreden, dna, o (vrčd-), arij. Kadar otrok oteče okolo pasa pod rebri tako, da 110 moro deti roko pod rebra, vele, da je vrčdon. Tacemu otroku so časi lečili s kozarcem: ako se kozarec, z otlim koncem na kožo postavljen, prime tor zlezo koža vanj, tedaj lek pomaga; ako li 110 zleze, ne pomaga. Tudi govore, da vrčden človek ozdravi, če se trikrat v nie prekopicne. Rodik na Krasu. — V Laščah: vrč d an (reci: vrdän, urdän), dna, 6, adj., isto; vrč dni ca (reci: vrd-, urd-) f., neka rastlina, s katero se ta bolezen zdravi. — Okolo Čateža na Dolenjskem: vreden, d'na, o (vrčd-), adj., schwach, klein: naši otroci so še vredni; staroslov.: vrčdft, m., der Schade, Verlust, die Wunde.
Vrdditi, vredim (vrčd-), v. pf., koga. Jemandem etwas Leides thun;
offendere, a samo telesno. „Kako si me vredil!“ ako si me namreč pograbil za boleč prst, za bolno roko itd. Vreme. Primeri: prcvrediti se.
Vrisk, a, 111. Kislo je, kakor vrisk, rekše, tako je kislo, da človek, če pokusi, zavriska ali zavrčšči: vreščati, im, v. impf., laut schreien. Po Tolminskem in v Laščah. Pri-mčri srbski: višt, m., tudi navadno samo v reku : kiselo, kao višt, in poleg tega srbski glagol: vištati, vrištati, durchdringend schreien.
Vritnilc, «, 111. Brca; Fusstoss, Fusstritt von hinten. Vas Krn.
Vrdčnica, f. Studčnčnica; Quellwasser. Klanec v Istri. Staroslov.: vrqtükü,m., dio Quelle: vrčti, sprudeln,quollen; izvirati.
Vrš,	o, m. Sak v ribjo lov: Reuse. Ččpiško jezero v Istri. Pri-
mčri: vrša, f.
Vrša, f. Pletenica (pleten koš) v ribjo lov. Bilje na Ipavi. Pri-mčri: vrš, m.
Vršnjak, o, m. Gornji počrezni kamen pri vratib. Skrilje pod Čavnom.
Vrzšl, i (-zčl) f. Ograja, sčč; der lobendo Zaun. Bole. Drugod po-mčnja „vfzčl“ samo Zaunlücke.
Vsšdenj, dnja, e, adj. Vsakdanj, a, o. Alltags -. Vsčdnja oblčka.
Ob vsčdnjom. Podkrnci. Staroslov.: *visedMuji, adj., a to besedo nij najti, nego nahaja se le: visedlnevinü, adj., täglich.
v»er6d, povseröd, adv. = povsod; überall. Ta beseda jo sploh navadna po vsi Soški dolini, tudi po Cerkljanskem in po
v ^	Idrijskem svčtu.
vstdniti, vstanir», v. pf. Jemanden aufstehen machen. „Vstani me 1“ „Vstani otroka!“ Vas Kru. Staroslov.: vüstaniti s<£,
^ ,	aufsteheu; vustain, f., vüstanije, 11., die Auferstehung.
rzeten, na, o, adj. Vzčtuo jo, kar nij „sporno“. „Seno je letos, vzčtno“, rekše, mnogo ga je, ali jo menj tččuo. Povir; Rodik na Krasti.
Letopis 1880.	.	1A
Vzgldvnik, a, m. Želozna naprava (koza), na katero so naslanjajo polena, da rajša gorč. Kras; Goriška okolica.
Zabrikel, kla, o, adj. Zabuhel, lila, o; aufgedunsen. Rlhenbork.
To je part. perf. act. od glagola: zabrčkniti, zabrek-nem. Primeri: obrčncelj, m.
Zabur,	rja, m.	Prazen meh kostanjev, kakeršen	so često nahaja
moj	polnimi zrni v ježlci. Zabürje,	a, n., prazno
zrnije pri ajdi; die leere Fruchthülle. Zabiirje gre v pleve. Tolminsko. Primeri srbski: burav, adj., klein und grossbäuchig, buro, m., der Dickbauch, burača, f., Art lodorne Flasche, hure, n., das Fass; ruski: hurakü, m., ein länglichrundes Gefäss von Birkenrinde. Od slovanskega jo rčtski: burra, ein mit Leder überzogenes Kügelchen. Conradi.
Zadar,	a,	m.	Kar se pri stvörjeni kupčiji dajo v	zagotovilo; die
Darangabe. Takisto je narejena tudi beseda: prida v, a, m., die Daraufgabo. Kräs. — V Laščah: p r 1 d a v, dava, m., in: pridal, dala, m., kar kdo „pridä“, kadar s kom drugim mčnja za kako stvar.
Zadimik, a (-dčv-), m. Der Mitbeteiligte. „Jaz bi bil to uže davno iztožil, ali imam zadčvnika, a ta neče pritegniti z menoj.“ Dobrodob na Krasu. Eigentlich: der Hindernde: zadčva, f., das Hindernis.
Zddol, dla, o, adj. Neprijetnega, trpkega okusa; herbe. A rabi samo o nezreli smokvi; o druzem ovočji (sadji) ne. Ipavska dolina; Goriška okolica. Posebna beseda, ki ima v sebi, kakor kaže, koroulko: dl, katero podružni obraz je: dr, spalten, reissen, stechen; za d 61 o bi potem bilo: zadlrično.
Zagdlsniti se, zagdlsnem se, v. r. pf. Zamašiti se, zagati ti se; cev se je zagolsnila. Rlhenberk. — У Laščah: z a gl a si ti so, v. r. pf., isto : voda so je zaglaslla; v grlu so mi je nekaj zagläsilo; srbski: zagušiti se, ersticken; h» Fortfliessen gohomint werden; gušiti, ersticken; guša, f„ der Kropf: guš-, namesto: giftš-; z nerazüma pokvarjena je novoslov. beseda: goža, f., der Kropf. Y lanskem letopopisi slov. Matico 138. Zaradi: golš- (glus-)> poleg: glas- primčri: podlanka, f., ter pomni poljski: zagluszyč rošliny, Pflanzen im Wachstimme orstickeu.
Zdgon, a, m. Kadar je v „dožoli“ burja, stojč po gorah na severovzhod oblaki, kakor bela stčua. Te oblake imenujejo Ipavci „zästava“, a na Bfinjščicah: „zägon“.
Zahlipniti se, zahlipnem se, v. r. pf. Stark schluchzen. Otrok s° zahlipno od presilnega joka. Goriška okolica; Soška dolina. Hlipati, hl 1 pijem, v. impf.,keuchen. Volhllpljel hllplje se mi, mir stösst es auf. Imam hllpec, ich rülps0, V Senožččali.
Zahod, a, m. Kraj, kamor divjačina rada zahaja; das Lager (des Wildes). Podkrnci.
Zahvaliti, zahvalim, v. pf., koga; Jemandem danken. „Vas lepo zahvalim.“ Goriška okolica. - Zahvaliti se = odreči se; verzichten. Zahvalno pismo, der Verzichtscheiu. Soška dolina.
ZakUpälnik, a, m. Nož, ki se zaklčpa; Taschenmesser. Podkrnci.
Zaklinek, nka, m. Klinast konec njive. Sv. Jakob na Savi.
Zdkolil, a, ra. Klin, ki zatiče kolö; der Raduagol. Jelovice v Istri.
ZaUkniti se, zaUknem se, v. r. pf. Podkrnci. Glej: zahlipniti se.
Zal k ni ti (zaukuiti), vor Hitze ersticken, vergl. pol. Ikač, schluchzen. Miki. Gramm. I., 2. Aufl. 1879., 307.; zatorej: zalškuiti, namčsto: zaolkniti, zalkniti. Zaradi „lek“ namčsto „olk“, primeri: zalopuiti, in v dodatku: bešter, adj.
Zalesti, zal&zem (-lčz-), v. pf. Zaiti, zabresti, pravi pot izgrešiti; sich versteigen, irre gehen. Vas Krn.
Zaljubiti, zaljubim, v. pf. Geloben, ein Gelübde thun. Zaljubi j on dan, dies votivus. Kras. Novoslov.: obljubiti, v. pf., versprechen;— obljubljati, v. impf.,isto, po Gorenjskem, a Dolčujcem je to nenavadno, ter govori: ob 6-tati (občt-), v. impf., versprechen; zaljuba, f., das Gelübde, v Trubarji. Miki. lex. 352.; darf in zaljubos kakor v postavi stoji, da vati. Krelj, II., 197b; ob 1 j ü b a, da, Versprechen, das Gelübde; staroslov.: priljubiti s§, oinen Bund schliesscn: sich vereinbaren; snljublenoe da ora-ljuti, oliko urečeuo, — o katerem mestu Miklošič v slov-niku 933. opomina: „lectio dubia“ : süljubljouoje, das Vereinbarte, das „Beliebte“, das Versprochene; srbski: priljubiti se, passen, schön schliossen: gut vereiniget sein, sij ubiti se, sich verbinden, conjuugi; ruski: izljubö, m., der Gemeindebeschluss: die Vereinbarung, das „Belieben“, izljubljati, v., erwählen, poljubovnaja cena, der der durch gegenseitige Vereinbarung festgesetzc, „beliebte“ Preis; češki: slib, m., das Versprechen, das Gelübde, — slibonice, f., a mej Sloväki: slnbenica, f., die Verlobte; poljski: šlub, m., das Gelübde, die Angelobung, die Trauung der Eheleute, šlubič, v., geloben, ein Gelübde thun; gordnjesrb.: slub, m., das Versprochen, die Verlobung, slubič, v., versprechen; lit.:s%luba, suluba, f., Vereinigung aus Neigung, š)ub<as, m., die Trauung; pruski: lub- zuači: trauen, kopulieren, salub, die Ehe. Po gläsu je vse to rčs jako podobno nemškemu: verloben, geloben, das Gelübde; a kakor jasno vidimo, slovansko besede vender nijso na
posodo vzöte od Nemcev; srednjevisokonöm.: geloben; starovisokonem.: kilopon, versprechen. Našo besedo izvirajo od glagola: ljubiti, lieben, ter njih /misel je: Vereinbarung aus Neigung; Vereinbarung überhaupt; das Versprechen in Folge gegenseitiger Vereinbarung; das Versprechen überhaupt.
Zalogdj, a, m. Kar se jedenkrat založi v usta; ein Bissen. Kräs.
Znlopniti, v. pf. Zadušiti; ersticken. „Iltelo me je zalopniti.“ Kräs.
Zalöpniti so, zalöpnem se, v. r. pf. Zamašiti se, zagatiti se; sich verstopfen. „Nos so mi je zalopnil.“ Koborid. Staroslov.: zalipnj^ti, v., stecken bleiben; zalčpiti usta, verstopfen, vü sünö zalepljeni!, im Schlafe erstickt. Nepravilna glasovna združba : lo-, namesto: ol-; staroslovanski: 1!-. Prim6ri: zalekniti so, in v dodatku: b^šter, adj.
Založiti, založim, v. pf. Jčsti. „Založi z nami!“ Kras.
Zamigniti, zamignem, v. pf. Na lähko zadremati. Vas Krn.
Zanöhtnica f. (čuje ze tudi: zandhencu). N6ka bolezen na prstu, kadar so namreč za nohtom ognoji; ilas Nagelgeschwür. Kras; Ipavska dolina; v Laščah.
Zapeči, zajiečem, v. pf.; zapekati, zapiham (-pek-), v. impf. „Ta jed mo vselej zapeče,“ verstopft mich. „Žival je zapečena,“ ist verstopft. Kras; Ipavska dolina; poslednje tudi v Laščah.
Zapiralo, a, n. Priprava v zapiranjo; ključdnica; der Verschluss. „Na teh vratih jo slabo zapiralo.“ Senožčče; Kras.
Zapönec, nca, m. Nanjček; Haftel (mož). Komen na Krasu. Išči besčde: pogalica.
Zapote&i ',se, zapotečem se, v. r. pf. Einen Anlauf nelimeu. Podkrnci.
Zarčbvenica, f. Meso za rebrom ob hrbtišči; dio Carbonade. — Od tod jo pokvarjen naš: kremonatljec. „Speci mi kos zarčbrenico!“ Vrsuo na Tolminskem.
Zasesti, zasSdem, v. pf. Sich in den Hinterhalt legen. „Zas61i so cesto.“ Kräs. Zasöda (-sßd-), f., der Hinterhalt; napästi koga iz zasedo; srb.: zasjeda, f., isto.
Znsiriti se, zasirivi se, v. r. pf. Zakrkniti; gerinuon (vom Blute).
„Kri sejo zasirila.“ Staro Sedlo. Bolje morebiti: sttsi-riti se, kakor: s ü s č s t i se: ml6ko se je sus61o (-sč-).
Zaskočiti se, zaskdčim se, v. r. pf. Sich verschnappen. „Ključa* uica se jo zaskočila.“ Po vsem Primorskem.
Zasnik, a, m. (zaosnik). Klin, ki zatiče kolö; der Itadnagel. Podkrnci. — Os, i, f., die Лхо.
Zdsova, f. Notranji lesčni zapah pri vratih; der Querriegel an der Thüre. Vas Krn. Staroslov.: zasovü, m.; srbski: zasov* nica, f.; ruski: zasovü, m., der Thiirriegel: su-suniti) stoseen.
Zaspdti, zaspim, v. pf., koga (na pr. otroka). Nedobra beseda. Vspa* vati v. impf., einschlilfern. Senožečo.
Zatakniti, nem, v. pf. Zadehniti od vročine, mokrote, sopare, — tudi od starosti (o kruhu, moki); dumpfig werden. Suopje zatolme od mokrote in potlej začne plesneti; zatohlo vreme, schwüles Wetter; zatohla koča, nach Feuchtigkeit riechend; toličko, da nijsmo zatöhnili od vročine. V Laščah. Ruski: tohnutl, v., absteheu, von Fischen, tohlyj, adj., abgestanden, von Fischen, potošniti, v., Uebeikeit empfinden, zatošniti sja, isto. Primeri: utohniti.
Zatr&ti (-trg-), zatrem, v. pf. Uničiti, pregnati: ausrotten. Rabi o živalih in o rastlinah. Po vsem Goriškom.
Zavira, f. Pri planinskem stanu jama (luknja) v zidu, skozi katero se ovce poganjajo na molžo. Gorenja Soška dolina. Starorus.: vora f., dio Umzäunung (der hohle Raum).
Zavöriti, zavörim, v pf. = voz zavreti. Goriška okolica; Ipavska dolina.
Zavrätnice, f. pl. Zemlja konec njiv. Rihenberk. Namesto: zvrat-nice, vzvratnice. Primčri: vrat, m.
Zavrti se, zavrzem se, v. r. pf. Nastati samo ob sebi; entstehen;
exorior. „V pšenici se je zavrgla grašica.“ Brdo pod Nanosom. — V Vuku poleg: zavrči se, tudi: zametuuti se, in: zämetak, foetus. Po tem bi nam za: embryo, foetus, bilo pisati: zametek, tka, m.
ZazMica, f. Oteklina za zobom; eine Zahngeschwulst. Podkrnci. Hrvatski: zazubica.
Zbris, a, m. „Po našem polji je toča vso pobila, ker ondu je bil zbris.“ Der Hagelstrich. Črniče pod Čavnom.
ZdeviSina, f. Tako imenuje žena (nevesta) moževo sestro; die Schwägerin. Rihenberk. Nam6sto: zavičiua, zolvičina. Hrvatski: zdiva, zalvica (zaova). — V Senožečah: zava, f., isto; staroslov.: zltiva, f.; zatorej novoslovenski prav pisano: zölva. Primčri: zvičina, f.
Zihek, adj. Išči besede: žolkek, adj.
Zemlja, f. V pomenu: die Hube. „Ta kmet ima dve zemlji.“ „Graščina ima sedem zemelj.“ Bitinjo pod Premom.
Zetica, f. Tako imenuje žena (kuma) deklico, kateri jo zavezala birmo; der weibliche Firmling. Podkrnci.
Zijdti, zijdtij, f. pl. Tako so imenuje na Polžanščini blizu Skü-danjščine „brezdno“, ki je ob enem vhoil v пбко pečino ali duplino (Grotte); die Kluft, Schlucht. Korenika: zi-zijati, gähnen.
Zlasiti, zlasim, (rectc: izlas-), v. pf., koga. Olajšati komu delo, stvoriti delo za druzega. „čakaj, da to zlasim,“ rokše, stvo-rim dčlo namesto tebe. Podkrnci. Primčri: odlastlek, m.
Zlita v, a, o (zlčt-), adj. Nestalen; flatterhaft. Vas Krn.
Zmehneti, zmehnejem, v. pf. Omekčati se; weich werden. „Te hruške še ne moreš jesti, čakaj, da zmehnčje.“ Pod-krnci. Namesto: zmekneti. Staroslov.: m^k-ftkü, adj., novoslov.: mekttk, mehka, o, adj., weich. Primeri v lanskem letop. slov. Matice: lehneti, leichter werden, od: lig-ükü, adj., leicht.
Zmesti, zmetem, v. pf., koga. Preväriti; hintergehen, überlisten.
Vas Kru. Korenika: m§t, stören, trüben, od koder tudi: motiti (motiti).
Zmrzal, i, f. Mraz, der Frost. Neka zmrzal jo prišla vzpomlädi in nam je pobrala vse zgodnje sadje (ovočje). Göronja Soška dolina.
Zmrzlin, a, m. Drobna toča, a debelejša od sograda. Sv. Peter pri Gorici.
Zndniti, znanim, v. impf. Prvič k maši zvoniti. „Nič nam nij sile, saj še le znani.“ Bimjščice. Primeri: vabiti.
Zuerediti, zneredim, v. pf. (izucrediti.) Nerčd delati, v nered deti;
verwirren, in Unordnung bringen. Podkrnci. — R§dft, m., die Ordnung.
Znes, i, f. Malovredni ljudje, druhäl; der Pöbel, das Gesindel. Podkrnci.
Znojiti se, znojim se, v. r. impf. Solnčiti se, na solnci se grfeti;
sich sonnen. A tudi: potiti se, schwitzen; znoj = pot, m., der Schweiss. „Klanec me je uznöjil.“ Ipavskain Soška dolina. „Znoj mi je,“ potim se. IJolc. Primeri: sloj, ш.
Žiberne, in: zubernice, f. pl. Meso okolo zöb; das Zahnfleisch. Senožeče ; Kras ; zebema, n. pl., isto. Okolo ipdvskega Križa. Podstava: zrjM, m., der Zahn; starejši obraz te besede je bil: zi^brü.
Zolj, a, m. Črv v prevöjenem mesu, v slanini; die Larve des Speck-kilfers. Riheuberk. — V Laščah: z o 1, z 61 a, m., пбка trotu podobna muha, Eristalis tenax; srbski: zölja, f., die Wespe.
Z6na f. Pri žitu slabo, poluprazno in zato leliko zrnije. Ipävska dolina. — V Laščah: zona f., slabo, drobno proso; hrv.: zuna, f.; češki: zuna, f., taubo Körner; ruski: zunica, f., die Erdbeere.
Zrožiti se, zrožim se, v. r. pf. (izrožiti se). Roge izgubiti; die Hörner abstosseu. Soška dolina.
Zubelj, blja, (čist „u“, ker izrftkjo: zubelj) m. Plamen, die Feuer-tiamme. Po vsem Krasu in po Ipavski dolini sploh navadna beseda. Srbski: zublja, f., leskova ali doböva usükana luč. Primeri: žveplo; staroslov.: župelfl, m.; gotski: svibls-
Zvitina f. V benčdskih Slovönih to, kar „zdevičina“ Ipavcem, namreč: moževa sestra. Namesto: zolvičina.
Zvontčla (-ččla), f. Ovca, ki zvonec nosi. Podkrnci. V Laščah J° to zvončarica, f. V prihodnje bodo slovenski novinar lehko pisal: gospodična Stepihl^bova je bila sinoči zvon-ččla ali zvončarica.
Ždit. zdiSa, ra. Klop okrog peči ima svoj naslonjač, imenovan ždič, da tam sedč sosebuo stari ljudjč; der Sorgenstuhl. Na Tolminskem. — V Laščah: žodeti, žedi'ra (žiid-), v. irapf., in sich verscldossen hocken, sitzen oder liegen; staroslov.: židati, v., zaudern, erwarten, žadati, v., sich nach etwas sehnen; srbski: žudjeti, v., verlangen, sich sehneu.
Žlkno (žtik-), n, n. Žrčlo pri peči, pri apnčnici, opekarnici; das Feuerloch. Na ognjišči jama za pepel. Goriška okolica; Črni Vrh pri Idriji. Zvdkno, a, n., isto. V Povirji na Krasu. Ta beseda bi nam lehko rabila zay „Krater“. Srbski: žvokno, n., žvrkuo, n., podicis fissura. Žiikno je uamčsto : „žvokno,“ od koder so naši priimki: Žvokelj, kija, in tudi morebiti: „	Žakelj,	kija.
žčlj, a, m. Z včj pletena košdrica s pövrazom. Koborid. Priinčri staroslov.: želftvi, f., die Schildkröte; das Geschwür; novoslov.: želva, f., die Schildkröte, die Fistel. Pojem: v	napčta	in zatorej notri votel prostor imejoča stvar.
Želka, f. Die Schnitterin. Kras. ženjdč, a, m. Der Schnitter. Ivräs.
Žimnica, f. Die Matratze. Podkrnci.
žir, a, m. Po hrvatski Istri se „žir“ imenuje vse ovočje (sadje) skupaj, sploh kar drevje rodi ljudčm v hrano.	V Laščah:
žir, u, m., dieBucheln; staroslov.: žiril, m., die Weide; srbski: žir, m., die Eicheln; ruski: žirii, m.. das Fett, der Speck. Od tod so naša krajevna imena: Žiri, rov, v	m. pl., Žirovnica, f.
Živa	bresa. Tolsti ali dcbčli	četrtek;	der Donnerstag vor Fasching. V Kameni Gorici in	sploh više po Gorčujskem.
Miklošič, Gramm., I., 2.	Aufl.	1879., 3-1(3., meni, da je
od nčmškega: Fresse;	a po	resnici je to laška,	slo-
vanskim ustom pristrojena beseda: giovedi g ras so. Nij pozabiti, da so Lahi od starodavnosti zaradi želčzne v	rude hodili na Gorčnjsko ter se tudi selili tjakaj.
Živa stdna. Tako se na otoku Krku imenuje vsaka stčna (pečina), *	od katere odmčvajo	glasovi;	eine Felswand mit Echo.
Živicn,	f.	Neka kožna bolezen; menda	Rothlauf. Rodik na Krasu.
životec, tca, m. Das Leibchen, das Mieder. Senožčče; Kras. Žlebnik, a (žlčb-), m. Velika, korcu podobna opčka;	der Hohlziegel. Bilje na Ipavi; v Laščah. Po drugod	se to ime-
v	nuje: k or ec, rca, m.
žliSur, i ja, m. Neka močnata jod, cmok;	der Knödel. — Na	vsa-
cega so vzame toliko testa, kolikor ga grč v žlico, v _	Tolminsko.
žliika, f. Prazon mčh v kostanjevi jožici. Skrilje pod Čavnom, v	Išči besčde: zabür, m.
žmikati, Umikam, in: žmičem, v. impf. Trdo ožemati, drgniti, mencati. „Dekla žiniče srajce v perilu.“ Kras; Soška do-
lina; Lašče. Korenika: žim, od koder je: ožžti, ožmem; ožčmati. Primeri: žmitek, m.
Žmitek. tka, m. Prčsen sir. Tolminsko. — V Sonožččah: ožim ček, čka, m., nekak sir; v Laščah: žmitek, m., gosto, kislo mleko brez smdtane, sesedeno ali kuhano, ki so rds tudi nekako sesiri. Slišal som: to dekle jo tako debelo, da ima žmitke po rokah, die runde Fülle dos Fleisches. — Podstava: ž^ti-žim^ (ždti-žmem).
Žblkek, zblhka, o, adj. To besedo po Goriškom svdtu izrdkajo: zehok, lika, o (reci: züh-), namdsto: želiek, žbllick, žolkek, in značito, kar: zädol, adj., herb. V Rihouberku je nezrelo ovočje „zeliko“. Drugod pomčnja to, kar „pligek“: brez okusa; fade. Vas Krn. — Miki.lex. 200.: žolhek; hrvatski: žukak. — Podstava je: žlk, od koder tudi staroslov.: žlttči, f., dio Galle; novoslov.: žolč, f. m., isto.
Žonta, f. Z vodo nalite tropinje, v katerih so kisa rdpa. Goriška okolica; koroško-nčm.: sont, kajti Megiser ima: Ley-rentranck oder „sont“, kar na siovdnski jezik prelaga z besčdo : p a tok e. Od laškega gin n ta, f., Zugabe, Zusatz; ladinski: j o uta (reci: Žonta), zonta, das Aufgeld boiin Tausch, in to od lat.: jungero-junctus. Primeri v lanskem letop., slov. Matice 139.: jota, f., močnik s fežolom in s kislo rdpo. Goriška okolica. To poslddnjo bdsedo ima tudi Furlan: joto, zmčsna jčd, namreč fežol in röpa. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymn. in Görz, 1878.
Žrli, a, m Dio Gruft, der Sarkophag. Kras; Ipävska dolina. Od nemške besede: Sarg.
Žrl», a, n. Žrčlo; das Flugloch (pri biičdlnom panji). Goriška okolica. — V Laščah so to imenuje: ž ölt no, n., od korenike: glt; golt, m., der Schlund.
Žur, a, m., Žura, f. Sirotka; die Molke. Prvo na Krasu, drugo po Ipavski dolini. Besöda slovönskiin ustom pristrojena od laškega: sioro, Molken, kar jo od lat.: serum, Molken.
v
Zurine, f. pl. Prazno, uže izluščeno (ožiirjono) bežolovo stročjo. Ipavska dolina.
Žariti, žiirim, v. impf. Grah, sirek, orčhe žuriti; aushülsen, schälen.
Goriška okolica; Kanalsko. V Laščah, Sonožččah in po Krasu govore: riižiti.
j/	t
Zväg, žvaga, m. Kresilna göba; der Feuorschwamm. Banjščico;
Goriška okolica; Ipavska dolina. Primčri staroslov.: svagari, m., der Schwamm; sv og ari, m., isto; ruski: čaga, f., unechter Zundorschwamm.
Žveriti, žverim, v. impf. Žvečiti; kanon. Vas Krn.
jCjvrkla, f. Der Quorl, dor Sprudler. Kanalsko.
Dodatek.
Ripkati. Dodati jo tej besedi: nem. s 1477. leta: rappe, Traubenkamm (rčcolj); s 1582. in s 1018. 1. : rappes, Wein, aus den mit Wasser vermischten Weitibülseu gepresst, gleichsam Wein von don Weinbeerstengeln; novovisoko-nem.: der Rapp, Traubenkamm; s 141)9. 1.: drüben r a p p e, isto, kar: Traubenrappe ;Reps,Rilps,Rappis, Beerwein, Treberwein; der Rappes, Ramp es, geringer, saurer Wein. Am Main. Schnvell.- Fromm. II.,
99.,	128., Weigand, II., 429., 433., 434. Besedno lice: rap- Weigand proizvaja od franc, räpe, f.; staro-frauc. raspe, doziväjo se Dieza, I., 342. A Diez ondükaj piše: „lašk. ras p ar e; Špan. ras par; franc, räper, abkratzen, schaben, od starovisokonem. ras-pöu, zusammenscharren; samostävniki so: lašk. raspo, Traubenkamm, Räude (kratzend); Špan., provenz. raspa, Traubenkamm, Granne, Hülse eines Ivorues; franc, räpe, Raspel.“ — To nam kaže, da nemška beseda: Rapp (grozdov recelj) nikakor no moro biti od franc, räpe, ker ta beseda ne znači „Traubenkamm“, nego znači „Raspel“, in še posebno zato ne, ker to proizvajanje ne more raztolmačiti onih dveh nemških obrazov: ramp-, rop-, katera je lehko razumeti, ako premislimo, da Slovanom okolo Gorice: rep, repek (repftk) m., znači tudi „recelj“, der Fruchtstiel, Traubenkamm, ali, kakor izrekajo res po Goriškej okolici, v Brdih tor na Kanalskem: rap, m., od koder potem: rčplja, räplja, f., namesto: rep ulj a, rap ulj a, rekše, tak „rep“ ali „recelj“, na katerem je lo malo jagod, ki jih delavci ob trgatvi časi prezro, da jih potlej za njimi iščejo otroci, katoro delo so imenuje: repka ti, repi j a ti (repuljati), kakor bi dejal: „repe, rčpuljo obirati“. Primeri v lanskem letopisi slovensko Matico na 133. str.: berkati, v. impf., Nachlese halten, in to pri sadji, zlasti pri orehih. Šenpas. Kar so besedo same dostäje, to imamo novoslov.: rep, räp, m., der Schwanz, der Obststiol, Traubenkamm; srb.: rep, m., der Schwanz; češ.: fap, m., der Stiel, der Löffelstiel (recelj), fa-pak, m., der Rüssel, fapok, m., Röhrchen au der Kanne, fapik, m., der Blattstiel; polj.: rz^p, gou. -pia, m., dor Sterz im Schwänze der Thioro; penis; goreujesrh.: rjopik, m., der Blattstiel. To nam sve-doči, da jo beseda: rčp nekdaj slula: r<jp, a okolo Gorico in dalje v nemško gränice tudi: ramp (pri-m6ri: vdnčji, namesto: večji, grösser), tor baš zaradi toga na Goriškom izrekajo še zdaj: rap, poleg:
rep, kakor: pa tek, poleg: pčtek. Ob enem so tudi jasni vsi trije nemški obrazi: ramp-, ra p-, rep- v tej besödi, ki so jo zatorej Nemci vzeli na posodo od Slo-veuov, kajti nemške knjige jo prvič imajo stöprav drugo polovico 15. včka. Semkaj pristoji tudi nemški: rebeln, da-si mu na videz rabi v podstavo: die Rebe, vinska trta. Ali je beseda: rep od prvine slovanska, ali ne, o tem šo nij dosojeno. Razširjena je mej Slovani dovolj, kakor smo videli; ruščina je v slovnikih res ne kaže, ali morebiti jo govori kako narečje, kajti Dalja zdaj nemani pred soboj. Vender se nahaja tudi v nekaterih nemških jezfcih: island. rumpr, Steiss der Thiere, Bürzel, Rückcntheil um’s Steissbein; dansk. rumpe, Steiss, Schwanz; Šved. rum p a, rompa, Schwanz. Weigand, II., 503. in Miklošič v Gramm. !•> 2. Aufl. 1879., 41. vse to primerjata nemškemu: Rumpf, truplo, rekše, človeškega telesa votli d61 brez rok od glave do ledij, a Matzenauer, Cizi slova 293., kjer se ne spomina, čemur seje čuditi, ni svojih čeških, zgoraj imenovanih besed, niti ne poljske: rzq,p, misli, daje mej nemškimi in slovanskimi besedami „odvčka srod-nost’“. Nemškej besedi: Rumpf (die Höhlung) treba vzporčditi novoslov.: rüpa, f., tako v Laščah imenujejo zemeljsko jamo, v katero „ponicüje“ kak potok ali rčka, a tacega mčsta obližje se zöve vselej: ponikve, f-pl., in tudi vasi imamo: Rüp a, f., Rupe, f. pl., katera imena bodo zelo stara; vrhu tega je priimek : Rupnik, m., Rupar, rja, m.; starosrb.: rupa, f., das Loch; novosrb.: rupa, f., das Loch, die Grube; češki: rupa, f., die Felsenhöhle, rupice, f., das Schweissloch; polj.: rzq,p, gen. -pia, m., Trog, Kasten, Cisterno. Pomni, da so Nemci v starejših dobah namesto „Rumpf“ re-kali „Bottich“ (bedenj). Weigand II., 503. Vse t,o nas uči, da je ali besedo „rep“ treba ločiti od besčde ,,Rumpf“ in tudi od besedo „rupa“, kar se namreč korana dostaje, ali da „rčp“ znači iz prvine samö „podex , srb.: du po, n., podex, eigentl. das Loch; primeri novoslov. : duplo, n., die Höhlung.
Küiter, Stra (pravočist „u“, kor Dolenjci izrekajo: kiišter) m., der Krauskopf; kuštrav, adj., gekraust; kuštrast, adj., zer* zaust. Povsod znane besede. Staroslov.: kj^drjavtt, adj-> gekraust; srbski: kudrav, kuždrav, kuštrav, adj., f?®' kraust; ruski: kudrjävyj, adj., lockig, kraus. — P0®' loga jo brez dvojbe: kadr- z mehkim ,,r“, in ta „r jo svojo moč nazaj obrnil ter pred soboj „d“ omekča. po staroslovanskem načinu v ,,žd“: *kqidrl (prim^f1 staroslov.: büdrft, adj., vvach, in poleg toga: bttždri, adj-i
wach: büdöti, v., wachen), a po srbskem bi se bilo nadejati glasu ,,ђ“: киђгау, ter po novoslovčnskem svoj-etvi glasu „j“: kojrav; ali tako novoslovensko lice te besöde bi prehudo zabrisalo vso uje prvotno podobo in bi s tega bilo tudi vsacemu nerazumno; zatorej se je tu slovenski jezik otresel starih pravil, ter je nepravilno pred „r“ staroslovenski „žd“ preobrazil v „št“: kuštrav itd.; a tudi prvotni „a“ se je nepravilno preobrnil v čisti „u“, a ne v „o“. Miklošič Gram. II., 220. ima poleg: kuštrav, r6s vender tudi: koštrav, a ne pripoveduje, kod se govori. Kar se tiče glasovne združbe „št“, primeri: pašten, m., štula, f., bčšter, adj., klčštre, f. pl., ušti, f. pl.
Bčštev, Štra, o (čist „e“, — a ne ,,»j“ ali „*?.“) adj. Munter, rege, hübsch: beštri otroci, muntere, hübsche Kinder. Po vsem Kranjskem. A okolo Cerknega „bčšter“ znači: wachend. „Nijsem bil še bžšter, kadar je začela vas gorati.“ „Na sveti Silvčšter bodi vsak zgoda b6šter“, opominajo tist večer poprej matere svoje otroke, kajti mislijo, da je treba ta dan zgodaj vstati. — Staroslov. btiždri, adj., wach, wachend: bttdčti, v., wachen ; novoslov. (po Gorenjskem): bfideti (-d<S-), v., wachen. Naša beseda je od podstave: bttždri, namesto: büjr, bäjr, tako stvor-jčna, kakor: kiišter od podstave : k^ždri. Evo, tu pred „r“ zopet nahajamo „št“ namčsto staroslovanskega „žd“, in tudi samoglasnik „e“, namesto „tl“ stoječ, prezira vsa pravila , ki drugače trdno vladajo slovenščini. Primeri: kušter, m., klčštre, f. pl.
RldŠtre (klčšt-) f. pl.; po nekaterih krajih tudi: ki <5 št ra, f.
sing., das Kummetholz, das Kummethorn; v konjskem homotu (komatu) öna les6na kamba, ki gre naprčže-nemu konju okolo vratu. Ta beseda rabi tudi v psovko : ti klčštra nerodnaI Po vsem Kranjskem. Podstava: klčšče, f. pl., die Zange. Staroslov.: klčšta, f., die Zange; srb.: kliješte, f. pl., die Zange, die Lichtscheere; ruski: klešči, m. pl., die Zange, die Krebsscheere, das Kummetholz, das Kummethorn. Novoslov. tudi: klčšče, f. pl., die Pflugnarbe, ona lesena kamba, s katero navadno kak d6ček mej oranjem navrača plužna kolesca, da prav teko po jamljiči (razoru): te klešče soklčštram zelo podobne. — „Klčstre“ namesto „klčščre“, zastorej „št“ pred soglasnikom „r“ namesto „šč“. To besedo so od nas tudi Nemci vzeli na posodo, bävorski: Klöster, n., das Kummetholz oder Kummeteisen ; Klöster, pl., Riester am Pflug (to so naše zgoraj omenjene „klešče“, die Pflugnarbe). Schmoll.-Fromm.I., 1340-41. Primeri: bčšter, adj., kušter, m. — Zdajjsmo videli, da v novej slovenščini „št“
časi pred „r“ stoji: a) namčsto „žd“: kuštor, bčštor; b) namčsto „86“ : kleštro.
Nekoliko rekov in pregčvorov.
Bob nij mogel reči. — Tako jo bil pijan, ali: tako polna usta je imel (jedoč).
Držiš se, kakor pečen bob. Podkrnci.
Ta človek ti jo za hudiča.
Leliko si ključico podasta. — Oba sta jcduaka, oba nič ali malo vredna.
Suh je, kakor plot.
Niti za lčk ga nij. — Kommt, ganz und gar nicht vor.
Pri vas je mrzlo, kakor na pogorišči.
Debel jo, kakor valiž (valjar). Debel si, kakor bi to bil zamčsil.
Počasen si, kakor hudo Ičto.
Kaj gledaš, kakor jolen v praprot? — Roko človeku, ki kake jedi nohče in jo zato novoljen ogleduje, no vedoč, bi li jedel ali ne.
Prišel jo ljudčm na z6be. — Vse o ujem slabo govori.
V tej hiši je lakot sezidana.
Po eni strani	poliže,	po	drugi	porižo. — Steber pri koritu.
Konec očij to	ne morem	videti.	Sonožččo.
Nij ga no v dnevi ne	v	zemlji.	— Nikjer ga nij.	Banjščico.
Podobna sta	si, da	bi	lehko	jeduega skril a	druzega po-
kazal. Podkrnci.
Na, miš! losčnoga, daj mi Bog košččnega! rečo otrok, ko vrže izdrt zob od sebe.
Nu, vender si se iz boba izdrl. —• Reče se topoglavemu človeku, kadar po dolzoin besedovanji naposled razumeje, kaj so mu jo pripovedovalo; eudlich ist dir das Licht aufgegangen.
Star je, kakor grčh, bogat, kakor mali cesar, pa ti ga ne izpusti božjaka iz rok.
Srečne oči, ki jo ugledajo, nesrečno roko, ki jo utrgajo (čet-voroperčsno dčteljico.)
To je vzo za p rase e, nekaj za krščene, nekaj za nekrščone. Rekel je star mož v planinskem stanu, kažoč zašiljeno mleko v kotlu. S krščenimi prasci jo mčuil sobo in svoje tovdrišo s pogledom na njih planinsko, ne prečedno obleko. Skuto namreč po-jede ljudjč a sirotko dajo prascom, katerih je vselej nekaj 1111 planini
Mati, kje sto bili? (vprašajo otroci.) V koži. Kaj ste delali' Dihala sem, da nijsem počila. (Odgovarja mati v šali.)
Bodi slama ali seno, da je le polno črevd.*1
Počasi po kdmouji. — Rečo so človeku, ki hoče vso v ono sapo kaj dokazovati, a dela logične skoke. r
.V«/ L,	*' ** > ^	/’ ,/V7'~*/
Nij za drugo na svčtu, nogo da gnoj dela.
Grorkota ubogih dobrota.
Če so božične kvatre lužne, to so velikonočno grudne. — Grüda f., die Scholle, die Eisscholle, Schneekruste; od tod je mčsec „gruden“ (eigentl. adj.), november, december: po grudnu puti, bč bo togda mčs^ci grudeuü, rekše nojabri. Miki. lex.
Kadar je leto mušno, je tudi krušno.
Odkladki so odpadki.
Otrobe vežeš z motvozi, debla s tenkimi k6uci.
Staro poti in stare krčme se ne ogibaj.
Predomisel boljša kakor (nego) misel. Podkrnci.
Samopaša — prazen dvor.
Uboštvo lomi moštvo. Kras.
Kdor zelo zine, malo ugrizne. Tudi: kdor dosti obziue, malo ypožre.
Čast in hvala sta se ob tla metala, čast jo na hrast zbežala, hvala je v blatu ostala. Reče sc tudi: svoja hvala se po blatu valja.
Na dobčlo sem tesana, ali na drobno sejana. — Če tudi sem videti neumna, imam veuder glavo na pravem konci.
Opömnja. Kakor uže v letopisu 1871). leta, tako jo tudi letos moj prijatelj premnoge besede razbistril z jezikoslovno vednostjo. Z menoj vred mu bode vsak zahvalen o nauku, katerega nam podaje v svojem tolmači, a dovršeno oceniti ga more samo strokovnjak. Pripravljaje gradivo letošnjemu letopisu nabral sem v potno torbo zopet toliko narodovega blaga, da, bodem li živ in zdrav, svojo biro k letu oprtiv prinesem blagovoljnemu občinstvu.
Fr. E.
Popravki.
V lanskem letopisu slovenske Matice trebe ali popraviti ali dodati:
na 119. strani: črnoglav je „Prunella vulgaris“, a no „Bal-,, 120.
„ 122.
„ 131. „ 132.
lota nigra“.
v 23. vrsti od zgoraj dolu čltaj: da se po njih kokoši kujajo, a ne: kujejo, k r o v 1 n a, namesto: kravlna; srbski: k r o v i n a, f., schlechtes, ungeniessbares Ilcu, was nur zum Dachdecken zu gebrauchen wftre. čltaj: lčščoc (luščile), a no: leščcc. čltaj: p o düst, namčsto: podest; ruski: pod-üstü, m., Cyprinus nasus, der Nilsling; češki: podoustev, f., p od u sta, f., podustva, f.,
isto; poljski: podusty, adj., ein hängendes Maul habend.
na 132. strani: snirkež jo riba „Acorina Schraitzer“; nemški: S c h r ä z, S c h r a z e n.
„ 133.	„	v 4. vrsti od zdolaj gori čitaj: zadnjo trap
(f.), namčsto: zadnji trap (m.)
„ 137.	„	beseda: d r s t e v, m., po Kr&su sploh navadna,
znači 1) tak pčsek, s kakoršnim čistijo bakreno kotle, keble itd.; 2) razdrobljeno kamenje, der Kies; poljski: dziarstwo, n., zdiarstwo, n., Kies, Gries, grober Sand, dziarstwisty, adj., in: drzq,stwisty, adj., grobkörnig, kiesig; češki: drstnaty, drsnaty, adj., rauh, holperig; ruski: drosvd, f., der Kies, Kiessand, Grus, Grussand, Gries, drosvjakü, m., dresvjanlkü, m., m., der Kieselstein, dres-vjänyj, adj., kiesig. — V Kihenberku sem slišal: d f s t o 1 j, d r s t e 1 j a, m., a tudi: d r s t e n, drstena, m., ter oboje znači „pčsek v čiščenje“.
„	137.	„	v 24. vrsti od zdolaj gori čitaj: „zagatna jed,
eiuo geile Speise, a ne: unverdauliche Speise.
„	137.	„	stoji: gnjiščo, namesto: o g n j i š č e, kajti v
Povirji na Krasu imenujejo „ognjišče“ tudi on prostor, kamor na vzpomlad sejejo kapus.
,)	141.	„	v 13. vrsti od zdolaj gori čitaj: Koröhinja,
namesto: Korö/mja.
„	143.	„	v 8. vrsti od zgoraj dolu čitaj: Volarji, na-
mesto: Volarje.
„	143.	„	čitaj: lehot, lehta (lilh-), namosto: Mhet.
„	144.	„	konci člčna „Linda“ je dostaviti: primeri štirsko
krajevno imč: Lendava, f.
„	144.	„	Mak jo furlanska besčda in znači „kita“; laški:
m a z z o, Bund, Bündel.
„	147.	„	Lanski popravek o besedi: plesno, n., bo
velja, nego vzpostaviti je zopet, kakor je bilo poprčj: der „Bist“.
V lčtošnjem letopisu slov. Matico trobč ali popraviti eM dodati:
Na 164. strdni k opomnji pod črto dodeni: B o 1 c se laški zovo: Plozzo, a latinski: Ampletium, podobno staroslovanskemu: *va Bilci, kar je pozneje slulo: vü Bilci, a zdaj: v Bölci.
na	1(56.	strani:	k besedi: paliska, f., prim6ri tudi srbski:
pälje, f. pl., die Kleien.
„	167.	„	v 6. vrsti od zdolaj göri k bes6di „Rothlauf“
dodeni: „pereč ogenj“ po Gorenjskem okolo Radovljice znači tudi „der Brand an Bäumen“.
„	168.	„	k besedi: pitnik, m., in: pltnjak, m., do-
deni: v Razdrtem pod Nanosom govorč tudi: pfčnik, m., isto, a primeriti jo k temu novo-slov.: kočnik, m., kočnjak, m., der Stock-zalm, in poleg tega: lcotnjak, m., isto. V Senožečah; srbski: kutujak, m., der Stockzahn. To nas uči, da: pitni k, pitnjak; pičnik, pičnjak stoji namesto staroslovanskega: pi-štiniku: pit-, füttern, kakor: kotnik, kot-n j a k ; kočnik, kočnjak namesto staroslovanskega: *kq,ätinikü: kq.tü (köt) m., der Winkel; primeriti je srbski: sretan, poleg: srečan, adj., glücklich, novoslovčnski samo: srdčftn, adj., glücklich: sür§t-, begegnen.
„	169.	„	v	4. vrsti	od	zdolaj	gori	čitaj: (p 1 č n), na-
mesto : (plen).
„	170.	„	v	22. vrsti	od	zdolaj	gori	čitaj: (plčn-), na-
mesto: (plen-).
„	170.	„	v	21. vrsti od zdolaj gori čitaj: lotiški, namesto:
latiški.
185.	„	v	14. vrsti	od	zdolaj	gori	je v besedi: s 6 č e -
vina pisine „v“ tako šibko, da je malo ne vse izginilo. Naj to blagovoljni čitatelj sam popravi.
„	192.	„	k besedi: šamor, m., dodeni: čamer, m ra,
m., der Stier, bik. V Smledniku na Gorenjskem.
„	193.	„	v 18. vrsti od zgoraj doluj čitaj: Čiibed, a ne:
(Tübed.
„	202.	„	čitaj: v e šal o, n., a ne: vešalo, m.
Dr. Anton Murko.
Životopis; sestavil dr. Jož. Pajek.
Porodil se je Murko v župniji Sv. Roprta v prijaznih slovenskih goricah dne 8. junija 1. 1809. Roditelji njegovi bili so gor-ničniki (tako prevaja Murko sam besedo „Berghold“) v občini Črraljenščak. Verjetno je, da je bila užo takrat pri sv. Ro-prti narodna učilnica. Kakor piše Davorin Trstenjak v „Zori“ 1. 1872, str. 24., „so dali stariši, dasiravno niso bili imo-viti, vendar tri sino v šole, Antona, Matijo pa Franca.“ Pa uže tudi dva očetova brata sta se bila izšolala. Jeden teh Antonovih strijcev, Florijan, je služil za kaplana pri sv. Roprt* v domači župniji in je postal tam župnikom. Drugi strijc, Franc Murko, je bil kaplan in poznejše župnik pri sv. Trojici.
Prvi pouk je užival Anton Murko menda pri sv. Rop rti-Se šolami so bili takrat naši kraji še jako slabo oskrbljeni. Le tu pa tam se jo kater duhovnik s tem bavil, da jo deteo, razve0 krščanskega nauka, tudi branja in pisanja učil. Iz tako šole je vzrastel vladika Slomšek. V slovenskih goricah je najbolje sim Leopold Vol k m or, kaplan v P tuji, pri sv. Martini poleg Vurberga, in pri sv. Urbani blizu Ptuja do svoje smrt' umrl pa je dne 4. svečana 1. 1810, v 75. leti. Gotovo jo, da Je vplival Vollem er na vso okolico in navduševal mladino za učenjej stariše pa, da so svojim sinom v šole pomagali. Naj tukaj omenjani) kako je častiti pesnik in učitelj med drugimi slučajno tudi prveifl11 buditelju slovanščine na mariborski gimnaziji, g. Juriju M a tj a* šiču v šolo pomagal.
Jako priljubljene so našemu pobožnomu narodu posebno lavretanske litanije, v katerih najde pobožnosti do matere b°žJ_ vneto srce dokaj dušno hrano, tolažbe in vesolja. Radi bi bili torej litanije tudi doma molili, a teško so jih je na pamet naučit j brati pa je v Volk m er j e vi dobi malo malo kdo znal. Kaj „ zmisli za blagostanje naroda ves goreči prijatelj svojih rojako Dal jo slikati cele lavretanske litanije, tako, da so bilo P° vrg0 podobice, odgovarjajoče prednjim nazivom litanij. To podobe ljudje hitro spoznali, in tako tudi doma moliti mogli priljubljen, jim litanije. Take litanijske podobe je Vol km er dal tudi mate . Matjašiče vi; ona pa je svojega sina Jurija, ko je nek J
odrastel, začola učiti, kaj te podobe pomeujajo. Nekoč reče mati med takim naukom : „Ko bi brati znal, kar jo pod podobicami pisanega, bi pa hitro lehko vse litanije moliti znal.“ To je sinka vsega vnelo za branje. Živel pa jo tačas blizu Mat j asi če v ega domu (slovenska župnija v P tu ji) stai mož, ki je znal slovenski brati. Od tega se je naučil Matjašič hitro slovenske abecede. Zdaj bi pa bil rad znal tudi nemški brati. Neka ženska, ki je ob nedeljah v cerkvi na kori pela, je znala za silo nemški. Matjašič je zategadelj prosi, naj bi ga učila nemški brati. Ona mu začno precej po vrsti kazati črke po navadnem redi: a, b, c itd. M a • tjašič si pa misli, da to ne more biti res, in da se hoče žonska ž njim le šaliti. Mislil si je pač, ker slovenščina nikjer nič veljala ni, in je čul, da je jediuo izveličavna nemščina, da mora zatorej uže tudi za črke katera druga imena gleštati. Sel jo izvedavo vprašat nekoga, ki se je v P tuji šolal. Ta mu pove, da ga jo ona pevkinja uže prav učila. V kratkem so bile zatorej tudi težavo nemškega branja premagane. Zdaj pa je nadlegoval ukaželjni Jurij očeta svojega neprestano, naj ga v šolo dado. Oča začetkom niso hoteli ničesar o tem čuti, ali s časom se je tudi tukaj vres-uičil evangeljski rek:	„Ako	no prestane trkati, vam povem, da,
če tudi ne bode ustal, in mu dal zaradi tega, ker je prošnjik prijatelj njegov, bode vendar ustal za njegove nadležnosti voljo, in mu bode dal, kolikor potrebuje“. Oča se poda zatorej v Ptuj k župniku minoritske cerkve, gospodu Grubauorj u. Bilo je pa sredi leta, in reklo se je prošnjikoma, da zdaj ni čas vstopljati, ker je uže prepozno. Mladega Jurija so solze polile, inkapale so na tla, debele kot vinske jagode. Te solze so hitro prodrle jez. Gospod župnik pozvoni in pozove učitelja Kostevška, ki jo Jurija takoj se sabo vzel. Moral je sesti v prvo klop, med najslabše. Ko jo prvokrat priliko dobil, svoje znanje v knjigi pokazati, mu je učitelj po tem prvem kolokviji odkazal sedež uže v j-etrti klopi. Več o g. Matjašiči pove „Zora“ 1. 1872, str. 65. ^a je vplival Vol km er tudi na Murka, to se mi vidi dozdevno ludi z ozirom na to, ker je ravno Murko oskrbel natis Volkce rje vi h dušnih plodov; vendar o tem poznejše.
V naslednjih vrstah zajemljcm nekoliko iz literarne zbirko Murkove. V pismi dne 8. aprila t. 1. mi piše o tej zadevi slavni Uaš Davorin Trstenjak: „Murko ni zapustil nobene litorarne 2apušČine. Njogov tiskan leksikon, v katerega so zvezane nepopisane pole, dobil sem jaz od njegovih ljudi za spomin; nekoliko besedi Je_ pripisanih, katere je bral v raznih slovanskih knjigah. Tudi so ^poslali Murkova spričevala, ter sem bil prošen, naj spišem Obširen životopis njegov za Wurzbachov „Oesterreichisches ^chriftstcllerlexicon“. Ker mi ni ostajalo za to potrebnega časa, 8°m spričevala poslal v IToče, naj se hranijo v arhivi župnijskega urada“. Podal sem so bil zatorej v Hoče, in preč. gospod Da-v°rin Stranjšak, konzistorijalni sovčtnik in nadžupnik v
Letopis 1880.	15
L
Iločjem, nekdaj v Z a vrči tudi Murkov kaplan in ljubeč njegov, mi jo podal blagovoljno vso zbirko.
To zbirko sem uredil z ozirom na čas, v katerem jo katero pismo nastalo, ter podajam tukaj nekoliko iz te zbirke.
Prva listina je šolska svedočba o drugem tečaji četrtega gimnazijskega razreda. Uspeh Murkov je bil v posameznih predmetih dosta povoljen. Svedočba je pisana vMaribori du6 22.junija 1. 1824. Podpisana sta: Josoph Zech, professor publicus in Leo Esse n ko , Praefectus.
Ta Zech je bil neki posebno slovenski mladini v prvem leti preoster sodnik. Doma jo bil iz nadvojvodino Avstrije. У prvem leti so iz kmetov došedši učenci, ki Z ec ha se vc razumeli niso, on pa njih ne, odnašali neki (po zanesljivem viri) obilico dvojek in tiojek. Pod njim tudi Murko do nauka ni imel pravega veselja, ker je bil učitelj oduren, Murko pa živ. Tako tudi niso bili učitelji zadovoljni z „morum culturo“ našega Kremplja, ker si „barbam papiream fecit“. To je bil „mutasti greli“ pa le v tem pomeni, da so mu vsakdo smeje, kdor o tej porednosti čuje. Essen k o? Živel uradni pravopis!
Prejšnji Mure o postane pod razumnejšim Riglerjem nam znani M u r k o.
Tudi napredovanje je uže boljše. Murko je bil v drugem tečaji petega razreda „secundus inter tros auedentes“.
Rigler jo bil duhovit, jako naobražen, in prizanesljiv mož. Pisatelj teh vrst jo 1. 1863 pod njim opravil zrelostni izpit, ko je Rigler zadnjikrat predsedoval. Postal je zavoljo svojih zaslug vitez. Ostani v blagem spomini!
V drugem humanitetnem razredi — sedaj šestem — jo dobil Murko jeduako dobre rede. Z obnašanjem pa Rigler ni bil zadovoljen; zapisal mu je „primam“.
Murku se je pri vsej njegovi ljuboznjivosti tudi poznejše rado pripetilo, da ni vedel vseiej kazati pravega spoštovanja do vsakojakih dostojanstvenikov. Rekel sicer ni ničesar, posmehnil se je jako pomenljivo, in vso ga je razumelo, pa rekel le ni ničesar. Ce se mu je morebiti tudi v mladih letih tako godilo ? Saj so je nečemu učencu pripetilo, da tudi ni ničesar rekel; iz sobe odhajajoči učitelj pa vendar pred njim postoji, tor mu rečo: „Du, dir wird die Welt noch Ohrfeigen geben.“ Tisti mož jo sploh rad prerokoval, in je nekemu drugemu svojih učeucev rekel: »Pu wirst noch auf dem Misthaufen krepiren“. To se pa ni zgodilo> nego je naš „Job na gnoji“ poznejšo bil „prorokov“ predstojnik.
Murkovi tovariši v gimnaziji so bili:	Kostanjevec,
umrl kot stolni dekan, Zemljič, dekan v Strassgangi, Franc Ш Valentin Vraz,, bivši župnik v Rušah, daljo Korošak, dekan pri sv. Juriji na Ščavnici, Jakope, župnik v Gomilici, Munda» župnik v Negovi, Loben wein, župnik v Ribnici. Izmed Murkovih tovarišev jih je stopilo v duhoveuski stau 14.
Murko-se je preselil v Gradec. Prvo spričevalo, koje je tam dobil, je pisano dne 7. marca 1. 182». Po tej svedočbi je Murko predavanja o luatcmatiki „še kaj pridno“ poslušal, in jo dobil v prvem polletji prvi red Obnašanje je bilo „prikladno“. Podpisa sloveta: K. Appeltauer, k. k. Landrath. k. k. Director der philosophischen Studien. Joseph K nar, öffentlicher Professor. Samo „ziemlich fieissig?“ Jaz te besede tako slovenim: S trebuhom za kruhom! Ni imel pomoči od doma, služil si je zatorej kruh s poučevanjem drugih. V tej in tudi še v nekaterih naslednjih svedočbah se bero „Gr ätz“. O ti nesrečni „Gr ätz“! Sedaj jo G raz, ne G rat z. Zakaj ne? Vidiš, ko bi pisali Gratz, to bi nas znal še kdo poučiti, da se naj piše Grade, ali še pravilnejše Gradec. Kam bi to prišli? No, do gole resnice! Kakor resnično je zdaj Gradec nemško mesto, tako gotovo je bilo nekdaj slovensko, kar priznava tudi izvrstni in ljubeznjivi profesor Krouos v lanskem „Letopisi“ štajerskega zgodovinskega društva. V monografiji, „Graz und seino Geschichte“ pa se pripoveduje, da so prišli sem Nemci, ter so začeli drevesa podirati in jih tesati, da bi si postavili svoje mesto. Joduega izmed njih so obhajale skrbi zavoljo bodočnosti mesta; tovariš-ga pa tolaži se sto-jičnimi besedami: „Geräth es, so g'räth’s; g’räth’s nicht, so g’räth’s nicht“. Od tega „g’räth’s“ je neki glavno mesto Štajerja dobilo svojo ime. Kedaj se je pa „Grätz“ prekrstil v „Gratz“? Cul sem o tej zadevi naslednje: Bila je imenitna maškerada v graški reduti. Med našemljenci se prikaže tudi slovenski vseučiliščnik z grozovito velicimi knjigami, katere je v ručah na hrbti nosil. Pol sežnja dolge knjige so imele zvunaj naslednji napis: „Antc-diluviänischer Beweis, dass die Stadt Grfttz ihren Nähmen vom Grätzbäch erhalten liäbe.“ Grof W i c k e n b u r g, takratni guverner, Je bil pri maškeradi navzočen, in glej, uže drugo jutro se je uradni list imenoval „Gratzer Zeitung“, in ne več „Grätzer“. Modräk sc tudi od bedaka lohko uči, kakov ne smo biti.
Mladina je bila vselej polna muh, in bode polna muh ostala. Kdo bi jej to zameril? Saj se vse rado veseli svojih mladih dni! Posebno radi dijaki kateremu profesorju prisodijo kakov priimek. Tako so neki tudi takratni licejci svojemu ravnatelju zverižili ime 111 naslov. S katerim takovih izumstev si je morebiti tudi Murko zaslužil svoj „den Gesetzen gemäss“. Knar je bil izvrsten računar; [ul je pa tudi osoren. Posebno ostro je reščtal mariborske dijake, katerim je bil učenik professor Kittel. „An diese ärmsten Ari-sfoteliden stellte er die Prüflings-Fragen mit entschiedener knar-re>uler Stimme“.
V svedočbi dne 24. marca 1. 182Г>. potrjuje profesor vero-uauka, Janez Krau s.s, da je Murko obiskoval njegova preda-vanja in sicer jako pridno, ter da si jo zaslužil prvi red.
, Spričevalo dne 1. aprila 1. 1828 kaže, da je Murko v prvem °ti licejskem so učil latinskega jezikoslovja pod znanim dr. Mu-Girjcin: dr. Alb. v. Muchar, der lat. Philologie suppl. Professor“.
Prislužil si je Murko prvi red. Muharjev oča je bil neki Hrvat, 011 sam pa uže trd Nemec. Bil je M uh ar benediktin opatije v Admonti. Pisal je: „Geschichte der Steyermark, Griitz, 1844.“ 9 zvezkov.
Jezikoslovje ga ni ravno zelo mikalo. Sklepal je poučevanje svoje navadno preje, nego je ura dotelda, izgovorivši svoj imo-nitni: ,Sic!‘ Kadar so se učenci njegovi uže preveč dolgočasili, so mu začeli tiho, po tem vedno glasnejše nasproti klicati: „Herr Professor: sic! sic!“ Ker je pa prehitro iz kolegija odhajal, jo zato poznejše v kolegij prihajal. Zanimal se je živo za zgodovino, in bil je nekak, dasi ne vsestransk svobodnjak, in je imel zaradi tega tudi mnogo neprilik. Živela sta takrat v Gradci še dva druga duhovnika, Muharju precej jednaka: Lik a v ec in Kr ob at. Lik a v ec jo bil profesor na liceji, a K robat gubernijalni so-včtnik. Krobat je bil ud labudskemu stolnemu kapiteljnu. Tacega ga je pozvala vlada v Gradec, kjer jo, „sovetnik gubernija“, poročal o stvareh cerkveno-državnih „in causis ecclesiastico - poli-ticis“. Tacih stvari pa je bilo takrat mnogo, mnogo, kor se je za Jožofa II. državna oblast vtikala skoraj v vse cerkveno razmero. Kr o batu pa je manjkalo pravega cerkvenega duha, ter je iz sovraštva do svojega biskupa vedno njemu nasprotoval, stavljajoc škofijskemu uradu zaprek, kolikor je le mogel. Vsem trem prijateljem pa je odklenkalo. Muh ar je imel se svojim nerednim življenjem dokaj opravkov in popravkov, in se je pokazalo, da le 111 za profesorja. Lika v ca so bili premestili, kakor se mi pravi, v Ljubljano, a K rob ata celo odstavili. On so jo zanašal na svoj lažiliberalizem, misleč, da sme psovati ne samo svojega višje#11 pastirja, nego sploh vse. Bil je Krobat jako prebrisana dobra glavica, in tako je pital prav surovo z oslom takoj vsacega, kateri postave ali uredbo prav razumel ni. Rad je tudi žlobodral po krčmah o tem, kar se jo pri sejah gubernijskih obravnavalo, 1 ^ je pri takovih prilikah zaničljivo govoril o svojih tovariših, 8U Г nijskih sovetnikih. To, pa še posebno prizadevanje graškega škp t pri cesarskem dvori na Dunaji, ga je uničilo — bil jo odstavlje od vseli svojih časti. Potisnili so ga za župnika k sv. Janžu P Slov. Gradci, na župnijo s prav slabimi dohodki. Godilo so n je baje na stare dni tako slabo, da je sčroc (starec) rad zahaJ na bližnjo okrajno cesto, ki veže Slov. Gradec s koroškim j* bergom, ter je tam lovil znancev, da bi mu kdo plačal » zareč“ vina. —	-Mm
„Zakaj pa vendar pišeš o tacih stvareh, ki bi so naj z večn molkom zatrloV“ Zato, kor nam taki prigodki kažejo, како človek rad zmoti, se v sreči prevzame, in nazadnje sramotno 1 pade. „Aliorum ruina mea doctrina.“ Preje, ko so še vsi trije I ^ jatelji v Gradci bivali, so zahajali radi v „Mursko predmestje neko krčmo blizu cerkvo „Maria Hilf“. Tu so imeli posebuo bico, v kateri so o večerih pili kupico vina, pa tarokvigraIi- v' ‘t se je pa med-nje, med to slovito modrijane — kdo V Živel je ta
v Gradci krojač, ki jo izdelaval skoraj za vse duhovnike talarje in birote; imenoval se jo H. Ker jo H. imel toliko z duhovniki opraviti, si je kar mislil: „Svoji k svojim.“ Čutil se je duhovnika, pa ne morebiti v kateri ponižni službi nameščenega, ne, bolj izbornega, in, kar je takrat največ veljalo, „illuminata“. Mislil si je zatorej: „ Pobrati se s K robato 111, M u h a r j cm pa L i k a v c e m ! Ti bodo zate najboljši.“ Dohajal je zategadelj redno vsak večer v omenjano krčmo v „Murskem predmestji“. Sedel je k trem odličnim gospodom, ter jim ponudil njuhati tobaka. Gledal je potem še nekaj časa, dokler ni zaspal, tor začel „dreto vleči“ in smrčati, da je bilo joj. To so je ponavljalo več lot tako. Slednjič si je Kr o bat nekaj izmislil. Nocega zimskega večera, ko so bilo zno-tranje oknico ali špaleto zaprte, in je tudi H. na novo smrčal, reče Kr ob at tovarišema: „Zdaj pa bodemo luč ugasnili in dalje igrali. Pa dregni ti, Mu bar, deda, da so vzbudi; bodemo videli, kaj bodo iz tega“. Tako so tudi storili. Krobat pihne luč, Likavec napove „pagat ultimo“, in sedaj igrajo. Krobat se zadere v temi: „Dregni kozla!“ Preplašen poskoči H., pa ne vidi nikogar. Slišal je pa vendar, kako so njegovi tovariši dalje taro-kovali. Mislil si je zatorej: „Oslepel sem, pa še čisto“. Začel je na pomoč klicati, ter je hotel hitro zdravnika imeti. Trije gospodje pa so bili hudi, naj jih se svojimi prismodijami pri igri ne moti. Hišna gospodinja je čula jok in vpitje H.-ovo, pride v hišo, ta vpraša, čemu so gospodje luč ugasnili? Odgovora ni bilo. — H. je zopet izpregledal in izginil, ne da bi se bil priporočil, pa ga ni bilo nikoli več med „stare tri učene prijatelje“.
Naslednje spričevalo slovo: „Podpisauci potrjujejo, da je g. A. Murko od sv. R o p r t a na Štajerskem, slušatelj modroslovja Prvega leta na c. kr. liceji v Gradci, predavanja o teoretičnem inodroslovji v šolskem leti 1820 pridno slušal, in da je v ponovljeni skušnji p n ega tečaja dobil prvi red. Obnašanje njegovo je bilo akademičnim ravnilom primerno. V dokaz tega smo pričujočo svedočbo se svojim podpisom in pečatom modroslovskega oddelka Potrdili. V Gradci, drugi dan aprila 1. 1827. I. K. Likavec, javni Profesor. A p p el t a u e r, ravnatelj. Svedočba od dnč 27. apr. 1. 1827 Javi, da je Murko prvi tečaj prvega leta modroslovskega dovršil.
Nasleduje svedočba dne 6. junija 1. 1827, kažoča v pregledi J'se rede, katere je zaslužil Murko v Maribor i od prvega do šestega gimnazijskega razreda od 1. 1820—1825.
Potreboval je menda Murko tega spričevala, ko jo stopil v samo8tan frančiškanov v Gradci. To nam dokazuje menda listina, ^ kateri dovoljuje O. Antonij Ort 11 or, provincijal fraujevcev, bratu Eeehijelu Murku, da smo zapustiti imenovani red. »stopil je Murko k frančiškanom dnč 9. aprila 1. 1827, in se jo ja,n nosil kot „juvenis vero pius et morigerus“. Listina je pisana 17. julija 1. 1827.
Imel jo neki Murko v onih lotih lepo zlato-rumouo lase in preljubezujivo obličje; hodil pa je vedno, tudi poznejše, nekoliko sklonjen.
Ubogi Murko! Odložil si sedaj teški jarem samostanskega življenja, — vendar pa bodeš spolnjeval jedno samostanskih obljub rad ali nerad — ubožen bodeš ostal! Kam je šel Murko, ki je izstopil pri oo. frančiškanih? Na to prašanje odgovarja naslednja svedočba: „Podpisani svedoči, da jo gospod Ant. Murko, dijak, pri njem od začetka meseca avgusta minolega leta do konca meseca januarja tekočega leta s prepisovanjem svetopisemskih in slovstvenih tvarin na dan po 3, -±, pa tudi do 7 ur opraviti imel, in da se je v tej dobi, kolikor je podpisanemu znano, zelo spodobno nosil. V Gradci, dne 1. marcija 1. 1828.v VidRižner, duhovski oskrbnik v Karlavi.“ ORižnerji piše C op (Šafarik, „Geschichte der siidslav. Lit.“, str. 43): „V. R. ein Steiermärker, Curatbeneficiat im Strafhause in der Karlau (Grätz), ein wackerer Genosse und Nachfolger Dainko’s beseelt von lebendigem Eifer für die vaterländische Sprache und Literatur.“ Izdal je l. „Nabirki za mlade kristjane, ali nauki, zgodbice, pesmi, prislovi, itd. na hasek mladih krščenih, ktere je nabral neki duhovnik Sekovske knezoškofije na Štajerskem. V Gradci 1. 1828.“ 2. „Sveta četiri evangelja, poslovenjena od Vida Riž nor j a in Koloma na Kvasa.“ (Rokopis od 1. 1831. Rokopis se ni smel natisniti, ker prevoditelja nista pridela tolmačenja. Oj! ?) 3. „Katoliška mešna knjižica z drugimi molitvami skoz den ino k spovedi. V Gradci 1. 1828.“ Pri teh knjigah jo imel zatorej Murko gotovo opraviti. — Sedaj se je poprijel nestanovitni živi talent prirodöslovja, o čemer priča naslednja svedočba: „Da se jo gosp. Anton Murko, porojen pri sv. Ro prti na Štajerskem, slušatelj logike, vdeleževal naukov o rastlinstvi v Joaneji, i11 sicer dosta pridno, in da je pri izpiti dobil prvi red, se s tem P°' trjuje. V Gradci dne 17. julija 1. 1828. Ljudevit, opat v Ravnem, (Rein), ravnatelj. Dr. Lovrenec pl. Vest, profesor botanike in kemije na Joaneji.“
Murko je slušal tudi slovenski pouk Kvasov. „Gospod Anton Murko, slušatelj modroslovja prvega leta, od sv. Ro* prta na Štajerskem, jo v šolskem loti 1828 predavanja „über die windische Sprache“ na c. k. Karl Francovem vseučilišči v Gradci jako pridno slušal. in je pri javni pismeni in ustni letni preskušuji zaslužil prvi rod z odliko. V dokaz temu smo to svedočbo so svojim podpisom in pečatom modroslovskega oddelka potrdili. V Gradci dn6 Ki. avgusta 1. 1828. Kolo m a n Kvas, „der wind. Sprache ötfeutl. Professor“. Ril pa jo Kvas porojen pri sv. Juriji ob Ščavnici, blizu tamošnjo podružnice sv. Duha na Stari Gori. Ravno odličen profesor Kvas neki ni bil.
Zapustil jo v rokopisi slovensko slovnico od 1. 1829. ^(Glej „časopis česk. Museuma 1829. IV. 77.“)
Naslednja svedočba o vseh predmetih prvega leta modro-slovja nam javlja, da si je Murko pri izpiti o drugem tečaji zaslužil vseskozi odlično rede.
V prvem tečaji druzega leta	modroslovja	je dobil	jednako
dobre rede. Svedočba je pisana dne	11 aprila 1.	1829.
Daljo naslednje spričevalo, ki kaže, da je Murko, slušatelj modroslovja druzega leta, v prvem tečaji 1. 1829 predavanja o občni zgodovini slušal pridno, ter da si je zaslužil prvi red z odliko. Spričevalo je pisano dne 24. avgusta 1. 1829. Profesor mu jo bil Leopold Ha s sl er. V dmzem tečaji jo tista zgodovinska predavanja slušal marljivo in si jo zaslužil prvi red. Svedočba jo pisana dnč 24. avgusta 1. 1829.
O druzem tečaji druzega leta poroča spričevalo, daje Murko vrlo napredoval. Pisana je svedočba dne 5. septembra 1. 1829. Profesorji so mu bili tisti, kakor v	prvem tečaji.
Nasleduje spričevalo dne 11.	decembra 1.	1829,	v	katerem
Potrjuje Štefan Bondič, da so se Murku osepnico vcepile, iu da je zdrav.
Naslednjo „Austritts-Zeugniss aus den philosophischen Studien“ dne 31. avgusta 1. 1830, v katerom spričevali se v pregledi naštevajo z nova vsi redi, katero jo Murko iz različnih obveznih predmetov dobival v obeh letih modroslovja. Podpisan je K. A p p e 11 a u e r.
Sedaj pride na vrsto Murkovo slovstveno delovanje. Prva, sem spadajoča listina jo naslednji „Vertrag“: „Gospod Ant. Murko, sedaj v Gradci, prepušča gospodu J. Lovrencu G r e i u e r j u;, lastniku F e r s 11 o v e knjigarno v Gradci, pod njegovim dedičem in naslednikom svoj slovensko-nemški in nemško-«lovonski slovar z ozirom na narečja v Stajerji, v Korotani in Kranjski s kratko slovnico za Slovence, da se morejo nemški, in za Nemce, da se morejo slovenski učiti, v natis iu založbo za v»o poznejše natise. G. G reiner mu plača za prvi natis 200 gld., iu sicer pol te vsoto po vzprijetji vsega rokopisa, in jlrugo, ko sc je knjiga natisnila; 12 iztisov ima založnik pisatelju brezplačno prepustiti. Za vsak naslednji natis, ki bi se založniku uvidel potreben, mu plača 100 gld., kadar se je knjiga natisnila; *> iztisov dobi pisatelj brezplačno.“ Podpisani so G rein er in Murko ter dva svedoka. Listina je pisana dne 17. julija 1. 1830.
Nekaj važnih pojasnil tej pogodbi nahajamo v „Zori“ 1. 1872, str. 24, kjer piše gospod Trstenjak o razmerah Murkovih za
študij iu slovstvenega delovanja njegovega, kakor smo užo omenjali, „da stariši Murkovi niso bili imoviti, a dali so vendar tri sine v šole: Antona, Matijo in Franca. Vsi trije mladeniči so bili jako talentirani. Med brati šo živi jedini Matija. (Jo užo tudi umrl. Pis.) Franc je po dovršenih juridičnih študijah
bil stopil v službo Njih visokosti višjega vojvode Janeza, bil moj součenec, in se je poskusil v pesništvi, vendar je, dasiravno je ljubil slovenski rod in jezik, pisal v nemškem jezici. Ker je pred nekimi leti umrl pri svojem brati Antoni, bi on utegnil imeti hranjene njegove pesniške poskušnje. (Pisatelj teli vrst v Murkovi ostalini ni ničesar tacega našel.) Očetu sta dva brata, ki sta bila oba župnika, med njimi Florijan, župnik v svoji rojstveni fari sv. R oprta, klasičen mož, blag značaj in poln humorja — od kraja malo pomagala pri šolanji njegovih sinov. Vsi trije so gimnazijske šole obiskavali v Maribori, in skrbni oča jo vsak teden v koši nosil živež svojim sinom. Anton je zvršil gimnazijo 1. 1825. L. 182(1. in 1827. jo obiskaval filozofične kolegije na graškem vseučilišči, in se potem odločil za medicinske študije. L. 1828 seje torej podal na Dunaj, ali brez vseli materijalnih pomočkov ni mogel priti do svoje svrhe. Zapusti torej Dunaj, in se vrne v Gradec nazaj, ter se tam da zapisati za slušalca juridičnih kolegij; vendar tudi v Gradci ni mogel svoje eksistence utrditi, in da ne strada, stopi v red sv. Frančiška v graškem frančiškanskem samostani. (Tu se je vrinila kronologična zmota. Murko je stopil v red sv. Frančiška dnč 9. aprila 1. 1827, ter jo ostal v njem do dne 17. julija 1. 1827. Modroslovja se jo Murko pa učil še le 1. 1827—1829. Pis.) Bistroumnemu mladeniču, ki je bil poln živega duha, tudi v tem novem stani ni do-padlo se. Ker poklica za redovniški stan ni v sebi čutil, izstopi iz samostana 1. 1830.
Sedaj je naš Murko prišel v okolnosti življenja, ki so bilo res polne obupa. Od nobene strani ni nikakoršno pomoči. Slabo plačane instrukcije niso segnole za vsakdanji kruh, kje pa so še druge potrebščine življenja? V tem prav žalostnem stani mu pride v dobro dobo ponudba Fersteljnove knjigotržnico, čijo chef je takrat bil škrtljavi Johann Gr cin or. Častniki in uradniki so pogosto izpraševali po slovenski gramatiki in slovenskem besednjaki. Gr o in or naprosi Murka, ki mu jo bil znan kot z umom nadarjen mladenič, naj so loti sestavo slovensko slovnico. Sila kola lomi. Murko še takrat prav brati ni znal slovenski, ker ljudske šole so bilo vse nemške, po gimnazijah P» se ni učilo ni trohice slovenski. Ker mu je spisovanje gramatiko kruh obetalo, začne so takoj ogledovati po slovnikih, takrat uže spisanih slovnicah in izpoznal je, da Kopitarjeva jo najbolj sistematična. Zato se odloči tudi za bohoričico v pravopisi, i» za kranjsko narečje, dasiravno bi on po svojem rojstvenem kraji in marni se mogol odločiti za štajersko naročje in Daj n ko v pravopis, ki je takrat uže tudi bil v šolo uveden, in Daj»' kova slovnica bila učna knjiga profesorju slovonskoga jezika na graškem vseučilišči. Knjigotržcc Gr einer je Murku delo sproti plačeval; kadar je prinesel edno polo za tisek, mu jo dal nekoliko goldinarjev, da jo za silo mogel živeti. V zimi si'jo poč kuril
z makulaturo, živci največ ob komisnem kruhi, in za svojo delo ni dobil čistili 50 goldinarjev. Založnik je knjigo ročno razprodal, a ni se izkazal hvaležnega mecena, dasiravno je imel lep dobiček. Ravno tako škrtljavo je bil honoriran za svoj besednjak. Za obe-dve deli ni dobil več honorara, nego 150 goldinarjev. (Pogodba govori o 200 goldinarjih; za drugi natis je tam določenih 100 goldinarjev. Pis.) Gramatiko in besednjak je Murko sestavil 1. 1830 do 1833. (Nemško-slovenski del besednjakov se je tiskal 1. 1833. Pisatelj.)“
Preje, nego izprogovorim o slovnici in slovarjih M urkovih, še podajem obseg dveh listin, ki pojasnjujeti krouologične razmere.
Zdravniško spričevalo dnč 23. septembra 1. 1830 javi, ka je Murko od dne 20. septembra do konca oktobra 1. 1820 prebolel popuščajočo mrzlico.
Od strani podravnateljstva zdravniško-kirurgičnih naukov na O u naj i se prijavlja Murku dnč 20. novembra 1. 1830, da je vzprijet za zdravniške študije. Tam je bil Murko tovariš preblagemu doktorju Kočevarju. V kratkem pa je Murko imenovane študije pustil, in postal je za vsem pisatelj zopet za nekaj časa.
Ves naslov slovnici je takov: „Theoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre für Deutsche nach den Volkssprocharten der Slowenen in Steiermark, Kärnten, Krain und Ungarns westlichen Districten. Nebst einem Anhang der zum Sprechen nothweudigsten Wörter, einer Auswahl deutch-sloweuischer Gespräche für das ge-gesellschaftliche Leben und kurzer slowenischer Aufsätze zum Uebersetzen in’s Deutsche. Von Anton Johann Murko. Grätz, 1832. Verlag der Fr. Ferstl’schen Buchhandlung. Johann Lorenz Greiner.“ Na celi knjigi se nahaja citat iz Kvintilijana, iz katerega zapišem si tukaj nekako kot Murkovo gaslo besede: „Grammatica sola omni studiarum genere plus habet operiš quam ostentationis“. Iz teh besedi govori nekako tudi oskromnost Murkova. Na XVI. straneh se čita predgovor, v katerem razvija Murko svoje dotične misli blizu tako, kakor jih okrajšane tukaj lo podajemo:
Predgovor.
„Le kdor je prepričan, da mu je jezik, katoroga se misli učiti, koristen, da, neobhodno potreben, se bode nauka z veseljem, Pa z dobrim uspehom hapil. Ni nam pa menda treba še le obširno razkladati, da je znanje slovenskega jezika potrebno vsakemu duhovniku, uradniku pa učitelju, ki ima kaj posla z našim jubim slovenskim narodom, ki stanuje v prekrasnih in bogato od
narave obdarovanih krajih. Razven tega ljubi slovenski narod živo pa iskrno svoje domačo glasove, in so izogiblje duhovnikov, uradnikov in sploh vseli javnih opraviteljev, in jim kar ne zaupa, če ž ujim slovenski govoriti ne morejo. Od kod je to nezaupanje ? Meni se zdi, da to niti drugače biti no more. Saj je Slovenec pred takim, slovenskega jezika nezmožnim tujcem tako rekoč prisiljen molčati, ker ga tujec ne razume; če se pa le sili z nemščino, ali pa tujec nerazumljivo slovenščino lomi, jo zopot velika nevarnost, posobno pri sodnijah, da bi ga uradnik krivo razumel, in torej tudi krivo sodil. Š tacimi gospodi torej, ki našega jezika ne razumejo, noče naš narod nič opraviti imeti. Daljo sodi naš narod tudi tako:	Ta	človok	jo ali priliko imel	so našega jezika
naučiti, ali pa	ne. Oe	ni imel prilike se	našega	jezika na-
učiti, kaj se neki sili mod nas, ki ga razumeti ne moremo, on pa nas ne! Če je pa imel priliko se jezika do dobrega naučiti, zakaj pa tega storil ni? Ni mogoče si kaj druzega misliti, ko da je ali takov liempa in tepec, da so našega golča ni naučiti zamogel, v tem ko se slovenski mladič v polu leta v mesti nemščino nauči, ali pa je mož preimeniten, ter mu ni za naš jezik, ki mu jo preveč priprost in ponižen. Oo pa on za nas ne mara, pa mi zanj tudi ne. Da, gospoda! tako sodi naš narod, in rečem vam, prav sodi, ko tako sodi. Nasproti jo pa Slovenec odkritosrčeu in poln zaupanja do vseh višjih duhovenskih in deželskih oblastnikov, ki so narodnega jezika zmožni. Kako bi zaigralo ljudem srce od veselja, ako bi slišali kedaj svojega, v	Gradci	stolujočega
nemškega škofa,	doma v	Slovenskih goricah,	besedo	božjo slo-
venski oznanjevati! Koliko noredov in koliko zločinov bi se lehico zabranilo, ako bi se deželni oblastniki in deželni stauovniki med saboj dobro razumeli, ter bi si zaradi tega zaupali, tedaj bi se nauki državnih opraviteljev tudi naroda prijeli.
Kdor dobro slovenski ume, ume za silo tudi vsa druga slovanska plemena, ki so razširjena po Evropi in Aziji, ki zavzemajo deveti del vsega površja zemlje. Slovanskih bratov štejemo 80 milijonov, če ne več. In ti naši bratje so delovni, iščejo si le domače sreče, gostoljubni so, radi povajo in plošojo, v krvavem boji pa so srčni, vedno nepremagljivi. A ker jo naš slavni rod tako mnogoštevilen, in stanuje po deželah od Dalmacije do severnega ledenega morja, od nemških mej do Amerike, je moralo tako priti, da se besede pri nas nekaj drugače izgovarjajo ko daleč na Ruskem, a vsi so le jeden slovanski rod, in se čutijo brate med sabo. Čo izvzamemo Arabo, ki so nekdaj vladali od Malake, na južnem konci Azije, do Lisabona na zapadnjem robi Evrope, če torej te izvzamemo, se nobeden drug narod so slovanskim primerjati ne more. Še jedonkrat ponavljam: Kdor koli narečje lo jod-nega slovanskega plemena razume, on bodo vsaj za silo razumel vse svoje slovanske brate!
Vem, da jih je nekaj, ki trdijo, da ni moči, so slovenskega jezika naučiti, ker v vsaki vasi drugače govore. Res jo, da v vsaki
vasi malo drugače zategujejo, pa res jo tudi, da to nikakor ne preči medsebojnega občevanje naših ljudi, ki ne razumejo samo le slovensko besedo, bodi si koroška, kranjska ali goriška, naši ljudje razumejo tudi Hrvate in Srbe čisto do dobrega. Kako predrzno ravnajo torej nekateri možje med nami, ki se našega jezika niso nikdar do dobrega naučili, ali so na tuji zemlji materinskih sladkih glasov zabili. Učili so se v nemških in latinskih šolah, in tudi takrat, kadar slovenski govore, nemški ali latinski mislijo, in zaradi tega naš lepi jezik tako verižijo, da človeka po ušesih trga, če jih slušati mora. Ti predrzneži si pa še celo domišljujcjo, da je sodrga, katero oni govorč, boljša, nego jezik narodov, zato so tudi nekateri v svoji nevednosti začeli vrivati ljudem tudi v krščanskem nauki izraze, ki so jih sami skovali, pa sloko, da bi izpodrinili domače izraze, pristno blago narodovo. Tako sem Čul na svoja ušesa, da se je vernikom velelo: Nikar no molite: izidi se volja tvoja, nego: zgodi se volja tvoja — itak naj bi se nikar ne rokalo: reši nas zlega, nego: hudega. Gospoda ! tega pač naš narod prav ne ume, ker so to nemške spake. To je narodu le na čast, če za takove kolobocije ne mara in zametu ie vaš nemški zlog.
Ites pa je, da naš narod ne glešta še izrazov za znanstveno predmete, za pojme, katerih še nima. Ali pa ni bilo to pri vseh narodih prav takisto? Še le ko začnejo merodajni pisatelji znanosti v domačem jezici obravnavati in razpravljati učene predmete v materinski besedi, še le tedaj se ustanovijo za pojme tudi potrebno znanstveni izrazi. Kakor človek raste, tako se mu prirezuje obleka in kroji obuvalo. Kaj si hoče petletni deček z velicimi skoruji z brnečimi ostrogami? Obleka po človeki, a ne narobe! Kadar začne narodno slovstvo razpravljati o učenih vprašanjih, tedaj še le je moči mu spisati znanstveno terminologijo. Nikar torej ne smešite sami sebe z očitanjem svojim, da je naš jezik ubog in nevkreten, ker ravno s tem očitanjem svojim kažete svojo Podlost in dušno siromaštvo.
Mi bi radi se svojimi deli pomagali ravno ukaželjnim tujcem, Pa tudi domačinom, ki so se jezika odvadili. V slovarji jim poda-Jemo besed, ki pojme kot take zuačijo. Kako se pa pregibljivi jezikovi deli pregibljejo, stopnjevajo. sprožajo, in kako se besedo v stavkih razporejajo, kako so stavki, slovanskemu duhu primerno jUed sabo vežejo, to bode pa slovnica pojasnjevala. Da je tujcem rcba tudi vaje v razgovorih z rojenimi Slovenci, to je gotovo; saj 80 so tudi nikdo ni na kopnem plavati naučil.
i b ^er je Ker s tol j no v o knjigotrštvo uže pred dvema letoma skalo v javnih pozivih moža, ki bi se hotol za tö delo odločiti,
■1 .ir nisem hotel dalje premišljevati. Navzočua slovnica bode pojasnjevala one stvari, ki v slovarji nisoin ne morejo svojega mesta ajti. o uredbi slovarja izpregovorimv uvodih slovarjev samih, ukaj omenjam le toliko, da besedi in pravil ne mislim kovati;
pobral bodem lo to, kar so v narodovi govorici nahaja, ali kar sem v našem, dasi malem slovstvi našel. Pač pa sem si nekatere izraze, katerih Slovenci pogrešajo, izposodil od sorodnih nam slovanskih plemen, da se nam tako polagoma zbližajo različna narečja.
Tudi moram omenjati, da nisem z ap isti val samo onih besed, ki so v Slovenskih goricah navadne, nego tudi besede koroških, goriških in sploh vseh Slovencev. Ne čudite se torej, če nahajate katere besede, ki v vaši ožji domovini niso navadne; sam pa nisem ničesar skoval, nego pobral sem, kar je dobrega, bodi si na Kranjskem ali na Štajerskem. Лко som našel za nemško besedo več slovenskih, sem povedal, kje je beseda navadna. „Fragen“ tolmači Kranjec z besedo vprašati; Korošec pravi: bar ati. štajerski Goričan pa svojega soseda pita, če kaj od njega izvedeti želi. Pravilom sem podal potrebnih izgledov, da se um in pomuež vežbata v prelaganji. —
Da, prekrasen je naš jezik! Gonimo ga sami po njegovi vrednosti, in branimo ga neopravičenih napadov.
Ker sem bolj skrbel za temeljitost slovnice svoje, nego za nekaterim priljubljeno novotarjenjo, som so rad ravnal po slovnicah prednikov svojih — kjer je pa trebalo, som tudi sam svoje misli povedal.
Moram se še opravičiti, čemu sem se držal pravopisa ali azbuke Bohoričeve, ne pa Danjkove ali Metelkove. Pisal sem namreč za vse Slovence sploh, ne pa sa peščico privržencev Metelkovih ali Danjkovih; jednih ko drugih, Danjkoveev in Metelkovcev, jo pa le peščica. Dalje ni namen slovarjev, narodu novo azbuko vsiljevati, nego v navadni azbuki besede pojasnjevati. Tudi mislim tako: Če je še treba nove azbuke, bodi čisto latinska, ne pa odurna mešanica latinskih, kirilskih in na novo skrpucanih črk, kar je grdo, zelo grdo! Tudi Kopitar sam, na katerega so poživljajo stvaritelji novih azbuk, ni hotel take čorbe, nego želel si je latinskega Cirila, ki bi vso latinsko azbuko za zapadne slovanske narode tako jedno celoto zjedinil, kakor je ta veseli vspeh cirilica pri izhodnih plemenih dosegla. Vse zapadne panoge mogočne veje slovanske treba s skupno azbuko zjediniti, ne pa Slovencev z novo, katoro si bodi azbuko, od drugih rodnih bratov ločiti. Da, cehi nas Slovence hočejo ločiti v štajersko Dan j k o vce, in kranjske Metelkove e. To je zavržljiva trma, ki je na kvaro lepi medsobojni razumnosti in znanosti sploh. Tacih plotov ne bodete med nami gradili, da bi nas dalje cepili! Kaj sem doživel! Kadar sem preje domdv pisal, pisal sem z bohoričico. Zdaj pa sem vselej v strahi, ali bodo moje pismo brati mogli, kor šo zdaj pri nekaterih mojih domačinov bohoričica velja, drugi pa so so v šolah učili Danjkove in Metelkove azbuko, fin tako niti mojih pisem več brati ne znajo-Ne motite nam naših ljudi!“
Proti sklepu tega predgovora, so zahvaljuje za podano mu pomoč Kopitarju, Kvasu in — G reiner ju. Pisan je predgovor meseca novembra 1. 1830.
Tako domoljubno in iskrno je pisal Murko 1. 1830 in tako bistro in resnično je sodil, kako bodo krenili Slovenci z ozirom na azbuko.
Slovnica sama obseza 20(3 strani v osmerki. Na str. 7. našteva besedo strnad med ženskimi imeni. To se mi je čudno zdelo; pogledam zatorej v slovar, kjer sem našel: S ter na d, m. = der Ammer. O sklanji pravi na str. 8.: „Slovenski samostav-uiki se pregibljejo v čveterih sklanjah, v jednini, dvojini, množini, ter gleštajo v vsaki sklanji šest sklonov. Po prvi sklanji se pregibljejo moški, po drugi in tretji ženski, po četrti srednji samo-stavniki. „Izgledi so mu: rak, riba, nit, lice. Na str. 8. piše: „Tako bi bilo želeti, da bi se vendar uže zjedinili vsaj v slovnici, moške samostavnike sklanjati na o m, o m a, o m i, ali pa a m, am a, a mi. Večina Slovencev in tudi Slovanov sploh je za sklonila om, oma, orni, (ali okrajšani mi, i). Ta sklanja je navadna ne le pri ogrskih Slovencih, na katere se v dvomi s koristjo oziramo, nego tudi pri štajerskih iu mnogih dolenjskih Slovencih; sklonila am, ama so redkejše v rabi, le po nekaterih krajih. Tudi cerkvena slovenščina je rabila om, oma, kakor to delata tudi Srb in Hrvat, pa tudi Kus še dandanašnji. Imeniten razlog za om, oma je ta, da bi se ohranila tako za moško sklanjo posebna, značilna sklonila.“ Na str. 10. piše: „Nemščine vajenemu Slovencu se se ve da zdi, da brez spolnika ne bode mogel izhajati. To se mu pa zaradi tega tako zdi, ker nemški misli, a govoril bi rad slovenski. Cul sem Schillerjeve stihe: „Jedoch der schrecklichste der Schrecken, das ist der Mensch in seinem Wahn“ tako pretagati: „Al ta najstrašnejša tih strahot, to je ta človek v njegovem vani.“ Na str. 27. sklanja pridevnik tako: lep, lepi ga, lepima itd. Na str. 28. omenja prav dobro: „Ako se pridevnik stavi za samostavnikoiu (kot povedek, ne pridevek), takrat naj rabi nedoločna oblika pridevnikova, torej: mož je pravičen, ne pa: mož je pravični.“ O nameni slovniškega pouka samega govori obširnejše na str. 53, pa 54. On pravi: „Kar nas jo sedaj učiteljev slovenskega jezika, razpadamo vsi v dve vrsti: jedni znajo očitno premalo, in zatorej tudi pri poučevanji slabo izhajajo, drugi pa se hočejo skazati temeljito in globoko misleče jezikoslovce, da bi so jim kar zameril preprost človek, ki so od njih česa naučiti hoče. Učitelji prvo vrsto ne znajo več kaj o slovenskem jezici, nego to, kar jim jo ostalo od otroških let, ko so še v domači vasi živeli. Lo malo jih je med njimi, ki znajo sklanjati ali spregati, vsekakor pa vedo o slovenskem jezici inenj, in ga slabše govori, nego li domač kmet, kateremu vsaj vsakdanjo vaje manjkalo ni. Kdor jezika vedno ne govori, pozabi dosta besedi njegovih, iu potem pa tujci tožijo, da je naš jezik tako siromašen
v besedah. Jezik ni siromašen, siromaki pa so nevedni učitelji. Ker sc naš jezik v vsaki župniji malo drugače govori, in ti učitelji ne vedo več, »ego narečje domače vasi, zato se zopet tujcem zdi, da ni vredno se slovenskega jezika učiti, ker to učenje nič ne pomaga; če se namreč priučiš jeziku jedne župnije, te uže sosedi no razumejo. Tudi tega predsodka tujcev, ki se učč slovenskega jezika, so krivi naši slabo izurjeni učitelji, ki bi se naj pri pouki lokalizmov izogibali, in bi naj le tacih oblik pa izrazov učence svoje učili, ki so v splošni rabi. Sed nemo dat, quod non habet. Učitelji druge vrste, ki hočejo veljati za učenjake, ne pokvarijo nič manj. Oni etitnologizujejo, deducirajo, izmišljujejo hipotezo, so drže svojih teorij, in vsak po svoje nove izraze kujejo, in tako ogabijo učenje našega jezika še tistim, ki so se iz začetka z resno voljo lotili težavnega posla. Po mojih mislih ima sicer učitelj tujcev slovnico dobro razumeti, ter sc ozirati dalje, nego samo na domačo vas, mora pa na drugi strani učencu svojemu prizanašati z domišljijami svojimi, katerih narod ne bode vzprijel. Treba nam je tujce z jezikom svojega naroda seznaniti, ne pa narodu in tujcem izmišljetin vrivati.“
Teh pravil se je Murko tudi držal, in je lokalizme zametoval; tako piše na str. 5!). „Tretja osoba množine od pomožnega glagola sem se obrazi po nekod na sojo: tukaj sojo — da sind sie. Na Štajerskem so čuje v pogovorih namesto bom, boš, bo naslednja sprega: mo, boš, de, va, to, ta, mo, te, do, katere pokvarjene in obrušene oblike še prav vredne niso, da jih omenjam: „mo že pisal — bom uže pisal“; „oče do prišli = oče bodo prišli.“
Glagole jo razdelil Murko po izgledi Dobrovskega pa Metelka v (3 vrst. Vrezal pa se je na str. (55. z naslednjo opombo: „Na Štajerskem rekamo mesto striči, streči, vroči) peči, tolči itd. skoraj vseskozi strižti, veržti, strežti» vlečti, pečti, tolčti, rečti itd. Po naših mislih jo ta oblika slovniški pravilnejša, ker jo t značilen soglasnik nedoločnikovega obrazila.“
Na str. 81. piše: „Opisovanje trpečega stanja s povračavnim se je le tedaj možno, če je osobek stavka neživa stvar, ker postane inače govor dvoumen. Pred kratkem sem v na novo natisnjeni knjigi čital: ,Jezus se h Kajfežu pelja.* Tudi moram tu se jedenkrat omenjati, da je krivo, če kdo trpeče oblike obrazi s pomočjo glagolov gr a tam, gračujem, postanem, torej: tepen sem bil, ali: tepli so me, ne pa: tepen sem gratal, seno suho gračuje. To so grdi nemčizmi.
Na str. 153 piše:	„Nikavnica ne stoji v nikavnih stavkih
vedno pred glagolom, s katerim pa ne vzraste v jedno besedo: ne bom ga prosil.“
Od str. 157.—170. naslednje zapisnik besedi, lci v pogovorih najčešče rabijo; besedo so zbrane v 21 skupin. I. O verstvi
2. O sveti in prvinah. 3. O časi. 4. O človeki in delili njegovega života. 5. O dušnih zmožnostih. G. Itazmere z ozirom na starost in sorodnost. 7. O živeži. 8. Moška obleka. 9. Žensko orodje.
10. O prostorih v hrami. 11. Ilišno in kuhinjsko orodje. 12. O učenji in pisanji. 13. Razni stanovi. 14. Duhovna dostojanstva. 15.	Posvetna	dostojanstva IG. Čednosti in strasti. 17.	Mesto pa
deli	njegovi.	18. Imena	raznih reči na kmetih. 19. O drevesih iu
zeliščih. 20. Ptiči. 21. Četirinogate živali.
Od str.	170.—197.	nasledujejo slovensko - nemški	pogovori.
Na	konci je	pridejanih	še nekoliko E z op o vili basni,	pa P re-
šimo v a pesem „Slovo od mladosti“ iu „Povoduji mož.“ Pri prvi imenovanih Preširnovih pesmi stoji opomba: „Tukaj še moram podati dve pesni, ki se odlikujete po svoji izvirnosti, lepi slovenščini, in pesniški vrednosti, ki ste pa veudarle celo lehko razumeti; bodete naj v izgled, kako je možno slovenski pisati, in kako bi se naj pisalo.“
Slovar Murkov ima takov-le napis na čeli: „Slovensko-Nemški in Nemško-Slovenski Ročni besednik zraven kratke slovenske gramatike za Nemce. Kakor se slovenščina govori na Štajerskim, Koroškim, Kranjskim in v zahodnih stranih na Vogerskim; zložil Anton Jauez Murko. Slovensko-Nemški Del. V Gradci 1832. V zalogi in na prodaj per Fr. Ferstli, Janez Lovro Greiner.“
Na prvem listi stoji opomba: „Cele bukve, 50 60 natiskanih listov velike, bodo v treh razdelkih na svitlo dane: I. Gramatika,
11. Slovensko-Nemški del, in III. Nemško-Slovenski del besednika. Na naslednji strani se bere: „Pravi predimik s predgovorom vred bo Nemško-Slovenskem deli pridan, in se ima namesto tega lista Pridjati.“ Ta del slovarja obseza 758 strani. Potem se bere na dveh listih „moške in ženske imena,“ od str. 765—780 pa: „Geografske imena“; na dalje sta pridejana 2 lista „Popravkov in dostavkov“ ; zadnji list kaže „Razložonjo vkratic.“
Nemško-slovenski del kaže tako čelo: „Deutsch-Slovenisches Handwörterbuch, nebst eiuer kurzen slowenischen Sprachlehre für Deutsche. Nach den Volkssprecharten der Slowenen in Steiermark, Kärnten, Krain und Ungarns westlichen Distrikten; bearbeitet von Anton Johann Murko. Deutsch-Slovenischer Theil. Grätz 1833. Verlag der Fr. Ferstelschen Buchhandlung. Johann Lorenz Greiuer“. Na platnici je nekdo napisal na mojem iztisi: Preis l ti. 30 kr. L- M. „Voreriunerung“ slovo v prevodi: ,0 nameni te priročne knjigo sem spregovoril užo v predgovori k slovnici. Tukaj povem, da sem se strogo držal načela, zvesto podajati to, kar sem našel, jn da nisem samolastno besedi koval, iu da sem v knjigo vzprijel Jo to, kar so v govori ndrodovcm res čujc, ali se pa v slovstvi nahaja.
. Öe mi je pri stopnjevanji rabil nar namesto naj, ni ali dpj, ki sta nastala iz nejo, če sem pisal taciga namesto ta-kiga, če pišem mahniti, namesto mah n uti, če pišem v mest-
niki am namesto om, toživnik jih ali njih namesto nje itd.,
— mislim, da to niso pregreški proti slovnici, zatorej tudi nisem ravnal nedosledno, če sem v vajah, slovnici pridanih, obe obliki po vrsti spremeujaje rabil, naj bi se tako učeči se prijatelji jezika našega, obojnim oblikam privadili.
V Slovensko-nemškem deli naj so na strani 455, v 4. vrsti od spodaj stoječa opomba (je nekaj dovtipnega. Pis.) opusti.
Naj bi se vse moje delo, pri katerem sem se dosta trudil in dosta žrtvoval, prizanesljivo sodilo; kdor mi je zoprn, bodo lehko pri tej obilici gradiva kaj naopačnega našel. Prijazne sodbe in pouke bodem hvaležno vzprijemal.“
Murkov slovar se je vsestranski hvalil. Omenjam tu le sodbo Cigaletove:	„Nicht	lange darnach trat Anton Johann Murko
mit seinem inhaltreichen, gediegenen und verlässlichen „Slov.-deutschen und deutsch-slov. Handwörterbuch (Graz 1833) auf, einem Werke, das ohne Wiederrede auf die neueste slovenische Literatur den bedeutendsten Einfluss geübt hat.“ (Wolfs Wörterbuch VI.) Nemško-slovenski del slovarja sega do strani 846. (Strani so poluvrstuo zaznamovane, in se nahajajo zatorej na obeh straneh jednega lista za vsem štiri številke strani). Dalje nasledujejo moška in ženska imena, pa „Geographische Namen“.
Pri spisovanji slovarja je rabil Murku posebno tudi Vukov „Rječuik srbskega jezika“, pa je hodil tudi pridno vpraševat svojih rojakov v bogoslovskem semenišči. Odličnejši med temi rojaki so bili Matjašič Jurij, katerega smo uže preje omenjali, J ožet Muršeč, in Klajžar. Životopis Klajžarjev nam je podal -g. Davoriu Trstenjak.
Klajžar je bil porojen pri sv. Lovrenci poleg Ptuja in je umrl superior oo. lazaristov v Celji. Gospod Jožef Muršec, porojen pri sv. Bol fenki poleg Više, dne 1. marca 1. 1807, se je posvetil duhovnemu pozivu in je postal doktorjem modroslovja. Bil je poznejše blizu 30 lot učitelj verozakona na štajerski stanovski višji realki v Gradci. Spisal je „Bogočastje ali liturgijo“ pa „Slovnico slovenskega jezika“. Radodarni rodoljub živi sedaj v Gradci; mnogo jo storil Muršec posebno za potrebe lavantinske škofije, in še posebe za njeno dijaško semenišče. Konzistorijalni sovetuik lavantinski je postal dne 18. aprila 1. 187‘J.
Imenovani in tudi drugi slovenski bogoslovci so osnovali v semenišči slovensko knjižnico; darovali so v ta namen knjigo pa tudi novce.
Ko so je Murku zelo slabo godilo, je rad dohajal k svojim rojakom v semenišče. Necega dne pride k M—u, ter ga prosi, naj bi mu posodil dvajsetico. Ker M. drobiža ni imel, mu da petak, naj bi ga Murko kje zmenil. A Murko jo bil takrat še lehko-miseln, pa dobra duša. Povabil je še nekaj prijateljev na večerjo
— zjutra pa ničesar druzega ni imel, nego hudo vest zavoljo zapravljenega petaka. Tretji dan po tem dogodki pride k M—u nazaj,
h spokornim duliorn pa Vukovim „srbskim rječnikom“ pod pazduho — oboje vkup, spokorni duh in „rječnik“ sta storjeno krivico zopet popravila. Lakote jo neki Murko trpel sila, sila mnogo. Takrat je tudi rad zahajal h gospodu Marku Glazerju, ki soje porodil v Rušah dne 21. aprila 1. 1803. Njegov životopis ž njegovo podobo vred nam je podal njegov bivši kaplan, g. Franc Zmazek, o priliki sekundicije, katero je prečastiti gospod kanonik služil 1. 1879. Bil je g. Glazer takrat tajnik graškega knezo-škofa, in poznejše kurat v kaznilnici v Karlovi. Gospod Glazerjeva sestra Marija je imela za Murka vsaj zmeraj kos tečnega kruha pripravljen.
Med Murkovimi spisi so nahaja tudi naslednji prepis iz tedanjih nemških novin „Garinthia“ meseca marca 1. 1832, kateri slove na naš jezik preložen tako-le: „Vesela prikazen v slovenskem slovstvi. — Kar jo potniku zvest sovetovalec na razpotji, to je prijateljem slovenskega slovstva Murkov slovar in slovnica njegova. Ravno tega je nam Slovencem krvavo treba bilo. Tujec ne more zdaj več tožiti, da bi ue gleštali pomočkov za učenje svojega jezika; ni nam več treba pri kmetih in ovčarjih besedi iskati. Pa tudi domačinom se je s tem lepa pomoč ponudila, da morejo svoj jezik pravilno dalje likati. Abecedarska vojska nam je uže vsem presedala! Zato nam je Murko še tem ljubši, ki nam z besedo in z dejanjem kliče: „Bratje, naprej po poti, katerega so bodili naši pisatelji uže 300 let! Ne iščimo za svoj jezik novih abeced, iščimo marveč narodu točne dušne hrane!“ Pisal je to sodbo L j uho m ir, to je S 1 o m š e k.
Priložen je še tudi prepis iz „Oesterreichischor Beobachter“, meseca oktobra 1. 1832, pod naslovom „Literatur“. V tej oceni se Kopitar o Murkovih dolih jako pohvalno izjavlja, rekoč: j,dass der Verfasser mehr that, als der Verleger verlangt hatte.“
Prepis se nahaja na kolokovani poli, in, je zatorej menda rabil pri kateri vlogi; tako sem si mislil. Ko polo obrnem, najdem ua drugi straui sš svinčnikom od druge roke pisano: Beilagen zum Gesuche des Л n t. .1 o h. M u r k o.
Gosp. T r s t o n j a k piše o Murkovem daljšem življenji v „Zori“ str. 25.: „L. 1832 ga spoznata v Damijanovi knjigo-tržuici, za katero je korekture oskrbljaval, blaga profesorja bogoslovja: častiti in vsestranski spoštovani g. dr. Matija Robič in dr. Alojzij Laritz, ki je umrl kot prošt v Bruki. Ta dva ga nagovarjata naj stopi v duhovnov semenišče, da mu ue bode treba stradati, in sprosila sta mu tudi vzprijetje v duhovščnico graško. Naš luuogoizkušeui Murko se poprime z vso gorečnostjo bogo-slovskili naukov, in privadi se takoj na ostri hišni red, tako, da J® zaradi pridnosti bil uže v tretjem loti bogoslovnih študij dne d. julija 1. 1835 v duhovnika posvečen.“
O njegovi imatrikulaciji na graški univerzi priča listina dud *• novembra 1. 1832. Vpisal so jo Murko v bogoslovje.
Letopis 1880.
O vzprijetih nižjih redih svedoči listina dne 24. marca 1. 1833.
Pouk iz arabskega in aramejskega jezika, ki nista bila obvezna, je slušal pri dr. Alojzij Laritzi. Podpisan je na sve-dočbi, pisani dne 29. junija 1. 1833 tudi: Ludovicus abbas llu-nensis, C, R. Studii theolog. Director. Iz arabščine je dobil Murko prvi red, iz aramejskega jezika pa odliko.
Iz svetopisemskega starinoslovja, iz hebrejskega jezika, iz uvodne znanosti je dobil vseskozi častne rede. Švedočba ima datum 3. avgusta 1. 1833.
Spričevalo pisano dne 5. avgusta 1. 1833 javi, daje iz cerkvene zgodovine Murko zaslužil odliko. Podpisan je: Math. Ro bit seli m. p., hist. eccles. Professor publicus suppl. Visokočastiti gosp. dr. Matija Robič je bil porojen v Mari bori, in sicer v Po-brežji, dne 21, avgusta 1. 1802. Opravljal je visokovrodui starina in zlatomašnik skoraj polovico našega veka najvažnejše službe v naši štajerski domovini, in nadaljuje svoj trud še sedaj. Za svoje premnoge zaslugo jo postal častni kanonik sekovski in konzistori-jalni sovetnik in ud komisije za državno skušnje pravozgodovin-skega oddelka; blizu 40 let jo bil profesor cerkveno zgodovine in cerkvenega prava na graškem vseučilišči. Opravljal je Robič tudi šlužbo deželnega gimnazijskega ravnatelja, in bil je večkrati rektor maguificus. L. 1879, dne 18. aprila, je bil ob jednem z gospodom Muršcem imenovan lavantinskim častnim konzistorijalnim sovčt-nikom. Njegova bistra glava in blago srce sta dosta slavno v nemškem Gradci oznanjevala čast našega naroda, katerega vreden sin je vselej bil. Gospod Robič je bil našemu Murku tudi dober prijatelj. Prosil som zatorej prečastitega gospoda, naj bi mi blagovolil katerih podrobnosti o Murki podati, in ros mi piše prijazen list, katerega tu priobčujem, zanašaje se, da mi tega ne bode zameril. Pismo slove: „Hvalevredno delo opravito, če blagemu Slovencu Murku pismeni spominek postavite—jaz pa k temu ne morem ničesar pripomoči. Nimam ničesar pismenega od njega, tudi nobenega lista, nekaterih dogodkov se se ve da spominjam, pa bi jih ne mogel zvesto popisati — pomnež mo zapušča. No vem, ali vam je znano, da se jo vsa njegova pismena zapuščina, kar je katere vrednosti bilo, izročila gospodu župniku Davorinu Trstenjaku. Vašemu delu želim najboljši blagoslov. V Gradci dne 20. februarja 1. 1880. Robič.“
Menda po drugem leti Murkovih bogoslovskih študij, zatorej 1. 1834, sta potovala oba prijatelja po Halozah. Prišla sta tudi k sv. Barbari v Halozah, kjer je sedaj iskreni rodoljub j11 pisatelj Božidar Raič župnik. Takrat jo tam pastiroval župnik Zelinšek, s katerim jo bil Murko dobro znan. Zelinšek je oba gosta prav prijazno vzprijel in jih je brž k mizi povabil. Ker pa ni vedel, kateri obeh bi bil starejši, vpraša profesorja doktorja Robiča, katerega mu še Murko ni bil predstavil: „Nicht wahr,
auch Theolog?“ 11 o bič je bil namreč takrat jako mladega lica. Oskromni Robič pravi: „Ja, Herr Pfarrer.“ Saj je bil bogoslovec ex professo. „In welchem Jahre?“ vpraša dalje Z el in še k. „Im ersten“, odgovori Robič, ker se je takrat cerkvena zgodovina v prvem leti «čila. Murko je hotel sedaj posredovati, da bi župnikovo zmoto popravil, pa Robič mu pomigne, naj le pusti vso pri miri. Posadil je zatorej župnik Z e 1 i n š e k na prvo mesto Murka, na drugo pa Robiča. Med obedom je Murko čudno po svoje mežikal, in sta imela tako gosta uže s to pomoto dosta zabave. Drug dan izpremi Zolinšek svoja gosta v bližnje Zavrč e. Tamošnji župnik je pa g. Robiča dobro poznal, in sedaj se je tudi Zelinšku zdanilo in so se vsi veliko smijali.
L. 1834. je poslušal Murko tudi vzvišeno umeteljnost vzgo-jevanja, in sicer z najboljšim uspehom. Učitelj mu je bil Hono-rius Widerhofer.
Ta „Ho nori us“ pa neki sam ni bil najboljši odgojevalec. Njegov brat, bivši ravnatelj mariborske mestne glavne šole, Gašpar Widerhofer, ta je pač mislil, da je izvrsten pedagog. Bil pa je ta Gašper Widerhofer pošten in značajen, častivreden starček, katerega je mladina, njegovi skrbi izročena, menda še bolj ljubila, nego se ga je bala. To je tudi sam dobro vedel, in se je tega faktorja tudi rad posluževal, da bi med poukom ohranil pravi red in potrebni mir. Ko ga nekoč neporedni paglavci v tretjem razredi razjezijo, jim reče, namesto da bi po šibi segel: „Ihr Kinder, wenn ihr nicht ruhig seid, springe ich gleich da vom zweiten Stock beim Fenster hinaus!“ Kar je bilo bolj nežnih dečkov, so se začeli kar jokati, in se ga prijemati, pa ga od okna nazaj vleči. A nekov deček iz kmetov, uže kacih 16 let star, katerega je bil kratko preje Widerhofer uhljal in v „Eselbank“ posadil, vstane in mirno pa resno svojim plašnim tovarišem reče: „Lasst’s ilm nur, soll nur springen, das Luder!“ Od tega dne ni Widerhofer nikdar več pretil se skakanjem skozi okno.
Tudi v drugem tečaji je dobil Murko, kakor priča svedočba dne 21. junija 1. 1834, iz tega „višjega odgojevanja“ prvi red z odliko.
V šolskem leti 1833/4 je dobil Murko iz višjega tolmačenja sv. pisma (grškega) prvi red z odliko. Spričevalo je pisano dn6 ()' julija 1. 1834. Podpisana sta: J o s. Kramer, Studii theologici Director, pa dr. J o s. Probst, N. T. et exegoseus sublimiaris Professor publicus. Spričevalo, pisano dne 22. julija 1.1834, javlja, daje Murko dobil iz hermenevtike odliko, iz gršicega jezika odliko, iz tolmačenja odliko, iz introdukcije tudi odliko. Iz cerkvenega prava je dobil Murko ravno tako odliko. Dotično spričevalo je pisano dnč 3. avgusta 1. 1834. Podpisana sta: dr.de Varčna, C. R. Studii IHrector, pa: dr. Franciscu s Wiese nauer, prof. publicus.
Spričevalo, katero je G rein er dal Murku dn6 7. aprila 1* 1835. Tu se izpoveda, da jo Murko od 1. 182Ü do meseca ju-
10*
lija 1. 1832 izdeloval svoja dva slovarja pa slovnico, in da je tačas tudi spravljal Volkmerjeve basni in pesmi. Dalje omenja G-reiner, da je Murko zavoljo slovstvenih preiskavanj svojih prepotoval vse [slovenske dežele, in da jo tudi dunajsko dvorno knjižnico iz tistega namena preiskal.
Potem naslednjo jako dolga prošnja Murkova do cesarskega veličanstva, naj bi se njemu podelila stolica za slovenski jezik na graškem vseučilišči. V tej listini omenja svojih dosedanjih literarnih trudov in plodov, in da bi ravno on, bogoslovec, najbolje utegnil termiuologične izraze bodočim duhovnikom podajati. Kne-zoškofijska oblast mu je dovolila za jezikoslovno stolico prositi. Sklicuje se tudi na preje prijavljeni sodbi Slomška in Kopitarja. Slednjič se opira na konkurzni izpit dnč 9. aprila 1. 1835. Prošnja je pisana dne 12. aprila 1. 1835.
Resnica je, da je Murko potoval po Koroškem in Kranjskem. Sedanji prečastiti gosp. dekan marenberški, Matijaž Stoki as, bivši kaplan Murkov, poroča, da je Murko večkrat sam pravil, kako preubožuo je na teh potovanjih živel. Necega večera pri-
ceptala sta Murko in prijatelj njegov M.............do Ljubljane.
Jeden njiju, ki je nosil škrič ali frak, je imel hlače tam pokvarjene, kjer imajo oni ljudje, ki kaj prigrizniti gleštajo, svoj tre-bušek; drugi pa, ki je imel suknjo oblečeno, je imel hlače tam raztrgane, kjer, kakor se je rajni dekan Pia s k an evfemistično izrazil, „kjer rudokopi firtoh nosijo“. Bila pa sta obadva, dasi raztrgana, vendar vedrega duha, in vedela sta si pomagati. Na trebuhi poškodovane hlače more suknja, in le suknja, frak no, lepo zakriti, zadnji podel pa uže frak tudi za silo pokriva — preoblekla sta zatorej frak in suknjo, pa je Bilo obema pomagano. Imenovani P las kan je bil sploh jako šega v in dovtipeu človek. Ko je bil prišel v nek siromašen trg na slovenskem Štajerskem,
v P...........za kaplana, gleda prvo jutro ves radoveden iz
okna svojega kaplanjaka. Nek tudi radoveden tržan pride pod l<a-planijo, da bi novega kaplana precej skusil. Ko sta se pozdravila) vpraša Plaskan našega nemškutarja v tisti nemščini, katero je pač nagovorjeni menda jedino umcl: „Sic, Herr Rathsburger! Ist hier im Orte wol ein Kamplmacher?“ Tržan je odkimal, v znamenje, da to remeselstvo tukaj ni zastopano. Plaskan pa zajavka: „Ach, schade, ein so 1............Markt, und nicht einmal
ein Kamplmacher!“ Kako se je neki tržan potegnil? Mislim, da. ravno tako, kakor ona ogerska gospodičina, kateri je v nemški cerkvi v Celji kašo upihal. Za velicim oltarjem imenovane nemške ali minoritsko cerkve se hranijo v predalih, se steklom zavarovanih, lobanjo, (kebljače ali mrtvaško glave) lcacih štirih celjskih grofov. Zadnjega Celjana, grofa Ulriha II., je 1. 145(1 Madjai Hunjadi v Belem gradi ubil. Njegova, z mečem dvakrat razcepljena glava je tudi za oltarjem. Bil je Plaskan takrat vikar Y Celji, in njemu je neki tudi dostojalo, tujcem imenovane zna-
mcnitosti razkladati. Ogersko društvo ga zatorej posili v nemško cerkev, pa jim jo moral pokazati glavo zadnjega celjskega grofa, katerega je Madjar ubil. Pl as k a 11 je to tudi rad storil. Neka gospodičina, ki je tudi v društvi bila, pokaže kar hitro na malo glavico, ki je poleg Urhove ležala, in vpraša, čegava bi neki ta lobanja bila? P las kan se odreže: „Dieser Schädel ist auch von Ulrich dem II., aber aus der Zeit, als er noch ein Kind war“. Na to reče hlastno vsa zadovoljna gospodičina: „Ach, das ist aber interessant“ — in potem ni ničesar več rekla, odšli so pa vsi brzo, ne da bi se bili poslovili pri Pia s kani.
Ko bi bil jaz spisal ono prošnjo Murkovo zase, moram reči, da bi bil takoj gotovo pričakoval, da bode uslišana — pa prišlo je drugače! Na hrbti zgoraj omenjaue prošnje se čita naslednji odlok: „Nr. (3218. „Diese Stelle ist laut hoher Studienhof-commissions-Verordnung vom 9. d. M., Z. 2.334 einem ändern ver-Hehen worden. Vom k. k. steiermärkischen Gubernium. Gratz am 22. April 183(3. Kurz rock 111. p.“
Spričevalo dne 14. julija 1. 1835 javlja, da jo Murko v 1834/5 iz višje eksegese dobil odliko. Podpisana sta: Kramer in P r o b s t.
Iz nravne teologije je dobil Murko odliko, kakor to kaže spričevalo dne 20. julija 1. 1835. Podpisana sta: Kramer pa: dr. W. J. de Lattenberg, C. R. Professor publicus ord. Theo-logiae moralis.
Po dovršenem tretjem leti je vzprijel Murko tri višja posvečenja od takratnega škofa Romana Z än g er le. Subdijakonat jo dobil dne 22. julija 1. 1835 in sicer v stolni cerkvi sv. lina v Gradci. Dotična listina je pisana dne 22. julija 1. 1835. I)ija-konat je vzprijel dne 25. julija ravno tam, mašnikovo posvečenje pa dne 2(i. julija 1. 1835. Iz dogmatike je dobil Murko odliko; spričevalo je pisano dne 31. julija I. 1835. Ta predmet, je učil Franc iv i r m a n, „Professor publicus pro v.“
Tudi iz pastirstva je Murko dobil odliko, kar svedoči spričevalo dne 16. julija 1836. Podpisana sta: Kramer pa: dr. J o s. Probet, prof. suppl.
Listina dne 28. julija 1. 1836 javlja, da se novomašniku Murku podeli izpovedna pravica zatri leta. L. 1839 se mu je ta pravica podaljšala do dne 28. julija 1. 1844. Podpisana sta prvo-ki‘at: Roman in Prasch, drugokrat: Kramer, stolni dekan, i» Safner.
L. 1836 je izdal Murko Volkmerjove pesmi pod naslovom : „Leopolda V o 1 k 111 e r a, pokojnega duhovnika sekovske škofijo Fabule ino Pesmi. Spravil ino s kratkim Volkmer’vim živlenjom na svetlo dal Anton Janez Murko. V Gradci. Na prodaj v Fr. Ferstl’vi knigarni, Janeza Lovrenca G reiner a 1836.“ Posvetil je knjigo svojemu krušnemu očetu in dobrotniku v poznojših letih tako-lo: „Njega Ekscelenciji, Gospodu
Matiju Konstantinu Grafu Wickeuburgu, ces. kr. .skrivnemu svetovavcu ino klučarju, Vizeprezidentu ces. kr. štajerskega Guberniuma, Groskreuzu kr. bavarskega ordena sv. Mihaela; Gospodu grašin Walsee, Ulmerfeld, Hagberg ino Krenstetten v Est-rajhi itd. itd. itd. S posebnim spoštovanjem iuo češeujom daroval Iz da v ec.“ Predgovor. „Skoro vsi, kteri so pervenca štajersko-slovenskih pevcov, pokojnega Leopolda Volkmera, poznali, ali saj njihove fabule iuo pesmi slišali, so želeli, da bi nje kdo natisniti dal. Jaz sem zato, da bi se tak lepe pesmi po časi ne zgubile iuo pozabile, vse Volkmer’ve fabule ino (posvetne) pesmi spravil ino neprenarejene, kak so nje pokoju pevec spisali, ino mnogi Volk-mer’vi častivci natisnjene želeli, na svetlo dal. Duhovnemu gospodu Marku Glaseru, ki so mi dosti fabul ino pesom, kterih še ne sem imel, ino kratko Volkmer’vo živlenjc od častivrednega gospoda Š. Povodna na Ptuji spravili, se očitno serčno zahvalim. Da bi tč pesmi še tudi zdaj, kak pred petdesetimi letami, gda so spisane, teliko veselih bravcov ino pevcov najšle! V’ Gradci 2. Januara 1835. Murko.“ — Potem pride na vrsto „kratko živlenje Leopolda V o 1 k m e r a.“ Slove tako-le : „Leopold Vol km or so 13. Oktobra 1741 v’ Lutonbergi (Lot-mergi, Luttenberg) v’ š ta j eri na slovouskem rojeni, gde so njihov oča, Anton Volkmer, terški purgar iuo črevlar bili ino s’ svoj oj ženoj Anoj Marijoj Ebensroich iuo s’ svojim sinom po siro-maško, pa pošteno ino prav keršansko živeli.
Ker so se Leopold, gda so začeli v’ šolo hoditi, prav lehko ino pridno vučili ino dobro zaderžali, so jih njihov oča, če ravno jih je to težko stalo v’ Varaždin v’ latinske šolo poslali. V’ Varaždini so spodnje latinske šole prav dobro opravili, iuo se zraven tudi hitro ino brez vsega truda horvatski navučili, ker so že zmladega dobro slovenski znali. Zakaj v’ Lutenberških okolicah še zdaj vsi prosti ludje tisto staroslovenšino govorijo, ki se, kak vučeni terdijo, v’ Cirilovem slovenskem svetom pismi najde.
’S Varaždina so Volkmer v’ Gradec šli, gde so se sper-vega filozofije ali pervih vikših šol, ino poslednjič teologije ali na meštvo vučili.
V’ leti 1764 dva ino dvajstega Septembra so sveto mešni-kovo žegnovanje prejeli, ino skoro po tem v’ Lutenbergi v’ ravno tisti cerkvi, v’ kteri so tri ino dvajsti let poprej kršeni bili, vsc-gamogočnemu Bogu pervo sveto mešo služili. Drugo leto (1765) so jih njihov Naj častivrednejši škof Jožef Filip Graf Spauer k sve-temi Osvaldi zvun Ptuja, ino po tem v’ loti 1769 na Ptuj v’ mesto k veliki cerkvi za kaplana postavili, gde so petnajst let verno ino modro za telesno srečo iuo dušno zveličanje svojih farmanov sker-beli. V’ leti 1784 so iz Ptuja v’ sosednjo faro svetega Urbana za duhovnoga pomagavca (Ausliiilfspriester) šli, ino tam do smerti ostali, ker iz ponižnosti nikdar no so hteli za farmeštra biti. Kratek čas vmes so pri svetem Martini polek Vurmberga tudi za
duhovnega pomagavca bili. Povsodi pa so z’ bosedoj ino z’ zgledom tako nevt,ruden ino zvest dušen pastir bili, da še zdaj vsi, kteri so jih poznali ali njihovi farmani bili, njihove skerbi za podvu-čenje nevednih; njihove lubezni do bolenih ino siromakov, kterim so z vsem potrebnim po moči pomagali; njihove gorečosti v pre-digah ino keršanskih navukih; poprek njihovega pohlevnega ino brumnega živlenja ne morejo zadosti prehvaliti. Vsi so jih častili, 1 ubili ino jim vse zavupali!
Zraven tega so Volkmer posebno za podvučenje mladine skerbeli. Že na Ptuji, gde so tistokrat, kak še zdaj, le perve nemške šole bile, so Volkmer posebno šolo (Privatschule) imeli, v’ kteri so svoje šolare ne samo naj potrebnejšega branja ino pisanja, ino pred vsem pravega keršanstva ino lepega zader-žanja, temuč tudi za spodne latinske šole vučili. Starši iz vseh stanov so jim svoje sine zavupali, ino v’ njihovo šolo poklali. Bolj kak lastne starše je Vol k m era sreča svojih vučencov skerbela; ne samo vučenik, ampak oča ino mati so jim Volk-m e r bili. Zato pa so jih tudi njihovi šolari tak srčno lubili, kak dobri otroci svoje prelube starše lubijo.
Vboge kmetske sine, če so le zdrave pameti bili ino se dobro zaderžali, so Vol km or iz svojega z vsčin, kaj so za šolo ino živlenje potrebovali, ino tak dolgo oskerbeli, dokler se sami viti ne so zamogli, čeravno so že od njih, svojega prelubega vučenika, kam inam, večidel v Gradec, se vikših sol vučit šli.
Tak se je V o 1 k m e r'va šola daleč po okolicah razznala, iao, ker so je njihovo vučenje vsem dopadlo, tudi na kmetiji v' fari svetega Urbana, kam so se Volkmer v’ leti 1784 iz Ptuja '{■& duhovnega pomagavca podali, zgled vseh drugih sosednjih šol 'no sadiše teliko imenitnih ino slavnih možov bila, za kterih voljo 40 vsak Slovenec za Vol k mera, njihovega pervega vučenika, «lobodno ponosi. Neje stana, v’kteremi bi Volkmer’vih šolarov ■‘0 bilo. V’ zgled lo nektere imenujem. „Ta životopis malo okrajšam. Med učenci so bili: Ignacij Franjo Cimerman, škof lavantinski od 1. 1824—1843; bili so porojen Bistričan. V Slomškovih »Zbranih spisih“, i3. knjigi, na strani 200 beremo to-le: „Naj lepo Pngodbico iz ust rajnega knezoškofa Cimermana povem, kojo so ni> sami pravili. Pri sv. Urbani bilo nas je po pet in šest šolcev. Gospod župnik so bili naš rednik, učenik pa gospod Volkmer. 1’rav po domače smo živeli. Umrši Volkmer nas sicer niso s pravili preoblagali, toliko več so nas pa vadili v mnogoterih posebnih vednostih. Vsega lepega in koristnega smo se morali lotiti, kar človeku danes ali jutri lehko hasne; in pa prav po očetovsko sta oba gospoda z nami ravnala. Obedovali smo ž njima pri jedni |nizi, da sta lehko na obnašanje rejencev pazila, in nam pokazala, ako se naj spodobno vedemo. Vsak teden je jeden šolcev zapored na mizo stregel, mizo pogrinjal, kupico omijal in pladnjake premenjaval itd. Videl sem g. župnika, kako so pri obedi mizni
prt pod brado v Zavratnik, spodnji konec pa pod krožnik devali, da se ne bi pokapljali. Meni je to dopalo, in hitro sem ravno tako storil, ko je pa vrsta nameni bila, krožnike premeniti, naglo vstanem — in, joj meni! z miznim prtom beli pladnjak za sabo potegnem, ki na tla lopi in se na kose razleti. Jokaje sem svojo nepazljivost obžaloval, pa to še ni bilo dosta; moral sem tudi odmenjeno kazen prebaviti. In kako kazen so mi odkazali ? Mesene dni sem moral iz zelene glinaste skledice jesti. Moral sem potrpeti in se pohlevnosti in ponižno potrpežljivosti učiti. Ko je pa g. župnikovo godovno prihajalo, so mi gospod Vol km er lično pesmico zložili, katere sem se prav dobro na pamet naučil, in v imeni vseh sošolcev dobremu našemu kučegazdi srečo voščil. Na god smo se vsi pražnje oblečeni za g. Vol k mero m h g. župniku podali, in meni je bila čast, v imeni vseh govoriti. Poslednje vrstice moje govorico so pa te-le bile:
„Proj, nego našo srčne žoljo dokončam,
Oče! jedno prošnjo 'mam:
Meni nepazljivost odpustite,
In mi glinast taler v einjast spremenite!“
Prijazno so me g. župnik pohvalili, in k veči pazlivosti obudili; na to sem še tisti dan juho z drugimi iz beloglinastih, meso in druga jedila na cinjastih pladnikili obedoval, pa tudi nisem več ničesar potrl.“ Tako beremo v Slomškovih životopisih, izdanih po č. gospodi vikarji Mihaeli Lendovški. Pomagajmo marljivemu pisatelju z nakupovanjem njegovih knjig, da ne opeša!
Vollem erjevi učenci so bili dalje: Maj urad baron G ep p er t, feldmaršallajtenant; Anton Czarnotzay, polkovnik; Leopold Scheid nagi, vojaški dostojanstvenik na Španjskem; Karl Steininger, feldmaršallajtenant.
Dalje se poslužujem zopet Murkovih besedi: „Pa ne samo zvest dušen pastir ino vučenik mladine, tudi imeniten pevec so Vol km er bili. Njihove fabule ino pesmi, polne lepih navukov ino nedolžne šale, še zdaj vsi Štajerski Slovenci od vs6h naj rajši pojejo, ker so v prosti slovenšini spisane, ino nje vsi pčvci lehko zastopijo. Imenitne so tudi Volkmer’ve cerkvene pesmi ino njihove pridige na vse nedelje ino praznike celega leta, ino njihov keršanski navuk v’ predigah; ktere po časi, keliko jih bo mogoče dobiti, spraviti ino na svetlo dati namenim. (Žal, da se ni zgodilo! Pisatelj).
Tak so Volk m er, od vseh češeni ino lubleni, v’ leti 1814 svojo tri ino sedemdeseto leto perživeli, 22. septembra tistega leta svojo sekundicijo služili, ino 4. Februara 181(5 brumno v’ Gospodi zaspali.“
Možno, da si bodo kdo čestitih bralcev mislil: Pisatelj je celo zabil, da se je namenil Murkov životopis podati, zdaj piše pa o Volk m er ji. Nisem tega zabil, nego sem zvesto prepisal ta Volkmerjev životopis zaradi toga, ker jo to skoraj jedini
Ostanek Murkovo slovensko proze; drugič pa mi jo roči, dame jezi brezobzirnost, s katero so ravna z našim Vol km er jem. Sc naslednja beseda, ki so nahaja v Miklošičevem berili za 8. gimnazijski razred, se mi zdi preostra: „Beseda mu, res da, ni uglajena, pa je prijazna in domača, kakor jo slišiš v Slovenskih Goricah. Ni bilo domače veselice poštene, da je ne bi bil oveselil s kako kratkočasno pesmico, ki so jo ljudje bi’ž pobrali, prepisovali in razpošiljali, če ravno ni veliko pevskega ognja v njih; ali ravno take pobira narod najrajši.“ Po mojem mnenji je pa ravno v Vol k m er j e vi h pesmih več ognja, nego v proizvodih dosta druzih naših lirikov in epikov.
V omenjanem berili je natisnena „Pesem od lipe.“ Ta pesem ni menda najboljša. Lipa, katero tu opeva pesnik, še zdaj stoji, in sicer na južni strani cerkve sv. Urbana. Pod to lipo je imel v poletnih vročih urah Volkmer svojo šolo. Pokopališče fare sv. Urbana, kjer Volkmer počiva, ima izvanreduo lepo ležo, in uživaš od tam najkrasnejši razgled po Slovenskih goricah.
V Volkmer j evih „Fabulah in pesmih“ je zapisanih 61 fabul in 14 pesmi. Tukaj le toliko omenjam, da obseza rokopis Vollem er j e v, (hrani ga g. Žit ek) večje število basni in pesni, nego ta Murkova zbirka. Tudi Slomšku jo basen „Sivec ali srečna podložnost“ jako dopadala; sicer bi je gotovo ne brali v »Koroških in Štajerskih Pesmih.“ Nahaja se pa v tretjem natisi na str. 139 pod naslovom: „Star konj“.
Po dovršenih bogoslovskih naukih je prišel Murko za ad-junkta v bogoslovje. Dobival jo hrano in stanovanje zastonj, in vrhu tega še 100 goldinarjev. Nisem li rekel, da bode Murko, dasi je izstopil iz samostana, vendar evangeljski sovet uboštva izpolnjevati primoran! Odlok je pisan dne 7. oktobra 1. 1836.
Listina dne 1. julija 1. 1838 naznanja, da jamči podpisani Koman Boštijan Zilngerle, knezoškof graški, za to, da je Murko resnično mašnik, in bi se mu naj zatorej, v Rim potujočemu dovolilo, kjer bi se mu zdelo, po vseh cerkvah daritev sv. maše opravljati.
To jedino spominja na potovanje Murkovo, katerega omenja Trstenjak v „Zori“:	„Škof Roman Sebastijan, spoznavši nje-
gove izvrstne dušne moči, ga po dovršenih bogoslovskih študijah obdrži v semenišči in ga imenuje za teologičnega adjunkta, da bi poleg drugih opravil so pripravljal za rigoroze; in res je bil uaš bistroumni Murko dnč 14. oktobra 1. 1843, za doktorja bogoslovja promoviran. Blizu pet let je služil za adjunkta v semenišči, čislan od duhovne mladeži kot predstojnik in učitelj. L. 1840 ga vzame tedanji guverner Štajerske. C. M. grof Wickenburg za odgojitelja v svojo hišo, in je pri njem 3 in pol leta v službi bil. v toj dobi jo izdal drugokrat svojo gramatiko z novim pravopisom, prvljo še tudi Volkmerove pesmi in fabule, in jo po vladni nalogi prestavljal šolske knjige za ljudske šole. S svojim dobrotnikom
ia prijateljem kanonikom in prof. dr. Robičem je 1. 1842. potoval po Švici in Italiji, in prišla sta do Nap olj a. Gotovo se med njegovimi rokopisi bodo našle črtice tega potovanja.“ Ni jih! Le jedino omenjeno priporočenje škofovo kaže na to, da sc jo ono potovanje vršilo 1. 1838.
L. 1838, dne 12. septembra je Murku došel škofijski odlok. Po misli dvorne komisije za pouk, Dan j ko ve šolske knjige za celjski krog ne godijo; naj zatorej Murko novih knjih priredi.
L. 1838, dne 15. novembra, jo pustil Murko šlužbo bogo-slovskega adjunkta in je prevzel službo odgojitelja pri štajerskem guvernerji grofi Konätantini Wickenburgi. To se razvidi iz škofijskega odloka dne 21. novembra 1. 1838.
Hudo je moral Murka dregnoti odlok sekovske biskupijo dne 6. novembra 1. 1839. Tu se povd Murku, da se je labodsko stolništvo o njegovih šolskih knjigah, ki so za celjski krog od-menjene, sicer povoljno izreklo, da mu pa vendar nekatere pomote očitati mora. Pri desetih božjih in petih cerkvenih zapovedih bi neki bilo boljše reči n. pr.: „ti nimaš krasti“, ne pa: „ne kradi!“ Pa to bi še naj veljalo. Zelo naopačno se pa zdi do-tičnemu presojevalcu, da vsiljuje Murko v sklanji novo sklonilo o m namesto pristnega ara, n. pr.: otrokom; pravilen je le am. Med morem pa moram neki ni nobene razlike. Naj se piše: jez = ich, ne pa: jaz. To naj zatorej Murko hitro prenaredi, oziroma popravi.
V tem slučaji je pač Murku teško prihajalo, pokoriti se višjemu ukazu. Nekje sem čital naslednje vrsto, ki se mi zde prikladne, da jih tu sem prepišem: „Caesar non supra grammaticos,“ „der Kaiser steht nicht über den Grammatikern,“ sprichwörtliche Redensart , welche daher rühren soll, dass ein deutscher Kaiser (nach einigen S i g i s m u n d) das W ort Schis in a als K emi ■ ninum gebraucht und befohlen habe, os als solches fernerhin anzusehen.“
Murko se ni dal ugnati v kozji rog. To spričuje kuezoško-fijski odlok graški dud 18. decembra 1. 1839, kjer se mu prijavlja, „da se je labodsko stolništvo pritožilo, zakaj sklonila o m ni pre-naredil v am. To naj zatorej brez pomude stori.“
L. 1840, dne 29. majnika se jo Murku od graškega stol-ništva dovolilo, da sme privatne učenco gimnazijske učiti vero-nauka. Ta oblast se mu je podelila na O let.
Po gubernijskem ukazi dne 21. oktobra I. 1840 se mu je ou strani gimnazije tista pravica tudi za vse druge gimnazijsko predmete dovolila. V tej listini se imenuje Murko prvokrat „doktor .
O doktorati Murkovem nisem našel nobene listine. Gosp. Trstenjak trdi, da je bil Murko promoviran dne 14. oktobra 1. 1843; imatrikuliran je bil dne 12. julija i. 1844. Naša listina pa Murka uže 1. 1840 imenuje doktorja, menda „modo prae-ventivo“.
L. 1843 je izšel drugi natis Murkovo slovnice: „Zweite, umgearbeitete und sehr vermehrte Auflage“, kakor se na čeli knjige bere. V predgovori pravi, da je na mnogih krajih bilo treba kaj popraviti ali tudi dodati, da se je pa vendar izogibal vseh malenkostnih preiskavanj. Gledal je bolj na to, da bi se glavna pravila slovnice, posebič še v glasoslovji jasnejšo izrazovala, ker postaje tem načinom slovnica bolje prozorna ter izgine muogo izjem, katerih je vedno več, čim menj se slovnična pravila umejo. Dalje piše, da je zavoljo tega v tem drugem natisi začel vpo-trebljati češki ali Gajev pravopis, da bi se tako slovenska plemena jedno drugemu bolje zbližala. Manjši se mora ravnati po večj em!
V prvem natisi obseza slovnica sama brez dodanih vaj 156 strani, v drugem natisi pa 174 strani. Glasoslovne opazke na strani 2., 3., 4., 5., 0., 7. in 8. kažejo, da je Murko vrlo napredoval in se okoristil z dotičnimi učenimi spisi Kopitarjevimi, Jarnikovimi in Metelkovimi. V sklanji je ostal se Уе da o m v druževniki jednine moškega spola; za priboljškek pa .le še v oklepih am podal tistim, ki so ga toliko želeli.
Opomba na str. 17. pravi: „Sehr wünschenswerte wäre es, 'vena man endlich iibereinküme, wenigstens in Grammatiken, die männlichen Substantive entweder alle in om, oma, oder in &m, ama zu deklinieren. Die Majorität der Slawen, insbesondere der Slowenen, spricht für om, oma, weil diese Biegungssilben mcht bloss bei den ungarischen, sondern auch bei allen steirischen und vielen unterkrainischen Slowenen durchgehende practisch; a.m ama hingegen eutweder mehr provinziell, oder gar nur local sind. Auch der Kirchenslawe gebrauchte om, oma, wie es der I roate, Serbe, daun der Kusse noch heutzutage thun.“ Moški pridevnik na str. 31. kaže sicer še staro sklanjo iga, ima; spodaj lj« vendar omenja: „Einige Gegenden in Steiermark, namentlich V° tj1 -^Cr un8arichen Gränze, lieben in den Declinationsendungen •er Beiwörter anstatt des tonlosen i ein tonloses e; also lepega ji. s. w.“ i/ citatov na strani 35. se vidi, da se je Murko koli-'Or toliko tudi pečal z gotščino in češčino. Sploii je drugi natis ' ovnice jako bogat v opombah, in se vidi iž njih, da Murko ni r<‘mi!: Zal, da ni dosegel stolice slovenskega jezika na graškem seucnišči. Od str. 149.—174. se nahaja povoljna razprava o sin-tsi; Od str. 174 213 nasledujejo „Practische Uebungen“, ki se zirajo posebno na sintakso. Od str. 213—226 je majhen slovar: JJn un8 (ier ziim Sprechen nothwondigsten Wörter.“ Od str. 227 /n "тт ,Ht0'’° »Gespräche“. Konča se pa knjiga z „Uebungsstiicke 2 nI Uebersetzen in’s Deutsche. 1. Štirje letni časi po Slovenskim.
1)0 Slovenskim. 3. Kaj pod lipoj. 4. Pošteni Slovenci.
' •■ yl>ir. (i. Golovo. 7. Ilogačka gora. 8. Plešivec. 9. Slovo od ч1п1] • ^1, P°vodnji mož. Pri števili 9. se nahaja spodaj na-Cl nja opomba: „Die folgenden zwei, durch Originalität, ächte
Slowenität, dichterischen Worth, und dabei durch allgemeine Verständlichkeit gleich ausgezeichneten Gedichte sind, als Muster, wie man in der slowenischen Sprache schreiben kann und soll, aus der in Laibach erschienenen „Kranjska čbelica“ (krainisches Bienchen) entlehnt. Auch die vorhergehenden prosaischen Aufsätze sind nicht vom Verfasser der Grammatik, sondern aus der Feder eines allgemein beliebten slowenischen Volksschriftstellers.“ Z ozirom na jezik teli spisov sklepam, da so gotovo iz peresa nepozabljivega Slomška. Z vsem obsega knjiga 267 strani. Na prvi platnici moje knjige stoji ime rajnega profesorja Sperke, ki si je menda knjigo kupil. Na zadnji strani stoji 1 il. 12 kr. Sperkajebil profesor klasičnih jezikov na mariborski gimnaziji; bil je tudi izvrsten goslar (Čeh) in je poslednjič zblaznel in se sam usmrtil v svoji sobi. Na mariborskem mestnem pokopališči ima Sperka lep spomenik na svojem grobi — žalujočega angelja-genija. Bil je Sperka jako blazega značaja.
Sc škofijskim odlokom dnd 23. avg. 1. 1843 jo bil Murko pri župniji „III. Kreuz am Waasen“ blizu Gradca za kaplana nameščen.
Kaj pa je domačega učitelja grofa Wickenbur ga, bivšega adjunkta, slovečega slovničarja in bogoslovskega učenjaka na ka-planijo potisnilo? č. g. D an z o vi č poroča o tej stvari: „Murko je bil domači učitelj pri grofi Wickenburgi. Soproga Wicken-burgova je bila Ema grofica Dorsaj. Iz tega zakona je bilo dvoje otrok, jeden sin pa jedna hčerka; sina Otokarja je vzgajal Murko do začetka septembra 1. 1843. Tedaj se je pa Murko pri guvernerji zameril, in prišel je za kaplana k sv. Križi „am Waasen“. Takrat je bila izpraznjena župnija S ta dl v judenburgskem krogi. Stadl ima oddajati državna oblast, ker je župnija pod patronatom verskega zaklada. To župnijo je hotel Wickenburg dati Murku, da bi ga spodobnim načinom odpravil. A R o m a n Sebastijan, škof sekovski,?ni privolil. M u r ko takrat še ni bil doktor bogoslovja, pa tudi župnijskega izpita še ni bil napravil. Wickenburg je baje na to rekel: „Das wird sich machen lassen.“ Postavili so zatorej Murka nekoliko časa za kaplana, da bi se vsaj nekoliko poskusil v dušnem pastirstvi, predno bi župnik postal. Sedaj je opravil Murko tudi svojo slovesno disputacijo na vseučilišči. Med drugim se je pri disputaciji prepiral Murko se slovečim Ried 1 no m o visokosti sohe in podobe, postavljene na planjavi „Dura“. Daniel III. poglavje. Zaradi doktorata so mu menda spregledali izpit za župnijo, in tako ,jc postal župnik po kratkem kaplanovanji. Župnik pri sv. Križi „am Waasen“ je bil takrat g. M a r t i n F ii r b a s s (U r h a s ?) od sv. Ro per ta v Slovenskih goricah, zatorej rojak Murkov. B>'vi kaplan jo bil takrat sedanji župnik pri sv. Križi, Watschin-ger. Fürbass je vzprijel Murka kot gosta, ne pa kakor kaplana; Murko je tudi prvi juho zajemal.“
Ko sem nekoč obiskal preč. g. kanonika Glazerja, da bi kaj o Murki izvedel, sem rekel, da mi je Murko zaradi tega toliko priljubljen, ker je bil tako blazega značaja, da menda svojo žive dni ni nikogar razžalil. „O pač,“ pravijo gospod kanonik, „nekoč mu je grdo izpodletelo. Svojemu gojenčku, mlademu grofu Wickenburgu, je nekoč v jezi, ker ga grofič ni hitro umel, rekel:	,Sie sind aber ein rechter —To ga je tudi iz hiše
spravilo.“
To bi bil zatorej tisti „nesrečni neki dogodljaj, kije Murka spravil iz Wickenbur go ve hišo za župnika v Gorenji Štajer“, kakor se je izrazil preč. gospod Trstenjak v privatnem pismi, katero mi je poslal. Mislim, da so mi to ne more zamerjati, če sem stvar tako malo pojasnil. Upam, da ne bode nikdo razžaljen.
Gosp. Trstenjak piše dalje v „Zori“ str. 25.: „L. 1844. nastopi Murko dušno pastirovanje, je služil 2 meseca za kaplana pri sv. Križi blizu Gradca, in meseca avgusta tistega leta dobi faro G o os s v gornjem Štajerskem v ljubniški dekaniji. Ni se počutil tam srečnega, in no slišavši več domačih materinskih glasov je tudi postal nedeloven na polji slovenskega slovstva.“
Ti podatki niso brez pomot, kakor to kažejo naslednje listine.
Iz namestniškega odloka dne 8. novembra 1. 1843 namreč razvidimo, da je dobil Murko župnijo „St. Johauu Baptista in Stadl,“ v judenburgskem krogi.
Z odlokom dne 22. novembra 1. 1843 poživlja škof Roman Murka v Gradec na veroizpovedanje in prisego, kakor ste zapovedani vsem duhovnikom, katerim se katera župnija podeli.
V listini dne 22. novembra 1. 1843 izroča škof Roman Murku dušno pastirstvo v Stadli, ter mu naznanja, da ga bodo bivši župnik in dekan v Stadli, Meyer, faranom predstavil. Pritisneu je pečat ljubenske škofije.
V jednem leti jo postal Murko dekanijski administrator in začetni nadzornik ljudskih šol. Listina je pisana dne 21. decembra 1. 1844.
Z odlokom dn6 10. novembra 1. 1847 je postal Murko pravi dekan in šolski nadzornik. Na tej listini jo Roman zadnjikrat podpisan.
Listina dno 17. maja 1. 1850 naznanja, da je Murku podeljena dekanijska fara Zavrč e, „in Erwägung der sehr empfehlenden Verwendung und Ordnungsliebe, welche Sic bey Erfüllung Ihrer geistlichen Berufsobliegenheiten bisher an den Tag gelegt haben.“ Podpisan je novi knezoškof: „Joseph Othmar Ritter von Rauscher.“
Listina dn6 17. maja določuje o tem, komu naj župnijske knjige v Stadli izroči, pa od koga jih bode v Za vrč ah vzprijel.
Listina dne 17. maja javlja, da so je patron zavrčke župnije, lastnik gradščine zavrčke za takrat odpovedal svoji pravici, župnika za Z a v r č e imenovati, ter da je to pravico prepustil škofu.
Listina duč 22. maja I. 1850 naznanja, da je Murko odpuščen iz ljubenske škofije, in da postane udom sekovske škofije.
У listini dne 12. junija 1. 1850 se Murku naznanja, da ga je namestnija graška potrdila za nadzornika v z a v r č k i dekaniji.
V listini dn6 20. novembra 1. 1853 je Murka novi škof: Otokar Marija grof pl. Attems izvolil za svojega duhoven-skega sovetnika.
Listina dne 2. maja 1. 1857 Murku naznanja, da je škofija g. Matevža Korošaka, župnika v Frami, imenovala dekanijskega oskrbnika za framsko dekanijo, in da so zatorej njemu to breme odvzame. Bil je zategadelj Murko nekoliko časa administrator dekanije Fram; od katerega časa, to iz listine ni razvidno.
L. 1859 dnč 29. aprila je dobil Murko od okrožnega glavarja mariborskega, Ritschlna, listino, v kateri se njegov trud pri številjenji naroda častno priznava. Listina ga imenuje lastnika Franc Jožefovega redii., kar pa Murko ni bil, Imel je z 1 a t i k r i ž za zasluge.
Č. g. Dragovič pojasnjuje zadeve „zlatega križa“ tako-lc: „L. 1851 je bila Drava silno narastla, ter so povodnji veliko kvare napravile. M u r k o in okrožni dekan ptujski, Stau d e g g er, sta v tej sili pomagala, kolikor sta le zmogla. Cesarski komisar, ki je bil zaradi silnih poplavov došel, g. Keller pl. Kellerst ein, je nekoliko časa pri Murki stanoval. Murko se je imenovanemu komisarju toliko priljubil, da je Murka in Staud-e gg er j a cesarskemu Veličanstvu priporočil in zaradi tega sta dobila oba zlati križec za zasluge.“
Kakor tisti gospod Dragovič poroča (pa tudi drugi to potrjujejo) je bil Murko v Zavrčah jako priljubljen. Kupil si je, so vč, le tako na svojo pošteno lice, lep velik vinograd na llrvatskem. L. 1860 je omenjani vinograd od Murka kupil preč-lavantinski kapitelj. Jako dosta si jo Murko prizadeval, da bi svoje župljane, pa tudi druge Haložane, izbavil iz krempljev necih ptujskih pijavek, in se je tako dotičnikom ptujskim hudo zameril. 'Žal, da vso Murkovo in drugih poštenjakov svarjenje ni dosta izdalo, in je sedaj velik del lepih Haloz v tujih rokah.
Sedaj pa nekaj veselega, domačega. Svoji k svojim! Sedež lavantinskih škofov se je premestil iz Koroškega v Maribor. „Visokočastitemu gospodu Л u t o n u M u r k u , dekanu v Z a vrč a h. Z ozirom na Vaše zasluge, katere ste si v sekovski biskupiji pri' dobili z modrim in previdnim oskrbljevanjem dekanijskih poslov, in pričakovaje, da bodete tudi kot labodski dekan ter okrajni šolski nadzornik na korist novo združeue biskupije delovali, in to
se svojo znano obzirnostjo in požrtvovalnostjo, Vas izvolim za svojega kouzistorijalnega sovčtnika. Želim, naj bi svojega novega višjega pastirja s tisto ljubeznijo pa vdanostjo podpirali, kakor prejšnjega! To odlikovanje Vam bodi porok mojega popolnega zaupanja. Knezoškofijsko labodsko stolništvo v Mari bori dne 1. septembra 1. 1859. Anton Martin, s. r. knez in biskup.“
Nasleduje „Tabellarischer Ausweis zum Kompetenzgesuclie des Anton Murko, Pfarrer und Dechant zu Jan ritsch, um die erledigte Hauptpfarre St. Georgen in Kötscli. Mit Beilagen von A—K.“ V „Anmerkungen“ pravi, da je spisal uže zgoraj imenovana dela, da je obnovil cerkvi v Stadli in Zavrčah, in da so so za župno in podružno cerkev Marijino v Zavrčah po njegovi skrbi novi zvonovi pripravili.
V spričevali dud 15. februarja potrjuje „dr. Jo s. Biichin-ger, Director des fiirstb. Priesterhauses in Gratz,“ da je bil Murko izvrsten bogoslovec, in v četrtem leti prvi prefekt, ter da je tudi poznejšo kot adjunkt kaj rad posebno v izpovednici mnogo pomagal.
Dne 17. februarja 1. 1860 je pisano spričevalo, ki kaže vse rede, katere je M u r k o dobil v bogoslovskih predmetih. Podpisan jo: „Dr. Michael F r u h m a n n , C. R. Facultatis theologicae Decanus.“
„Franz Prasch, Domdechant und Pfarrer“, piše v spričevali dnč 19. februarja 1. 1860, da se je Murko, ko je živel v Wickenburgovi hiši, izgleduo lepo obnašal, in bil sploh priljubljen. Tu se pravi tudi, daje: „Inhaber des goldenen Verdienstkreuzes.“
Cesar je Murko prosil, to je dobil. Popečiteljstvo za nauk 'u bogočastje je Murku podelilo nadžupnijo Hoče, kar mu c- k. namestnija naznanja iz Grad c a dnč 20. aprila 1. 1860. ^odpisan je S t r a s o 1 d o.
Dnč 25. aprila 1. 1860 vabi knezoškof Anton Martin Murka, naj pride v Maribor, kjer bode instaliran. Dnč l- maja 1. 1860 sc naznanja Murku, da je njegov dosedanji duhovni pomočnik g. Stranjšak postal provizor v Zavrčah, gospod Janez Weixel, župnik pri sv. Barbari, pa dekanijski oskrbnik.
V listini dnč 1. maja 1. 1860 Slomšek naroča Murku, ua.) umirovljenemu nadžupniku, Mihaelu Špesi ču, iz dohodkov svojih na leto plačuje po 420 gold.
V drugem odloki dnč 1. maja 1. 1860 se Murku naznanja, da bode imel tudi v Hoč jem opravljati službo dekana in šolskega nadzornika, „in der vollsten Erwartung, dass Sie auch die Ihnen an diesem neuen Scelsorgcposten auvertrauten Gemeinden mit dem bisher rühmlich an den Tag gelegten Eifer und wahrhaft religiöser Treue pastoriren worden. Anton Martin m. p., Bischof.“
Tistega dn6 1. шаја 1. 1800 jo Murku pisal Slomšek obširen latinsk pouk, kako se ima vesti kot dekau.
Odlok duč	19.	maja 1.	1859 (menda 1.	I8(i0) naznanja
Murku: „dass	der	infulirte	hochwürdige Herr	Domdechaut und
Konsistorialrath Kasper Albrecht als Ordinariats-Commissär delegirt worden sei, ihm das Temporale der Hauptpfarre Kötsch am 31. Mai zu übergeben.“
Zadnja listina, katero navajamo, jo latinski „mstrumentum“ dnč 1. maja 1. 1860, s katerim se izroča Murku duhovenska oblast črez Hoč ko nadžupnijo od strani knezoškofa A. n to na Martina Slomška.
Vseh listin,	kar	sem jih	jaz v Murkovi	ostalini našel in
v tem životopisi	ali	po nekoliko prepisal, ali	vsaj po važnejši
vsebini porabil, je 80. Zaradi tega je životopis tudi nekoliko narastel.
Tudi v Hočjem je Murko za cerkev dosta storil; jako lepo obnovil je gotski prezbyterij. Pod Murkom so se tudi pri farni cerkvi novi zvonovi pripravili. Za postni čas je naprosil od drugod na svoje troške pridigarjev, ker je glasno govorjenje njemu samemu uže nekaino težavno prihajalo. Gosto jo vzpnjemal s toliko ljubeznjivostjo, da je res bilo veselo k njemu dohajati. Kolikor sem si sam skusil, ni bilo pri Murki nikdar potrate, nikdar „zalivanja“, nego vse je bilo urejeno v pravi meri, in hišni gospodar je bil odkritosrčno prijazen. Vsakdo se je veselil Murkove ponižnosti, öe jo pa videl Murko koga sc napihovati, ali, da kdo kaj bedastega brezobzirno trdi in goni, todaj so jo pač pomenljivo nasmihal. Rekel pri takovi priliki navadno ni ničesar, pa v oč6h mu jo bilo jasno brati, kako on misli. 0. gospod dekan Stoklas, mnogo let njegov kaplan v Iločjem, pravi, da se je Murko silno veselil, če je izvedel, da ga hoče kdo obiskati, s komur je mogel kaj izpregovoriti o bogoslovskih, jezikoslovnih ali političnih stvareh.
Murko v Hočjem ni bil prav zadovoljen. Dokaj si je prizadeval, naj bi se podružnica Hoč k a „Mati božja v Brozji“» povzdviguila v župnijo ali eksposituro, in tam bi bil rad končal svoje življenje. Posebno priljubljena mu je bila rodovina Kreut-nervBrezji, in mislil je neki Murko colo, k njim sc preseliti, Hočko župnijo pa pustiti. Toda prišlo jo drugače. Po Iločki župniji so 1. 1871 osepnice ali bobinke mnogo ljudi pomorile. Več tacih bolnikov je tudi Murko sam se sv. zakramenti za umirajoče previdel, in jo dobil tako prej imenovano hudo bolezen.
Vzdihnil je svojo blago dušo dnč 31. decembra 1. 1871. Tukaj le še omenjam, da je M u r k o, kolikor jo ravno mogel, tudi gmotno rad pomagal naši slovenski stvari; bil jo poleg druzega jedeu izmed prvih ustauovnikov „Slovenske Matice v Ljubljani.“
Sklepam pa ta životopis z besedami Trstenjakovimi: „V Hočjem je živel Murko kot deloven dušni pastir in se dosta trudil, kakor na vsaki fari za olepšanje hiše božjo. Zapustil jo lepe spo-
menike svoje marljivosti in gorečnosti, in ni samo skrbel za lepoto hiše božje, nego tudi za dobro stanjo cerkvenega hramovja. Dasi-ravuo M u r k o ni zanemarjal znanosti, in pridno prebiral vse nove prikazni na literarnem polji, vendar meni ni znano, da bil slednja kaj pisal. On ni bil na pravem mesti. (Tudi jaz sem teh misli, da se je moral blagi Murko ravnati po reki: Si non es vocatus, fac ut voceris Pis.) Murko je imel svojstva in zmožnosti diploma-tične, ljubezujive lepe mančre, in njegov mesto bi bilo v kakovšni državni kanceliji ali pa na učiteljski stolici. Ali kdo more vse nasprotne okolščine na sveti premagati, ki človeku branijo, da ne pride tija, kjer je njegov pravi element. Od njegovih dušnih kreposti bi bila lehko slovenska modrica dobila še več dušnih plodov, vendar bodimo hvaležni njegovemu geniju, da je toliko storil. Posta je s svojo slovnico in besednjakom pomagal razvitku in napredku slovenskega slovstva. Murko je bil mož trdnega zdravja, in ker je modro in trezno živel, bi bil lehko visoko starost dosegel, ako ne bi kužne ošpice, in morebiti tudi prekasna zdravniška pomoč nam ga tako naglo s sveta vzele. Bil jo samo 4 dni bolan. Kdor ga je poznal, in imel srečo, biti njegov iskren prijatelj, je v M u r k i našel visokoizobraženoga, svobodušnega moža. Kot predpostavljeni je bil blazega in plemenitega mišljenja v vseh svojih službenih dejanjih, gostoljuben, dasiravno nikakor Kroesus. Podpiral je vse dobro in lepo, in tako si postavil neizbrisljiv spomenik v srcih svojih prijateljev, in kot slovenski pisatelj s svo-koristuimi knjigami: monumentum aere perennius. Upati pa smemo, da mu bodo tudi njegovi duhoveuski prijatelji na mesti, kjer polivajo telesne njegove moči, postavili njegovim zaslugam dostojen spomenik. Lehka uiu zemljica !*‘
M u r k o počiva na H o č k e m pokopališči, kacih 100 stopinj °d župnijske cerkve proti jutru. Vhod je od juga. Vhodu nasproti, zidi, je Murkov grob, in nad njim, v zidi, spomenik iz pohorskega mramorja. Mapis je v latinskem jezici in javlja med drugim, da je bil Murko „Scriptus slovenicus“. Večnaja mu Pamjat!
17
O pristnosti Kraljedvorskega rokopisa.
Po raznih spisih sestavil E. Volöio.
L. 1817 in 1818 se jo razglasilo, da so našli dva odlomka Staročeške poezije v „Kraljičnem dvori“ ') in na gradi „Zelena gora“.1) Prvega jo našel V. Hanka, reditelj Češkoga muzeja, druzega je poslal J o s. K o v a i', prihodar (Rentmeister) C o 11 o -redo Mansfeldov Češkemu muzeju in sicer brezimeno, ker se je neki bal svojega Nemškega gospodarja. Zelenogorski rokopis stavi se med IX. in X. vek3) in obstoji iz dveh jednacih v sredi sešitih listov pergamentnih. Obseza zatorej štiri liste v osmerki, kateri so iztrgani, kakor je videti, iz obširnejše knjige.
Pesni v „Kraljedvorskem rokopisi“ naj so iz razne dobe, nekatere celo iz paganske, a zbrane niso nikakor pred 1. 1320, ker to stoji trdno, da je pevcu „Jaroslava“ Češki prevod Marco P o 1 o v e g a „Millona“ moral znan biti, ki je pa še le omenjanega leta nastala. 4) Rokopis je pisan na dvanajstih listih, a kakor jo videti po napisih, imela je cela knjiga najmenj tri knjigo, ker vse ostalo spada v 2(1., 27. in 28. poglavjo tretjo knjigo. „Zeleno-gorski rokopis“ obseza samo daljšo opično pesen „Libušin sond“ in odlomek druge epične pesni. „Kraljedvorski rokopis“ ima v sebi več epičnih in liričnih pesni.
Vrednost obeh, tičoča se pesniškega duha, starega jezika, starih običajev in zakonov, slavne prošlosti, so je spoznala takoj doma in na tujem. To dokazujejo najbolje premnogi prevodi, kajti kolikor mi znano, prevela sta se oba rokopisa po večkrat na vsa ostala narečja slovanska5), na Italijansko, Francosko, Angleško, na Nemško in Magjarsko. Kolike vrednosti sta omenjana rokopisa, kažejo pa tudi mnogoštevilni spisi raznih učenjakov, dokazujoči
') Kralovo Dvfir.
J) Zelena Hora.
*) „Die ältesten Denkmäler dor böhin. Spraehe v. P. J. Šafarik und Palacky Prag 1840.“
0 Prof. J. pl. Kleinmayor „0 starosti Kralj, rokop.“ v 22. in 23. štev. „Slov. Naroda" 1877 1. po prof. ftebau erjevem spisi
*) Na Slovensko provel ja je uže 1. 18Ö6 izvrstno Pr. Levstik.
njiju pristnost ali nepristnost. Slavni slavist Dobrovsky razglasil je „Zelenogorski rokopis“ nepristnim uže zaradi čudne po-šiljatve, „Kraljedvorski rokopis“ pa je imenoval „dragi ostanek“ Staročeški, „die Lieder voll Zartheit und Anmut“. Skoro mu je pritrdil Kopitar, imenoval pa tudi „Kraljedvorski rokopis“ nepristnim, kakoršnim ga cenijo še sedaj nekateri, največ Nemški učenjaki. Nu, Kopitarja zavrnil je precej Šafafik, a 1. 1857. dvigneta se se svojimi dokazi prof. BUdinger in prof. Fei-f a lik, Katere sta temeljito ovrgla in potlačila sosebno J o s. in H er m. Jireček. L. 1862. zbrala sta dokaze v posebni knjigi: »die Echtheit der Königinhofer Handschrift. Kritisch nachgewiesen von J. und H. Jireček. Prag 1862.“
Tam so navajani tudi vsi dotedanji znanstveni in polemični spisi stran (V—Vil.) Med prvimi navajam le važnega fotografskega izdanja „Kralj edvorskega rokopisa“, kateremu je dodal J ar. Vrtat ko opis, razsvitljajoč najmanje podrobnosti rokopisove. (Ruko-Pis Kralodvorsk^. Vydani fotograiicke. S üvodem vysvžtlujicim popišem a opravenym čtenim od Ant. Jaroslava V r t' a t k a. V Pragi 1862).
Akoprem pričkanju še sedaj ni konec in se razprave o roko-P!sih sosebno zadnji čas limože — katere in kakove, bodem kontni spisa skušal navajati — menim, da marsikateremu ustrežena, ^Črtajoč ob kratkem epohalno razpravo bratov Jirečkov. Napo-Ma, me je k temu vsebina knjige tem bolj, ker pretresuje rokopis °d vseh strani in se vedno ozira na tradicijoualno literaturo vseh Slovanov, napravlja iz rezultatov trdne zakone ter jih potem priorja z oddelki „Kraljedvorskega rokopisa“. Razprava deli se v Več oddelkov; najboljše, da se kolikor mogoče tudi mi držimo te r&zporedbe.
A.
I.	O jezici rokopisove m. Nasprotniki trdijo: uže iz je-гјка lehko dokažemo, da je spis ponarejen, češ, ponarejalec je Krpal besedo in oblike, ki niso Staročeške, ki so pa le dokaz nevestnosti rokopisove. Tako, pravijo, se je krvi, model itd. cdno in v vseh Staroslovanskih pismih čitalo in pelo dvozložno. prečka dokažeta o tistih primerah B ü d i n g e r j e v i h, da sta l časi rabila samogiasuo, pa nič menjkrat soglasno, da je za-rej krvi, m o d e 1 veljalo več potov za samo jeden zlog, kakor v „Kraljedvorskem rokopisi“. Druga spodtika jim je bil v aboji“ verz: „Zaboj brate, aj ti lev udati!“
Ču)	starikav	Slovan je neki lova poznal, pravijo. Res,
dno! a stari Sasi so ga imeli celo na zastavah, Slovan pa, ki ђ.Ј Je prišel poznejše iz prelepe Indije, ki je bolj tržil z juž-Uilf’1 °^’ Vl> se v^> 8a u* mogel poznati! Ko bi se pa nasprot-‘ mal° bolj zanimali za Slovansko zgodovino in jezike Slovanske, h' «’rnohoga Polabskih Slovanov v podobi lova
17 *
in šinilo bi jim v možjanc, da, če imajo Slovani besede: slon in veljblod, je pač tudi lev, kakor v vseli indo-evropskih jezicih, v Slovanih mogoč.
Kako stara je ravno omenjana pesen „Zaboj“, kaže to, da večkrat omenjani kralj ni nihče drugi nego Karol Veliki. Češki jezik ima namreč navado, tuji zlog ar izpreminjati v ra: kakor se tudi pri nas izpreminja n. pr. brada iz barba i. m. c. Drugič se pa tudi posamezni spisi ne dade iuače razlagati, n. pr.. „Vsaki vero k vojvodu ima Vsak uporno srce kralju“ str. 32.
„kralj“ tu nima še sedanjega pomena (rex, König), nego v tem verzi pomenja necega gotovega kralja in sicer mogočnega F r a 11 k o v-s k e g a vladarja. Zgodovinski dokaz o tem pride na vrsto poznejše.
Takisto poznali so S taro Čohi „heim“ ali kakor je Slovansko šlem, ako ne prej, gotovo pred 805. 1., ker tedaj je prepovedal Karol Veliki uvažati Slovanom orožje.
Pri dokazih naslanjajočih se na jezik Staročeški, omenjati je še, da ime Jaroš, katero sc čita v „Kraljedvorskein rokopisi,“ no zuamenuje druzega, nego Jaroslava se Slivna, poznejše imenovanega „von Sternberg“. Sesedaj je namreč navada v Čohih, narejati jednake pomanjšalne besede; tedaj pa je bila nekako potrebna. Češko vitožtvo ni imelo nikacih posebnih priimkov, ampak ta rodbina jo imela to (skoraj) stalno krstno imč, ona ono, katerim se je časih dodeval rojstveni kraj. Da se zatorej niso razne osobe jedne rodbino zamenjavale, trebalo je temu reči Jaroslav, drugemu Jaroš, ali, kjer so imeli Janeze, temu Hanuš, onemu Hašek, Jan itd. ') Pozuejše tekar dodajali so si „von“ ali „de“ s kacim nemškim prezimkom.
Med drugimi dokazi tega oddelka zanimivo je slednjič vprašanje : je li mogoče iz besede Staročeske, kolikor jo je bilo 1. 1817 znane, sestaviti „Kraljedvorski rokopis“? Odgovor je: nikakor, ker se več oblik in fraz v njem more razlagati še le iz nekaterih, 40 let poznejše najdenih rokopisov, katerim ne oporeka nikdo pristnosti, katerih pa 1. 1817 gotovo nikdo ni imel v roci.
II.	Iz bajeslovja (mythologije). Kar sc te tiče, jo znano, kar pa nasprotniku Feifaliku ni bilo, da so stari Slovani častili prirodo in nje prikazni sploh. Mislili so si pač neko višje bitje, vzvišeno nad vsem in zapovedujoče vsemu, a razvitega malikovalstva niso imeli, kar nam poleg druzih potrjuje sosebuo Prokop f 1. 552,J) Niso zatorej imeli ni svojega Apoll o na, ni svojega Marta, teinuč v revi in nadlogi pozivali so na pomoč svojo bogove in v vesolji so se spominjali svojih bogov, vmikali pa so bčsom. Če se zatorej imonujejo v „Kraljedvorskem rokopisi“ le bogovi in no jeden gotovi bogi je to le dokaz pristnosti rokopisovo.
') Jednake razmere poročali so nam dopisi iz zasedeno Bosne. Pis.
J) To resnico izvaja izvrstno prof, dr. Gr. Krek v svoji knjigi: „Einleitung in die slav. Litoraturgesch. I. 108, 113.“
III.	Sličnost rokopisova z drugim narodnim slovstvom slovanskim jo tudi zanimiv dokaz njegove pristnosti. Znano je, da so Slovani opevali od nekdaj svoje junake in opeva jih pred vsem še sedaj n&rod Srbski. Dalje je znano, da pojo epične pesni, to v M a 1 o r u s i h kakor v S r b o h r v a t i h posebni ljudje, največ slepci in ne kateri si bodi priprost kmetovalec. Od todi je tudi razlagati, da so to pesni jednacega duha, imajo tista epitheta pri samostalnikih, in so sploh mörjeno po tistih pravilih, so nekako „ume-t^ljno-närodne“.
Lirične pesne so prave „narodne“. Priprosti pevec si pač tudi misli in slika nekako podobo, ki mu vzbuja razna čuvstva, a postave, oblike v kojo naj bi te čute spravil, ne pozna. Jedini n&vod, kako naj poje, dala mu jo priroda, nalik slavcu.
Epični pesniki so bili zategadelj od nekdaj izvedenejši v meri pesniški. Celo imena znamenitejših vemo. Znan je nam pevec Bojan, Simeona Bolgarskega sin, znan drugi4 Ruski Bojan, znan pevec Mi tuša in dr. Da so imeli tudi Cehi ta-kove pevce, o tem v petem oddelki! Od todi je zatorej razlagati, da vlada v Slovanskih narodnih pripovedovaluih pesnih sicer tisti duh, da se pa vendar bolj razločujejo med sabo kot lirične. Ravno taka jednakost epičuih pesni v „Ivraljedvorskem rokopisi“ kaže prav njegovo originalnost, njegovo pristnost, kaže pa tudi, da ni utemeljeno dokazovanje, da bi bil vse pripovedovalne pesni v »Kraljedvorskem rokopisi" zložil jeden pevec, ravno tako, kakor V' ne bila viemeljena trditev, da so vse Srbske junaške pesni plod Jeduega duha.
Lirične pesni „Kraljedvorskega rokopisa“ so še sličnejše med »abo in sličuejše so drugim Slovanskim kot epične, ker duh Slovanski ohranil se je tisočletja skoraj tisti v vseh vejah naših, 111 ker so, kakor rečeno, prav iz ljudstva kakor so si bratje jed-ll!|ki, a se vendar razločujejo drug od druzega, prav tako so pesni »Kraljedvorskega rokopisa“ jednake inim Slovanskim narodnim, Vendar pa kažejo neke posebnosti, upotrebljajoč časih druga opišeta itd. Prvo in drugo mora le vsacemu resnico razjasniti, da J® „Kraljcdvorski rokopis“ originalen in ne ponarejen po kacih (‘rugih „Slov. pesnih“.
Spodtikali so se na pesni „Beneš Germanov“, češ, 3a se v Narodnih pesnih ne spominja nikdar narodnost sovražnikova, nego, da se le sovraži neprijatelj, ker nam želf in hoče slabo. To je v Principi pač res, a takisto resnično je, da se je Čehu mo>'l Pristuditi ves rod, ki ga ni lc izpodjedal pri trgovini v domači «eželi, temuč ga celo za O tak ar j a II. prognal iz obdelanih zemljišč, ak°. da je bil vojvoda Brani b or s ki nekoč zapovedal, naj se P°d smrtno kaznijo vrnejo vsi iz Češke.
Da je pa narodni pesnik v resnici objektiven, priča ker so u rodni bratje Poljaci ravno tako „vragi naših zemelj“, če ga nadlegujejo, kakor Nemci.
Kakor je spodletelo vse trdenje, da mora biti „Kraljedvorski rokopis“ ponarejen, ker veje v njem sploh takov dnh, kakor v Slov. narodnih pesnih, ravno tako se je slabo oponeslo primerjanje gotovih drugih Slov. pesni z jednacimi v rokopisi (n. pr. „Kože in kitice“). Narodno Slovanske pesni bile so tedaj, ko so rokopis našli, skoraj nepoznane, ker izdajale so se do štiri desetletja poznejše.
Tudi neka 1 a ž Slovanskih pesnikov bola je nasprotnike, Feifalik se namreč čudom čudi, kako more debeloročno, ne-učeno dekle reči:
„Ko bi pčrce imela,
Pisala bi listek“. (Škerjanec.)
Nu, ko bi g. Feifalik čital v Vukovih pesnih tolikrat ponavljajoči se „knjigu piše“, akoprem je malokateri onih, o katerih se to trdi, znal podpisati le svoje ime, ako bi čul Srbkinjo peti: „Pak da pišem tri godine dana, nebi svoja izpisala jada“, ako bi čul še več jednacili izrekov, n. pr. v Ko ritk o v ih „Pesmih Kranjskega naroda“ I. str. 37., v Kub a če vib „Jugoslov. narodnih pjesmah“ I., 177, to bi proglasil Slovanske narodne pesnike za največje lažnivce. Mi pa jih v jednacih slučajih lehko izgovarjamo z dobro vestjo, da je to Slovanska „licentia poetica“.
Dalje imenujejo sentimentaliteto v „Kraljedvorskem rokopisi“ „nervenangreifond“. Če bi to resnično bilo, bi V tikove iu druge narodne pesni morale „kot nevarno“ gotovo biti prepovedane.
Slavni Nemški pesnik Friod. Bodenstedt pa o tem vse inače sodi:	„der slavischo Volkscharakter ist ein vorwiegend
weiblicher, zartbesaiteter, leicht erregbarer und empfänglicher-Der Beweis dafür ist in allen slavischen Liedern zu finden, selbst bei solchen Stämmen, welche, wie die Serben und Kosaken, seit Jahrhunderten ein kriegerisches Leben geführt haben“.
„Man muss diese nationalen Eigentümlichkeiten wol in’s Auge fassen, um die slavischen Volkslieder richtig zu würdigen und zu verstehen“.
IV.	Stihotvorstvo Slovansko. Ako hočemo svojo narodne pesni prav razumeti, treba je pomisliti, da niso nastalo po naumljcnem metri, tomuč pesniku je zvenela pač v glavi čuvstvu primerna melodija ter poje jo, dodaval je primerne besede, a tako gladko, da ga v petji niso čisto nič motile, t. j., da je stvoril vendar le metrum, ne umetnegay temuč priprostega, na posluh. In kakor so v nevezanem govori Češkem posebnosti, razločevati se mora tudi mera v pesnih, sosebno od Nemške.
Čehu ne velja, kakor se je v naših Slovanskih umeteljnih pesnih uvedlo, da je vsaka naglašena slovka tudi dolga, le časih sta naglas in dolžina na jednem, t. j. prvem zlogi, navadno pašo tudi drugi nenaglašeni zlogi dolgi. Tako je v grščini in latinščini, med druzimi Slovanskimi narečji v srbščini in nekoliko v
maloruščini ter opaža se tudi v Slovenskih narodnih pesnih, česar seje Vodnik držati skušal. Dobrovskyga prizadevanja, uvesti Cehom naglaševalno (qualitativno) mero, spodletela so in preobla-dala je mera po dolgosti slovek (quantitativna), kakoršna je v vseh Čeških narodnih pesnih.
Kvantitativno je merjen tudi „Kraljedvorski rokopis“, in če jo videti mera po nekaterih mestih nepravilna, je to le premotljivo in na videz, kajti gotovo je takrat v verzi misliti si neko elizijo ali sinecezo, ki so zopet v Čeških narodnih pesnih kaj navadne.
Takisto nam je opustiti misel,da je mera v „Kraljedvorskem rokopisi“ kakor narodna Nemška zmes povdarov in padov, t. j., gotovo število povdarov, a padov kolikor koli. Kakor smo dejali, služi „ Kralj edvorskemu rokopisu“ in narodnim pesnim elizija, katere bi pač nikdar ne bilo treba, če je padov na prosto voljo. Zatorej mera v Čeških pesnih je bila in ostane merjena po teškoči zlogov (Quantitativno).
Stihotvorstvo Slovansko ima še 11 e katere posebnosti. Verzi imajo biti razumljivi vsak zase, t. j., vsak vfirz nam ima kazati nekako celoto, da nam je na njega konci moči z glasom Malo postati, in da je vendar skupna misel razumljiva.
Druga posebnost Slovanskega narodnega stiha je razdelilka, (diareza, Einschnitt), ki razdeluje stihove od samozložuih, dalje v dva dela in pada vselej za ravnim številom slovek, nikdar pa sredi besede. Ločiti jih je zatorej od odmora (cezure).
V Srbskih narodnih pesnih pada razdelilka redno za čvetrtim slogom, če je stih osmo- ali desetozložen. V dvanajstostopnih stihih je vselej za šesto stopico.
N. pr. iz Hrvatsko-srbskega: „Podiže se ij Črnojevič Ivo.“
ali:	„Moji rani || vinogradi,“
„I radjeni || i gradjeni.“
iz Slovenskega: „Stoji, stoji || tam lipica.“
ali: „Se kralj Mat’jaž || oženil je,
Z Alenčico || zaročil se.“
Deseterec: „Vino pije || Kraljeviču Marko.“
„Breda vstane || ko se dan zazori.“
Dvanajsterec:	„Ruža	jesam	ruža	||	dokle	nimam muža.“
llavno tako se vidi lehko na „Kraljedvorskem rokopisi“ raz-umljivost vsacega verza posebe in posebnost razdelilke, samo, da J® zadnja tu nekoliko slobodnejša, kakor je tudi v Ruskih nd-r°dnih pesnih.
N. pr. „Poslušajte || stari mladi,
O skušanji || v hudih bojih!“
(Ljudiša in Ljubov.)
ali:	„Stojte, ino ves svoj || um zbirajte,
Stojte, čudo bo vam || poslušati!“
(Jaroslav).
Tu nas zatorej priganja uov dokaz, vzet iz prispodabljanja Slovenskih pesni, ki so bile 1. 1817 še neznane, da priznajmo pristnost rokopisovo.
Oblika nam zopet kaže — sosebno tu nepretrgano pripovedovanje, tam razdeljeno v kitice — da so so nekatere pesni „Kraljedvorekega rokopisa“ ravno tako narekale (Češko: pievati, rezi tir e n), kakor se še sedaj Srbsko in Hrvatske, druge pa, namreč lirične, popevale (Staročeško: zpievale, singen). A ravno to jednakost se Srbskim stihotvorstvom hoteli so v slabo tolmačiti, v dokaz nepristnosti. Kopitarju so jo jednakost mere v „Jaroslavi“ in „Ljubušini sodbi“ se Srbskim desetercem kaj čudna videla. Sedaj pa, ko so zbrane narodne pesni vseh Slovanskih rodov, kažejo se nam povsodi jednaki stihi in v obilici tudi v narodni poeziji Češki, ni bilo zatorej treba posnemati Srbskih pesni, ki so 1. 1817 bile le zelo slabo znane. Nekako nepravilno se nam zdi „Zaboj“ sestavljen; a pretresajočim natančnejše, opaziti nam je, da sta beseda in stih različnim burnim situvacijam jako primerna, in da prav vidimo, kako je pesnik, vžgan svetim ognjem, popisal z bujnimi barvami one dogodke. „Zaboju“ sta primerjati „Čestmir“ in „Jelen“. Šafarik je prispodabljal to pripovedovanje z onim Semitskih närodov, nu, v Ruskih „dumyh“ nahaja se mnogo (podobnih) bratov.
Nasprotniki so tudi očitali, da v rokopisi ni niti ali it e-racij, niti assonanc, kar bi vendar v Slovanskih narodnih pesnili imelo biti. Ji reč k a sta dokazala, da ima rokopis toliko alliteracij in assonanc, kakor morda nijeden drug Slo-vansk spomenik stare dobe.
Levstik je v svojem mojsterskem prevodi obe prav vestno pridržal:
„Proti njima plamen jiravoskazen In pod njima svetočudna voda.“
(Libušin sod.)
ali: „Bilo klauje, bilo je mahanje Žalovanje ino radovanje.“
(Jaroslav.)
Tacih primer je polno v vsih stihih, ter ravno zaradi teh glasnih vjemanj je jezik tako lep.
Navadno nahajati se v jednem, v dveh, treh, malokrat v več zaporednih stihih dve, namreč najmanj dve slični črki. Večkrat je alliteracija dvojna inassonauca jo izpremlja; zadnja stoji tudi sama.
Sosebuo alliterujejo pridevniki sč svojimi samostaluiki, n. pr. s tvrdga sedla itd.
Slovansko stihotvorstvo ima še druge posebnosti:
1.) Ponavlja se ista beseda, daje izrek toliko tehtovitejši: v šir in v šir, bliže bliž.
2.) Pristavlja se prosti besedi ponavljanje s končnico kakor nekak komparativ: duša, dušica; dobec, dob.
3). Samostalnik in pridevnik sta iste korenine; silna sila; kruta krutost.
4).	Stavek razdeluje se opetovanjem	jedne	besede: In	mine
dau prvi in mine dan drugi.	Ah	vi	losi, temni	lesi,
Mile tinski lesi! Priletela družna lastovica, Priletela od Otave krive.
5). Opetovanje predloga pred samostalnikom:
„Pa odnesel v grad jo
Ah u grad, n trdi.“
(Z bi go n j).
6-) Sosebno se rad opetuje isti samostaluik v nepravem razmerji: od moža k možu; kij nad	kij;	gore z gorami.
7.)	Skleneta se dva ali več verzov tako,	da	se ponavlja	jedna
ali več besed prvega verza v drugem:
,,Aj Veltava, kaj kališ si vodo,
Kaj kališ si vodo srebropetio“.
To zato, da ima vsak verz popolno misel.
8.) Ponavlja se jeden ali več stihov v poznameuovanje posameznih delov dejanja: Knez pokaže itd. v Ljudiši in Ljubovi.
2.) Parallelismi, da se slična ali skupna dejanja, ali iste reči t’čoči se govori dajo na jednaki način, u. pr. v „Čestmiri in Vlaslavi“ stih 1—3 in 4—(5.
Vse te posebnosti so do mala v „Roži“:
„Ah ti roža, krasna roža!
Kaj si rano razcveto?
Razcvetena zmrzni to?
Zmrznjena pa zvenila?
Z v en j ena se osula?“
Vidi se, da je tu uže nekoliko rima zastopana. Stihi so s^erci, kakor trdi v prvih Čeških umčteljnih pesnih, n. pr. v »Alexaudri,“ ki jo ves riman, kar kaže, da so osmerci sosebuo jv bali rimi. Vendar, iz tega ni posnemati, da bi po uvedeni nuu v 12. veki in še prej, se bili pristudili stihi deseterci, saj eudar še sedaj živč v narodi Hrvatsko-srbskem, akoprem je rabil eciui umeteljnih pesnikov rimani osmerec, n. pr Gunduliču, ral mo tiču in dr.
V. Iz literarne povesti. Kakor se nahajajo na Srbskem še sedaj pevci slepci, pa tudi inteligentnejši možje, kar je sicer jednako tudi na Ruskem, tako vemo tudi gotova imena starih pesnikov Čeških. Vladislav I. (1. 1125) podaril je pevcu Dobrati malo posestvo; drugi bil je Kojata in za njim imenuje se jih še več. Iz Cosmasa, pišočega (1 1045—1125) v latinskih včrzih kroniko Češko, videti je, kako je porabljal stare paganske pravljice in pesni. Pri Dalimili (1. 1282—1314 pišočem), vidi se tudi na raznih mestih, da jo gotovo porabljal jednake spise.
Feifalik se čudom čudi sv. pisemskim besedam v „Jaroslavi“: „Vstani gospod! vstani!“ A v 12. veki bil je psalter uže dvakrat preveden, ni se zategadelj čuditi verzom iz Davidovih prošenj vzetim.
Sicer so bili Čehi, hodeči v Bologno in na druga Italijanska vseučilišča, seznanili se z Romansko poezijo, in „Alexander“, posnet po Wal ter ji Chat ill o n s kem, jo prvi sad teh učenj. Beseda v njem kakor v drugih tedanjih umotvorih, je tako gladka in dobra, da si zatorej imamo misliti uže izobraženo narodno poezijo Češko, ker sicer bi bil: filius an te patrom.
Takisto je nična trditev, da bi se v 13. veki nikdo ne bi bil več brigal za vsebino in obliko teh pesni, „um solches Zeug, welches ihm hätte barbarisch dünken müssen“, pravi Feifalik. še le v 14. veki jelo je Nemško trubadursko petje izpodrivati tedanje čisto na ndrodnih pesuih vtemeljeno umčteljno slovstvo, in še tedaj le po malem. Gotovo je, da jo O tak ar II. pal le zaradi prevelike ljubezni do Nomcev tor Dali mil, tedanji kronist, kaže se Nemcem največjega neprijatelja. Če takov gnjev na Nemce v viteštvi, kakov še v stiskanem ljudstvi! Sicer pa vidimo lehko vstrpnost Slovansko pri Malorusih, katerih plemstvo se je čisto popolščilo, a narod misli, govori in poje le še po svoje.
Posebe so še napadali „Ljudišo in Ljubova“, češ, da čehi takrat turnira še poznali niso in da v tej pesni tudi ni prav opisan. Rečeno bodi, da turnir ali „klanie“, kakor so ga Čehi zvali, gotovo ni prav naslikano, ker pesnik nam je le pokazal Staroslovansko „sedanie“ (Hrvatsko ali Srbsko: sjedati se), t. j., boronje dveh jezdecov in ne različno od tega „klanie“.
VI.	Dokazi iz povesti (zgodovinski). Kar se tiče zgodovinskih dokazov, so zopet tako razvidni, neomajni, da so jim je le čuditi. Nam ni mogoče pretresavati vseh na dolgo in široko; posnemimo le nekatere karakteristične strani.
Omenjati je g. ßüdingerju in njegovi trditvi, da tudi stari čehi pač niso bili takovi orjaci, da bi bili vlačili s križarsko vojno petnajst lehti širok in kdo zna koliko visok, zvoncu podoben boben, kakor pripoveduje on, češ, da drugačnih bobnov tedaj še
poznali niso. Ampak uže 1. 1158 imel je Vladislav v Italiji pohlevno „Tursko muziko“, in ue samo to, nego tudi rogove, kar nam sicer uže Nestor in drugi o Rusih pripovedujejo. Nasprotni dokaz si je zatorej sam odbobnal z onim ogromnim bobnom iu lehko ostane v „Ljudiši iu Ljubovi“: „Vstane ropot tromb in kotlov.“
O Beneši, ki Nemce tako bode, bilo bi le opomniti, da je Prilomast Sasov staviti v 1. 1203., ko so veučali v kralja O t a -«arja I.
„Jaroslava“ opravičuje popolno še le 1. 1842 izdana „Vo-lyuska kronika“.
O boji, opevanem v „Zaboji“, o katerem nasprotniki niso ničesar našli ni v C os m o vi, ni v Ila jek o vi kroniki, o tem hoji vemo, da je bil 1. 805 ali 806 in sicer, kjer se stečejo Veleva, Laba in Ogra (Egcr). Zopet dokaz, da „Kral“ v tej Pesni ni drugi, nego prav Karol V6liki.
v Sedaj k osodepolneinu Kralje— ali bolje Kraljičinemu — ker kcško: „Kralovč Dvür“ — dvoru! V 12. veki imenoval se je «curtis Clivojno“ in bil je grad Čeških knezov. L. 1307 prešel je v last kraljičino iu odtod ime mu. Pesni spominjajo se večkrat njegove okolice, n. pr. Milet inski h lesov v bližini.
Han k a je našel rokopis v „sklepi" t. j., v dolnjem obokanem deli cerkvenega zvonika, v katerih so se hranjevale od nekda dragocene reči pred ognjem. Sicer je H a n k a takrat našel tudi star psalter na pergamenti iu rokopis astronomske vsebine.
VII. P a 1 e o g r a 1' s k e dv o m e zavrača najbolje uže omenjano litografsko izdanje. Tudi kemiki so se izrekli za starost črnila. Res je, da je Hanka nekatere črke počrnil, a le malo, iu takove, * J «o le bled6, a sicer gotove bile, ter tako, da je videti pozuejšo Pisavo.
VIII. Slednjič bi bila ponareditev 1. 1817 nemo-
8oča: 1.) ker so se našli, kakor uže omenjano, še le poznejše spo-3|lnki, iz katerih so sc razložile \se oblike rokopisovo; in 2) ker ~eška ni tedaj niti moža imela, da bi izustil tako lepe in tako čvrsto izražene misli, kakoršne so v „Kraljedvorskem rokopisi“, l,idi ko bi jih v Novočeščini hotel.
, .. Ad 1.) Dobrovsky, zvezda jezikoslovna, v 1. 1818 izdani £}Wgi „Geschichte der bolim. Sprache und Literatur“ ni vedel in ni lnogcl prav razločiti starili listin pred 1. 1310 in po njem. Še e iz poznejše najdenega gradiva, bilo je mogoče sestaviti trdna pravil a Staročeščini. Popolno vse oblike, sosebuo local moških ц srednjih samostalnikov, končujočih se na u, local na i, •‘zložila sta šo le Er h on pa Bo če k. Š a fari k ga jo 1. 1845 Poznal samo v „Kraljedvorskem rokopisi“, pa v nečem malem evangeliji sv. Ivana, povsodi sicer bil je znan le „ju“.
Tudi vseh abced — do Husa jih ,jo do vet — Dobrovsky ni mogel razločevati. Omenjati je, da so najstarejše imele „g“ mesto sedanjega „h“, pisalo se je zategadelj kakor pri nas f/o ra in ne Aora; h je značil to kar sedanji ch. „Kraljedvorski rokopis“ nima več te starejše pisave, ker opustila se je sredi 13. veka. Če so 1. 1817 tako poznali Staročeške pravopise, kdo naj bi bil spisal cel „Kraljedvorski rokopis“? Tem dokazom iz ortografije dodajo se lehko drugi iz fraseologije rokopisov©, ki se more razlagati tudi le iz poznejše najdenih spominkov.
Ad 2.) Dobrovsky uvidel jo še le konec svojega življenja, da Češčine ne bode moč zatreti. Safari k pravi 1. 1840 v knjigi „Die ältesten Denkmäler itd.“:	„Wohlan! wir sind gefasst
und erwarten ihn (nam. ponarejevalca); — er komme und legiti-mire sich. — Dann, aber auch nur dann — erit nobis magnus Apollo.“
Sumničili so Hanko in Slobodo, a prvi in drugi pokazala sta se svojimi deli, kolik razloček jo mod njima in „Kralje-dvorskim rokopisom“. Rokopis sam čit.ala sta na več mestih po-grešno in vendar jih zopet sumniči Šembera, o čemer poznejše. Za Češke narodne pesni se ni brigal nikdo, Maloruskih uže cel6 ni nobeden nabiral. Sicer je Hanka prisegel, da je rokopis res našel, in zemlj. knjigovodja Sfoviček spominjal se je, da jo videl rokopis kot 151eten deček tam, kjer so ga poznejše našli.
Za pristnost „Zelenogorskega rokopisa“ dadč se navajati tisti razlogi. Da jo bil prej tudi v „sklepi" — ker ti so bili po vseh starih gradovih — na Zeleni gori, imamo važno pričo dekana P. J o s. Zemana. J a c. Grimm, glava Nemških filologov in starinarjev, piše Palackemu:	„Als mir das Facsimilo von
Libussa in die Augen fiol, waren alle Zweifel gehoben, so etwas muss echt, kann nicht gefälscht sein.“
To so tehtnejši dokazi za pristnost „Kraljedvorskega in Ze" lenogorskega rokopisa"; v drugem oddelki očrtal bodem novejše napore, proglasiti jih nepristnima.
B.
Po razpravi bratov Jirečkov ni se upal dolgo1 nobeden nasprotnik vtrditi svojih dvomljivih misli s kacimi novimi dokazi. Pač se je ta ali drugi nepovoljno izrazil o rokopisih, ali vsaj ne povoljno zanj, toda podpiral ni svojega trdonja nobeden, dokler se ni stari gardist obeh rokopisov prof. Šembera spremenil v hudega nasprotnika svojih prejšnjih varovancev.
L. 1878 namreč izdal je omenjeni profesor četrtič knjigo »Dejiny a literatury českč“ in tedaj prvič dvomil, a vendar samo o rokopisi „Zelenogorskem“.v 1’roti Še m beri ne mu izreku vprli so se Češki učenjaki in vsi Češki listi. Sosebno ga je prijel J. Ji-reček v „Svčtozori“ an drugod, ter V. lir a n dl vv „Moravska Orlice“. Šem bera je pošiljal odgovore in poprave Češkim no-vinain, a nijedne jih niso natisnile — narodni čut bil je pač žaljen. Stari mož se razjadi in izda knjigo „Libušin soud dorn-učla nejstarši pamatka reči češkev jest podvržen tež (kakor tudi) zlomek evangelium sv. Jana. Čeliož dükazy podava Alois Vojtčch Šem bera, prof. reči a literatury češke na universitč Videnške, be dvčina svetlotisky. Ve Vidni 1879 — 8°. 146.“
Večji del spisa, sosebuo uvod in konec, namerjen jo prav na Češke novine ter nasprotnike njegove nove trditve, češ, da so ga žalili, ter osramotili pred svetom. Zato jo pač mož v prvi jezi zbral vsa kedaj izrečena dokazila proti rokopisu, dodal nekaj svojih in jih v pikri besedi dal med svet. Videti pa je, da v tej ßagiici niso vsi razlogi trezuo premišljeni in marsikatera trditva spreobrne se v hipotezo, ki je dosta negotovejša, nego bi bila ona 0 pristnosti „Zelenogorskega rokopisa“, ako bi tudi nič dokazov ue govorilo zanj. Da so tvarina ne uakupiči omenjam samo važnejše strani.
Na 15. strani omenjane knjige pripoveduje prof. Šem bera, ^a sta ga do sumnje do vela dva spisa. Oni A. P a ter e, kustosa Češkega muzeja, dokazujoč, da jo v „Mater Verborum“, hraujeui v muzeji od 1. 1818 med 1190 glosami 850 ponarejenih in Malo-ruski spis Lvovskega kanonika A. Petruševiča „O pod-lužuoj Zelenogorskoj českoj rukopisi t. j. Sudč Ljubuši“, ki je prihajal februara meseca 1878 v uovinah „Slovo“.
Čudno pač, da starega poznavatelja niso pregovorili uže Prejšuji jeduaki dokazi, ter da se jo še le sedaj izrekel proti rokopisu, braneč ga leta in leta z besedo in pismom 1
Sploh ni videti pri dokazih tistega potrebnega sklada in preseda, da bi nas silili pripoznati jih; na tak način bi se izpelja-v<ila leliko vsaka knjiga iz koje si bodi popreje izišle, iu če bi tudi obdelavali čisto različne stroke.
V posebnem poglavji dokazuje, da je „Libušin soud“ zložil ”°s. Linda, V. lianka pa da ga je prevel na Staročeško. ^okaz jemlje iz vsebine, ker je uelii slična Lindiuemu romanu «Žare nad pohanstvem“, izišlem jeden mesec pred „Soudoin", a°kaj pa iz jezika in fraz, ki se nahajajo tudi v omenjanem romani ju drugih Lindiuih spisih. Prepustiti je učenjakom na Blasi, je-li so ti dokazi dovolj trdni; mislimo pa, da jih je dokaj °dpalo, odkar jo Šem bera napredoval na poti, katerega je natopil. Velik del dokazov opira namreč tudi na „Kraljičinodvorski
rokopis" veleč, da je „Libušin soud" slabo po njem ponarejen, ker prvega ponarejalec ni razumel; na strani 75. hvali Dobrovskega, da je precej spoznal „Kraljedvorski rokopis" pristnim, sam ga imenuje n. pr. v opombi 1) na strani 107 „ryzd pamätky" — a ni še minulo leto, ko odgovarja v novi brošuri, izdani tega leta na Dunaj i „Kdo sepsal Kralodvorsky rukopis roku 1817 V" ko odgovarja, da je epični del „Kraljedvorski rokopis" zložil V. A. Svoboda, lirični pa V. Ha n k a. V uvodi pripoveduje, kako je bil zaslepljen z avtoriteto rokopisovo, pa meseca avgusta 1. 1879 se mu je zasvetilo, ko je bil zopet prečital Han ki n list dne 17. septembra 1. 1817, v katerem navdušeno naznanja Dobrovskemu, da je našel rokopis in ga ob jednem površno opiše. Šem-beri se nemogoče vidi, da bi bil mogel Hanka v jednem dnevi — 16. sept. je namreč še le rokopis našel — vsebino toliko pregledati, kakor jo Dobrovskemu popisuje. V tem, ko je prej mislil, da so nekateri pogreški jezikovi in pisni pripisovati naum-ljenemu pesniku Z a viši z Falkensteina v 13. veki, dokazuje sedaj, da le omenjena prava falsifikatorja nista jezika poznala.
Kakor pri „Libušinem sodi", tako tudi tu poskuša spise omenjanih dveh pisateljev primerjati s „Kraljedvorskim rokopisom". Sosebno mu ugaja S voh odi na „oda na mir Evrope", ali tu se mujeuže odgovorilo v 29. in 30. št. letošnjega „Svčtozora", da je ona „oda" tiskana 1. 1815, zatorej pred rokopisom, vsa druga, kakor drugi natis 1. 1820, katerega navaja on. Večjega, skupnega odgovora še ni, vendar prof. Jagič, sicer neprijatelj pristnosti rokopisove, pravi glede na odgovor „Svčtozorov," v svojem „Archiv"
V.	str. 171—176: „Da muss ich also dem Herrn Sembera den Vorwurf einer nicht hinreichenden Vorsicht machen; dieser Mangel an Vorsicht hat sich schon bei Verdächtigung des Mastičkaf (mazač, Quaksalber, spis iz 13. veka, kar jo sos. neovrgljivo dokazal Gebauer) geradezu zum Mangel an Kritik gesteigert ... es geht aber dem ehrenwerthen Literaturhistoriker die eigentliche philologische Akribie gänzlich ab.“ II au uš, prof. slavistike v Pragi, obeta večji odgovor; gotovo bode v tem smisli, kakor je pisal 1. 1867 v svoji knjigi „Das Schriftwesen der böhmischslavischen Stämme“: „povsem nemogoče je, da bi v naši dobi kdo ponaredil tak spis, tem menj bi bil mogel to učiniti pred 50 loti. Naj postavijo akademije na sveti kolikor večjo ceno na zloženje podobne basni („Zelenogorske"), a nobeden je ne dobi. Deati Bohemi possideutes."
Do te stopinje je pravda napredovala; zadovoljen som, ako č. čitatelji na podlogi tega očrta leliko razumejo gotovo ne še končan rezultat; še bolj pa bi me radostilo, ako bi kdo globočo preiskal dvomljiva vprašanja teh prezauimivih rokopisov.
Naj zaradi spisov o tej stvari omenjam po Šem beri Še učenjake 1.) nasprotne „Libušinemu sodu". Jezikoslovci:
Dobrovsky, Kopitar, Miklošič, Petruševič,	L a -
niausky; paleografi: Pertz, Wattenbach, Sickl; historiki: Makušev, Perwolf, Tomašek, Ziogl. 2) zoper „Kralje-dvorski rokopis: Kopitar, Miklošič'), Petruševič, Lani a it s k y, V a š e k; Wattenbach, Birk;	e i f a 1 i k, K r a s -
z e w s k i, M i c k i e w i c z.
') V svojih spisih ali predavanjih se Miklošič ni nikoli izrazil o rokopi-1 nu, dosta, da so ni! Šcmbera pa piše o „Libušinem sodi“ 1.1879: . . . Va že mu (Jirečku) musim žretodlno povedati, že mi prof. Miklošič ve všom, oo Jsem napsal v Dodaveich ke svym Dojinäm literatury staročeskč proti Libušinu a°udu dava za pravdu“. . . Prof. Krek pa je v svoji „Einleitung“ odločno za r°kopisa.
Običaji slovanski.
Spisuje Fr. Hubad.
Božič pri Srbih.1)
Pred božičem postijo se Srbi trdo, (tako zabteva cerkev pravoslavna) navadno od 16. novembra naprej. Dan pred začetkom posta (14. nov.) imenujejo ,poklade‘. Kakor pri Slovencih na pustni večer, zbira se ta dan vsa družina, pije in je vsega dobrega kolikor je je volja, in se pripravlja s tem na post, kajti od poki a d do božiča ne sme jesti nikdo mastnih jedi.
Dan pred božičem imenujejo .badnji* dan.
Tedaj se počenjajo pravi verski in domači obredni običaji, katerih sc je ohranilo toliko med narodom od najstarejših časov do današnjega dne, kateri pa proslavljajo življenje ljudstev in ga obdajajo s čudovito miloto. Uže zjutraj na vse zgodaj znosijo stole, nože, igle itd. pod streho, kjer ostanejo do prvega božičnega dne; prvi stol prinesö drug dan za ,po 1 ožaj n ika‘ zopet v izbo. V tem ko spravlja družina ropotijo, odide domačin s pomagačem po ,bad njak“-), hrastovo klado, katero devajo zvečer v ogenj. Mnogi sekajo ga uže pred solučnim vzhodom. Ko prideta pred drevo, prekrižata so, domačin ga pospč žitom in pravi:
,Dobro jut" i čestit ti badnji dan!‘ Navadno sečeta samo od jedne stran,, ko je dosta odsekan, udari jeden ys sekiro samo je-denkrat na drugo stran, da pade proti vzhodu. Če zadržuje padajoči badujak drugo drevo, naznanja to zlo srečo za vse leto. Prvo tresko hranijo po nekaterih krajih, devajo jo pod mlečno posodo, da se dela smetana tako debela, kakor je treska. Na to razsečeta drevo na štiri delo in jih spravita domu; v Hercegovini jih
') Primeri: Vuk „Rjcžnik“, s. v., — „Običaji" str. 30. itd. Miličeviči „Život Srba seljaka“, — „Glasnik," XXXVII. str. 22. - „Globus," Band XXX. št. 4. in 5.	Pis.
’) Badnjak rabi tudi Bolgarom, Hrvatom in po nekaterih_krajih celo Slovencem.	Pl"’
vozijo z osmimi voli. Doma prislonita klade k steni, gospodinja Pa zlomi nad njimi prvi hleb pogače. Vrh badnjakov rabi jim namesto ,vatralja‘ (Feuerschaufel), kateri so spravili podstreho, dokler ne pride ,polažajnik‘ v hišo. Tedaj prineso pravi ,va-t r a 1 j‘ izpod strehe, na začasni pa priveže gospodinja povcsmo Prediva in ga vrže na streho.
Tisti dan zakoljejo ,pečenico1 fc. j. prešiča, reveži tudi °vco, da jo spekö celo. Prvo kapljo krvi hrani gospodinja in jo zapeče v pogačo, da rabi zoper grižo. Jabolko ali hruška, pečena v pečenici varuje tudi zoper bolezni v trebuhi.
Zvečer prinese domačin badn jak e v hišo. Stopivši črez prag pravi: ,I)obar veče i čestit vam badnji dan!‘ Kak mož mu odgovarja: ,Dao ti Bog dobro sretnji i čestiti1, ter ga posiplje žitom, med katerim je ležala prva treska badnjaka. V Ris ni kitijo badnjake z lavoriko, v C rmui c i nazdravlja jim domačin, kateri jih prinese na ognjišče, z vinom, nekaj popije ga sam, z drugim pa napoji badnjake (t. j. polije jih).
Polože jih pa tako na ogenj, da moli debeli konec črezenj; če se poljubijo ovčarji nad njimi, ljubijo ovce svoja jagnjeta. ' pokrajini G ruš a (v Srbiji) pomažejo jih po konci z medom, «ateri obližejo na to otroci, da tudi ovce ližejo jagnjeta. Goreče badnjake opazujejo dobro; kdor vidi prvi, da je pregorel ka-tcri, dobi dar. Odgoreli debeli konec ne sme pasti na tla, ujeti ga ц}огајо z rokami; po nekaterih krajih mora natekniti celo roko-^ce oni, ki ga hoče prestreči. Gorečega nosijo po Vuki okolo bučeljujaka, pogasivši ga pa denejo 1) kaci slivi ali k jabolku.
. Ta dan peko raznih pogač. Da bi pospeševale plodorodje, [lade jim razne oblike: vola s plugom, bučeljni panj, kokoš, ovce Poleg tega pleto za moške ,kijake‘, za ženske pa ,plete-ölce‘. V reščetih hranijo spečene pogače in naspo k njim žitnega
Semena.
, Kadar uže gorč badnjaci, prinese tisti, ki je prinesel adnjake na ognjišče, snop slame. Tega pozdravljajo ravno ako, kakor tedaj, ko donaša badnjake. Snop je zvezan z rvfco. Ali to ne smejo odvezati, ampak pulijo slamo iz snopa in i? p.otresa.i° 1)0 vsi iiiäi. Kaka starka bodi na to po razstlani anii po aobi in kliče kakor koklja: ,kvo! kvo! kvo!‘ otroci se rp Pa drže za obleko in kličejo kakor piščeta: ,piju! piju! piju!‘ v°v naredi, da jo prihodnje leto mnogo piščancev. Po slami rzejo v nekaterih krajih nekaj orehov. Na to molijo. Najstarejši, avadno domačin, prilepi voščeno svečo na iztočno steno, okolo Jej?a se zbere vsa družina, molče posluša resno molitev, katero v. |1 starec namesto duhovnika. Po molitvi vtakne svečo v vrečo ‘n° ječmena, da gori vso noč. Dokler pa gori sveča na steni, o edajo praznoverni ljudje na senco; kdor je nima, umre drugo loto.
j Večerja je uže pripravljena. Zgoraj za mizo sedi domačin, po-б njega moški po starosti, potem ženske. Predno posedejo, poljubi
Letopis 1880.
vsak roko domačinu, le žena njegova (gospodinja) tega ne stori. Miza je lepo pogrnena, jedi so boljše, nego navadno, kajti jutri bode praznik in trdemu postu je konec. Miza ostane pogrnena vso noč, žlice denejo po starosti na krožnik, in čegaver žlica drugo jutro no leži več na mesti, kamor jo je bil položil sinoči, umre še to leto. Drugi pa gledajo ta večer v skledo polno raztopljenega Špeha; kdor ne vidi glave na sebi, umrje skoro.
To noč spavajo vsi v jcdni sobi, kakor je navada tudi po Slovenskem; pri badnjaki ostaja le jeden, da kuri vso noč.
Po Starem Vlahi nosijo ovčarji ta dan vedno kamenček v ustih, to varuje črede volka; če bi se hotela bližati ta zverina, okamenel bi jej gobec.
Ta dan ne smejo izposojati ničesar iz hiše. Če je vreme motno, bode prihodnje leto rodovito. ,Badnjaci‘ imajo po vztoč-nih delih Srbije svoja imena. Največji zövejo: .badnjak1, drugi: ,badnjačica‘, (ženo ,badnjakovo‘), najmanjši pa ,dete‘. Drugod jih imenujejo nekateri: Jožef, Marija, Jezus.
Božič-
Zjutraj na vse zgodaj pokajo puške od vseh strani, da naznanjajo veseli praznik. Dečki hite po vode na čist, dober, zdrav studenec, seboj nesejo žita, pozdravijo vodo: ,Dobro jutro, sretan sveti božič1, vržejo nekoliko žita v studenec, napolnijo svojo posodo in hite donui. Ta voda ima posebno moč; ž njo se umivajo, da bi ostali vedno zdravi. Najmlajša svekrva daje oraitim čistega perila. Omazano hranijo pod streho, da bi ne bilo umazanosti v sobi vse loto.
Starejši se pripravijo na to v cerkev, mnogokrat kaj daleč; gospodinja, (v prejšnjih časih je delal to domačin sam,) pa umesi z vodo prineseno zjutraj pesnico1 iz pšenične moke. Po Vuki zapekali so prej vanjo srebru ali zlat novec; kdor ga je našel v svojem kosi, smel se jo nadejati srečo v prihodnjem leti. Sedaj pa zapeče domačica leseno podobe ovac, konj, bučel itd. Ko lomijo česnico dobi vsak svoj kos; v tem posli, kateri naznanja podoba v njem, bode najsrečnejši. Česnico peko, kakor pogačo, pod žrjavico. Kdor gre okolo uje, ko šepeče, in govori: ,Šel sem skoz ogenj, da bi ne gorel kot ogenj,1 so varuje vroč ni c o. Pečeno česnico pomažejo z medom. Iz ostavšega toeta pa peko pogačo za živino.
Predno pridejo ,crkvari( (t. j. oni, ki so šli v cerkev)( domu, ne smo jesti nikdo mesnih jedi. Ti prineso seboj ,navore (anaphora, obhajilnega kruha). Te mora pokusiti vsak, potem sme
jesti, kar hoče. Ce je pa cerkev predaleč, da ne morejo do nje, jedo najprej popek od leske ali od drina, da bi ostali zdravi kakor drin.
Sedaj krmijo tudi kokoši. Vrvico, s katero je bil zvezan snop slame, ki so jo postiljali zvečer po sobi, polože na tla v krog; v to pa naspo žita za kokoši. Na tak način dosežejo, da se drž6 kokoši vedno hiše. Tudi živini dade klaje, ali no mečejo je z vilami v jasli, ampak z rokami, da se živina ne bode. Da, tudi ptičev ne zabijo; tem potrosijo ostankov, naj vedo tudi ti, da je Prišel božič1).
Zjutraj pride po laž a j ni k. (V Užici ga imenujejo ,po-laznik1, v Ban ati pa ,polazenik‘). Mislijo namreč, da ni vse Jedno, kdo pride prvi ta dan izmed sosedov v hišo. Zato naprosijo navadno uže nekaj dni prej prijatelja ali sorodnika, da pride ta 'lan k njim.
Kadar pride pred hišo, ustreli iz puške. Seboj prinaša vrečo žita; uže med vratini pozdravlja: ,Ristos se rodi1 in pospe žita Po söbi, domačin ali kdo drug mu pa odgovarja: ,Va istinu rodi1 111 ga pospe žitom. Na to gre polažajnik trikrat okolo ognja, >krete‘ (premika) badnjake, sede za mizo tija, kjer sedi sicer domačin, in gospodinja ga ogrne z debelo odejo; čim debelejša je, ‘еш debelejša bode smetana na mleki. Potem vzame polažajnik nže omenjani vat ral j (Feuerschaufel), udari ž njim po gorečih badnjacih, da lete iskre na vse strani, in govori: ,Ovoliko go-Jeda, ovoliko konja, ovoliko koza, ovoliko ovaca, ovoliko krnnika vprešičev), ovoliko košnica, ovoliko srečo i napretka1 itd. Tedaj razgrne pepel pokraj ognjišča in dene tija kak novec, kakor ravno ^ore. Nekateri pa prinašajo tudi povesmo prediva, in ga obešajo vrata ali na streho, da bi rasel tolik lan. Sedaj še le pozdravi domačina in druge. Še le sedaj mn prineso stol izpod strehe, kamor so bili odnesli ua badnji dan orodje. Kdor pa hoče sesti, j^hničejo mu stol, da bi padel; če pado res, ima to dober pomen za fil®o. Po teh ceremonijah odide polažajnik ali pa ostane pri >r učki‘ in daljo do večera. Da ga goste kar najbolje morejo, ume 8e samo po sebi, posebno srečna bode pa hiša, ako se opijani.
Nato sedajo k ručku; to naznanjajo tudi se strelom. Ko se Zbero vsi okolo mize, molijo, vsak se svečo v roci. Molitev je Krajša, nego na badnji dan. Po njej se ,mirbožajo‘, t. j. posojajo so po vrsti. Domačin vzame svečo v roko, drugo pa da plajšemu. Poljubita so in pravita: ,Mir božji! Ilistos se rodi. Va stiuu rodi. Poklanjamo so Ristu i Ristovu rožanstvu*. Ali pa .rajše: ,Mir božji‘. ,Na veke, amin1. Tako stori domačin z vsemi, ,udi z ženskami, le mu no poljubljajo te obraza, ampak roko, mož 11 žena se pa ne smeta poljubiti.
') Prim. „Ptičji božič na Švedskem,“ „Novice“ 1. 1856, str. 419. Pis.
18 *
Na to zbere domačin vse sveče, jih postavi v skledo, polno raznega žita, črez nekoliko časa jih pa pogasi s tein, da pospe žita nanje. Kasnejše pokrmijo ženske žito kokošim, da bolje n e so. Potem sedejo k jedi. 15 oži čn o kosilo je priprosto, meso iu vino so glavne stvari. Nekateri srčejo uajprej ,varenik‘ (nekako vinsko juho z medom in poprom), drugi pa ne pijö rakije zaradi vročice. Crez nekoliko časa, po nekaterih krajih uže v začetki jedi vstajajo ,u slavu1. Domačin in polažajnik natakneta ro-kovice, (brez njih se ne smeta dotelmiti Česni c e), zasučeta č es nie o trikrat od iztoka proti zapadu in jo zlomita. Paziti pa imata, da ne pade kak kos od nje; to bi pomenjalo, da mora umreti kdo iz hiše. Ouda razdelita vsacemu svoj kos.
Za česnico pride pečenica na vrsto. Jedo jo, se v6, mrzlo, ker je pečena uže v badnji dan. Le glavo puste za novo leto. Ta dan se gost6 dobro; navadno ne vstajajo od mize do večera.
Črez prt razprostro po mizi navadno prazno vrečo in ne odgrinjajo mize in ne čistijo hiše tri dni.
Po Bosni in Hercegovini jo navada, da ,sjaču‘ (sjak-nuti) o božiči, t. j. zjutraj zgodaj vpije domačin: ,Sjnj Bože i Božiču našemu1, ali ,našoj‘ (tu imenuje po vrsti vse osobe svoje družine).
V Risni se poljubljajo po jutranji službi božji ljudje v cerkvi; pri tej priliki se pomirijo mnogi, ki so so bili sprli med letom.
Naj omenjam še nekoliko običajev in navad v tem časi. Kdor ima konja, ga mora jahati po ručki. V Bački zasede mladina konje in dirja po polji in ,v i j a j u Božič* (gonijo Božiča).
Tretji dan pometejo hišo; slamo in smeti vržejo na dvorišče; slamo pa hranijo ženske nekoliko, da nasajajo kokošim na njej. Drugi nosijo božične slame na njive, da bolje rode.
Ta čas ne smejo brusiti noža na brusi, da ženskih ne bol6 prsi, krav vime, otrok vrat.
Te dni počiva živina; volov ne smejo uprezati.
Vsakdo iz hiše mora odgrizniti nekoliko niti, s katero je bila povezana pečenica, onda ni hud vso leto.
Da raste pšenica visoko in je bogata, prebadajo česnico z dri novo t res ko. Na vogel česnice potrosijo soli, ga odrežejo io hranijo za lek ljudem in živalim. Po jedi dade živini soli; živinsko pogačo nabadajo najlepšemu volu na rog, v Starem Vlahi pa priženo vola v hišo in zlomijo pogačo nad njim.
Da bi varovali Stanovnikov vročnice, mečejo po nekaterih krajih goreča drva črez hišo; mnogokrat se je pa uže zgodilo, da so si tako požgali dom.
S pepelom česnice posipajo svilode, da bi jih bilo, kolikor pepela.
V Gr bi ji gledajo na božič, od katere strani vskipi' voda v lonci; če vskipi proti iztoku, nadejajo se sreče. V Dubrov-I1 iki mesijo kolače v podobi mesca in jih dade poslom; imenujejo jih ,luk‘.
Nekateri udarjajo z rogom od božičnega peciva ncrodo-v>ta sadna drevesa po koreninah, govoreč pri tem opravili: ,Ja tebo rogom, a ti mene rodom!1 Drugi vzamejo sekiro in mahajo 2 njo ob nerodovitem drevesi, kakor bi ga hoteli posekati, drug kdo pa reče: ,Ne sijeci, rodiče1. Če store to trikrat zapored, mislijo, da bode drevo obilo rodilo.
Do malega božiča (novega leta) pozdravljajo se namesto z »dobro jutro!* itd.: ,Ilistos se rodil in pozdravljenec odgovarja: >Va istinu rodi!1
Ta čas pevajo tudi razne obredno pesmi, katerih je zapisal mnogo Vuk in kasnejše Mi 1 oj e vi č.
Predno poskusimo razložiti pomen božičnega praznika, °menjamo naj prej necih običajev iz drugih krajev, kateri se vje-ИЦјо s srbskimi1). Po Francoskem je navadna še dan danes iSouche de noel* ali ,trefuč‘. „Štiriindvajsetega decembra proti sesti uri zvečer“ — čitamo v deli „Mčmoires de 1’acadčmie celtique“ wornmercy en Lorraine) III. 3, — „denejo v vsaki družini velikansko klado, imenovano ,soucho de noči1, na ogenj. Otroci ne 8®ejo sesti nanjo, da ne dobe garij. Ta navada je razširjena skoraj po vsi deželi in da polagajo klado po vsej dolžini, kacih štirih črevljev, na ogujišče“. — V Marselji so prižigali klado, ^Oenovano ,caloudeau‘ ali ,caligueau‘. Polivali so jo z vinom in 01Jem. Gospodar jo je moral prižigati. V Dauphine so jo imenovali ,chalendal‘, so jo prižigali na božični večer in polivali ?vinom; bila je sveta, morali so puščati, da izgori vsa. Na ^eniškem je bila ta navada tudi. V pismi iz 1. 1184 beremo o ,uPniki v A lil eni in M im s te rl audi: „et arborem in nativitate °mini ad festivum ignem suum ad duceudam esse dicebat.“ Da 0 sekali ,Weihnachtsblock1, čitamo tudi v ,Weistluimer‘.!t) Na An-otoškem imenujejo .badnjak*, ,yuleclog‘, ,yullclog* ali Christmas clog*. Kos njegov hranijo vse loto, da zakurijo ž njim
str	Prim. tudi članek: „Bajdnok v Poljanah oh Kolpi,“ „Novico“ h 1856
‘) Grimm, „Deutsche Mythol. 4. izd. I. str. 521 in 522.“ Pis.
za novi božič in da varuje družino nesreče, če pa neče goreti, pomenja zlo.1)
Ravno tako znan je skandiuavski ,julblok‘, Litvani in Leti pa imenujejo sveti večer ,bluku-vakars1, kar pomenja ravno to, kakor ,baduji večer1.
Kakor pripisujejo Srbi prvemu gostu, da pomenja srečo ali nesrečo, tako skušajo izvedeti tudi Angleži po onem, kateri stopi o novem leti prvi v hišo (imenujejo ga ,fi r s tfo o t1,) kako se bode godilo družini. Tudi oni si pomagajo s tem, da naprosijo uže prej koga, naj pride na vse zgodaj s kacim darom na pohode.
Kaj pomenja božični praznik v krščanstvi, znano je uže dosta; o tem zatorej ne govorimo. Omenjati pa nam je, kaj je po-menjal ta praznik našim dedom, poganom, kajti tudi ti in drugi nšrodi indo-evropski so ga uže slavili o tem časi.
Božič je bil uže poganom solnčen praznik, in kaj so slavili o tem časi, kaže nam srbska prislovica: ,Pitali kurjaka (volka), kad je naj veča zima. Kad se sunce ragja.1 Ta odgovor, da je najhujša zima tedaj, kadar se solnce rodi, kaže na božič. Ali tudi pri Rimljanih nahajamo dan 25. decembra ,dies natalis solis invicti1 (rojstveni dan nepremagljivega solnca). У tisti dan pada v koledarji krščanskem praznik Kristovega rojčnja. Da je to res, pričajo nam cerkveni očetje; tako graja še Leo n V čl i kij za katerega se je spominalo ljudstvo še dobro solnčnoga pomena božičnega praznika, zlobno mnenje (pestifera persuasio) onih, ki mislijo, da praznujejo ta praznih na čast novo vzhajajočemu solncu, ne pa rojstvu Kristoveinu.'г)
Kako dolgo sc je vpiralo poganstvo, častečo solnce, krščanstvu, nam kaže to, da se je ohranilo češčenje solnca do novejšega časa v Armeniji pri Jakobovih kristijanih.3). Taka je tudi pri M o h a m e d a n i h.
Arabi Beduini molijo še dan danes vzhajajočo solnce, akoravno jo prepovedal Mohamed, klanjati se solncu in luni, io če tudi mislijo Moslimi, da ,vzhaja solnce med rogovi hudičevimi* •
') Ibid. „Aberglaube, Nr. 1109“
J) Pauly, „Real. Eneyolopaedie, s. v. Sol.“
*) Neander, „Kirohen-Geschiohte, VI. str. 341.“
Za časov L u kij au o vi h poljubovali so si Grki roko vzna-menječeščenja vzhajajočegasoluca. Tertullijan patožišeo kristi-Janih, ki so častili nebeška trupla in so mrmrali z ustnami proti vzhajajočemu solncu („sed et plerique vestrum affectatione aliquando et coelestia adorandi ad solis ortum labia vibratis“)’)• Tudi Leon Veli k i se pritožuje o tistih kristijauih, ki so se obračali proti solncu in so se mu klanjali, preduo so šli v cerkev, ali kadar so stali na kacem griči'-). Da, Wuttke;l) pripoveduje, da se odkrivajo kmetje v zgornjem Palatina ti (Oberpfalz) še dan danes pred vzhajajočim 8olucem, in na P! o m o ran s k e m mora moliti oni, katerega trese Mrzlica, trikrat o solnčnem vzhodi obrnen proti solncu: „Ljubo solnce, pridi skoro in odvzemi mi sedem in sedemdeset mrzlic. V imeni Očeta itd.“ Na Saksonskem, v Branibori in na Ruskem pa hodijo seljaci še sedaj v jutro velikonočno nedelje na hribe, da bi videli soluce, katero poskakuje takrat, pravijo, od samega veselja trikrat, na Angleškem je pa pisal v svojih dnčh Thomas Browne celo razpravo, v kateri je dokazoval, da soluce ne pleše v jutro velike nedelje.4) Pri Rusih ohranilo se je celo do XVI. veka mnenje, da o veliki noči solnce ne zahaja. Zato menda imenujejo Mal or u si in Bolgari veliko noč tVelik den1.
Solnčni pomen božiča pa kaže tudi ime meseca decembra Pri Bolgarih. Ti ga imenujejo ,koložeg‘, t. j. mesec prižiganja (solnčnega) kolesa, ker so ovijali, kakor Slovenci na Koroškem in Poljaci po Galiciji, Nemci pa po nekaterih krajih še danes o tem časi kolo sč slamo, namazano se smolo, ter so je takaläli zažgano raz hrib v dolino5).
AU tudi druge stvari nam kažejo, kako svet je ta čas. O Polnoči, pravijo ljudje, so odprta nebesa, voda se izpremiuja v Ујпо, pod snegom cveto cvetlice, drevesa cveto in zorč zlata Jabolka itd.
Vso to kaže, da so razlagali stari Slovani božični praznik z ozirom na solnce, katero daje po misli vseh poganov ljudem dobro. Ali tolmačiti moremo ostanke starih običajev samo na solnčnega boga P o runa, kakor jo to dokazal učeni prof. dr. Krek«),
Vredno bi bilo zatorej, da se požurimo tudi mi Slovenci, da zberemo narodno blago, da ne bode prepozno; gotovo našli bi še v svojem domi mnogo, kar bodo služilo slovanskim bajeslovcem.
') „Apolog. ndv. (Jentes XVI.“ Lukian, „do saltat. XVII.“
’) Leo 1. „Serm. VIII. in Natal. Dom.“
') „Volks ab or gl aube," str. 150.
h K. B. Tylor, „Die Anfänge der Cultur, Deutsch von J. W. Spengel und Fr. Posko. II. str. 2971“ — Afanasjev. „Poetieeskija vozzrenija Slav-Janna prirodu, III. str. 700.“
*) Krok, „Einleitung in die slav. Literaturgeseh. str. 200. Opomba 4.“
*) O. e. str. 199.
Svatovski običaji pri Bolgarih.
Z nezmernih planjav med Donom in Volgo privel jo A sp ar uh, tretji sin K u bratov, v drugi polovici sedmega veka po Kristi Bolgare do Donave. L. 679. prebrodili so reko. Pogumni vojaci čadskega ali finskega plemena premagajo hitro Slovane, naseljene med Balkanom, Donavo in črnim morjem; Varno si zvolijo v glavno mesto. Ni jih bilo mnogo tujcev, ali bojeviti in pogumni so bili. Hitro se je širila nova država, sköro je Morava postala meja ob carstvi srbskem na zapad, pa tudi na druge strani so silili vedno dalje. Mogočni carji bizantinski trepetali so na svojem prestoli pred četami bolgarskimi, med katerimi so vojevali tudi podvrženi Slovani. Groza jo bilo poslancev grških, kadar so se pogajali z Bolgari zaradi miru. Krščanski Bizantinci prisezali so v imeni svojega carja, da bodo spolnovali pogoje, pred razpelom z roko na sv. pismi, Bolgari so pa prisegali na goli meč, znamenje moči, (ultima ratio) vojakov, pri tem so pa razsekavali pse na dvoje. — Še početkom 9. veka pili so veli-kaši pri gostijah iz lobänje ubitega carja Nikefora.
Tekom tistega veka potonil je pa živelj bolgarsko-čudski v narodnosti slovenski. Premagovalci izgubili so svojo narodnost, postali so Slovani.
Mnogo so občevali Bolgari z bližnjimi Srbi, mnogokrat so se bili po krvavih bojiščih, mnogokrat bili so si dobri prijatelji.
L. HOt. pokristijani so pa knez bolgarski Boris; brat Cirilov, Metod, ga krsti. S tem je prestal živelj bolgarski popolnoma, narod se jo pomešal tako, da je ostalo le malo sledu o njem. Oznanovalcem vere krščanske rabil je jezik slovanski. Le na jezik vplival je toliko, da se je predrugačil, da jo izgubil sklanjo, da je privzel člen itd. Celo stare običaje pozabili so ljudje. Dlje je cvela še država bolgarska; niti carji bizantinski, niti srbski je niso mogli razrušiti. Ali prignala se je črna nevihta od južne strani, divji Turci so prihruli iz Azije, poplavili so poluotok balkanski. Carji bizantinski niso si ohranili druzega, nego samo glavno mesto. Car bolgarski Šišman bil je premagan dnč 26. velicega srpana 1. 1371. ob Marici; moč bolgarska je oslabela. Sicer so se bili Bolgari še moško na Kosovem polji 1. 1389, ali ni hrabrost njih, ni srbska ni mogla rešiti več Slovanov. Vuk Brankovič, izdajica, ,no vid’lo ga sunce', bil je vzrok, da so naložili Turci težek jarem narodom po poluotoci balkanskem, da so mogli prodreti kasnejše M usul mani celo do Beča, da so poplavili južni del avstrijskega carstva, da so ovčrali omiko in oliko tako dolgo.
Milo zvenela je pesem bolgarska po visocem Bal kani, pevci so peli o srečnih dnevih, o zlati svobodi, katere niso po-
znali , peli so o junacih, kateri so tolkli nekdaj sovražnike, ali ljudstvo, hrabro nekdaj in bojevito, pozabilo je sukati kopje in uieČ, tupuz pal mu je iz rok. Namesto ostrega orožja poprijel se je Bolgar pluga, motike in sekire; obdelaval je polje, svojemu tlačitelju prideloval je rožnega olja in ta mu je plel zato trnjevo krono. Ali mnogokrat pihal jej tudi čuden veter o vrheh Bal kan o vi h, čestokrat pokalo je čudno po dolinah in gozdčh; niso padala stoletna košata drevesa pod sekiro gozdarjevo, padali so ljudje, Turci in Bolgari, puška bila je sekira, meč podiral je sovražnika. Tedaj klicala je vila svoje pobratime, tedaj začel se je dramiti Kralj e vič Marko v svoji pečini, ali viliu klic izgubil se je; malokdo ga je čul in mnogi, kateri so čuli vik, tiščali so si ušesa; Marko odprl je oči, a zaspal je takoj; krokarji so letali v celih trumah po gorah in po dolinah, gostili so se, le kukavica, sinja kukavica, kukala je za očetom, za bratom, za otroci, katere je posekal meč, ker so hoteli živeti kot ljudje.
Toda zora vzhaja vsak dan, gotovo napoči tudi dan z grobom in treskom, kateri očisti zrak, da zasije zora svobode vsemu
nirodu.
Mnogi so uže preiskavah narod bolgarski; prihajali so tujci ,rau gledat globocih*, trudili so se sinovi, da spoznajo svoj D&rod, in kolikor bolje so se seznanjali s svojimi rojaci, tem bolje so začeli ljubiti svoj rod.
Prihajali so tudi bratje od vseh vetrov, da so čuli, kaj bije Bolgarom v srci. Bogišič') preiskaval je pravne običaje južnoslovanske, on je opozoril prvi na bogat zaklad narodnega blaga, V1 ni služil le pravnikom, odkril je blaga tudi bajeslovcem in starinarjem slovanskim. Drugi so pa poslušali pesem narodovo in našli so drazega kamenja, katerega ni najti drugod. Brata Mil a d i-11 o v ca,a) ki sta morala plačati svojini življenjem ljubezen do domovine, odkrila sta narodno pesem bolgarsko, kateri se ni strašiti nobenega druzega naroda.3)
Poteh dveh bodemo skušali povedati, kako se ženijo mladi Bolgari.
Mladeniči bolgarski se ženijo navadno mladi, mnogokrat jedva let stari. Neveste so pa še mlajše; kakor pri družili ndrodih Ц;1 jugi, se možč dekleta čestokrat uže L4 let stare. Če tudi ženin “iravno vedno tako mlad, ženi se vendar navadno uže v starosti, v Kateri pri nas še na zakon ne misli. Pospeševalo je to navado Posebno to, da mladeničem ni trebalo služiti v vojski, zato se ®0l'e ženiti, kadar hoče sam, ali kadar mu dovoljujejo roditelji.
t, ') „Zbornik sadasujih pravnih obieaja u južnih Sloveu» *»greb, 1874.“
5) „Bolgarski narodni pesni. Zagreb, 1861, str. 515.: „Svadbeni obieai struga;“ str. 417.: „Obieai na svadba vi KukušT».“ di .ki ^ Hosen v svojeai prevodi bolgarskih pesmi „ bulgarische! Volks-“tungen“ priznava sam njih lepoto.	Pia.
Zakon pa ni samo zveza ljubečih; tudi druge okoluosti morajo mladeniče, da si izbirajo neveste uže zgodaj. Kakor povsod, imajo roditelji razne namene, kadar ženijo sina. Prva skrb jim je, da pridobe sinaho dobro delovko, dobro gospodinjo, a ne samo za sina, nego za vso zadrugo. Zatorej je pri ,Sopih‘ (,Bolgarih okolo Koestendila, Radomira in Sredca, Sofia) ženin navadno mnogo mlajši od neveste. On šteje jedva IG let, žena njegova pa uže 25—30. Ne smemo si pa tolmačiti te razlike s tem, da se nagibljejo mladi ,moinki‘ mnogokrat starejšim devicam, ljubezen pri ženitvi ni glavna stvar, kakor menda nikjer med prostim närodom. Nevestin oča neče možiti hčerke zgodaj, da mu ,liljeb isplati1 svojim delom, žeuinovi roditelji pa iščejo neveste, navajene vsa-cega dela, katera jo pokazala uže na domi svojem, da je pridna in marljiva. Narodni pregovor slove: ,Vzemi si ženo, da te nosi na rokah!1 moramo razlagati zatorej prav po besedi. Tudi se ni bati, da bi nosila taka žena hlače; narod zahteva sicer, naj se ljubita zakonska, kakor zahteva priroda in običaj, vendar pa mora slu-šati žena moža, ker pravi pregovor: ,Žena dolgokosa, plitkoumna*.
Glavna stvar pri izbiranji neveste je vedno beseda očetova, ali če ta ne živi, beseda ,glavatarjeva‘ ali domačinova1). Če pa otroci in roditelji niso ravno tistih misli, zgodi se tudi, da se ravna mladina le po tem, kar jej veleva srce, saj najde sredstev, da preveri mater iu po njej tudi očeta.
Na ,dobar den‘, t. j. o praznicih se zbira mladina okolo cerkve, ali na kacem druzom mesti in pleše ,oro‘ ali ,kolo‘. Po zimi hodi na ,prelo‘ k sosedom, po loti pa tudi na ,mobu‘, na ,delo‘. Neožeujcnci imajo tu prilike dovolj, da si izbirajo družico za življenje, tu ,se zagledajo1 mladeniči. Zato pravi v narodni srbski pesmi sestra bratu:
„Hajdo brate namastim,
Da glodamo gjevojaka,
Gjovojaka i momaka!“
Momak podari devojki jabolko, napije jej ob studenci in jej odkrije tako svojo ljubezen; kitica iz nje roke mu jo znamenje, da ga ljubi izbrana krasotica.
Da si pa moreta reči pred oltarjem, da hočeta živeti vse življenje drug z drugim, morajo izvedeti za to tudi roditelji. Mladenič in ljubica njegova skušata zatorej poizvedeti najprej, bodo li roditelji zadovoljni z izvoljencem, kajti ti pazijo vedno na to, da je nevesta pripravna za ženina, da ni presiromašna itd., lepota sama ne velja nič, ker ,lopa jdbolka svinje jedo'. Prav sbvba in siromašna mora biti obitelj, če se ravna po pregovori ,trkaj, kjer ti odpro, tam uleži1.
') Glavatar ali domakin = domačin — gospodar ziidrugi.
Ce jo m omak gotov, da mu ne odreko devojke, pošlje poslanca (,svata* ali .svatico1) na dom devojkin, da jej prinese kitico ш nekoliko novcev v dar in se dogovori ž nje roditelji o snubitvi. Tedaj določijo dan, na kateri naj pridejo roditelji mladeničevi snubit; sc ve, da mora biti pripravljena zanje tudi sijajna gostija. Ta ,sastanek1 imenujejo ,godež‘, okolo Kukuša pa ,zelena kitka*.
Na odločen dan, navadno v nedeljo, ali v kak drug praznik, zberejo se na domi mladeničevem sorodniki njegovi. ,M omak* poljubi roko svojemu očetu, če pa ta ne živi več, strijcu ali onemu, kateri je domačin, mu da darove, katere je namenil svoji ljubici, n pr. lepo jšamijo* (robec za deti na glavo) in nekoliko novcev. Na to se napotijo snubači. Po nekaterih krajih, n. pr. okolo Leskovca gresamoočaz mladeničem, drugod pa, n. pr. v Kukuši, kjer se stekata beli in črni Dri n, pa več sorodnikov.
Na domi izvoljenega dekleta je uže pripravljeno vse, snubači pa donašajo seboj tudi jedil in pijače. V hiši je pripravljena miza (sofra). Nekaj časa se pomenjkujejo o raznih rečeh, onda pa pride devojka s kako družico v izbo. Družica njena poljubuje prišlecem roke po redi, za njo pa snubljenka. Tedaj jej dade donešena darila, ona jim pa poklanja vezene ,rize* (obleke), katera jim polaga na ramena. V Kukuši dobivajo oženjenci obleke, vezene iiia zaboj* (na statvah), neoženjenci pa vezeno od devojke z r o k 6.
Dogovorivši se o vsem potrebnem odidejo snubači. Darove P« nosijo še vedno na ramenih, da kažejo ljudem, da niso prišli zastonj.
Ta s a s t a n e k imenujejo okolo Kukuša ,m a 1 i a r m a s‘, okolo Leskovca pa ,o dum vanj e*. Dogovarjajo se pa posebno o dajali, katero mora dati ženin očetu nevestinemu. To imenujejo po Južnih krajih ,ogorlok*,') okolo Leskovca pa ,obušta‘, ker Je namenjena, da kupuje oče obuvalo sorodnicam nevestinim. )0 gori o k* znaša marsikdaj do tisoč pijastrov, če je ženin posebno bogat.
Po prvem sastanki prihajajo snubači še večkrat na pohode. Po nekaterih krajih so se ohranila razna simbolična dejanja, katera so gotovo prastara. Na drugem s as ta n ki, kateri imenujejo okolo Leskovca ,ispitije‘, izpije vsak po čašo rakije. Na tretjem menja mati devojčina prsteno navskriž (,mčnež‘). Z m e-nežem je gotova zaroka, tedaj čestitajo gostje roditeljima: ,čestita nevjesta, cestit zet.‘
Ali taki pohodi so dragi za obe strani. Ženin in roditelji nJegovi morajo donašati vsakokrat daril. Zato se mnogi ne drž6 vseh običajev. Nevesta pri gostijah ne seda za mizo; ona streže uošlecem.
') Beseda je menda tin ska. .Agarlik1 pomenja dar, kateri plačuje paša, 8nube<5 h«i sultanovo.
Zadnji in najvažnejši sastanak je ,godež‘ ali ,veliki armas1. K temu prihajajo vsi sorodniki s popom ali učiteljem. Tedaj dogovore vse za trdno, učitelj ali pop, ali tudi selski sta-rejšina je priča, časih celo beležnik.
Po krajih, kjer imenujejo ta sas tanek ,godež‘, imenujejo nevesto odšle ,godenico‘.	Tej	priuaša drug dan	sestra ali	kaka
druga bližja sorodnica ženinova	kak dar, nekoliko	cekinov na ni-
zalici, ali kaj druzega dragocenega. Od te dobe nevesta ne sme hoditi brez svoje svakinje na zabavo.
Vsako nedeljo in vsak praznik obiskuje potem ženin svojo nevesto, ali nikdar ne sme priti s praznimi rokami. Donaša jej v dar novec ali kaj druzega in dobiva od nje kako oblačilo ali vsaj kitico.
V Kukuši se zbirajo	po	prvem sastanki	na domi	ženinovem otroci. Čim več se	jih nabere, tem večja	je čast.	Kaka
stara ženica jih vodi lc nevesti, kateri prinašajo raznih darov, sadja, kitic ali lepotičja. če zori sadje, ženin ne sme zabiti, da pošilja izbrani nevesti vsacega.
Črez nekaj časa gredo sorodkinjo k nevesti. Ponašajo jej v dar sadja, kitic, črevljev, nogovic, platna, prediva in svile, da prede in tče darove za svate. Nevesta jih pozdravlja, jih poljublja, vzprijema darove in gosti svoje goste. Sestre nevestine poklanjajo došlecem kitic, nevesta jim pa daruje obleke. Pred odhodom jim vrne posodo, v kateri so douosle sadja, a ženinu pošilja kitico in kako obleko, posebnih kitic jim pa daje tudi za moške sorodnike. Nekoliko dni kasnejše pa pride bodoča svekrva, da pomeri nevesti nekatera oblačila.
Štirinajst dni pred poroko, v soboto, obišče ženin s svojimi sorodniki in prijatelji nevesto. Seboj prinaša jedi in pijače, mati njegova pa preje, sestre razne obleke in lišpa, zrcalo, česalo in drugih daril. Pridši v hišo sedejo moški, ženske pa stojč. Nevesta poljublja roko in vzprijema darove, katero jej shranjuje sestra. Zadnjemu poljubi ženinu roko, in ta jej daruje sadja in kak novec. Na to pogrnejo mizo, postavijo donešena jedila nanjo in ženin jim napije rakije. Najstarejši izmed njih prelomi kolač, na katerem leži nekaj novcev za nevesto, in ženin napija vsem, poljubovaje jim roke. Onda goste tudi domači svoje goste, in nevesta daruje došlece in poljubu.je roke.
Tako se 'gostč vso noč. Proti jutru napija ženin rakije na odhod, nevesta pa vliva gostom vode na roke, da se umivajo, daruje došlece in vzprijema zopet darove. Vse te obrede imenujejo ,voliki armas1.
Sedem dni pred poroko pošilja nevesta ženinu razno obleke in zopet darov za sorodnike njegove. Posebno zanimivo je, da ne zabi devojka pošiljati tudi darov za učitelja, kateri je učil nje ženina, in za mojstra, pri katerem so je učil izbranec ,zanata‘ (rokodelstva) ako je rokodolec. Vso to darove in one, katero je po-
slala nevesta uže prej, obešajo na steno. Devojko, katere so prinesle darove, dobivajo vsaka kaj malega in začno popevati po tem razne pesmi ter plešejo ,kolo‘ (,oro‘), tako, da plešejo trikrat iz hiše pred hišo in zopet nazaj.
Tako si pošiljata zaročenca darove, katere rabita pri poroki, drugo, kar dadč roditelji svoji hčerki, obleko in hišno orodje pa vozijo navadno z nevesto. Imoviti stariši dadč nevesti tudi kos zemlje, kako živinče ali kaj druzega za doto.
Okolo Leskovca se počenjajo svatovski običaji s tem, da prihajajo omožene ženske in vdove iz rodu ženinovega v četrtek pred nedeljo, na katero se poročajo, k nevesti „da gledjati mo-miny darovy, kakvo je prčla i tükala moma-ta rabotnica.“ Ko dojdejo v hišo nevestino, je uže vse pripravljeno. Darovi so razloženi po mizah, vsaka ,svaja‘ ogleda dar za darom in vrže končno kak novec, srebrn ali zlat, kakor more in hoče, na mizo. Potem se gostč, plešejo in pevajo. Pred odhodom daruje djevojka (moma) vsaki kaj malega in pošilja žeuinu v dar navadno robec, navezen zlatom.
V petek so ,zasevki‘ (zasßvky). V ženinovo hišo povabijo vsa dekleta svoje rodbine izmed sosedov na gostijo. Te imenujejo )žtUvy‘ ali ,zasčvnicy‘. Po obedi plešejo in gredo potem z godci k nevesti, da jo pozdravljajo od ženinove strani. Tu jedo in plešejo in gredo pozivat na svatbo sorodnike in prijatelje ženinove. Navadno vabijo v tej obliki: „Mnogo zdravje otii momkov% majka 1 bašta i otü momka, da zapovčdate sutra (v soboto) na včuecii a vü nedelj^ na svadbt^, na venčanje.“ Ko zgotovijo ta svoj posel,
vračajo v ženinovo hišo, kjer sejejo moko skozi sedem sit. V jedno sito devajo ženinov prsten in nekoliko orehov. Pri sejanji jnorata držati sito dva moška otroka, izmed katerih mora biti jeden prvenec (prvorojenec), drugi pa ,istirsakü‘. V tem pevajo dekleta ,zasčvni pčsni1 n. pr.
„Zaigralo junako’o s^rce,
Kako vino vo strebrena čaša,
Kak’ rakia vo zlata vikia,
Dur’ da pojditü vü devojkini dvorje,
Dur’ da viditü devojkini tatko,
Dur' da viditü devojkina majka,
Kako ’oditü, kako rubo nosittt.“ (M i 1 a d i n o v ci, 8tr- 461, kjer je še več ,zasevnih pesmi.1)
Iz presejane moko mesijo ,mčdeniluV (ker je namazan z medom), kateri lomijo navsuriž nad glavo ženinovo, ki ga po-mažojo z medom tudi po lici. Razdrobljen medenik devljejo v rešeto in ga razdelč na to med goste, kateri plešejo pred hišo.
V Kuk uši imenujejo ta obred ,zamosü‘. Tu sejejo moko tri dekleta, malo dete pa, katero ima še očeta in mater, vliva vode
moko iu soli testo ter zmeša vodo in moko. Na to vzdvignejo °troka na roko, da udari s ,kukudavko‘ (z lesenim orodjem, s
katerim je mešal moko in vodo) na gredo in reče trikrat: ,mo-makü i morna*.
Tisti dau napravljajo v Kukuši tudi ,barjak‘ (fruglica-ta). Na drog prišijejo kos belega platna in nataknejo na vrh pozlačeno jabolko. Devojka, oblečena v moško obleko, z moškim fesom na glavi, zgrabi bar jak in vodi oro (,kolo‘). Zvečer pa nesejo mladeniči s ,frugličaril (,barjaktari‘) kovčeg k nevesti. Jedva ga pa postavijo na tla, sedejo nanj in ga ne prepustö nevesti prej, uego jih jo obdarovala.
V petek zbirajo se devojke, da počešejo nevesto in jej spleto kite. Dete, čegaver roditelji še živč, jo začne česati, pevajoč končajo dekleta delo.
Tisti dan gosti ženin svoje prijatelje, a ne sme sesti, samo služi jim. Po obedi nabirajo novcev za godce in nevesti za ,krst‘. Pri pojedini ne sme biti nobene devojke. Po jedi pa vabi ženin v nekaterih krajih, n. pr. v Leskovci, svojih drugov, naj ga iz-premijo v nedeljo na konjih k poroki.
V soboto, na dan pred poroko, imajo povsod mnogo posla. Nevesta gosti svoje drugarice; pri ženini pa koljejo, ako je le mogoče, vola. Volu venčajo glavo, na rogove mu privežejo šopkov, veselo petje krati delo.
Dečki in deklice nesö nevesti obleko za poroko in prinesejo nazaj odelo za ženina.
Drugovi imajo največ posla. Gostje so uže sicer povabljeni, ali treba jih opomniti še jedenkrat.
S šopkom na pokrivali, s polno ovenčano čutaro, na rameni s pisauim robcem, s palico v roči, pride drug najprvo k nevesti. Tisoč pozdravov jej prinaša od ženina. Nevesta pije iz čutare, obesi drügu še jeden robec na rame in revež mora od povabljenega gosta do gosta, tla ga opomni, naj no žabi svečanosti. Čutara ni prazna ni za hip. Jedva pohaja vina, uže jo nalivajo.
Deklice pa vijejo venec. Se vč, tudi pri tem deli ne smejo molčati. Okolo Prilepa pojo:
„Vilo mome tri zeleni venci,
Ptjrvi vilo otü zdravega zdravca,
V toro vilo otü bčla pčenica,
Trekčo vilo otü c^rno-to grozje.
Tova što je otü zdravega zdravca,
F^rlete go junakovi dvorje,
Da se zdravi i da se veseli;
Tova što etü otü bčla pčenica,
F^rlete go u naše-to selo,
Da izniknitü ’se bčla pčenica;
Tova što etü otü сцгпо-to grozje,
F^rlete go junakovo lozje,
Da sč roditü ’se c^rveno vino.“
Miladinovci, str. 473.
Tako prido nedelja. lirijač obrije ženina. V tem pojo in plešejo devojke. Dve pa nabirate obrite lase na robec, da jih denejo nevesti v omaro. Brijač dobi za svoje delo kos obleke in še novcev. Vodo, v kateri se umije ženin, branijo do prihoda nevestinega. Na to mu prinesejo obleko za poroko; deček mu jo daje, ko se oblači.
Tačas so se zbrali gosti in začne se zäjutrek. Ženin poljubi prišlecem roki in postavijo se v red. Na vozovih, mnogi na konjih dirjajo veselo k hiši nevestini. Tamo so uže zbrani gosti, devojke plešejo, ženin daruje kaj roditeljem nevestinim, posebno materi za ,mleko,	s katerim je	hranila nevesto4.	Ali nevesta	se	ne	prikaže
takoj,	nje	drugarice jo	krasijo.	V roci	drži reščoto,	v	katerem	je
nekaj žita, in tri goreče treske. Nje prijateljice pojo pri deli obredne pesmi in ne puščajo drugov ponjo. Po dolzih razpravah dobe kaj v dar in puste prišlece v sobo; nevesta vrže žita iz re-ščeta. Starejši driig da nevesti dvojico nogovic, katerih jedna je napoluena s sadjem; to dene ona v žep. Na to postavi črevlje pred-njo. V tem se razlega pesem:
„Ne deveruj, postarü deverü, malko mome,
Ne valka č,	postarü	deverü,	čorabi-te,
Ne mq.rši č,	pomalü	deverü,	rusi kosa,
Sq. nold mi jq,, pomalü deverü, druški pleli.
Ne predavaj sč, devojko mori, za žqlti čevli,
Za zqlti čevli, devojko mori, za šuma veneču.“
Miladinovci, str. 474.
Na to jej dene botra venec na glavo, bel platnen robec jej Pripno na rame, da visi po hrbti, barvan robec jej deno na rame Pod levo roko in pripno ovöj, (Schleier).
Gosti jedo in pijo v tem. Ženin pa gre z barjaktari v Posebno sobo, kjer je pokrita miza. S tremi prsti vzame od štirih strani nekoliko od jedi, položi kosove pred-se, ter jč.; Na to pride juati nevestina, mu da prsten za poroko in bel robec. On jej poljubi roko in ide k drügu. Sedaj pa stopi nevesta v sobo, sede na tisto mesto, na katerem je sedel ženin, poje najprvo, kar jej je Pustil on, in na to še kolikor se jej ljubi. Ko pride iz sbbe, pobije drug ženina iu nevesto z belim prtom, vzame čašo vina, v katerem plava kosec kruha, blagoslovi ja in polije vino nänja. Nevesta mu poljubi roko, dekleta pa pojo v tem in vzprijemajo darove gostov. Drugova peljeta nevesto vsak za jedno roko iz hiše, °ua se brani, dolgo noče črez prag, žalostno slove pesen na °dhod:
„Iznilmala je čubrica Megju dva straka bosiljokü.
Ne mi je bila čubrica,
Megju dva straka bosiljokü,
Tuku jo bila devojka Megju dva mladi deveri.“
Miladinovci, str. 47(>.
Zvunaj se poslovi od roditeljev, se prekriža in vzdvigncjo jo na voz ali na konja. Po nekaterih krajih, kakor v K uk uši, jezdi nevesta k poroki, drugod se vozi, navadno z voli.
Na poti je vse samo veselje, godci godeje, devojke pa pojo svatbene pesmi, saj smo uže videli, da imajo posebnih za vsako delo. Iz hiš, mimo katerih se vozijo svatovi, vro ljudje na cesto, prinašajo vina, napijajo gostom in posipajo po nekaterih krajih nevesto s prosom.
Pred cerkvijo vzdvignejo nevesto raz voz ali s konja. Na oltarji leži hleb kruha, evangelij in stoji čaša vina, ker si napijajo po nekaterih krajih po poroki. To navado nahajamo po vinskih krajih tudi pri Slovencih.
Po poroki pa hajdi na dom ženinov. Ko se bližajo, pojo:
„A izlezi, junako’a majko,
Ti ideet ü dve rala svato i,
Sna ti nositü kako erebica“.
Miladino vci, str. 469.
Predno stopi nevesta z voza ali s konja, podadč jej v nekaterih krajih moško dete, katero poljubi in obdaruje sadjem, ostavše vrže med goste. Drugod neče z voza. dokler jej oča ženinov ne obljubi daru. Drugod pa vrže ta nekaj drobiža vanjo in jo vzdvigne na tla. V Kukuši jej pa dade pod vsako pazduho hleb kruba, v roki pa posodo z vodo, v kateri se je umival zjutraj ženin. Vodo izliva počasi, dokler prido v sobo, v kateri so skriva ženin za duri. Kadar stopi nevesta črez prag, udari jo ženin trikrat na rame iu gre iz sobo; nevesta pa stopi k mizi in položi nanjo hleba in posodo.
Običaji pri izprevodi nevestinem v hiše so razni, povsod se pa kaže tisti simboličen pomen. Okolo Tatar Basadšika jej prinese gospodinja kos kruha, soli in vina, jo ovije z rudečiin pasom, kakoršuega nosijo moški, iu jo vleče ž njim v hišo. Nevesta se pa braui, dokler ne dobi daru, za kateri se zahvaljuje s tem, da se kloni sedemkrat. Potem jo vede gospodinja v posebno sobo, kjer ostaja, dokler jedo gosti. Ženin pa skuša priti K njej, da bi obedoval ž njo. Ali mladeniči pazijo na to, stopijo k durim in ga tepo, če hoče noter.
Okolo Leskovca jej prinaša mati ženinova kruha, vina, soli in nekoliko novcev naproti, da bi jej ne manjkalo nikdar teh reči. Na to skuhajo ,okrop‘ t. j. vino s črnim poprom iu medom; od tega pijeta zaročenca in gosti. Pri svatbenem obedi pobirajo darov za ,krst‘. V Kukuši gredo bližnji gosti na to
domü, zvečer se pa vrnejo. Pri večerji se klanjata zaročenca gostom, jim poljubita roke, in dasta vsacemu čašo vina. Nevesta deli v tem darove, pripenjaje jim jih na rame, in dobiva sama darov.
črez nekaj časa se oglasi v Kuk uši pesem:
„Stani, kume, stani ! ti sč mol jat ü mladeuci-te, vreme jetü da odime.“ Na to se odpravijo gosti domu, zaročenca se jim klanjata in ljubita jim roke; zadnji odide kum.
Okolo Leskovca pa vedejo zaročenca v sobo, da gresta spat. Starejše žene in drug pa bede. Črez jedno uro ima ustati ženin, da pove, je li našel devico. Ko bi to ne bilo, omolkne ve-8elie, godci nečejo gosti, popokale bi jim gosli. Oča nevestin mora plačati za sramoto uevestino, da mu je ženin ne pošlje nazaj, Poleg tega pa izgubi še svoj del o g o r 1 o k a.
Okolo Tatar Bazardšika je celo navada, da proglasi sramoto take neveste, akoravno je ne pošljejo domu. Stara žena Sre na bližnji grič in razglasi, kaj se je zgodilo. Ali tak slučaj je redek'). Redkokrat izgubi katera svoje devištvo izvau zakona. Ako pa da ženin dobro vest, razlega se veselo po vsej hiši; gosti Pijo in pojo, godci godejo in ženin mora darovati svoji nevesti vsaj uekoliko cekinov.
Okolo Tatar Bazardšika gre ženin z drügoma in z godci k nevestinim roditeljem, da jim naznanijo, da jim je delala čast hčerka. Seboj prinašajo sodčeK rakije, okrašen s cvetjem, dajejo Piti vsem sorodnikom in plačajo, kar je še o gor loka. Roditelji Nevestini pa zbero vse svoje rojake, pripravijo .dobrega* ovna z yelicimi rogovi, katere pozlati, nanje nabodejo pozlačena jabolka se napotijo k hiši ženinovi. Mladenič vzame ovna na pleča in ga nosi pred njimi. Ko dojdejo do doma, odkrijejo nevesto, jedo in P'jö do noči. S tem je gotova svatba. Po družili krajih pa odkrilo nevesto na drug dan. V Leskovci prihaja vtorek kuma z 10—20 ženami k nevesti ,da bulo-to se hvürlja1, t. j., da jej vzamejo ovoj. Svečanim izprevodom vedejo nevesto na vrt pod jä-oolčno drevo. Pod drevo postavijo vedro vode, vržejo v vodo nekoliko penezov, jej vzamejo z glave ,bulo‘ (ovoj), katero je nosila °d nedelje, t. j. od venčanja do vtorka, se sprimejo za roke in se okrenejo trikrat okolo drevesa. Trije moški otroci nataknejo potem bulo na palico in jo obesijo na drevo; nevesta zvrue z nogo v®dro vode, voda se izlije in otroci poberö novec.
^ V ponedeljek je malo praznovanja, tem glasnejše je pa vtorek. ^ vse zgodaj vabijo uže svate na rakijo. Vsak gost pa prinaša •^di sam kaj pijače in prigrizka. Kadar stopi v hišo, vlije mu nehata vode na r6ci, da se umije, zato jej pa mora darovati kaj
‘) Bogišic, str. 255 itd.
Letopis 1860.
za ,krst‘. Ves dan traja veseljo, še le pozno zvečer se poslavljajo prišleci.
Okolo Leskovca morata vstati poročenca o polnoči in ločijo ja do prihodnjega vtorka. če uje roditelji niso predaleč od ženinovega doma, gredo sorodniki ženinovi k njim, pevajo in vesele se do zore in čestitajo materi, da je tako lepo odhranila hčer. Godci pa pevajo: ,Mama si majka momina, dobro si čado hranila1. Zato se pa morajo zahvaljevati roditelji s tem, da pošljejo hčeri kaj v dar.
V Kuk uši mora opravljati nevesta vtorek pred zbranimi svati razna hišna opravila; mora umivati posodo, pometati sobo, peči kruh ali kaj druzega. Gosti jej pa nagajajo, da ne zna svojega opravila itd., dokler se ne odkupi s kacim darom.
Nevesta je v hiši svojega moža; ali še so nekateri obredi, s katerimi jo uvaja svečano kot gospodinjo na novi dom. Nekaj tacega smo omenjali ravnokar; opomniti nam je še običaja, kateri seza gotovo v starodavnost slovansko.
V sredo ,izvoždatti bulk^-Ц na vodq,‘, t. j. vodijo jo na vodo. Svečano vedejo nevesto k studenci; trikrat mora iti okolo studenca. V vsak kot vrže pest, prosa. Na to potegne ,djever‘ vedro vode iz studenca, vrže nekaj penezov vanjo, nevesta pa prevrne vedro z nogo, kakor vtorek. Na to jej dade drugo vedro vode, da jo nese domu. Na poti k studenci in od studenca godejo godci, nevesta se klanja vsacemu, katerega sreča, mu poljublja roko, mu daruje kosec sladkorja in dobiva za to kak novčič. Doma plešejo kolo in se razidejo.
Tako so godi to v Leskovci. V K uk uši vodijo tudi nevesto k studenci, nosijo seboj vina in rakije. Nevesta nosi v desnem rokavi prosa, v ustih pa staro paro (novec); trikrat gre okolo studenca, siplje prosd. v vodo, se klanja navskriž na štiri strani, vrže paro v vodo in zajame vode.
S tem je gotova svatba, mlada žena je prišla svečano na novi svoj dom. Vse svečanosti in ceremonije, katerim se rogajo morda marsikateri tujci, nam kažejo, koliko važnosti pripisuje narod bolgarski ženitvi; več gotovo, nego marsikak olikan narod. Če pomislimo nekoliko pomen vseh teh obredov, priznavati moramo, da smemo staviti svatovske običaje bolgarske in v obče slovanske, o katerih bodemo morda kedaj še kaj izpregovorili, v jedno vrsto s svatovskimi običaji starih Grkov iu Rimljanov, katerim se čudijo učenjaki.
Djever ima pa še nekaj opravka. V petek zvečer ali v soboto po svatbi mora povabiti ženina in nevesto na ručak (oj1 povrünki). Povabljenca pa prineseta tudi jedi iu pijače seboj-Djever prinese na mizo medeninasto skledo, polno suhega grozdja in pečeno koruze, kodeljo s povesmom in vreteno, ter raz-
redi to na mizo. Nevesta vstane, se mu kloni trikrat, on pa jej da kodeljo in ona mora napresti toliko, da se omota trikrat okolo vretena. Potem se kloni nevesta še trikrat, djever jej dä skledo in ona mu poljubi roko. Sedaj ga pa mora obdarovati tudi ona. Po teh obredih počne se veselje, zaročenca ostajata pri d j e v e r i črez noč. V Tatar Basardžiki jo mora pa še vesti na Ivanj-vdan, 7. januarja, na reko. Tam se mora umiti mlada žeua. (Jo pa ne teče potok ali reka mimo vasi, vede jo tudi k studenci iii jej izlije vedro vode črez glavo. S tem so končani opravki djever o vi. Od tega dne ga imenuje žena ,brata‘ on pa njo ,snaho‘.
Po raznih druzih krajih so pa ti običaji tudi različni. Drugod stojita na mizi dva krožnika, jeden z medom, drugi z maslom. Kadar vstaja nevesta, da se klanja, blagoslavlja jo djever: ,U domu naj ti bo vse medeno in masleno, da ti teko rječi, kakor med in maslo1 itd.
Tako dobro se pa ne godi vsacemu mladeniču. Marsikateremu zabraujujejo roditelji ženitev z devico, v katero se je nagledal1. Vzroki so razni, muogokrat uže ne more doseči svoje ^elje, ker ponuja tekmec večji o gor lok, nego ga more plačati °u ali oča njegov, ali pa roditelji iz tega ali iz onega vzroka niso zadovoljni z uevesto, ali je pa žeuitva predraga jedni stranki, ali °bema. Cerkev stavi redkokrat zapreke; ona našteva sicer nmogo ^zrokov, zaradi katerih se dva ljubeča no smeta vzeti, ali rada (*a,ie tudi odvezo, poselmo če ima ženin kaj, da si jo kupi, zato Pravi poslovica: ,Dülbaka voda brodü nčma, hubava (lepa) moma r°dfi nčma1. Največkrat se pa prigodi, da roditelji nočejo dopustiti 2a.kona, ker jim ženin ne more dosta plačati.
Ali tudi v tacem slučaji zna si pomagati pogumni mladenič. ^ svojimi drugovi pride in otme ljubico pri deli, ali pri studenci, |>iinor hodi po vodo. Če se nista sporazumela uže prej, mora skušati najprej, da si pridobi nje ljubezen, kajti noben pop bi ja ne j*ai'.očil, ko bi nevesta ne rekla, da si je izvolila ženina sama. Wlljvečkrat idejo zatorej fantje na ,otmico11), ko so se dogovorili 2,devojko; ali pa zbeži dekle samo z doma k ljubljencu. V hiši ^Jegovi sede na ognjišče in brska po ognji v znamenje, da jo Pflšla pod varstvo družine in čaka odloka domačinovega. Gospodar odreče gotovo nikdar, ker si prihrani na ta način ogorlok
') Glej o tem tudi Valvazorja XI. knjigo.
in darove uje roditeljem; sc ve, da jo pa ženin tudi ne sme pošiljati nazaj, ako najde, da ni več nedolžna.
Potem ideta k popu, da ja venča. Ako se ta prepriča, da jej ni sile in da ni cerkvenih zaprek, ja poroči. Oča nje se srdi, se ve, gre k vladiki (Turci tacih reči ne sodijo), pravda se, ali navadno ga pomiri vladika in nagovori, da blagoslovi svojo hčerko, ker je oča ne more odvesti domu proti nje volji.
Kako stara je ta navada — kdo bi se ne spominal tu starih Rimljanov — kaže pa tudi to, da je običaj v Šopskem okraji, da jedno selo otimlje svoje neveste iz druzega.
Pri čudnem položaji, v katerem so bili bolgarski kraji pod tursko vlado, zgodilo se jejia celo, da se jo omožila žena v drugo, ko je še živel prvi mož. Če je šel mož po sveti, da si prisluži kaj s kupčijo ali z delom, ga mnogokrat dolgo ni bilo domu; mnogokrat celo vesti ni bilo o njem. Pod cerkveno vlado ,Fana-rijotov1 bilo je zatorej lehko, če moža nekoliko lot ni bilo domu, da so izrekli moža mrtvega in dovolili vdovi, da se moži v drugo. Če je prišel kasnejše prvi mož domu, smol je tir j ati ženo nazaj, ali moral je skrbeti tudi za otroke druzega zakona. Ljudje mislijo namreč, da bode živel v raji vsak s svojo prvo ženo; kako se bode godilo z ženami druzega ali tretjega zakona, o tem pa se ne vč nič. Mnogokrat so pa vprašali tudi žene, s katerim možem hoče živeti. Po nje volji so sodili tedaj.
Ko so vladali „Fanarijoti“, so se godile v tem kakor tudi v drugem oziri res čudne stvari. V Leskovci n. pr., pravi dopisnik Bogišičev, imel je Dimo K uš e v staro ženo, vendar se mu je posrečilo, da se oženi, še prodno mu umre prva, z drugo. Vladika Lovački (Lovac) Hilarijon pokliče prvo ženo k sebi in je vpraša, ali bi privolila, da se oženi njo mož z drugo. Ona privoli, bodi si, da je bila prepričana sama, da ni za moža, ali, da jo je primoral mož. Skoro potom se oženi nje mož z drugo, in prva žena ostane celo v hiši. Mož jo je imenoval od sedaj ,sestro‘, njegova žena pa ,mater‘. Tudi občina je privolila v to, ker jo mislila: Bolje je, da se oženi mož, nego da živi z drugo v konkubinati. Ljudje so pa imenovali drugo ženo ,n a -m č s t n i c o‘.
Žena necega druzega moža Ivana Ter zija iz tistega mesta, bila je zblaznela in je ostala blazna tri ali štiri leta. Tudi nje možu so dovolili, naj se ženi v drugo. Skoro po poroki ozdravi prva žena, da bi pa ne kalila sreče svojemu možu, odide iz svoje volje k bratu.
To je nekoliko črtic iz bolgarskega življenja; jasno vam pričajo, kako stari so ti običaji, kako verno so ohranili Slovani stare navade svojih pradedov, kažejo pa tudi, da ima prav slavni I)c Gubernatis, ki trdi v svoji lmjigi „o živalih v mythologiji indogrmanski“,') da gre poročilom in običajem slovanskim prvo mesto za znanosti mi.
') „Zuologieal mytliology. London, TrUbner ot Co. 1872.“
Življenje in delovanje sv. Cirila in Metoda.
Po okrožnici papeža Leona XIII. 30. dnts septembra 1. 1880.
Okrožnica (enciklika), katero je sv. oža Leon XIII. letos 30. dnž septembra razposlal vsem škofom, ki so v jedinosti in zvezi z rimsko stolico, je pismo velicega zgodovinskega pomena; naravno zatorej je bilo, da se je to pismo po vsem slovanskem sveti z ono navdušenostjo vzprijelo, ki jo zaslužuje takov zgodovinsk dokument.
Naj je bilo življenje sv. Cirila in Metoda uže v množili knjigah popisano, vendar papeža Leona XIII. životopis slovanskih apostolov presega vse druge zato, ker izvira od prevzvišene rimske stolice.
Vzvidelo se je zategadelj vredništvu „Letopisa Matičnega“, da „Letopis“ za leto 1880. bil bi pomanjkljiv, ako bi svojim čitateljem ne objavil okrožnice papeževe, na svetlo dane leta 1880, ki toliko ljubezen razodeva narodom slovanskim.
Da pa naši čitatelji dobijo ta toliko važni dokument po izvirniku latinskega na tanko poslovenjen v röke, podamo ga jim v prevodi, ki ga je ž. gosp. Karol Klun objavil v „Slovenci".
Okrožnica papeža Leona XIII. slove po prvotnem teksti tako:
„Častitljivi bratje! Pozdrav in apostolski blagoslov!
Velika dolžnost razširjati ime krščansko, izlasti izročena sv. Petru, prvaku apostolov, in njegovim naslednikom, naganjala je rimske papeže, da so raznim narodom sveta o raznih časih pošiljali oznanovalce sv. evangelija, kakor so okoliščine in sklepi usmiljenega Bogä zahtevali. — Kakor so zatorej v poučevanje duš Avguština poslali Britancem, Patricija Ircem, Bonifacija Nemcem, Vilebrorda Frisom, Batavcem, Belgijancem, in drug6 premnogokrat drugim (narodom), ravno tako so tudi presvetima' možema Cirilu in Metodu podelili oblast, opravljati apostolsko službo pri slovanskih narodih: in po njiju prizadevanji in silno velicem delovanji se je zgodilo, da so oni narodi zagledali luč evangelija ter od surovega življenja dospeli k človeški in državni oliki.
Ako ves slovanski svet, odkar ljudje pametijo, nikdar ni jeujal proslavljati Cirila in Metoda, preodlične apostolske dvojice, spominjajo se njiju dobrot, častila ja je gotovo ne z manjšo gorečnostjo rimska cerkev, ki je obilo odlikovala oba, dokler sta živela, po smrti pa trupla jednega izmed njiju ni hotela pogrešati.— Zato jo bilo uže od leta 18(53sem slovanskim Cehom, Moravcem in Hrvatom, ki so imeli navado vsako leto 9. marca obhajati praznik v čast Cirilu in Metodu, po milosti našega prednika Pij a IX. blagega spomina dovoljeno, da poslfe ta praznik obhajajo 5. julija iu opravljajo dnevne molitve v spomin Cirila in Metoda. In ne dolgo potem, ko je bil veliki vatikanski zbor, prosili so premnogi škofje to apostolsko stolico, da hi se njiju češčenje in stalni praznik razširila po vesvoljni cerkvi. Ker pa reč do današnjega dne ni rešena in se je državni položaj v onih krajih zaradi premenjenih časov spremenil, zdela se je nam ta prilika primerna, koristiti narodom slovanskim, za katerih ohranitev in izveličanje se močno pečamo. Kakor pa nočemo, da hi oni v kateri reči pogrešali Našo očetovsko ljubezen, tako tudi hočemo, da bi se razširilo iu pomnožilo češčenje jako svetih mož, ki želita zdaj z nebeškim varstvom mogočno braniti slovanske narode, kakor sta jih bila nekdaj z razširjevanjem katoliške vere °d pogubljenja otela izveličanju. Da se pa bolje pokaže, kakošna 8_ta moža, ki ju katoliškemu svetu priporočamo v češčenje in slavljenje, naj ob kratkem omenjamo njiju zgodovine.
Brata Ciril in Metod, porojena v Solu ni iz jako imenitne rodovine, podala sta se zgodaj v Carigrad, da bi se v javnem mesti iztočnih dežel v višjih znanstvih izučila. Iu bistri llI®> ki je uže takrat iz mladeničev posvetil, ni skrit ostal, ker ?ta oba v kratkem časi jako učena postala, izlasti pa Ciril, ki Je v znanstvih tako polivalo dosegel, da so ga iz posebne časti nnenovali modrijana (filozofa). Ne dolgo potem pričel je Metod teniško življenje, Ciril pa je bil za vrednega spoznan, da mu le cesarica Teodora po nasveti patrijarha Ignacija izročila P°sel, v krščanski veri poučevati onkraj Kerzonoza stanujoče Kazare, ki so bili v C ari gradi prosili za sposobno božje služabnike. Tega opravila ni nerad prevzel. Šel jo zatorej v T a v r i š k i K er z on ter se jo nekoliko časa, kakor nekateri pravijo, učil domačega jezika onega naroda; v tistem časi se mu je tudi po po-^huem znamenji pripetilo, da jo našel sveto ostamce sv. papeža plemena L, katere je pač leldco spoznal uže po splošno razširjeni pravljici starejših ljudi, kakor tudi po sidri, s katerim je bil Ih'ehrabri mučenik, kakor je bilo znano, na povelje cesarja Trajana v morje vržen in potom pokopan. — Vzemši ta dragoceni Zaklad je šol v mesta in stanovališča Kazarov, katere je o njih Napovedih poučeval in k volji Božji vzbujal ter po zatrti mnogoteri
vraži združeval z Jezusom Kristusom. Ko je bila nova krščanska srenja prav dobro vredjena, dal je ob jednem spomina vreden vzgled vzdržnosti in ljubezni, ker je vso od domačinov ponujene darove odbil, razven oslobodenja sužnjev, ki so bili krščanske vere. Skoro se je Ciril vesel vrnil v Carigrad, ter se tudi on podal v samostan Polycbronov, kamor se je bil uže Metod umaknil.
V tem so bili blagi dogodki pri Kazarih zasloveli pri Ra-stislavi, knezu moravskem. Spodbujen po vzgledi K a žarov dogovarjal se je s cesarjem Mihaelom III., da bi iz Carigrada poklical nekoliko evangeljskih delavcev, ter ni težko dosegel, kar je hotel. Uže s tolicimi dejanji oslavljena čednost in pri Cirili paMetodi zapazena volja bližnjim pomagati je zatorej provzročila, da sta bila ona odločena za poslanje na Moravsko. In ker sta popotovala skozi Bolgarijo, ki jo bila krščanstvo uže vzprijela, na nobenem kraji nista opustila prilike razširjevati vero. Na Moravskem pa, kjer jima je bila množica do državnih mej naproti prišla, bila sta vzprijeta z največjo dobrovoljnostjo in slovečo radostjo. In brez odloga sta pričela srca poučevati o krščanskih zapovedih, ter jih vnemati k upanju do nebeških darov, in sicer s tako močjo, s tako delavno marljivostjo, da je ne dolgo potem narod moravski prav radovoljno vzprijel vero v Jezusa Kristusa. K temu ni malo pripomoglo znanje slovanskega jezika, ki se ga je bil Ciril prej naučil, in mnogo je pomagalo tudi sv. pismo obojega zakona, ki ga je bil v lastni ljudski jezik preložil. Zato se ima ves slovanski n&rod temu možu prav veliko zahvaliti, ker od njega ni vzprijel samo dobrote krščanske vere, ampak tudi posvetne omike; kajti Ciril in Metod sta prva izumela črke, s katerimi se jezik slovanski piše in izraža, in zategadelj se ne imenujeta zastonj pri četnika tega jezika.
Slava teh dogodkov poročila se je iz tako daljnih in razširjenih dežel tudi v Rim. — Ko je bil zatorej papež Nikolaj I. izvrstnima bratoma zaukazal priti v Rim, sta brez obotavljanja sklenila povelje izvršiti; veselo nastopivši popotovanje v Rim nesla sta seboj ostanke sv. Klemena. To izvedši šel je H a-d rij a n II., ki je bil izvoljen namesto umrlega Nikolaja, izpremljan od duhovenstva in ljudstva odličnima g stoma z veliko častjo naproti. Truplo sv. K lem ona, ki je bilo pri tej priči poveličano z velicimi čudeži, nesli so v slovesnem izprevodi v baziliko (cerkev), ki jo bila za Konstantina sezidana prav ua prostori očetovske h še nepremagljivega mučenika. Potem sta Ciril in Metod v navzočnosti duhovonstva papežu poročala o apostolskem delovanji, v katerem sta se sveto in marljivo trudila-In ker so ja dolžili, da sta ravnala proti določbam prednikov in proti najsvetejšim verskim običajem, ker sta so pri svetih opravilih posluževala slovanskega jezika, zagovarjala sta svojo reč s tako odločnimi in važnimi razlogi, da so papež in vsi duhovniki moža pohvalili in jima pritrdili. Potem sta bila obli, ko sta bila
odmolila katoliško vero ter prisegla, da hočeta v veri sv. Petra in rimskih papežev ostati, od Hadrijana samega za škofa imenovana iu posvečena, več njih učencev pa je v/prijelo razne svete rede.
Po Božji previdnosti pa se je zgodilo, da je Ciril 1. 869 dne 14. februarija v Rimi sklenil življenje bolj zrel na čednostih, nego na letih. Javuo in tako slovesno, kakor je pri rimskih papežih v navadi, bil je k pogrebi nešen ter prečastitljivo položen v grob, ki ga je bil Hadrijan sam sebi napravil. Ker rimsko ljudstvo ni hotelo, da bi se bilo sveto truplo ranjkega preneslo v Carigrad, dasiravno je neka močno žalujoča sorodnica iskreno z&nj prosila, prenešeuo je bilo k sv. Klemenu ter blizu njegovih Ostankov pokopano, katere jo Ciril sam toliko let z velicim spoštovanjem hranil. In ko so ga med slovesnim prepevanjem psalmov ne v mrtvaškem, ampak marveč slavnem obhodi nesli po mesti, zdelo se je, kakor da bi bilo rimsko ljudstvo jako svetemu možu prineslo prvi dar nebeškega češčenja.
Ko je bilo to opravljeno, vrnil se je Metod na povelje in voljo rimskega papeža kot škof nazaj na Moravsko k navadnim opravilom svoje apostolske službe. V tej deželi prizadeval si je »kakor vzgled črede iz srca“ od dne do dne z večjo gorečnostjo streči katoliški reči, nemirnim novotarjem se krepko ustavljati, da bi z neumnimi mnenji ne bili spodkopali katoliškega imena, kneza Sventopolka, ki je Ra ti sl a vu nasledoval, v veri poučiti in ga opustivšega svoje dolžnosti opominjati, svariti in naposled kaz-njevati s prepovedjo vseh svetih opravil. Zavoljo tega si je nakopal sovraštvo jako hudobnega in nečistega samovladarja, ki ga Je zapodil v prognaustvo. Pa nekoliko poznejše v službo zopet Nazaj postavljen dosegel jo s primernim opominjevanjeui, da je dal knez znamenja spremenjenega duha, ter uvidel, daje treba Prejšnjo navado popraviti z novim življenjem. Spomina vredno pa Je, (la čujoča ljubezen M e t o d o v a, prestopivši meje Moravske, kakor je bila za življenja Cirilovega segla do Liburucev in Srbov, je zdaj objela tudi Panonce, katerih kneza, K o-c e 1 j a po imeni, je on poučeval v katoliški veri ter ohranil v Podložuosti, in Bolgare, katere je z njih kraljem Borisom vred vtrdil v krščanski veri, in Dalmatince, s katerimi je delil ter .se udeleževal nebeških skrivnosti, in Korotance, pri kadrih se je mnogo trudil, da bi jih privedel k spoznanju in čemenju jednega samega pravega Boga.
Pa to jo možu delalo sitnost. Ker nekateri iz novo krščanske •'užbe, ki so pisano gledali brza dela in čednost Metodovo, ^žili so nedolžnega pri Janezi VIII., nasledniki Hadrijano-°4i, češ, daje v veri sumnjiv, ter se pregrešil zoper navado Pj^duikov, ki so bili navajeni pri svetili opravilih rabiti lo grški ‘latinski jezik, druzega pa nobenega ne. Papež, goreče skrbeč ohranitev vere in starega redu (discipline), pokliče Metoda
v Rim, ter mu ukaže obdolžbo ovreči in se opravičiti. Zmerom pripravljen ubogati in zaupajoč na svojo dobro vest, stal je 1. 880 pred Janezom in nekaterimi škofi in mestnim duhovenstvom, ter je lehko dokazal, da je stanovitno sam hranil in pridno druge učil ravno tisto vero, katero je bil v pričujočnosti in z odobrenjem Hadrijana razložil in na grobi prvaka apostolov s prisego potrdil; da se je pa pri svetili opravilih posluževal slovanskega jezika, delal je to iz opravičenih vzrokov in po pravici po dovo-ljeuji papeža Hadrijana samega, in tudi sv. pismo tega ne za-branuje. S tem zagovorom se jo tako očistil vsacega suma kacega zadolženja, da je papež o tej zadevi razumel Metoda in prav rad potrdil njegovo nadškofovsko oblast in njegovo poslovanje med Slovani. Razim tega je izvolil še nekoliko škofov, nad katerimi naj bi bil Metod postavljen, in ki naj bi mu pri oskrbljevanji krščanskih zadev pomagali, ter ga jo priporočil s prečastitimi pismi in s slobodno oblastjo poslal nazaj na Moravsko. To vse je poznejše papež potrdil v pismi do Metoda, ko je imel ta vnovič trpeti pred zavistjo svojih nasprotnikov. Zato je miren v svojem srci in zvezan z najtesnejšo vezjo ljubezni in vero s papežem in vso rimsko cerkvijo sebi odločeno službo dalje opravljal še z veliko večjo čuvovitostjo, in ni se dolgo pogrešal izvrstni sad njegovega prizadevanja. Ker ko je bil h katoliški veri privedel najprej češkega kneza Borivoja on sam, potem pa njegovo ženo Ljudmilo s pomočjo necega duhovnika, jo v kratkem dosegel, da se je krščansko ime na dolgo in široko razširilo med tem narodom. Ravno ta čas si je prizadeval luč evangelija zanesti na Poljsko, in ko je bil sredi skozi Galicijo tija dospel, ustanovil je škofovski sedež v Levovi. Od ondot je odšel v Moskvo, kakor nekateri poročajo, ter je ustanovil škofovsko stolico v Kij e vi. S temi gotovo nezvenljivimi lavorikami vrnil se je k svojcem nazaj na M o-ravsko; in ko je čutil, da se bliža zadnja ura, zaznamoval je sam svojega naslednika, ter je opominal duhovnike in ljudstvo v poslednjih naročilih k čednosti, potem pa se prav mirno ločil od življenja, ki je bilo zänj pot v nebesa. — Kakor za Cirilom Rim, tako je za umršim M e t o d o m žalovala Moravska, izgubljenega pogrešala in mnogotero častila njegovo truplo.
Teh dogodkov, častitljivi bratje, so prav radostno spominamo; tildi smo močuo gineni, ko daleč nazaj pogledamo na sijajno, z najboljšim začetkom pričeto zvezo slovanskih narodov z rimsko cerkvijo. Ker ona dva razširjevalca krščanskega imena, o katerih smo govorili, sta se sicer iz Carigrada podala k paganskim nä-rodom, ali njiju poslanstvo je moralo biti od te apostolske stolice, kot središča katoliške jedinosti, ali naravnost zaukazano, ali p«i kakor se je več kot jedenkrat zgodilo, postavno in sveto potrjeno. Res sta tukaj v Rimskem mesti dala račun o vzprijetem posli
in odgovor na pritožbe; tukaj pri grobi sv. P o t r a in Pavla sta bila prisegla na katoliško vero ter vzprijela škofovsko posvečenje ob jednem z oblastjo osnovati sveto kraljevstvo, pridržavši razloček sv. redov. Slednjič sta tukaj izprosila rabo slovanskega jezika pri najsvetejših obredih, m to leto je bil spolnjen deseti vek, odkar je papež Janez moravskemu knezu S ven to polku takole pisal: „Po pravici hvalimo slovanski jezik, v katerem se Bogu dolžna hvala razlega, ter zapovemo, u a j se ravno v tem jezici slavna dela našega Gospoda Kristusa razkladajo. Tudi zdravi veri ali nauku ni nasproti, bodi si s v. mašo peti v te m slovanske m jezici, ali brati sv. evangelij ali sveta berila novega in starega zakona, dobro prevedena in razložena, ter opravljati vso druge cerkvene molitve.“ In dolgo potem je Benedikt XIV. z apostolskim pismom, danim 1. 1754 dne 15. avgusta, potrdil to navado. — Ko-likorkrat koli pa so bili rimski papeži za pomoč naprošeni po knezih, ki so na prizadevanje Cirila in Metoda h krščanski veri pripeljanim narodom na čeli, niso nikdar tako delali, da bi se bila pri podpiranji kadaj pogrešala njih dobrotljivost, pri učenji Prijaznost, pri dajanji sovetov dobro volj uost, in v vseh rečeh, pri katerih koli so mogli, njih najboljša volja. Pred drugimi pa so Rastislav, S v e n t o p o 1 k, Kocelj, sv. Ljudmila in Bo-goris skusili posebno ljubezen naših prednikov po okoliščinah zadev in časa.
Pa tudi po smrti Cirilovi in M e t o d o v i ni nehala ali pojemala očetovska skrb rimskih papežev za narode slovanske, ampak 8e je vedno odlikovala, kadar je bilo treba pri njih braniti svetost vere ali varovati javno blagost. Res je Nikolaj I. Bulgarom Poslal duhovnikov, ki so ljudstvo poučevali, in škofa pionbien-8kegain portueuskega iz mesta Rimskega, ki sta vre-dila novo krščausko družbo: ravno tako je na pogoste prepire "Ul ga rov o svetem pravi preljubezujivo dajal odgovore, v kadrih hvalijo in občudujejo naj večjo previdnost celo oni, ki rimski cerkvi niso posebno prijazni. Po tožni nesreči razkolništva pa gre ~.u o c e n ci j u III. hvala, da je Bulgare zopet združil s kato-k0. Cerkvijo, Gregoriju IX., Inocenciju IV., Nikolaju ‘V- in Evgeniju IV. pa, da so jih v zopet pridobljeni milosti ohranili. — Ravno tako so je sijajno pokazala Bošnjakom in Hercegovcem, premotenim po kugi slabih nazorov, ljubezen ■Jaših prednikov, namreč Inocencija III. in Inocencija IV., sta, si prizadevala iz srdec izruvati zmoto, pa Gregorija IX., plemena VI. in P i j a II., ki so si prizadevali po onih krajih anovito vtrditi stopnje svete oblasti. - Nemajhno, in ne poslednjo v°jo skrb so, kakor vemo, Inocencij 111., Nikolaj IV., Be-6 tli k t XI., Klemen V. obračali na Srbo, od katerih so z najejo previdnostjo odvračali zvito napravljene spletke, s katerimi 6 Je imela spodkopavati vera. Tudi Dalmatinci in Liburnci
so vzprijeli od Janeza X., Gregorija VII., Gregorija IX., Urbana IV. zarad stanovitosti v veri posebno milost in tehtovita pohvalna priznanja. — Naposled je tudi v sami sr črnski cerkvi, ki je bila v 6. veki po napadih divjakov razdejana, pa poznejše po pobožni gorečnosti ogerskega kralja Stefana I. zopet vsta-novljena, mnogo spominkov dobrohotnosti Gregorija IX. in Klemena XIV.
Zato uvidimo, da jo treba Boga zahvaliti, ker nam je dana primerna prilika, slovanskemu narodu postreči iu delati za njegovo splošno korist gotovo ne z manjšo gorečnostjo, kakor je bila vsak čas videti pri naših prednikih. To namreč nameravamo, jedino to želimo, si iz vseh moči prizadevati, da bi bili narodi slovanskega imena od večje množice škofov in duhovnikov poučevani, da bi bili vtrjeni v spoznanji prave vero, v pokorščini do prave cerkve Jezusa Kristusa, ter bi skuševaje vsak dau bolj čutili, kako obilo dobrote se iz naredeb katoliške cerkve razlivajo na domače življenje in na vse naprave državne. One cerkve namreč zahtevajo zase najobilejši in največji del naših skrbi, iu ni je reči, katere bi močnejše želeli, kakor da bi mogli za njih ugodnost in srečo skrbeti ter vse imeti seboj spojene z vedno vezjo jedinosti, ki je največji in najboljši vez ohranitve. Treba je le, da Bog, ki je bogat v usmiljenji, našim sklepom pritrdi in naše početje pospešuje. Mi v tem privzamemo za priprošnika pri njem slovanska učitelja Cirila iu Metoda, in kakor hočemo pomnožiti njiju češčenje, tako upamo, nam bode njiju nebeško varstvo na strani stalo.
Zato zapovedujemo, naj se stalno 5. dnč meseca julija, katerega je odločil Pij IX. blagega spomina v koledar rimske in vesvoljne cerkve uvrsti tor vsako leto obhaja praznik sv. Cirila in Metoda „cum ritus duplicis miuoris officio ot Missa propria“ (p° redi navadnega večjega praznika in s posebno mašo), kakor je to potrdil zbor svetih obredov.
Vam vsem pa, častitljivi bratje, nalagamo, da skrbite za ob-javljenje tega našega pisma, ter vsem iz duhovenskega stanu, k1 sveto službo (oficij) opravljajo po obredi rimske cerkve, zapoveste spolnovati, kar je v njem zaukazano, in to vsak po svojih cerkvam krajih, mestih, škofijah in redovnih hišah (samostanih). Slednji. po vašem sov&ti in priporočanji hočemo, da so Ciril in Moto splošno prosita in poprosita, naj z milostjo, ki jo pri Bogi imata» krščanstvo na vztoki varujeta, tor katoličanom izprosita stanov tost, razkolnikom pa voljo so zopet zjediuiti s pravo cerkvijo.
To, kar smo zgoraj pisali, kot nespremenljivo in trdno zau-kazujemo, ne da bi temu nasprotovalo od našega prednika sveteg papeža P i j a V. izdane in druge apostolske določbe o premem’ rimskega brevirja in misala, tudi ne pravila in navade, naj H tudi še tako starodavne, ali, kar koli bi bilo temu protivno.
V znamenje nebeških darov in v zastavo naše posebne dobrohotnosti prav iz srca podelimo v Gospodi apostolski blagoslov vam vsem, častitljivi bratje, vsemu duhovenstvu in vsacemu izmed vas izročenemu ljudstvu.
Dano v Rimi pri sv. Petri, dne 30. septembra leta 1880, v tretjem leti našega papeštva.“
V Karlovci.
Noveleta; spisal Emil Leon.
I.
Kraj se naziva Karlovec. Kako je dobil ta kot naše slovenske zemlje to ime, mi ni moči povedati.
Poezije ni nikake v tem Karlovci. Kadar prideš črez gdro v karlovški jarek, dozdeva se ti, kakor bi bil zapustil svet ter prestopil meje življenja. Ako so oziraš nazaj po poti, po katerem si prišel, vleče se kakor nit k višku po rebri, in čudno se ti zdi, da si mogel brez omotice prilesti po ti stezi tu doli. Kamor obrneš pogled, vidi se golo skalovje, malo pogorsko smrečje, brinje, nekaj rujavega rčsja, in suhega praprotišča. Vkrog in vkrog pa so dvigajo gorska stegna.
In ker so dolina ravno nad Karlovcem in malo pod Karlovcem tako zavija, da je videti pogorje združeno jedno v drugo, podoben je kraj globocemu breznu, katero je stvarnica z velikanskim svedrom zvrtala zemlji v skalnato osrčje. Skalovja pa je v Karlovci res obilo, vclicoga in malega, v strašnem neredi po doli raztrešenega, kar daje kraju obraz dolgočasne zapuščenosti. Tu in tam se je tekom časa napravilo nekaj zemlje po skalnatih tleh in nastale so’tratiuate ruše, katere so v spomladi lepo zelene in z belimi zvončki in rumenimi trobenticami preprežeue. Tedaj pa je tudi v Karlovci prijetnejše, skoraj bi dejal, poetično. Potok, kateri si je prcril svojo strugo skozi skalovje, šumi tedaj živejše, peneč se po robi. Povodnji kosi letajo od skalo do skalo in med mladimi vrbami znašajo gnezda senice, ki so si tudi to mesto izvohale v svoje bivališče.
A tudi človek je zašel tu sem, tudi človek si jo postavil s\ ojo kočo semkaj. — Kar živi spomin teh krajev, sc ve, da je tu stala karlovška hiša, karlovški malin. Iliša bolj v hribi, malin pa tik vode na robi, postavljen iz slabo otosanih hrastovih hlodov, na vse strani oprt in podprt ob skalo, toda vendar tako lohno stoječ, da bi ga v ravnici no premočna sapa brez težave morda
podrla ter razmetala. Ali tacih skrbi Karlovčanje nikdar imeli niso! Kako bi bilo pač moči, da bi kedaj zašla piš in sapa tu sem? Ia če tudi, saj izgubita takoj vsako moč, ker ni strani, da bi se raztegnila, razpihala. Karlovčanje zatorej raztrganih streli, izruvanih dreves in podrtih kozelcev niso poznali nikdar. Streho je bilo treba popravljati lo vsacih deset, petnajst let, če jo je dež premočil, da se je sem in tam udrla ter napravila vodi pot pod strčšino in na slamo, žitne zaboje in suho sadje, katero se je spravljalo tamkaj.
Tedaj, ko se je sneg tajal po rebrih in gorskih vrhovih, pridrla je časih voda in odplavila pri malini kako lesövje. Ker pa je struga globoka in so Karlovčanje vremena dobro poznali ter o pravem časi odpirali zatvornice, odhajala je tudi povodenj brez posebnih nesreč.
Sedaj je liže v istini čas, da spregovorimo o karlovških Stanovnikih. Tu nam je povedati, da je bil karlovški rod od nekdaj takov, kakor je še sedaj. K ari o včan j e so od nekdaj doživeli sivo starost, dolga leta, dolgo življenje. Kar stoji Karlovec, je bilo to tako, in tako, upamo, ostane tudi v bodočnosti! f. Živeli so sami zase in nekako zaničevali svet „tam zgoraj“, penili so se le tedaj, ko je bila prava potreba. Od nekdaj so Jnieli v hiši navado, da sc jc ženil samo jeden sinov. Drugi bratje so ostajali doma ter bili večni trpini. Naposled pa so ope-*ali; osiveli so jim lasje in vsločilo se jim je telo. A potem 80 počasi pomrli, ta to zimo, oni drugo. Na njih mesto stopil je Qov zarod, ravno tistega duha, kakor predniki v grobovih.
V mladosti so bili Karlovčanje od nekdaj vsi jednake, Velikanske postave in širokopleči. A kar je čudno: imeli so malo ?e vsi rumene lasč. Močni so bili — toda vendar krotkega duha, ln nikdar se ni čulo, da bi se bili vdeležili kacega pretepa.
Delali so pa tako, kakor uboga živina. Malin ni stal skoraj ttjkdar, in stope so tolkle noč in dan. Ce ni bilo prosa, trlo se je °'Je iz črešminjevih jagod, lanenega semena in še celo iz žira.
Vendar vse, kar so je v malini zmlelo, moralo se je prej g?br,ati od hiše do hišo, tam Zgoraj v pogorji, ter potem zopet posiviti v hišo nazaj, ln Karlovčanje so vse to storili sami! r|našali so teške mehove dan na dan iz pogorja v dol in jih do-asali iz dola v pogorje nazaj. Če je bilo treba, oprtali so si meh J|ei; rame, potem si pa še druzega položili po vrhi, počrez, črez *Qik) in tretjega z otrobi so stisnili pod pazduho, in tako otožni koračili so po strmini navkreber, g Ker pa jo pri malini bila tudi žaga, imeli so preskrbljevati вђ s* z e^om- In tudi po les so sami prihajali na pogorje, Puščali hlode po jarkih nizdolu in končno vrezane deskč na 1 Vl prinašali iz Karlovca v pogorje. Tako so živeli — istinito av ob poti svojega obraza! Ni zatorej čudo, ako so so vsi Kar-
lovčanje ua stara leta vsušili, kakor sad na lčsi, in ako jim jo tedaj izginilo malo ne vse meso od kosti.
Pri tem deli pa tudi ni čudo, da so v Karlovci bili imo-viti, petični. Spravljali so v žitnico, tor imeli novec. Pametilo se ni, da bi bil kedaj zapravljal kdo v rodbini. In vina tudi niso popivali. Davke in desetino so točno opravljali, in dolgov niso delali nikdar. Kadar pa je bilo treba, se jim tudi novec ni smilil. Od nekdaj je bilo tako, da je starejši sin obiskal nekoliko šol v mesti, da je govoril potem nemški, bral tiskane knjige, ter poučeval brate in rodbino doma.
Pili so vsi Karl o včanje prebrisane glave, imejoči zavest, da so pametnejši od vseh pogbrcev tam zgoraj.
Kadar je v pogorji kdo zbolel ua smrt, gotovo so prihiteli v Karlovec in povprašali, kako bi se odgnala bolezen. Karlo v č a n j e pa so imeli ustna svoja poročila, po katerih so poznali rastline in njih skrivnostne moči. Ako jo zholel človek, zbolelo živiuče, ako je na pogorskem rebri gad ugriznil pastirja, ali si kdo vsekal rano, vedno se jo dobilo v Karlovci koristno zdravilo. Tako pa je prišlo, da je hudobni in nespametni svet dobil zavest, da ti Kar lovčanje več vedo, nego li jo krščenemu človeku in njega duši hasuovito.
Vraž v Karlovci niso poznali. Ako je prišel kmetič in tožil,	da je kača ugriznila vola na paši,	da mu	otfiče in se	ubožec
boji,	da bi živinče 110 poginilo, tor jo	končno	prosil, naj	bi mu
stari Karlovčan bolno živino „zagovoril“, ni se mu ta prošnja nikdar vslišala. Godrnjaje jo moral odlaziti in srdil se je, da mu ti ljudje, kateri so brez dvombe v zvezi s hudobnimi duhovi, ne hotč skazati takošne male dobrote.
Tako se je pripetilo, da Karl o včanje niso bili posebno priljubljeni v pogorji. Na tem sveti jo «že tako, da se prebrisanost in pamet sovražite ter malo čislate. Toliko bolj pa so se med seboj ljubili in živeli brez domačih prepirov.
Hišni gospodar je imel veljavo vsegdar in pri vseh. Vse ga je spoštovalo in mu bilo pokorno. Kar je ukazal, storilo so je. Oporekali mu niso ni stari bratje, še menj rodni 11111 sinovi. Od nekdaj pa jo	hotela osoda tako, da se je mnogo sinov	štelo v hiši,	in da
je le	redkokrat v Karlovci prišlo na	svet —	kako dekle,	kakor
da slabotno žensko bitje ni za Karlovec in teška njega dela.
Kadar pa se je žrjav vendar-lo zmotil, ter prinesel po noči v Karlovec otroka — dekliča, bila je otožna, ali vsaj poparjena vsa rodbina. In ko je deklo količkaj doraslo, moralo je iz hiše, v službo k tujim ljudem.
Ako pa je hišni gospodar, stari Karlovčan, bil vdovec, ni se nikdar drugič ženil. Druga ženitev se mu je zdela tako nespametna, da še misliti ni hotel kaj tacega. Tedaj se je vedelo samo ob sebi, da ima jeden sinov v jarem, in vdovcu so se Prl' čela leta počitka.
Stari Karlovčan, vdovec, zlezel je na zapeček, ter si tamkaj napravil ležišče, da je počival na njem tudi po dnevi. Sedaj jo bil oproščen vsacega dela, saj kdor jo toliko otrok vzredil, imel je pač pravico, da si oddahne zadnje dni trudapolnega življenja. — Karlovška zgodovina pa nam pripoveduje, da so v tacih slučajih gospodarjevega vdovstva nastajali slabi dnevi v hiši. Vsakdo izmed sinov se je branil zakonskih težav, ter očetovi volji nasproti hotel ostati neožcnjcu. Prepirali so sc i:i jezili. Starec je brez uspeha prosil in rotil sinove, končno pa se pogostoma razjaril tako, da je planil iz-za peči, pograbil muhalnik izpod stropa in tepel in spodil iz hišo otroke. Bali so se ga vsi, nikdo se mu ui protivil, in vsi so ubežali pred njim, ker oča ima pravico, da tepe svoje otroke.
Ali končno sc jo jedcu izmed sinov vendar-lo klonil očetovi volji, ter se jo oženil. In prišli so zopet mirni časi, in vrnil se je stari red v hišo.
Tako se je stvar godila vselej, kadar je stari Karlovčan bil vdovec — in tako godi sc stvar še dan danes!
A ti pa, prijatelj, ako te kedaj vrže osoda v pozabljeni ta kot slovenske zemlje, ako zaideš kedaj v karlovški jarek, dobiš post zdravih, krepkih in pametnih udov človeške družbe, ki te Prijazno vzprejmo pod streho, ti dado vrezati črnega kruha in piti sladke, črešujeve vode.
Še dolgo potem pa se bodeš spominal čvrstega pogovora in dejal si bodeš sam v sebi, da je ta rod v Karlovci ravno tako zdrav in čist, kakor potok, ki tam mimo hiti šumeč po pečinah.
II.
Skoraj bi z leliko vestjo trdil, da je bil Karlovec pred dve sto leti ravno takšen, kakor je šo danes.
Gotovo pa je, da bi stari Karl o v Čanje, vstanši iz svojih hže davno pozabljenih grobov, današnji Karlovec takoj zopet spoznali, in da bi, ako bi jim bilo dovoljeno vrniti se v slabo to naše življenje, temu življenju se takoj zopet privadili — ker v Kar-[ovci jo vse še t;iko, kakor nekoč. Prepričan sem tudi, da bi se r1 Poštcnjaci, kakor nekdaj, še sedaj branili ženitve, ker ženstvd J° sedaj slabšo, lenojše, nogo li jo bilo nekdaj, in tudi hudob-nejše. —
Viharji, med svetom tuleči, vihrali so nad Karlovcem in 11180 pustili za seboj nikacega sledu. Samo 1. 1848, ko se je bil УЦе1 plamen skoraj po-vsi olikani zemlji, ko je želja po prostosti u! osvoboditvi od teškili jarmov bila obča, ter se končno kakor 8()d strelilncga pralni razletela, še le tedaj plosknili so valovi 8v°ta tudi tu sem in vrgli v karlovški jarek nekoliko burnih dni, hekoliko joka in solza.
C*topij 1Ш.	1
Ik
Takrat je v Karlovci gospodaril stari Aleš in pripetilo so je, da je bil ravno pokopal svojo ženo, ter da je imel prav tedaj skrbi, kako bi jednega izmed štirih sinov privel v zakon. Ril je čuden možiček ta Aleš in tenak kakor šivanka, sklonenega telesa in sive glave. Govoril pa je ostro, počasi, pametno. In kadar so je razjaril, naredila se mu je na tancem nosi rudeča lisa, da so mu je lesketal ta nos iz velega obraza kakor iskrica.
Gospodinjila je Alošu stara sestra Maruša — ali mož so je pri tem gospodinjstvi čutil zelo nesrečnim. Danes jo jedel vse neslano, včeraj pa je bila v skledi malo ne sama sol! Hiša je bila polna nesnage iu sploh ni bila nikaka stvar takova, kakor ima biti pri dobrem gospodinjstvi.
Imel je mlado hčer Marjeto. Ali na to tedaj še mislil ni. Treba jej je bilo služiti. Služila pa jo v gradi, ali vsaj gradiči podobnem poslopji, katero je stalo in še danes stoji tik vasi nad Karlovcem. Vas zovejo „na Vi so ccm“, gradič pa „na Bin reč ji“, ker ga obdaja prijazno smrečje na vseli straneh. To poslopje je bilo tedaj svojina stari, plemenitaški rodovini, katera je slüla za svojo ostrosti voljo ter precej silno drla tlačane in podložne jej kmete.
A to je Karlovčanu bila mala skrb, ker je opravljal redno svoje dolžnosti. Pri tem pa je bil tudi grajski mälinar in ako jc bilo treba, je grajskim zrezal tudi kake hlode v deske.
Tedaj, ko se naša pripovest pričenja, bila je spomlad skoraj minula.
Bilo je proti večeri vročega dneva. Na nebi se jo napravljalo za dež in črni oblači so se knpičili. Nastala je hipno prav temna noč. V Karlovci so ljudjo sedeli za mizo pri večerji. Slaba luč jo medlo razsvitljevala stauico. Jesti iu govoriti se nikomur ni ljubilo. Hišni gospodar jo ležal na peči, imejoč tik sebe svojo luß iu beroč iz vmazanih molitvenih bukvic. Ves dan se jo rotil in jezil na nepokorno sinove, in še z večera bi se bil, da ni prišel pozni gost, ki je hotel pri njih prenočiti.
Bil je to Janez Škaf ali Janez Mula imenovan. Njega telo je bilo postavljeno na tenke, dolge nogö, kakor jih imajo tisti ptiči, ki brbajo po močvirjih in mlakužah. In tudi sploh je bila prikazen njega zvunajnosti taka, da se jej jo svet rad smijal-Bil jo Janez Škaf človek, katerega je poznalo vse pogorje in katerega so radi jemali pod streho. To pa sc je zgodilo prvič zaradi tega, ker jo ta ud človeške družbe na svojem hrbti nosil v okrogli posodi tvarino, katera nam spreminja črno nočvv beli dan» to je olje, a drugič tudi zategadelj, kor je Janez Škaf vedel za vsako novico v okrožji štirih milj, tor ji bil v tem oziri živa kronika. Gasili pa jo vendar doživel, da so se mu navzlic vseh lepih njega svojstov zaperala vrata pred nosom, in to tedaj, kadar je bil použil preobilo vinskih moči. Takrat so se mu pod telesom dolge noge kar vile in se mu zapletalo skoraj jedmi v drugo. J11
mnogo in glasno jc kričal tcda.j. In če jc takrat naletel na človeka, kateri mu ni bil po volji, padel je s hudobnim svojim jezikom po njem, ter mu povedal vse, kar je bilo resničnega ali neresničnega!
Nekoč si jc nekdo privoščil veselje, ter je Janezu Škafu, vedno po pogorji tovor nosečemu, zdel priimek „mula“. Ta priimek	pa se ga je držal do smrti, (ker tudi Janez Škaf sedaj
uže	davno	olja ne proda iti uže	davno je	dal zemlji,	kar je bilo
nje.) Ali nedolžni ta imenski pristavek ga je časih silno razjaril. Ako se mu jc dejalo: „Mula, si li prinesel olja?“ in ako je bi) listi, ki jc to vprašal, še tako imovit in novčen mož, naš Janez mu nikakor ni prizanesel. Zatisnil je očesi in s kiselim obrazom pričel mu naštevati vse pregrehe, katere so o njem bile znane po soseski. V tacih hipih je bil Janez neznosno siten in tedaj «o ga radi odpravljali iz hiše. Sicer pa jc bil dobro vzprijet in radi so ga imeli povsod.
Tisti večerje bil zatorej obtičal v Karlovci, ter sc z domačimi navečerjal, vendar bistroumni mož je takoj uvidel hišne 'razmere. Vodil je zatorej pogovor o samih tacih stvarčh, katere so bile čisto oddaljene od ženitve in gospodinjstva.
Toda	govorica so ni hotela	razvneti.
Stari	Aleš je premetaval	na peči	svoje kosti	in sedaj in
sedaj malo postokal.
Maruša je slonela pri peči in dremala.
Sinovi vkrog mize so tudi molčali. Molčanje pa je bila stvar, katero je Janez Škaf težje prenašal, nego nc vem kaj.
„Ali sem vam uže pravil“, oglasil sc je, „kako je Bog udaril tistega pastirca, ki je kričal näme?“
A molčanje s tem ni hotelo prestati. Kakor je bilo videti, ni hotel nikdo znati poučne te pripovesti o udarjenem pastirci. Končno vendar odpre usta Maruša:
„Ne še!“
In za njo se oglasijo sinovi:
„Ne še I“
„To jc bilo tam na Selškem in oljo sem prodal. Nekje nad visocim robom je pasel koze tisti otrok. Pri brezdni ste rnsle dve brezi in vpognil je na vsaki vejo, ji zvezal in sc potem po pastirski navadi zibal tija in sem, tako, da je časih visel skoraj nad Prepadom. Prišel sem mimo in olje nesel, a truden, žejen in lačen W1. Tedaj pa prične tista stvar kričati name: mula, mulec, 111 ul a! In glejto, takoj ga je zadelo, in rčsk — veja se je odlomila in zagnalo ga je črez rob v globel, da ni nikdar več življenja videl. Tako je bilo in menim, da jc stare ljudi spoštovati! I'ako je!"
A tudi po tej grozoviti pripovesti se ni hotel razvneti po-f°vor, tako, da se jc Škaf uže skoraj kesal, ker ni premeril šo tistega pota proti Vi so c cm navzgor, kjer bi bil prišel vsaj med ^ovornejšo družbo.
Toda naposled se jc raz peč oglasil sam stari Aleš, ne meneč vse za gostovo navzočnost.
„Cernu l)i se ne ženil,“ dejal je s tancim svojim glasom, „čemu bi sc no ženil! Tako ni pri hiši ni snage, ni redü!“
To vzdihovanje merilo je sploh na vse sinove. In takoj jc prišel tudi odgovor.
„Jaz se ne bodem,“ odgovori Vid, najstarejši, „jaz 110, som prestar!“
„Jaz tudi ne,“ hitro pristavi Urban, za Vidom najstarejši, „nisem najstarejši. Najstarejši, najpametnejši! Ta naj so!“
„I11 čemu bi se jaz,“ dejal je Tomaž, ki jo bil mlajši od Urbana, „čemu naj bi se jaz, če se vidva nočetaV“
„Jaz se pa tudi nočem,“ je končno rekel Ur o h, najmlajši, „premlad sem še, oče!“
Ali oča na peči jc zopet vmolknil in si vzdihovajo popravljal zglavje svojega trdega ležišča.
Tii pa se je oglasil zopet Škaf, ter spregovoril:
„V čudne čase nas jo Bog postavil. Živeti jo teškd, in kakor jaz vse to premišljujem, smo blizu sodnjemu dnevu. Včeraj sem bil na Visocem. In tisti Ko mol ček, tisti učitelj, imel je polno gostilno kmetov, in govoril jim jc, da so sc mi ježili lasje na glavi: naj se gospoda pobije, naj se gradovi požgi», naj jo kmet gospod, in ne vem še kaj! Svet so obrača na glavo in zmešnjave so! Prav ros so!“
Stari Karlovčau pa je tedaj stegnil suhi svoj vrat in rekel osorno:
„Presiti so, sicer bi ne sleparili tako! Ti Š k a 1' pa pojdi sedaj spat, anti vidiš, da imamo svoje skrbi in da si nam nadležen !“
Janez se jo hotel razsrditi, a sprevidel je, da je boljše ili v miru.
„Saj sto prav pusti dauos, kot kresilna goba ste pusti vsi ! In pametne besede ni moči pametnemu človeku spregovoriti med vami!“
Mrmraje si je oprtal svojo orodje, ter odšel počivat v listje. V veži pa jo obstal in dejal sam v sebi:
„Ko bi bil Škaf danes pijan, bi so bil izlil. Na tega Kar-lovčana staro kosti bi se bil izlil, da bi se mu bile premočile, kakor''poparjen kruh. Pa je tudi tako prav! A tu sem v to jazbino pač ne pridem več! Berač je ubožec povsod in vselej!“
Potem jo odkoračil proti svojemu ležišču, zaril trudno svoje telo v mehko steljo in zaspal. Drugo jutro jc odšel ne da bi rekel: Bog vam povrni — ker Janez Škaf ni nikdar odpuščal njemu, kdor mu je kedaj kratil jezika sladki dar.
Karlovški so še ostali v hiši, sinovi pri mizi, oča na peči. Ta pa je takoj zopet pričel vzdihovati in sinov moledovati.
„Čemu bi so ne ženil? Ti, Vid, ti se moraš!“
„Name še misliti ui treba!“
„Ti Urban, pa se ti!“
„Počakajte, oče, saj se nič ne mudi!“
„Tomaž ti sc, ti si me vedno rad ubogal!“
„Naj premislim. Stvar ni, kakor bi nesel meh iz Karlovca na Visoko!“
„Ureh, vsaj ti poskusi!“
„Sem premlad, oče, saj vidite, da sem premlad!“
Zopet je bil odbit napad in starec je togotno zaječal.
„Ej, človek, ki ima take otroke, je siromak, siromak, da ga večjega^ na sveti ni!“
„Ženitev je čudna stvar,“ spregovoril je potem Vid, „in tako kakor sem, ne pogrešam ničesar!“
„Čudna pa, čudna,“ mu je U r b a n takoj pritrdil. „Nič gotovega ni! Ženska je hudobna in prepir bode v hiši!“
„Prepir in sovraštvo!“ priložil je Tomaž.
„In poleg vsega tisti otročaji, tisti sitni,“ pridejal je še Ure h.
Tedaj pa se je oglasila tudi stara Maruša:
„Križi so, to je res! In lo prerado sc pripeti, da je ženska prvi križ pri hiši!“
Te besede so starega Karlovčana tako razburile, da jo kar planil s peči.
„Tiho bodi,“ je zakričal, „ženska — je dar božji!“
In istina je, da bi se tedaj bil stari mož razjaril in razsrdil — ako bi 110 bil takrat nekdo na vežne duri potolkel. Te duri pa je bila prej Maruša za Škafom zaprla. Karlovčan seje zatorej takoj vmiril, ker vtis ponočnega trkanja na duri je vselej nekako dolgočasen in še celo na taki samoti, kakor v Karlovci. Ko pa jo Ur eh počasi okuo odprl in vprašal, kdo trka — so jo oglasila sestra Marjani ca. In vse jo bilo radovedno, kako da prihaja pozno v noči in kaj bočoV
III.
Tisti večer pa so je bil razvnel hrup na Vi soc o m. Nam nže znani Miklavž Kom ol ček, pijani visoški učitelj, bilje prišel iz mesta in pripovedoval, da povsod vstajajo kmetje, da požigajo gradove in poplačujejo gospodi, kar so morali pretrpeti od nje.
Kar niso zdale učiteljevo besede, storilo je vino, in sköro jo stal Kom ol ček na čeli razdraženi množici, katera je s hrupom in kletvinami hitela proti Smrečju.
Povedali smo uže, da je Smrečje bila tedaj svojina bogati plemenitaški rodovini. Tu imamo še dostaviti, da je ta gradiček le Pristava veliki graščini, kateri pravijo Močava in katera stoji
pod Visocem v ravnini kake dve uri od Smrečja oddaljena. Na Močavi je stanovala tudi tedaj gospoda; a na Smrečji je bilo samo nekoliko družine. In tii pa tam je prijezdila tija grajska hči, komtesa Ana, ki je imela na Smrečji male svoje sobice, polne gospödskega bleska, pravo nebeško stanovanje v minijaturi!
Tudi tisti večer je bila komtesa na Smrečji. Popoludne je bila sama prijezdila i/, Moča ve, ter potem delala nemir po vsem gradiči. Bila je ravno v deviških letih, toda .se vedno je imela obilo svojih otroških navad. Delala in živela je po svoji glavi, kakor sc jej je ravno zljubilo. Jedina hči v hiši je stariše iu vso strahovala in smela počenjati, karkoli jej jc prišlo na misel.
Tisti večer je bila zatorej na Smrečji. Ko pa se je hrup oglasil, so hlapci in dekle na vse strani sc razpršili. Samo Marjani ca, ki jc, kar smo uže povedali, tudi služila na Smrečji, ostala jo pri prestrašeni grajski hčeri. Komtesa je pograbila raz steno samokres in potem ste v neizrečnem trepeti pri stranskih vraticah zbežali skozi vrt v gozd. Tu sta sklenili pobegniti v Karlovec, ter se tam skriti. Ali pot v Karlovec vodi po bregovih in je po noči silno nevaren! Marj a ni ca se ga ni strašila. Л komtesa, to jc bilo drugače! Po končnem sklepi je Marjani ca sama odšla po stezi iu odhitela pomoči iskat v Karlovec, (iospica pa je sedla na mah in je trpeča neizmerno bridkost čepela v temi.
Marj a ni ca je dospela v Karlovec ravno tedaj, ko jo starec hotel svojo jezo izliti na sinove. A njo prihod je potolažil vihar.
Stari Karlo včan jc bil takoj voljan, vzeti grajsko hčer pod svojo streho. In Vidu je dejal, naj gre po dekleta, da ta živalca od strahu v temnem logi ne pogine. Marjanici pa jc ukazal, naj pripravi „gorenjo hišo“ in posteljo tam. In sinovom je velel, naj se napravijo praznično, in takoj je tudi sam zlezel v praznično svojo obleko. Maruša je morala v ponev nabiti jajec, ter skuhati mleka, presnega, „ker taka gospoda živi le ob cvrtji in presnem mleki“.
Vid pa je stopil v črno noč. Ouden človek je bil ta Vid. Dobrega srca in dobro duše. Završil je bil polovico gimnazije in potem po stari karlovški navadi moral ostati doma. O tej osodi ui godrnjal, vendar srečen tudi ni bil. Imel je šc iz šolskih let star prevod S h akesp e ar c j c v i h dram. In časih v nedeljo popoludne jc legel v mehko travo in sc zatopil v nesmrtne to poezije. Jih j° H umel? Bog ve! V dušo pa se mu je pri tem branji vsilila temna tožnost, da ni zapustil poziva svojih očetov, da ni končal svojega šolanja. Toda tako tožnost je obdržal sam zAse — ker malo je govoril in šc to nerad. Kar pa jc govoril, zdelo se je bratom „strašno“ pametno in prebrisano.
Tudi tisti večer je stopal v melanholične misli pogreznen po stezi proti Smrečju. In pred dušo so mu stopile tiste nebeške
podobe, tiste krasne ženske, katere žive v Shakespearejevih dramah. In zdelo se mu je, kakor bi bil danes sam zašel v takovo dramo. In prošinjala ga je misel, kako se bode vse to končalo?
Ilitro je stopal po ozki stezi. Ko je priplezal do Vrlia, pro-rila je luna goste oblake in z medlim svojim svitom obsevala kraj. Cul se je hrup iz pristave.
Takoj tik pota pod smreko na mahi je slonela komtesa A n a in nje drobna osobica se je tresla kakor trepetlika. Jokala je in smrti pričakovala vsak hip, in Bog ve, česa hudega še vse!
Kakor srna je k višku planila, ko je dospel Vid k nji. Boječe je obrnila pogled proti njemu, v roei pa je stisKala samokres, pred katerim se je sama najbolj tresla.
„Kaj mi hočete?“ je viknila v strahi, tor se stisnila za smreko. A tedaj jej je samokres padel iz onemoglo roke in z grozo je vzdihnila:
„Moj Bog, če se sproži!“
Bila je res krasna prikazen! Lasje so se jej razkodrani usipali po ramenih in drobni obrazek, s črtami strahu in groze, bil je tako mil, da je Vid od čudenja postal in se zagledal v to stvarico, in si dejal, da bi jo hotel gledati — do smrti. In kako drobno je to vse bilo, kako majhno in nežno! A vendar, kak ogenj se je bliskal iz nje oči! In kako boječe je zrla nanj in potem na orožje, ki je ležalo pred nogo!
„Moj Bog, če se sproži!“
Vidu pa se je to tako smešno /.delo, da se je pri vsi resnosti položaja moral smijati. Potem pa je dejal:
„Po vas sem prišel!“
„Vi ste iz Karlovca!“
In takoj je stopila iz-za debla ter obšla pazno samokres, da bi se ne sprožil in ne napravil nesreče.
„Pojdiva zatorej!“
A Vid ni premekuil koraka.
„Pojdiva zatoroj! To se lehko reče — ali — “
Boječe je vprla oko vanj :
„In, ali?“
„Ali pot je ozek ■— in nevaren!“
„Pot je ozek in nevaren!“ dejala je počasi za njim.
Molčala sta nekoliko časa. Potem je Vid tiho spregovoril :
„Jaz bi	vas	uže — nesel!“
„Vi bi	1110	nesli!“	in Vid	je opazil,	kako	jej	jo kri	zalila
obrazek.
„Jaz bi	vas	nesel, s	svojima	rokama bi	vas	nesel!“
Vendar	tudi sam jo	bil v stiski in zagledal	so	je v	zvezdo
ua nočnem stropi neba, in pöt mu je stopil na čelo.
Gospica Ana pa je vzdihovala — a ni se premeknila s svojega mesta.
„Pot jc ozek in kdor ni vajen, lchko pade globoko v jarek in pobije in potolče se na smrt !“
Ali tudi te Vidove besede so ostale brez vtisa. Tedaj pa se jo na pristavi zasvetilo, hrup jc nastal silncjši, svit napolnil gozd in zadaj so se vzdvignili dima stebri in plamen se je pokazal. Pristava je gorela! Komtesa je plaha prihitela k Vidu in vsklikuila:
„Nesite me!“ —
In vzdvignil je Vid lchko to breme. Vkrog vratu mu jo dola roko in koprnela jo in tiho ihtela.
„Pristavo so zapalili!“ rekel je Vid, in potem varno po stezi odšel.
Zdelo so mu jo, kakor da bi ne nosil ničesar. Čutil pa je, kako je komtesi srce utripalo, kako hitro in burno. In kadar jo sapa zapihala, čutil je nje volne lase ob svojem lici. In sedaj pa sedaj se je tudi uje lice tako mehko zadelo njegovega, da jo bil ves omamljen.
In kako mehko	jo jo držal, da	bi no čutila nikakc	težave!
In rad bi bil jo	nosil tako vso	večnost —	in še bi	se ne bil
vtrudil! V dušo pa mu jo prikipela prečudna sreča. Od kod? Morda sam ni vedel! Zamislil se je v to srečo, a zamislil se samo z duhom, ker oko je	pazno zrlo, da	bi mu ne	spodletela stopinja
in da bi ne padel s	sladkim svojim	bremenom.
„Ali mi sedaj še tudi ni moči sami iti?“
To uje vprašanje ga je vzbudilo. A takoj jo vedel, kako jej ima odgovoriti. In odgovoril jej jo s prepričanjem :
„Ne šo! Tudi sedaj so šo lehko pade!“
Zopet je vmolknila — toda on se jo zopet zamislil	v svejo
tiho srečo. In na rame mu je naslonila obličje, in nje lasjč so ga obdajali — tako rahlo, kakor matere božje lasci, kateri vzrasejo v prvi spomladi po zelenih travnicih.
Vendar končno sta dospela na boljši pot. Melinc vkrog stezo so se spremenile v zelene ruši ne in steza sama jo bila široka, da bi bila lehko hodila dva človeka po nji, jeden tik druzega. — Povzdvignila jo obraz in vprla oči vanj.
„Sedaj je užc pot širok — ali ne?“
Potem pa se je spet trudno naslonila na njega rame.
„Pot jo širok,“ dejal je, „a še vedno nevaren! Noč ima svojo moč — in lehko se pade!“
Nje glavica je še obslonola na njega rameni.
Končno so je zavila steza vkrog rebra — in pred njima jo ležal	Karlovec. Luna je obsevala slamnato	strehe. V malini pa
so	klepetala kolosa in potok je šumel vmes.	Tedaj še le	jo Vid
posadil dekleta na tla. Videč romantično to seliščo je komtesa pozabila vsega. Z rokama jo plosknila, ter dejala kipeče:
„Kako krasno jo til! Oj, tu ostanem dolgo, dolgo!“
Pred Karlovcem pa so ja vzprijeli K a r 1 o v č a n in Vidovi bratje. Cudno so gledali prišlo gostinjo in niso znali, kako bi se vedli. Naposled so jo izročili Marjanici in stari Maruši, čoš, naj si ženske same pomagajo, kakor vedo in znajo. A prav je bilo tako in dobro vse!
IV.
Drugo jutro so je pričelo v Karlovci tako življenje, kakor ga do sedaj ti kraji nikdar še doživeli niso! Tri ženske, odraščene žensko pod streho! In kako življenje je to bilo! Prav tako, kakor tedaj. ko pade iskra v kup suhega smrečja. Takoj se prično po njem praskanje, pokanje, vnemanje; iskrice švigajo, tu in tam se prikažejo goreči jeziki, koučno pa splapola vse v jednem plameni proti nebu. Taka iskrica jo bila za Karlovec komtesa Ana! Tekala je, govorila, smijala se, hotela vse vedeti, videti, hotela biti povsod!^ Ilipoma je vtaknila svoj nosek v vsak kot, ter izvohala vse! Takoj drugo jutro je odložila gospbdsko svojo nošo in si izposodila pri Marjanici kmetsko obleko. Dela si je svilnato rutico vkrog vratu, splela si lose in jih na glavi zavila v kite. Ko pa so hoteli gospodski ravnati ž njo, prepovedala je to jezno in samoglavo. Hotela je biti v hiši hči domača; hotela, naj jo tičejo vsi, V id, U r e h , Ur b a n, T o m a ž, M a r u š a in M a r j e -tiča. Pričetkoma so so branili, ali naposled so se morali vdati vsi!
In poprijela se je vsacega opravila. V kuhinji je kuhala in hodila tudi na vodo z Marušo, da bi prala. Zavihala si je ro-kalce do belih lehti iu se potem poigrala s perilom. Dela pa se jo, se ve, vsacega takoj naveličala! Iz kuhinje jo hitela pod streho, potem na vrt, kjer so jo sušilo perilo ali oprano žito; potem je klicala kuretino in nazadnje šla v hlev, pogledat živinčet.
Prihitela jo tudi v hišo, povpraševajoča starega Aleša, ako želi in ali hoče, naj bi ž njim govorila? In v istini je sedla k njemu, ter govorila vse, kar jej je prišlo na jezik, vmes se je sladko smijala, popravljala zglavje starcu, opazovala mu velo roko, mu hvalila bele, sive lase — in potem zopet odhitela na prosto. Starec pa je ostal na peči, si zatisnil oči — in dobro mu je delo to laskanje.
„Tako bi ti moral imeti v hiš vsak dan!“ si je mislil. „Ali taki otroci, taki sinovi — to je nesreča!“
Komtesa Ana pa je pritekla tudi v malin! In tudi tuje pregledala vse, končno sedla na hlod, katerega so ravno rezali, ter so na njem, ki seje pri rezanji premikal, takisto počasi „vozila“. Pri tem se jej je svetil obrazek od notranjega veselja, in z rokama je ploskala.
Veliko prijateljstvo je hotela skleniti z Vidom, starejšim sinom. Na obrazi se mu je videla notranja zamišljenost in iz oči mu je zrla resignirana melanholija, kar smo povedali uže prej. Vse to je dekletu silno ugajalo. In ko je premetaval teške hlode, in kazal svoje moči, se je tudi to gospici prečudno lepo zdelo. Zahajala	je	zatorej za njim in mu gostolela svoje	besede	na uho.
V i d pa	je	nerad govoril. In komtesa jo takoj stekuila,	da tudi
nji nerad odgovarja. Raztogotila so je, zavlekla obrazek in rekla srdito: „Ti si dolgočasen človek, Vid, prav zelo dolgočasen! Tu imam tvoje brate uže rajša, ti vsaj govore!“
In bratje so to slišali — in vse to se jim je prečudno „lepo“
zdelo.
Ali v nekaterih hipih je bila jeza zopet pozabljena — in z Vido m prijaznost zopet sklenena!
Bilo je tretjega dnč popoludnc, kar je prišla komtesa v Karlovec. Uže	se jo bližal večer in solnce je hotelo	skoraj	zatoniti
za gore.	Stari Aleš je ležal pod staro hruško na	rušiui	tik hiše.
V doli pri vodi so delale ženske in čnio se je sedaj smijanje od tam. V malini in na žagi pa je bilo dela obilo in klepetanje od ondu se je vsililo starcu v srce, da je bil radosti poln. Sinovi so donašali ravno narezanih desak, ter jih po vrti operali na debla, da bi se sušile.
Končno se je pa stvar zasukala tako, da je sin Urban sam ostal pri starci. Obrisal si jo potni obraz in se nevkrctno lomil vkrog očeta, ki je takoj slutil, da hoče sin nekaj imeti.
„Hode li skoro dosta danes?“ vprašal je starec prijazno. „Vroče je, vroče!“
In Urban je rahlo vzdihnil, kar staremu očetu ni skrito ostalo.
„Ti bi nekaj rad, Urban? a kaj?“
„Kad! rad! ne rečem, da ravno rad!“
„Oče,“ potem Urban po kratkem molki zopet prične, „zdi sc mi, da sem se postaral. Nekaka trdost mi je prišla v kosti! Star sem, star!“
„Postara se vsakdo,“ odgovori na to K a r 1 o v č a n.
„Postara! prav pravite, in menim, da bi res pametno storil, če se — oženim, oče!“
Starec se jo radosten vzdvignil	s svojega ležišča.
„Ti se hočeš oženiti, Urban,	ti se v	resnici hočeš	oženiti?“
„Če ni drugače, pa — se bodem. Saj ste se vi tudi! In ženitev, mislim, ni Bog ve kaj!“
„Ti si bil vedno dober otrok, Urban, to sem znal, to sem skušal! In sedaj se hočeš tudi oženiti! Nu, to je prav, to je prav! Dobro ti'bode, ker — spoštuješ svojega očeta!“
„Hočem zatorej malo pogledati	vkrog,	malo povprašati,	oče,
tako malo tam po pogorji, da se dobi kako	žeustvo!“
„Le povprašaj, Urban, lo poglej, le!“
Iu Karlov čau je ves srečen zopet legel v travo in zadovoljno gledal za pokornim	sinom, kateri je	odhajal	proti	malinu.
„Dober otročaj to-le,	dober!"
Sköro potem pa je prisopcl T o m a ž z novimi deskami, ter jih odložil po vrti.vkrog. Л stari Aleš se je bil tako zamislil v svojo srečo, da se ni prav nič menil zanj.
Tomaž je stopical vkrog in popravljal iu skladal deske, ki pa so uže tudi prej trdno stale.
„Oče,“ je poklical naposled, „oče!“
In starec je obrnil obraz proti njemu.
„Oče“ — in Tomaž je premišljal, „oče“, ta les, ki ga danes	režemo, je prav mehak. Lehko delo!“
A tudi na to ni bilo	odgovora. Stari	Karlo včan	si	je	po-
časi napravljal pipo, ter kresal gobo na kameni. Tedaj pa je Toni a ž storil odločen korak.
„Oče, jaz se bodem — oženil!“
Vtis teli čisto nepričakovanih besed je bil jasen! Stari mož je jeujal s kresanjem, pipa mu je padla i/. ust in bil je ves tak, kakor bi ga bil zadel silen udarec. Potem pa se je začuden obrnil proti sinu in dejal skoraj s strahom:
„Ti tudi?!“
Tomaž je imel vročo kri in ta mu je tedaj vzkipela.
„Če ste se vi, čemu bi se neki jaz ne!“
In ko je starec le molčal, dejal je še:
„Če tudi proti vaši volji — oženil se bodem!“
In srdit je odšel.
Tu pod hruško pa je ostal stari Karl o včan — podoba žive obupnosti. Sedaj sta sc hotela oženiti Tomaž in Urban, oba! Kako sc vesti v tacih okolnostih? To mu ni bilo prav čisto nič jasno. Iz vsega pride še morda nesreča. Prepirali se bodo in sovražili. I)a bode on potem največji revež pod svojo streho, to je gotovo. Čemu so človeku otroci? Da mu delajo skrbi in težave. Grozne težave!
Zdajci mu nekdo položi roko na rame. Bil je Ur eh, naj-mlajši sin.
„Oče," je rekel skrivnostno, „če se uže nobeden bratov noče, bodem se pa jaz, bodi si stvar, kakor hoče!"
Starec je bil še ves v prejšnjem zamišljenji, tako, da ni vedel precej, kaj sin hoče. Toda Ur e h je srčno nadaljeval:
„Imam uže tudi nekaj izbranega! Včeraj je šla tu mimo Je-lovčauova lili cika in tedaj sem si dejal: to vzemi, ali nobene. In to bodem vzel, oče. a hitro!"
„Kaj, oženiti sc hočeš?"
In starec jo planil k višku, sklenil roči in zaklical obupno: „Ti ljubi moj Jezus, sam ti mcui pomagaj! Take otroke imeti, moj Bog, take otroke imeti!"
In odhitel je v hišo, legel na peč, obrnil v steno obraz in ho čutil nesrečnim. Skoro pa je prismijala se v hišo gospica Ana — provzročevalka vse te strašne krize. In poleg njega je sedla in govorila in govorila, tako, da se je stari mož hitro zopet pomiril. Jezen je še bil, to je res. A kdo bi neki ne bil jezen na take sinove, tako malomarne otroke, kateri so se sedaj hoteli hipoma poženiti vsi! Toda malo ga bodo vicali ti sinovi, proklicano malo! Bog ve, če bi ti ljudje tudi kako žensko dobili, ki bi jih hotela vzeti! Bog ve! Gotovo ni. Gotovo pa je, da jo on sam še dobi, on sam, če tudi jo v letih! In glejte, tudi ta mlada stvar, ta go-spčdska živalca je rajša tu notri pri njem, nego zvunaj pri tistih dolgočasnih pustežih ! Taka je !
Ko pa so pozneje sinovi vkrog mize sedeli in ničesar govorili niso, se je oča oglasil s svoje peči:
„Urban, T o m a ž in ti U r e h , toliko vam rečem in povoni, če me bodete jezili —■ se oženim sam! Star sem ali trden — in prav mlado še lehko dobim! Taka je! — “
Nastala je tihota, splošna tihota! Toliko pa je čutil vsakdo, da sc v Karlovci gode — čudno reči.
V.
Drug dan popoludne, ko je ura na visoškem zvoniki ravno dve odbila, stopil je Miklavž Ko mol ček iz vaške gostilne.
Tedaj so imeli na V i s 6 c e m še svojega učitelja — a sedaj ho jim ga uže davno vzeli in otroci morajo krevsati v šolo k fari, na M o č a v o. Takrat pa je bil visoški učitelj M i k 1 a v ž Ko-mol če k, in tisti je stopil iz vaške gostilno tisto popoludne. Napil in najedel so je bil do sita.
Peter Smrt, oštir, stal je na pragi in dejal tožno: „Blatil nisi, Miklavž, toda nič no de, bodeš uže pozneje!“
Ponižnost ni bila nikdar svojstvo Petru Smrti. A Ko-molček jo bil tisto dni pravi Ilobespierre na V i soc cm ( tako, da jo bil tudi oštir ponižen proti njemu.
Mi ki a vž se tudi prav čisto nič ni zmenil o tistih oštirjevih besedah. Nekaj jo zagrčal med zobmi, potem pa stopil na solnce pred hišo. A tedaj sc mu je zavilo prod očmi vse, pot, hiša, visoška cerkev in oštir Peter Smrt, ki je na pragi stal, ter tožen premišljeval vplive neplatenega svojega vina.
„Pijan sem," rekel je K orno 1 ček, „— ali — za dobro stvar jo človek lehko pijan!“
Potem se jo obrnil proti onemu na pragi:
„Smrt,“ jo kričal, „danes ti še nekaj doživiš, in gledal bodeš, na čudne načine glodal!"
In zopet se jo obrnil proti vasi.
„Nam trpinom so napočili boljši časi,“ govoril je ponosno, „boljši časi!“
In izginil je med vaškimi hišami.
Ali pol uro še ni bilo minulo, ko je Peter Smrt proti svoji gostilni videl in čutil dohajati množico kričečih kmetov in v sredi med njimi pijanega Komolčka.
„Zopet prihajajo, Mina,“ rekel je tožno svoji ženi zakonski, „in zopet bodo pili brez novcev. Vendar, toliko ti povem, delaj križe in kljuke, da pozabljeno ne bode, kar je popitega bilo! Predno bode teden dni, stopijo v moč zopet davkarije in cesarske oblasti in potem pokažem tisto križe in tiste kljuko 1“
Prijazno jo pozdravil hrumečo družbo, katera je takoj vkrog miz posedla.
„Vina, Smrt!“ kričala je vsa gneča. In Smrt jo ves meden in prijazen prinesel pijače. Pivci pa so vgaujali šalo ž njim.
„Ti si Smrt, ki jo vsaj komu podobna!“
„Tako smrti človek rad umre!“
„Res, vesola taka smrt!“
„A vendar čudna smrt, ker to je živa smrt!“
„Živa, pa dobra smrt!“
Tako so sc šalili in pili Smrtovo vino. Bil pa je tedaj zbran vkrog miz skoraj ves cvet visoških postopačev in pijančkov.
Tam v koti je sedel K a m e n a r j e v Gašperčok, tisti, ki je imel sredi vasi tik vodnjaka podrto kočo. O njem so je pravilo, da rad „kaj vkrade“, če mu ravno pod prste pride kaj tujega. A danes je tfi sedel mastito in si podperal s komolcem glavo.
„Mnogo smo trpeli,“ kričal jo neprimeroma, „mnogo smo trpeli!“
Tik njega pa jo raztezal tolste svoje ude M o s a r j o v B o š t i j a 11 ter si ulival vino v obširni svoj trebuh. Domovanje in posestjo bil v prejšnjih letih zapil iu zapravil. A sedaj je osobčnkoval. Ako pa ju tii ali tam pripetila se nesreča, da jo poginilo prase ali tole, gotovo je vselej proti večoru vkrog vogla prikimal naš Boš ti ja 11, ter prosil: „Dajte mi žival, da jo zagrebem!" A govorili so po Vasi, da si jo s takšno nečedno „pičo“ redil trebušček in da tistih uživali ni zagrebal!" Tudi so pravili, da jo rad vabil k sobi po-končevalke miši — katerih potem več od njega priti videli niso! Ali tudi Boštijan jo dejal tisti dan:
„Mnogo smo trpeli!“
„Ti si trpol? Kaj si ti trpel V“ pa so mu jo odrezal takoj Janez Škaf, ki jo bil, so ve, tudi v družbi. Bil jo užo vina polu — in brusil je ostri svoj jezik.
„Jedel si in pil, dokler si kaj imel! Sedaj pa nimaš ničesar — in si berač, a še berač nič prida!“
Ali Mesarjev Boštijan je bil človek mirne krvi, če si Je bil, kakor danes, napolnil želodec in vgasil žejo.
„Tiho, Škaf,“ odgovoril je mirno, „tiho, čenete preobrnem, da izgubiš dno iu obroče! Trpel som, toda sedaj jo — anion!“
„Nikar se prepirati! Pijana sta oha!“ se jc uril med-nja Jakob iz-p od Tab ra. Tisti, ki je nosil sredi svojega obraza debelo kepo mesa, razlezenega, razdrtega in z lasmi prepredenega: kar pa je on nos imenoval, in kar ga je pripravilo do priimka „nosatega" Jakopa. Zvunaj vasi pod Ta brom je imel suho rebro, katero je vsako	spomlad	preril	in	prekopal.	Moralo
pa je to zemljišče neizrečno rodovito biti,	ker leto za	letom je
pridelava! žita in sena toliko, da m vedel kam s pridelkom, če sc je kedaj govorilo, da zahaja v trdili nočeh kosit na tuje travnike ali snopje'ruvat iz tujih kozolcev, bilo jo to prej nego no samo golo obrekovanje, katero pa je poštenega J a k o p a vendar močno žalilo. Ali svet je uže tak, da obrčkuje!
Ta jo zatorej dejal:
„Pijana sta oba! A jaz sem trpel — ker — delam!“
„Ti delaš? ti kradeš!“ kričal je Janez razsrjen.
„Miruj, Škaf! miruj! bodeš videl, da te udarim!“ togotil sc je Jakop, in velikanski nos se mu jc kakor kres, zapnljen na gori, zasvetil od same jezo.
In tako so so prepirali	in vsak	je pretil	drugemu	z udarci
— a udariti so je bal vsak.
Pri drugi mizi se je bil vnel razgovor o boljših časih, kateri nastopijo sedaj, ko jo gospoda poklana in potolčena.
„Gospode ne bode?“ vprašal je Smolarjev Štefe, „jaz pa vas vprašam, kdo bode potem davke pobiral, če ne gospoda?“
Štefe je bil trdih možjan. Ako se mu je stvar tudi razjasnila dvakrat in trikrat, mu jc vendar še temno ostajalo vse!
„Davke? glej ga! davke!“ odgovoril je takoj suliorebri Kobalov Ti n če, tisti, ki je bil nekdaj cerkovnik visoški in ki jc, kakor se sploh ve, vtikal svoje dolgo prste v cerkovno pušico, „to jo ravno, da davkov več 110 bode potem; kaj ne Komolec?“
I11 obrnil se je proti Komolčku, sedečemu pri poči.
„To je, da no!“ zastokal jo ta.
„N11, vidiš, Štefe,“ dejal jo Tinče vostno, „kako si zatolčen in zametan v glavi! Kaj 110, sedaj to sam vidiš?“
„Davkov ne bode, aha!“ vskliknil jc oni dobrodušno.
Toda mož šc vedno ni bil prepričan! Nekaj časa je mislil, potem dejal še jedno.
„Pravite, da gospode ne bode! Kdo nam bode potem svete maše bral, če gospoda ne? Ker duhovni gospodje so vendar tudi gospoda, ali ne, Komolček?"
„Res jc, kdo nam bode maše bral? res jc, kdo nam jih bodo bral?" pritrdil je takoj Veharjev Nace. „I11 kdo nas bode poročal, pokopaval, kdo nam v cerkvi govoril?"
„Kdo?" se jo raztogotil Ko molče k, „kdo?" Potom bodo vsak sam duhovnik, osli nespametni!"
„Aha! potem bode vsak sam duhovnik!“ In Štefe seje delal, kakor bi mu bila sedaj stvar čisto jasna.
„Glejte," je dejal zadovoljno „povedati je treba človeku, potom je dobro vse! Poučiti je treba človeka!“
„Vendar čemu to govoričenje!" oglasil se je Komol ček, „čemu to govoričenje? Gasi pridejo boljši — a mi smo mnogo trpeli!"
„Trpeli pa, trpeli!“ kričalo jo vse, in takoj so bili pozabljeni prejšnji prepiri. Beseda o „prejšnjem trpljenji" joKomolčku vselej pomagala iz vsake stiske!
Ali danes jo mož malo govoril, čakal je, da so prišle vso „zveste mu glave". In končno so v isti ni prilezlo vso. Prilezel jo Skalarjev Martin, tisti, ki ga jo vedno glava bolela in ki jo slül za svoje zvijačnosti voljo, s katero jo lazil pod tuje strč-šinc, da je tam jemal jajca iz kurjih gnezdišč. Prilezel je Vratarjev Jur če, tisti, ki ie uže v tridesetem leti nosil plešasto glavo. Užival je slavo, da je neizrečeno prebrisan tat sadja in družili vrtnih pridelkov. Poznal jo v soseski vsako deblo in se vsako loto oglasil, da ga je prej. nego gospodar, v pozni noči otresel! Prilezel je tudi Vrtnikov Matiče. Na svojem hrbti je nosil veliko grbo in v zakon si je bil izbral žensko trideset let starejšo. Vzel jo je zaradi hišice, katero je imela v vasi, da jo dobil svoje zatišje. Potem pa je dolal dolgove na hišico in žensko je pretepal, tolažeč se z upi, da jo bode počasi pritepel do groba. Oe končno povemo še, daje prišel tudi Gab r če v To n če, povedali smo vse, kar jo moči. Zvunaj vasi tik ceste je imel ta poštenjak kočo in je v tihih nočeh prežal na mimogredoče vozove in pijane voznike. In govorilo in tožilo se jo, da sc tam doli vkrog Tonetovega selišča tako rada izgubi z voza kaka vrečica, ali kakov zabojček! Morda pa je take reči prav naš Tonček pulil z vozov?
Ko so bili prišli vsi, vstane Komolček, vdari z roko ob mizo in pravi :
„Sedaj pa tiho, sedaj bodem nekoliko besed spregovoril!"
In nastala jo tihota.
„Ta-le Škaf mi je danes povedal, da imajo v Karlovci tistega drobnega grajskega dekleta!“
„Ros je, jaz sem mu to povedal!“ oglasil se je takoj Janez S k a f.
„Tiho, Škaf," kričal jo K o mol ček, „in pred nami jo skrivajo !"
„Nu, in kaj potem?" začudil se je Štefe Smolarjev.
„Kaj potem,“ povzel je učitelj, „kaj potem? Nam jo morajo izročiti! Tu pri nas naj služi, za deklo naj nam služi, da l>ode vsaj vedela, kako jo to naše trpljenje!"
„Tako je!"
„Ta jo prava!"
„Dekla bodi!"
„In dola naj!"
„In trpi naj, pa jo — amen!"
„Saj smo tudi mi trpeli!"
Tako se je vpilo vse vprek. In čuditi se ni, da se jo končno iz vasi valila druhal proti Karlovcu. Šli so grajsko „lovit“ 1 Med njimi je bil vodnik učitelj Ko mol ček. Mnogo je govoril —a na plečih je nosil nabito puško, kor se ni vedelo, kako sc bode stvar končala.
VI.
Tisto popoludnč pa jo bilo v Karlovci vse mirno. Nikdo ni pričakoval nevihte, katera jo temu tihemu dolu iz Visečega pretila. Takoj po južini so odšli bratje Ur oh, Tomaž in Urban po opravilih v gozd. Komtesa pa se je končno spomnila tudi svojih starišev in Marjanica je morala tisti dan na Močavo, da bi poročila tamkaj, kam se je rešila domača hči.
Stari Karlovčan in Maruša sta dremala v hiši. Bilo .jo takšno vroče popoludne, ko pride zaspanost človeku v ude, da sam ne ve kedaj. Na visocem nebi je sijalo solnce in kakor čisto zlato so lili njega žarki na ubogo našo zemljo.
Vid pa je bil sam v malini. Mračno je bilo vkrog njega in po kotih skoraj popolnoma temno. Tu in tam se je skozi slabo streho vkradel solnčni žarek, ter prošiuil s prijazno bliščobo palče-vine vkrog brunov. Malinska kamena pa so klepetala in vmes je šumela voda, padajoča na malinska kolesa. Vidu se jo vsilil mrak tudi v dušo, in nikdar šo ni tako živo čutil — da srečen ni. Imel je zavest, vda drevi sam sebe v prepad, iz katerega se rešil več ne bode. Cernu je to moralo priti vse tako, čemu? In ravno njemu, ki je uže prej moral svoje misli tolikokrat s silo zatirati! Njega srce je bilo uže prej kakor pusti, pogorski kraji z brinjem nesreče in nezadovoljnosti prepreženo čroz in čroz. In sedaj še ta ženska? Bolest, silna bolest mu je zatopila dušo in hudo mu je delo to klopotanje v malini iu vzdvignil jo kolesa, da ga je hipoma obdala tihota.
Tedaj pa jo prihitela do malina komtesa Ana. Ko jo stopila iz solučno bliščobo v mrak, legla jej je tema vkrog pogleda) da jo nehote obstala na pragi. Obdajali so jo solnčni žarki, da jo bila v sviti in da se je videla vsaka črtica na drobnem joj obrazi. Potem se je zasmijala, da jo zazvenelo po pustem prostori. Vidu pa se je zdelo, da se jo okolo njega hipoma vse oživelo, da je božje milosti žarek napolnil vse prostore vkrog njega, in da jo solnco zasijalo pri vseh voglih v zaprašeni ta kraj. Tudi v njega srci jo nastala svitloba in z resnega obraza so mu izginile trde črte.
„Pii, kako jo tu temno!“ vskliknila je komtesa in stopuft v malin. „In vi, Vid, imate zopet dolgočasne, puste svojo misli!"
Nekdaj ga je bila dobila, da je bral Shakespeareja. Od tedaj ga ni več tikala.
Ničesar jej ui odgovoril. To pa jo je takoj napolnilo s srdom. In postavila se je v jezi pred njega, obrnila pogled proti njemu in udarila z nožico ob tla.
„Vi mi ne odgovorite, Vid! Prav čisto ničesar mi ne rečete V In veseli tudi niste, da sem prišla! To vidim na vašem dolgočasnem obrazi! Prav jasno vidim to vse! Moj Bog! in jaz tekam za vami, da bi čula le jedno prijazno besedico iz vaših ust! Л brez uspeha! In pri tem naj bi ostala mirna, kakor da bi oči no imela! In čemu to vse V lvaj sem vam hotela iu kaj vam hočem še sedaj? Oj, vodite, da je to vaše ravnanje hudobno, prav zelo hudobno!"
Zrl je Vid v njo, takisto zamišljeno, kakor bi gledal v daljne, daljne kraje tam za njo. Ali tudi sedaj jej ni ničesar odgovoril !
„Res, prav zelo hudobno je to ravnanjo vaše!" In togotila se jo še bolj iu kri jej je zalila obraz, da je bil mil kakor roža, ravno razcvetena. Potem pa je nadaljevala tiho, skoraj šepetajoče:
„In vidite, jaz bi bila ostala tu pri vas, ostala za vse življenje! In pozabiti sem hotela vse svoje dosedanje življenje, pozabiti tisto bogastvo in vse, prav vse! Pozabiti pa sem hotela vse samo zavoljo vas!"
Iu poslednje besede so jej prišle kakor rahla sapica iz ust, tako, da jih je jedva čulo njega uho. Kaj jej je hotel odgovoriti? Kaj jej smel odgovoriti? Prečudna sreča mu je napolnila dušo, kakor do tedaj še nikdar ne! Ali kaj jej je smel odgovoriti? Kako 80 je moral vesti temu krasnemu otroku nasproti ? Takoj je vedel, da jej ne sme odgovoriti ničesar! In v istini jej ni odgovoril ničesar,
„Ali zavoljo vašega vedenja ne ostanem več tli! In jutri uže °tidem in bodem pozabila ta Karlovec in vse te kraje! Tudi Vas, tudi vas bodem čisto pozabila!“
In moči srca so jo prevzele iu strast jej je preplula dušo, da se ni mogla obraniti notranjim vtisom Kar naslonila se je ob steno, iu solze so jej prihitele v oko iu glasno je jokala. Ko pa 80 jo pomiril prvi vihar, prijel jo Vid rahlo nje roko.
„Ana," dejal je s tesuim glasom, „po vrteli rase cvetje. Ako pa se to cvetje presadi na gorska, skalnata tla, vsahne in Več ne rase !“
In izpremil jo je proti izhodu.
„In greh je, če se tak cvet presadi na skalnata tla, kjer mora poginiti!"
In stopila sta na svitlo solnce,
„In tako je z nami. Kakor cvetje smo! Nekoliko nas je postavljenih v vrte, a velika večina na skalnata tla!"
In spustil je nje roko.
Jvctux>i« 1880,	^
„Ali kdor se presadi iz vrta na skalnata tla — živeti ne moro!"
In hitro je stopil v.malin nazaj, ter spustil kolesa, da se je klepetanje zopet pričelo.
Kointesa Ana pa je tožna odšla proti hiši. Ondu je sedla v zeleno travo in se zamislila tija prakse.
„Ni je hotel rad imeti!" Ta zavest jej je z britkostjo napolnila srce. Bila je silno nesrečna, tako nesrečna, da je ubožica menila, da srečna — več ne bode! —
Vil.
In tu v travi je sedela dolgo. Tudi stari Karlovčan je prilezel potem iz hiše in si položil trudne ude na rušino. Ker je dekle molčalo, molčal je tudi on in se zagledal tija v solnčno obsijane planine. Precej časa sta sedela tako. Kar oba prebudi glasna govorica. In starec je pogledal po strmem poti iz Visocega. Po stezi nizdolu so tavale tiste podobe, katere smo ravno zapustili v Smrtovi gostilni. Prav živo so med seboj govorili. Ko pa so opazili dekleta na vrti. zavpil je Kamenarjev Gašperček:
,,'i'a-le bode! ta-lc bode! Ima liže tisto drobno gospödsko
telo!“
Dekle se je preplašilo in odhitelo v hišo. Starec pa sc ni genil na svojem mesti. Maruši, prihitevši na prag, je dejal, naj vrata zapre in „malo" zapahne.
In zgodilo se je tako. Potem pa je starec vzel mirno pipo v roke, vkresal ogenj ter zažgal kadenje. Oni pa so se vsuli na vrt in obstali pred njim. Obrnil je obraz proti njim — dejal ni ničesar. To pa jih je takoj razdražilo.
„Ti, Karlovčan," vpil je iz družbe Jakop izpod Tabra, „jaz ti le to povem, da jaz, kadar udarim, udarim dobro!"
„Tudi jaz pošteno pritisnem, kadar sem jezen — in danes sem!" pristavil je G ah r Če v To n če.
„In jaz tudi nisem kaka zgaga! Kadar moram vsekati, vsekam čvrsto!“ dodal je Vrtni ko v Matiče.
„A jaz tudi nisem zadnji — pa je amen!" odrezal se jo Mesarjev Boš tija n.
„In to bodeš ti danes vse skusil,“ končal je Komolček, „ako pameten ne bodeš!“
Aleš pa je v tem vlekel gosti dim iz svoje pipe in na obrazi sc mu najmanjša črtica ni spremenila.
„I kaj bi radi?“ vprašal je, „povedali mi do sedaj še niste!"
„Povedali mu pa še res nismo,“ pritrdil je Smolarjev, nečloveka treba poučiti! Vidiš, Aleš, reč je ta, da nam imaš dekleta dati!“
„Dekleta dati!" začudil se je starec, mojega dekleta ni doma danes!“
„Kdo te vpraša po tvojem dekleti! Grajsko mi hočemo!“ vpil jc K o 111 o 1 ček.
„Grajsko? Nil, te vam užc ne damo!“ In Karlovčan si je popravljal pipo, kakor da bi teli silnežcv tu ne bilo. Nastalo je nekaj vriščain vpitja. To pa jc vzbudilo tudi Vida v malini. Počasi je prikorakal vkrog vogla in obstal pri hišnih vratih.
„Vid,“ dejal je oča, „poglej, grajskega dekleta bi radi!“
Temu pa	so se napele hipoma vse	žile	v telesi in iz obraza
mu	jc izginila	vsa kri, da	je obledel kot	mrlič. A dejal je vendar
silno mirno:
„Ne vem, če bode šlo!“
Takoj je	zopet nastal	krik in vrišč!	In	pustili so starca, ter
fie	vsuli proti	Vidu, da	bi ga odrinili	od	vrat. Ali Vid se je
srdito postavil na krepke noge in s silno močjo porinil Mesarjevega Boštijana, ki je prvi prišel do njega, od sebe, da se je zvrnil k tlam in je seboj podrl vso vrsto, zadaj stoječo. Ker so jim vinske moči bile stopile v noge, so padali kakor snopjo. K tlam podrt je bil tudi učitelj Komolček. Srd se mu je izlil v ftožjane. S silno kletvijo je planil k višku, pograbil puško, nameril na Vida, napel petelina, in — strel je počil, predno se je 'Unožica zavedla, kaj je.
Ali ubogi Vid je bil zadet na smrt! V prsi mu je udaril strel. Visoko telo se mu je streslo, potem pa se je kakor posebno deblo zvrnil brez glasu na obraz in mrtev obležal. Izpod nJega se je vsula kri, da jc hipoma vsa rušiua rudeča bila.
V kratkih hipih jc bilo pokončano mlado življenje! Vtis te hudobije pa je bil velikansk. Takoj so vsem izginile vinske moči 1?I možjan in grozna zavest se jim je vsilila v dušo. Vso je potem Plaho pobegnilo po poti proti vasi.
V hiši je vzdihovala stara Maruša, a komtesa jc bila užc <lavno omedlela.
Starec pa jo sedel na rušini, z rokama si je tolkel glavo in Vcrjeti ni hotel, da je resnica, kar je bil ravno doživel. Naposled P,11 sto mu stopili očesi izpod čela in neprestano je zrl na mrtvega Slnti, na njega kri in na roje muh, ki so se pasle vkrog njega.
„Moj Hog, ubili so ga! ubili so ga!“ je godrnjal in poskušal » 'stati — ali vstati ni mogel. V glavi so mu vreli možjani — toda uoge so bile brez moči!
Končno so prišli sinovi domov.
»Vida so ubili!“ jim je zastokal s čudnim glasom nasproti a potem objele ste tudi njega tema in nezavest.
Bil jc to strašen večer v Karlovci! Ni prej ni poznejše ni odo toliko nesreče, toliko bede in groze v hiši!
Na Visocem v vasi pa je tudi gospodovala groza! Drug dan so se skrivali skesani obrazi in skoraj nikdo si ni upal iz hiše na solnce. Vas je bila kakor zapuščena, in težilua zavest umora je ležala na nji.
Proti poldnevu so prinesli bratje umorjenega Vida iz Karlovca. Iz destik slabo zbito rakev so nosili na ramenih, ter tiščali pod pazduho kopalno orodje, da bi 11111 izkopali jamo na vaškem pokopališči. Počasi so stopali skozi vas, s temnimi obrazi. Tu in tam se je odprlo okno in se pokazal plašan obraz. Tu in tam je tudi prilezel otrok na prag, debelo gledajoč za čudnimi pogrebci.
Ti pa so na pokopališči, kakor najeti delovci, mirno kopali jamo in metali prst iz nje.
Nikdo jih ni motil. Govorili pa tudi niso. Ko so naposled ubozega Vida položili v hladno zemljo in ga zasuli s teško prstjo, vdrle so se jim debele solzč po rujavih obrazih. Pod cerkvenim stolpom pa so prijeli za vrvi in — tožno so zapeli zvonovi, da ni bil „brez zvonila pokopan.“
Tedaj pa je prilezla stara Ko ti j a (tista večna vaška beračica), ter sedla na zid pri pokopališči. Stara je bila kot zemlja in skoraj popolnoma slepa in gluha.
„Hov, hov!" je vzdihovala, „kaj so ga res ubili ? Človeško življenje so ubili! To bode sodba sodnji dan! hov! hov!“
In starka je izvlekla velikansk molek in pričela prebirati njega jagode. In vzdihovala, molila in jokala je.
Vidovi bratje so tiho odšli. Ko pa so zvunaj vasi hoteli zaviti uizdolu proti Karlovcu, zapel je vojaški rog. Tam po cesti proti Visocem jezdila je tropa vojakov. Golo orožje se je svetilo v solnci in konjska kopita so delala gost prah. To je bil konec revoluciji na Visocem!
*
* #
Potem pa je kazen pela! In Visočani morali so plačevat kvaro graščaku, tako, da jim še danes leže v kosteh tisti časi-Morali pa so tudi v ječo, in doma je gospodarstvo pešalo in hiralo- * Tudi Peter Smrt je moral v zäpor, ker je njega gostilna bila ognjišče vsem neredom in ker je netil ogenj s tem, da je točil vino brezplatno. Komolček pa je dobil sodbo, da bode zaprt na vse življenje. Mnogo let poznejše so ga pomilostili. Star in ves potrt se je vrnil na Visoko, kjer je potem prosjačil s pridevkom „strgani Ko mol ček“. A Visočani so bili sami berači od tedaj-
Starega Karlovčana pa so vprašali sodniki: koliko hoče odškodovanja imeti za sina?
„Nič,“ je dejal, „ker toliko kolikor je	bil	vredeu,	mi	dati ne
morete! Kar mi pa daste, to ui nič!“
V Karlovec seje počasi vrnil stari	mir.	Gospodar	Aleš
je skdro potem umrl. V zakon pa se je moral podati sin Tomaž, ki še sedaj gospodari. Ure h in Urban poznejše na ženitev „niti misliti nista hotela!“
*
* *
A komtesa A11 a V
Pred nekoliko leti sem obiskal sijajen ples v mesti C. — Plemenitaži so imeli svoj prostor, kjer so plesali. Med njimi je mla ženska prečudne krasote. Vkrog nje se je gnetlo vse in se Jej sladkalo. Ona pa je jednaka boginji vzprijemala vse te časti a na obrazi jej je bil videti žar sreče. Pila je komtesa Ana, fodaj omožeua grofica T. — Svet pravi, da je srečna. Vsaj videti J° tako! — Življenje vihra nad nami s silno oblastjo, trgajoče uam iz srca spomine, da izginjajo brez sledu. In kdo bi trdil, da Je to nesreča nam smrtnikom ? —
Bibliografija Slovenska.
Slovensko knjigarstvo od i. januarja 1880. leta do
1.	januarja 1881. leta
Sestavil Ivan Tomšič.
Štev. 1	147 glej v „Letopisu“ za 180!). loto 208—281. strani; štev. 148—243
v „Letopisu" za 1870. leto od 364—371. strani; štov. 244—851 v „Letopisu“ za 1871. leto od 346 —354 strani; štov. 352—589 v „Letopisu“ za 1872. in 1873. leto od 280—301. strani; štev. 590—817 v „Letopisu“ za 1876. leto od 193-215 strani; štev. 818-925 v „Letopisu“za 1877. leto od 824-835. strani; štev. 920 —1124 v „Letopisu“ za 1878. loto od 192—213. strani ; štov. 1125 — 1230 v „Letopisu“ za 1879 loto od 220—231. strani.
I.	Časopisi.
1231. Brencelj v lažnjivi obleki. V Ljubljani. Vroduik iu založuik: Jakob Alešovec. Letnik X. 1880. 4°.
1232. Cerkveni glasbenik. Organ Cccilijiuega društva v Ljubljani. Letnik lil. 188Ü. Z muzikalnimi prilogami. Odgovorni vrednik listu Janez Gnjczda. Odgovorni vrednik muzikalnih prilog Auton Foerster. Zaloga Ceeilijiuo društvo. Tiska It. Milic. 8°.
(Izhaja po jedenkrat na mesec. Vsneemu listu jo priložena muzikalna priloga obsegajoča po 4 str. 8°.)
1233. Cvetje z vertov sv. Frančiška. Mesečni list za verno slo-vcusko ljudstvo, zlasti za ude tretjoga roda sv. Fraučiška. S posebnim blagoslovom Nj. svetosti papeža Loona XIII.! Nj. eksceleucije kneza nadškofa goriškega iu prečast. generalnega ministra celega frančiškanskega reda izdaja iu vre-duje P. E v s t a h i j O z i m e k , mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici. V Gorici. Tiska Mailing. 1880. Letnik I. 8°.
(Izhaja vsak mesec po jodenkrat v zvezkih po dve poli.)
1234. Edinost. Glasilo slovenskega političnega društva za Primorsko. Lastnik društvo „Edinost“, lzdatclj in odgovorni
vrednik: Ivan Dolinar. Pozneje Ivan Tosti in Anton Šlunder. Tisk avstrijskega Lloyda v Trstu. Tečaj V. 1880. (Izhaja vsako sredo.)
1235.	Novice, gospodarske, obrtniško in narodne. V Ljubljani. Tisk in založba: Jožef Blaznikovili naslednikov. Odgovorni vrednik Alojzi Majer. 4°. Tečaj XXXVIII. 1880.
(Izhajajo vsako sredo.)
123(1. popotnik. List za šolo in dom. I. leto. Založnik M. Žolgar, urednik J. Lop an, tiskar Jan. Rakuš v Cclji. 1880. 8". (Izhaja 10. in 25. dan vsacega meseca.)
1237. Slovenec. Političen list za slovenski narod. Letnik VIII. 1880. Fol. V Ljubljani. Izdajatelj in odgovorni vrednik Fi 1 i p Iladerlap. Tiskali Jož. Blaznikov! nasledniki.
(Izhaja po trikrat na teden, v torek, četrtek in soboto.)
1238. Slovenska čebela. Družbeni list za prijatelje čebelarstva po Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Primorskem. Izdajatelj „čebelarsko društvo“. Odgovorni vrednik J. Jerič. V Ljubljani. Tečaj VIII. 1880. 8“. Tiskala Klein in Kovač (Eger).
(Izhaja vsak mesec.)
1239. Slovenski gospodar. List ljudstvu v poduk. Izdalo iu založilo katol. tiskovno društvo v Mariboru. Odgovorni vreduik dr. La vosi a v Gregorec. — V Mariboru. XIV. tečaj 1880. Tisk Drag. Lorenca v Mariboru.
(Izhaja vsak četrtek v tednu.)
Slovenski Gospodar ima dve prilogi in sioer: 1) Gospodarstvom! priloga. Priložena od staj. kmetijsko družbe. 2) Cerkvena priloga. Priložena od katol. tiskovnega društva.
1240. Slovenski Narod. V Ljubljani. Fol. XIII. leto, 1880. Izdalclj in urednik Josip Jurčič. Lastnina in tisk „Narodne tiskarne“.
(Izhaja vsak dan, izvzemši ponedeljke in dneve po praznikih.)
'211. Slovenski prijatelj. Vredil iu založil A n d r oj E i n s p i el e r, knezoškofijski duhovni svetovalec, katehet in učitelj na ces. kralj, viši realki v Celovcu, — Leto 1880. XXIX tečaj.
(Izhaja po jedonkrat v mesecu.)
'242. Soča. izdavatelj in odgovorni urednik: Jožef Z c i. Tiska: „Hilarijanska tiskarna“ v Gorici, Tečaj X. Fol. 1880.
(Izhaja vsak petek.)
'243. Stenograf Jugoslovanski. Vroduje in izdava prof. Ant. Bezenšek v Sofiji.
'hshaja vsak drug mesce in donaša kratko slovnico bolgarskega jezika s podukom v slovonskim jeziku.)
1244. Šola. Glasilo Goriških učiteljev. V. Cornic, založnik. — Hilarijanska tiskarna v Gorici. Leto I. 1880. 8°.
(Izhaja v zvezkih vsako četrtletje.)
1245. Učiteljski Tovariš. List za šolo in clom. Dvajseti tečaj, 1880. Odgovorni vrednik Mat oj Močnik, učitelj v I. mestni deški šoli v Ljubljani. — Natisnil in založil Rudolf Milic 8°.
(Izhaja 1. in 15. dne vsaoega meseca.)
1246. Vrtec. Časopis s podobami za slovensko mladino. Uredil in založil Ivan Tomšič, učitelj na c. kr. vadnici v Ljubljani. Deseti tečaj, 1880. 8n. 192 str. V Ljubljani. Tiskala Klein in Kovač (Eger).
(Izhaja po jedenkrat v moseou.)
1247. Zgodnja Danica. Katolišk cerkven list. Odgovorni vrednik: Luka Jeran. V Ljubljani, .1880. XXXIII. točaj. Natisnili in založili J. Blaznikovi dediči. 4°. 416 str.
(Izhaja vsak potek.)
1248. Zvon. Leposloven list. Leto VI. 1880. Izdaja in ureduje J o s. Stritar. Tiska A. Keiss na Dunaji. 8". 384 str.
1240.	Laibacher Diöcesanblatt. 1880. 4°. Izdajatelj in urednik: Martin Pogačar. Tisk „Narodne tiskarne“ v Ljubljani.
(List ima nemške, latinske in slovensko sestavke.)
II.	Društvena dela.
Čitalnica narodnu v Ljubljani.
1250.	Letopis narodne čitalnice v Ljubljani začetkom leta 1880. Založila čitalnica. Tisk J. Blazuikovik naslednikov v Ljubljani 8°. 31 str.
Dramatično društvo v Ljubljani.
1251.	Slovenska Talija. Zbirka dramatičnih del in iger. Na svetlo daje dramatično društvo v Ljubljani.
45. Vez e k. „Nemški ne zuajo". Burka v onem dejanji-Spisal Jakob A1 e š o v e c. 40 str. — Ž o n s ki jok. Igrft v enem dejanji. Po francoski „Les femmes qui pleureut"» par Siraudin & Thiboust poslovenil Val. Mandelc. 46 »tr. — Moja zvezda. Igra v enem dejanji. V francoščini sp. M. E. Scribe. Poslovenil Val. Mandelc.67 str. V Ljubljani. Natisnila „Narodna tiskarna". 1879. 16'И0.Д6. Vezok. Kje j c meja? Izvirna gluma v enem dejanji/spisal Josip Ogrinec. 28 str. — Gospod Zamuda ali Kako hitro
mine čas! Igra v enem dejanji. V francoščini sp. L. B. Picard. Poslovenil Val. Mandelc. 52 str. — Krojač Fips ali Nevarni sosed. Burka v onem dejanji. Poslovenil D. Hostnik. 36 str. V Ljubljani. Natisnila „Narodna tiskarna“. 1879. 1(5"'”.
47. Vezek. Marijana. Slika iz ljudskega življenja v 5 dejanjih. Francoski spisala Dennery iii Malliau. Poslovenil Davorin Hostnik. 114 str. — Tajnikovo poročilo o društvenem letu 1878/79., čitano v občnem zboru „Drama-tiškega društva“ dne 2(5. oktobra 1879. 19 str. V Ljubljani. Natisnila „Narodna tiskarna“. 1879 1 (}"'”.
Društvo v pomoč bolnikom Iii zn oskrbi,jevanje v Ljubljani.
1252. Letno poročilo društva v pomoč bolnikom in za oskrbljc-vanje v Ljubljani za štirnajsto društveno leto 1879. 8W. V Ljubljani. Tiskala Klein in Kovač (Egerb Založilo društveno vodstvo. 16 str.
Matica Slovenska.
1253. Letopis Matice Slovenske za leto 1880. Vredil dr. Janez 151 ei weis. V Ljubljani. Natisnili J. Blaznikovi nasledniki. 1880. 8°. 394 str.
Obseg: Umeteljuost in umeteljna obrtnost Slovencev. Kulturnozgodovinska študija; spisal P. pl. Radios. — Kako važnost ima „Jov-danis“ za slovensko zgodovinopisje V Spisal S. Rutar. — Jurij Križanič. Životopisna in literaturna črtica. Po Kostomarovi spisal J. S tek las a. — Življenje na morji in potovanje okolo sveta. Popisano v prijateljskih pismih. Poslovenil in uredil J. L. — Iz potne torbe. Priobčil Fran Rijavec. — Dr. Anton Murko. Životopis; sestavil dr. Jož. Pajek.
O pristnosti Kraljedvorskega rokopisa Po raznih spisih sestavil E. Volčič. — Običaji slovanski. Spisuje Fr. Hubad. — Življenje in delovanje sv. Cirila in Metoda po okrožnici papeža Leona XIII. 30. dne septembra 1. 1880. — V Karlovci. Noveleta; spisal Emil Leon. — Bibliografija slovenska. Sestavil Iv. Tomšič. — Poročilo o delovanji „Matico Slovenske“ 1880. I. Sestavil Andrej Praprotnik. — Imenik Matičinih udov.
1254. Vpliv vpijanljivih pijač na posamni človeški organizem in na Človeško društvo v obče. Spisal dr. M. Samec. V Ljubljani. Natisnili J. Blaznikovi nasledniki. 1880. 8°. 42 str.
*255. Kopitarjeva Spomenica. Vredil Josip Marn. V Ljubljani. Natisnili J. Blaznikovi nasledniki. 1880. 8°. 188 str.
Mariju» bratovščina v Ljubljani.
]256. Letno sporočilo društva Marijno bratovščino v Ljubljani, na koncu leta 1879. V Ljubljani. Založilo društvo Marijne bratovščine. Tisk Miličev. 8°. 15 str.
KntoliAkn <1 in/Ji« /,ii Кглнјнко.
12,07.	Glasi katoliške	družba.	Na	svitlo dajo katoliška družba za
Kranjsko. XIII. in XIV. zvezek. V Ljubljani. Založila katoliška družba za Kranjsko. Natisnila Klein in Kovač (Eger). 1880. 8°. 72 str.
I/, obsega:	Predgovor.	—	A.	Krščanstvo	vstreza	popolnoma
vsem zahtevam naše nature.	--	JI. Krščanstvo popolnoma vstreza člo-
veški družbi. — O	delovanji	redovnic „Pomočnic vernim dušam v vicali“
v Kini 1. 1879. — Poročilo o delovanji katoliške družbe.
1258	Glasi katoliška	družbe.	Na	svitlo daje katoliška družba za
Kranjsko. XV. zvezek. V Ljubljani. Založila katoliška družba za Kranjsko. Natisnila Klein in Kovač (Eger). 1880. 8°. 79 str.
Obseg: Velik zdravnik jo prišel z nebes, kor velik bolnik je ležal na zemlji. — Pomen mužoništva. — Nekoliko o sv. rešujem tolesu. — V pregnanstvu (iz življenja sv. Krizostoma).
Družb« hv. Moliom v Celovcu.
(26.430 udov.)
1259. Koledar družbe sv. Mohora za navadno leto 1881. Na svitlo dala družba sv. Mohora v Celovcu. 1880. Natisnila ti ek tirnica družbe sv. Moliora v Celovcu. 8". ItiO -f- (52 str.
Iz obsega: Strupena Noža. Domača povest; spisal A. F. Do-berčan. — Dva imenitna člena ali paragrafa iz občnega državljanskega zakonika: Spisal dr. T—r. — Razgovor o corkvi. Poslušal in zapisal ga Jožef Križman. — Elija Howe. Resnična povest; po ruskem predelal Pivčanin. — Obri ali Avari. Spisal J. Jurčič — Srečnonosni kožuh, ifesnična prigodba. — Zakaj prodajajo manjša kmetijstva? Beseda našim kmetom. Govoril Fr. Padalik. — Kiatkočasnice. Spisal Pivca n in. — Zastavico. — Šopek pesmic. Založil Živkov.
1260. Slovenski Goffine ali razlaganje cerkvenega leta. Predelal Lambert Ferčnik, dekan v Zabnicah. Z dovoljenjem vis. č. kerškega knezoškofijstva. 1880. Natisnila tiskarnica družbo sv. Moliora v Celovcu. III. snopič. 9°. -117—(508 str.
12*51. Občna zgodovina za slovensko ljudstvo. Spisal Josip Starc, kr. profesor više realke v Zagrebu. VII. snopič. 1880. Natisnila tiskarnica družbe sv. Moliora v Celovcu. 8°. 1521 do 480 str.
12(52. Naše Škodljive živali v podobi in besedi- Opisal F r. E rjavec, profesor v Gorici. Natisnila tiskarnica družbe sv. Moliora v Celovcu. 1. snopič. 1880. 8W. 112 str.
12615. Slovenske večernice za poduk in kratek čas. Petintrideseti zvezek. Z dovoljenjem visokočast. krškega knezoškofijstva. Natisnila tiskarnica družbo sv. Mohora v Celovcu. 1880. 8". 112 str.
Obseg: Ur. Janez lJleiwois. (S podobo.) Spisal Kr. Levec. — Ponarejeni bankovci. Povest iz domačega življenja; spisal Josip Jurčič.— Pot v nebesa. (Posen.') Zložil Radoslav. -- Kako se nareja slana V Spisal Franjo Krakovec. — Kratek pregled avstrijsko zgodovine. Spisal Julij pl. K le i mn ay er. - Glas iz domačo vasi. Spisa! Sak. — Požar v prajiriji. Spisal Lav. O or d n j ec. — Resnica ima svojo moč. Spisal Leo p. Gorenjec. — Beseda o zemljiščnih knjigah. Spisal dr. Ivan Tavčar. — Narodno blago:	1. Kmetski stan (na-
rodna pesem). 2. Piščalka (poljska pravljico). 3. Zlatovlaska (češka pripovedka). — Torbica podukov mladim gospodarjem, ki prično kmo-tovati.
Filotea ali navod k pobožnemu življenju. Francoski spisal Sveti Frančišek Salezij. Poslovenil Franc Rup, duhoven Korške škofije. Z dovoljenjem vis. č. Kerškega knezoškofij-stva. Natisnila tiskarnica družbe sv. Moliora v Celovcu. 1880, 8°. 252 str.
k. kmetijska družba v Ljubljani.
1265. Poročilo o delovanji centralnega odbora od poslednjega rodnega občnega zbora dn6 29. januarja 1879 do dn6 1. novembra 1880.8°. 55 str. (V slovenskem in nemškem jeziku).
1266. Navod, kako naj se napravljajo vodnjaki in kapnice, in pouk. kako naj se nabira, hrani in čisti pitna voda. Po rokopisu Petra Kozlerja uredil Franjo Witscliel. V Ljubljani
1879.	— Tisk Blaznikovih naslednikov. 8° 27 str. (V slovenskem in nemškem jeziku.)
1267. Glavna vodila umnega gospodarstva na majhnem posestvu in z malim imetjem. Z darilom viteza Schneid - Trouenfeld-skega odlikovana razprava. Spisal Ivan Lapajne, ravnatelj meščanski šoli v Krškem. Na svitlo dala c. k. kranjska kmetijska družba. V Ljubljani. 1880. Tiskali J. Blaznikovi nasledniki. 8°. 66 str.
111.	Državni zakonik.
Deželni zakonik za vojvodstvo Kranjsko. 4". V Ljubljani. Leto 1880. Natisnila Klein in Kovač (Egor).
Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane. Na Dunaju. Iz cos, kr. dvorno in državne tis-karnice. 4(). Leto 1880.
IV.	Pravoznanska in državoznanska dela.
1270. Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 12. septembra do IG. oktobra 1878.1. (Po stenografičnih zapisnikih).
19.	zvezek. V Ljubljani, 1878. Založil deželni odbor. Tisk Hud. Miličev. 4°. p. XXXVIII, XXXII, 343 in 410 str.
1268,
1269.
1271. Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 8. junija do 13. julija 1880. 1. (Po steuografičnih zapisnikih).
20.	zvezek. V Ljubljani 1880. Založil deželni odbor. Tisek R. Miličev. 4°. VIII, XXXII, XXXIV. 324 in 810. str.
V.	Jezikoslovje.
1272. Jezičnih. A. Juri Kobe. — B. Juri Varl. — C. Anton Žakelj. — D. Anton Oliban. — E. Andrej Likar. — F. France Jcriša. — O. dr. Leo Vončina. Spisal J. Marn. XVII. leto. V Ljubljani 1870. Natisnil in založil Rud. Milic. 8". 83 str.
1273. Jezičnih. A. Jernej Kopitar. — B Matija čop. — C. dr. France Prešern. Spisal J. Marn. XVIII. leto. V Ljubljani 1880. Natisnil in založil Rud. Milic. 8°.
Yl. Lepoznanstvo.
1274. Slovenska knjižnica. Zbirka romanov, novel in povcstij, izvirnih slovenskih, in iz drugih literatur na slovenski jezik preloženih. Izdaje J. Jurčič. Osmi zvezek: Zimski večeri. Zbirka novelic. Spisal dr. Ivan Tavčar. V Ljubljani, Natisnila „Narodna tiskarna“. — Založil J. Jurčič. 1880. Ki“0. 152 str.
1275. Petelinov Janez. Povestica iz no šo preteklih časov. Spisal Jakob Alešovec. (Ponatis iz Slovenca.) V Ljubljani. Založil J. Alčšovec. — Tisk J. Plaznikov. 1880. 12°. IGO str.
127G. Tisoč in ena noč. Pravljice iz jutrovih dežel. Za slovensko ljudstvo priredil L. Haderlap. (8 zvezkov.) Novomosto 1880. Tiskal in založil J. Krajec. 8".
1277. Kuhnovci v Bosni. Nova pesem s podobami. Spisal Lipo Haderlap. Natisnil in založil J. Krajec. Novomosto. 8°. 8 str.
1178. Pesni. Zložil Miroslav Malovrh. Novomesto. Tiskal in založil J. Krajec. 1880. 12°. G8 str.
1279. Spominek na zlato meso visoko vred. gosp. dr. Jožefa Mur-šeca Živkovega, prvo v sv. Bolfauski cerkvi, 5. sop-tembra MDCCCLXXX. V Gradcu. Sam založil. 1880. 12°, 48 str. Tiskarna Styria v Gradci.
Iz obsega: Oče naš. — Cešena si Marij». — Oče naš (druga oblika). — Vera. — Verino trojčiko. — Slutja. Blažiče. — Strast-nicn. — Blagor blažic. — Kazen strastnic. — Zdržnost. — Razvadam nrekosnica bistrejiih. — V prebud in v podbud. — Mora modrih. — iabakova popotnica krepkojših. — Posnomovaloc. — Nepotrebno. — Sveta jeza. — Grešna jeza. — Zbrihtanoo. — Prijateljstvo. Tolu. — Zagonetke. — Uganjka.
1280. Knjižnica slovcnskej mladini. Izdaje Ivan Tomšič. — Knjiga
II.	Peter rokodolčič. Poučna povest odrasloj slovenskcj
mladini. Prosto na slovenski jezik preložil Ivan Tomšič, učitelj na e. kr. vadnici v Ljubljani. (S podobo.) V Ljubljani. Založil in izdal pisatelj. Natisnila Klein in Kovač, i880. 8°. 96 str.
1281. Izgledi bogoljubnih otrok iz vsili časov krščanstva. II. del. Spisal in založil Anton Kržič, katehet. (Ponatis iz „Zgodnje Danice“.) V Ljubljani. Tisk J. Blaznikovih naslednikov. 1880. 8°. 143 str.
1282. Spisi Krištof Šmida. Poslovenjeni mladini v zabavo in poduk. I. zvezek: Ljudevit Hrastar. — Golobček. (S podobami).
V Novomestu 1880. Tiskal in založil ,1. Krajec. 8°. 79 str.
1283. Spisi Kristo/ Šmida. S podobami. II. z vez ek. Jozafat, kraljevič v Indiji. Povest iz prvih časov kerščanstva. Poslovenil P. Florentin Hrovat. V Novomestu, 1880. Tiskal in založil J. Krajec. 8". 131 str.
1284. Genovefa. Povest iz starih časov za vse dobre ljudi, zlasti pa za matere in otroke. Iz pisem Krištofa Šmida, poslovenil F. M. Tretji natis. V Ljubljani. Natisnili in založili. J. Blazuikovi nasledniki. 1879. 12°, 122 str.
1285. Nedolžnost preganjana in poveličana. Poleg nemške povesti „Illumenkörbchen“ Krištofa Šmida, i Drugi popravljeni natis.)
V Ljubljani. Natisnili in založili ,1. Blaznikovi nasledniki. 1880. 12". 127 str.
1286. Evstahij. Povest iz pisem Krištofa Šmida. Poslovenil Jožef Burger, duhovnik v ljubljanski škofiji. Drugi natis. V Ljubljani. Natisnili in založili J. Blaznikovi nasledniki. 1879. 12mo. 152 strani.
1287. Dobra hči Evstahij a. Izgled vsem pobožnim deklicam. Iz nemškega prevel J. Š., bogoslovec ljubljanskega semenišča. Drugi popravljeni natis. V Ljubljani 1880. Natisnili in založili J. Blaznikovi nasledniki. 12m0.
1288. Avgusta meseca 18. dan. Na slavo rojstveuemu dnevu Nj. Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. Sestavil Ivan Tomšič, učitelj na c. kr. vadnici v Ljubljani. Na Dunaji. Natisnil in založil Karl Rauch. 12m0. 20 str.
1289. Cesar Franc Jožef I. Sestavil Ivau Tomšič, učitelj na c. k. vadnici v Ljubljani. Na Dunaji. Natisnil in založil Karl Rauch. 12rao., 20 str.
1290. Dežela lenuhov. Pravljica z barvanimi podobami. Izdal in založil Ig. pl. Kleinmayr et Fed. Bamberg. 12mo.
1-91. Robinzon. Z barvanimi podobami. Izdal in založil Ig. pl. Kleinmayr et Fed. Bamberg. 12rao.
1292. Rritlikovec. Pravljica z barvanimi podobami. Izdal in založil Ig. pl. Kleinmayr et Fed. Bamberg. 12rao.
1293. SneguKica. Pravljica z barvanimi podobami. Izdal in založil Ig. pl. Kleinmayr et Fed. Bamberg. 12"’°.
Yl. Šolske knjige.
1294. Tretje berilo za ljudske šole. Na Duuaji. V c. k. založbi šolskih knjig. 1880. 8". 268 str. Natisnil Karel Gorišek na Dunaji.
(Najnovejša knjiga za slovensko ljudsko šole.)
1295. Začetnica in prvo berilo za ljudsko šole. Spisal Ivan Mi-klosicli. Drugo iz da nje. Na Dunaji. V c. k. založbi šolskih knjig. 1880. 8°. 11(> str. Natisnil Karel Gorišek na Dunaji.
1290.	Tretja nemška slovnica za slovenske ljudsko šole. Na Dunaji. 1880. V c. k. založbi šolskih bukev. 8°. 208 str. Tiskal Karel Gorišek na Dunaji.
1297. Druga nemška slovnica za slovenske ljudske šole. Na Dunaji. V c. k. založbi šolskih bukev. 1880. 8°. 271. str. Tiskal Karel Gorišek na Dunaji.
1298. Perm raSunicn za slovensko ljudske šole. Spisal Dr. vitez Fr. Močnik. Štovila od 1 do 20. Drugi, predelani natis. Na Dunaji. V c. k. založbi šolskih knjig. 1880. 8". 40 str. Natisnil Karel Gorišek na Dunaji.
1297. Druga raSunica za slovensko ljudske šolo. Spisal dr. vitez Fr. Močnik. Računanje s6 številkami do 100. Početno računanje z drobci. Kako se izračuni cena kako stvari. Sedmi natis. Na Dunaji. V c. k. založbi šolskih knjig. 1880. 8°. 07 str. Natisnil Karel Gorišek na Dunaji.
1300. Tretja raSunica za slovenske ljudske šole. Spisal dr. vitez Fr. Močnik. Računanje se številkami do 1000 in do tisočin. Sklepovni računi. Peti natis. Na Dunaji. V c. k. založbi šolskih knjig. 1880. 8°. 59 str. Natisnil Karel Gorišek na Dunaji.
1301. Četerta raSunica za slovensko ljudske šolo. Spisal dr. vitez Fr. Močnik. Računanje s celimi števili in desetinskimi drobci; z mnogoimeniini števili in navadnimi drobci. Poti, popravljeni natis. Na Dunaji. V c. k. založbi šolskih knjig. 1880. 8°. 84 str. Natisnil Karel Gorišek na Dunaji.
1302. Mali katekizem. Na Duuaji. V c. k. založbi šolskih bukev-1880. 8°. 44 str. Tiskal Karel Gorišek na Dunaji.
1303. Zgodbe svetega pisma stare in novo zazeze. Za katoliške ljudske šole. S 112 podobšinami in 1 zemljevidom. Po nemško spisal Dr. J. Schuster, poslovenil Ant. Lesar, duhoven ljubljanske škofije. Na Dunaji. V c. k. založbi šolskih bukov. 1880. 8°. 232 str. Natisnil Karel Gorišek na Dunaji.
1304. Keršanski nauk v prašanjih in odgovorih. Na Dunaji. V c. k. založbi šolskih bukev. 1880. 8". 205 str. Natisnil Karel Gorišek jih Dunaji.
1305. Abecednik za slovenske ljudske šole. Sestavila A. R a z i n g e r in A. Žumer, ljudska učitelja. V Ljubljani. 1880. Natisnil in založil Ig. v. Kleinmayr et Led. Bamberg. 8°. 80 str.
1306. Slovensko-nemČki abecednik. Sestavila A. Žumer in A. Razinger, ljudska učitelja. V Ljubljani, 1880. Natisnil in založil Tg. v. Kleinmayr et Led. Bamberg. 8°. 108 str.
¥11. Šolska poročila.
1307. O Sokratovi metodi s posebnim ozirom na Platonovega Me-nona in o pojmu. Spisal Fr. B rež ni k.
Programm dos k. k. Oborgymunsiums in Rndolfswcrtli fiir das Schuljahr 1879—80. 8”. pag. 1—13.
1308. Letno sporočilo javne štirirazredne ljudske šole v Kranji. 1880. Založila štirirazredna ljudska šola v Kranji. V Ljubljani. Natisnil Milic. 8°. 12 str.
1309. Razredba učencev čveterorazredne deške ljudske šole v Loki. 1880. Založil krajni šolski svet v Loki. V Ljubljani. Natisnil R. Milic. 8". 7 str.
1310. Razredba učenk v dekliški ljudski šoli pri č. č. g. g. Uršu-linaricah v Škofji Loki. 1880. Založil nunski samostan v Škofii Loki. Tisk Miličev v Ljubljani. 8°. 12 str.
1312. Šolsko poročilo narodne šole v Sežani v šolskem letu 1879—80. Natisnila „Narodna tiskarna" v Ljubljani. — Založilo šolsko vodstvo. 8°. 11 str.
1312. Letno sporočilo čveterorazredne deške ljudske šole v Novo-mestu. 1879—80. V lastnej zalogi. Natisnil J. Krajec v No-vomestu. 8°. 8 str.
¥111- Molitevne in poučne knjige.
1313. Jezus v sercu. V podobah, kako se Jezus serca polasti, ga čisti in sabo zedinja; z mašnimi in drugimi navadnimi molitvami. Založil Jožef Bub, indijanski misijonar v Mine-soti Severno Amerike. Z dovoljenjem visokočast. ljubljanskega škofijstva. če ter ti natis. V Ljubljani, 1880. Založnik Henrik Ničmau. 12mo, 200 str. Natisnil R. Milic.
1314. Jezus, dobri pastir, to je, lepe molitvice pri sv. maši in drugih posebnih priložnostih s svetim križevim potom in pesmi. Deveti natis. V Ljubljani. 1880. Založil II. Ničim- Ivan' tiskala Klein in Kovač. 16m0. 188 str.
1315. Častna straža Jezusovega presvetega Serca. Bukvice v prid družnikom te bratovščine, ki je cerkveno vstanovljeua v cerkvi pri G-ospčh „dobrega Pastirja“ na Dunaju, in kot podružnica v stolni cerkvi v Ljubljani. Poslovenil Jakob Dolenec, stolni kaplan. V Ljubljani. Založil H. Ničman. Tisk Miličev. 12°. 02 str.
1316. Duša popolna, ali molitve, prigovori in zgledi za dušo hrepenečo po popolnosti, ali Dušna pomoč za pravične kristjane. „bušne pomoči" četerte bukve. Na svitlo dal Janez Zupančič, župnik. Z dovoljenjem visokočastitljivega ljubljanskega knezoškofijstva. V Ljubljani, 1880. Založil Janez Zupančič. — Natisnila Klein in Kovač. 12"., 588 str.
1317. Kruh nebeški, ali bukvice za moljenje in češenje Zakramenta presvetega rešujega Telesa, s trojnimi mašnimi in vsemi drugimi navadnimi molitvami. Na svitlo dal Janez Zupančič, župnik. Z dovoljenjem visokočastitega ljubljanskega knezoškofijstva. V Kamniku. Založil France Keber, bukvovez. 1881. Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani. IG".
1318. Gospod, usliši mojo molitev! Molitevne bukve za pobožno Slovence. Izpisek iz potrjenih bukov „Sveta ura“, ki jih je spisal Janez Volčič, duhoven ljubljanske škofije. Drugi natis V Ljubljani, 1880. Založil Matija Gerber. Natisnil Rud. Milic. 8°. 412 strani.
1319. Mali duhovni zaklad ali molitve pri sveti maši in o drugih priložnostih. S pristavkom potrebnih molitvic za spoved in sveto obhajilo poleg latinskega. Drugi natis. V Ljubljani, 1880. Založil Janez Gioutini. Tiskamica Stirija v Gradcu. 12". 355 str.
1320. Šopek lepili masnih in drugih molitvic za pridne ŠolarČke. Četerti natis. V Ljubljani 1880. Založil Jan. Giontini. Natis Jos. Feichtinger-jevih naslednikov v Linču. l<>ra0. 70 str.
1321. Gorečnica našo Gospe presvetega Serca. Izdelana za Slovence poleg francoskega „La Zelatrice“. S privoljenjem vi-sokočastitega škofijstva Ljubljanskega. V Ljubljani. Založila bratovšina. — Natisnila Klein in Kovač. 1880. 12°. 55 str.
1322. Lilija v Božjem vertu ali deviški stan, njegova lepota in pomočki ga ohraniti. Po spisih sv. M. Alfonza Ligvorskega s pristavkom navadnih molitev. Na svitlo dala L. Jeran in Л. Zameji c. Z dovoljenjem visokočastitega ljubljanskega škofijstva. Cetertega pomnoženega natisa. V Ljubljani, 1880. Založil Matija Gerber. Tiskal R. Milic. 16°. 220 str.
1323. Družbeniška knjiga v poduk in spodbujevanje udov molitvene družbe vednega češčenja svetega Jožefa varuha sv. katoliške cerkve. Nemški spisal dr. Jožef Deckert., župnik v Weinhau-su pri Dunaju. Na Dunaji, 1880. Založba dr. Jožefa Deckerta. Tiskal Л. Keiss. 8°. 38 str.
1324. Djanje svetega Detinstva. V poduk malim in odraslim. Z dovoljenjem visokočastitega škofijstva Ljubljanskega. V Ljubljani. Natisnili J. Blaznikovi nasledniki, 1880. (Ponatis iz „Zgod. Danico".) 16'"°. 56 str.
IX.	Različna dela.
1325. Nauk slovenskim Županom, kako jim je delati, kadar opravljajo domačega in izročenega področja dolžnosti. Spisal Anton Globočnik, c. kr. okrajni glavar, Fr. Jož. redu vitez. Na slovenski jezik preložil Fr. Levstik. V Ljubljani. Natisnila ter založila Klein in Kovač (Eger). 1880. 8" 207 str.
1326. Spis, ki ga je poseben mi vod zdelal o prihodnjem izboljševanji Ljubljanskega močvirja. V Ljubljani 1880. Založil glavni močvirski odbor. — Natisnili J. Blaznikovi nasledniki. 4°. 14 str. in pročrti.
1327. Nekaj o načrtu za prirodoslovje na srednjej stopnji (3., 4., 5. šolsko leto) ljudske šole. Spisal Luka Lavtar, c. k. profesor v Mariboru. (Ponatis iz „Učiteljskega tovariša“. 1. 1880.)
V Ljubljani. Natisnil in založil II. Milic. 1880. 8°. 53 str.
1328. Dvajset pedagogičnih pogovorov v poljubni razverstitvi. Spisal Josip Cip er le, učitelj na Dunaji. (Ponatis iz „Učiteljskega tovariša“ 1. 1879.) III. del. V Ljubljani. Tiskal in založil It. Milic. 1880. 8°. G5 str.
1329. Nauk o gospodinjstvu. Bodočim gospodinjam, ženskim učiteljiščem, učiteljem in učiteljicam na višjih dekliških razredih ljudskih in meščanskih šol. Poleg nemškega izvirnika Ivana viteza Hermann-a, prosto poslovenila J. N. in J. L. Založil Ivan Lapajne v Krškem. V Terstu. Nova tiskarna Franceta Iluala. 1880. 8". 54 str.
1330. Slovani v iztočni Pustriški dolini na Tirolskem, nemški spisal dr. J. C. Mittorrutzner. Poslovenil Miroslav Malovrh.
V Novomestu. 1880. Tiskal in založil J. Krajec. 8°. 34 str.
1331. Službovnik nemško-slovenski za cesarsko in kraljevsko vojsko po vprašanjih in odgovorih. Tretji del. Peštvo in lovska četa. Spisal And. Comcl, pl. Sočebran. Natisnila tiskar-nica družbe sv. Mohora v Celovcu. 12tf. 35 in 15 str.
1332. Zakon in žena. Spisal Alojzij Pader. Novomesto. 1880. Tiskal in založil J. Krajec. 8°. 85 str.
«33. Od Francozov se ličimo umno gospodariti. Narodno-gospo-darstveua študija. Spisal J. L. S taro gor s ki. (Posebni iztis iz „Slov. Naroda.“) V Ljubljani, 1880. Natisnila in za-ložila „Narodna tiskarna“. 12°. l>ole.
1334. Stoletna Pratika devetnajstega stoletja od 1801—1901. Za duhovne, deželske služabnike in kmete. Poleg nemškega. (! e te rt ega natisa. Popravljena in pomnožena. V Ljubljani, 1880. Založnik II. Ničman. Natisnil J. Krajec v No-vomestu. 8°. 256 str.
1335. Hitri računar z ozirom na sedanji denar po avstrijski veljavi in na novo mero in vago. 7. popolnoma predelani in popravljeni natis. V Ljubljani, 1880. Založil Jan. Giontini. Natisnili Jos. Feichtinger-jevi nasledniki v Linču. 367 str.
L«t#pi» 1880,	•	22
1336. Prave egiptovske sanjske bukve od leta 1231 z razkladanjem sanj s perstavljenimi numerami za tiste, kateri hočejo svojo srečo v loteriji poskusiti. V Ljubljani. Založil Jan. Giontini. Natisnila lg. v. Kleinmayr in Bamberg. 1880. 8°. 40 str.
1337. PouSi/o o vzrokih, znamenjih in o preteku nalezljivih, kužnih živinskih bolezni vštevši govejo kugo. V Ljubljani. Natisnila Klein in Kovač (Eger). 1880. 8U.
1338. Poklic in naloga notarja. Sestavil in založil dr. Albin Poz ni k, c. k. notar v Novomestu.
1339. Kratek popis o potresu, kateri so je vršil 9—17. novembra leta 1880. Za priprosto ljudstvo sestavil J. U. Založil in natisnil W. Blanko v Ptuji. 8°. 4 str.
1340. Slavnostni govor o Stanku Vrazu. Govoril Božidar ltaič v Cerovci dne 8. septembra 1880. (Posebni iztis iz „Slov. Naroda“.) Tiskala „Narodna tiskarna" v Ljubljani. — Založil Božidar ltaič. 4°. 7 str.
1341. Pravila „Sloge“, katoliškega slovenskega političkega društva v Ormoži. Natisnila „Narodna tiskarna" v Ljubljani. Založilo društvo „Sloga“. 12°. 8 str.
1342. Letno poroSilo telovadnega društva „Sokol" v Ljubljani za čas od 1. januarja do 31. decembra 1879. V Ljubljani. Tisk „Narodne tiskarne". — Založilo društvo. 1880. 8°. 8 str.
1343. „Slavij a“ vzajemno zavarovalna banka v Pragi. Splošni posnetek iz računskih zaključkov in poslovnega poročila za leto 1879. 8°. 44 str.
1344 Odborovo poročilo o delovanji „Glasbene Matice“ leta 1879—
1880.	V Ljubljani, 1880. Tiskala „Narodna tiskarna". — Založila „Glasbena Matica“. 8°. 17 str.
1345. Velika Pratika za navadno leto 1881, ki ima 365 dni. Na svitlo dala c. k. kmetijska družba. V Ljubljani. Natisnili in založili J. Blaznik o vi nasledniki. 10mo.
Iz obsega: Cesarjevič Rudolf in nadvojvodinja Štefanija. — Trtna uš — nova grozna kuga vinogradom. — Mnogovrstno dobre go-spodarsko skušnje. — Pogovor pod lipo. — Naznanila.
1346. Mala Pratika za navadno leto 1881, ki ima 365 dni. ' Ljubljani. Natisnili in založili J. Blaznikov! nasledniki. 16™/
1347. Slovenska Pratika za navadno leto 1881, ki ima 365 dni-V Ljubljani. Natisnil in založil pl. Kleinmayr in Bamberg-
1348. Koledar in dnevnik za leto 1881. Novomesto. Tiskal n1 založil J. Krajec. 8°.	^	.
1349. LMndee-Gesetze und Statthalter ei-, rcsgective Landes Regij' rungs- Verordnungen vom Jahre 1852 bis 1879, welche Bjr das Herzogthum Krain giltig sind und mit welchen sich die k. k. Gendarmen ad §. 24 der Dienst-Instruction vertraut zu machen haben. Laibach. Druck und Vorlag von Klein et Kovač. 1880. 8°. XXIII. 170 -f- 170 str.
(V nemškem in slovenskem jeziku.)
ш
1350. O veteranskih društvih. Spisal Jurij Mihalič. (Ponatis iz Novic.) Založil pisatelj. — Tisk Blaznikov v Ljubljani. 8°. 8 str.
X.	Muzikalije.
1351.	Zbirka	slovenskih	napevov ubranih	za	čvetero- ali petero
moških glasov. Zvezek VII. V Ljubljani, 1880. Na svitlo dala in založila „Glasbena matica“. Kamnotisk Blaznikov. Veliki 8°. IG str.
Obseg: „Sanja“; vgl. Kam. Mašek (žveterospev); — „V naravi“; moški zbor, vgl. Oj. Eisenhut; — „Na gomili“; moški zbor, vgl. F. Stegnar; — „Zapuščena“; čveterospev, vgl. Dr. li, Ipavec; — „Lepa naša domovina“; moški zbor, vgl. V. Lichtenegger; — „Slovan“; moški zbor, vgl, Jos. Vašak.
1352.	Zbirka	slovenskih	napevov ubranih	za	čvetero ali petero
moških glasov. Zvezek VIII. V Ljubljani, 1880. Na svitlo dala in založila „Glasbena matica“. Natisnil R. Milic. Veliki 8°. IG str.
Obseg: „Tičioa gozdna“; čveterospev, vgl. F. Mayer. — „Mornarska“;	zbor,vgl. dr.	Gnst. Ipavec; — „Lovska“;	zbor, vgl. Kam, Mašek;
— „Strunam“; zbor,	vgl. Kam. Mašek; —	„Samo“; zbor, vgl. Anton
Foerster; — „Sporočilo“; zbor, vgl. A. B. Towacowsky.
*353. Lovorika. Zbirka moških čveterospevov in zborov, vredjena za I. in II. tenor; I. in II. bas. Na svitlo dala in založila „Glasbena Matica“ v Ljubljani. Kamnotisk J. Blaznikov. 8U. lG'/a pole.
Obseg po abecednem redu: „Drezi jadra“, dr. B. Ipavec; — „Danici“, dr. G. Ipavec; „Devi“, Otto; — „Domovini“, dr. 1!. Ipavec; — „Grajska hči“, Dan. Fajgelj; — „Kaj bi mi serce ogrelo“, K. Mašek; — „Kje dom je moj?“ -I. Skraup; — „Lepa Anka“, dr. B. Ipavec; — „Lepa naša domovina“, V. Lichtenegger; — „Lovska“, Kam. Mašek; — „Milica“, Anton Foerster; — „Mili kraj“, Anton Nedved; — „Moj dom“, Em. Vašak;—„Na gomili“, F. Stegnar; — „Napitnica“, dr. B. Ipavec;
— „Noč jo jasna“, A. Itazingor; — „Oblakom“, F. Stegnar; — „Otok bloški“, Kam. Mašek; — „Planinar“, Kam. Mašek; — „Pod oknom", J. Floišman ; — „Pozdrav“, A. Nedvčd; — „Prihod v gostilno“, Kam. Mašek; — „Pri zibeli“, Kam. Mašek; — „Prošnja“, J. Fabian; — „Prošnja“, A. Nedved; — „Rožica“, Ant. Nedved; — „Samoti“, Dan. Fnjgelj; — „Sanja“, Kam. Mašek; — „Slavček“, vredil A. Foerster; — „Slovan“, J. Vašak; — „Složni duh“, Suhanck; — „Solza in lira“, K. Mašek; — „Strunam“, Kam. Mašek; — „Strunam“, Kam. Mašek; — „Tičioa“, F. Majer; — „Večerna“, A. Haertl; — „Večerna“, C. Kreutzor;
— „Vojaška“, dr. 15. Ipavec; — „Vojaška“,	Kam. Mašek;	— „Vrli Slovenci“, Dan. Fajgelj; —	„V	tihi noči“, A.	Foerster; —	„Zapuščena“
dr. B. Ipavec: „Zvonovi“, Gr. Bihar.
'J54. Koncertna Kadrilja	za	glasovir,	zložil dr. Benjamin
Ipavec: Opus 15.	Na	svitlo dala	in založila	„Glasbena
Matica“. V Ljubljani 1880. Kamnopisalna Klein in Kovač v Ljubljani 4°. 11 str.
1355- Pet cerkvenih pesnij. Za moški zbor uglasbil f Avgust Leban. V Ljubljani. Uredil Janko Leban. —■ Natisnil in založil R. Milic. 1880. Veliki 4°., 8 str.
Obseg: Predgovor. — 1. Pred Bogom; — 2. Veš o Marija; — 8. O Devica, pomočnica; — 4. Vi oblaki; — 5. Vesela, duša moja.
1356. Napevi velikonočnih pesmi. Zložil Fr. Gerbic. Op. IG. 4". 4 str.
(Obsoza pet volikonočnih napevov.)
1357. Sveta masa. Za 4 glasovo zložil Danielo Fajgelj. V F. (op. 3). V Ljubljani. Založili in tiskali J. Blaznik-ovi nasledniki. 1880. 4“. 9 str.
1358. iSveta maša. Za 4 glasove zložil Danielo F’ajgelj. V Л. (op. 4). V Ljubljani. Založili in tiskali J. Blaznik-ovi nasledniki. 1880. 4"., 7. str.
1359. Teorctična-praktična pevska šola. Zložil Anton Foerster, učitelj petja na c. k. srednjih šolali in vodja godbe v stolni cerkvi. Drugi pomnoženi natis. V Ljubljani. Založil A. Foerster. — Tisk Miličev. 1880. 8°. 87 str.
(V nemškem in slovenskem jeziku.)
1360. Božična pesen. Stara nekoliko uglajena. Napev naroden. Z notami za dva glasa. 8°. 4 str.
1361. Missa pro defunctis IV. voc. inaequal. aut I. voce cum or-gano composuit. P. Angel icus Hribar. Sumptibus et typis Jos. Blasnik. Labaci 1880. Op. 5. 4°. 8 str.
1362. Alissa sancti Joannis IV. vocibus aequalibus, composita et reverendo Domino Joanni Rozman, vicario parochiae s-Jacobi Labaci, etc. dedicata auctore Roberto Burgar oll-Op. 10. Labaci, Sumptibus et typis Rudolphi Milic. 1879. 4°.
Poročilo
o delovanji „Matice Slovenske“ 1880. 1.
Sestavil Andrej Praprotnik,
odbornik in tajnik.
47. seja Matičinega odbora
18. svečana 1880.
. , Te odborove seje, posledne	pred občnim zborom,	se	je ude-
ežilo 11 odbornikov. Predsednik	dr. Bleiweis	v pozdravu gosp. od-
bornikov obžaluje, da se jc zakasnilo razpošiljanje za lansko leto Namenjenih Matičnih knjig, in to zategadel, ker so se korekture Nekaterih spisov gosp. pisateljem	pošiljale iz	Ljubljane	na	njihova
Uomovja: v Beč, Gorico in Sisek.
Tajnik Andr. Praprotnik poroča potem obširno o pisarničnih Pravilih, iz katerih povzamemo sledeče:
. Od zadnje odborove skupščine je k Matici pristopilo 8 novih ,ov> in sicer 6 letnikov in 2 ustanovnika, katere je odbor so-fciasno^ sprejel.
. Novoizvoljenim poverjenikom poslala so se poverjeuiška L8™»; ker nihče naprošonih gospodov sc temu častnemu opra-j stvu ni odpovedal, se tedaj misliti sme, da so vsi prevzeli izro-^ n.°. jim poverjeništvo. Nekateri poverjeniki pa so sc prosili, naj i^A'Se, ki jih niso oddali, Matici vračajo, ob enem pa tudi po-JaJ° od udov nabrano letni no.
Poslali so se tudi v zadnji seji omenjeni rokopisi dotičniin spodom pregledovalcem v presojo.
'vi .i®^8 80SP- Petra Miklavca, — dopis gosp. prof. Glo-8jn J kega o „slovenski flori'1 in o „prirodopisu" sredno-evropskih dovodnih rib" se izročita odseku za izdavanje knjig v poročilo.
Ker so kamni, po katerih so se napravili kamnotisi Mati-činih zemljevidov, lastniua Matičina, ukrene odbor, prositi gosp. dr. Poklukarja, naj z gosp. F. Koke-om, ki hranuje omenjene kamne, to stvar tako uravna, da se ti kamni varno pošljejo v Ljubljano in Matici ostanejo na razpolaganje kacega druzega natisa.
Družba sv. Mohora prosi Matico na posojilo lesorezov (cliche), ki bi jih potrebovala za svojo knjigo „Škodljive živali v podobah“. Odbor ukrene brezplačno Mohorjevi družbi te lesoreze posoditi, proti temu, da jo odgovorna za vsakoršno poškodovanje.
Mnogo prošenj za darovanje Matičinih knjig izroči se odseku za izdavanje knjig v rešitev.
Gosp. dr. Jarc poroča o rokopisu gosp. dr. Križana „Logika“, ki je bil njemu, prof. Marnu in prof. Vavru-u v presojo izročen, in nasvetuje, naj so natisne.
O rokopisu „Oko in vid" poroča gosp. Kržič z nasvetom, naj se sprejme v „Letopis". — Odbor pritrdi.
Gosp. odbornik Tomšič, vzajemno z odbornikom gosp. Močnikom, poroča o noveli „V Karlovci“ z nasvetom, naj se sprejme v „Letopis". — Odbor pritrdi.
Dopis gosp. prof. Macuna o „štajarski literaturi" se izroči odseku za izdavanje knjig.
Kouečno sc izvoli odsek, ki naj načrta program prihodnjega občnega zbora, ki ima biti 14. aprila t. 1.
Šestnajsti redili občni zbor „Matice Slovenske“
14. aprila 1880. 1.
Ko sc je zbralo nad 50 udov, je ob pol 5. uri popoludne začel sejo prvosednik dr. Jan. Blei weis s sledečim ogovorom:
„Velečastiti gospodje, ki ste od blizu in daleko prišli v današnji zbor, sprejmite pred vsem srčen pozdrav moj in vsega odbora Matičinega!
Leto in dan, gospoda, je preteklo, kar smo zborovali na tein mestu, in če se ozremo na minuli čas nazaj, nahajamo tudi v kroniki Matice naše vesele in žalostne dogodke. Začnimo z vese 1 i m i.
Ge tudi Matica po pravilih svojih se ne sme baviti s poli" tik o, sc vedar tudi mi Matičarji radostno spominjamo prestolnega govora, s katerim je presv. cesav odprl novi državni zbor in v katerem je povdarjal spravo in porazumljcnjc narodov avstrijskih, — vtem povdarku pa leži zagotovilo, da ima vlada
delati na to, da narodna ravnopravnost vsem narodom postane resnica. Ako se pa to zgodi, potem pride tudi v šolah naših slovenski jezik do svojih pravic — in Matica bodo marljivo nadaljevala izdavanje šolskih Knjig, kar je dozdaj — vkljub britkim šolskim razmeram zadnjih let — njena posebna skrb bila.
Nej se druge Matice ponašajo z izdavanjem množine zabavnih knjig, romanov itd., — naj se ponašajo z izdavanjem gledaliških iger, za katere skrbi' naše dramatično društvo in deželni odbor nagrade deli, — mi smo veseli, če pri skromnih naših financah poleg tega, da „Letopis“ Matičnim udom prinaša raznotere poučne, pa tudi zabavne tvarine, očitanje naših nasprotnikov — da nimamo šolskih knjig — moremo pobijati s tem, da jim kažemo, da jih vendar uže nekoliko imamo, ali se trudimo, da jih dobimo. Nam Slovencem je treba še danes zmerom »utile“ staviti prod „dulce". Da bi Matica ne skrbela za slovenske knjigo srednjih šol iu pa za zemljevide, kdo pa bo? Zato gotovo vsak pravi rodoljub rad žrtvuje Matici svoj donesek.
A tudi brez b ritki h dni ni bila Matica. Nemila smrt je vzela — poleg nekaterih druzih zvestih nam udov — iz vrste o d-oo mik o v 3 rodoljube krepke stebre Matice naše: podpredsednika gosp. Petra Kozlerja, ki nam je v zemljevidu kazal premili naš vzor Slovenijo, za katero je, kakor nam v letošnjem -■Letopisu“ njegov zgodovinsko važni dokument priča, res mučenec bil, — gosp. grofa Jos. Barbota, ki je zmerom visoko nosil zastavo Slovencev: „vse za vero, dom in cesarja“, in pa gosp. Pa-rapata, neutrudljivega preiskovalca domačih starin.
Vem, da mi pritrdite, ako Vas poživljam, v spomin ranjkim Vzdigniti se s sedežev svojih. (Se zgodi.) Govorečemu o preljubih nam mrtvih zadnjega časa mi pa stopi v spomin, da letos bo 100 let, kar sc je rodil slavni naš rojak Kopitar, čegar zasluge za slovstvo slovansko priznava ves učeni svet.
Stoletnice tega učenjaka Matica ne sme prezreti. Odbor Jo mislil na to in po njegovi želji sem jaz v korespondenco stopil v\ gosp. prof. Miklošičem zarad ,.2. zvezka Kopitarjevih spisov1', gospod profesor mi je preprijazno odgovoril, da ga je volja izdati
2-	zvonek, a da bode obsegal nad 30 tiskanih pol, iu sicer kakor 1- zvezek v nemškem jeziku. Ker finančne razmere ne pripuščajo, da bi Matica poleg druzih za leto 1880. uže določenih knjig mogla prevzeti izdaujo velikega prof. Miklošiče ve g a dela v spomin stoletnici Kopitarjevi, je Matičiu odbor moral odstopiti od prijazne ponudbe Miklošičeve ter je ukrenil izdati v navedeni spomin knjigo, ki bi obsegala životopisne in slovstveno •rticc o Kopitarju. Odbor bo za to rad sprejel ponudbo kakega rodoljuba, ki ga je volja spisati zaželeno spomenico.
1’ri tej priliki pa ne morem si kaj, da ne bi omenil šo neke druge važne stvari, ki nam jo na srce poklada prof. Miklošič
in ki ima tem večo pomcmbo, ker nam stvar dohaja od take literarne avtoriteto, kakor je prof. vitez Miklošič, in to je slo-vensko-nemški slovar. On mi v pismu od 30. marca piše: „AVie stellt es mit dem slovenisclien Würtorbuche? Wir haben zur Zeit kein slov. Lexicou, da, wie es scheint, Murko, Jarnik, Janežič vergriffen sind. Es ist dies ein Fall, der wahrscheinlich bei keiner europäischen Sprache statt findet. Er gereicht uns nicht sehr zur Ehre“. — Zares! prof. Miklošič ima prav, če pravi, da taka z avl ek a nam nikakor ni na čast, ako pomislimo, da uže 20 let je preteklo, kar je po trudu neprecenjivega našega gosp. Cigale ta na svitlo prišel nemško-sl o venski del, — slo-vensko-nemški še ni — vkljub bogatemu denarnemu zakladu mecena slovenskega knezoškofa YVolfa in vkljub obilemu gradivu uže nabranemu. Zadnje dni so nam časniki vendar prinesli prijetno novico, da se po ;) strokovnjakih prične izdelovanje slovenskega slovarja, in ker ta novica ni bila demontirana, smemo misliti, da je resnična. Vsakako pa bi naprosil sl. skupščino, naj bi pritrdila resoluciji, ki jo ji bodem med zborovimi obravnavami, pozneje nasvetoval in bode obsegala peticijo do svetlega gospoda knezoškofa, da bi blagovolil pospešiti vredovanje slovensko-nemškega dela tako, da zopet pričeto ne bode več zastalo, kajti dober slovensk slovar bode pisateljem slovenskim in čitateljem slovenskih knjig in časnikov, pa tudi šolam dobra pomoč..—
Ker bosta gosp. tajnik o delovanji odborovem in gosp. blagajnik o finančnih Matičnih zadevah na drobno poročala, ostaja mi le še dolžnost, da se v svojem imenu in v imenu odborovem toplo zahvaljujem rodoljubom, ki s cenjenimi spisi podpirajo delovanje Matično in pa onim gosp. poverjenikom, ki so Matico podpirali s tem, da niso samo lctninc nabirali in odboru redno izročevali, temuč tudi novih udov Matici naši pridobili. Ako hočemo red imeti v gospodarstvu Matičnem, ne moremo pogrešati pripomoči rodoljubov vnanjih, ki so odboru desna roka. Zato topla jim zahvala! —
Sedaj pa prestopimo k 2. točki dnevnega reda, to je, na poročilo o delovanji odborovem.
Odbornik in tajnik A. Praprotnik poroča o delovanji „Matice slovenske“ v preteklem letu tako-le:
Slavni zbor! Danes ima „Matica“ svoj šestnajsti redni občni zbor, v katerem ima njen odbor razložiti svoje delovanje v preteklem družbinem letu, to je, od 1. januarija do konca decembra 1S79. leta.
Obširni popisi vsestranskega odborovega delovanja so bili uže objavljeni v natisnenih zapisnikih odborovih sej; toraj zadostuje tu poročati le o glavnih točkah.
Ves odbor je preteklo leto bil trikrat sklican v zborovanje, in sicer o. februarija, 2. aprila in 21). novembra. Zraven teh sej pa so se v Ljubljani bivajoči odborniki večkrat scšlf ter sc posvc-
tovali o raznih, vzlasti gospodarskih Matičnih zadevah. Tudi odsek za izda vanj e knjig se je sešel vselej, kedar je treba bilo posvetovati se o tiskovauji knjig in o rokopisih, ki so „Matici“ dohajali, katere so ali odborniki sami pregledovali, ali za to naprosili drugih v posameznih strokah izvedenih presojevalcev.
Matica je preteklo leto svojim udom podelila petero knjig, in sicer: 1) „Letopis“ za 1. 1879., vrcdil predsednik dr. Jan. Lleirveis; 2) „Znanstveno terminologijo“, spisal M. Cigale; 3) „Gr-manstvo in njega vpliv na Slovanstvo v srednjem veku“, spisal J- V.; 4) „Baznim delom (pesniškim in igrokaznim) Jovana Vc-sela-Ivoseskiga dodatek“; — ustanovnikom pa vrh teh knjig po § 5. društvenih pravil še 5) „Hrvatsko slovnico za Slovence“, spisal Franjo Marn.
Da se je lani izdanje teh knjig nekoliko zakasnilo, krivo je Največ bilo to, da so sc mnogim pisateljem korekture njihovih člaukov iz Ljubljane na njihove domove pošiljale, kar je mogokrat zelo zavleklo natis.
Za knjige, ki jih bodo častiti gosp. udje za prihodnja leta dobili, ima „Matica“ uže več rokopisov ali pripravljenih, ali obljubljenih. Med temi naj bodo omenjeni le ti-le:
1) „Logika“ in „Dušoslo vje“, spisal dr. Jos. Križan;
2) „Slovenska slovnica“ po Miklošičevi primerjalni, sPisal prof. J. Šuman (oba rokopisa uže izgotovljena);
3) za „Letopis“ nabranega je uže precej gradiva, na pr. »Iz srednje Afrike“, spisal P. Chrisog. Majar, — „V Karlovci“, spisal dr. Iv. Tavčar, — „O Jordanu“ (Jordanis),v spisal g. Rutar. 7~ »Oko iu vid“ (s podobami), spisal Jak. Žnidaršič, in več drugih;
41 gosp. prof. Glowacky spisuje „Floro slovenskih dežel“;
5) gospv. prof. Majciuger je odboru naznanil, da vreduje »Slovanski Štajer“, II. del, za katerega ima sedaj razen zgodovi-narJa vse pisatelje naprošone, zato obeta, da bode delo do konca ScPtembra dovršeno;
6) „Slovanstvo“ — Cehi — tudi napreduje iu bode do gori °Nienjenega obroka gotov z narodopisno karto;
7) knjiga „Prirodopis živalstva“, katero je po Pokorny-u Poslovenil prof. Erjavec in jo je „Matica“ na svitio dala 1. 1872.,
Popolno pošla, in ker je ta knjiga šolska knjiga, da tedaj overmka stvar ne bode škode trpela, je odbor ukrenil, da sc hode »Živalstvo“ v novem, popravljenem natisu izdalo, za katerega je l/e gosp. prof. Erjavec naprošen, da bode delo priredil.
Iz tega poročila slavni zbor razvidi, kak sadje „Matica Slo-cnska“ preteklo leto obrodila na slovstvenem polji, in kakošno N° obeta za prihodnje leto.
Novih udov dorastlo je 51 letnikov in dva ustanovnika.
1 , Matica šteje tedaj danes 7 častnih udov, 355 ustanovnikov, 'letnikov — tedaj vkup 1844 udov, med katerimi pa jo, žali-
bog, mnogo tacili, ki ne plačujejo redno letniue, a vendar knjigo sprejemajo in se vedejo kot udje. To neljubo stvar v red spraviti, so je po sklepu lanskega občnega zbora ustanovil odsek, ki je preudarjal, -kako bi se dolg izterjeval, da Matica ne trpi škode, pa se tudi udom ne zgodi kaka nepriličnost. V tem odseku je posebno gosp. Luka Robič neutrudljivo deloval in natančni izkaz sestavil Matičnih udov, ki so ali stopili iz društva, pa svojega dolga niso poplačali, ali so umrli in dolg zapustili, — pa tudi zapisek tacili, ki so svoje zaostanke poplačali. Pri tem se vendar vidi, da so od lani do letos dolga poplačali letniki 420 gld., usta-uovniki pa 60 gld., tedaj vkup 480 gld., kar kaže, da odborovo prizadevanje, po primernem potu dolg izterjevati, vendar ni bilo zaman.
Nasvet občnega zbora, da naj se premenijo in če je treba, tudi pomnožijo Matičini poverjeniki, seje s tem izvršil, daje odbor po sklepu v seji 29. nov. 1879. 1. postavil te-le gospode poverjenike:
1) za Trst in njegovo okolico gosp. Gregorja Jereba, tajnika tržaške čitalnice;
2) za dekanijo Kanal v goriški nadškofiji tamkajšnjega dekana gosp. Fr. Vidica;
3) za Žavec v lavantinski školiji g. Jos. Širca trgovca v Žavcu;
1) za Slo ven graško dekanijo gosp. dr. Josipa Šuca, župnika v Slovengradcu ;
5) za faro Senožeško, Vremsko in za Razdrto (na Kraujskem) postavil se je poseben poverjenik in sicer g. Ignacij Okorn, župnik v Senožečah;
6) za Bled in Bohinj izvolil se je gosp. Janez Troj ar, nadučitelj in poštar v Gradu.
Tudi preteklo leto je nemila smrt pobrala več iskrenih Matičarjev, med njimi tudi ustanovnike; razun teh, ki jih je gosp. predsednik imenoval v svojem govoru, imenujem lye gosp. Antona Grašiča, kanonika v Novomestu, poverjenika Štefana Vran-k a rja, župnika na Jezeru, kateri je še dva dni pred svojo smrtjo Matici pisal in jej poslal nabrano letino — in drugih. V narodu slovenskem ostane jim blag spomin!
Gospodarski odsek je imel letos posebno opravilo o hiši „banke Slovenije“, Matici v nakup ponujeni. O tem je odbor določil: odsek v ta namen pooblaščen, naj kupi omenjeno hišo P° posvetovanji z možmi, kateri imajo v takih rečeh temeljito znanje, in naj gleda na vsa potrebna zagotovila; pogodbo z „banko Slovenijo“ naj pa poleg dr. Poklukarja podpiše tudi predsednik Matice z enim odbornikom vred. To seje zgodilo, in hiša „banke Slovenije“ je sedaj Matičina lastnina, ki si jo je pridobila za 28.000 gld. s tem pogojem, da vsi stroški, pa tudi vsi dohodki hišo od 1. junija preteklega lota pripadajo Matici. Omeniti se
mora, da hišni dohodki redno prihajajo, in da jc hišnih poprav malo, ker jc vse jako lepo poslopje v prav dobrem stanu.
Dalje je odbor določil, naj se Matičina hiša na Bregu postavi na prodaj za 12.000 gld. Dozdaj sc ni še oglasil noben kupec.
H sklepu bodi še hvalno omenjeno, da je sl. generalno redi-teljstvo „Slavije“ (banke) v Pragi z dopisom 25. maja preteklega leta Matici poslalo 100 gld., ki jih je to domoljubno društvo po tukajšnjem svojem zastopniku gosp. Hribarju Matici darovalo. Za ta lepi dar se je sl. narodnemu zavodu odbor spodobno zahvalil. (Živk-klici.)
Matica je kakor vsako leto tako tudi to leto svojih knjig darovala nekaterim šolskim knjižnicam, društvom in tudi posa-mesnim gg. udom, n. pr. ustanovnikom, ki niso imeli dozdaj vseh izdanih Matičinih knjig.
To je kratko poročilo o odborovem delovanji preteklega leta. Odbor ima zavest, da je po svoji moči in po skromnih finančnih razmerah storil svojo dolžnost, in se trdno nadeja, da bode vsestranskim prizadevanjem in s podporo posameznih domoljubov 17. občnemu zboru mogel podajati še veselejše sporočilo. Izvršujem Pa to sporočilo z iskreno željo, naj bi „Matica Slovenska" bolj in bolj postajala središče slovstvenega delovanja vseh rodoljubov, katerim jč mar za blagor in čast slovenskega naroda!
Ko je bilo poročilo o odborovem delovanji prebrano, se na vprašanje predsednikovo, ali želi kdo besede, oglasi' g. dr. Tavčar, v dolgem govoru graja odborovo delovanje preteklega leta, rekši, da Matica ni storila nikacega napredka, — vsako leto se skrčujejo njene knjige, letos smo poleg „Letopisa" dobili celo ‘e dve revni brošuri, — na gimnazijalne knjige jc Matica celo pozabila, ne slovnic, ne matematike, ne občne zgodovine 111 j — Matičine knjige so prišle skor pol leta pozneje na svitlo " podoba je, da, ker je Blazni kova tiskarna za nizko ceno proti „Nar. tiskarni“ prevzela tisek, tiska Matičine knjige, ker d r u z e g a dela nima, — vsak Matičin pisatelj ima svoje jezikoslovne posebnosti, v društvenih knjigah pa se mora pisati samo Jedcu jezik. Potem g. govornik še graja Koseskitove pesmi.
Na vprašanje predsednikovo, ali še kdo želi govoriti, vstane S°sp. / vab in začne iz spisa brati kritiko posameznih stavkov in besed Koseskovih pesem. Ker na daljšim to branje nastane mrmranje od več strani, opomni predsednik g. Žvaba, da mu jo dovolil besedo lc za govor, a ne za berilo.
Na to se oglasi gosp.	dr. J.	Stare	in graja nedoslednost
Pn	sestavi imenika Matičnih	udov,	kjer je	jeden	„advokat“, drug
»odvetnik“, jeden „notar“, drug „beležnili“, jeden „adjunkt“, drug iiPrietav“ itd.
Na to prime tajnik	besedo	in pravi, da	so imena in naslovi v imeniku tiskajo tako,	kakor	to udje	sami	želč; od tod raz-
lična pisava, na pr. nekdo podpiše sc „odvetnik“, drug „advokat“, drug „kaplan“, drug „duhovni pomočnik“ itd. In kakor so kdo sam imenuje, tako ga zapišemo in to tem raji tako, ker na pr. je „advokat“ tako dobra (no nemška) beseda kakor „odvetnik“, „ad-junkt“ morebiti bolja od „pristav“ itd.
Ker se noben govornik več no oglasi, poprime predsednik dr. J. Blei weis besedo, rekši, da mu je dožnost, braniti čast Matice nasproti neupravičenemu kritikovanju. Strastna graja Ma-tičinih letos izdanih knjig po gosp. dr. Tavčarju ne more odbora Matičinega prav nič žaliti, kajti od množili druzih strani in tudi javno v časnikih se toplo hvalijo Matičine knjige, in katera razsodba je objektivna in nepristranska, ni težko uganiti. Prečudno je dalje to, da si je gosp. govornik drznil trditi, da so se Matičine knjige letos poleg „Letopisa“ skrčile „ua dve revni brošuri“, ko je vendar izdala Matica „Letopis“ na 18 polah, „Znanstveno terminologijo“ na 12 pölah, „Germanstvo“ na 4 polah, „Dodatek Ko-seskovih poezij“ na 4 polah! Te 3 poleg „Letopisa“ izdane knjige so „dve revni brošuri“!! In poleg teh 4 knjig se je ustanov-nikom letos še dodala „Ilrvatska slovnica za Slovence“ na 10 polah.1) „Na šolske knjige je Matica celo pozabila“ — je trdil govornik. Te graje ni moči drugače razumeti, kakor tako, da ni poslušal, kar sem v začetnem govoru precej obširno o šolskih knjigah govoril, pa da tudi tajnikovega poročila ni slišal, in Cigaletove '„Znanstvene terminologije“ še naslova ni bral, kjer zapisano stoji •’ „Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja učilišča“. — Koseskega z blatom ometa vati je princip vseh, ki ne vedo, kolik entuzijazem so njegove pesmi vzbujale od leta 1844. počeuši po vseh okrajuah slovenskih, zato jo pravična bila kritika prof. Wiesthalerja v programu mariborske gimnazije. Matica tedaj le pieteto spolnuje do toliko slavljenega pesnika, čc vse, kar je od njega prejela uže prejšnji čas, v natisu ohrani.
S tem je bila obravnava 2. programove točke pri kraji.
(losp. blagajnik Vilhar bere „sklep računa vseh dohodkov iu stroškov „Matičinih“ za XV. leto, to je, od 1. januarija. 1879. 1. do 31. decembra 1879. 1. in potem proračun za XVI. 1., to je od 1. januarija 1880. do 31. decembra 1880. leta.
Iz tega računa2) se vidi, da je Matica to leto imela premoženja po odštetih stroških v gotovini 2788 gld. 40 kr. in v obligacijah 12.7G0 gld. (v hranilnici 1988 gld. 20 kr.), in če sc k temu prišteje dozdaj vplačani znesek za novo hišo z 21.Gl 2 gld. 3G kr. iu vrednost stare hiše z 11.400 gld., potem vrednost inventarja in knjig 5700 gld., pokaže so konečnega premoženja v goto-
•) Lanske Matične knjige so prišle na svitlo na 38 polah in če se dodž, še „Ilrvatska slovnica“ z 10 polami, na 48 polah,
“) Sklep računa in proračun razdelila sta se nnzočim gg. udom.
vini 41.500 gld. 76 kr. in v obligacijah 12.760 gld., tedaj vkup 54.260 gld. 76. (Matičiuo premoženje so jo leta 187‘>. po vsem po-vekšalo za 660 gl. 18 kr.) Stroškov je Matica to leto imela: za upravo 415 gld., za lionorare spisov in zemljevidov 1586 gld. 95 kr., za tiak 2221 gld. 70 kr., za vezanje knjig 1)56 gld. 58 kr., hišnih stroškov (davkov	itd.) 930 gld. 92 kr., za	novo	hišo 21.612 gld.
36 kr., za obresti	od dolga novo	hiše 110	gld.,	raznih izdatkov
63 gld. in 54 kr., tedaj stroškov skup v gotovini 27.077 gld. 5 kr. in 26.750 gld. v obligacijah. V proračunu ostaja za izdavanje knjig tekočoga leta 3549 gld.
Dr. Stare pravi, da po § 17. Matičinili pravil mora njena glavnica imeti tako varnost, kalcoršuo je po zakonu troha sirotin-skemu imetlcu, in zato se mu nikakor ne zdi varno, da je odbor kupil hišo banke	„Slovenijo“, na	kateri (hiši) je	še precej dolga
ypisanega, ter želi, da naj odbor	skrbi, da	sc ta	dolg nemudoma
izknjiži.
Tudi dr. Tavčar se čudi, kako sojo Matica mogla spuščati v spekulacije z banko „Slovenijo“, ter želi pojasnenja, zakaj »o dolg še ni raztabuliral.
Dr. Zupanec odgovarja, daje bila v zadnjem občnem zboru očitno želja izrečena, naj se namesto malovarnega papirja ali denarja v ogerskih obligacijah itd. nakupi kaka nepremična lastina, in tako je odbor tudi storil, ter je prepričan, da je z nakupom hiše denar dobro naložil. — Gosp. Vilhar se čudi, kako se more odboru tolika lehkomiselnost očitati, da bi bil Matičin denar tje v en dan izplačeval. Za vsaki znesek se jc terjala pobotnica, in Plačanega je uže 20.000 gld. tega dolga, a zbrisati se še do sedaj »i mogel, ker dotična gospoda advokata še nista gotova z dokumenti; to pa sc bode v kratkem času zgodilo. Hiša nese dobre °bresti, in prodala bi se lahko z dobičkom, ako bi občni zbor to jtelel, kajti kupcev je več; — sploh pa, če sl. zbor misli, da je niša slabo hupljena, kupim jo jaz, in Matici povrnem izdano vsoto za njo. Kar se tiče raz tab utiranja dolga na hiši, je to dolžnost banke „Slovenijo“, in Matica si jo pridržala nekaj izplačila tako dolgo, da se dolg na hiši popolnem izknjiži. Kupčija s?v jo postavno vršila, in kapital, ki ga jo Matica v nakup to mše naložila, jo popolno varno naložen. — S tem je bila st rar do kraja rešena.
Gosp. Grasselli nasvetuje, naj občni zbor odseku za nakup niše banke „Slovenije“ izreče toplo zahvalo za trud in za toliko dobro kupčijo pri toj hiši. — Občni zbor z veliko večino ta nasvet sPrejmc.
Proračun za leto 1880. je bil brez ugovora sprejet.
Za pregledovanje društvenih računov izvolijo se gospodje: Prof. Celestina, Ivan Hribar in Fr. Kadil ni k.
Gosp. Robič predlaga, naj se, kakor je bilo uže nekdaj v navadi, vplačana letnina in ustanovnina po „Novicah" naznanja.
Zbor sprejme ta predlog.
Potem prevzame predsedništvo prošt gosp. dr. A. Jarc, in predsednik tir. Blei weis nasvetuje sledečo rcsolucijo: „Občni zbor „Matice Slovenske“ je zadovoljno slišal glas po časnikih, da se prične izdelovanje toliko nam potrebnega „slovensko-nemškega slovarja“, in do svetlega gosp. knezoškofa izreka nado, da se pričeto delo bode kmalu dovršilo.“ — Občni zbor je enoglasno pritrdil temu predlogu. —
Ko predsednik skrutiiiatorje 178 volilnih listov imenuje, se občni zbor kouča.
Za odbornike so bili izvoljeni gospodje:	Cigale	Matej,
Šolar Janez, M aru Josip, P r a p r o t n i k Andrej, E i n š p i e 1 e r Andrej, Grasselli Peter, Vodušek Matija, dr. Šust Janez in Grabrijan Jurij.
48.	seja Matiči nega odbora
8. maja 1880. leta.
Udeležilo se je te seje 16. odbornikov, in sicer gospodje: dr. Jan. Bleiweis, dr. Anton Jarc, Anton Kržič, Jos. Marn, Matej Močnik, Luka Robič, Fr. Souvan, Fel. Stegnar, Iv. Tomšič, Iv. Vilhar, dr. Jer. Zupanc, Vilib. Zupančič, Peter Grasselli, Matej Vodušek, A. Praprotnik kot zapisnikar in prof. Mih. Žolgar iz Celja.
Dosedanji predsednik dr. Jan. Bleiweis pozdravlja zbrano odbornike, dajaje jim pogum, čoš, da naj no gledajo na nezaslužene napade nekaterih udov in da naj toliko bolj z zedinjenimi močmi delajo na korist Matici, ter želi, da bi to skupno prizadevanje odbornikov in družbenikov še posebno tudi podpirali gospodje poverjeniki, ki so Matici desna roka, da bi tako čedalje bolj napredovala Matica Slovenska.
Zapisnika 47. odborove seje in IG. občnega zbora so odobrita.
Potem je prišla na vrsto volitev prvosodnika, podpredsednikov, blagajnika, tajnika in drugih posameznih odsekov.
Dr. Blei weis bi predsedstvo Matice rad odložil in bil samo odbornik, kakor je bil vsa leta poprej, dokler sta dr. Toman in dr. Costa živela.
Po predlogu dr. Jarčevem in prof. Marnovom zbor enoglasno izvoli dr. Jan. Bleivveisa za prvosodnika z vsldikom: „doklor on živi, drugo volitve ni!“
Dr. Bleiweis so uda naposled prošnji zbranih odbornikov ter prevzame predsedstvo in ob enem tudi vredništvo „Letopisa“ Matice Slovenske s tein pogojem, da ga podpirajo gospodje odborniki iz odseka za izda vanje knjig. — Za podpredsednika sta bila izvoljena gospoda dr. Anton Jarc in 1'elcr Grasselli, 1UC(^
katerima sc poslednji za to čast zahvaljuje iti prosi, da bi ne njega, kot novinca v odboru, temuč kakega drugega volili za prvosedni-kovega namestnika. Naposled se uda odborovi želji, in prevzame podpredsedništvo. — Za blagajnika je enoglasno izvoljen gosp. Ivan Vilhar, kateri ta posel zopet prevzame. — Za tem pride na vrsto volitev tajnika. Dosedanji tajnik Andrej Praprotnik želi, da bi tajništvo prevzel kdo drug izmed odbornikov, ali pa naj bi se postavil samostalen tajnik, ker njemu manjka časa, da ki tajništvo mogel opravljati tako, kakor zahteva ta posel. Po predlogu prof. Žolgarjevem odbor naprosi dosedanjega tajnika, da naj bi glede na finančne razmere Matičine vsaj še nekaj časa oskrboval tajništvo. Gosp. Praprotnik prevzame še tajništvo do konca letošnjega leta, potem naj bi pa odbor kakor koli ukrenil, da se tajništvo odda komu drugemu. — Za knjižničarja je bil izvoljen gosp. Pel. Stegnar, — za pregledovalca društvenih računov gosp. Klun, — za ključarja pa se volita gospoga Kržič in Itobič. — V odsek za gospodarstvo so se izvolili gospodje: Klun, Souvan, Tomšič, Vilhar, dr. Zupanec in Grasselli, — v odsek za izd a vanj e knjig gospodje: dr. Blei weis, Klun, Marn, Vavrfi, Vodušek, Zu-P a n č i č, K r ž i č, M o č n i k, Tomšič, P r a p r o t n i k, Erjavec, Hubad, Šuklje Urbas.
Potom poročata gosp. dr. J. Bleiweis in Stegnar o rokopisu »Oko in vid“; njuni nasvet je enoglasen, da je delo vredno, da ga Matica na svitlo da.
O spomenici na čast Kopitarjeve stoletnice in o „Leto-P]su“ sklene se, naj predsednik razglasi poziv, v katerem gospode Pisatelje vabi k udeležbi. Nasvet prof. Žolgarja, naj bi književni odbor nekatere pisatelje še posebno pismeno vabil na sodelovanje, in nasvet gosp. Grassellija, naj bi odbor osnoval Program, o katerih strokah želi Matica rokopisov za izdavanje knjig, si je odbor „ad notam“ vzel.
. Prof. Marn poroča o Šamanovi „Slovenski slovnici“ in jo kot vrhunec slovniške vede priporoča, da bi jo Matica sprejela 'in "jitisnila. Določi se: odsek za izdavanje knjig naj konečno izreče, kit naj Matica Šumanovo obširno delo da uže letos, ali še le Prohodujc leto na svitlo.
Gosp.^Robič v imenu gospodarskega odseka nasvetuje, naj hr°spej bolmajerjevi za poprave in naprave, ki jih je preskrbela ' kuhinji Matičine hiše, od najemščine — za čas od sv. Jurja od SV' Mihaela — odšteje 30 gld. Predlog se sprejme.
49.	seja Matieinega odbora
10. novembra 1880. leta.
Udeležilo seje seje 18 ljubljanskih odbornikov. Tajnik poroča o imenitniših Matičiuih zadevah. Od zadnje odborove seje shajali so se ljubljanski odborniki vselej, kadar jo bilo treba posvetovati se v kaki nujni Matičini zadevi. Ukrenilo se je, da gosp. prof. Suma nova slovnica pride za 1. 1881. na svitlo. Gosp. prof. Marn prevzame vredovanje „Kopitarjeve spomenice“, katera se naj lično tiska. Gosp. Robič poroča o vredovanji zaostanih vplačil, da so do tega časa ustanovniki vplačali 80 gld., letniki pa (56 gld. Odbor gosp. Robiču izreka hvalo za toliko trudno in težavno delo, ter ga naprosi, da naj dovrši, kar je začel, in obljubi, da mu bode za trud tudi dal primerno nagrado. Tajnik Л. Praprotnik bode tajnikova opravila še do konca tega leta opravljal Kaj sc ima zgoditi potem s tajnikovo službo, določil bode odbor v prihodnji seji.
Matica sc je Kopitarjeve slavnosti udeleževala po odbornikih in tudi s tem, da je za pločo dala 50 gld. O priliki sedemdesetletnice Stanka Vraza se jo slavnostnemu odboru poslala čestilka in gosp. prof. Muršecu je Matica k njegovi zlati maši poslala lepo diplomo.
Slavna zavarovalna banka „Slavija“ v Pragi je kakor vlani tudi letos po svojem glavnem zastopniku v Ljubljani — po g. Hribarju „Matici“ darovala 100 gld., za kar se ji je predseduištvo spodobno zahvalilo.
Iz Voltmanove konkurzne mase jo Matice po gosp. dr. Suppanu za zaostalo stanovnino po odbitih stroških dobila 106 gld. 00 kr. (za 112 gld. 80 kr.)
Gosp prof. Hubad piše, da je pripravljen, nabrano narodno blago pri Matici pregledati in za natis urediti. Odbor določi, da naj se za pregledovanje nabranega narodnega blaga ustanovi poseben odsek, ki naj sc z gosp. prof. Hubadom dogovori o narodnem blagu. V ta odsek se izvolijo gospodje: Vodušek, Zupančič in Tomšič.
Gosp. prof. Pleteršnik poroča o nabiranji geografskih slovenskih imen in pravi, da je kakih 42% prošenih domoljubov prošnjo izpolnilo, ter jih hoče še dalje po pozivih prositi, da mu pošiljajo takih imen. Določi se, da se natisne in gosp. prof. Pleteršnik da še 300 imenovanih pozivov.
Po odborovcm sklepu bode so knjiga „Prirodopis živalstva“ (s podobami) v drugič tiskala. Gosp. prof. Erjavec jo prvi natis pregledal, popravil in za natis uredil, in vse delo izročilo se je Mercyevi tiskarni v Pragi, kjer je bila ta knjiga tudi vprvič na-tisnena.
ш
Po predloga gosp. prof. Marna se določi, da se bode gosp. Bož. Raič naprosil, da bi pregledal in uredil Vrazove rokopise, ki jih ima že „Matica“, ako bi se dati mogli na svitlo.
Kor bode vsled marsikaterih izprememb pri Matičinem opra-vilstvu tudi treba več novih poverjenikov naprositi, da bi prevzeli to častno službo, se to imenovanje prepusti predsedništvu.
Predlog gospodov preglednikovMatičinih knjig, da bi se napravil inventar vseh tiskovin, ki jih ima „Matica“ kot založnica [n da bi bilo to v vednem pregledu, se sprejme, in gosp. dr. Poklukar hoče narediti tak popolni inventar.
Po gosp. Robičevem nasvetu se nekaterim udom dolg odpiše, (iosp. dr. Zupanec opominja, naj se potrebno ukrene, da so s hiše banke Slovenije izbriše ves dolg, kar ga je morda še ''knjiženega. Določi se, da se bode o tej reči dogovorilo z gosji, dr. Zarnikom.
Prošnje nekaterih društev in posameznih prosilcev za Mati-knjige oddajo se predsedništvu, da jih reši.
ietnpi« 1ВД0.
ч
m
Sklep
vseli dohodkov in stroškov „Matice Slovenske“
> <v	Dohodki	v	gotovini			v obligacijah	Opombe
M) <ZJ		posa- mezno		skupaj			
		gld.	kr	gld.	kr	gld.	
1 2	Imetek 31. dec. 1878 Plačila društvonikov: a)	»Stanovnikov . . b)	letnikov . . .	14( 1881	-	1478 2021	89	39510	K štev. 2 b). Za leto 1873 2 fl. ,, „ 1874 6 „ „ „ 1875 16 „ „ ,, 1876 68 „ „ „ 1877 146 „ „ „ 1878 618 „ „ 1879 968 „
a	Obresti: a)	od obligacij . . b)	od gotovine . .	1574 157	69 23	1731	92		
4 5	Darilo banke Slavije Hišni dohodki: a)	od novo hišo na kongresnem tergn . . b)	od stare hiše na bregu		—	-	100	-		„ „ 1880 57 „
		[ 1499 (184	5« 80	! 2184	36		skupaj 1881 fl. Potrošiti se smo za izdavanje knjig: Tz tek. .št. 1 fl. 1473.89 po odbitih glavnici šo
6 7	Za prodano knjigo . Za prodano obligacije			1	87 22266	50 78		
8 9	Skupni znesek dohodkov 	 Co sc odštejejo stroški	—		29865 27077	45 05	39510 26750	dolžnih . fl. 1185.24 ostali znesok fl. 288.65 Iz tek. št. 2b) „ 1881.—
in 11	ostaja imetka . . . (v hranilnici, bukv. št. 90878,118811.20kr. in 800 fl. naloženih in če se k teinu prišteje dozdaj vplačani znosek za novo hišo z	 in vrednost stare hiše z	21612 11400	36	2788 33012	40 36	12760	„ „ „ 3 1731.92 „ „ „ 5 „ 2184.36 „ „ „ 6 „ 87.50 skupaj fl. 6178.43 potrošilo so jo pa izvzemši strošk. za hišo 11. 5354.69 tedaj manj . fl. 818.92
12	potom vrednost inventarja in knjig . .			—	5700	J		
1.)	se pokaže konočnega premoženja . . .			41500	76	12760	I
računa
za XV. leto, 0(1 1. jan. 1879. 1. do 31. dec. 187}). ].
Stroški
v gotovini
skupaj
posamezno gld. ki
|v obli-gaei' ja h
gld. [kr
gld.
Opombe
1 j Upravni stroški:
#) tajniku nagrado . in za pisarne potrebščine . .	.
*>) blagajniku . . . c) knjižnice uredo-vanje . . . . “ Za spise in zemljevide \ 1» tisk . , . , ,
* v. vezanje knjig . . Hišni stroški (davki
r i- t. d..................
0	račun kupne	cene
za hišo banke	Slo-
-	venije na kong.	trgu
*	Prepisni davek od	hiše
banke Slovenije	.
^ Obresti od dolga nove
o hiše .....................
r> £r°dane obligacije	.
Kazni izdatki . .	.
Ki
U
250 -1J5|
50 -
415 158« 222 L
K štev. 2 in 3.
Ta dva zneska sta j bila izdana za zemlje-j vide, za letopisa 1.1878 j in 1879, za hrvatsko slovnioo, za znanstveno terminologijo itd.
1361581
Skupni znesek stroškov
20542
1069
930192
21612
110
63 54
86
2675D
j —I 27077 5: 26750]j
V Ljubljani 1. januarja 1880.
Ivan Vilhar,
blagajnik.
Pro-
„Matice Slovenske“ za XVI. leto, to je od
> OJ .« Ф H	Г— Dohodki	Nominalna vrod-nost obligacij	Letni obresti		Skupaj		Opombe
		Т	gld.	|ki	gld	|k.	
1	Obresti po odbitem davku in		1				
	sicer:						
	a) iz rente v srebru:						
	5 po 100 gld. št. 546378,						
	548115, 5481 lß, 256407,						
	‘257408;						
	12 po 1000 gld. št. 147573,						
	147574, 147576, 147577,						
	147578, 219G82, 219684,						
	219685, 386508, 388211»						
	142G90, 142G91 ....	12500	525	—	—	—	
	b) drž. loter. posojilo 1. 18G0.						
	št. srežke 16, serija 18312						
	za		100	4	—	—	—	
	c) od 2 akcij banke Slovenije						
	za		160	—	—	529	—	
2	čisti dohodek Matičinih hiš						
	in sicer:						
	a) od novo kupljene hišo			—			1200			
	b) „ stare liise na bregu .	—	—	—	400	—	
3	Od letnikov po 2 gld. . . .			—	—	2000	—	
4	Za knjige, ki se morda prodajo	—	—	-	100	-	
	Skupaj .	12760			4229		
račun
1- januarja 1880. 1. do BI. decembra 1880. 1.
/ Tek. štev. 1	Stroški	Posa- mezno		Skupaj		Opombe
		gid-	j kr	gld.	kr	
1	... Tajniku:					
	a) nagrado		250		—	—	
	b) za pisarne potrebščine	120		:t7o	—	
2	Blagajniku		—		(10	—	
Л	Knjižničarju					50	_	
4	Vezanje knjig		—	—	150	—	
o	Razni izdatki		—	—	50	-	
	Skupaj .				680			
	V primeri z dohodkom . . .			4229	—	
	ostaja za izdavanje knjig (to					
'	je za spise in tisk) . . . 1			3549	~	
V Ljubljani 1. januarja 1881.
Ivan Vilhar,
blagajnik.
Op ravništvo
„Matice Slovenske“ 1880. leta.
Prvcsednik:
Dr. Janez Bleiweis.
Prvcsednikova namestnika:
Dr. Anton Jarc.
Peter Grasselli.
Blagajnik:
Ivan Vilhar.
Tajnik in zapisnikar:
Andrej Praprotnik.
Knjižničar:
Feliks »Stegnar.
Pregledovalec društvenih računov: Dragotin Klun.
Ključarja :
Anton Kržie.
Luka Robič.
O cl b o r.
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8. 9.
10.
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8. 9.
10.
U.
a) Ljubljanski odborniki.
Ur. Bleiweis Janez 1879*)
Dr. Jarc Anton 1878.
Grasselli Peter 1880.
Kržič Anton 1878.
Klun Dragotin 1877.
Krisper Valentin 1878.
Marn Josip 1880.
Močnik Matej 1878.
Dr. Poklukar Josip 187 7.
Praprotnik Andrej 1880.
b) Vnanji odborniki.
11. llobie Luka 1878.
12. Souvan France 1877.
13 Stegnar Feliks 1879.
14. Tomšič Ivan 1877.
15. Vavrft Ivan 1879.
16. Vilhar Ivan 1878.
17. Vodušek Matej 1880.
18. Dr. Zupanec Jernej 1878
19. Zupančič Vilibald 1878.
Cigale Matej 1880. Einšpieler Andrej 1880. Erjavec France 1878. Grabrijan Jurij 1880. Herman Mihael 1877. llubad France 1878. Kosar France 1877. Majciger Janez 1878. Marušič Andrej 1878. Raič Božidar 1879. Svetec Luka 1879.
12. Dr. Sterbeuec Jurij 1877.
13. Šavnik Dragutin 1877.
14. Šolar Janez 1880.
15. Šuklje France 1878.
16. Šuman Josip 1879.
17. Dr. Šust Janez 1880.
18. Dr. Tonkli Josip 1877.
19. Dr. Ulaga Josip 1879.
20. Urbas Viljem 1879.
21. Žolgar Miha 1878.
*) Letna številka kaže, katerega leta je bil kdo poslednjič odbornik 'zvoljen.
Odseka.
a) Odsek za gospodarstvo.
L Grasselli Peter.	4.	Tomšič Ivau.
2- Klun Dragutin.	5.	Vilhar Ivau.
Souvan France,	prvomestnik.	6.	Dr. Zupanec Jornej.
b)	Odsek za izda vanjo knjig.
L Ur. Bleiweis Janez, prvomestnik. 9. Stegnar Feliks
2. Erjavec France.
3. Hubad France.
4. Klun Dragotiu.
5. Kržič Anton.
0.	Marn Joeip.
7. Močnik Matej.
8. Praprotnik Andrej.
10. Šuklje France.
11. Tomšič Ivan.
12. Urbas Viljem.
13. Vavrft Ivau.
14. Vodušek Matej.
15. Zupančič Vilibald.
Imenik Matičinih udov.
C a s t n i u d j* e :
1. Bleiweis Janez, dr., v Ljubljani.
2. Miklošič Franjo, dr., vitez na Dunaji,
3. Bački Franjo, dr., kanonik in predsednik jugoslov. akademije.
4. ltajcvski Mihael, biškup pri ruskem poročništvu v Beču.
5. Rieger France, Ladislav, dr., v Pragi.
в. Trstenjak Davorin, župnik v Starem Trgu na Štajerskem.
7. Vesel Koseski Ivan v Trstu.
Razvrstitev udov po poverjenikih.
Opazka. * kaže ustauovnike. — Napake naj »e blagovoljno naznanjajo Matičinemu tajništvu. Kdor svojo izpreuieinhe ni o pravem času naznanil in ni tiskan v dekaniji, v kateri sedaj biva, naj išče knjig pri poverjeniku, pri katerem jih je bil zadnjikrat prejel ; ako pa ga ni v imeniku, naj se zglasi pri tajništvu, in nemudoma bode se mu postreglo.
1. Dekanija Ljubljana. — Poverjenik: Tajništvo „Matice Slovenske
a)	Mosto Ljubljana.
Ustanovniki.
Arce Rajko, C. k. poštni uradnik,	Dreo Aleksander, trgovec.
Aucr Jurij, posestnik.	Fabijani o. Placid, vikar fraučišk.
Blaznikova Fani, gospica.	Fabian	Janez, trgovec.
Blciweis Janez, dr.	Frančiškanska	knjižnica.
Bleiweis Drag., dr., zdrav,	v bolnišn.	Frelih Anton,	hišni posestnik.
Bučar France, trgovec.	Gariboldi pl. Anton, grajščak.
Codelli bar. A. Fahnenfeld, grajščak.	Gariboldi pl.	F’rancc, bivši sveto-
čebašek Andrej, dr., kanonik.	valeč	višje dež. sodnije.
Češko Valentin, posestnik.	Gogala	Jan., dr., čast. kanonik, ka-
čltalnica, društvo.	tehet	više gimnazije in	vodja	i
Dolenec Henrik, dr., c. k. adjunkt Alojzijevišču.
pri dež. sodniji.	Graseli Peter, posestnik.
Heidrih Dragotin, redovuik. Hranilnica Kranjeka.
Hren France, posestnik.
Jamšek Ivan, trgovec.
Jarc Anton, dr., prošt.
Jerajeva Ivana, zasebnica.
Jeran Luka, monsign., ,,Zg. Danice'1 vrednik.
Kadilnik France, zasebni uradnik. Kastelic France, c. k. stotnik vpokoji. Klemenčič Jožef, kat. c. k. učiteljskega izobraževališča.
Klun Drag., beneficijat Ravbarjev pri stolnici, dež. in drž. poslanec. Knjižnica c. kr. učiteljskega izobra ževališča.
Kozlar Ivan, grajščak.
Kozler Jožef, dr., posestnik.
Kreč Mat., dež. odbora tajnik. Krisper Valentin, trgovce in posest. Križnar Mir., profesor na c. k. viši realki.
Kušar Jožef, trgovec in hišnik. Lukman Jakob, c. k. rač. svetovalec. Marn Josip, profesor na c. k. viši gimnaziji.
Milic Rudolf, tiskar in hišnik. Močnik Matej, učitelj 1. mestne šole. Munda Franjo, dr., odvetnik.
Murnik Janez, tajnik kup. zbornice. Pavšler Jožef, korar.
Peternel Mihael, c. k. profesor više realke v pokoji.
Pfeifer France, c. k. rač. uradnik. J^nat Andrej, rudn. uradnik, ^‘eteršnik Maks, c. k. gimn. prof. Pogačar Ivan Zl., dr., knezoškof.
ogačar Martin, knezošk. kancelar. Poklukar Jožef, dr., dež. in drž. poslanec.
Pongrac Oskar, dr., zasebnik.
Pribošič Janez, vojni duhoven.
Ravnikar France, dež. blagajnik.
Robič Luka, c. kr. davkarski nadzornik v pokoji in dež. poslancc.
Rozman Ivan, mestni župnik pri sv. Jakobu v Ljubljani.
Samasa Anton, zvonar.
Skubic Anton, c. kr. gimn. prof.
„Sokol“, telovadno društvo.
Souvan Ferko, trgovec.
Souvan France Ks., starejši, trgovcc.
Souvan France, mlajši, trgovcc.
Starč Jožef, dr., adjunkt pii c. k, finančni prokuraturi.
Strobelj France.
Tavčar Janez, hišn. posestnika sin.
Valenta Alojzij, dr., prof. in vodja v bolnici.
Vavrü Ivan, c. k. prof. na viši gimnaziji.
Vilhar Ivan, trgovec.
Vošnjak Jožef, dr., zdravnik, drž. in dež. poslanec.
Winkler Andrej, c. k. deželni predsednik.
Zamejic Andrej, kanonik.
Zarnik Valentin, dr., advokat, dež. poslanec.
Zupančič France, dr., pravdosrednik.
Zupancc Jernej, dr., c. k. bilježnik.
Zupan Jožef, dr., pravdosrednik.
Zupan Tomo, gimn. profesor.
Žagar Dragotin, kontrolor dež. bla-gajnice.
«OK»'
Vuičič Paskal, biskup in namestnik apostolski v Bosni. Štev. 79.
Letniki.
Ahačič Karol, dr., odvetnik.
«Sšovec Jakob, pisatelj.
'ojzijevišče.
Ambrožič Fr., dr, mestni zdravnik.
Arko Albin, žurnalist.
Bahovec France, učitelj 2. m. žolc. lielar Leopold, nadučitelj in ravnatelj 2, mestne ljudske deške šole,
liežck Viktor, stud. phil. liizavičar, o. Jožef frančiškan. Bohinec Žiga, knezošk. tajnik. Kregar Vilibald, rač. uradnik pri c. k. deželni vladi.
Brus Andrej, kmet. družbe tajnik. Celestina Josip, prof. na c. k. učit.
izobraževališči.
(Juren Karol, uradnik v hranilnici. Dimic Aug., c. k. viši finančni svčtnik. Drč Josip, dr., zdravnik.
Dolenec Jakob, vikarij stolne cerkve Drašler France, čevljarski mojster. Drašler Pavel, trg. pomočnik.
Drenik Franjo, opravnik.
Društvo tiskarjev za Kranjsko. Družba rokodelskih pomočnikov. Endlicher Iludolf, c. k. uradnik. Eppich Janez, učitelj v c. k. vadnici. Erker Jožef, stolni kaplan.
Flis Janez, spiritval v duhovščuici. Fortuna France, trgovec in posestnik. Fuchs France, dr., primat' v bolnici. Gnjezda Ivan, katehet v mestnih šolah. Goričnik France, trgovec.
Grkman France, učitelj v c. k. vadnici.
Guttman Emilij, adv. koncipijent. Hohn Edvard, posestnik in bukvovez. Hohn Hugon, c. k. poštni uradnik v Sučavi.
Ilohn Robert, uradnik pri železnici. Hribar Ivan, glavni zastopnik banke „Slavije“.
Hrovat Blaž, ravnatelj c. k. izobra-ževališča za učitelje in učiteljice. Iber Ivan, trgovec.
Izobraževališče za učiteljice v Ljubljani.
Jaklič Anton, bogoslovec.
Jeglič Anton, dr., drugi vodja v škof. duh. semenišči.
Jentel Auton, trgovec.
Jerič Jože, župnik v pokoji.
Jurčič Josip, glavni urednik „Slov. Naroda“.
Juvančič Iv. Drag., trg. pomočnik. Kalan Matija, cenilni poročevalec.
Kapice Ivan, c. k. nadsodn, svetnik. Karun France, župnik v Trnovem-Katoliška družba (2 iztisa). Kermavner Valentin, prof. c. k. više gimnazije.
Kilar Janez, kaplan v Trnovem. Klein Anton, lastnik tiskarnice. Klofutal- Leonard, dr , prof. bogosl. Knjižnica bogoslovska.
Knjižnica ljubljanske gimnazije. Knjižnica ljubljanske realke. Knjižnica učiteljska ljublj. okolice. Koblar Anton, knezoškof. kaplan. Kogl Barbara, hišna posestnica. Kokalj France, učitelj 2. mestne šole. Kolman France, trgovec.
Kotnik Ognjeelav, stud. jur.
Kovač Janez, lastnik tiskarnice. Kramar France, kanonik.
Krek Simon.
Kremžar Andrej, upravnik deželnih dobrotnih naprav.
Kržič o. Andrej, frančiškan.
Kržič Anton, nunski katehet.
Lasnik Peter, trgovec.
Lazar Mih., glavni učitelj v c. kr.
izobraževališču za učitcljice.
Leben Matija, dr., častni korar. Ledenik Alfred, trgovec.
Levec Franco, c. k. včlike realke profesor.
Levstik Franco, skriptor v c. k. Ü* eoalni knjižnici.
Lichtenberg, baron, Leopold, graj-ščak v Habahu.
Lokar Josip, pisar pri kmet. družbi. Lozar Jožef, trgovec.
Mac&k Ivan, c. k. arhivar.
Mahr Ferdinand, lastnik in ravnatelj kupčijeke učilnice.
Majer Jožef, učitelj v 1. mestni šoli. Malovrh Miroslav, davkarski praktikant.
Medič o. Kaliet, gvardijan frančiškan. Moše Alfons, dr., odvetnik.
Mulej Andrej, c. k. uradnik.
Munda Jakob, dr., c. k. sod. adjkt. Mrodna tiskarna.
Ublak Jožef, zasebni uradnik,
Lakič Mihael, pos. in trgovec. Papež France, dr., odvetnik.
Pavker pl. Glanfeld Henrik, dr., korar.
Perles France, posestnik Perona Ljudevit, magist. svetovalec. Pleiter Jožef, koucip. dež. odbora. Pintar Matej, bogoslovec.
Pirce Iv., uradu, pri južni železnici. Pirnat Tomaž, hišnik.
Porenta Franjo, kaplan pri sv. Petru. Porenta Janez, stolni kaplan. Potočnik Fr., stavb, svčtuik v pokoji. Potočnik Mihael, nunski spovednik. Praprotnik Andrej, nadučitelj 1.
mestne ljudske deške šole.
Puhar Rrngutin, posestnik.
Premk Anton, poštni uradnik. Padics, pl. Peter, pisatelj.
Raič Anton, učitelj na c. k. viši realki.
Pajakovič Franjo, uradnik v hranilnici.
baktelj Fr., učitelj 2. mestne ljudske deške šole.
Kavuikar Lud., dež. sod. svetovalec. Regali Jož., hišnik in mest. odbornik. Pegoršek F'rance, trgovec.
Schifterer J., dr., ces. kr. polkov zdravnik.
Slovensko učiteljsko društvo.
Smolej Jakob, šolski svetnik, e, k.
gimnazije vodja.
Smrekar Jožef, profesor bogoslovja, bpoljarič Jakob, ključar, tarč Ferdinand, c. k. sodnijski pristav.
Stegnar Feliks, učitelj kaznilnice na Gradu.
Stibenec Jožef, duh. v pokoji. ^»hadobnik Lovr., zasebnik.
„vct°k Anton, c. k. računski uradnik. vetek Ivan, urad. pri južni železnici.
Šašelj Janez, bogoslovec.
Šašelj Feliks, okrajni komisar. Škofič Josip, pravnik.
Škofič Lovro, davkarski luisir. Štempihar Valentin, dr., odv. kon-cipijent.
Šumi France, sladikovarnik.
Tavčar Dragutin, posestuik.
Tavčar Ivan, dr., advokat, kandidat. Toman Jela.
Tomec Jakob, magist. uradnik. Tomšič Ivan, učitelj c. k. vadnice. Tratnik Antonija, fin. kom. žena. Travnar Jožef, učitelj 2. m. šole. Turek Ilugon, trgovec.
Urh Peter, kanonik.
Valenta Vojteh, kontrolor mestne blagajnice.
Vavpetič Ivan, bogoslovec.
Več Ivan, trgovec.
Vipavec Ludvik, dr., c k. uvekul-tant pri dež. sodniji.
Vizjak Anton, učitelj na c. k. učit. izobraževališči in okrajni šolski nadzornik.
Vodušek Matej, c. k. gimn. profesor. Wascher Rajko, uradnik v hranilnici. Wiesthaler France, c, k, gimn. prof. Wolkensperg Avguštin, baron, graj-ščak.
Zagorjan Ivan, kaplan pri sv. Petru. Zavodnik Feliks, bogoslovec. Zeplichal Ognjeslav, kamuopisee. Zitterer Andrej, čevlj. mojster. Zupan Jožef, stolni prošt.
Zupančič Anton, kaplan pri sv. Jakobu.
Zupančič Vilib., c. k. prof. ženskega uč. izobraževulišča.
Žakelj Miroslav, e. k. gimn. prof. Žitko Jakob, vratar pri deželnem glavarju.
Žlogar Anton, kaplan pri sv. Jakobu. Žvab Lovro, uč. v trgovski šoli.
ш
*Kreon Anton, župnih v Rudniku. *Mazek Lovro, župnik v Černučah. Babnik Jernej, župnik na Dobrovi. Belec Ivan, kaplan na Igu, čitalnica v Šent-Vidu. čitalnica v Spodnji Šiški.
Finec Anton, župnik v Sostrem. Gams Jan., posestnik v Loki pri Igu. Govekar Franco, nadučitelj na Igu. Hočevar Jožef, župnik na Igu.
Knez Janez, posestnik v Šiški. Kobilica Janez, kaplan pri Dev. M. v Polji.
Kogej Janez, učitelj na Brezovici.
2.	Dekanija Škofja Loka.
*Debeljakova rojstna hiša na Visokem, št. 2, v Poljanski fari.
* Dolinar France, župnik na Trati. *Kožuh Matej, dekan v Stari Loki. Čadež Ivan, posestnik v Poljanah, Dolinar Anton, admin. v Lučinah. Jereb Matej, župnik v Javorjih.
b) Poverjenik:
Aiko Anton, dr. okrajni zdravnik v Loki,
Bukvarnica učiteljska v Loki. Gašperin Jakob, ključarski mojster v Loki.
Gusel Janez, trgovec v Loki.
Jeriha Matija, nunski spovednik v Loki.
Kadilčeva Radevojka v Loki.
Khern Rudolf, c. k. sodn. adjunkt v Loki.
Kosmač Šim., duh. v pokoji.
c) Poverjenik:
^Globočnik Leopold, posestnik v Železnikih.
Košmclj Janez, kaplan na Dobrovi. Marešič Franjo, kaplan v Št. Vidu. Mekinec France, kaplan v Dolu. Mencinger Lovro, duh. oskrbnik na Golcin.
Potočnik Anton, župnik v Šent Vidu. Potočnik Janez, župnik na Brezovici. Povše France, župnik na Ježici, Praprotnik France, učitelj v Preski. Skul Valentin, župnik pri sv. Jakobu na Savi.
Štrukelj France, duhoven na Šmarni gori.
Vrhovnik Ivan, kaplan v Sori.
Štev. 24.
— Poverjenik: Matej Kožuh.
Jezeršek Janez v Gorenji vasi. Lavrič Matija, župnik v Novi Oslici. Peterlin Primož, duh. adm. pri sv. Lenartu.
Puc Alojzij, kaplan v Stari Loki. Ramoveš Jernej, župnik v Poljanah. Kožman Lovro, ekspozit v Žabnici.
Štev. 12.
Blaž Mohar:
Mohar Antonija, kovačica v Loki. Mohar Blaž, mestni župan in posestnik v Loki.
Naglič Rudolf, trgovec v Loki. Sušnik Avgust, posestnik v Loki, Sušnik Jovana, posostnica v Loki, Šoklič Blaž, župnik v Loki.
Triller Janez, c. k. notar v Loki. Zupan Šimen, katehet nunske dekliške šole.
Štev. 17.
Jože LeviSnik.
Bralno društvo v Selcih.
Eržen Balant, kmet v Rudnem.
Globočnik A., posestnik v Železnikih.
Hafner A., rud. uradnik v Železnikih. Jamnik Antou, župnik v Sorici.
Kos France, nastopni uč. srednjih šol.
Lapajne Janez, admin. v Dražgošah. Levičnik Jožef, posestnik in učitelj v Železnikih.
Tušek Gregor, posestnika sin v Me-gušnici.
Štev. 11.
3.	Dekanija Kranj. — Poverjenik: Dragutin Savnik.
*Rartol Baltazor, župnik v pokoji. ^Debeljak Jan., župnik v Preddvoru. ^Detelja Oton, grajščak.
Globočnik Edv., zdravnik v Cerkljah. *Krašovic Jur., župnik v Šmartnem. Mali Ognjeslav, dr., c. k. okrajni zdravnik v Kranji.
*Mežnarec Anton, dekan v Kranji. ^Omersa France, trgovec v Kranji. /irec Matej, trgovec v Kranji. Pleiweis-ova Ivana, posestnica v
*p!{'anj.!-
(lenveis Valentin, trgovce v Beeu. (Knjige naj prejema kranjske gimnazije učenec, ki je v slovenščini
^ najizvrstnejši.)
^Prevec Tine, dr., zasebnik, fios Matej, trgovec v Kranji. B*jevic Ferd., trgovec v Kranji. ^Savnik Dragutin, lekar v Kranji. Javnik Sebastian, posest, v Kranji.
Urbančič Fuji za, gospa grajšča-* ki"ja na Turnu ^Widmar Jernej, dr., knezoškof.
jarnik Anton, župnik v Naklem, Bohinec Fr., župnik v Križah, ‘talnica, društvo v Kranji. olenec France, trgovec v Kranji. -rjavec Janez, duhoven v Kranji. рЈ^Ч^е Ivan, slikar v Kranji.
0r‘jan Karol, zasebnik v Kranji. ogala Franjo, zasebni uradnik v Kranji.
Golobič Anton, župnik v Cerkljah.
Gregorič Ign., župnik naTrsteniku.
Uiti Janez, župnik v pokoji.
Karlin Davorin, gimn. profesor v Kranji.
Krisper Rajm., trgovec v Kranji.
KrČon Jožef, župnik v Predosljah.
Kregar France, kaplan v Kranji.
Kršič Jožef, posestnik v Trbojah.
Marinko Jos., dr., kaplan v Cerkljah.
Mencinger Janez, dr., odvetnik v Kranji.
Novak Martin, poštni odpravnik v Kranji.
Povše Martin, župnik v Šent-Jurji pri Kranji.
Preželj Matej, župnik v Mavčičah.
Robič Simon, bcneficijat na Šentjurski govi pri Cerkljah.
Spendal France, farni adm. v Tržiču.
Stanonik Nikolaj, učitelj v Šmartnem pri Kranji.
Šlibar Tomaž, župnik v Dupljah.
Tavčar France, ckspoz. pri sv. Joštu.
Učiteljska knjižuica kranjskega šolskega okraja.
Urbančič Jauko, grajščak v Turnu.
Vavken Andrej, učitelj in posestnik v Cerkljah.
Vomberger Blaž, župnik v pokoji na Primekovem.
Zarnik Matija, kaplan v Šmartnem pri Kranji.	Štev. 49.
4.	Dekanija Radovljica. — a) Poverjenik: Janez Trojar:
IT ^Hne*’ Kaplan v Bohinjski
*Ruard Viktor, grajščak na Bledu. Uiy'ezda Štef., župnik na Boh, Beli,
3ßß
Jereb France, župnik v Zaspem. Koželj Anton, duhoven v pokoji na Dobravi.
Mali Ignacij, duhoven v Kihnem. Pretnar Jakob, nadučitelj v Srednji Vasi.
b)	Poverjenik:
Ažman Ivan, župnik na Dovjem. Keršič Janez, župnik na Jesenicah.
c) Poverjenik:
*Bernik Lovro, žup. v Kamnigorici.
Bononi Jožef, župnik v Radovljici.
Keše Silvester, dekan v Begunjah.
Kumer France, župnik v Mošnjah.
Medic France, učitelj v Radovljici.
Molek Martin, kurat v ženski kaznilnici v Begunjah.
d) Poverjenik:
Aljaš Jakop, župnik na Dobravi.
Berlic Jaaez, bencficijat v Kropi.
Kapuz Janez, župnik v Kropi.
Kropineko-Kamnogoiiška čitalnica.
5. Dekanija Kamnik. — <
*Kokalj o. Uaincrij, frančiškan.
* Rožič Alojzij, kaplan v Kamniku.
'■‘•'Staro Alojzij, administrator na Rovi.
*Stranjska fara po Mih. Dobovšekovi ustanovi. (Gosp. župnik je prošen, da knjige razdeli med tri posest, iz Dobovšekovc rodovine, po njihovi smrti pa faranom po svoji previdnosti).
^Nabernik Ivan, c. k, sodn. pristav.
Cenčič Jernej, nadučitelj v dekliški šoli v Kamniku.
Čitalnica v Kamniku.
Troj n r Janez, nadučitelj v Gradu, Umek Anton, župnik v Gradu. Žumer Jakob, posestn k v Podhomu (Gorje.)
Stev. 10.
■ Janez Keršič.
Bobič Matija, jamski nadzornik na Jesenicah.
Stev. 3.
Sil veder Keše.
Novak Janez, kaplan v Mošnjah. Olifčič Josip, usnjarski mojster v Žapužah.
Tavčar Janez, kaplan v Radovljici. Teran Janez, župnik v Ljubnem. Zupan Ulrik, duh. v pok. v Mošnjah.
Štev. 11,
Malej Soršak.
(Novak Janez, knjige v hišo št. 54 v Kamnigorici.^
„Sloga1', bralno društvo v Kropi. Soršak Matej v Kropi.
Štev. 7.
) Poverjenik: Janez Debevec.
Debevec Janez, posestnik v Kamniku.
Eder Janez, župnik v Mekinah. Golob Janez, župnik v Motniku. Janežič Anton, trgovec v Kamniku. Jereb o. Romuald, frančiškan v Kamniku.
Kralj Matija, župnik v Tujnlcah. Levec Janez, trgovec v Kamniku. Ložar Janez, posestnik v Trzini. Lušin Anton, župnik na Homcu. Murnik Janez, trgovec v Kamniku. Orel Josip, trgovec v Kamniku.
Pavlič Kozmas, župnik v Tuhinji. Podstudenšek Andrej v Gozdu. Pečnik Valentin, admin. na Vranji* peči.
Samec Maks dr., župan v Kamniku.
h) Poverjenik: Kersnik
''Jarc Jernej, župnik v Dolu.
*Oblak Janez, župnik pri sv. Heleni. ,,:Vrbančik Jan., župnik v Krašnji. Höffern pl. Viljemina, grajščinska gospica na Brdu.
'glič Janez, trgovec v Lukovici. Kerenik Janko, c. k. notar na Brdu.
c)	Poverjenik:
Kajdiž Tomaž, župnik v Vodicah. Knkclj Anton, kaplan v Vodicah. Hornberger Jos., benef. v Komendi.
(>. Dekanija Moravče. —
,P-ša Jožef, župnik v Pečah. Iranec Stanko, župnik v Hotiču. Abzec Matiju, admin. na Sveti gori. ®1'08 Jakob, župnik v Zagorji. vepec France, duh. administrator v Cešnjicah. jvoprivnikar Janez, župnik na Savi. 'avtor Valentin, kaplan v Moravčah. ™°golič M., župnik v pokoju v Gradcu.
”• Dekanija Šniarija. —
Stritar Janez, benef. v Št. Vidu. |,n*v"r ^nton, župnik v Šent Jurji. »«talk Janez, nadučitelj v Šmarji. rčar Martin, župnik na Polici. robniČ Andrej, dekan v Šmarji.
Suhi Jos., trgovec v Kamniku. Svetlin France, kurat na Goričici. Stare Mih., inženir v MengiSu. Zorec Janez, župnik v Mengišu. Zorman Anton, župnik v Nevljah.
Štev. 25.
Janko} notar na Brdu.
Krištofič Lovro, admin. v Št. Os-waldu.
Pož Dragutin, c. k. kontrolor na Brdu.
Home France, župnik v Čemšenilcu. Šolska knjižnica v Blagovini.
Zarnik Anton, posestnik v Krtini.
Štev. 11.
Kajdiž Tomaž.
Ravnikar Jernej, učitelj v Komendi. Svetlin Andr., posestnik v Komendi. Tavčar Matej, župnik v Komendi.
Štev. 6.
Poverjenik: Janez Toman.
Pogorelec Andrej, župnik v Kolovratu.
Petrovčič France, kaplan v Moravčah.
Pleško France, bcncficiat na Vrh. polji.
Toman Janez, dekan v Moravčah. Žan Janez, kaplan v Kovtah.
Štev. 14.
Poverjenik: Andrej Drobnič.
Jaklič Gregorij, župn. v Žalini. Jenčič Alojzi, c. k. sodnik v Zatieini. Klun Janez, kaplan v Šent Vidu. Kovač Franjo, učitelj v Zatičini. Kulavec Matija, župnik v Šent-Vidu.
Laznik Jože, kaplan v Šmariji.
Lukan Jak., zdravnik v Šent-Vidu. Mazek Anton, posestnik v Šmarji. Oblak Lorene, kaplan na Krki. Podboj Ivan, kaplan v Šent Vidu pri Zatičini.
8. Dekanija Litija. —
^Kobler Alojzi, posestnik v Litiji. *Sajč Miha, župnik v Štangi.
*Svetec Luka, c. k. notar v Litiji. *Zupan Miha, župnik na Prežganji. Bergant Valentin, kaplan v Šmartnem, Hrezovar Jernej, (knjige Pavlu Brezovarju v Šmartnem pri Litiji). Gestrin Leopold, župnik pri sv. Jurji. Jaklič Janez, posestnik v Šmartnem. Jeretin Martin, tajnik c. k. okraju, glavarstva v Litiji.
9. Dekanija Trebnje. —
"‘Košir Janez, c. k. sodnik v Trebnjem.
*Kovačič Janez, dekan v Trebnjem. Bercar J., pos. v Ivamnji (sv. Kupert.) Blagnč Anton, oskrbnik v Bakovniku.
Bogolin Miha, župnik v Ajdovici. Burnik Valentin, učitelj na Fužina. Dolinar Jan., župnik v Šent-Janžu. Grčar Andrej, učitelj v Šent-Rupertu. Grčar Jožef, župnik pri sv. Trojici. Gostiša Jakob, učitelj v Trebnjem. Hočevar Anton, župnik pri sv. Lorencu.
Ilofer Karol, župnik v Čatežu.
Karlin Janez, župnik v Doborničah. Kolar Matija, kaplan v Trebnjem. Košir Alojzij, župnik v Šent-Rupertu. Lenasi Anton, kaplan v Doborničah.
10. Dekanija Leskovec. —
*Bušič Jožef, posestnik v Šent-Jerneji.
Razpotnik Jakob, župnik v Višnji gori.
Vrančič Ignacij, župnik v Zagradcu. Zorec Jurij, župnik na Krki.
Štev. 18.
Poverjenik: Luka Svetec.
Klofutal- Janez župnik na Dolih. Kunstelj, Fr., župnik na Jancem. Pavlič Ignacij, dr., c. k. okrajni zdravnik v Litiji.
Plcšlto Dragutin, c. k- sodnik v Litiji. Ramoveš Andrej, župnik v Svibnt m. Rožnik Anton, c. k, sodnijeki ad-junkt v Litiji.
Hus Jakob, dekan v Šmartnem. Vestenek Julij, dr,, vitez, c. k. okr. glavar.	Štev.	17.
Poverjenik: Janez Kovačič.
Marolt Jakob, župnik pri sv. Križu. Nemec Anton, kaplan pri sv. Trojici. Steklasa France v Šent-Rupertu. Stenovec Anton, kaplan pri ev. Križi. Strupi Jakob, kaplan v Šent Lorencu. Schuller Janez, župnik v Trebelnem. Tavčar Miha, župnik v Žužemberku. Tramte Anton, kaplau v Žužemberku.
Trepal Anton, administrator na Selih. Urbanija Lovro, župnik na Mirni. Valeska Iiarbo Waxensteinuka grofinja v Rakovniku.
Vasič Ljudovik, dr., zdravnik v Trebnjem.
Zagorjan Martin, župnik v pokoji v Čatežu.
Zoroc Anton, župnik v Mokronogu.
Štev. 30.
a) Poverjenik: Edvard Polak.
*Grivec France, kaplan v Leskovcu. ■'Hočevar Martin, posestnik.
‘Polak F.dvard, dokan in čast. kanonik v Leskovcu, ltndež Dragotin, grajščak v Gra-carskcin turna.
'■'Kola St. Jernejska.
Tavčar Anton, župnik na Itaki.
"Učiteljska bukvarnica šolsk. okraja v Krškem.
*Ve«el Ivan, župnik pri sv. Duliu.
Bezlaj Jos., učitelj mešč. šole v Krškem.
Brulec Franco, župnik v Dolini.
Jarec Franco, kaplan v Leskovcu.
Knavs Janez, vikarij v Krškem.
Koceli Karl, dr., odvetnik v Krškem.
Kurent Karl, kaplan pri sv. Križi.
h) Poverjenik:
*Qestrin Dragutin, c. k. okrajni sod-»ik v Kostanjevici.
Keajak Janez, župnik in duh. svčt-Hik v Kostanjevici.
Abram Lavoslav, nadučitelj v Ko
"Babnik Janez, župnik v Soteski. Kotne Janez, župnik pri sv. Petru. Rejska Andrej, dr , c k. okrajne sodnije svetnik v Novem mestu. Dolčič Janez, župnik v Šmurjeti. “«euik Janez, župnik v Prečini. ^irbo Miha, vikarij v Novem mestu.
reznik France, c k. profesor v No-» vemme8tu.
'•aluica v Novem mestu.
°vič Jauez, župnik v Mirni peči. rimčiškanski samostan v Novem utestu.
ll4t>k Rihard, kanonik v Novem mestu.
Kalčič Anton , trgovec v Novem mestu.
Kastelic Franjo, trgovec v Novem mestu.
Letopis 18HU.
Lapajne Janez, ravnatelj meščanske, šob; v Krškem.
Lapajne Janez, župnik na Studencu.
Lebar Jakob, kaplan v Čatežu.
Mervec Janez, kaplau v Št Jerneji.
Mavrer Gustav, posestnik na Raki.
Obrstar Jan., kupčovalec v Cerkljah.
Pfeifer Viljem, župan v Krškem.
Saje Janez, nadučitelj v Šent Jerneji.
Šušteršič Mat., poscet. v Krškem.
Tavčar Ignacij, župnik pri sv. Križu.
Varl Tomaž, kaplau v Škocijanu.
Vovk Janez, župnik v Šent Jerneji.
Zadnik Šimen, župnik v Čatežu.
Štev. 28.
Janez Lesjak.
Belč France, grajšč. oskrbnik v Kostanjevici.
Candolini Vojteh, e. k. sodnik v po-koji v Kostanjevici.
Verbajs Anton, kaplan v Kostanjevici.	Štev. G.
Sini. Wilfati:
Krajec Janez, lastnik tiskarne v Novem mestu.
Knjižnica c k. gimnazije.
Knjižnica učiteljska v Novem mestu.
Lavtižar Miha, kaplan v Prečini.
Majtingor Ivan, c. k. uradnik v No vem mestu.
Mohar Martin, uradnik v Novem mestu.
Nachtigall Rajko, c. k profesor v Novem mestu.
Oblak Valentin trgovec v Novem mestu.
Ogčrek Josip, c. k. profesor v Novem mestu.
Pec Viljemina, učiteljica v Novem mestu.
Poljance Ivan, c. k. profesor v Novem mestu.
24
stanjevici.
1 I • Dekanija Novoniesto (Rudolfovo). — Poverjenik:
Kizzolli Dominik, leknr v Novem mestu.
Rozina Jož , dr., c. k. odvetnik v Novem mestu.
Saltner Hugolin, frančiškan v No vem mestu.
Skolic Franjo, dr., e. k. pristav v Novem mestu.
Stavdalicr o. Ignacij, frančiškan v Novem mestu.
12. l)(‘k:iiiijii jMVtliku.
Aleš Anton, dekan v Semiču.
Dev Edvard, e. k okrajni sodnik v Crnomlji
Gašperin Viljem, ndm. na 1’lanini.
Gorčnjec I.avoslav, župnik v Adle* šičali.
Gruden Ivan, c. k. davkar v Cernom) ji.
Kalan Rajmund, admin. na Vrhu.
Kavčič Franjo, učitelj v Drngatušu.
Kenda Franjo, učitelj v Semiču
h) Poverjenik:
*Lampe Jožef, c. kr. uradnik v Metliki.
Burger Milan, dr., c. k. notar v Metliki.
Dovgan Franjo, župnik v 1’odzcmlji.
Furlan Franjo, posestnik.
Gange! Davoslav, posestnik.
Gustin Franjo, župan.
Jančar Franjo, duh. nem. vit. reda.
13.	Dekanija Kočevje.
*Lovšin Simon, župnik pri Fari v Kostelu.
*Novak Josip, dekan v Kočevji. Gantar Lovro, kaplan v Kočevji.
Verbič Lovro, e. k. davk. adjunkt v Novem mestu.
Vilman Gašper, kaplan v Mirni peči.
Virant Janez, župnik v Podgradu. Wilfan vitez pl. Sim., prošt in dekan v Novem mestu Žajdel Nande, filozof
Štev. ,‘J4.
n) Poverjenik: Anton Aleš.
Kupljen Ant., e. k, notar v Crnomlji. Režek Peter, župnik v Starem trgu. Sola farna v Starem trgu (plačuje g. dr. Jurij Sterbeneo).
Sola v Semiču.
Švajger France, župnik na Radoviči. Švajgar Ivan, posestnik v Crnomlji. Sutej Matija, župnik v Vinici. Tomec Martin, župnik v Suhorji. Fčiteljsko okrajno društvo v Crnomlji.	Štev.	17.
Anton Navratil.
Kapele Janez, oskrbnik komendske Navratil Anton zasebnik.
I'feilerer Adolf, e. k. and. pristav v Metliki.
Premer Anton, zasebnik.
Proseuik Anton, trgovec.
Terček Mihael, duh. pomočnik 4 Metliki.
Štev. 1-i.
Pover jenik: Janez Komljanec-
Jaklič Jožef, župnik v Starem Log11' Kalan Jakob, župnik v Moroveu. Ključevšek Ignacij, župnik v Sp0 njem Logu.
Komljanec Janez, katehet, giinn. v Kočevji,
Mandelc Anton, župnik v Banji-loki.
14. Dekanija Ribnica.
*Jereb Jožef, župnik v Dragi.
Kljun Mariju, posestnica v Slatniku 'Kuralt Ivan, c. k. pristav v ltibnici.
♦ I	.
Lesar .lanez, posestnik v Ilrovačah 'Lesar Martin, posestnik v Sušnji. Lovšin Mica, pos. v Jurjeviču. 'Skubic Martin, dekan v Uibnici Arko Anton, posestnik v Ilibnici. Bobek Janez, zdravnik v Ribnici. Bralno društvo v Sodražici.
•'»klij Stefan, župnik v Dolenji vasi. Merhar Jože, trgovec v Dolenji vasi.
h) Poverjenik:
Martinak Jožef, c, k. sodnik v La sičah.
Armbruster Dragutin, trg. pom v LaŠičah.
' relih Matej, župnik v Lašičah. truden Jakob, župnik v pokoji v Turjaku.
Hočevar Matija, e k. poštar v Lašičah.
15. Dekanija Vrhnika.
*Kotnik France, posest. na Vrhniki. Mahkot Jakob, c. k. okrajni glavar v Logatcu.
Markič Matej, župnik v Logatcu. Šlibar Martin, dekan 11:1 Vrhniki. Belar Josip, župnik v Hotcderšic.i. Borštnik France, profesor ^knjige v Borovnico št. 8;.
Borštnik Janez, posestnik v Dolčli. Dolinar France, župnik v Horjulu. Globočnik Viktor, c. k. pristav na V ritniki.
Vajvoda Simon, župnik v Nemški Loki.
Videmšek Matija, adm. v Osilnici. Zbašnik Franjo, adm. v rojili Kebri Štev. 10.
() Poverjeni!:: Morfin Sktihec.
More Anton, kaplan v Ribnici.
Poe. Martin, župnik v Loškem potoku. Poklukar Josip, kaplan v Srednji vasi v Bohinju Pristov Simon, duhovni pomočnik v Ribnici.
Strič Franjo, trgovec v Loškem potoku.
Vas ,,Sušje-<.
Tomšič Štefan, učitelj v Sodražici. Voglar Jožef, župnik v Sudražiei.
Štev. iO.
Matej Frelih.
Jan Primož, župnik na Robu. Kočevar Matija, ti g. Pod Turjakom. Kosce Jernej, župnik v Slcocijanu. Lotrič Leop. kaplan v Dobrepoljah. Murgelj Julij, e. k. adjunkt v La šicah.
Štev. 10.
(1) Poverjenik: Slil>ur Martin.
Gruntar l^/iaci, dr, c. k. notar v Logatcu.
Hočevar Anton, župnik v Sent-Joštu. Jelovšek Gabriel, trgovec na Vrhniki. ■ Iitgovec Anton, župnik v Borovnici. Justin Blaž, provizor v Črnem Vrhu. Kavčič (jašpar, posestuik v Rovtih. Lenarčič Jožef, posestnik na Vrhniki. Levičuik Valentin, c. k. davkaiski nadzornik v Logatcu.
Levstik V'inc., nadučitelj na Л rhniki. Papier Fr., nadučitelj v Borovnici.
24 *
Pipan Andrej, kaplan na Vrhniki. Podobnik Ignacij, župnik v Preserji. Pogačnik Janez, kaplan v Preserji. Rogelj Florijan, notarski uradnik v Logatcu.
1 6. Dekanija Idrija. — (>
^Občina mestna v Idriji.
*Vidmar Jožef, župnik v Zirčh. Demšar Janez, župnik v Ledinah. Inglič Jakob, nadučitelj in ravnatelj rudarske šole v Idriji.
Kogej Jožef, dekan v Idriji.
Lapajne France, trgovec v Idriji. Leskovec Boštjan, posest, in župan v Spodnji Idriji.
I>) Poverjenik:
Čitalnica v Črnem Vrhu.
Domicelj Anton, vikarij v črnem Vrhu.
1 7. Dekanija Cirknica. —
*(Ibreza Adolf, posestnik v Cirknici. Cibašek Janez, župnik pri sv. Vidu nad Cirknico.
Grbec Franjo, posestnik v Cirknici, .lan Šimen, župnik pri sv. Trojici nad Cirknico.
h) Poverjenik:
*Kaplenek .lan., župnik na Oblokah. Končnik Dav., kaplan v Starem trgu. Lenček Blaž, župnik v Starem trgu. Mandelc Iv., nadučit. v Starem trgu. Prijatelj .Mat., kaplan na Oblokah.
Rott Gothard, kaplan v Logatcu. Rozman Jurij, župnik v Rakitni. Vonča Anton, duh. pastir v Belkah, /dražba Janez, kaplan na Vrhniki. Žitnik Dragutin v Borovnici.
Štev. 28.
i Poverjenik: Valentin Treven.
Lipold Marka, Vincencij, c. k. rud nijski predstojnik in viši svdtnik v Idriji.
Treven Valentin, trgovec in župan v Idriji.
Urbas Leopold, ces. kr. topilnični oskrb. v pokoji v Idriji.
Štev. 10.
Domicelj Anton.
Križaj Nikolaj, župnik v Godoviču. Majnik Miha, kmet na Črnem Vrhu. Rudolf Gašper, posestnik v LomiSh-
Št. £>.
a) Poverjenik: Anton Krašovec.
Klinar France, učitelj v Šent Vid"’ Koželj Mih., kaplan v Cirknici. Krašovec Ant., posestnik v Polen)1 vasi.
Oblak Janez, dekan v Cirknici. Žerovnik Tomaž, župnik v Grahove»1, Štev. 9>
Jakob Vilar.
Schweiger Martin, zdravnik in žup1"1 v Starem trgu.
Vilar .lak., trg. v Pudobu pri LoŽ,L Volčič Jurij. c. k. pristav v ho$n-Štev.
c)	Poverjenih:
i>«ruttni Val., farni oskrbnik v Stu-denem.
Jvrian Anton, posestnik na Uncu. Klemenc France, župnik na Uncu. Koren Miroslav, posestnik v Planini. Kovšča France, posestnik v Planini.
18. Dekanija Postojina. —
Globočnik Anton, c. k. okrajni glavar v Postojini.
Itazpet Martin, dr., c. k. okrajni zdravnik v Postojini.
'‘Sajovic Janez, župnik v .Slavini. '’Sterbenec Jurij, dr. prava, župnik v Hrenovicah. brodnik Anton, kaplan v Postojini. Bezeljak Pavel, e. k. notar v Po-v stojini.
Čitalnica v Postojini. hitrih Anton, pekovski sin v Postojini.
,1-osman Gustav, učitelj pri sv. Ivanu. Mofstctter .Janez, dekan v Postojini.
h) Poverjenik:
Kržič Gregor, e. k okrajni sodnik ^ v Senožečah.
(,t>čina v Razdrtem. 1'et.ticb-Frankhciin Anton župnik v Vremah.
Kavčič Hinko, posest, v Razdrtem.
1!). Dekanija Trnovo. —
BrinSek Ivan, trgovec v Trnovem, p esnik .1 urij, trgovec v Knežaku, ^'omicelj Alojzij, trgovec v Zagorji. ^Jenko Skender, trgovec v Trnoveui, ^an Skender, trgovec v Trnovem. Strucelj Jurij, c. k. sodnik v Bistrici. ®ilcc Jan., duh. v pok. v Trnovem,
France Rihar.
Lavrič Jurij, posestnik na Rakeku. Poženel Ivan, učitelj na Uncu. Rihar France, župnik v Planini. Scbenicherjeva Matilda na Rakeku.
Štev. 9.
a) Poverjenik: .Janez Hofstetter.
Krajgher Peter, posestnik v Hrašah. Ljudska šola v Slavini (dobiva knjige nam. prof. Boleta).
Pekovec Jože, kaplan v Hrenovicah. Podkrajšek France, nadzornik železniške postaje v Prestraneku. Skvarča Janez, kaplan v Slavini. Sterl6 France, načelnik pri železnici v Postojini.
Tuma Henrik, zaseb. učitelj v Postojini.
Žužek Franjo, c. k. stavbeni pristav v Postojini.
Štev. 18.
lynacij Okorn.
Okorn Ignacij, župnik v Senožečah, Pogačar Andrej, gozdnar v Senožečah.
Zelen Jožef, posestnik v Senožečah.
Štev. 7.
Poverjenik: Damijan Pavlič.
Kacin Anton, kurat v Šmihelu. Kiissel Vendelin, c. k. uradnik v Bistrici.
Legan France, duh. v Knežaku. Lukanec Jožef, kurat v Suhorji. Mežnar Jožef, posestnik v Harijah. Misel Josip, učitelj v Podstenji.
Pavlič Damijan, vikai ij v Zagorji. Ponikvar Anton, župnik v Knežaku. Požar Anton, učitelj v Knežaku. Satran Anton, gozdni uradnik v Mušunu.
Tomšič Ivan v Bistrici.
Toikar Matija, župnik v Košani Višnikur Franjo, e. k. eodn. pristav v Bistrici.
Zarnik Martin, učitelj v Trnovem. Žnidaršič Jakob, prof. v Premu. Žgur Anton, župnik v Premu.
Stev. 23.
20.	Dekanija Vipava. — Poverjenik: Jurij Grabrijan.
"Erjavec Matija, vikarij v Šturijali. "Grabrijan Jurij, kan. in dekan v Vipavi.
..Hiti Luka, kurat v IJstiji.
'•''Kavčič France, posest, v Sent-Vidu. ‘Koder Matej, kurat v Slapu
* Lampe Anton kur. v Oočah.
* Nakus Josip, kur. v Planini. Adlešič Jurij, nadučitelj v Vipavi. Bevc Janez, kurat v Podkraju.
Bric Janez, e. k. okrajni sodnik. Bukvarniea učiteljska v Vipavi. Ceket Franjo, vikarij v Štjaku. Čitalnica kmetijska v Poddragi.
Čitalnica narodna v Vipavi.
Ditrih Andrej, kupčevalcc v Vipavi. Francelj Štefan, učitelj v Sent Vidu. Habe Jože na G očali.
Hladnik Janez, bonef. v Lozicah. Ivete Jožef, strojar v Vipavi.
Knific Srečko, benefieijat v Vipavi. Košir Jakob, duh. v pok. v Sent-Vidu. Pečar Janez, kurat v Vrhpolji. Silvester Radoslav, trg. pomočnik. Šola viuorejska na Slapu.
Tomažič Ivan, vikar v Šcnt-Vidu nad Vipavo.
Vidergar Janez, kaplan v Vipavi.
Štev. 20.
Štev. udov v ljublj. škofiji: uetauovnikov........................177
letnikov........................t>05
Skupaj .	.	782
II.	Lavantinska škofija.
I.	Dekanija Maribor. — u)
•'‘Čitalnica narodna.
"Dominkuš Ferko, dr., odvetnik. "‘Gregorec Lavoelav, dr., profesor bogoslovja.
"Knjižnica gimnazijska.
‘"Knjižnica semeniška.
"Kosar Fr., kanonik in prof. bogosl. ■"Kovačič .Martin, sem. ravnatelj in profesor bogoslovja.
Poverjenik: .Janez Mujciger.
"Majciger Janez, c. k. gimn, prof-"Ogradi France, špirit,ual v sem. "Radaj France, dr., c. k. bilježnik. "Rapoc France, e. k. bilježnik v Soštajnu.
"Skuhala Janez, ravnatelj dijaškog11 semenišča in prof. bogoslovja. "Sorglechner Josip, župnik pri fR'''" Mariji v puščavi.
(Srucc Janko, (Ir., I dvetnik.
Valončak Martin, c. k. gium. prof. v pokoji.
Borčič France, stolni prošt.
Horzečnik Antonij, predmestni kapi. v Mariboru.
Rerdajs Davorin, trgovec.
Rrclih France, prof. na c. k viši realki.
Faf Jakob, kaplan v M.aiiboru.
1‘erk Feliks, dr., magister zdravilstva.
Ferk Franjo, kaplan v Selit Petru pri Mariboru.
Fetiš Franjo dr., mestni in btolni kaplan v Mariboru.
Flek Jožef, župnik v l.einbahu.
■'latičnik Jernej, dr, odvetnik.
Horg Lovro, stolni kanonik.
Iteržie Jožef, stolni vikar.
•lenti Bernard, trgovec.
Kolenko Martin, kaplan v l.embalm,
Koser Makso, dr., koneip.
Križanič Janez, dr., prof. bogoslovja v Mariboru.
Lastovee Franjo, vsoučrliščnik.
Lavtar Luka, prof. na e. k. učitelj, izobraževalnici.
Mlakar Janez, kaplan v Mariboru.
Miklošič Ivan, učit. na c. k. učitelj, izobraževalnici.
Morie Maks, trgovec.
Orozcl Janez, dr,, odvetnik.
1’ajek Jožef, dr., gimii. profesor.
Ploj Anton, vseučiliščnik.
Praprotnik France, učitelj v Lctn-bahu.
Hubič Fr., okr. šolski nadzornik.
Rošker France, nadučitelj v Lem-babu.
Sijanec Anton, kaplan v Kamnici.
Švare Franc, župnik v Kamnici.
Vovšek Franjo, c. k. pristav v Mariboru.
Žniavee Jurij, duh. pri sv Marjeti na Pesnici.
Žuža Janez, dr., knezošk. tajnik in pridv. kaplan.
Štev. -17.
h) Vonerjenik: Muti ja IVurzer.
Fučuik Franjo, uaduč. v )iokoji v Selnici za Dravo.
Ibaluo društvo v Ilušab.
Kocmut Janez, učitelj v Rušah. Koren Matija, župnik v Selnici.
3.	Dekanija Jarenina. —
'Fajh o. Korbinijau, župnik pri sv.
A JvUrji'
'-'Ucek Jožef, dekan v ,J a mirni Koršič Matija, kaplan v Jarenini.
Lednik Anton, kaplan v Kosali. Tomažič Ogujcslav, kovač v Suiol niku.
Wurzel1 Matija, župnik v Rušah.
Štev. 7.
Hohenmauthen).
a)	Poverjenik: .Jožef Čuček.
Merčnik Auton, kaplan pri sv, llu. Repa France, župnik na Goričkem. Slekovce Jožef, učitelj v Jarenini. Šerbela Jožef, Cerkvenik v Jarenini.
Štev. 7.
2. Dekanija Marbrež (pošta Muta —
Janžekovič Lovro, kurat v Radvanji.
*Balon Anton, župnik na Vranskem. *Bohinec Jakob, dekan v Braslovčah. *Šentak France, pos. na Vranskem. *8ventner Lov., trg. na Vranskem. Čitalnica narodna na Vranskem.
5. Dekanija Slovenska Bist
*Hajšek Anton, župnik v Makovljah.
*Ratcj France, dr., bilježnik v Slov. Bistrici.
Knjižnica učitelj, okraj, v slovenski Bistrici.
Prcserin Janez, kaplan v Slovenski Bistrici.
5. Dekanija Celje. — a)
^Čitalnica narodna v Celji.
*Kapue France, trgovec v Colji.
*Kočevar Št., dr., okr zdravnik v Celji.
*Krušič Ivan, gimn, c. k. prot', v 0?lji.
*Lipold France, odv. koncip. v Celji.
*Občina selska ua Tebarjih.
^Podružnica kmetijska v Celji.
*Sernec Josip, dr., odvetnik v Celji.
*Topljak Joe., posestnik v Celji.
*Vošujak Miha, inženir.
*Žuža Ivan, rud. poeestn. v Grižah.
Ambrožič Blaž, c. k. šolski nadzornik v Celji.
Kožel Matej, not. koncip. v Celji.
Knjižnica gimnazijska v Celji.
Laabahar Josip, učitelj pod Prcžiuom.
h) Poverjenik
♦Arseneck Matej, župnik v Grižah.
*Janežič Jakob, rudn. posestnik v Grižah.
*Jeraj Jožef, župnik in duh. svetovalec v Žavcu.
Gradišnik Luka, zdravnik na Vranskem.
Križnik Gašpar, čevljar v Motniku. Okrajna uč. knjižnica na Vranskem. Sorn Gašpar, župan v Grajski vasi.
Štev. !).
•i«a. — Poverjenik: Lovro htepičnik.
Šlambcrger Anton, koncipijent v Ormožu.
Železnikar Ivan, notar, uradnik v Slov. Bistrici.
Stev. 6.
Poverjenik: Miha ZoU/ar.
Miheljak Davorin, notar v Olji. Nerat Miha, c. k. šolski nadzornik v Celji.
Jlatek Lovro, dež. sodnije svetovalce v Celji.
Ribar Anton, kaplan pri sv. Martinu v Tebarjih.
Rupnik J., učitelj pod Frežinom. Vrečar Gašper, nadučitelj na Tc-harjih.
Učiteljska okrajna knjižnica celjsko okolice.
Zelenec Jože, župnik v pokoji v
„ Ce|j'-
Zičkar Josip, kaplan v Celji. Žolgar Miha, c. k. gimn. prof. v Celji.
Štev. 25.
: Jožef Sirca.
Bergman Mihael, dr. zdravništva v Žavcu.
Hausenbiichler Janez, tržan v Žavcu. Kolenc Janez, trgovec v Dobcrte-Hanah.
Matoh Jusi)), župnik v Galiciji.	Širca Jožef, trgovcc v Zavcu.
Plesnik Miha, kaplan v Žavcu.	Šola ljudska v Žavcu.
Hoblek France v Žavcu.	Vodlak Jakob, učitelj v Št. Potru
Sirca Ernest, trgovcc v Grižah.	p; i Žavcu.
Štev. 13.
7.	Dekanija Dravsko polje. (P. Kača, Kranichsfeld).
a)	Poverjenih: Rat France Ser.
*Stranjšak Martin, nadžupnik in	Malior Feliks, podučitelj v Frav-
dekan v Hočah.	liajmn.
'"'vini Jakob, učitelj v Fravhajinu.	Kat Franco Ser., župnik v Frav-
IJicn Anton, nadučitelj v Fravhajinu.	hajmu.
Lcrnko Jožef, kaplan v Iločuh.	Štev.	(J.
b) Poverjenih: Antolič Ivan. (P. Ptuj. — Pettau.)
Antolič Ivan župnik na Ptuj. gori.	Štuhec Marko, kaplan v Monsbcrzi.
Presečnik Gregorij, kaplan v Cor-
kovieah pri Ptuji.	Štev.	3.
H.	Dekaniji) Gornji jrrad. — <0 Poverjenih: Potočnih Lovro.
^Potočnik Lovro, dekan v (lornjem	Kralj Davorin kaplan v Gornjem
gradu.	Gradu.
''Steruad Matija, župnik v Ljubnem.	Sternad Anton, pos. v Novi Štifti.
Hren Ivan, pos. v Gornjem gradu.	Štev.	5.
b) Poverjenih: Jožef Kotnih. (P. Mozirje — Prassberg.)
*Lipold Jožef, posestnik v Mozirji.	Majer Franjo, zidarski mojster.
Čitalnica v Mozirji.	Oatrožnik Anton, kaplan ua Rečici.
Goričar Anton, poštar v Mozirji.	Pirš Josip, okr. tajnik v Možirji.
Kotnik Josip, učitelj v Mozirji.	Škoflek Jak., nadučitelj v Mozirji.
Krajnik o. Atanazij, frančiškan v	O. Xi bald Kepnik, frančiškan v Na-
Nazaretu.	zaretu.
Štev. 10.
9» Dekanija Št. Jurij na Ščavnici. — Poverjenih: Davorin
Napast.
Božič Anton, pos. pri Mali nedelji.	(ioinilšak Jožef, uradnik v Ljuto-
*ridav Peter v Norševicah.	meru.
Huber J. D., knjigar v Ljutomeru. Jurinee Alojzij, posestnik v Ha-uovcib.
Kralj Ivan, posestnik v Hjušcvcih Kukovec Ivan, posestnik in dež. po slanec.
Mravljak Auton, dr., odvetnik v Ljutomeru.
Napast, Davorin, kaplan v Ljutomeru.
Simoniti Janca, kaplan v Ljutomeru. Šrol Vranec, župnik v Ljutomeru.
Štev. 11.
10. Dekanija Konjice. (.Uonobiv,.)— Poverjenik: Dr. Jos. Ulaya.
(Jobelj Jurij, kaplan v Konjicah. (Jvalite Simon učitelj v Konjicah. Erjavec Veter, župnik v Zrečah. Globočnik Al , dr., sodn. pristav v Konjicah.
,Jaklič Dragotin, župnik v Špitaliču. Lenart Janez, župnik v Tinjah. Minsko Jožef, kaplan pri sv. Vetru. Petan Vranec, župnik pri sv. Vaclavu.
Pintar Vr., župnik v Št. Jerneji. Serajnik Domiejan učitelj v Konjicah.
Štev. 19.
It. Dekanija Kozje, (l)rachenlmrg.)— Poverjenik: Janez Umna,
"“Knjižnica učiteljska v Kozjem.
Bosina Jan,, dekan v Kozjem.
Dvoršek Ant . župnik v Št. Vidu.
Gcrščak Vinko, župnik v Podčetrtku.
'‘Bezenšek Jurij, župnik v Čadramu.
"■Knjižnica nadžupnijska.
'Kovač Jožef, krojač in posestnik v Žrečah.
*Modic Janez, župnik na Prihovi.
*Šrl ec Martin, kaplan v Ca d ra mu
*Ulaga Josip, dr., nadžupnik in dekan v Konjicah.
"■Vrtič Vrance, župnik v Stranicah.
Brglez Janez, kaplan v Konjicah.
Brus Anton, dr., odvetnik v Konjicah.
Janžek Edvard, kaplan na Vidmu. Smole Jakob, kaplan pri sv. Petru. Zabukovsek Iv., trgovec in posesti), v Tuhelji.
Štev. 7-
12. Dekanij« Laško. (Tüfter.)
"“Vrečko Matej, žup. v Jurijkloštru. "Žužn Anton, častni kanonik in dekan v Laškem.
Bdheim Jan., kaplan v Laškem. Elsbaehcr Andrej, trg. v Laškem, lieber France, kaplan v Laškem.
Poverjenik: Anton Žuža.
Hrovat Pavl, kaplan v Doli.
Krajni šolski svet pri Zidanem mostu. Kolarič Jožef, župnik na Knzborji-Šolska knjižnica na ltazborji.
Ulrih Frunco, c. k. notar v Laškem.
Štev. 10.
13. Dekanij« Nova cerkev. (P. Vojnik pri CeJji.) —
Poverjenik: Franjo Juvančič.
*Kos Alojzij, župnik v Črešnjicah	Karba Matija, kaplan na Dobrni.
"“Lapuh Martin, župnik pri sv. Joštu.	Kukovič Avguštin, dr.,* kaplan v
Brezovnik Anton, učitelj v Vojniku. Vojniku.
Juvančič Franjo, čast. korar in de-	Sijanec[Alojzi,lkapiau pri sv. Martinu,
kan pri Novi cerkvi.	Voh Jernej, kaplan pri Novi cerkvi.
Štev. 8.
*Hrtiš o. Benko, minorit v 1’tuji. *Kaneler o. Pavel, minorit v Ftuji. *Kukovce .Jožef, župnik pri sv. Andreji.
*Meško Jakob, župnik pri sv. Lov-renciju.
"'Modrinjak Matija, inf. prošt i. t. d. v Ptuji.
* J'rstenjak Jakob, beneficija! v Ptuji. Alek šič o. Fidolij, guardijan v Ptuji. Čuček Jožef, dr , odvetnik. Ferjančič Andiej, dr., e. k. eodn.
pristav v Ptuji.
(•lowacki Julij, profesor v Ptuji. Gregorič Alojzij , dr., odvetnik v Ptuji.
Uaubenreieh Alojzij, kaplan pri ev. Marjeti.
Uirti Franjo, profesor v Ptuji, Hubad France, profesor v Ptuji. Kocmut Janez, nadučitelj pri sv.
Urbanu zunaj Ptuja Kocuvan Ant., župnik pri sv. Urbanu.
Kuuslek Luka, profesor v Ptuji. Lenduvšek Mihael, vikarij v Ptuji» Levičuik V'ojteb, c. k. okrajni sodnik v Ptuji.
Mikuž Raf., c. k. davk. pristav v Ptuji.
Planinšek Mihael meščan v Ptuji. Plešek o. Jožef, minorit v Ptuji. Poljanec Alojzi, koneipijcnt v Ptuji. Prus o. Stanko, minorit v Ptuji. Hornih Tomaž, učitelj v Ptuji.
Sinko Jožef, kaplan pri sv. Uorcucu. Slekoveo Matej, kaplan pri sv. Marku. Strah Jurij, kmet pri sv. Andražu. Šalamun o. Klemen, minorit o Ptuji. Šegula Jožef, dr., koucipient. Tobias Janez, posestnik v Ptuji. Učiteljska okrajna knjižnica v Ptuji. Urbanec Ivan, uradnik v Ptuji. Vezjak Franjo, župnik pri »v. Marku Vuk Andrej, župnik v Hajdini. Zitek Jože, profesor v Ptuji.
Štev, 36.
15. Dekanija Rogatec.
*<*rač, nadzornik v Hngatcit.
Mcrkuž Anton, župnik pri »v. Mi-
'Sovič Josip, župnik v Stopercah	Intelu
Stanjko A, župnik v Stopercah. Obran Lovro, kaplan pri sv. Emi "Vraz Janez, kaplan v Rogatcu.	Štev.	G.
10.	Dekanija Šaleška dolina. (P. Wollart.) — Poverjenik: Franjo Trafenik.
» ,	v	v
J'ipold Janez, dr. župnik v Smart- Fekonja Andrej, kaplan v Soštanji. »eni.	Pol, pl., Jožef, kaplan.
Irafenik Franjo, dekan v Št. liju. Sever Jože, župnik v Zavodni.
Štev. 5.
I 7. Dekanija Šmarje.
*
Arnuš Franjo, *Ulair
kaplan v Zibiki, ga Jožef, župnik v Št Vidu. Uilereek Blaž, kaplan na Sladkigori. Ivane Martin, dekan v Šmarji.
Kreft Alojzij, župnik v Kalobji.
a)	Poverjenik: Martin Ivanc.
Lešnik Janez, trgovec v Šmarji. Rakoše Miha, župnik v Zueemu. Šuštarič Ferdo, kaplan v Zibiki.
Štev. 8.
b)	Poverjenik: Dr. G udav Ipavec.
*Hašuik Jožef, župnik pri ev. Juriju.
*Ipavec Gustav, dr., zdravnik pri sv. Juriju.
(P. St. Georgen a. d. Siulbalm.)
Jarec Valentin, učitelj pri sv. Juriji. Tribnik Karl, kaplan pri sv. Juriji.
Štev. 4-
18. Dekanija sv. Lenarta v Slov. Goricah.
*OoInik Dom., posest, na Drvanji. Bračko Miha, kaplan pri sv. Jurji v Slov. Goricah.
Bregant Jurij, nadučitelj v Negovi. Čitalnica pri 6v. Jurji.
Divjak Jožef, župnik pri sv. Ani. Dovnik France, kaplan pri sv. Benediktu v Slov. Goricah.
Ješovnik Šimen, nadučitelj pri sv. Lenartu.
1’urgaj Jurij, kaplan pri sv. Ani na Krembcrzi.
Rajšp Matej, nadnčit. pri sv. Jurji. Skalmič Jakob, učitelj pri sv, Benediktu.
Štev. 10.
Poverjenik: Janko Gregorin.
*Jančar France, duhoven v pokoji Gregorič Janko, organist v Radgoni.
pri sv. 1’etru.
^Simončič Jan. Al., kaplan pri sv.
Jurji na Ščavnici.
Belšak Anton, župnik pri sv. Petru. Dotninkuš Jurij, učitelj pri sv. Petru.
Ncdorfer Marko, kaplan v Apačah pri Radgoni.
Zemljič Jožef, učitelj v pokoji v Radgoni.
Štev. 7.
II). Dekanija Včlika nedelja. — Poverjenik: Anton Jesih.
(P. Friedau.)
* Knjižnica učit. okraja v Ormožu. Majhenič Gašpar, župnik pri sv.
Nikolaji.
Gcršak Ivan, dr., bilježnik v Ormožu.
Horvat Matija, krojač v Ormožu.
'■'Tctovar Ivan, dr., odvetnik v Or- Jesih Anton, koncipist v Ormožu.
možu.	Kosi Ivan, učitelj pri sv. Lenartu.
:sSinko Božidar, župnik v pokoji Kotnik France, organist v Ormožu
pri sv. Nikolaji.
Drozeg Anton, kaplan pri Veliki nedelji.
Fric Matija, dekan pri Vdliki ne delji.
Kovačič Štefan, učitelj v Središču. Mavčič Franjo, c. k. davk. pristav v Ormožu.
Repič Martin, učitelj pri sv. Nikolaji.
Skala Peter, kaplan pri sv. Nikolaji. Štuhec Ant., učit. pri sv. Bolfauku. Suhač Anton, dr., kaplan pri VtSliki nedelji.
Sporn Jožef, župnik v Ormožu. Švinger Albin, župnik v Središču.
Toplak Fr., župnik pri sv. Lenartu. Vrbnjak Marko, bilježniški uradnik v Ormožu.
Vilhar Filip, kaplan v Ormožu. Žinko Josip, učitelj v Središču.
Štev. ‘23.
20.	Dekanija Sv. Martin tik Slovenjegradca. — Povei
dr. Jožef Šnc.
*Sribar Janez, župnik v Pamečah. *Šuc Jožef, dr., bogosl. v Sl. Gradcu. ^Trstenjak Davorin, župnik v Starem trgu.
*/maiek France, kaplan v Starem trgu.
liarle Jožef, nadučitelj v Sl. Gradcu.
Govedič Ivan, kaplan v Šmartnem. Klavžar Fr., župnik v Št. Ilu. Potočnik Anton, kaplan v Starem trgu.
Trobej Ivan, učitelj v Slov. Gradcu. Vrečko France, učitelj v Slovenjem Gradcu.
Štev. 10.
21.	Dekanija Brežice. — Poverjenik: loan Tanšek. (P. Brežice.)
*Repie Andrej, župnik v Kapelah.
^Knjižnica učiteljska v Brežicah.
*Lenček Alojzij, pos. na Blanici.
*Mikuš Franjo, dekan v Brežicah.
*Ripšel Dragotin Ferd., župnik v Vidmu.
*Slomšek Janez, župnik pri sv. Lenartu v Zabukovji.
'!'Srebre Gvido, dr., odvetnik v Brežicah.
Boštjančič Ivan, učitelj na Blanici.
Cerjak Franjo, posestnik v Rajhen-burgu.
Če rnoša Šimon, župnik v Pišecah.
Janežič Janez, posest, v Brežicah.
Jožek Ljudevit, c. k. okrajni glavar v Brežicah.
Kavčič Jakob, knjigovodja v Bre žicah.
Kunstič Ivan, učitelj v Sevnici.
Novotny Emanvel, c. k. okr. sodnik v Brežicah.
Tanšek Ivan, koncip. in posestnik.
Učiteljska knjižnica v Sevnici.
Žnidaršič Ignacij, lekarničar v Brežicah.
Štev. 18.
22.	Dekanija Vozenica. — Poverjenik: Luka Držečnik. (P. Fresen-Reifnig, Kärntner-Bahn.)
*Držcčnik Luka, župan v Janževem Medved Jakob v Lebni.
Vrhu.	Miklavec Peter v Arlkali.
Mrn.i Ti nmž, /upnik pri nv. I.ov-	.
rcneiju v Vuhrudu.	štev.	4.
23.	Dekanija Žavrče. — Poverjenik: Božidar hiaič. (F*. St. Barbara Ankenstein.)
*Raic Božidar, župnik pri sv. Barbari.	*Trampuš Ivan, dekan v Zavrčah.
*Rajsinger Kr., posestnik in trgovec	Meško Martin. duhoven pri »veti
v Dobravi.	Barbari	v	Halozah.
*'Sovič Aleks., župn. pri sv. Trojici.	Štev.	5.
Število udov v lavant. škofiji: ust.anovnikov ...	04
letnikov	, . 230
Skupaj . , .'ISO
III.	Krška škofija.
1. Dekanija Celovec. —
'Čitalnica slovanska.
^Einspieler Andrej, realkin profesor.
^ Janeži v Evgen, sin -j- g. Antona Janežiča, profesorja.
•Švajgar Jurij, polic, nadkoniisar.
Alijaneič And., stolni dekan in korar.
Ambrož Matija, župnik v Svečah.
Božič Valentin, župnik v Pokerčah.
Breznik Jožef, c. k. finančni viši nadzornik v Celovcu.
Čare Peter, župnik v Porečah.
Einspieler Lnmb., konz. sv. in kne-zoškof. tajnik.
Hren Jakop, e. k. dež. sodnije svetovalec.
Janežič Jožef, posestnik v Lešah.
Janežič Simon, nadporočnik v pokoji.
2. Dekanija Belak. —
Eler Franc, učitelj na Žili,
Knaflič Radoslav, župnik v L»čah (p. Malcstik).
Majhar Jernej, župnik na Zili.
Monelti Matij'], uradnik južne že leznice v Beljaku.
Poverjenik: Simon Janežič.
Janežič Valentin, dr., polkovni zdravnik.
Sv. Mohor, družba (v zameno).
Müller Anton, stolni kaplan.
Pesjak Franjo, trg. opravnik.
Podobnik Franjo, učitelj v Svečah.
Poljak Gvido, bank. pooblustnik.
Hos3bacher Bernard, trgovec.
Hup France, pridigar pri glavni fari v Celovcu.
Sket Radoslav, dr., c. k. profesor.
Sašelj Martin, duh. svetovalec i'1 katehet.
Wiescr Andrej, stolni kaplan v Celovcu.
Zupan Josip, tajnik grof. Eggerjove-Štev. 2(i
Poverjenik: Matija Monetti.
Pintar Peter, Zelanov na Strini»1 (p. Riegersdoif).
Podboj Tone, c. k. poštni uradni* v Beljaku.
Robas Ignacij, kaplan v Sinaitnein.
Štev. 7.
* Л •	•	«i
Servicelj ЛГat«-j, župnik pri sv. Kn	Muri Peter, posestnik na Jezeru,
cijanu.	Pušel Tomaž, rokodelec v Pribluvesi,
božič Ivan, duhoven v Kori teh.	Roblek Ožbald, posestnik na Jezeru.
Muden Simon, župnik v Kapli.	Sujovec Josip posestnik na Jezeru.
Muri Anzelin, knpčevalee. z lesom	Šenk Jurij, trgovec na Jezeru,
pri sv. Obžaltu na Jezeru. (P.
< >bersee1and.)	Štev.	9.
4.	Lje.še. (P. Prevali.) — Poverjenik: Irmi (iosteninil:.
l'Jlineyer Gašpur, posest, v Lješali.	Lipold Marko, rud. urad. v Lješali.
Gostenčnik Ivan, trg. v Lješali.	Štev.	3.
5. Dekanija Lavantinska dolina na Koroškem.
1 Plrec o. Franjo Sal., predstojnik gimn. konviktu v Št. Pavlu.
t». Dekanija Tinje.
Hutter Ivan, župnik v Scnt-Miliaelu. (P. Pisrholdoi f.)
Serajnik Lovro, prošt v Tinjah.	Strv.	‘J.
7.	Dekanija Velikovec.
Kikelj Tomaž, župnik na Budi, Knlterei Jurij, dr., odvetnik v Ve-(Ruden.)	likovei.
Kroflič Mihael, župnik.	Štev.	3,
8. Dekanija Spodnja Zila. — Poverjeni/:: Г)г. Jernej Leoiniik.
Pevičnik Jernej, dr., dekan pri sv. Vigelo Ferdo, posestnik v Ziljski Mohoru	Bistrici,
Kternbal Davorin, župnik v (\čah.	Štev. fl.
G. Dekanija Zgornji ltož. (P. Veltlen. Karaten.) Porejeni!::
Vol. Lesjak.
Pesjak Valentin mlajši, župnik v Marinič Janez, župnik v Lipi.
Dvoru.	Oblak Anton, župnik v Gozdanjih.
Pipie J m er, mlinar v Duhih.
Štev 4,
Ilraševec France, c. k, kant. si dnik. Lutman Matija, mestni kaplan v GrabeljšČek Anton v Ljnlmem. (Le- Sovodji.
oben.)	Štev. 3.
11.	Dekanija Žalmiee (na Koroškem.)
Kinspieler Gregor, kaplan v Žab- NVieser Janez, župnik na Pontablu. nicah.
Ferčnik Lambert, dekan v Žabnieab,	Štev. 3.
Število ndov v Krški skoliji: nstanovnikov .	.	7
letnikov ...	67
Skupaj .	.	(»4
IV.	Goriška nadškofija.
1. Gorica in njena okolica. — Poverjenik: Andrej Marušič.
'■“Golmayr Andrej, dr., knez in nadŠKof. * Bensa Štefan, kanonik.
■“Budal Bernard, etud. viših šol. '•“Grča Blaž, kaplan v čepovanu. '•“C. k. knjižnica študijska. ■“Kocijančič Štefan, bogosl. profesor in častni kanonik.
'“Knjižnica ccut. bogosl. semenišča, ■“Marušič Andrej, gimn. profesor. 'Solkauska čitalnica.
'Tonkli Josip, dr., advokat.
■“Valcs Marko, vikar v Oseku. ':lWolf Ivan, župnik v Mcrni.
Bregar o. Albin, frančiškan.
Cibič Anton, dekan v Črnicah.
Črv Anton, duhoven na sv. Gori.
K rjavec Franjo, c. k. prof. više realke. Faganelj Štefan, kaplan v Renčah. Gaberšček Šimon, kurat v Šcnt-An-draži.
Gabrijelčič J., dr., bogoslovski prof. Gerbec Ivan, kaplan v Mirnu. Godnič Jožef, kaplan v Solkanu.
Gregorčič Anton, vikar pri sv. Florjani pri Gorici,
Hafner Franjo gimn. prof.
Hribar Anton, učitelj na vadnici.
Kafol Štefan, častni kanonik in nad škof. kaueelar.
Knjižnica učiteljska goriške okolice.
Knjižnica više gimnazije.
Knjižnica više realke.
Kumar Valentin, učitelj na c. kr. vadnici.
Lazar Mat., gimn. prof.
Leban Frunjo, vikar v Ravnici (P* Solkan).
Mahnič Anton, prefekt v mlndenS-nici kn. nadškofovi.
Mašera Jožef, vikarij v Št. Mavru.
Pahor Anton, kaplan na Srpenici.
Pavletič Andrej, vodja gluhonemov-
Pavletič Jožef, vikarij v Cerovem.
Pečenko Andrej, kaplan v Biljah.
Perko Andrej, živinski zdravnik Primorje v 'Prstu.
Pezdič Miha, poštni opravnik v Sol-kauu.
1’uvšč Franjo, profesor in voditelj kmet. šole.
Kojič Aleksij, dr., zdravnik, liudež Anton, učitelj gluhoncmov. llutar Iiovro, ravnatelj na sv. Gori. Semenišče mladeuško knezoškof. Skrabec o. Stanislav, frančiškan, «trekelj Karol.
1'onkli Nikolaj, dr., advok. kandidat.
Velikonja Josip, spovedi), na sv. Gori.
Vodopivec France, c. k. okr. šolski nadzornik.
Vodopivec Vinko, učitelj v Gergarji pri Solkanu.
Zavadlav France, posestnik v Seut-Andrežu.
Žepič Franjo, profesor na kmetijski šoli v Gorici,
Žnidaršič Andrej, vikar v Graduu, fara Kviško pri Gorici.
Štev. 53.
2.	Dekanija Bovec. — Alojzij Sorč.
Gfželj Ivan, učitelj	v Srpenici.	Leban Andrej, prcvidnik	v Soči.
Jare Ivan, vikar v	Trenti.	Sorč Alojzij, posestnik	v	Bovci.
Plavanja Andrej, kaplan v Soči.	Stres Anton, učitelj v Jiovci.
Kurinčič Janez, kaplan v Srpenici.	Štrukelj Milia, vikar v Logn.
Štev. 8.
S.	Dekanija Cirkno. —Poverjenik: Josip Jerant. (P. Kirchheim.)
Karmel Adolf, župnik v Sebreljih.	Seljak Anton, vikarij v Novakah.
Ilovar France, župnik na Senviški	Sitar France, župnik na Bukovem.
gori.	Starman Stefan, vikarij	v	Orehku.
Jeram Josip, dekan	v Cirknem.	Širca Janez, nadučitelj	v	Ciiknem.
Jereb Joahim, kurat v Jiigerščah.	Wester Janez, vikarij v Otaleži.
Štev. 9.
4. Dekanija Črnice. (P. Ajdovščina.) — Poverjenik: Karol
Ballogh.
% -П II	X	rt	•	t	*
I.iidinost", (društvo) v Ajdovščini.	Kcrkoč Stefan, vikarij v Lokavici.
Kallogh Karol, c. k. telegr. uradnik	Samostan kapucinski pri sv. Križi.
v Ajdovščini.	Vodopivec Janez, trgovec v Ivamnji,
Štev. 5.
5- Gradiška. — Bizjak Jakob, duh. oskrbnik v kaznilnici (Gradišča).
0.	Dekanija Kobarid. — Poverjenik: Dominko Franjo.
Jan. Ncp,, vikarij na Sedlu.	Dominko Franjo, učit' Ij in ravna*
telj pripravnice v Kobaridu.
Štev. 2.
Lntopl« 1880,	25
*Vidic Franco, delom v Kanalu. Čerin Tomaž, vikarij v Avčah. Čitalnica mlrodna v Kanalu.
Juh Janez, vikarij v Loko vi 11. Kumar Ljudovik, kaplan v Kanalu, Liejak Andrej, dr., zdravnik v Kanalu.
Lukančič Tomaž, učilelj v Gornjem Polji.
Pavša Anton, duhovnik.
Rožič France, kaplan v Kanalu.
Skočir Jožef, vikarij v Lomu,
Skert Andrej, vikarij v Kalu. Tomažič Ferdinand, vikar v Sredini Tomšič Jožef, vikarij v Levpi. Trpin Anton, vikarij v Zapotoku. Tušar Anton, dr., c. k. sodnik v Kanalu.
Ukmar Anton, vikarij Marija Celjski. Vogrič Janez, nadučitelj v Kanalu. Vuga Andrej, vikarij v Ročinju.
/oga Miha, učitelj v Kanalu.
Štev. 19.
8.	Dekanija Komen. — a) Poverjenik: Josip Kavčič.
(P. Rifenberg	pri Gorici.)
*Kavčič Josip, notar v Komenn.	Pipan Jožef, vikarij na Vojščici.
llebat France, vikar v Voščini pri
Komcnu.	Štev. 3.
h) Poverjenik: Gregorčič Si men.
Gregorčič Šimen, kapi, v Rifenbergu.	Kramar Filip, župnik v Pornbergu.
Kodri Jbnez, kaplan v Štanjelu.	Križman Ignacij, učitelj v Dornbergu.
Kolavčič Jan., župnik v Prvačini.	Poniž Ambrožij, učit. v Rifenbergu.
Stev. 6.
9. Dekanija Tomin. —
*Čitalnica narodna v Tominu. ^Knjižnica okrajna učiteljska v Tominu.
Budal Leop , c. k. sodnik v Tominu. Bratina Kristjan, učitelj na Serpeniei. Carli Alojzij, župnik pri sv. Luciji. Fon Jakob, vikar v Stržišči.
Golja Jožef, vikar v Ponikvi.
Ivančič Jožef, c. k. bilježuik v Tominu.
Kovačič Nace, pos. pri sv. Luciji. Kragelj Josip, dekan v Tominu.
Poverjenik: Kragelj Josip.
Krajnik Ivan, učitelj v Melcih.
Kumar Ivan, kaplan pri sv. Lucij1,
Marinič France, duhovni pomočnik v Tominu.
Pipan Anton, vikarij na Kamnem-
Pittamic Janez, dr., odv. priprav»^ v Tominu.
Premeratom pl. Janez, dr., c. k. bilježuik.
Smrekar Franjo, vikar na LibuS* ujem.
Urbančič Andrej, vikar na Pečini' Štev. 18.
Število udov v goriški nadškofiji:	ustanovnikov	.	.	17
letnikov .	.	.	108
Skupaj .	.	.	125
V.	Tržaško-koperska škofija.
1.	Trst in njegova okolica. — Poverjenik: Jereb Gregor.
*Dobrila Jurij, dr., škof.
^egnar Franjo, telegr. kontrolor. Čitalnica slovanska v Trstu.
Gorup Jožef, vel. trgovec,
Kastelec France, trgovec,
*Klodie Anton, vitez, e, k. deželui šolski nadzornik.
Komar Vekoslav, uradnik deželne ^ glavne blagajnice.
^•avtman Janez, trgovec.
^Pertot Janez, poeestuik v liarkolji. Vesel Koseski Jovan, c. k. finančni ^ svetovalec, častni ud.
^Vovk Janez, župnik v Bazovici. J^vnnut Matija, trg. pomočnik. Vei|č'č Jožef, c. k. telegrafni uradnik. v|'uo- Janez, kaplan pri sv. Jakobu. Čitalnica v Rojani.
Debelak Miha, kaplan pri sv. Antonu v Trstu, l’ökleva France, trg. agent.
Okleva Janez, pri lvalistrovih de-dičih v Trstu.
elavsko podporno društvo v Trstu, eželna višja sodnija za kaznilnico v Gradiški (v dar), lolencc Viktor, trgovec, olinar Janez, c. k. učitelj na tnešč. soli v Trstu.
•olinar Ivan ua Dovgani.
J°vgan Anton, uradnik pri južni železnici, l’lcgo Peter, škofov kaplan.
Geržel Anton, trg. knjigovodja.
Glazar Dragntin, c. k. gimn. profesor v Trstu.
Gnjezda Franjo, prof. više realke,
Gomiljšak Jakob, nemški pridigar pri sv Antonu v Trstu.
Gregorčič Anton, c. k. telegr, uradnik v Trstu.
Hodnik Anton, trgovec v Trstu.
Hut Karol, c, k, vojni kaplan.
Jereb Gregor, c k. telegr. uradnik,
Kalister Ivan, zasebnik v Trstu.
Kapus Šimen, škofov sluga.
Kariš France, posestnik in poštar na Opčinah.
Kavčič Jože, c. k. telegrafni uradnik v Trstu.
Kenda Anton, uradnik pri assek. generali.
Kjuder Anton, kaplan v Skednji pri Trstu.
Klemenčič Ivan, telegr. uradnik.
Klemence Jakob, trgovce.
Kocijan Jakob, kaplan pri Veliki Materi Božji v Trstu,
Korenčan France, c. kr. finančni uradnik v Trstu.
Križm in Jos., duhoven pri sv. Ivanu.
Degat Jun. Nep., gimn prof. v Trstu.
Mankoč Josip, trgovec.
Mubcj Jožef, c. k. namorski uradnik v Trstu.
Muha Jože K., eorso št. 43 v lrstu,
Omers Jože, duhovnik v Trstu.
Perko Andrej, živinski zdravnik za Primorje v Trstu.
Pertot S. dr. zdravilstva v Trstu.
Pfeifer Jurij v Trstu.
Pogorelec Ivan, telegr. uradnik.
Polič Matej, trgovec in predsednik čitalnico v Trstu.
Ilogač Anton, duhovnik v Katinaru pri Trstu.
Rozina Anton.
Stavducber Ferd., častni korar in c. k. gimn. profesor v pokoji.
Šileč Ivan, trgovec v Trstu.
Škerl Jožef, kaplan pri sv. Jakobu v Trstu,
Šorli Janez v Trstu.
Šorli Matej, c. k. poštni uradnik v Trstu.
Sust Jan., dr, bogoslovja profesor in škofov kancelar.
Truden Miba, veliki trgovec.
Urbas Viljem, c. k. profesor više realke v Trstu.
Užnik Ivan, c. k. prof. više realke.
Vončina Lipe, duhovni pomočnik na Opčinah.
Valenčič Ivan, trgovec v Trstu.
Vodnov Davorin, pri Kalistrovih dedičih v Trstu.
Žbona Andrej, žel. uradnik v Trstu.
Žerjav L. v Borštu pri Trstu.
Štev. 70.
Gorup Ivan, posestnik v Proseku.
2.	Dekanija Tomaj. — Poverjenik: Jernej Brmeč.
*č rne Anton, posestnik v Tomaji. Brenči Jernej, duh. v Dutovljah. Dutovlje vaška knjižnica, (plačuje g. Tavčar v Ljubljani).
Gulič Franja, posestnikova soproga v Sežani.
3.	Dekanija Dolina (pri Trstu).
Knjižnica učiteljska, okr. v Sežani. Legat Edv., župnik v Lipici.
Sila Matija, župnik v Repnem Taboru.
Zupan Jožef, duhovnik v Tomaji.
Štev. 8.
a) Poverjenik: Jurij Jan.
Mikuš Josip, duh. pomočnik v Dolini’ Pavli Lojze, kaplan v Borštu.
Svet Ivan, kaplan v Podgorji.
štev. 7.
* J an Jurij, dekan v Dolini.
Klemenčič France, duhovnik v 1’od-
gorj'-
Koren Ivan, kmet v Podgorji.
Matičič Franjo, duhoven v Preloki.
b)	Poverjenih: Rekar Janez. (P. Lokev (Corgnalo) pri Divači). Praprotnik Avgust, učitelj v Lokvi.
Rekar Janez, kaplan v Lokvi.	Štev.	2-
e) Poverjenik: Janez Benedelc.
Bencdek Janez, župn. oskrbnik v Kraljič France, kurat v Slivji. Brezovici.	Plata Valentin, kaplan v Brezovici
Štev. 3.
4.	Dekanija JelSanc. (P. St. Peter, Krain.) — a) Poverjenik: Valentin
* N o tar Anton, kaplan v Jelšanah.
Mavčič Luka, posestnik v Novi vasi.
Fidel Martin, posestnik v Sušaku.
Jenko Štefan, vikarij v Podgraji.
Posavec.
Košič Martin, učitelj v Jelšanah. Pušavec Valentin, dekan v Jelšanah. .Rebolj Matej, župnijski oskrbnik v Klani.	Štev. 7.
b)	Poverjenik: Slavoj Jenko. (P.	Podgrad, Illir. Caetcluuovo.)
Breceljnik Ivan, župnik v Hrušici.	Markič Matej, kaplan v Hrušici,
Jenko Slavoj, trgovec.	Poklukar Martin, župnik v Vodicah.
Mahnič Ivan, duhovnik v Starači.	Zajec Anzelm, duhoven v Hrušici.
Štev. 6.
5.	Dekanija Kastav.
Janec Josip, duh. pastir v Rukaveu.	Sovdat. Anton, c. k. davkarski nad-
Legat Franjo, c. k sodnik v Alboni.	zornik v Voloskcm.
1'Ogar Franjo, župnik v Beršci.
Učiteljska (Kotureka) knjižnica v
Kastvi.	Stev.	5.
6. Dekanija Pazin. PiCan.— Poverjenik: Herman Venedig. (Pazin, Istrien).
^Volčič Jakob, kurat	v	Zarečji.	Nemanič Davorin, c.	k. gimn.	prof.
Berbuč Ivan,	c. k.	gimn. profesor	v Pazinu.
v Pazinu.	Orlič Franjo, župnik	v Žminji.
Bukovec Franjo,	župnik	v	Trbiži.	Sajevec Jakob, pl., beneficijat	„do
Hoče var Ivan, c. k. davkarski uradnik,	Godenberg'1 v Gradištah.
v Pazini.	Venedig Herman, c.	k. gimn.	pro-
Kaučič Jože,	c. kr.	gimn. prof. v	fesor v	Pazinu.
Pazinu.	Ziinerman Matija, župnik v Gra-
Jelušič Raim.,	pl.,	oskrbnik v Ti-	dištji.
njani.
Matejčič Franjo, c. k. gimn prof. v Paziuu.	Štev.	12.
7. Dekanija Buzet. (Piuguente.) — Poverjenik: Anton Petelin.
Petelin Anton, kaplan v Buzetu.
Žvokelj France, c. k. uradnik v Buzetu. Štev. 2.
8.	Dekanija Koper i Kvkovce. (Capodistria. Pomjan.)
Poverjenik: Jakob Sila.
^otr.eniž Ivan, učitelj v Kopru.	Teran France, duhoven v Pomjani.
Kleinmayer pl. Julij, c. k. profesor	Toniž Benedikt, učitelj na vadnici.
na učiteljišči v Kopru.	Sancin Jožef, duhoven na liižani.
Slavina Blaž, kurat v c. k. kaznil-	Sinkovič Martin, suplent v Kopru.
nici v Kopru.	Sila Jakob, katehet na učiteljišči v
Koaec France,	župnik v Truškah.	Kopru.
Štev. 9.
9.	Dekanija Piran in Umag. (P. Cartc d’ Isola.)
Ravnik Franjo, župnik v Kortah.
Jugo M., župnik v Materadi,	Štev.	2.
10.	Voloaka. Rebek Anton, c. k. davk. nadzornik.
1 1. 31H1 i Lusill. (Picolo.) Kokole Franco, e. k. davkar.
Število udov v tržaški škofiji:	ustanovnikov	.	.	1C
letnikov .	.	.	120
Skupaj	.	.	130
VI.	Sekovska škofija.
Rešek o. Enrik, župnik. Trček o. Egidij, župnik.
1.	Admont. — Poverjenik: Pivec o. Maksimiljan.
* Matevžič o. Eginard, giron. prof.
*l'ivee o. Maksimiljan,
*Vagaja o. Rudolf, župnik.
*2. Cmurek.
Ravnice Jurij, kaplan v Cmuicku,
3.	Gradec.
Stev. f>.
*ipavec Benj., dr., zdravnik.
*Krck Greg., dr., prof. slov. jezikoslovja na vseučilišču.
*Macun France, bivši sodn pristav. *.\luršec Jož,, dr , realk. prof. v pokoji, *Skodlar Henrik, trgovec.
*Švajgar Gabriel, gvardijan minorit.
samostana.
Hauptman France, prof. na c. k. žeuskem uč. izobraževulišču. (Hay-dengasse, 8.)
Herman Mihael, deželni odbornik, llofer Edvard, dr., prof. na viši realki. Hočevar Jakob/ farmac.
Kapler Janez, stud. v škof. sc-■ninari.
Kočevar France, c. k, više sodnijo svetovalce.
Krašau France, c. k. profesor.
Rendovšek Josip, filozof.
Lupšina, e. k. profesor v Gradcu.
Macun Ivan, c. k. gimn. profesor.
Opravništvo (Oekonomat) c. k. nad-sodtrije (po 5 iztisov v dar).
Pnrgaj Jakob, dr., c. k. profesor na
I.	gimn. v Gruden.
liojnik Kronosiav, suplcnt (Bartinger Gasse 1).
Soifricd Ludwig, duhovnik v e. k. kazif lniei.
Senior, dr. zdravnik.
Solkanski Andrej.
Stanonik Jož., dr., bogosl, profesor na vseučilišču.
Svetina Janez, duh,, doktorand fd°' zotijc.
4. VorilU: Kramberger Feliks, kanonik.
Število udov v sekovski škofiji:	ustunovnikov	...	0
letnikov	...	22
Skupaj	...	31
VII.	Udje y raznih krajih.
J. Bisag. (P. Breznica pri Varaždinu.) Уојнка Lnvoslav, župnik.
2.	Brod na Savi: Kovšča F., (akc. kanzl.).
3.	Buda-Pešt: *Dr Turner Pavel.
4.	Dijakovar: *Strossmayer J. Juraj, biškup.
б.	Dunaj in okolica.
Rajevskij Mih. biškup, častni ud.
*Cigale Matej, c. k. minist tajnik.
*Oonrad Sigmund, njeg. ckscelencija baron Eybtsfeld, minister nauka in bogočastja.
Firbas Franco, odgojitclj.
*Kandornal France, profesor gimn.
*Miklošič pl. France, profesor na vseučilišču.
*Napret Teodor, dvorni svetnik pri najviši sodniji.
^Pogačnik Ford., dr., odvetnik.
Schneid-Trcuenfeldski Josip, vitez, e. k. etolnik in pos. mnogih vi socih redov i. t. d.
*Simonič Franco, dr., c. k. uradnik vseučeliščne knjižnice.
‘Suman Josip, prof. akad. gimn.
Zvegel Josip, baron, ministerski svetovalec vnanjih oprav.
Bar. Kuhnov polk. št. 17. v dar.
detelja Franc, profesor v Dunajskem Novem mestu.
Dolenec Josip, duh. doktorand v Avguštiueji.
Goljevšek Al oj zi, pravnik (VIII, Flo-rianigasse, 8. 71).
Jelenec Jan., prefekt v Terezija-nišču.
Jevnikar Jakob, ravnatelj pri mini-eterstvu za deželno bran.
Kogovšek Matija, uradnik obrtn. in trgov, zbornic1.
Koželj Anton, prefekt na c. kr. Terez, akademiji.
Kulavee Jan., dr., dvorni kapelan in vodja viših bogoslovskih včd v Avgustineji.
Murko Matija, vseučeliščnik na Dunaj i.
Napotnik Miha, dr., vikarij v Mariboru.
Navratil Iv., c, k. najvišega sodišča pristav.
Novak 1’etcr, prefekt v Terezijami. (Knjige v Kamno Goi ieo št. 54.)
Polak o. Alojzij, provinejal Minoritov (VIII Alservo'stadt, Dunaj).
Poznik Radivoj, e. k. staviteljski pristav.
Sežuu Žiga, bank. uradnik.
„Slovenija ‘ (društvo).
Slovensko literarno društvo na Du* nuji.
Stritar Jožef, c. k. gimn.	profesor	Zmcrzlikar France, kem. in tehn.
na Duuaji.	vodja	fubrike za kotranove iz-
Šuklje France, c. k. gimn.	profesor	dclke v Angernu pri Beču.
v Danajskem Novem mestu.
Urbanija Jakob, poštni uradnik (Centralbahnhof, Frachtenausgabe).	Štev.	34.
0.	Dubrovnik (Raglisa.). Namar France, c; k. žandarski stražmestor.
7.	Hallstadt. Križnieka Dragutin, c. k. sal. kontrolor.
8.	JimlrillOV Uradne Bil ČeSkeni. Mašek Ignacij, gimn. profesor,
9.	Karlovec. — Poverjenik: ban Steklarn.
*Steklasa Ivan, profesor.	Majtinger	dr.	Vojteh, gradski fizikus.
Pfeifer o. Gratus (Milko), vikar in
provizor v Karlovci.	Stev.	3.
10. Klanjec (na Ilrvatskem). Ziherl o. Lenart, vikar v Klanjecu,
11.	KonjSČinn (na Ilrvatskem). *Košičck Ubaldo, župnik.
12.	Kotor (Oataro). Rutar Simon, gimn. profesor.
13.	LeVOV. *Chocliolovšek Emanvel, zemljemerec.
14 NOVI litill iNeutitSChein). Apih Josip, profesor deželne realke. (Schmiedgusse, 171.)
15.	Oselv. ^Jelovšek Martin, ravnatelj realke.
10.	Petrinja pri Siseku. Miglič Peter, dl-., c. k. polkovni zdravnik
(Regimentsarzt).
17. Porcdje im Hrvatskem. (P. Rogatec na Štajerskem.)
Peter Vrtovec, oskrbnik v Poredji,
18. Praga,
Beseda umetniška.	Rieger	Franjo, Ladislav,	častni ud.
Matica češka.	Spolck	pravniški.
Prvi spolek Gabelsbergeijevih stenografov.	Štev.	5.
19. Požega (Slavonija). *Mazck Anton, gimn. ravnatelj.
20. Reka. Poverjenik: Ivan Markovič.
Barčic Erazem, dr.	Markovič Ivan, realk, vodja.
čič goj Jakob, gimn. prof.	Slamnik Ljudovik, gimnazijalni rav-
Fiamin Ivan, dr., kanonik i pred-	natelj.
stavnik.	Štev. 5.
21.	Za Rusijo.— Poverjenik: Mihael Rajevskij.
*Bole Davorin, protesor (knjige Sla-	Hostnik Davorin, profesor v Moskvi.
vinski šoli, Prestranek).	Stiftar Franjo, prof. v Kalugi.
■‘‘Slavjaneki dobrodelni komite v	St.	12 iztisov za društva, s katerimi
Petersburgu.	je „Matica“	v zvezi književne
Brezovar Jernej (knjige Pavl« Brc-	vzajemnosti,
zovarju v Šmarten pri Litiji).	Štev. 6.
22. Samabor. p. Hrisogon Majer, frančiškan.
23. SerajeVO. Perušek Rajmund, c. k. profesor.
24. Shlllj. Zor Lovro, okrajni zdravnik.
25. Šibenik. (Sebeuico V Dalmaciji.) Barbič Martiu, pri c. k, dalra.
drž. železnici.
26. Trsat. (P. Sušak.)
Merk o. Sofronij.	O. Veleč Avguštin, kapucin.
Polič, o. Bonaventura, kapucin.	Fabor Rupert, kapucinski klerik.
Štev. 4.
27. Varaždin.
^Francelj Bar., učitelj na niži realki	Raič, o. Ivan, kapucin.
v pokoji.	Vežič Vladislav, kr. javni bilježuik
Frhartič Franjo, dr., odvjetnik.	in odvetnik.
Križan Josip, dr., gimn. profesor.	Zupan Janez, profesor gimn.
Štev. 6.
28. Zatler. *Šolar Janez, c. k. dež. šolaki nadzornik. — Zic Nikolaj,
vojni župnik.	Štev. 2.
29. Zagreb. — Poverjenik: Anton Kos.
Rački Franjo, dr., častni ud.	*Mazuranič Anton, gimn. ravnatelj
Hradaška Franjo, ravnatelj kr. gimn.	v pokoji.
v Zagrebu.	*Stare Josip, profesor na višej realki.
Kopač Jožef, dr., odvetnik.	*Vaučas Aleksander, dr., zdravnik.
Kos Auton, tujnički pristav bau-	*\Veber Adolf, kanonik,
skega stola.	Gujezda Anton, trgovec.
Letopis 1880.	^
*
Strožir Ivan, profesor kr. više rettlke. Šuler Franjo, učitelj.
Valjavec Matija, prof. giinn.
Vidrio Lovro, dr., odvetnik.
Žepič Sebastjan, giinn. profesor.
Magdič Franjo, profesor.
Marn France, profesor girnn.
Matavšek Ferdo, kr. državnega nad-pravdnika namestnik.
Mrazovič Ladislav, župan.
Naglč Ivan.
Sevnik Vinko, večnik kr. banskega stola.
Društvo sv. Jeronima.
Jugoslovanska akademija (po ,'j odtiske).
Matica hrvatska.	Štev.	‘23.
30.	Zlatar. (Hrvatska.) Rožie Valentin, grajščinski rendator.
Žtevilo udov v raznih	krajih: ustanovnikov .	21)
letnikov ...	80
Skupaj .	.	109
V djaneki zvezi književne vzajemnosti je „Matica“:
1. Z Matico dalmatinsko v Zadru od 1864. 1.
2. Z Matico srbsko v Novem Sadu od 18(54. 1.
3. Z Matico gališko rusko v Lvovu od 1865. 1.
4. Z akademijo jugoslovansko v Zagrebu od 1874. 1. *)
5. Z društvom sv. Jeronima v Zagrebu od 1869. 1.
6. Z Matico češko v Pragi od 1865. 1.
7. Z besedo nmetničko v Pragi od 1866. 1.
8.	Z	društvom (spolkom) pravniškim v Pragi od 1866. 1.
9.	S	prvim društvom Gabelsberger-jevih stenografov v Pragi	od	1870. 1<
10. Z društvom sv. Mohora v Celovcu od 1866. 1.
11. Z akademijo carsko v St. Petersburgu od 1861. 1.
12. S knjižnico slavjanskega komiteta v Moskvi od 1869. 1.
13. Z iinperatorskim ruekim geograličnim občestvom v St. Petersburgu od
1869. 1.
14.	Z	imperatorsko universiteto v Varšavi od 1872. 1.
15.	Z	universiteto v Moskvi od 1872. I.
16.	Z	občestvom lilologiškim v Voronežu od 1872. 1.
17.	S	Smithsonovo ustanovo (Smithsoniau Institution) v Waehingthonu.
18.	S	srbskim učenim društvom v Delemgradu od 1868. 1.
19.	Z	Matico moravsko v Brnu od 1869. 1.
*) Njenemu prcdscdništvu pošiljajo so po trije iztisi vsako knjig0
eden akademijski knjižnici, dva pa, da ju slavno predstojništvo po dr. J' Muršcčcvi želji daje najizvratnnjšinm slovenskima dijakoma na vseučili^1.
20. S kraljevo uuivcrsiteto v Kristijani) i od 1872. 1.
21. Z bolgarskim učonim društvom v Brajti.
,,Matica“ nekatere svoje knjige daruje:
1.	Slavni	c. k. pravd iliji v	Ljubljani	za kaznilnice	(po 3 iztise).
2.	Slavni	c. k. nadpravdniji v Trstu za knjižnico	primorskih kaznilnic
(po 1 iztis).
3. Slavni c. k. okrožni sodniji v Gorici za knjižnico tamkajšnje kaznil-
nice (po 1 iztis).
4.	C. k.	baron Kuhnovemu	polku št.	17 od 1869.	1. (po 1 iztis).
•r>.	Sl. deželnemu odboru v	Ljubljani	za posilno dclalnico od 1869.	I.
6. Sl. kat. družbi v Ljubljani za knjižnico od 1869. 1. (po 1 iztis),
7. Vis. c. k. nadsodniji v Gradcu za slovensko vjetnike (po 5 iztisov).
8. Učiteljskim izobraževališčem v dar za onegu pripravnika poslednjega
leta, ki jc z najboljšim vspebom dovršil svoje nauke, in sicer : n) Ljubljanskima (inožkemu in žonskemu, b) zagrebškima (mož-kemu in ženskemu), c) zadarskemu, e) petrinjskemu, d) pa-kraškemu, e) djakovarskemu, f) samoborskemu, g) kragujc-vaskemu in h) koperškemu.
9. llervatskomu pedagogijskomu knjižovuomu sboru.
10.	Vodstvu dobrodelnih naprav v Ljubljani.
Pregled vseh Matičinih udov.
V Škofiji	v Častnih udov		ustanov- nikov	letnikov	skupaj
I. Ljubljanski		'		n,	60.5	782
11. Lavantinski				94	236	330
| III. Krški				7	57	64
IV. Goriški 			7	17	108	125
V. Tržaško-kopcraki				16	120	136
VI. Sckovski				9	22	31
VII. V raznih krajih				29	80	109
Skupaj	7		349	1228	1584
Obseg.
1. Umeteljnost ln umdteljna obrtnost Slovencev. Kulturno-zgodo
vinska študija; spisal pl. P. Kadies.............................
2. Kako važnost lina „Jordanls" za slov. zgodovinoplsjo ? Spisa
S.	Rutar.......................................................
3. Jurij Križanič. Životopisna in literaturna črtica. Po Kostomarovi
spisal J. Steklasa...............................................
4. Življenje na morji in potovanje okolo sveti. Posl. in uredil J. L
5. Iz pčtne torbe. Priobčil Fran Erjavec....................................
6. Dr. Anton Murko. Zivotopis; sestavil dr. Jož. Pajek ....
7. O pristnosti Kraljedvorskega rokopisa. Po raznih spisih sestavi
E. Volčič........................................................
8. Običaji slovanski. Spisuje Fr. Hubad.....................................
3.	Življenje In delovanje sv. Cirila ln Metoda. Po okrožnici papeža
Leona XIII. 30. due soptembra 1, 1880............................
10. V Karlovci. Novoleta; spisal Emil Leon..................................
11. Bibliografija slovenska. Slovensko knjigarstvo od 1. januarja 1880
do 1. januarja 1881. 1. Sestavil Ivan Tomšič.....................
12. Poročilo o delovanji „Matloe Slovenske" 1880. 1. Sestavil Andre.
Praprotnik.......................................................
13. Imenik Matlčinlh udov...................................................
1
53
98
122
156
225
294
302
326
.-'1
Naznanilo.
Miitičme knjige- imajo naprodaj:
V Ljubljani: Giontini; Kleinmayr & Bamberg. V Colovcl: -I. Leon. V Trstu: Julij Dase.
V Gorici: Julij Dase.
V Ptujem: Dlanke.
V Gradoi: Leusolmer iti Lnbenski. Na Reki: Julij Dase.
V Zagrebu: Župan.
V Pragi: Gregi- & Datei.
.Druibinii» knjigam je fn-lc ccna.
1.	Zgodovina slovenskega naroda		—	gld. 60		kr
2.	Zgodovina avstr.-ogerske- monarhije, 2. natis . .	—	M	40	„
3.	Vojvodstvo Kranjsko		—	*	40	TJ
4.	Vojvodstvo Koroško		—	n	30	n
5.	Slovnica češkega jezika z berilom, spis. Marn .	—	11	<)0	11
(!.	N»rodni koledar in Letopis 1. 1807		—	n	40	11
7.	Narodni koledar in Letopis za 18G8. 1. ...	—	n	50	n
8.	Štirje letni časi 			1	»»	—	ti
!».	Rudninoslovje po Föllookerji	,	—	n	40	11
30.	Olikani Slovenec		—	11	40	n
11.	Schocdlor. Knjiga prirode. I. snopi« Fizika . .	—	n	80	11
12.	Nauk o telovadbi il. del s 1G4 podobami . . .	—	*	80	11
18.	V. Vodnik, pesni		—		«0	11
14.	Jovan Vesel-Koseski. itazna dola z njegovo podobo	1	n	50	tl
15.	Baznim delom Jov. Vesola-Koseskiga, dodatek	—	n	30	11
IR.	Atlant. II. snopič: Azija, severna Amerika, južna Amerika		1	n	5	
17.	Slovenski Stajer. 1 snopič .		—	T)	50	
18.	Slovenski Stajer. III. snopič . 			—	n	40	n
11).	Selioedler. Knjiga prirode 2, snopič. Astronomija in Kemija		1	n		11
20.	Letopis za 1871. 1. s 40 podobami		1	t»	50	n
21.	Selioedler. Knjiga prirodo. 3. snopič. Mineralogija in (>roßuo7.ija		—	»»	70	n
2-2.	Atlant. III. snopič: Afrika, Avstralija, evropska Rusija		1	И	5	M
23	Rastlinstvo po Pokorniji, Iv. Tušek		—	11	85	M
24.	Letopis za 1872. in 1873. 1. z 2 podobam» . .	1	u	50	M
25.	Slovanstvo 7. dvema zemljevidoma		1	n	—	I»
26.	Letopis za 1874.1		1	n	50	n
27.	Prirodoznanski zemljepis, J. Jesenko ....	1	n	—	»1
28.	Letopis za 1875. 1		1	n	50	n
29.	Selioedler. Knjiga prirodo. IV. snopič. Botanika in Zoologij«		1	n	50	n
30. Telegrafija, iz Letopisa 1875. 1. poselej rezana,
spisal dr. Subie...............................
31. Letopis za 1876. 1........................................
32. Letopis za 1877. 1........................................
33. Letopis za 1878. 1. I. in IL del..........................
34. Letopis za 1878. I. III. in IV. del.......................
35. Letopis za 1879. 1...............................* . .
36. Ur. Lovro Toman..............................................
37. Dr. K. H. Costa s podobo............................v . .
38. Atlant. IV. snopič: Francija, Britanija in Skan-
dinavija .v . . t..............................
39. Atlant. V. snopič: Hvica, Španija in Portugalsko,
Nizozemsko in Belgija..........................
40. Potovanje okolo sveta v 80 dneh...........................
41. llrvatska slovnica za Slovence............................
42. Znanstvena terminologija..................................
43. (Irmanstvo in njega vpliv na Slovanstvo . . .
44. Dr. Lovro Toman, podoba...................................
45. Dr. Etb. H. Costa.........................................
46. Baron Anton Zois, podoba..................................
47. Janez Vesel. Koseski, podoba..............................
48. Vpliv vpijaneljivih pijač, dr. M. Samec . . :
49. Okö in vid, s podobami, J. Žnidarčič ....
50. Kopitarjeva spomenica, Josip Marn .....
51. Letopis za 1880. 1........................................
	gld.	50	kr.
—	»z	90	tt
1	tt	—	rt
—	n	60	tt
—	r	60	tl
1	tt	—	tt
—	II	80	it
—	it	50	1»
1	it	5	»t
1	r	5	It
—	II	80	M
—	v	60	It
1	tl	20	It
—	tt	20	It
—		40	tl
—	tt	20	tt
—	tt	10	II
—	tl	10	D
—	It	25	»t
—	1»	50	tl
—	t»	80	tl
1	»»	—	tt
Proänjn. Častiti družboniki naj gg. poverjonikora povrnejo itroŽko, ki jih ti imajo s prejemanjem in razpošiljanjem družbinik knjig.