GLEDALIŠKI LIST £3
OPERA >7
VERDI: TRUBADUR
G. VERDI:
TRUBADUR
OPERA V ŠTIRIH DEJANJIH (8 SLIKAH), NAPISAL S. CAMMARANO
PREVEL DR, J. PERHAVEC
Dirigent: DR. D. ŠVARA	Režija	in	scena:	C. DEBEVEC
Osebe:
Grof Luna...........  V.	Janko
Leonora
Azucena
Manrico
Fcrrando
Ines
Ruiz
V. Heybalava F. Golobova J. Franci k. g. F. Lupša E. Barbičeva K. Boštjančič
Vojaki, redovnice, cigani.
Godi se na Španskem v 15. stoletju. Vodja zbora: S. HUBAD
Cena »Gledališkega lista« Lit. 2.50.
GLEDALIŠKI LIST
DRŽAVNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
1943 44	OPERA	ŠTEV.	7
GIUSEPPE VERDI:
TRUBADUR
Nekaj o »Trubadurju*
Mnogo očitajo Verdiju, da je komponiral tako nejasno-, nerazumljivo in celo zmedeno besedilo, kot ga ima Trubadur. Menim vendar, da so take sodbe plod sodobnega, preveč na razumsko stran pozornega človeka. Verdi pa je bil v največji meri človek srca, razpoloženja, ki je doživljal vso svojo glasbeno umetnost iz čustvenih vzgibov, izhajajočih iz vtisov s strani raznih dogodkov, prizorov, značajev in usod — zato ni prav nič čudno, da se jc oklenil besedila, kot ga ima Trubadur. Še celo ni čudno, če vpoštevamo skladateljevo razpoloženje ob ustvarjanju tega dela, ki se je rodilo kot odmev njegovega razbolelega srca ob smrti ljubljene matere. In zdi se, kot da bi v resnici šlo skozi to opero neko smrtno doživetje, kot da bi stale ob strani ustvarjalce smrtne sile, ko je ustvarjal to delo in kot bi se mu tkale v oblike tega celotnega sestava. Tako mračno je vse: Strast, bolečina, obup, sovraštvo so glavne gonilne sile dejanja — in celo ljubezen, ki tem temnim duševnim prvinam stoji nasproti za ravnotežje, jc nekam mračna. Nič ni v njej onega jasnega, bodrečega sončnega razpoloženja, kot ga pozna Verdi sicer
69
pri oblikovanju svojih ljubavnih razpoloženj. V neko tančico bolesti se zapreda ta najvišji vzgib človeškega srca.
Če pa čutimo to tiho otožnost, ki se razliva skozi vso to umetnino, pa nikakor ne moremo prezreti lepote in pristnosti tega glasbenega izraza. Z neko neverjetno gotovostjo je zadeval Verdi popolne tonske oblikovne odzive svojih doživljanj. Neposredno iz duševnih vibracij so mu rasle melodije — predvsem melodije. In to je bistvo Verdijeve glasbe sploh. Te melodije! Ta njihov okret, oblika, vzpon in padec — ta njihova metrična ureditev in predvsem njih ritem! Da, v ritmu in v melodičnem okretu živi vse. Vsa človeška duša. V srečavanju ritma z ekretom melodije in v tako neznansko bogatih načinih tega srečavanja leži vse. Ves človek. Pa naj bodo te melodije še tako preproste in še tako razvpite po lajnah
—	njihova* vrednost ostaja neutaljiva. Samo, kako zna Verdi svojo melodijo ritmično zgraditi! Kako jo zna zdaj spojiti v en sam tok, zdaj zopet raztrgati, razsekljati na sto delcev, ki si slede kot zapo-vrstje vzdihov, ali radostnih vzklikov. Prav tu je vse mojsterstvo Verdijevega ustvarjanja. Prav v tem zna zadeti tako natanko tonsko podobo najrazličnejših duševnih vzgibov — in je zato njegova glasba tako izredno bogata. In najsi morda v izrazu nekoliko naivna, je vendar pognala prav iz globine človeške duše, prav iz zadnje kamrice.
Teh opisanih vrednot je zelo mnogo prav v »Trubadurju« in prepričan sem, da je v tem njegova glavna učinkovitost. Res, če mu slediš z intelektom in členiš celotni dramatski sestav, se ne moreš navdušiti, ker to res ni zgradba, ki bi človeka pretresla. Če pa to opustiš in če povsem preprosto slediš posameznim razpoloženjem, ki jih ustvarjajo te čudovite melodije, potem prideš do pravega bistva te umetnine, potem se ti razkrije pravi zmisel tega
7*
umetniškega sveta, potem sežeš do jedra temu verdijskemu izrazu
— potem doživiš prr.vo in glavno lepoto te umetnine in se ob njej umetniško navžiješ.
Tudi našo vprizoritev vodi taka zamisel, tudi v njej; so predvsem povdarjena različna razpoloženja v glasbi, v igri in v sceni in tukaj bo tudi vzrok, da ima predstava svojo umetniško vrednost.	V.	U.
Vsebina uTrubadurja”
Po izraziti, živahni uvodni unisono-melodiji, ki se zaganja in zopet odmevajoče zastaja ter s tem označuje nasprotij polno dogajanje, se pričenja dramatični potek opere.
Prvo dejanje. V vojnem šotoru grofa Lune pripoveduje v ritmično ostri motiviki stotnik Ferrando stražam čudno zgodbo o grofovem bratu, ki ga je še v otroški dobi ukradla stara ciganka; to cigansko čarovnico so sicer na grmadi sežgali, toda njena hči jo je maščevala tako, da je vrgla v gorečo grmado grofovskega otroka, čigar okostje so pozneje našli v pogorišču. Brat nesrečnega otroka
— grof Luna — je bil prisegel maščevanje.
Naslednja scena uvaja po tem prologu v sredo dejanja. Mlada grofica Leonora sanja na grajskem vrtu o svojem dragem in njena mehka pesem, polna čistega dekliškega čustva, se preliva v spokojno mesečino in vžiga mlado hrepenenje. A komaj se je umaknila grofica s svojo' spletično v grad, že stopi v vrt grof Luna, gnan od žive strasti do lepe Leonore. V tem zazvene akordi harfe in z njo sc oglasi hrepeneča romanca trubadurja Manrika. Leonora pohiti iz spalnice na vrt in misleč, da ima pred seboj ljubljenega trubadurja, se privije v naročje grofu Luni. A Manrika, ki se je med tem približal, je zajelo ljubosumje in vitežka čast je izzvala dvoboj med mladeničema. A Leonora ju razloči in dejanje se zar
7i
ključi z lepim tercetom, v katerem se združita napeva Leonore in Manrika; spev grofa Lune pa jima stopi v ostro nasprotje.
Drugo dejanje. Na jasi sredi divje prirode se mudi ciganska tolpa. Stara ciganka Azucena sedi na skalovju in je vsa zamaknjena v privid svojih spominov. V znameniti, značilno verdi-janski kanconi pripoveduje svojemu Manriku zopet zgodbo o grmadi, na kateri je zgorela njena mati, — poje o svoji divji maščevalnosti, ki ji je narekovala, da naj vrže v ogenj ugrabljenega grofovskega otroka in še razodene grozo svoje bolesti nad usodno zmoto tistega zmedenega hipa, ko je namesto grofovskega otroka vrgla v ogenj svojega lastnega sina. Manriko se zdrzne — mar tedaj ni on sin stare ciganke, kot je menil? Mar ta starka ni njegova mati? Azucena se prestraši svojih lastnih besedi — in Manrikov dvom skuša pregnati z opisovanjem svoje materinske ljubezni do Manrika, ki mu je tudi nedavno rešila življenje, ko je obležal smrtno ranjen na bojišču in ko so ga že vsi imeli za mrtvega. — Zadnji dvom je prešel s prihodom sla, ki je prinesel Manriku ukaz od nekega kneza, naj pomaga braniti neki grad; v njegovi bližini leži samostan, kamor namerava vstopiti grofica Leonora v prepričanju, da je njen dragi padel v boju. Manriko odvihra, da bi še zadnji hip preprečil usodno dejanje.
Sprememba scene. Pred samostanom čaka v zasedi grof Luna s svojimi oprodami, da v ugodnem hipu ugrabi Leonoro. — Grofova arija o Leonorinih nebeških očeh je izredno lep izliv moškega čustva in se krasno prelije v nasprotje ženskega zbora samostanskih sester, ki z mehkim spevom spremljajo svojo novo tovarišico k oltarju na zaprisego. Grof Luna jim prekriža pot, da bi si prisvojil Leonoro — a v tem hipu se pojavi tudi Manriko. Vsi ostrme nad njim, ki so ga imeli za mrtvega — in Leonora se vsa prevzeta opoteče v njegov objem pojoč prelep spev, ki kot venec
72
•Sneguročka«: Prizor iz 1. slike
»SneguročkaPrizor iz II. slike
7 j.
■vzdihov kipi iz njenih prsi. Ko sc grof Luna zave položaja, napade s svojimi vojščaki Manrika — a temu so že prihiteli v pomoč tovariši in ga rešijo pred napadalci.
Tretje dejanje. Taborišče grofa Lune je razgibano od bojnih pesmi, ki jih prepevajo Lunini oprode. Razpoloženje pretrga stotnik Ferrando, ki je privlekel pred grofa staro ciganko. Po zasliševanju se izkaže, da	je	to zločinka, ki	je vrgla na grmado grofovega malega brata —	in	obsojena je, da	bo gorela	na grmadi.
Sprememba. Med tem je na gradu lepo ljubezen Leonore in Manrika motila le	neka čudna, težka	slutnja, in	v mehki, hrepenenja polni romanci	jo	skuša pregnati	trubadur.	A že je dospela
vest, da je ciganka Azucena ujeta in obsojena na grmado. Manrika je vest pretresla in pripravlja se, da gre v boj in osvobodi svojo »mater«; z znamenito Stretto si daje poguma in zadnji visoki ton je kot bojni klic pogumnega junaka, ki plane iz objema ljubice v bojni metež.
Četrto dejanje. Mračno dvorišče ob jetniškem stolpu je polno plašnih senc. Iz njih se opoteče Leonora in se privije k vlažnem stolpu, kjer je zaprt njen ljubljeni trubadur in kjer čaka na svojo smrt. Težko vzdušje je nepremično — v njem plahuta le otožni odmev mrtvaške pesmi menihov, ki se oglaša nekje iz notranjosti ječe in ki splaši Leonoro v obupno tožbo za svojim dragim. Njen spev odmeva med vlažnim zidovjem, se spleta s pesmijo menihov in izzove ljubezni polni odpev Manrikov, ki se izza nepro-dirnih zidov prikrade ter se spoji z Leonorino tožbo v boleče radostni dvospev. — Razpoloženje preseka nastop grofa Lune. Iz prvega presenečenja se razvije duet med njim in Leonoro, ki je borba med prošnjo ljubečega srca in med ledeno sovražnostjo in poželjivostjo mračne duše — borba, ki grozničavo izzveni v grofovo popustljivost: Manrico bo izpuščen za ceno Leonorinega telesi.
74
Sncguročka«: Prizor iz III. slike
Vidalijeva — Lipušček Sneguročka
Toda Leonora izpije neopazno strup in v blodnjem zmagoslavju se vzpne njen spev — njena radost nad rešitvijo dragega.
Sprememba. Globoko v ječi čakata svojega konca Manriko in ciganka Azucena — že blodna od prevelikih duševnih muk in smrtne stiske. Pretresljivo se utrinjajo v to težko razpoloženje tožeči in tolažeči motivi — polni težkih nasprotij; in med njimi je kot daljni dih novega življenja pesem o domačih gorah, ki se kot smrtna uspavanka siplje iz starkinih ust. — Leonora vstopi, da bi poniogla Manriku rešiti se. Toda prvo radost je skalilo spoznanje o ceni rešitve. V poslednjem ljubezenskem duetu zaupa Leonora vse, — in izdihne v rokah ljubljenega trubadurja. Grof Luna, ki je vstopil ob zadnjem prizoru, ukaže poln divjega srda odvesti Manrika v smrt. Ko se je pod smrtnim udarcem sesedlo Manrikovo truplo, se v ječi polna grozne zavesti vzpne ciganka Azucena in ves prostor napolni krik o grozni resnici; ubil si lastnega brata.
UMETNIŠKI UTRINKI V NASEH DELU	j
Ko sede operni obiskovalec v svoj udobni naslonjač in se preda užitku ob izvajani predstavi, se pač ne zaveda, koliko in kako raznovrstnega dela je povezanega v taki izvedbi — koliko raznovrstnih osebnih umetniških sposobnosti se je tu spojilo v enoto in koliko različnih moči se je tu povezalo v eno samo skupno stremljenje, ki naj bi doseglo tudi skupen smoter — čim popolnejšo uprizoritev. Res, da ni vedno tako. Res, da je tako skupno stremljenje že nekakšen ideal, ki pa v našem času, ko se je individualizem tako zelo razvil, in se tako pogosto izrodil v egocentrizem, ni ravno pogosten. Res, da imajo danes po svetu še vedno večino take operne uprizoritve, kjer sc posamezni — zlasti prvi pevci prav nič ne
76
zanimajo za svojo okolico, kjer so ti pevci tako zelo zaverovani v svoj lastni uspeh, da jim celo godi, če njihova okolica ni dobra — kajti s tem se dvisjne — kot si domišljajo — toliko bolj njihova osebna vrednost. Toda temu v nasprotje je vendarle že zelo pogosto tudi tako delo, kjer se skupnost vseh obiskovalcev strne v eno samo hotenje, dvigniti predstavo na čim višjo in popolnejšo umetniško raven.
Nekoč sem bral, da je vsa sposobnost in vrednost pravega ravnatelja v tem, da zna zbrati, zadržati in zliti v eno skupnost čim sposobnejše umetniško osebje ter mu omogočiti čim čistejšo umetniško atmosfero. Res, — čeprav to še ni vse, je vendarle že zelo mnogo; a kakor to lahko in preprosto zveni, tako je v stvarnosti težko in zavozljano. Umetnik in zlasti gledališki, je skrajno občutljiv. In tako strašno težko se giblje na tisti zlati sredini, ki je potrebna in ki gre med eno in med drugo skrajnostjo — med egocentrično ambicijo in med ciničnim obrtništvom. Stra.šno blizu sta si namreč ti dve ■skrajnosti, ki ju hipoma zveže užaljeno samoljubje, in napravi iz pretiranega stremuha delomrznega kruhoborca. In vendar je plodna samo sredina; to je tista sredina, na kateri človek spo*zna, da služi umetnostni ideji, ki je višja od njega samega, ki mu kuje usodo in mu ukazuje in ki ji mora žrtvovati vse, prav vse svoje sposobnosti; ideja, ki ga sili, da razvije vse svoje speče sile in jih pokloni ter žrtvuje skupnosti, s katero je nerazdružno povezan in katera nehote odločilno posega v njegov lastni razvoj. Kajti samo eno drži in to je dejstvo, da moreš svoje sposobnosti prav razviti samo takrat, če jih ob tebi vsakdo razvije, da je tedaj čim večji razvoj okolice nujna podlaga tvojemu lastnemu razvoju in da mora biti s tvojim stremljenjem po lastnem razvoju in dvigu nujno vezano stremljenje po razvoju in dvigu tvoje okolice, k čemur boš tedaj razumno tudi sam hotel pripomoči. Ker pa poleg tega tvojih individualnih spo-
77
Sneguročka: Zadnja slika
sobnosti in značilnosti nihče ne more ne posneti ne nadomestiti, ker torej natančno tega, kar zmoreš ti, nihče več ne zmore, se iz vsega izkaže zavist in škodoželjnost za brezmiselno in škodljivo. Smoterna in koristna pa postane na tej osnovi tista duševna sposobnost, ki se zna radovati prav tako nad svojim lastnim uspehom, kot nad uspehi svoje okolice.
Dasi je težko, je vendarle samo tako razpoloženje plodno za pravo gledališko delo, ki odkaže vsakemu njegovo pravo mesto;, d^ vsakemu pravo sorazmerno zaposlitev, nudi vsakomur priznanje in spoštovanje, ki mu gre in tako ustvari pravo podlago za ubrano sodelovanje vsth raznovrstnih individualnih sposobnosti, ki se vsaka na svojem pravem mestu lahko prekrasno razvijejo in v sodelovanju šc lepše med seboj dopolnjujejo.
Po takem načelu je v predstavi sorazmerno prav tako važen sluga, kot prvi ljubimec in nosilka naslovne vloge se ne more vese-
78
liti popolnega uspeha, če ni ob njej spletična umetniško vredna oblikovalka. Vsi so enota in enota so vsi, ki so tesno povezani v skupno stremljenje, da ustvarjajo čim višjo umetnino.
In vendar — kako redka je taka medsebojna ubranost, pa če je hotenje še tako pošteno. Kajti prav opera je umetnina, ki je tako pisana po svojih sestavinah. V njej so združene vse umetnostne vrste: glasba, poezija, drama, ples, slikarstvo, kiparstvo in arhitektura in vse morajo doseči sorazmerje in enotnost. In stvarno to ni lahko. Kajti dirigent polaga vso važnost na čisto in uravnovešeno sozvočje vseh raznovrstnih glasov; režiser hoče čim bolj izluščiti in podčrtati dramatski potek in išče tem tj primerne razvrstitve in postavi jen osti oseb ter scenskega okolja. A scenograf išče čisto arhitektonsko linijo, povezano s sočno slikarsko barvitostjo, ob kateri se po svoje trudi in išče zopet svojo ubranost izdelovalec kostumnih osnutkov. A tudi plesni mojster ima svoje poglede in tako se dogaja, da nastajajo močna navskrižja in trda trenja, v katerih mora vsak s svoje strani toliko popustiti, da privede do soglasja osnovna ideja umetnine. A če je ena ali druga osebnost premočna, je treba krepkega posredovanja, da se delo uteče po zlati sredini.
Kakor je to vse tako težko, menim, da se je n. pr. predstava »Sneguročke« vendarle približala taki zlati ubranosti vseh različnih tvornih sil. Saj ne v popolnost. Ta sc celo v najvišjih primerih morda za nekaj hipov pomudi, potem pa se zopet izgubi v daljave. Njen odmev pa sc večkrat tesneje približa... V tej predstavi m mogoče prezreti, kako so se srečale in spoštljivo poklonile umetnini K. Korsakova poustvarjalne moči vseh različnih sodelavcev. Kako so se nekje dotaknili in strnili v eno celoto vsi različni domisleki umetniške fantazije: Pravljičnost, intimnost, prisrčnost, toplina, sanjavost, — to so nekako razpoloženjska gesla, katerim so sledila tvorna prizadevanja. In čeprav je bil osebni značaj in umetniški
I
79
nazor režiserja Primožiča močno drugačen od umetniških potez, ki jih ima dirigent Štritof, se je njuno umetniško delo prav vsled podrejenosti zahtevam umetnine ubralo v neko lepo soglasje. Zato je predvsem iz glasbe zadihalo tisto pravljično razpoloženje, tista bajna tajinstvenost, ki jo odkrije umetnikov duh za čutnimi prirod-nimi pojavi, in se iz nje — morda najbolj v zadnji sliki — razlivajo bogato in iskreno razpoloženje. Ob njej pa je zaživel tudi oder v neko bajno sanjavost in toplo prisrčnost z nekimi posebno lepimi momenti: ko se v prvi sliki utrne iz snežne gozdne beline Snegu-ročka Vidalijeve obenem z mehkim melodičnim motivom, ki se zdi, kot da se je zgostil iz sanjavega pokrajinskega vzdušja, — ko je pred carjem pel otožni spev zbor slepcev in se v pretresljivi vrsti odstranja, ko se pojavi na dvoru pred carjem Sneguročka in se mu v neki čudno lepi, otroški preprostosti in zaupljivosti približa kot k svojemu očetu, ko se v poslednji sliki iz vse blaženosti ljubavnega objema prelomi Sneguročkino življenje v smrt z vsemi čudežnimi tajinstvenimi lepotami prehajanja v onostranstvo in s prelepimi otožnimi motivi jemlje slovo, — vse to so utrinki, ki s svojo pristno in umetniško zrelo prisotnostjo prevzamejo in obstanejo v spominu. In še se človek zaustavi ob posameznih nadpovprečnih stvaritvah, kot je Lupšev Mraz, v katerem se čudno lepo prelivata življenjski hlad in očetovska toplina in kot so nekateri nastopi zbora, kjer je vsak posameznik živ in v skupno življenje prelit sestavni del in dejavni sooblikovalec oderskega življenja. — Iz vseh takih umetniških hipov se da spoznati, da gre umetniško delo za pravmi smotri, morda šele komaj dobro slutenimi, vendar prav zastavljenimi.
Hcrausgeber: Die Intendanz des Staats-theaters in Laibach. Vorsteher: Oton Zupančič. Schriftleiter: Vilko Ukmar. Druck: Maks Hrovatin. — Alle in Laibacn. Izdajatelj: Uprava Drž. gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Zupančič.
Urednik: Vilko Ukmar. Tiskarna Maks Hrovatin. — Vsi v Ljubljani.
8®