lovarisici Milki Voukovi v slovo Ti odhajaš! Ravno, ko ti je bila dana prilika, da se nekoliko oddahneš po napornem šolskem delu in si nabereš novih sil za bodoče dni, si se zgrudila za večno. Ni ti bilo dano dočakati onih let, katerih si se tako veselila, ko boš po dovršeni službeni dobi uživala zasluženi pokoj. Pretežko je bilo tvoje breme, zato si omahnila prezgodaj pod mjim. Nebo te je poklicalo v večni pokoj in ti prizaneslo z vsem hudim, ki bi te morda še čakalo v službi in zunaj nje. Ko stojim ob tvojem grobu, te vidim, ono mladostno veselo in prijazno Milko, ki me je s itako odkritim srcem sprejela, ko sem prišla pred 25 leti na svoje novo službeno mcsto na Rako. Za menoj so prihajali drugi. Vsem si bila naklonjena in zvesta v hudem in dobrem. Tudi v tistih težkih časih ¦— saj veš, Milka — ko bi se bil omajal vsak slaboten značaj, si znala biti zvesta tovarišica. Pri tebi smo se shajali, ko smo bili veseli in ko smo bili žalostni. Včasih nas je bilo toliko, da še skoraj prostora nisi imela za vse. Kakor bi prišli domov, itako prijetno je bilo pri tebi. Pa ne samo tovariši in tovarišice z domače šole, tudi oni s sosednjih šol, vsi so te enako cenili in radi zahajali k tebi. V imenu vseh, ki so te radi imeli, se zahvaljujem za vse prijetne ure, ki smo jih prebili pri Tebi, za vso tvojo dobrohotnost in za tvoje odkrito tovarištvo. Hvala <ti! Mnogi so prihajali na Rako in odhajali, ti si ostala celih 27 let. Ni ti bilo v naravi, da bi izbirala, kje ti bo boljše in ugodnejše. Kakor drevo, ki se s svojimi koreninami globoko upre v zemljo, v katero je zasajeno, tako si se tudi ti z vsemi silami oklenila kraja in ljudi, mcd katcre si bila poslana. Nobena neugodnost, nobeno razočaranje, nobeno preganjanje te ni oplašilo, ostala si. Nikjer nisi silila v ospredje, ničesar nisi zahtevala zase; skromna, nesebična. delavna in vestna, si vselej do pičice natančno izvršila svojo dolžnost, čeprav ti je bilo marsikdaj hudo in si zlasti zadnje čase večkrat potožila, da ti postaja breme pretežko. Nisi živela samo šolskim otrokom in raznim društvom, — ne, Milka kdorkoli se je zatekel k tebi, za vsakega si imela odprto srce in odprte roke. Ni bilo potrebnega bolnika, ni bilo lačnega, ne raztrgancga, ni bilo bednega in od vseh pozabljenega, ki bi ga bila ti prezrla. Vsem si dajala po svojih močeh, pa če bi bila morala scbi pritrgati. Ni ti bilo žal truda, ne časa, ne sredstev, če si videla, da lahko pomagaš in dobro storiš. — Kako lepo si se zavzeia za svojo nečakinjo! Otroka, siroto si jo vzela k sebi in ji nadomestovala mater in očeta. In ko je odrasla in si ustvarjala svojo življenjsko srečo, ne bi bila mogla mati bolje poskrbeti zanjo, kot si to storila ti. Tudi tvoja sestra je na.šla pri tebi toplo zavetjc. Zato, Milka, če je danes solznih toliko oči, veruj, da so te solze odkritosrčne. Ko tebe že davno več ne bo, bo še živel spomin na tvoje usmiljeno srce, na tvojo gostoljubnost, na tvoje delavne in radodarne roke. Poslavljam se od tebe tudi v imenu itiste blage starke, tvoje dobrotnice iz otroških let, ki danes joče bridke solze tam daleč v Gorici, ker ji ni bilo mogoče dobiti potnega dovoljenja, da bi prihitela in te spremljala na tvoji zadnji poti. Revica je upala, da ji boš v oporo na stara leta, pa je morala doživeti, da legaš pred njo v grob. Milka, malo dobrega ti je dalo življenje, za marsikaj te je usoda prikrajšala. A ti si storila toliko dobrcga. Zato vcm, da ti ločitev ni bila težka, saj so šla tvoja dobra dela pred teboj. Vem, da je tvoj obračun z večnim sodnikom lahek in da ti je sodba mila. Pojdi po plačilo, ki si ga v itako obilni meri zaslužila! Naj ti bo lahka zemlja! Zdravo Milka in zbogom! Zinka.