NEKO  JUTRO
Ivan   Minatti
Med nebom in zemljo
listi, listi, listi
krvavorde^či, voščeni, višnjevi ...
O, ko da vame padajo
s krikom bolečine in samote
izisušena, drgetajoča truipelea,
ki ne morejo' umreti,
ko da vame padajo . . .
Gol, teman ko drevo
prisluškujem tišini v sebi
in umirajočemu šepetu zvezd,
z grozo čutim,
kako zemlja trza,
kako se veje krčijo.
Vse bolj počasi polzi sok v njih.
Prisluškujem tišini v sebi.
Neko jutro bodo mirni listi, bodo mrtve zvezde, bodo neme veje ...
Zamišljena mrzlo strmi vame noč.
204