Januš Golec: Zobe je pozabil doma. Ko sem kaplanoval v predvojnib. časih na hribovskem Remšniku, smo prištevali k izobražencem naše stalne mize v krčmi pri cerkvi tudi Harlakovega cevljarja Hanzla. Prav v čislih je bil po celi župniji, ker je razumel svojo obrt, bil priden delavec in samskega stanu. Živel je skupaj s svojo priletno materjo v Harlakovi kajši pod cerkvijo. Mati, ki mu je gospodinjila, &e je vedno bolj starala in prigovarjala sinu, naj bi &i izbral ženo, ker ona ne bo dolgo več. No, naš Hanzl je sicer rad govoril o žensikem sprerastvu skozi življenje, vendar matere ni posluhnil glede ženitve, ker je znal, kolika pokora sta dve ženski pri mali kočuri in še manjšem gospodinjstvu. Kakor hitro je izselila smrt mater iz Harlakove kajee, je sklenil tudi naš Hanzl, da postane še taisto zimo zakonski mož. Kromar, mi smo mu rekali virt, rnu je izbral nevesto v sosedni župniji na Kapli. Kaplčanke so bile na glasu kot lepe, bogate ter brze za gospodinjstvo. Stalno omizje pri virtu je sklenilo, da se podamo: Hanzl, virt, njegov brat Peter in moja kaplanska onalenkost na Kaplo v ogledi, in sicer še pred Božičem. Prvotno smo obljubili, da bomo raolčali o našem ženitovarijskem nacrtu in to osobito napram ženskam, vendar se je raznesla govorica: Šoštar Hanzl se bo ženil na Kapli, in to pri Birtičevi Liziki. Nikdo ni sumil na kak neuspeh in celotno naše omizje je bilo prepričano, da bo že pred pustom gospodinjila v Harlakovi kajši Kaplčanka Lizika, katero je poznal na videz edini virt. Prav deibeli sneg je pokrival pred Božičem leta 1912 Remšnik in celi Kozjak. Mrzlega, vedrega jutra smo se zibrali pri virtu, da jo mahnemo na Kaplo po nevesto za našega Hanzla. Ženin je tičal v novi obleki, novih čevljih, pod novim klobukom in je imel tudi košate mustače namazane, da so dišale ter štrlele po koncu. Starešina virt je ogledoval svojo žrtev od vseh strani, bil je glasno zadovoljen z zunanjostjo in pripomnil pri odhodu: »Hanzl, med potjo ti bom dal še en dober nauk, katerega si dobro porini v uho in pamet.« Mrzlo je bilo, da nam je škripalo pod nogami, ko smo >se poglabljali v grabe in lezli navkreber proti Kapli. Hanzi je stopal tik za virtom v pričakovanju nauka iz rtjegovih ust, katerega si bo moral dobro zapomniti. Govorili smo med potjo veliko in še le pri povzdigu na zadnji klanec, ko smo že videli kaplanski zvonik, se je obrnil starešina proti ženinu z resno opazko: »Hanzl, šikan si danes od nog do klobuka. Veš dobro, da nimaš v obeh čeljustih niti enega zoba in da ti prikrivajo to za ženina veliko napako košate brke. Lepega obraza si, če imaš zaprta usta, ako pa odpreš lape (usta), se ti raztegnejo do ušes in ti je videti prav do goltanca. Za ženina je ena najlepših lastnosti, ako je pri snubitvi lepo tiih in pusti govoriti spremljevalce. Ti mi danes vpričo neveste nimaiš ziniti niti besedice, da ne bo zbegnila pred notranjostjo tvojih ust. Lizika pred poroko ne sme videti, da nimaš niti enega prav-ičnega zoba, po poroki se bo že privadila tudi temu riedostatku. Ti se izvoljenki na lahno smehljaj, jo pogladi po roki ter jej od časa do časa pomežikni z očesom, a lape (usta) drži zaprta za glasno govofjenje.« Tako se je glasil edini ženitovanljski poduk, katerega je zabičal našemu ženinu preiakušeni starešina. Hanzl je obljubil popolno pokorščino v veri: virt že ve, kaj govori, saj je gonil že bogzna koliko Remšničanov na ogledi po obeh bregovih Drave. Ko smo prisopli na Kaplo, sem ostal jaz v krčmi in le oni trije so se podali na nevestin dom, ki ni bil daleč proč od gostilne. Čakal sem vendar le nekaj ur, predno so se vrnili ogledniki na kosilo. Že koj prvi pogled na došle me je prepričal, da so opravili dobro, ker se je virt zadovoljno muzal, Hanzl že držal nevesto iza mezioec na roki. Prišla je zraven še nevestina mati in starešina nas je vse posadil za pogmjeno mizo. Ženinu nasproti je sedela na moje izačudenje nevesta, poleg mene Hanzl, med virtom ter Petrom stara Birtička. Res lepa je bila Lizika. Večja od Hanzla, rdece zdravega obraza liki binkoštna zrela črešnja in že njeni beli roki sta mi povedali, da mora biti po poklicu šivilja. Ko se je nasmehnila, je ikazala bele zobe, ki so bili gotovo vsi njeni. Molili smo, jedli in še le po koncaTiem kosilu pri kozarcu vina sem zvedel, da je oela ženitvanjska zadeva v čisto ravnem tlru in se bo treba samo še pogovoriti o malenkostih, katere bo prenesla nevesta iz Kaple v remšniško Harlakovo kajšo. Doto ter balo je narekoval Birticki starešina; Peter ter jaz sva zabavala nevesto; Hanzl je tiščal obe roki v žep in bil tako zaljubljen, da se je potil curkoma. Govorili smo mi trije ogledniki, stara Birtička je prikimavala, nevesta se je na&miihala pritajeno ženinu, le ta se je samo potil in molčal, držeč se virtovega nauka: Ne odpiraj lap, dokler ne bo Liziika čisto tvoja! Virt je bilo celo tako previden starešina, da je beležil pred Birtičko črno na belern, kaj vse bo dala hčerki, da ne bo pozneje po poroki nepotrebnih prepirov radi višine dote in obsega bale. Ko je bilo vse napisano, je čital na glas pred podpisom zapisnik, da bi bili vsi lahko priče glede vsebine ženitovanjske pogodbe. Zapisnik je bil prečitan in prva bi ga naj podkrižala Birtigka. Stara je že držala za pero, vsi smo gledali na njeno roko, pa je izvlekel Hanzl obe roki iz žepa, ju položil na mizo, odprl usta na široko ter globoko kot Postojnska jama in uprašal na glas: »Moti, ka — pa — tisto — šekasto — kravo — mi — bote — tudi — dali?« Birtički je padel peresnik iz roke, nevesta je prebledela, Hanzl je zapiral počasi usta, le starešina je siknil: »Ferdamani todll« Nevesta si je nategnila škrica na mti, vstala, nekaj poišepnila maleri in vrata so se zaprla za njo. Hanzl je imel zaprte lape, je rival roki v žep, a Birtička ni hotela dokončafi že za^etega križa na ženitovanjski pogodbi. Lizike ni toilo več nazaj in stara je bila re8nega innenja, da je sploh ne bo, ker je pozabil ženin doma vse zobel Si pač laihko predstavljate nas osmešene oglednike, ko je še stara smuknila pri vratih in je zabijal starešina skesanenra Hanzlu v uiho: Ferdamanega todla, ki ni mogel držati lap niti do podpisa pogodbe. Ceho je moral plačafi mesto užaljenega virta šoštar, iki je hnel do nas vseh le eno prošnjo: »Ne povejte sramote nikomur.« Vsako predpustno nedeljo so čakale radovedne Remšničanke na Hanzlov oklic, toda zaman. Mi ogledniki smo tolažili vse radovedneže, kar še ni, bo! 0 izvanredni odklonitvi smo molčali, ker bi se bila sicer tudi nam smejala cela župnija in to celi predpust, ki je bil ravno taisto leto posebno dolg. Ravno na pepelnicno sredo proti večeru sem pil pri virtu v krogu vsakdanjih prijateljev čaj, ko je vstopil, Hanzl in opomBil krcmarja, naj mu da one težko okovane čevlje, da mu jih bo pozadelal nocoj. Rane na čevljih je motril Hanzl, pri vratih kiihinje ga je opazovala virtova dolgoletna dekla Lona. 0 Loni se je govorilo, da je hrepenela po posesti šoštarjevega srca, a on ni maral za njo, ker mu je bila preveč 'je&ensika ter vsiljiva. Naenkrat se je ta Lona nasmehnila pri pogledu ,na Hanzla, ki se niti zmenil ni za njo, stopila k njenra, ga potrepljala po rami in pripomnila škodoželjno ter glasno: »Harazl, ko boš šel v drugič se ženft na Kaplo, ne smeš pozabiti doma zob.« Šoštar je zasadil svoj pogled v zbadljivko, kolate mustače so se nra stresle v vzlbujeni jezi, pogralbil je okovani čevelj za sprednji del in siknil: »Kaj si rekla, baba?« Lona se je še enkrat nasmehnila ter ponovila: >yNo, kaj iboš hud, saj ti je rekla Birtičeva Lizika, da te noče, ker si pazabil kot ženin zo . . .« Ni utegnila končati celega staVka, že se je razlegel glasni: čap! Lona je kriknila na ves glas, izplijunila kri in po tleh je nekaj zaškrebetalo, kakor bi izsipal drobne kosti. Z okovano peto preko ust udarjena je vpila od bolesti, Hanzl je položil cevelj <na mizo s pripomlbo: »Sedaj boš tudi ti lahko pozabljala zobe doma!« Harlakov Hanzl je plačal ma sodišču izbite Lonine prednje zobe, a od onega pepelničnega ve^era ga ni podražila ndbena Remšničanka na glas, ker je pozabil kot ženin na Kapli zobe doma na Remšniku!