] j < | j • | ; ; '. Cerkev in šola. (Po »Slovencu«. št. 199. z dne 13. septembra .19220 »Pod klerikalizmom razumemo politično stranko, ki se naslanja v prvi vrsti na cerkveno hierarhijo (duhovščino) in črpa iz nje svo.io moč. Cerkvena hierarhija je okostje klerikalne organizacije. Vsi drusi strankini organizmi so le priveski hierarhije (duhovščine) in stoje direktno ali indirektno pod njenim vodstvom, četudi se nahajajo dostikrat formaino pod posvetno režijo. Organična zveza stranke s cerkveno hicrarhijo jl daje pečat političnega eksponenta Cerkve. To bi bili glavni, vsepovsod veljavni znaki klerikalizma«. Dr. Ivan Šušteršič »Moj odgovor«, št. 11. »Slovenec« pod navedeno številko Drinaša članek ood naslovom »Država in šola«. v katerem nesramno v ljudstvu ubija državno avtoriteto in io negira. Vendar ie članek zanimiv z ozirom na izvaianja, ker bi se glasil. ako bi se obrnil na nie. tako-le: »Pri nas smo vajeni smatrati še iz avstrijskih časov duhovščino (hierarhijo) za nekega polboga za neko višje bitje ki bdi nad nami in nas čuva in varuje ne vsega zla, ampak navadno tudi vsega dobrega. Duhovščina (hierarhija) ie začetek in konec vsega. ona ie neko nadnaravno bitje. Dred katerim morarao ležati vsi vsai na kolenih. Tako naziranje ie še danes pri nas običajno. Je oa do skrajnosti nedemokra- tično in neoravilno. Cerkev ni nič več in nič manj kakor ena izmed organizacijskih obUk človeške družbe. Družba pa smo mi sami. smo mi Hudje. torei smo tudi cerkev mi sami; torei nekaj zelo naravnega in navadnega in nlč nadčloveškega. V tako veliki organizaciji ljudi pa ne morejo biti vsi ljudje v vseh vprašanjih ene misli in enesja duha. ampak iinajo razni ljudje in razne skupine ljudi o različnih predmetih različna mnenja. Ker pa cerkev ni noben malik, ampak ie le skupina v gotove svrhe organiziranih ljudi zato cerkev absolutno nima pravlce. da mnenja, ki se od mišljenia slučajne večine razlikujejo, v imenu »cerkvene avto ritete« zatira. ampak mora dati tudi manjšinjskim naziranjem pravo, da se po možnosti uveljavijo. V tem ravno obstoji mo derna demokratična cerkev. Ta razlika v pojmovanju o »absolutnosti« cerkvene moči in orave demokratične cerkve se zlasti kaže v šolskem vprašanju. Mi. ki še vedno plavamo v starih zelotskih nazorih o duhovski vsemogočnosti, radi mislimo. da se moramo klanjati cerkveni absolutnosti tudi glede šole in vzffoje. In to ie. kar hočerao tudi mi. slovenski svobodnj starši: Dokler bomo mi plačevali svoje davke v skupno državno blaeraino odkoder se krijejo tudi izdatkl za naše šolstvo, bo naša šola in duh. ki naj vlada v naši šoli. tak. kakor ga bomo komandirali jni. starši. ne pa neka nebulozna zelotska vsemogočna d.uhovščina z zlorabo avtoritete in imena Cerkve.« Tako ie »Slovenec« nehote povedal resnico o svoji »gospodi«.