Številka 7.
JULIJ 1925
LETNIK III.
VSEBINA 7. ŠTEVILKE:
OBRAZI IN DUŠE XXV. - UTVA (LJUDMILA PRUNKOVA) - (Srečko Kosovel.)   Stran   177 DVE DEBELI SOLZI. — IDILA. — TOLOVAJI. - Pesmi. — (Utva.) ...       „       180
UBOZICA — (France Bevk.) — Nadaljevanje.............181
CVETOČA PISMA. — (Tone Gaspari.) — (Nadaljevanje.).......      ,      186
DEKLA. — (Ada Negri. ¦ Poslov. Alojz Gradnik.)..........      „       188
DOSTOJEVSKI IN NJEGOVE ŽENE. - (Priredil Ivan Vouk.) -  (Nadalj.)      „       190 JUGOSLOVENSKE UMETNICE. 5. - KAROLINA BULOVČEVA. - (Marica
Bartolova,........................       „       194
NAŠI ŽENSKI ZAVODI. - ZAVOD ŠOLSKIH SESTER V MARIBORU. - (S.)      ,      195
PORCELAN. - (Vida,).....................      197
OSNOVNI NAUKI O KOZMETIKI. - (Dr. Fr. Debevec.).......      „       200
IZVESTJA: Naše delo. — Po ženskem svetu. — Materinstvo. — Higijena. — Gospodinjstvo. — Kuhinja. — Iz naše skrinje. — Književna .poročila. ¦ Razgovori (v prilogi.) -   Stran
203,  204, 205, 206, 207, 208.   -  PRILOGA ZA ROČNO DELO. ~-~~.---------------   UREDNICA: PAVLA HOČEVARJEVA.-----------------------
ŽENSKI SVET izhaja prve dni vsakega meseca. • Za Jugoslavijo letna  naročnina: Din. 64 (s krojno prilogo); polletna: Din. M, Naročila in naročnino je naslovili na upravo »Ženskega Sveta", Ljubljana. Karlovška casta 20. Uredništvo in uprava: Trst, posta centrale, poštni predal štev. 384. — Izdaja .Žensko dobrodelno udruženje v Trstu". Tiska »Tiskarna Edinost" v Trst«, Via S. Franccsco 20. Uptavništvo v Trstu, ulica Torre bianca štv. 39/1.
Zadovoljnost in blagostanje
je odvisno od gospodinje, ona more to vstva-
riti, ako se poslužuje za nakup potrebščin ie
priznanih solidnih tvrdk. — Vsaka gospodinja
naj bi se posluževala za nakup oblačil
svojcem le tvrdke
Drago Schwab
Ljubljana
ki je že mnogim gospodinjam dokazala svojo strogo solidnost in skrb zadovoljiti vsakogar. Svojci so jim elegantno in po ceni oblečeni! Tudi Vi se poslužujete pri nakupu oblačilnih predmetov te tvrdke, čije oblačilni izdelki kakor : obleke, sukne, reglanl, dalje damski plašči, kostumi, krila, ki slovijo kot najboljši izdelki Slovenije. — Ideluje se oblačila le iz najboljših vrst blaga. — V zalogi vse mudne potrebščine, perilo in bogata izbira uvoženega angleškega sukna.
Cene najnižje!
ŽENSKI   SVET
Obrazi in duše.
XXV.
UTVA (LJUDMILA PRUNKOVA)
Po svojem očetu bi bila Utva Laščanka, po svoji materi Gorjušanka, po svojem rojstvu je Ljubljančanka. Rojena 1878. leta, je zapustila s svojimi stariši že zgodaj Ljubljano in preživela svojo prvo mladost na deželi zdaj tu, zdaj tam, kjer je tudi dobila prvo in edino izobrazbo, obiskujoč trorazredno ljudsko šolo v Kostanjevici na Dolenjskem. Štirinajstletna pa je odšla v Trst k svoji teti, ki je gospodinjila pri nekem tržaškem patriciju. Tam ji je pomagala pri vseh delih, zvečer pa mnogo eitala in tuintam celo pisala pesmice. Njeno zanimanje za literaturo je opazil kmalu družinski gospod in ji odprl svojo bogato knjižnico, kjer se je lahko
STRAN 178.
ŽENSKI SVET
LETNIK III.
mladenka izobraževala. Pesmi pa, ki jih je pisala, je zaupala le svojemu bratu, ki je nekoč skrivaj odposlal nekaj pesmi v Vrtec. Tedanji urednik Kržič ji je odpisal dolgo vzpodbujevalno pismo in pesmi priobčil. Tako je ugledala beli dan njena prva pesem, naslovljena «Zelena bajka», leta 1897. s podpisom Ljudmila M.(odic). Ostala je prvemu koraku zvesta ter priobčevala svoje pesmi v Vrtcu do leta 1908. pod imeni Ljudmila Modičeva (pravo ime) in Ksaverijeva. Večina teh pesmi je priobčenih v «Kraguljčkih».
Leta 1897. pa je dobilo slovensko ženstvo svoj prvi ženski list «Slovenko». V nje petem in šestem letniku, leta 1901. in 1902., je priobčevala Utva svoje najlepše lirične pesmi pod psevdonimi «Mila, Trst» in «Utva, Trst*. Od leta 1903.—1910. je sodelovala pri Ljubljanskem Zvonu, od leta 1903. do 1911. je bila sotrudnica «Slovanu». V teh letih je tudi priobčevala svoje feljtone V «Slovenskem Narodu* in v «Edinosti». Leta 1913. so izšle pri Mohorjevi družbi njene pravljice. (Pravljice. Spisali Utva in Mira. Ilustriral V. Cotič. 1913. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu.) Leta 1914. je stopila v krog Zvončkovih sotrudnikov, kjer sodeluje še danes. Leta 1915. je izdala svojo zbirko pesmi «Kraguljčki*. (Utva: Kraguljčki. V Trstu 1915. Založila in izdala knjigarna J. Stoka.) Od leta 1918. dalje je sodelovala pri raznih novoustanovljenih revijah in listih, kakor pri «Vesni» in pri «Plamenu», ki sta pa oba prenehala. Danes sodeluje še pri tržaškem mladinskem listu «Novem rodu*, pri «Ženskem svetu* in pri «Grudi* ter pri nekaterih že prej omenjenih listih.
Leta 1923. je priredila za slovensko mladino Andersenove pravljice (Andersenove pripovedke za slovensko mladino priredila Utva. V Ljubljani 1923. Natisnila in založila Zvezna tiskarna in knjigarna), leta 1924. je izdala v pomnoženi lepo ilustrirani izdaji svoje «Kraguljčke». (Utva: Kraguljčki. Druga pomnožena izdaja. Ilustrirala Ksenija. V Ljubljani 1924. Natisnila in založila Zvezna tiskarna in knjigarna.) Poleg tega urejuje že par let «Gospodinjski koledar*.
Njene prve pesmi so nežno čuvstvene, (Molitev, Večerne ure, Pred Madono, Na balkonu itd.) odete v lahno tančico sentimentalnosti, pristen izliv nežnega ženskega srca. Take so povečini tudi njene otroške pesmi in zato tuintam preveč nijansirane, premalo plastične in kadar hočejo biti vesele, drastične. V prvi izdaji Kraguljčkov ne občutiš solnčno veselega, brezskrbnega otroka, marveč ono intimno atmosfero med mlado materjo in mladim otrokom. (Kateri kerub..., Uspavanka itd.) Mnoge pesmi so bolj lirična razpoloženja nego pristne otroške pesmi (Smrečica, V zatonu, Vesna itd.) in otroških pesmi (Mraz, Prvi krajec, suh možiček...) je v prvi zbirki bolj malo.
Že prej omenjene pesmi, ki jih je Utva priobčevala v Slovenki, Slovanu in Ljubljanskem Zvonu, so intimne, priprosto čuvstvene, malo sentimentalno nadahnjene, da spominjajo cesto na Heineja. Na primer že prej omenjena:
LETNIK III.
ŽENSKI SVET
STRAN 179.
V kotu pred razpelom svetim                 Molim,  da bi mi ljubezen
lučica trepeče,                                          tvojo  zvesto  čuval,
in k Spasitelju molitev                            da bi je vihar življenja
ustnica šepeče.                                         s tebe ne izruval.
Zunaj  divja  vihra tuli,                           In  vihar me  nič  ne  plaši,
jaz pa molim za-te,                                ki divja in ruši —
jaz   pa   molim,   da   bi   božji                   saj k Spasitelju molitev
angelj pazil na-te.                                    šepetam jaz v duši.
In kitica iz «Večernih ur» razodeva pomladanski mraz v razočaranem dekliškem srcu tako-le:
A kaj so bile mar mu prošnje?                 po nebu solnce majsko plove —
Odšel je v živi, daljni svet;                      v srcu led.
Toda z mrazom v duši ne more živeti. Zato stopi mladenka «Pred Madono».
Pred Madonino podobo                           da bi ji ljubezen tvojo
tvoja ljuba nekedanja                              zapuščeni povrnila,
lučico svetlo prižiga,                                In Madona jo posluša,
¦ misli in o  tebi sanja.                              se  smehlja  ji, jo  umeje
A Madona bi nezvesto                             in stotero  mladih upov
srce  ti spreobrnila,                                  v srce ji ljubeče seje.
In mlada žalostna vrtnarica v Trstu poje nadalje «0 polnoči». Med križi,  spomeniki,  tam                      Le veterc ziblje, tih in nem,
pokoj je spet.                                           nagrobni cvet.
In da je bila ta lirika povečini razsanjana sentimentalnost zapuščene, samotne deklice bolj nego trpka razočaranost nad življenjem, dokazujejo ti verzi:
Na grobu moje sreče pa                          da bi jaz verjela ti,
pokoja ni,                                                 praviti ne znaš.
o zori ne in ne črez dan                       Raje k 'sebi me privij
in ne o polnoči.                                        in poljubi me,
Nič ne pravi, fantič moj,                         ah, potem pa, fantič moj,
da me rad imaš,                                       ti verujem vse!
kajti res je: gospodična Ljudmila Modičeva se je leta 1904. poročila in
odtedaj   izgine  iz  njenega  življenja  in  pesmi  sentimentalen  nasmehljaj.
V svojih feljtonih nam kaže življenje iz njega hudomušno smešne strani,
tudi v onih, ki jih je pisala iz Rima, kjer se je mudila od leta 1911.—1913.
Njene pravljice so nov poizkus, izraziti občuteno lepoto, toda nedostaje jim one elementarno epične sile, ki jo pravljica nujno zahteva. To so lirično-fantastični oziri, v podrobnost segajoči, preveč stilizirani in nakiteni. Ko ne bi bile tako vsiljivo preobložene, bi se lepo čitale (Izlet v vas, Sirotica Marjetica, Vesna in Zimovnik). Že kdor bo čital Andersena, ki ga je avtorica sama poslovenila, bo občutil oni primankljaj teh pravljic.
Najboljše Utvino delo so njeni novi Kraguljčki, ki jih je izdala lani. Te otroške pesmi lahko popolnoma z mirno vestjo uvrstimo med naše dobre otroške pesmi. Nove pesmi, kakor: Še sem živ, (posebno njena prva zelo posrečena onomatopoetična kitica, ki oponaša pogovarjanje vrabcev spomladi),   Jutro   na   polju,   Moja   putka,   Dedek   Krim,   Zibka   teče   in
STRAN 180.
ŽENSKI SVET
LETNIK III.
še nekatere druge imajo vse lastnosti dobre mladinske pesmi, zbirka vsebuje tudi najboljše pesmi iz prvih Kraguljčkov in je vredna priporočanja. Delo in življenje Utve združuje v sebi vse one značilne poteze naše kulturne delavke-žene: talent, čuvslveno lirično naturo in ne do viška razvite zmožnosti. Kajti pot do razcvita in razmaha ženinega talenta vodi preko njene osvoboditve.
Srečko Kosovel. ©©©©©©
Dve debeli solzi... (otwa.>      Idila. (utva.)
Dve debeli solzi, kakor dva oreha, sta z oči pritekli po okroglem ličku in sta mami rekli:
»Kakšen revček je tvoj sinko, mamka skoparita! Polna skleda je sladkosti v omari skrita; to pa je samo za dame, kadar pridejo do mame, da jih z njimi pita."
To sta solzi rekli, mimo noska stekli, črez podbradek sta skočili, v kaši se vtopili.
Paslarička drobna ptička se nad vodo spreletava, z repkom belim se kokclno poigrava, pozibava.
Z grma kos jo opazuje, zlate čevlje brž obuje, hitro smukne v črni frak, nima tega tiček vsak.
Krasotici se približa in kot je njegova viža, brž tako-le ji podvori:
„Kak si zala, kak si zala, kak si brhka, moja mala, taka pač več ni nobena! "
„Vem" odvrne krasolica, „sem že tretjič omožena! "
»Gruda." 1924.
©®®<3©®
Tolovaji, (utva.)
„Ali se je mari zbosil čili vranec tvoj, da te bilo ni sinoči, ljubi moj ?
Ali te je majka huda v hišo zaklenila, k ljubici te koprneči ni pustila?"
„„Da se mi je konjič zbosil, peš bi bil prišel, da me majka zaklenila, bil bi ji ušel.
Vse vodice bi do tebe, draga, bil prebrodil, strme klance in gorice rad bi bil prehodil.
Toda došli tolovaji mene so na poti — Dekle moje, srce zlato, oh, odpusti zmoti!
Tolovaji — vinski bratci mene so zmotili: celo noč na tvoje zdravje vince vkup smo pili.""
»Plamen".
©©©©©©
LETNIK III.                                      ŽENSKI SVET                                       STRAN 181.
Ubožica.   (Povest. Spisal France Bevk.)              (Nadaljevanje.)
26.
Priprave za poroko je izvršila Rezika sama. Kupovala je in uredila stanovanje; Brunu se je zdelo vse to odveč.
Čas je bežal naglo in v skrbeh, pri tem je Rezika pozabila misliti na vse drugo. Le včasi so vstale čudne podobe pred njo in so se zarastle s kremplji v njene možgane.
Ena izmed podob je bila neznana ženska, ki je prišla v hišo in vprašala po nji. Ko je odšla, je vstala pred njo slika Bruna, zločinca, ki ga je vojna osvobodila iz ječe. V zavest ji je stopilo dejstvo, da nikoli  neče   govoriti ne  o   preteklosti ne  o domačih ljudeh.
Vprašala ga je: «Povej  mi po resnici, ali si bil kdaj v ječi?»
Njegove oči so spremenile blesk: «Čemu me vprašuješ?« Gledal jo je prodirno. Kaj je bilo v dnu teh oči? Rezika se je preplašila, izrečene besede ji je bilo žal.
«Nič»,   je  dejala.  «Saj  ni nič-»
Nato   ga   ni   vprašala   nič   več.   Počasi   je   obledel   vtis,   ki   ga   je
napravila nanjo nova vest. Končno  jo je smatrala za laž, iz neznanega
vzroka izmišljeno.
* * *
Poroka ni bila sijajna. Par znancev, izmed sorodnikov nikogar. Dolgočasje  se  je paslo pri mizi;   Rezika  je  bila vesela,    da  je  minilo.
Ko sta ostala sama v poročnih oblekah v sobi, za njuno življenje pripravljeni, je vzkipelo v srcu mlade žene. Izbrisano je vse, greh in sramota, novo življenje se začenja, srce je stokrat razbremenjeno.
In vendar ni bilo. Silno je čuvstvo ženske v trenutku, ko vidi, da je dobila v roke usodo ene družine in stoji med predmeti, ki so njena last, v kraljestvu, ki ga vlada sama. V dnu te zmagoslavne radosti pa je trnek, ki ubada kot otrovana igla.
Z mešanim čuvstvom sreče in nesreče se je vrgla Brunu v naročje, kot bi hotela reči, zdaj sem po zakonu tvoja, bodi še ti moj. Tu je mejnik življenja. Začniva novo!
Bruno jo je držal v naročju. Jecljal je nerazumljive besede o ljubezni tudi on...
Dasi sta se spoznala do intimnosti že poprej, so naslednji dnevi potekali v tisti mirni sreči zakonskih ljudi, ki z vso obzirnostjo in vse odpuščajoče otipavajo dušo drug drugega; to so dnevi, ki ustvarjajo razmerje mej  njimi.
Rezika in Bruno po svoji naturi nista bila gospodujoča, razmerje sluge in gospodarja se je med njima enakomerno razdelilo. Rezika je postajala srečna.  Bruno je kazal  več  skrbnosti kot  prej.
Videti je bilo, da je prišlo njuno življenje v enakomeren tir zakoncev in se ne bo spremenilo do smrti enega izmed obeh.
STRAN 182.                                    ŽENSKI SVET                                        LETNIK III.
Rezi  se  je  pokesala,  da  je  slabo sodila  o možu.  Pogladila  mu  je lase:  «Grdo sem mislila o tebi!» On se je nasmehnil.
27.
Parnik s potniki se je vračal z nedeljskega izprehoda k obali. V gorenjih prostorih sta sedela Bruno in Rezika in se molče razgledavala po obronkih zemlje,   ki so se ločili in padali   kot   ogromni   črni   valovi.
Reziki je padla torbica na tla. Pobral jo je gospod, ki je sedel nasproti ter jo je neprestano opazoval. Rezika se mu je zahvalila; ta se je nasmehnil. Nasmehnila se  je tudi ona.
Ko sta Bruno in Rezika prišla domov, je Bruno stopil žvižgaje po sobi,  nato  je zalučal ustnik za cigareto v kot.
Rezi ga je pogledala in molčala. Stopila je in hotela pobrati ustnik.
«Ni treba. Torbico bi si bila pobrala.»
Gledala ga je, kot bi hotela ugledati njegovo neočito misel. Spoznala je, da je ljubosumen že od dneva poroke dalje, dasi je prikrival čuvstvo.
«Kaj me gledaš?« ji je dejal rezko.
«Kaj bi ne gledala? Če mi nekdo, ki ga ne poznam, pobere torbico, ali je to greh?»
«Za tebe ni! Kaj  bi moralo  še biti?»
Rezi je bila užaljena. Nekoliko prirojene trme- je zaplalo v njenih žilah.
«Če  jo  spustiš  nalašč  na tla,  nikoli!  Pri  tem pa  se  še nasmihaš.«
«Bruno!»
Bruno je bil zdaj bled, zdaj rdeč. Trepetal je, čudni tresljaji so mu krčili prste. Ustrašil se je samega sebe in svoje razgrete krvi. Odšel je in  se vrnil  šele pozno v noč...
Rezika ga je pričakovala z objokanimi očmi. Prosila ga je, naj ji oprosti, če je delala slabo, dasi se ne čuti krivo. Poljubil jo je in bil navidezno miren.
Gledal je strop, misli so ga bičale, da ni mogel spati. Vse se je spremenilo v njem in okoli njega. Novi način življenja ga je vrgel iz kolesnic. Skrbnost ženske, blagodejnost toplega ognjišča ga je pričarala. Vžigala mu je znamenje ljubosumnja v čelo, bil je nemiren še na delu. Iz ugodja in bridke strani tega življenja pa ga je klical šum prejšnjih dni, razposajenost mladih ur in objestnost  šumeče  družbe...
Ko je ta večer zopet pogledal v življenje, ki ga skoro ni več poznal, se mu je zazdelo vabljivejše kot poprej. Pozdravili so ga znanci s krohotom in bilo ga je sram odvisnosti.
In vendar ga je žena s solzami ljubezni sprejela, ko se je vrnil domov   Srce se mu je razklalo na dvoje, dvema hlapčevati je nemogoče.
LETNIK III.                                   ŽENSKI SVET                                  STRAN 183.
Od tistega dne se je naselil nemir med stene njune navidezne sreče. Sumil jo je za malenkosti in pod pretvezo jeze je zapuščal dom. Vračal se je pozno po noči, Rezi  ga  je  pričakovala s  solzami.
Rekla pa mu ni besede. Zaklenila je v sebi vse, le objokane oči so  pričale,  da njeno srce ni brezčutno.
Njen udani molk pa je Bruna nezavedno jezil. Vedel je, da dela ženi krivico, pa je hotel zato njenega protesta, njene sodbe in obsodbe, zdelo se mu je, da se za molkom skriva nekaj strašnejšega, kar ne more v besedo. Imel je občutek zavratne misli, ki visi nad njim in ne ve, kdaj  ga zadene.
28.
Dnevi pred porodom so bili za Reziko mučni. Kadar je potrebovala največje ljubezni in opore, se je Bruno najbolj izogibal doma. Nagonska navezanost noseče  žene na  moža ni našla opore.
Bala se ga je vprašati, kam hodi. Ni se vračal vinjen. Molče se je slekel in legel v posteljo. Ni slutil, da njegova žena pod zaprtimi trepalnicami v mislih na njega še bdi in ne zaspi še dolgo potem, ko on diha pokojno spanje.
Rezika je občutila, da ji trga notranjost grenka slutnja, ki se je vselej zopet spovračala, )kadar jo je odgnala. Grenkoba te slutnje je bila v nosečnosti še hujša.
Tolažila se je, da je njegove odtujitve nekoliko kriva ona. Čudna je in razdražena. Njeno telo ne more nuditi istih mikavnosti kot prej. Zato zahaja v družbo, da se raztrese. Vselej pa je stopila pred njene oči ženska s črnimi obrvmi, ki jo je videla prvič v njegovi družbi.
V teh mukah je bledela, njeno telo je pojemalo, po vsem telesu so stopile modre žile s strahoto na dan. Bala se je za otroka.
* * *
Ko je držala novorojeno dete v naročju, je bila presrečna. Deklica je imela prečrne lase svojega očeta in materine oči. Rezika je trepetala, veselja je vriskalo njeno srce, ko je otrok jokal in razodeval polno silo novega življenja.
«To je moje dete!» je božala njena roka otrokove lase, ki so se mokri oprijemali glave. «To je dete, radi katerega sem trpela in stopila v novo življenje. Zdaj vidim: ne radi moža, radi tebe, ki si moje in boš moje  na vekomaj.«
Poljubila ga je, solze so močile otroka.
Ženska, ki je stala poleg nje, je dejala: «Ne jokajte!»
Jokala pa je na tihem od radosti, ker je našla edino bitje, ki bo njeno in se mu bo ona vsa darovala.
Tiste dni je postal tudi Bruno drugačen. Tisto noč trpljenja in pričakovanja deteta ga ni bilo doma, dasi so ga iskale njene oči, V srcu
STRAN 184.
ŽENSKI SVET
LETNIK III.
pa je dejala, da mu ne bo odpustila. Ko je zagledala otroka, je pozabila na  vse.
Kadar je v jutro stopil tiho v mir sobe in s strahom pogledal v polmrak postelje, se je smejala iz belih rjuh.
«Glej», je dejala in Bruno se je nagnil nad sveženj, ki je ležal poleg nje. Starikav obraz otroka je spal. Nato je pogledal na ženo, ki se je zdela lepša kot kdaj poprej. Nagnil se je nad njo in jo je poljubil nežno   z   ljubeznijo  in  spoštovanjem  pred   njenim   materinstvom.
V njeno srce je šinila topla zavest: Saj ta človek je dober! Ta zavest je prevzela še njeno telo;  začutila se  je  čilo.
«Potrpi!  Vse  bo navskriž!  Jutri vstanem!»
«Ne smeš!  Delal  bom jaz, pomagal bom jaz!»
Nasmehnila se je tem besedam. Ni jim verjela, a lepe so bile za žensko srce.
Bruno je kazal vso svojo skrb proti nji. Ko je Rezi vstala in hodila bleda  po  kuhinji in po  sobi,   je  hodil za  njo in  stregel  njenim  rokam.
Parkrat je prebledela in sedla na stol. Bruno je dejal: «Prehitro si na nogah!« Ona pa je odgovorila: «Saj nič ni. To pride in gre.»
In je zrla vanj z napetimi očmi, kot da išče v njem odgovor za neznano,  ki  je  polnilo  njeno dušo.
«Kaj   misliš?«  jo  je vprašal  mož.
«Mislim,  želim,  da bi  bilo vedno  tako.«
Bruno se je samo medlo nasmehnil. Prvo čuvstvo očetovstva je bilo premagano. Sijaj žene, ko je ležala v belih rjuhah, je ugasnil. Delo mu je že presedalo. Počasi je opuščal uslugo za uslugo, polagoma je izostal. Rezi mu tega ni zamerila. Zlato oko ga je videlo zlatega.
29.
Ko je nekega večera prišel Bruno domov, je otrok vekal, žena pa je ležala brez moči na postelji,  njeno  oko  je  iskalo pomoči.
«Kaj  ti  je?»
«Aka se le zganem, mi izkaplja zadnja kapljica življenja.«
Ko je dospel zdravnik, je bila že pozna ura. Počasi je umil roke, počasi se oprl na rob postelje ter smehljaje vprašal: «Kako vam je, gospa?«
«Umrem, če mi ne pomorete.«
Deli so led nanjo. Zdravnik, ki je zopet stal na robu postelje, je vprašal:
«Ali delate, gospa?«
«Da.»
«Pol leta ne smete delati.«
«Ko pa moram. Ko pa ni drugače.«
Zdravnik se je obrnil k Brunu, ki je stal zamišljen in molčal ob strani: «Dobite ji deklo!«
LETNIK III.
ŽENSKI   SVET
STRAN 185.
Molčali so vsi trije.
Otrok, ki se je med tem prebudil, se je oglasil z jokom. «Dojiti ne smete!»  je dejal zdravnik za slovo in odšel.
* * *
Živel je cesarski princ, modro in krščansko vzgojen, ki je dejal: «Čemu ljudje kradejo, kadar so lačni, jedo naj!» Zdravnikov nasvet, naj žena ne dela in ne doji, je bil prinčeve besede brat.
«Deklo bi potrebovala«, je dejal nekoč Bruno, ko je videl izmučeno ženo, ki je trepetajoča pripravljala kosilo.
Žena ni rekla ničesar. Mož je izrekel besedo pol za zdravnikom, pol pa iz spoznanja. To je bilo zadosti, več je bilo nemogoče. Bila pa je tragika na dnu tega, ki je Bruno ni občutil.
Rezika jo je občutila. V njeni hrbtenici je glodal črv. Ni padla na tla, njeno telo je razjedalo polagoma. Vpričo ljudi se je držala kvišku, ko je bila sama, se je vrgla na stol.
Strašna nujnost zdravnikovega nasveta se je podčrtavala od dne do dne. Ko je preštela denar, se je zgrozila. Ali bo mogoče živeti do konca meseca? In živeti je treba!
Otrok je ležal v plenicah in spal nemirno spanje. Podojiti ga ni mogla ^več. Njegove medle oči so gledale milo, kot bi prosile pomoči. Kaj mu je storila?
Včasih ga je vzela v naročje in ga v neznani bolečini pritiskala k sebi. V svojem srcu ga je prosila odpuščanja.
«Saj mi ne smeš umreti!«
In ko so bile v krvavo večerno zarjo uprte njene oči, je šla njena misel v notranjost in si je dejala: «Saj jaz ne smem umreti. Če umrem jaz, moraš umreti ti
V srcu jo je zaskelelo. Zdelo se je, da vidi svoje dete siroto, kako trka na tuja vrata, enako kakor v prvih dejanjih kinematografskih dram. Dvignila se je in šla k zdravniku. V razkošju njegove čakalnice je razumela besede: «Ne smete delati!» Zdelo se ji je, da je že opravila, skoro se je dvignila in šla.
Zdravnik jo je posadil na stol, govoril ž njo kot z otrokom, hotel je izvabiti smeh ž njenih ustnic. Toda nji je čudna grenkoba zlezla iz srca na obraz in ji spačila poteze.
«Čemu ste se poročili tako mladi? Vaše telo je še čisto otroško.«
Rezika je skomignila z rameni. Ni vedela, kaj naj reče.
«Ne smete delati», je dejal zdravnik in bobnal z debelimi prsti po ko>-lenih, briljantni prstani so se blesteli v solnčni luči, ki je padala skozi dragocene zavese, visokih oken.
Rezika je dejala mirno: «Moj mož ne zasluži toliko.»
«Čemu se taki ljudje poročijo.«
(Dalje prih.)
STRAN 186.
ŽENSKI SVET
LETNIK III.
„L-VGtOČ3.   piSlTlcl    •  (Tone Gaspari.)                        (Nadaljevanje.)
XVI.  PRIHAJAŠ...
Polagoma se moja bojazen umirja in se razliva v polmesečni noči preko vseh otožnih misli. Kakor morje premerja moje pričakovanje vse globine in vzpetosti. Na omesečerrih obzornih pristanih, ki se vžigajo v ravnih črtah kakor svetli tiri tračnic, se vkrcuješ, da prejadraš ogromno, nepremično ploskev k meni, ki stojim na visoki končni skali kot bela zvezda: cilj tvojim vodam. Oblaki beže na zahod, da ugladijo pot najlepšemu jutru, ki bo ukazovalo s pokornimi vetrovi tvojim srčnim jadram...
XVII.   SLUTNJA.
Ko veter spusti isvoja krila in sede počivat v gozdove, tedaj prihajaš ti, dragi, in dvigaš zaklad, ki si mi ga podaril takrat, ko so legale moje rože trudno v ugašajoči šepet mrakov.
Ta zaklad ni mrjoče razkošje vžitkov, ta zaklad ni slast pojočih občutov —
to je prvo srečanje s tistimi slutnjami, ki govore o polnem, zdravem, sočnem in nepreglednem polju zibajočih se valov kipečega isolnca...
Tisti dan je blizu. Dragi, pričakujem ga z razprtimi očmi,  verna drug drugemu, da
ne pojde mimo osamljen.--------
XVIII. PRIČAKOVANJE.
Ko se ustvarja lunino prenavljanje na najvišji točki nebesnega obloka in stoje ceste vse mlečnobele med pošastno mračnimi mestnimi zidovi, te pričakujem na mostu. Nanj pada noči jasni blesk, v strmoglavju pod njim žene veter valove proti jutru. Jaz stojim kakor kip, roke razprostrte v razpetje, misli zamaknjene v čudolvorje prirodne popolnitve:
ti si v mojih mislih najmočnejši sok narave;
ti si, ki ustvarjaš iz vetrovno globoke noči jutro  vidnega blagoslova;
ti si najglasovitejši uglasbitelj čuvstvenosti v enoto, silno in neutešno pričakovanje najslajšega!
XIX. NOČ.
Tako tiha je noč, da se čuje zvenk zvezd: nebo je posejano kakor poletna njiva s tihimi cvetovi; v jezeru sipljejo zlate kaplje v zlatometih čar noči od brega do brega; temni, oddaljeni zidovi gozdov bedijo nepremično zaverovani v sen pravljične noči...
Nocoj  je  noč  razlitih  misli,  raztopljena iščem  izgubljena  cuvstva,   da  vzvalove   ob
mamljivem opoju svatovskega kadila v bližajoče se jutranje zvonjenje.--------
XX. UTRINEK.
V najtežjem pričakovanju sem nenadoma zaplakala v veselju.
Vse izgubljeno se je strnilo v mogočen slap premišljevanj, brizgajočih iz temeljnih globin spet k solncu. V mavricah so bežali strmci vračajočih se sladkosti v veletok neutehe, ki je bila minuta večnost--------
Pisal si, da se v jutru vrneš s svatovsko belo vejico v črni gumbnici...
XXI. NOVO JUTRO.
Še poslednjo noč sem štela zvezde v jezeru. Kakor da ise jezero suče in maje v svojih bregovih, so hitele zvezde z nebom: vžigale so se na nasprotni strani in pod mojimi nogami ugašale.
Le ena sama zvezda, največja in najsvetlejša, je ležala na najglobljem dnu. Ona je .'.merila tek družicam, da niso cingljaje zadevale druga v drugo; ona je nemo štela trenutkom stopinje, dokler ise ni obzor nenadoma opolnočil.
Vse je obstalo za hip...: jezero je zavrelo, zlato zvezd je brizgnilo iz dna do neizmernih nebesnih višin... na bregu je napil slavec s koprnečimi glasovi novemu jutru —
ti prihajaš, moj ženin, skozi pojoče šume k meni! —
LETNIK III.
ŽENSKI SVET
STRAN 187.
XXII.   ŽAR.
Dragi, ti si moje solnce, moje vesoljstvo! Vzbujena in vzhičena po tebi, sem zatajila v sebi vso veliko ljubezen do vsega, kar me je do danes pojilo iz otroško čiste, neobru-šene kupe. Izlila sem ta napoj iz srca in prilila sem iz usmerjenih tokov, ki se prelivajo preko zorenja v življenje...
Dragi, ti si moj  žar, ki urejuješ  moje nehanje  v svoje  zrelo doživetje! —
XXIII.    ŽELJA.
Dolgo sem omahovaje v pijani omotici prehajala k zapopadku najkrepostnejšega. Ko so se umirile stopinje, isem zaželela, da bi orkan razpršil moje hotenje po vsej plo-doviti zemlji: mogočna rast, utrjena že v zdravem semenu in neuklonljiva v začetni rasti, naj se vzpne do najvišjih domiselnih zorov. Tam naj klone ta rast svoje namozgane vršiče spet k tlom, da se rodi nova, močnejša doba ploditve.
Ta misel, dragi, me spremlja od tiste minute, ko je jelo zdravilo zemlje razkrajati okuženo rast. —
XXIV.  BUDNICA.
Pred najsijajnejšim hipom svojega življenja bom odprla tisto veliko okno, ki se ozira kakor lina stolnice čez vso ozaljšano ravan.
Zadnje zvezde bodo z zlatimi nožicami bežale za modre gozdove; kali se bodo v črni prsti razkrajale in puh te razkrojitve bo v širokih plasteh nasičeval ozračje; pijani nočnega dremanja bodo vrtovi polagoma vstajali z novim, močnejšim opojem; domovi se bodo  oglašali  zaporedoma  tiho,   nato  glasneje,  še   glasneje...
Čakala bom, da bo ves ta spev en sam udarec svežega sozvoka... tedaj bom prislušk-nila temeljnemu zvoku narave same:
ti si moj plod, lep kakor solnčni cvet sredi paradiža;
ti si moj umotvor, popolnejši mimo najčistejšega oceanskega dragulja;
ti si moj izraz, oduševljen is cepilom vere v svojo lastno krepost;
tvoja pot gre njemu nasproti, ki se je prebudil s tvojim imenom na ustih v življenje...
Dragi! Preden utihne ta zgodnja budnica. boš moj!
(Dalje prih.) ®©®@©©
Gojenke  iz I.  tečaja  Gosp. nad.  Šole  v  Lokavcu.   (Glej  izvestja!)
STRAN 188.
ŽENSKI   SVET
LETNIK III.
Dekla.   (A da Negri. - Poslovenil Alojz Gradnik.)
Iz sivega, nadušljivega, bednega zakona cestnega pometača, bolj nečednega od nesnage, ki jo je pobiral po predmestnih razpotjih, s šiviljo za moške, ki si je skoro popolnoma pokvarila oči z iglo, se je rodila, nekega dne, deklica. Ne zaželena, ne ljubljena, nadložna kakor revščina, ki je sesala kri iz žil še mlade žene in je krivila k zemlji telo še ne starega moža.
Ta hči dveh nebogljencev se je rodila grda in je ostala grda. Čokatega telesa in oglatega obraza, s poševnimi, japonskimi očmi žarečimi od tople dobrote na krinki obrazeni s sekiro v skali, je opravljala že z dvanajstimi leti vse posle v skromnem domu. Pometala je, pospravljala veliko posteljo in svoje lastno ležišče, ki je bilo podobno pasjemu, prala je v škafu očetove cunje in je grela v toploti neprenehljive in pazljive nežnosti prezgodnji propad osivele matere, razkroj ene s štiridesetimi leti, skoro slepe od dolgega vbadanja, ravnodušne za vse, samo ne za revmatizem, ki jo je tako mučil, da je tulila od bolečin. Zatisnila je mati oči, pokojno, nekega novemberskega jutra zavitega v meglo: zatisnil je oči, čez nekaj mesecev, oče: izginila sta oba, kakor izginjajo ponavadi živali in siromaki, brez hrupa, brez sledu. Anka je imela tedaj petnajst let. Pobrala je svoje malenkosti, prodala je- za smešno ceno veliko posteljo in omaro, nataknila si je prstan od amerikanskega zlata, ki ji ga je zapustila uboga mati — in je šla služit,
# # *
In tedaj se je začela začrtavati na trdnem ozadju neumornega dela prava podoba Ankinega življenja.
Od narave je bila sprejela v dar duha zadovoljne poslušnosti. Rodila se je za deklo, kakor se rodi drugi za slikarja, pesnika, verižnika ali tata. Ponižnost, pohlevnost, potrpežljivost, vedrost v delu so bili bistveni znaki tega skromnega ali dovršenega in prekrasnega človeškega lika.
Pod šibo strahopetne in samosilne gospodinje se je priučila kmalu najdelikatnejšim, najtežjim in najtršim poslom meščanske hiše: čistiti parkete s težko železno krtačo in ne suvati z njo v noge in vogale pohištva; kuhati dobrd in varčno; likati perilo in ne ga pormeniti; osnažiti krožnike in čase, da so se svetili ko zrcalo in ne jih razbiti; izlikati medene kljuke in ključavnice, da so bile kakor pozlačene in ne vleči pri tem na ušesa za Vrati; obrisati prah z vsake drobnarije, z vsakega Vogala, iz vsakega skritega kotička v hiši z vztrajnostjo smrtnega sovražnika, ne da bi se kedaj  utrudila ponavljati isto bedasto in ničevo kretnjo.
V kratkem času se je naučila tudi štiri naglavna pravila. Kadar je obleka preperela ko pajčevina in nima več barve, se daruje dekli; " ko začne sadje gniti, se da brzo dekli; če je tudi vsa omrtvela od utrujenosti vsled neprestanega dela po dnevu, mora dekla bedeti do polnoči, v kotičku kuhinje, in čakati, da se \rnejo gospodarji iz gledišča; medtem ko drugi
LETNIK III
ŽENSKI SVET
STRAN 1
kramljajo ali igrajo, zidane volje, pri mizici s čajem ali steklenici likerja v obednici ali sprejemnici in ob svetlobi vseh žarnic, mora ostati dekla mirna in molčeča v svojem samotnem kotičku ob štedilniku in odviti plinovo luč, ki bi bila za njo nepotrebna potrata. — Vse to se ji ni zdelo težko in bridko.
To je bil njen naraven izraz: ne bi bila mogla ravnati drugače.
Poslušna duša: ne sicer osehla in nema. V sebi je gojila skromno, ali neodoljivo potrebo po ljubezni. Njene male, žareče japonske oči so se smehljale z vedrimi žarki simpatije za vsako stvar in za vse ljudi: za jezljivo gospodinjo, za osornega in sitnega gospodarja, za debelušastega in čokatega hišnega prijatelja, ki je prihajal vsak večer k večerji in ) ¦ ni dal nikoli niti vinarja napitnine; — za peka, za mlekarja, za čevlje, ki jih je čistila z vnemo, za bakreno posodo, ki jo je snažila z lugom, da se je bliščala ko solnce, za tigrasto mačko in za okence v kuhinji, kamor je bila položila slaboten rožmarin v kositrastem lončku.
Tiste eksotične oči, otroške in vedre, so jo delale skoro lepo, kljub nesrečni postavi, drobni kiti rjaste barve oviti okoli temena brez sence koketnosti in kljub obrazu, surovo izklesanemu v rožnatem granitu.
Čas je mineval, počasi in enakomerno. Anki je bilo zdaj petintrideset let; bila je žilava in kosmata, podobna fakinu. V hiši je bila navzela neopaženo in neomejeno važnost zraku, ki se je vdihaval, vode, ki se je pila, poda, po katerem so hodili. S svojo skromno, modro črtano obleko, s svojimi ploščatimi copatami iz klobučevine, ki so dušile šum korakov, je bila povsod, vse je delala, nobeno opravilo ji ni bilo zoprno; ostala je vedno ista Anka, ki se je umaknila zvečer tiho tiho v kotiček kuhinje, kjer je krpala nogavice, brisače in rjuhe.
Na poroko ni nikoli mislila. Sicer pa ni nihče nikoli gledal Anke z vznemirjenostjo in namenom, s katerim se gledajo druge ženske. Spadala je k onim ženskam, ki korakajo skozi življenje kraj pota, ne da bi se zavedale svojega spola, ne da bi občutile njegovega hrepenenja in nemira, ne da bi izžarevale okoli sebe oni nevidni tok, ki je pri mnogih grdih ženskah dosti ostrejši nego pri lepoticah. Njena neutrudna delavnost ji je zadostovala. Bila je ustvarjena za deklo.
Ko se je poročila hčerka njenih gospodarjev, Liana — drobna, prozorna deklica, podobna svetiljki iz alabastra, v kateri gori medel plamenček, s predolgim obrazom, preostrimi očmi, šiljastim in ekstatičnim profilom madone trinajstega stoletja — se je vsakomur zdelo povsem naravno, da je šla Anka, zvesta služabnica, z njo.
Liana bi se ne bila nikoli naučila umetnosti zapovedovanja: bila je tiha ženska, ki je ure in ure presedevala sama s seboj, zamišljena zatrepetala ob vsakem nenadnem koraku in obledela za vsako besedo, ki je bila izgovorjena ostreje nego ponavadi. Bila je hči dveh samosilnikov in volja se je zdela v nji povsem izbrisana. Inženir Carmi jo je bil zategadelj
STRAN 190.
2ENSKI   SVET
LETNIK III.
izbral, on, tako odločen in podjeten: zavoljo misterija krhkosti, ki jo je delal dragoceno, nedostopno in skoro dvoumno: zavoljo besede skrite v nji, ki bi se je ne upala nikoli izgovoriti.
Anka jo je oboževala. Videla jo je pri rojstvu. Pomagala ji je rasti, čuvala jo je v bolezni, tolažila v žalosti. Poroka Lianina je bila, rekel bi. Ankina poroka.
Pohištvo, preproge, zavese, drobnarije novega srečnega doma so postali predmet nekakšnega fetišizma uboge služabnice.
Nikoli ji ni prišlo na um, da bi mogle one ljubke stvari biti njene, če bi ji bila usoda milejša. Poklic varuhinje teh lepot ji je, prijal in jo razvnemal liki radostno poslanstvo: snažiti, urejevati, postaviti jih na svoje mesto, je bilo za njeno preprosto duševnost toliko, kolikor jih imeti. Čut lastnine, zelo zmeden v nji, je črvivo materino skrinjo1, prodano za par lir, nejasno spajal z masivnim, orehovim pohištvom, z velikimi posteljnjaki iz palisandra, s katerih so njene ljubosumne roke Vsako jutro brisale prah z metlico, brisačo in krtačo.
(Konec prih.) ©O®©©®
Dostojevski in njegove žene,  (Priredil Ivan Vouk.)
Med pismi, ki jih je Dostojevski pisal Pavlini Suzlovi*), se mi zdi primerno navesti naslednje. Pisal ji ga je kmalu po poroki z Ano Grigorjevno. Iz njega doznajemo nekatere zanimivosti iz pisateljevega življenja. Dostojevski je ohranil v dobrem spominu tudi to «večno prijateljico«.
PISMO PAVLINI SUZLOVI.
Dresden, 23. aprila (5. maja) 1867.
Tvoje pismo, draga prijateljica, sem prejel pri Bazunovu z veliko zamudo tik pred svojim odhodom v inozemstvo, in ker sem se moral podvizati, nisem Ti utegnil odgovoriti. Zapustil sem Petrograd na veliki petek, zdi se mi, da je bilo to 14. aprila. Potovanje v Dresden je trajalo silno dolgo, med potjo smo večkrat postajali, zato se morem šele danes s Teboj pogovoriti.
Ti ne veš torej nič o meni, draga, vsaj nisi nič vedela, ko si mi pisala svoje pismo? Letos v februarju sem se poročil. Po pogodbi sem bil obvezan, da izročim Steklovskemu do 1. novembra lanskega leta roman, ki bi ne smel obsegati manj kot deset pol. Če bi ga do tega roka ne spisal, bi imel veliko denarno izgubo, medtem sem imel dovršiti roman za «Ruski Vestnik», od katerega je bilo 24 pol že napisanih, napisati pa je bilo še 12 pol. In sedaj bi moral napisati še teh deset pol za Steklovskega! Bilo je 4. oktobra in nisem niti začel; Miljukov mi je svetoval, naj vzamem stenografa in naj mu narekujem roman, tako bi šla stvar štirikrat hitreje izpod rok. Olhin, profesor stenografije, mi je priporočil svojo najboljšo učenko, s katero sem se tudi pogodil. Še tistega dne, t. j. 4. oktobra sva začela; moja stenografinja, Ana Grigorjevna Snitkina, je bila mlada in prav čedna deklica, dvajset let stara, iz dobre družine, dovršila je gimnazijski tečaj z odliko, deklica izredno dobrega in jasnega značaja. Delo je šlo izvrstno izpod rok. 28. novembra je bil roman «Igralec», ki je že objavljen, dovršen po štiriindvajsetih
*) Ne Luzlovi, kakor je pomotoma tiskano v prvem delu.
LETNIK III.
ŽENSKI  SVET
STRAN 191.
dnevih. Ko sem se bližal koncu romana, sem opazil, da mi je stenografka iskreno naklonjena, pa tudi meni je ugajala vsak dan bolj. Moje življenje po bratovi smrti je postalo pusto in težavno, zato sem jo prosil za roko, ona je privolila in zdaj sva poročena. Razlika v starosti je strašno velika: dvajset in štirinštirideset let, toda vedno bolj sem uverjen, da bo srečna z menoj. Ima srce in zna ljubiti. Sedaj še nekaj besed o mojem položaju v splošnem. Deloma Ti je že znano, da je po bratovi smrti šlo z mojim zdravjem navzdol, ker sem se moral poleg vsega drugega pečati z izdajanjem lista. Ustavil sem ga šele, ko sem svoje zadnje sile izčrpal v boju proti ravnodušnosti občinstva. Tri tisoč rubljev, ki sem jih prejel od Steklovskega za prodane mu spise, sem dal za neki časopis za družino svojega brata in za njegove upnike. Stvar se je tako končala, da sem zabredel v nove dolgove. Stroški za izdajanje onega časopisa in še ne plačani bratovi dolgovi, ki sem jih nase vzel, znašajo skupaj preko petnajst tisoč rubljev. Takšno je bilo stanje mojih financ, ko sem leta 1865. šel v inozemstvo samo s štiridesetimi napoleondori. Tam sem prišel dd sklepa, da bom mogel teh petnajst tisoč rubljev šele tedaj odplačati, ko se bom zanašal sam nase. Razen tega mi je postalo po bratovi smrti življenje zoprno, zakaj on mi je bil vse; upal sem, da najdem sebi sorodno dušo, toda zaman! Tedaj sem se vrgel na delo in začel pisati nov roman. Toda moje sile niso dorastle delu. Napisal sem prvi roman v obsegu sedemintrideset pol in poleg tega še deset pol za Steklovskega. Moja božjast se je poslabšala in je postala prav zoprna, vendar pa sem se raztresel in predvsem sem se odtegnil ječi. Roman in njega druga izdaja sta mi nesla štirinajst tisoč rubljev, ta denar mi je zadostoval za preživljanje in poleg tega sem od petnajst tisoč rubljev odplačal dvanajst tisoč, tako da je treba poravnati samo še tritisoč rubljev. Ti trije tisoči pa so najhujši; čim več denarja daješ upnikom, tem bolj so nepotrpežljivi in neumni. Moraš pomisliti, da če bi ne bil prevzel teh dolgov, ne bi bili upniki prejeli niti kopejke. Tega so se dobro zavedali, ker so me izrecno prosili, naj prevzamem iz prijaznosti dolgove, in so mi tudi obljubili, da me bodo pustili na miru. Povračilo onih dvanajst tisoč je samo zbudilo pohlep v onih, ki niso do sedaj še vnovčili svojih menic. Pred novim letom ne bom imel drugega denarja, a o novem letu samo, če dovršim novo delo, ki sem ga začel. Kako pa naj dokončam delo, če mi ne dado miru! Zato sem se rajši podal z ženo v inozemstvo. Razen tega upam, da bom na tem potovanju v inozemstvu vsaj deloma na božjasti ozdravel, zakaj zadnje čase v Petrogradu nisem mogel skoraj nič delati. Ponoči ne morem delati, takoj dobim napad. Zato si hočem popraviti zdravje in končati svoje delo. Pri Kratkovu sem vzel predujem, ki so mi ga zelo radi dali; sploh pa tam dobro plačujejo. Kratkovu sem takoj spočetka izjavil, da sem slovanofil in da se ne strinjam z nekaterimi njegovimi nazori. S tem sem precej razbistril najine odnošaje. Kot zasebnik je naj plemenitejši človek na svetu; prej ga nisem sploh poznal. Njegovo brezmejno častihlepje mu zelo škoduje; toda kdo med nami ni častihlepen?
Malo pred odhodom sem srečal Brilkino (Globino) in sem jo pozneje obiskal. Govorila sva mnogo o Tebi. Ona Te ima rada. Rekla mi je, da bo žalostna pri misli, da sem z drugo srečen. Dopisoval si bom z njo, zakaj mi ugaja.
Tvoje pismo je pustilo v meni melanholičen vtis. Pišeš, da si žalostna. Ne poznam Tvojega življenja v pretečenem letu, zato ne vem, kaj Ti je polnile srce, toda sodeč po vsem, kar vem o Tebi, Ti bo težko biti srečna. Oh, draga, ne bom Te nagovarjal h kakšni vsakdanji sreči, ki jo rodi potreba, zakaj )Te cenim, vedno sem Te cenil, ker si tako skromna, toda jaz vem, da se Ti>oje srce ne more odreči življenju. Ti sama pa obdajaš ljudi z glorioio, ali pa jih takoj obsodiš za podleže. Jaz sodim po dejstvih, Ti pa napravi iz tega svoje sklepe.
STRAN 192.                                " ŽENSKI   SVET                                LETNIK lil.
Na svidenje, moja večna prijateljica! Bojim se, da Te to pismo ne dobi več v Moskvi. Vsekakor si zapomni, da bom do 8. maja po našem štetju v Dresdenu (to je najmanj, morda pa tudi več), in če mi torej hočeš odgovoriti, odgovori takoj po sprejetju tega pisma na ta naslov: Allemagne (Saxe), Dresden, Dostojeivskij. Poste restante. Naslednje naslove Ti že sporočim. Ostani mi zdrava, draga prijateljica, Ti stiskam roko in jo poljubljam. Tvoj F. Dostojevski.
V  IGRALSKI STRASTI
Dostojevski je imel skoraj ves čas svojega življenja neprijetne dolgove in tožbe. Skoraj vsa svoja velika dela je pisal v naglici in po naročilu, da zasluži denarja in potolaži svoje upnike.
Ko mu je umrl brat Mihael, je Dostojevski prevzel tudi njegove dolgove in se zavezal skrbeti za njegovo vdovo in otroke. Za to pa je bilo treba zopet mnogo denarja. In tako so pisateljeve obveznosti narastle preko mere in Dostojevski je podpisoval menice kar kupoma.
Njegovi upniki pa so se kmalu naveličali čakanja, posebno ko so videli, da nima Dostojevski s čim plačati. Drug za drugim so ga tožili. Takrat so še devali v zapore tožene dolžnike. Da se izogne ječi, je Feodor Mihajlovič takoj odpotoval v inozemstvo. Dva meseca po poroki z Ano Grigorjevno je bila zakonska dvojica že na potu v tujino s predujmom 3000 rubljev, ki jih je Dostojevski prejel od časopisa «Ruski Vestnik* za roman, ki ga je imel pisatelj šele 'v načrtu. Ko je torej l. 1867. zapuščal Rusijo, je bit poln upanja, da se bo mogel v tujini posvetiti mirnemu delu. Sam je rekel, da če bi imel eno leto mir pred svojimi upniki, tedaj bi kmalu poravnal svoje dolgove z izkupičkom svojih del.
Toda mir, ki ga je pričakoval v tujini, mu ni bil dodeljen. Spočetka je mislil ostati v inozemstvu kvečjemu leto dan, v resnici pa je trajal njegov prostovoljni izgon štiri leta. Tujina mu je postala mučilnica. Zakaj ni se mogel privaditi izgnanstva. Od prvega dne dalje ga je dolgočasil in jezil ta «zunanji svet». Najprej se je nastanil v Nemčiji, potem je šel v Švico in Italijo, nato se je vrnil zopet v Nemčijo, nikjer ni našel miru, nikjer vzpodbude za delo, in predujem, ki ga je prejel, mu je zadostoval komaj za življenje.-In vedno bliže je prihajal rok, ko bi moral izročiti založniku rokopis. Delo pa je le polagoma napredovalo, pisanje romar\ov mu je bilo v tujini zoprno prisilno delo. Vedno bolj in bolj je tožil, kako strašne muke mu povzroča to delo za denar. «Ali veste, kaj se pravi biti pesnik?* — je pisal Majkovu — ^Zahvalite Boga, da ne veste, kaj se pravi pisati po naročilu in meri. Tega ne veste, zato tudi ne poznate teh peklenskih muk.»
Domotožje se ga polašča. Vsa pisma, ki jih je tedaj pisal prijateljem v Rusijo, so polna hrepenenja po domovini in tožba, da je daleč od Rusije, da se čuti osamljen in da mu je dolgčas, da nima nobene vzpodbude k delu in zato ne more delati.
«Ne morem pisati, ali pa le z največjim naporom!* Ko piše Majkovu o svojem in ženinem slabem zdravstvenem stanju, pravi, da jima je zdravnik svetoval, naj gresta k morju in se kopljeta, tudi Ani Grigorjevni bi to koristilo; «več kakor vse to, pa bi mi koristil brez dvoma zrak domovine* — je pristavil.
Ta leta, ki jih je preživel v tujini, so bila najhujša, kar jih je preživel, dasiravno je imel za seboj muke «Mrtvega doma*. Včasih je domotožje tako silno v njem, da piše prijateljem, da se večkrat vprašuje, ali ni bolje v domovini sedeti v ječi, kakor pa tako trpeti v tujini. Tedaj pa se domisli zopet svoje bolezni, spominja se svojih božjastnih napadov, ki so se redno ponavljali, ter pride  do  sklepa,  da ne  bi mogel več prenesti ječe  bas zaradi  svoje  bolezni.
V  ječi pa bi ne mogel nič delati. Kako bi potem dolgove plačal?
LETNIK III.
ŽENSKI SVET
STRAN 193.
Prisiljen je torej ostati v tujini. V Rusijo se ne more vrniti, dokler ne poplača dolgov, sicer bi moral v ječo. Z junaškim naporom sil se je lotil dela, da bi zaslužil denar in se rešil «te preklete tujine». Toda tudi ta nadčloveški napor mu ni prinesel rešitve. Denar, ki ga je prejemal za svoja dela, ki jih je pisal v stradanju in med strašnimi napadi bolezni, je komaj zadostoval za najnujnejše življenske potrebščine. Poleg tega se mu je v tujini rodil naraščaj. Uboštvo in skrbi so postajale vedno neznosnejše. Vedno je bil v denarnih stiskah, gospodinji je dolgoval za stanovanje, in kar sta imela vrednosti z ženo, vse je romalo v zastavljalnico, dokler ni na mnoga prosilna pisma prejel nov predujm iz Rusije. V času, ko je žena ležala v porodniški postelji, je živel v takšni revščini, da je v svojih pismih obupno prosil denarja; Ana Grigorjevna, da je že deset dni bolna, in on nima niti denarja za zdravnika in zdravila.
S predujmi in z nagrado, ki jo je imel prejeti za obljubljene povesti, se ni mogel niti preživiti, da bi pa mogel kdaj v Rusijo, ni bilo upanja.
Vse to mu je bilo jasno. Upniki so ga preganjali, božjast ga je pogostoma napadala, kaj mu je ostalo drugega, kakor da išče srečo v igri. Komaj se je nastanil v Dresdenu, že je vstala v njem misel o «velikem dobitku*. Ta misel ga je že deset let preganjala. Enkrat se mu je sreča nasmehnila. To je bilo za časa prvega potovanja v inozemstvo, v Parizu. Tedaj je priigral hkratu 11 tisoč frankov in od tedaj se je vsedlo vanj prepričanje, da ima v igri srečo.
Zdaj, v tej največji stiski, se je zopet spomnil < velikega dobitka* in neprestano je sanjal samo o igri, ki mu edina more pomagati, da plača dolgove in se vrne v Rusijo.
Feodor Mihajlovič je živel šele mesec dni v Dresdenu, ko ga je prvič napadel igralni demon. Svojo mlado ženo je pustil v Dresdenu in odpotoval v Homburg, da priigra «veliki znesek >. Ta pot je začetek novega strašnega trpljenja igralca Dostojevskega. V svojih spominih piše Ana Grigorjevna o začetku te pisateljeve križeve poti. «Dva meseca po poroki, 14. aprila sva se odpeljala v inozemstvo ter se nastanila v Dresdenu. Od tu je Feodor Mihajlovič odpotoval v Homburg, kjer je takrat ruleta delala. Jaz sem pa ostala v Dresdenu pod pokroviteljstvom naše gospodinje.*
Iz Homburga je šel v Baden-Baieh, potem v Wiesbaden, Saxon-les-Bajns. Tako je begal od igralnice do igralnice s svojo fiksno idejo, da mora priigrati veliko vsoto; njegovo življenje je polno duševnih muk, zakaj neprestano je izgubljal. Uro, prstan in celo vse, kar je imela Ana Grigorjevna, vse je romalo v zastavljalnico. Kar je denarja prejel, vse je žrtvoval igri. Ano Grigorjevna, svojo ljubljeno ženo, svojega «angela varuha*, kakor jo imenuje v svojih pismih, je pustil pod varstvo^, gospodinje, kjer sta stanovala, in to samo, na porodniški postelji, brez vsakih sredstev, on pa je medtem igral. In kakor junaku romana «Igralec» se je godilo tudi njemu; spočetka je igral samo za to, da bi dobil, polagoma pa je v ognju igre pozabil na vse in igra mu je postala namen. O tem je pisal Majkovu, ko mu razlaga, kaj ga naganja k igri. Spočetka da je bil samo spomin na nekdanji dobitek, ki ga je naganjal k vednim poskusom, dalje so ga v igro silili dolgovi, tožbe, dušni nemir in nemogočnost se vrniti v Rusijo brez denarja. Toda zdaj mu je postala glavna stvar igra sama. Zdaj ne more več živeti, če ne igra. Tako je postala igra v njem nepremagljiva strast. On sam je tisti «igralec*, ki ga opisuje v znani povesti, in iz svojega lastnega doživetja je spoznal tisto posebno čuvstvo, izvirajoče iz zavesti, da je sam v tujini, daleč od domovine, daleč od prijateljev in znancev, ne da bi vedel, kaj bo jedel, kje spal, tvegajoč zadnji goldinar v igri. In ko je Ana Grigorjevna zopet in zopet zadnje imetje zastavila, da je mogel mož odpotovati v igralnico, je vzel ta denar, da zadnjič poskuša srečo.                                                    (Dalje prih.)
STRAN 194
ŽENSKI   SVET
LETNIK III.
JUGOSLOVENSKE UMETNICE. 5.
KAROLINA BULOVČEVA.
Ko so jeseni minuloga leta zbirali gradivo za razstavo ženskega dela v Beogradu, je bilo med drugim tudi nekaj slik kiparskih del Karoline Bulovčeve. Ženstvo, ki se je sestajalo radi razstave, ])e začudeno vpraševalo: «Kaj res, da imamo tudi kiparko?» In res, Karolina Bulovčeva je veliki večini našega ženstva popolnoma neznana. Kiparka Karolina. Bulovčeva je umetnica z vsemi lastnostmi slovenskega umetnika: z nadarjenostjo, dobro voljo, nado v uspeh in — revščino.
Če greš v Ljubljani po Dunajski cesti mimo sv. Krištofa in artiljerijske vojašnice še malo naprej, stoji ob desni strani ceste zapuščeno, nizko poslopje, neka nekdanja tovarna. Tu ima Karolina Bulovčeva svoj atelje, ki obstoji iz dveh prostorov in kjer prebije mlada umetnica — saj nima niti
trideset let — ves ljubi božji dan do poznega večera ter snuje in dela.
Karolina Bulovčeva je rojena na Bledu l. 1895. Po dovršenih učiteljiščnih študijah je učiteljevala nekaj časa v Mekinah. Toda dolgo ni mogla vstrajati, kajti srce in prirojeni dar za umetnost sta hrepenela le po večno lepi Muzi. S kiparstvom se je bavila umetnica, še ko je bila na učiteljišču ter že tedaj prosila svojega strica — varuha, naj jo pošlje v kiparsko šolo v Prago. Stric pa ni hotel o tem slišati posebno zato, ker je takrat z vso silo divjala svetovna vojna. Ko je pa Bulovčeva postala samostojna in se je polegel vojni vihar, je dala Mekinam in šoli slovo ter se odpeljala v Prago. Tam je študirala štiri leta pri profesorju Itwerza ter se leta 1922. vrnila v domovino.
V Pragi je napravila jako originalen nagrobni spomenik v reljefu in sicer: Klic k vstajenju. V njenem ateljeju smo videle poleg raznih študij dekliško glavo «Silvo» ter otroško glavico, katero je kupilo ljubljansko mesto. Videle smo nadalje v reljefu Kristusa, ki pade pod križem, ter začeto delo v kamenu, prizor iz Dantejevega Pekla.
Karolina Bulovčeva ima svojo posebno tehniko, ki obstoja v nekem valovenju po vsem umotvoru. Nekaterim ta njena originalna tehnika ne ugaja, drugim zopet prija.
Karolina Bulovčeva ima poleg velike nadarjenosti veliko veselja do dela, žal, da nima sredstev, da bi si preskrbela potrebni materijah
Slovenskim mecenom in mecenkam ter ljubiteljem slovenske umetnosti toplo priporočamo našo edino slovensko kiparko. Naj bi dobila naročila in potrebna sredstva, da bi razvila vse svoje umetniške zmožnosti v ponos nam Slovenkam.
Marica Barlolova. ©O©®®©
LETNIK III.
ŽENSKI SVET
STRAN 195.
Naši ženski zavodi.
Zavod šolskih sester v Mariboru. (S.)
Prvi, kateremu gre zasluga za pričetek Zavoda šolskih sester v Mariboru, je naš velezaslužni veliki slovenski mož, Anton Martin Slomšek. Ko je 1. 1859. prestavil sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor, je začel takoj misliti na vžgejo zapuščene mladine, zlasti ženske. Na njegovo pobudo se je najprej ustanovilo v Mariboru Dobrodelno društvo gospa, ki je otvorilo šolo za šivanje in pletenje za zapuščene deklice, pozneje pa malo sirotišnico 1. 1861. Ko je 1. 1862. romal A. M. Slomšek v Rim k papežu Piju IX. ter med drugim prosil sv. blagoslova za Dobrodelno društvo gospa, ga je cerkveni poglavar vpiašal, ali ima v lavantinski škofiji religiozen zavod za vzgojo mladine. Izrazil je nato željo, da se ustanove zavodi s krščansko vzgojo. Slomšek sam ni mogel delovati dalje za ustanovitev takega zavoda. Par mesecev zalem, ko je dospel iz večnega mesta, ga je pobrala nemila smrt. Njegovo poslednjo voljo pa je izvršil kanonik Fr. Košar, ki je pri Slomškovem nasledniku škofu Jak. Maks. Stepišniku posredoval, da je poklical šolske sestre iz Algersdorfa pri Gradcu, da naj bi prevzele vodstvo male sirotišnice ter šolo za šivanje in druga ženska ročna dela. 15. oktobra 1864. so prišle iz Algersdorfa tri šolske sestre ter prevzele imenovani zavod, ki so ga dotlej vodile svetne gospodične, a gmotno ga je oskrbovalo Dobrodelno društvo gospa v Mariboru. Istega leta so došle šolske sestre ter začele tudi s šolskim poukom. Začele so z najmanjšimi. L. 1865. so se šolske sestre naselile v prostornejšem poslopju v Slross. maverjevi ulici št. 15, ki tvori temelj sedanjemu velikemu zavodu. Šola se je razširila v dvorazrednico, radi prevelikega števila učenk tekom let v šestrazrednico. Razen sirot, za katere je vsaj deloma gmotno skrbelo Dobrodelno društvo gospa, ]e zavod vzdrževal tudi plačujoče gojenke. Internat se je polagoma širil. Novodošle sestre so bile tedaj še odvisne od samostana v Algersdorfu, odkoder so došle na prošnjo lavanlinskcga škofa. Po njegovem posredovanju so se 1. 1869 ločile od Algersdorfa in ustanovile samostojno materino redovno hišo in to z dovoljenjem cerkvenih kakor tudi političnih oblasti. Z neumornim trudom in neštetimi žrtvami so" prve delavke postavile močan in trden temelj kongregaciji, ki ima danes svoje kolonije ne samo v Jugoslaviji temveč tudi v Afriki in Ameriki.
Mala naselbina se je sčasom postavila na lastne noge. Pri tem so ji bili prav dobrodošli mili darovi usmiljenih src, pri katerih so sestre potrkale za pomoč. Danes imajo šolske sestre v Mariboru prostorno lično cerkev in dve veliki stavbi. Prvotno poslopje so znatno povečale v letih 1890.—96. Otvorile so zasebno žensko učiteljišče, ki je 1. 1896. dobilo pravico javnosti. Poudariti je treba, da je bil v zavodu še za časaAvslrije slo-
stran i%.
ženski SVET
LETNIK III.
venski jezik v čislu, kljub marsikaterim neprijetnostim, bodisi od strani političnih oblasti, kakor tudi od strani nemško navdahnjenega ljudstva. V Zavodu je bil ves čas slovenski jezik za Slovenke obligaten. Sestre so se upale že v Avstriji imeti slovenski otroški vrtec in štiri razrede ljudske šole To je bila edina slovenska šola v Mariboru že dolga leta pred postankom Jugoslavije. L. 1908. je bilo dovršeno novo šolsko trinad-stropno poslopje, kjer je zdaj osnovna in meščanska šola in štirje letniki učiteljišča. Stavba je zelo prostorna, moderno zidana, dobro opremljena in je po izjavi šolskih strokovnjakov najboljši privatni zavod v Jugoslaviji. Leta  1913.  je   zavod  otvoril meščansko   šolo.
V zavodu je od 1. 1919. kmetijsko gospodinjska šola za odrasla dekleta. Lansko leto je priredila razstavo gospodinjskih in kuhinjskih izdelkov.
Zavod pa se ni samo večal in rastel zase na prvotnem mestu. Že zgodaj je ljudstvo uvidelo, koliko koristi prinašajo mladini slični zavodi. Zato si jih je tudi v marsikaterem kraju poželelo. Mala naselbina je dobila tekom let mnogo novih podružnic.
Leta 1871. je Družba južne železnice izročila sestram zavetišče za deco delavske kolonije pri Sv. Jožefu v Magdalenskem predmestju. To je bila prva vejica kongregacije, ki se je pozneje razvila v košato drevo.
Leta 1878. so sestre prevzele slovensko ljudsko okoliško šolo v Celju, kjer imajo tudi internat.
Leta 1883. je bila ustanovljena podružnica v Repnjah na Gorenjskem, kjer imajo sestre štirirazredno  osnovno šolo, mali internat in kmetijsko-gospodinjsko šolo.
Leta 1884. so prevzele sestre deško sirotišče v Marijanišču v Ljubljani, kjer poučujejo na petrazredni osnovni šoli dečke sirote. V Marijanišču vodijo sestre tudi kmetijsko-gospodinjsko šolo, oskrbujejo dijaški konvikt in menzo za vseučiliščnike.
Leta 1890. so poklicali sestre v St. Pavel na Koroškem, da vodijo gospodinjstvo v dijaškem konviktu pri benediktincih.
Družba sv. Cirila in Metoda je pozvala šolske sestre 1. 1896. na svojo Narodno šolo v Št. Rupert pri Velikovcu, 1. 1908. pa v Št. Jakob v Rožni dolini, kjer so imele sestre ves čas do prevrata štirirazredno ljudsko šolo in gospodinjsko šolo. Zdaj jim Nemci ne dovole slovenske šole. Obstanek tam je vsaj za zdaj negotov.
Leta 1899. so prišle šolske sestre celo v Mostar v Hercegovini, kjer imajo dobro urejeno sirotišnico, vodijo gospodinjstvo v dijaškem konviktu. V Bjelom polju pri Mo-staru imajo lepo posestvo, sirotišnico in ljudsko šolo, v Nevesinjah pa otroški vrtec in ročna dela.
Leta 1905. so šolske sestre prevzele podružnice v Splitu, kjer imajo krasno, veliko poslopje. V njem je gospodinjska šola. Tam je tudi novicijat in središče za hrvatsko pro-vincijo. K tej spadajo podružnice v Imotskem, Sinju, Dubrovniku, na Korčuli in na Grudi. Na imenovanih krajih se pečajo sestre z vzgojo in oskrbo sirot ali pa z gospodinjsko šolo, Leta 1909. so bile pozvane v Aleksandrijo v Egiptu, kjer še vedno oskrbujejo azil za slovenske služkinje, ki prihajajo v Aleksandrijo iz slovenskih pokrajin, največ iz Primorskega. Do izbruha svetovne vojne so imele tudi privatno ljudsko šolo.
Leta 1909. se je kongregacija razširila celo v kraje preko Oceana. Najprej so se nastanile v Kansas Citv, kjer imajo zdaj 3 podružnice. V Chicagu je središče za ameriško provinco, ki šteje 9 podružnic. Povsod imajo osemrazrednice, v katerih poučujejo slovensko ali hrvatsko mladino.
Razven v navedenih krajih so sestre nameščene tudi kot bolničarke, tako v drž. zdravilišču v Topolšici, v Škofiji Loki in v Vel. Bečkereku v Banatu. V Št. Vidu nad Ljubljano imajo deško sirotišče, v Tržiču na Gorenjskem otroško zavetišče in dekliški dom.
V teku 60 let se je razvila kongregacija v plodonosno drevo, ki uporablja svoje moči zlasti v vzgojo mladine in v pomoč trpečim bolnikom. 15, oktobra 1924. je mari-
LETNIK III.
ŽENSKI SVET
STRAN 197.
borski zavod slovesno praznoval 601etnico obstoja. V spomin OOletnice obstoja zavoda in v proslavo zlatega jubileja svoje vrhovne predstojnice č. matere Angeline Križaničeve, je samostanska cerkvica dobila ob tej priliki nove zvonove, ki jih je morala pogrešati že od svetovne vojne. Č. Mati Angelina vodi že drugikrat kongregacijo kot vrhovna predstojnica. Kljub visoki starosti — 70 let — se ni ustrašila takega potovanja čez morje. Dne 14. februarja t. 1. je odpotovala s petimi sestrami v Ameriko, da tam obišče podružnico šolskih sester.
Porcelan. (Vida.)
Ljubezen do porcelana je vkoreninjcna že od njegovega obstoja. Da pa je porcelan tako priljubljen, sledi pač iz ljubkosti njegove oblike in pestrosti barv. Tudi je umetnost, ki je izražena v porcelanu, dostopna vsakemu, lahko je razumljiva, ker je podana v majhni obliki. Koga ne očara izložba s finimi porcelanskimi izdelki! Že lepi porcelanski krožniki in skodelice nam ugajajo; tembolj pa še nastavki, ki imajo namen krasiti naše stanovanje. Koliko ljubkosti da tak nastavek še tako dolgočasni sobi! S svojimi svežimi barvami vdahne porcelanasti nastavek sobi prijetno ispremembo barv, ne da bi pri tem motil naše oko s svojo vsiljivostjo. In kaj je lepšega v sobi od steklene omarice, ki hrani diskretno zaprte in vendar izpostavljene porcelanske zaklade. Taka steklena omarica je bila že" od 18. stoletja prav poseben ponos rodbine. Moderne sprejemnice kakor tudi jedilnice imajo še danes iste omarice za porcelan. (Št. 2.) Vanje lahko varno zapremo te nežne sobne okraske, sicer pa jih tudi lahko izpostavimo na omare, stojala itd. Lepe slike in nastavki dajo sobi oni prijetni topli izraz, ki nas vabi, da se v njej pomudimo Ker pa so drugi nastavki, kot n. pr. srebrni ali bronasti silno dragi, nam ostane še vendar umetniški nastavek — porcelan, ki je vsled svoje tovarniške tehnike razmeroma poceni.
Fini porcelan, ki ga danes tako občudujemo in ljubimo, je zadnji člen keramike, ki sega v prazgodovinsko dobo. Naše prazgodovinske posode so iz žgane gline, takozvane terakote. Polagoma so skušali dati žgani glini večjo trdnost in izumili so glazuro. To je bila podlaga" poznejši fajanlsi. Fajansa je toraj mehko žgana glina, oblita z glazuro. Glazuro je že poznal stari orijent, Perzija, Egipt itd,, svoj višek pa je dosegla v Turčiji. Glazura staroturških keramik se odlikuje po slikovitosti barv, ki jih nikjer drugod ni bilo moč doseči.
Glazura fajanse ima svinčeno ali cinasto primes. Svinčena glazura je prozorna, slika se nahaja pod glazuro. Izumil jo je stari orijent. Cinasta glazura pa se je razvila v 15. stoletju v Italiji, ki je spoznala umetnost keramike potom Arabcev. Cinasta glazura je neprozorna. Imenujemo je pravo fajanso. Pravo fajanso si moramo razlagati takole: Posoda se prevleče s cinasto glazuro, ki se hitro posuši. Nato se posoda poslika in potem žge v posebnih pečeh. Glazura se spoji z barvami in barve zadobe njen blesk. Toda le malo barv je, ki se lahko na ta način rabijo. To so le gotove varijacije belega, zelenega, rumenega, vijoličastega, rujavega in modrega. Po teh barvah tudi spoznamo pravo fajanso. K pravim fajansam spadajo predvsem staroitalijanske. Imenovali so jih majolike. Italijanske majolike iz 15. in 16. stoletja so velike umetniške vrednosti. Njih glavni cilj je slika. Najkrasnejše majolike so bile izdelane v Urbinu, Gubbiju, Faenzi in Benetkah. (Št. 1). Ker je Faenza največ svojih izdelkov pošiljala v Francijo, so Francozi začeli imenovati izdelke teh vrst fajanso, kot jo nazivljemo še danes. Slike teh majolik nam predstavljajo zgodovinske in svetopisemske prizore, doprsne slike žen, plapolajoče trake in izreke, orijentalsko stilizirane rože, lično zvite vejice in cvetice v ornamentu. Poleg tega imajo liste, rože ali kipe v reliefu. Posebnost teh majolik je toplina barv in prekrasna glazura. Italijanske majolike so že precej pošle in so le še v zbirkah učenjakov ali pa bogatih privatnikov.
Iz Italije se je širila umetnost fajanse najprej v sosednjo Francijo. Tudi francoske fajanse so visoko cenjene.   Svoj   višek   so   dosegle   v   16. in   17. stoletju,   predvsem   v
STRAN 198.                                          ŽENSKI SVET                                           LETNIK III.
Rouenu in Avignonu. Stil Iranc. fajans je natuialističen, prav živo posnet po naravi. Odlikuje se s svojimi živimi barvami. Potom Francije in Italije je spoznala fajanso Nemčija,, ki ima tudi krasne posode in lončene peči v baroku iz 16. in 17. stoletja. Iz islega časa  je  tudi  slavna  holandska fajansa,  predvsem   se   odlikuje Delft.
Angleška se je do tedaj le. še malo pečala s keramiko. V 18. stoletju pa je znameniti angleški keramik Wedgwood izumil nepravi porcelan. To je žgana lončevina, prevlečena z nekoliko rumenkasto in ne prav gladko porcelansko glazuro. To je bil cenejši izdelek, zato so ga tudi mnogo proizvajali. V to vrsto spadajo nešteti nemški vrči in krožniki. Tudi angleški nepravi porcelan je večinoma proizvajal namizno posodo. Najbolj je priljubljena kot okrasek modra barva. Ta wedgwoodski porcelan in nemške vrče so pozneje mnogo posnemali in ponarejevali, vendar niso nikdar več dosegli onih lepih barv.
Od vse keramike so pač najvišje stare fajanse, bodisi s svinčeno ali cinasto glazuro. Čeravno imajo te fajanse umetniško vrednost in obliko, krasen blesk in barve, je vendar porcelan v splošnem priljubljenejši. Izumil ga je Nemec Botger leta 1707. Zmešal je slučajno kaolin s steklom in dobil porcelan. Do tistega časa iso poznali porcelan le na Kitajskem in Japonskem. Najstarejši je kitajski porcelan. Ta je mehak, medtem ko je evropski trd. Evropski porcelan se slika na glazuro, kitajski porcelan pa ima skoraj vedno prozorno glazuro, pod katero se nahaja slika, torej kot naša fajansa. Zato je tudi kitajski porcelan po slikovitosti mnogo lepši od evropskega. Redki so beli kitajski porcelani, v Evropo je prihajal modri, ki je imel na evropski porcelan največ vpliva. Najlepši kitajski porcelan je v zadnjih letih 17. stoletja. V 18. stoletju doživi Kina svoj rokoko; iz modrega nastane svetlo vijoličasto, iz rdečega rožnato. V tem čaisu se je mnogo porcelana izvažalo v Evropo, kar pa je po Botgerjevi iznajdbi polagoma prenehalo.   Japonski  porcelan  posnema  povsem   kineškega.
Do časa, ko je Botger izumil porcelan, so ga torej uvažali iz Kitajske in Japonske v Evropo. To pa je bilo takrat zelo trudapolno in radi tega je bil porcelan tudi silno drag. Nabavile so si ga lahko le vladarske hiše in največji bogataši. S kolikim veseljem je torej pozdravila Evropa to iznajdbo! Prvo tovarno za porcelan so ustanovili v Meissnu na Nemškem člani vladarskih hiš. Porcelanski izdelki, za katere so toliko zavidali Kitajce in Japonce, so sedaj izšli iz evropske tovarne. Toda tovarna je strogo skrivala tajnost izdelovanja. Vsak delavec je moral svečano priseči, da bo molčal o tajnosti do smrti. Vsak mesec so morali obnoviti to prisego. Kraljevi odlok je naznanjal, da zadene vsakega, ki izda to tajnost, dosmrtna ječa. Vkljub temu je bila tajna kmalu izdana.
Št. 1. Faenza, vaza iz majolike.
Št. 2. Moderna steklena omarica.
LETNIK III.
2ENSKI   SVET
STRAN 199.
Meissnerjev porcelan te začetne dobe se odlikuje po krasnih slikah in močnih barvah. Najvišjo slavo je užival od 1. 1720—1770. Predvsem so imeli za zgled orijentalski porcelan. Večkrat ima zato Meissnerjev porcelan kitajiske pokrajine in cvetice. Pozneje pa začenjajo nemški narodni motivi. [Porcelan te najlepše dobe nosi kot znamko dva prekrižana meča). V tem času so začeli izdelovati tudi porcelanske kipe. V začetku so se lotili kipov, ki se predstavljali ljudi in živali v naravni velikosti, predvsem kipar Kaendler. Kmalu pa je spoznal, da to ni v naravi porcelana, zato se je lotil namiznega porcelana, ki je tako umetniško oblikovan in poislikan izšel iz Meissnerjeve tovarne. Tudi je Kaendler zamislil one ljubke porcelanske kipe, ki predstavljajo večinoma ljubezenske prizore. Posebno lepo se blešči njih črna in rdeča barva. Prvotni namen teh kipov je bil, da krase za obed pogrnjeno mizo. V tej dobi se je razvil rokoko. Meissnerjev porcelan je bil tedaj silno priljubljen, ker je povisem odgovarjal duhu časa. Nato začne doba brezbarvnih biskvitnih nastavkov. Biskvit je dvakrat žgani porcelan brez glazure. Poleg meissenskega je zelo slaven berlinski porcelan, posebno kar se tiče cvetličnih predlog. (Najlepši berlinski porcelan rosi kot znamko debelo, enkrat lomljcno žezlo). Kmalu si je tudi Dunaj pridobil veliko kupovalcev. Ti nastavki so bili še bolj ljubki kot meistsenski. Posebno efektna je slarodunajska namizna posoda. (Dunajski porcelan nosi kot znamko panj).
Meissnerjev porcelan.
Nemčija in druge države so plačevale velikanske vsote onim, ki so izdajali skrivnost izdelovanja porcelana. Po vseh državah je nastalo po mestih in vaseh mnogo tovarn za porcelan, ustanavljali so jih večmoma člani vladarskih hiš ali mogočni bogataši. Vse države so tekmovale med seboj. Posebno slavo si je kmalu pridobila Francija. Predvsem so se odlikovali izdelki iz Pariza in Sevresa, ki sta si ohranila isvojo slavo in pervenstvo. Lepi so tudi nizozemski in danski porcelani te dobe, (posebno Kopcn-hagen).
Iz Nemčije se je preneslo izdelovanje poicclana tudi na Češko. Okrog leta 1780. so se začele ustanavljati tovarne v različnih mestih in vaseh. V kratkem si je Češka pridobila veliko slavo. Izdelovala je najfinejšo vrsto evropskega porcelana. Nekatere izmed tovarn obstoje od tedaj do danes, tako n. pr. Pirkenhammer pri Karlovih varih. Tudi danes slovi češki porcelan kot najfinejši, posebno namizni porcelan. Na Češkem in tudi Slovaškem se je silno razširilo izdelovanje porcelana po vaseh. Izdelovali so nepravi porcelan večinoma za vsakdanjo rabo, poslikan s krasnimi lastnimi narodnimi mot:vi. Ta porcelan so tudi okusno razstavili kot okrasek po kuhinji. Zato še danes nalivamo v čeških in slovaških vaseh vgc polno porcelana v kuhinjah, kar je največji ponos gospodinje.                                                                                                                              *
Danes je zelo razširjeno nabiranje starega porcelana. Nabiralec pa se mora predvsem seznaniti z dotičnimi znamkami, ki jih je iseveda ogromno število. Te znamke nam
STRAN 200.
ŽENSKI SVET
LETNIK III.
povedo kraj in starost porcelana. Mnogokrat se tudi ne moremo popolnoma prepričati o istinitosti, ker so ravno porcelan od nekdaj radi ponarejevali. Radi tega je potrebno poznavanje ornamentalnih linij posameznih slogov; skoraj največ pa odloča pri tem osebni okus, posebno kar se tiče slike. Poleg lepega starega porcelana nahajamo namreč tudi dosti neokusnega. Nabiranje starega porcelana nam nudi mnogo užitka. Tu dobimo lepe oblike in ljubke slike. Danes je to nabiranje že zelo drago, ker je star porcelan večinoma v rokah nabiralcev. Še pred nekaj leti se je lahko z malim denarjem napolnila steklena Gmarica s starim porcelanom; danes bi bilo treba v ta namen veliko vsoto denarja. Moderna industrija nam v tej zadregi pomaga. V izložbah vidimo krasno posnete vse istare keramske izdelke od egiptovskih terakot, elegantnih grških vaz, italijanskih renesančnih majolik, baročnih fajans do najfinejših porcelanov. Vse to kot nalašč pripravljeno, da nam napolni stekleno omarico ali sploh okrasi stanovanje. Prvenstvo teh izdelkov nosi pač Francija. Kar se pa tiče namiznega porcelana, je pač najbolj cenjen češki porcelan. Tudi tega dobimo sedaj v vseh stilih. To je pač največji ponos izobražene gospodinje, da zamere povabljencem postreči na finem in okusnem porcelanu.
V  predvojni dobi je doživljal porcelan žalostne čase. Odvzeli so mu njegove sveže barve in prihajal je iz tovarne trdih oblik in medlih barv, ki nikakor niso lastne porcelanu. Zato je stopil tudi takrat nekoliko v ozadje. Današnja moderna industrija pa ima zopet za zgled umetniški stari porcelan; zato zopet vidimo v porcelanu ona nežnoet in lesketajoče se barve, ki nas tako očarajo.
®©@©©@
Osnovni nauki o kozmetiki. (Dr. France Debevec.)
Z imenom «kozmetika» označujemo posebno polje one medicinske stroke, ki se imenuje dermatologija ali nauk o kožnih boleznih. Terapevtične naloge kozmetike — za te se čitateljice «Ž, sv.» predvsem zanimajo — so sledeče: odstranjevati vse nevšečne tvorbe kože, zlasti lica, ki kazijo prikupno zunanjost človeka, ter zabranjevati vse vzroke in povode, ki vodijo do nepravilnega delovanja kože kot organa, ali vsaj vplivati, da posledice neprimernega fizikalno-kemijskega življenja kože ne sežejo preko mej, ki jih dopušča okus okolice ter občutljivost posameznika. Končno nam kozmetika daje še direktive za nego in čuvanje zdrave kože.
O ustroju in delovanju kože tudi izobraženec nima dovolj širokega znanja. Zato naj v  glavnih potezah opišem te  stvari.
Naša koža je organ, ki vrši več različnih nalog. Ona predvsem ščiti telo pred škodljivimi vplivi okolice; mehanskimi (udarci, sunki, padci itd.; koža s svojim podkožnim isalom tvori nekakšno mehko, elastično blazino, ki čuva važne telesne dele pod sabo pred jakim pritiskom); kemičnimi (za mnoge kemikalije je koža nepropustna, v mnogih drugih slučajih pa se kemijske poškodbe omeje le na trpežno kožo); toplotnimi (zlasti podkožno salo ovira prenagel preokret v temperaturi, poleg tega se pravočasno skrčijo in razširjajo kožne žile in tako vodljivost toplote zmanjšajo ali povečajo); svetlobnimi (potom kemijske zaščite, ki vodi do pigmentiranja kože; zamorci iso  zato  črni).
Koža nadalje zabranjuje vstop bacilom in drugim živim škodljivcem našega organizma. Šele, če se z rano odpro vrata v notranjost telesa, pride z okužitvijo do vnetja z vsemi nadaljnimi posledicami.
Koža uravnava toploto telesa s tem, da njene žleze znojnice jačje izločujejo znoj, pri čemer se trosi odvečna toplina, nadalje s tem, da se z razširjanjem mnogobrojnih kožnih žilic  poveča vodljivost toplote v obeh smereh.
V  koži imajo svoj dom živčna teleisca, ki potom živčnih niti posredujejo možganom občutek  tipa in tlaka,  gorkote  in mraza,  bolečine,  srbenja in šegeta.
LETNIK III.
ŽENSKI SVET
STRAN 201.
Končno daje koža našemu telesu fino obliko, ker s svojo elastičnostjo ter izpolnjevanjem telesnih vdolbin vstvarja stalne ovalne konture, ne da bi pri tem trpela  svoboda  kretanja  in  gestikuliranja.
Iz vsega tega jasno vidimo, da bodo patološke (bolezenske) spremembe v in na koži zelo različne, vsled tega bodo tudi terapevtične naloge kozmetike prav raznovrstne. Te terapevtske naloge bodo odrejene za vsako poglavje kožnih sprememb posebej, zato bom nadaljnjo  temo razporedil po  sledečih poglavjih:
1. Neprmerno izločanje lojnic in znojnic. 2. Nepotrebne tvorbe kože (bradavice, žuljavost itd.). 3. Spremembe, ki se tičejo kožnih žil. 4. Spremembe, ki se tičejo las. 5   Razni  drugi pojavi  kože.  6.  Splošna navodila  glede nege kože.
Preidemo torej k prvemu poglavju: neprimerno izločanje (sekrecija) lojnic in znojnic.
Vsepovsod po koži se nahajajo žleze lojnice in znojnice. Prve izločajo v majhnih količinah maščobo, da ostaja kožna površina lepo voljna in gladka. V delovanju teh žlez pa nastopijo lahko spremembe, namreč izloča se ali preveč maščobe ali premalo. Kakšna postane potem koža? Če se premočno lojenje vrši v bolj tekočem, oljnatem stanju, so lica (kjer so ti bolezenski pojavi najčešči), kakor z oljem namazana, svetla, mastna. Lasje so prepojeni z maščobo in eprijeti. Če pa se ta nadprodukcija lojnih snovi vrši v bolj suhi, čvrsti formi (to se dogaja predvsem na glavi!), je boja kože tam, kjer ta ni pokrita z lasmi, bolj rumenkasta, pokrita z luskinami in grudicami masti in roževine.  Takšne   luske   se  vidijo   zlaisti   med  lasmi.
Vsled teh procesov na glavi lasje izpadajo in že v srednji starosti se polagoma napravi  na  temenih — pleša.
Premočno izločanje mastnih snovi povzroča nadalje nastajanje črvičkov (komedonov, Mitescer), ki se na zunaj javljajo kot črne pikice v koži lica in drugod. Ti «črvički> seveda niso nikakšne živalice in nastanejo na ta način, da se v izvodni cevi premočno izločujočih lojnic nagrmadijo mase tolšč in roževin. Kakoršno je pač kvantitativno razmerje teh dveh sestavin, so enkrat komedoni ali čvrsti rumenkasit zamaški ali pa belkasta, voljnejša snov.
Tako spremenjene lojnice z okolico če rade vnamejo in tvorijo potem male rudečkaste  gričke, ki se  ognoje v  sredini.
Kaj je povod vsem tem spremembam v izločanju? Povodi so nam le deloma znani. Treba jih je iskati v motnjah probavnega kanala, v chlorozi (vrsta slabokrvnosti), v motečih pojavih spolnih  organov, v rabi nekih zdravil itd.
Zdravljenje tega stanja? Je zelo mnogovrstno in se ravna po vzrokih in povodih omenjenih bolezenskih sprememb. Poleg tega moremo istočasno vplivali neposredno na bolno kožo samo, torej lokalno in sicer na sledeče načine:
A)    Kožo primerno negujemo. Pacijenti(-tke) naj se umivajo z močno toplo vodo in milom. Lice tudi lahko zdrgnejo (frotirajo) s flanelo ali sličnim blagom. Na ta način se nabrani isloji  masti sproti odstranjujejo in ne pride do hujših posledic.
Škrobni prah (puder) in šminke pri tej bolezni niso dovoljeni, ker bi stanje le poslabšali.
B)    Črvičke in vnete lojnice odstranjujemo mehanskim potom ali vplivamo nanje   z   zdravili.   Mehansko se odstranjujejo tako-le:
Pacijenti lahko uporabljajo v svrho omehčanja lojnih snovi poseben aparatek, termostat za kožo. Navodila za pravilno rabo tega aparata dobe pri zdravniku za kožne bolezni. Na ta način potom toplotnih vplivov zrahljane mastne mase se nato iztisnejo s pomočjo prstov, najbolje ovitih s čistim robcem. Za čvršče vložene komedone uporablja zdravnik posebne kovinske izstiskače ali podobno orodje. Prav slično se izpraznjujejo tudi vnete lojnice, najbolje potem, ko so bili tvoriči otvorjeni z malim dvoreznim nožičkom.
STRAN ŽOŽ.                                     ŽfcNSKl   SVET                                      LETNIK Iti.
Terapija z zdravili. Glede umivanja smo že culi malo poprej. Posebno važnost je treba polagati na vrsto mila. Uporabljati se sme: žveplasto, žveplasto milo s salicilom, thiolno, thigenolno milo, tekoči milni špirit in druge vrste.
Z dobrimi uspehi se nadalje predpisujejo razne vrste kombiniranih tekočin, mazil, past raznih jakasti in doziranja.
Za uporne slučaje se dajejo tudi posebne injekcije, uporabljajo Rontgenovi-žarki in kremenova luč. —
Lojnice pa lahko tudi preslabo in premalo izločujejo. Posledice? Koža je na bolnih mestih suha, se lušči; pojavi ise srbenje ali žgoči občutki. Uporaba mila in raznih špirituoznih vod na teh bolnih delih kože stanje le poslabša, ker se pri tem rastopi  še  ono  malo  neobhodno   potrebne  maščobe.
Zdravljenje? Za krajši čas naj se milo in voda v svrho umivanja opuste, a bolna mesta naj se za ta čas očistijo in obrišejo z vato, namočeno v olju. Preko noči pa se obolela koža namaže z indiferentnim mazilom, na pr. lanolinom. Po zboljšanju naj se pocijenti umivajo s kuhano mlačno vodo, a vanjo naj denejo žlico glicerina ali malo boraksa. Uporaba preveč dražljivih vrst mila (na pr. močno parfumiranih) ni dovoljena; tudi sicer naj se  tako  bolna koža  čuva  pred raznimi vnanjimi  vplivi. —
V   poglavje napačnega delovanja lojnic spadajo še tvorbe malih, jasno omejenih, belkasto-rumenih, škrobu sličnih zrnc. Nastajajo posebno blizu oči na ta način, da se roženi sloji posameznih delov lojnic čisto po nepotrebnem premočno razvijejo. Odstranjujejo se ta milium-zrnca s pastrganjem z nožičkom, nakar z že omenjenim izstiska-čem rožene mase izstisnemo. Tudi pasta za olupljene je uporabna.
Naj govorimo sedaj o ispremembah v delovanju žlez znojnic. Tudi te lahko izločujejo ali preveč ali premalo znoja. Takšne motnje v sekreciji se pojavijo ali po vsem telesu ali pa samo na nekih mestih naše kože, v tem slučaju največkrat na nogah (stopalih), v pazduhah, rokah in obrazu. Splošno prejako potenje povzročajo notranje bolezni, n. pr. jetika, dočim preslabo izločanje znoja spremlja n. pr. sladkorno bolezen.
Najčešče trpe na tej bolezni silnega potenja noge. Stvarja ise neprijeten duh, pot razjeda kožo, ki potem rada razpoka, zlasti med prsti, kjer je kožica najbolj nežna.
Kako naj zdravimo to zoperno bolezen? Zoperni vonj najbolje odstranjujemo s transpiralnim pudrom, ki ga natresamo na bolna mesta. Noge je treba dva- ali večkrat na dan umiti z mlačno vodo, jih nato obrisati in zdrgniti s francoskim žganjem ali pa napol z vodo pomešanim jesihom.
Da koža ne poka, se namaže s salicilnim mazilom ali potrese s salicilnim pudrom. Med prste pa vložimo kosmiče vate, potresene s salicilnim pudrom.
V  težjih slučajih je zdravljenje mnogo bolj učeno in komplicirano ter je treba vprašati za svet zdravnika.
Viselej pa naj bo obuvalo komodno, ne pretesno; nogavice je koristno potresti s transpiralnim pudrom. •
Močno potenje v pazduhah se zdravi z umivanjem teh delov z milno vodo, razredčenim jesihom ali nekaterimi drugimi tekočinami. Dobro je nadalje, pazduhe napudrati z navadnim ali salicilnim pudrom oziroma vložiti vanje tako prirejeno vato. Drugi vložki so nepotrebni.
Tudi roke rade trpe na premočnem znojenju. Postanejo potem mrzle, mokre, lep_ Ijive. Treba jih namazati s posebnim mazilom.
Na podobne načine zdravimo vse ostale vrste lokalnega prepotenja. — V novejšem času to bolezen prav uspešno zdravimo z Rontgenovimi-žarki.                    (Dalje prih.)
©®@®®@
LETNIK III.
ŽENSKI   SVET
STRAN 203.
IZVESTJA
DAŠE   DELO                       pustili   slabe   spomine   za   seboj.   Vendar   je
bilo lepo število takih, ki so jih gostitelji Občni zbot Ženskega dobrodelnega udru. vzljubili in povabili tudi za prihodnje leto. ženja. Zborovanje se je vršilo ob obilni Tako je zamoglo Udruženje tudi pretekle udeležbi članic. Zbor je otvorila predsed- počitnice poslati na deželo preko 200 otrok, niča, katera je po pozdravu zborovalkam kar je še vedno zelo razveseljivo število, na kratko orisala delovanje Udruženja v Če druga počitniška akcija številno ni uspela preteklem letu v vseh panogah njegovega tako sijajno kakor prva, je bil pa zato njen delovanja. Poudarjala je zasluge vseh delavk ircralni uspeh mnogo boljši, ker je bilo v odboru in izven njega, ki so tekom leta slišati le zelo malo pritožb in so se otroci s toliko vnemo sodelovale, ter se jim za- v splošnem mnogo boljše obnašali nego prvo hvalila za požrtvovalni trud. S toplo leto. — Tudi v preteklem letu je moralo zahvalo je omenila vse sotrudnice in so- Udruženje več otrok preskrbeti z obleko in trudnike «Ženskega sveta* (lista in priloge), obuvalom, predno jih je poslalo na deželo, ter jih prosila, naj ostanejo listu še nadalje Prosvetni odsek je nadaljeval svoje zvesti, da mu pripomorejo do čim večjega delo s predavanji in izdajanjem društvenega uspeha in razmaha.                                           glasila    «Ženski   svet».    Predavanja    žalibog
V   minulem letu je smrt ugrabila delavno niso bila mnogoštevilna, čemur je glavni odbornico Karlo Ponikvarjevo, katere spo- vzrok ta, da je odsek med letom izgubil eno min je društvo počastilo pri pogrebu in v najmarljivejših svojih moči, gospo Roži listu, ter njeno hčerko Olgo, marljivo uči- Ribičičevo, ki je bila primorana se izseliti, teljico v društvenih tečajih. Umrle so tudi Zelo občutna je ta izguba za Udruženje, kajti nekatere druge članice in naročnice, za izgubilo je v gospe Ribičičevi ne le izvrstno katerimi   žalujeta   društvo  in  list.                    delovno   moč,   ampak   tudi   vneto  bodrilko,
Iz tajniškega poročila posnemamo sledeče:  polno   energije  in  dobre   volje,  ki  je  znala
V   smislu društvenega programa je bilo svoje tovarišice vzpodbujati k intenzivnemu tudi v preteklem letu delo Ž. D. U. razdelje- delu. Vendar se je odboru posrečilo dobiti no v tri področja, številni odbor pa se je ločil dva izvrstna predavatelja: eden je govoril o v tri odseke: dobrodelni, prosvetni in odsek vzgoji, drugi pa je imel poljudna zdravniška za  ročna  dela.                                                   predavanja,   za   katera   so  mu   bile   članice
Dobrodelni odsek je osredotočil izredno hvaležne. — Kar je prosvetni odsek vse svoje delovanje v prid siromašni deci. zamudil s predavanji, katerih je bilo deležno Udruženje je prevzelo o Božiču obdarova- le relativno malo število ženstva, se je trudil nje vseh otroških vrtcev Šolskega društva popraviti potom tiska, in sicer je Udruženje v meistu in okolici — razen škedenjskega izdalo brošurico «Pomen materinega zdravja vrtca, kjer je to prevzela škedenjska po- za zarod». Brošurica se prav pridno naroča, družnica Šol. dr. sama. Obdarovanih je bilo kar priča, da je naše ženstvo ne le potrebno, z obleko (nekateri tudi s čevlji) vsega skupaj ampak tudi željno pouka. — Glavno delo 432 otrok. Učiteljice po vrtcih so zbrale prosvetnega odseka je brez dvoma absorbi-v to svrho same skupno L 1225.60, Udruže- ralo društveno glasilo, kajti list se je razšir-nje je doložilo L 2685.35. Izven božičnnega jal z nepričakovano naglico. V letu 1924. obdarovanja je Udruženje razdelilo še 20 se je tiskal v 4000 izvodih in je imel 3617 otrokom blago za obleke. — O priliki sve- naročnic, ostale številke so bile razprodane, tega obhajila je bilo podeljenih 16 belih Zakasnelih naročnic ni bilo mogoče več oblek  otrokom na  šoli pri Sv.  Jakobu.          sprejeti,    ker    so    nekatere    številke   takoj
V   področju Udruženja se je priredilo v pošle. — V decembru se je število naročnic Barkovljah obdarovanje vse šolske dece tako zelo pomnožilo, da je odbor sklenil slovenske šole. Delile so se jim obleke, no- tiskati list v 6000 izvodih. Toda že koncem gavice, šolske knjige, sadje in najmlajšim januarja je naklada pošla in se je II. številka nekaj igračk. Stroški so se krili deloma iz tiskala v 6500 izvodih. Izkazalo se je pa že volila blagopokojne ge. Marice Švageljeve pred tiskanjem III. številke, da je to število (200 L), deloma iz darov, nabranih med premajhno, naklada se je morala zvišati za domačini.                                                            nadaljnih   1000  izvodov in  ponatisniti  se  je
Glavno mesto v delovanju dobrodelnega morala I. in II. številka za 1000, oz. 1500 odseka zavzema tudi v preteklem letu iz\odov. — Samo ob sebi je umevno, da za počitniška akcija za siromašno tako veliko naklado ni mogel več zadoščati mestno deco. Ni se izvršila v tako veliki prvotni upravništveni aparat, ki že davno meri kakor prvo leto, in to iz raznih vzro- ni močel več zmagovati s toliko naglico kov, med katerimi je gotovo najvažnejši ta, naraščajočega dela, in pokazala se je potre-da se nekateri otroci prvo leto niso vedli ba najeti pisarniške prostore in nastaviti tako, kakor bi se bili morali, in so marsikje stalno   pisarniško   osobje,   kar   se   je   tudi
STRAN 204.                                         ŽENSKI   SVET                                             LETNIK III.
zgodilo. Udruženje je najelo v to svrho lepe prostore v ul. Torre bianca št. 39, I. nadstr., kjer se nahaja upravništvo «Ženskega sveta« in tajništvo Udruženja ter se vrše odborove seje.
Tajnica je dalje poročala o požrtvovalnem delu upraviteljice v Ljubljani, gospe Mile Prunkove, katere zasluga je v prvi vrsti, da se je list tudi v inozemstvu tako zelo razširil in udomačil.
Konečno je omenila razveseljivo dejstvo, da iščejo v listu tolažbe in razvedrila mnoge in mnoge naše žene in dekleta, ki so razkropljene po širnem svetu. List ima veliko naročnic v notranjosti Italije, celo v najbolj oddaljenih krajih Sicilije, v Franciji in Nemčiji, v Ameriki in Egiptu, da celo iz — Avstralije je prišlo naročilo. — Poročilo o delovanju prosvetnega odseka je poročevalka zaključila z besedami: «Vsem oddaljenim sestram našim, ki z naročanjem lista iz tujine kažejo ljubezen do svojega rodu in jezika, kažejo zanimanje za naše delo in naše težnje, pošiljamo najtoplejše pozdrave!« Iz poročila o tečajih za ročna dela posnemamo, da je Udruženje ustanovilo tekom zadnjega leta pet novih tečajev, in isicer: v Barkovljah, Sv. Križu, Klancu, Koprivi in Dekanih, tako da posluje sedaj skupno 10 tečajev. V vseh tečajih je obisk povoljen. Tečaje obiskujejo dekleta in žene vseh starosti ter se v njih uče krpanja, šivanja, raznovrstnega vezenja ter izdelovanja idrijskih čipk. Nekatere učenke obiskujejo tečaje redno, druge pa po potrebi, ali ko jim dopušča čas. V mestu in okolici poslujejo tečaji nepretrgoma skozi vse leto, le v nekaterih na deželi se pouk prekine v poletnem času radi poljskega dela. Po tečajih poučujejo plačane strokovne učiteljice, katerim brezplačno pomagajo šol. učiteljice in od-bornice. Po možnosti so se v tečaju vršila tudi večerna predavanja.
Tajnica je poročala podrobneje o vsakem posameznem tečaju, nakar je zaključila svoje poročilo z zahvalo vsem, ki iso Udruženju pomagali pri njegovem delu, bodisi z denar_ nimi prispevki ali s pomočjo pri raznih akcijah v tečajih. Zahvalila se je v imenu odbora Tržaškemu podpornemu in bralnemu društvu za prepustitev sobe za društvene seje, Delavskemu kons. društvu in Čitalnici pri Sv. Jakobu za brezplačno prepustitev dvorane oz. odra za prireditve, listu »Edinost« za objavljanje društvenih poročil in vsem, ki so Udruženju na katerikoli način izkazali svoje simpatije in svojo pomoč.
Tajniškemu poročilu sta sledili poročili blagajničarke in upravništva »Ženskega sveta«, poročili sta bili sprejeti brez ugovora in enoglasno odobreni. (Izvleček priobčimo drugič.)
Sledila je nato volitev odbora, za predsednico je bila zopet enoglasno izvoljena ga. Antonija Slavikova.
- Poročilo o zaključku L tečaja Gospodinjske nad. šole t Lokavcu. V nedeljo, dne 3. maja t. 1. se je s primerno slavnostjo zaključil I. tečaj te za naše kmečko žen-stvo prepotrebne ustanove. Ob 10. uri pred-poldne so se zbrale gojenke v lepo, z zelenjem in cvetjem okrašeni šolski isobi. Sklepa so se udeležili med drugimi tudi didakt. ravn. Semič, župan Čibej s celokupnim starešinjstvom ter domačini.
Iz voditeljevega poročila posnemamo, da so I. tečaj dokončale 53 dekleta; med šolskim letom sta dve gojenki odšli v mesto služit, ena je umrla. (Ravno ta dan je ležala na mrtvaškem odru. V ganljivih besedah se je voditelj spomnil pokojnice ter povdarjal njeno posebno veselje in pridnost v tečaju.) Tečaj je trajal 6 mesecev. Vseh predavanj v letu je bilo 223, in sicer 38 iz vzgojeslovja, 25 iz splošnega gospodinjstva, 20 iz računstva in knjigovodstva, 32 iz vrtnarstva, 6 iz cvetličarstva, 36 iz slovstva, 24 iz italijanščine, 30 iz zdravstva in 12 pevskih vaj. Gojenke so s posebno vnemo sledile predavanjem, tako da je tečaj vspel nad vse pričakovanje. Vsaka gojenka je naročena na «Ženiski svet« in v velikem številu tudi na druge leposlovne revije. Gojenke so med letom nabrale 50 L za božičnico Žen. diuštva v Gorici in 30 L za sifote ponesrečencev  v  Volčjidragi.
Navzoči so poročilo sprejeli z vidnim zadovoljstvom.
Župan je pozdravil navzoče in izrekel vod. Paljku zahvalo v imenu občine za ves njegov trud in požrtvovalnost, kajti Gospodinjsko nad. šola je bila ustanovljena izključno na njegovo pobudo in je v njej poučeval sam vse predmete popolnoma   brezplačno.
Didakt. ravn. Semič je izrazil posebno zadovoljstvo nad izredno dobro uspelim tečajem in želel, da ne ostane ta šola edina svoje vrste, marveč da se tudi v drugih krajih  otvorijo  enake.
Gcjenke so nato gostom postregle s pecivom in pelinovcem.
Dodatek: II. tečaj Gospod, nad. šole v Lokavcu se prične 1. nov. t. 1. Poleg drugih predmetov se bode poučevalo tudi krojenje, krpanje, šivanje in kuhanje. Na koncu tečaja prejmejo učenke izpričevala. V II. tečaj se sprejmejo le tiste gojenke, ki z   dobrim   uspehom   dokončajo  prvega.
PO ŽEDSKEM SVETU.
Nov ženski klub so po zgledu Američank in Angležinj ustanovile Parižanke. Ta klub združuje žene, katere imajo svoj poklic; vsak stan ima v klubu zastopnico. Doslej je učla-njenih že 90 poklicnih panog. V programu kluba je sledeče delo: združiti v svrho medsebojne pomoči vse žene, ki delajo in si služijo kruh in ki se te samostojnosti ne sramujejo, nego so ponosne na to, da se preživljajo same.
LETNIK III.
ŽENSKI SVET
STRAN 205.
Žensko banko imajo  tudi že  Američanke;    -renotrebni ženski poklic, da se  mu  v  čim
sedaj   pa   čitamo,   da   so   ustanovile   lastno   večjem  številu  posvthjo.
banko tudi Kitajke. Finansira in upravlja jo       Kako je Katarina postala nevesta, žena in
skupina šanghajskih gospa. V kratkem bodo   carica?  Slavni ruski car Peter Veliki je bil
otvorile še  drugo banko v Pekingu, kitajski   nekoc na domu svojega ljubljenca Menčiko-
prestolici. Imenovala se bo  ženska trgovska   vega   Ostrmel je, ko je videl, da je hiša nje-
banka in  hranilnica.  Trideset  žensk študira   govega   prijatelja   vzor   reda   in   čistote.   Pa
na  bančni  šoli  v Pekingu  ter  se  pripravlja   vpraša.   «Kako  je  vendar  to,  da imaš  tako
za mesta na svojem denarnem zavodu.            krasno in skrbno  urejen  dom in tako  čisto
Izpiti za učiteljice na gospodinjskih šolah,   perilo  na  sebi?«   V  odgovor  mu  Menčikov
Zadnje  dni meseca aprila t. 1. so se vršili v   odpre vrata. Bilo je, kakor da bi se dvignil
LJubljani   na   meščansko   'gospodinjski   šol«   zastor na odru:  car  zagleda  rdečelično  de-
«Mladika»  izpiti za učiteljice na gospodinj-   belušasto,  sveže  kmetsko  dekle, ki  z zavi-
skih šolah.                                                                 hanimi   rokavi  drži  v močnih  rokah  debelo
K  izpitom  so ise  prijavile   tri kandidatke,   gobo   in   drgne   pod   z   vso   močjo.   Vladar
gdčne.   Nada   Fabjan,   Poldka   Jezovšek   in   ostrmi,   se   okrene   k   prijatelju   in   reče   z
Marta  Miki.   Vse tri  so  napravile  izpite   z   nasmehom:   «Predstavi   me   gospe   z   gobo».
dobrim uspehom. — Ker je potreba učiteljic   In s tem se je  začelo razmerje,  ki je dekle
za  gospodinjske  šole  čimdalje  bolj  občutna   dovedlo celo do prestola. Peter se je ž njo
priporočamo  onim, ki imajo zanimanje za ta   poročil in  jo  povzdignil  v  carico.
Jugoslovenke za izenačenje dednega prava. Na poziv centrale Narodnega žen. Saveza države S. H. S. se je združilo ženstvo v Sloveniji ter začelo skupno akcijo za enakopravnost jugoslovenske žene v nasledstvenem pravu jugoslov. državljanskega zakonika... Član komisije za izdelavo zakonskega načrta novega jugaslovenskega državljanskega zakonika, vseuč. prof. dr. D. Arandjelovič, je v svojem predavanju dne 20. marca t. 1. v «Udruženju pravnikov* v Beogradu naglasil, da je v srbskem delu jugoslovenskega naroda jako malo braniteljev načela, da treba v zakonskem nasledstvu izenačiti moške in ženske osebe. Omenjal je dalje, da tudi v srbskem slovstvu o dednem pravu prevladuje mišljenje, da je srbijanski zakonodavec dobro napravil, ko je uvedel v dednem pravu prvenstvo moških nad ženskami. Tako je dejal pred nekaj meseci juridični strokovnjak dr. A. Zato se je dvignil glas ženstva v jugoslov. prestolici, v Beogradu, in našel je odmev v Sloveniji. Slovenke so se zavzele predvsem za zapostavljene srbske žene, zavzele so se pa tudi za lastno korist. Saj se je mnogo govorilo in pisalo, da se en in isti državlj. zakon razširi na vso jugosl. državo. Če bi res obveljal ta princip, je mogoče, da bi bile v dednem pravu strašno oškodovane Slovenke in Hrvatice. — Ker je po toči zvoniti prepozno — zvone z vso pravico sedaj — morda res malo prezgodaj, — as tem se izognejo nevarnosti, da zamude pravo priliko. — Dne 17. junija t. 1. so priredile združene žene Slovenije v Ljubljani lepo uspeli shod proti morebitnem uveljavljenju §§ 396 in 397 srbskega državljanskega zakona o dednem pravu v vsej državi S. H. S. Na shodu je bilo zastopanih 12 ženskih organizacij brez razlike strank in stanu. Shod je vodila podpredsednica N. Ž. S. ga. Franja Tavčarjeva. Strokoven referat o dednem pravu v Jugoslaviji je podal vseučil. prof. dr. Stanko Lapajne. Govorile so nato zastopnice raznih ženskih organizacij, (C. Krekova, Š. Brezarjeva, M. Komanova in M. Rakovčeva), ki so povdarjale, da dedno pravo ni edina skupna zadeva celokupnega ženstva, marveč da naj slovensko ženstvo enako solidarno nastopa tudi za pravice nezakonskih otrok, za žensko volilno pravico, za svetovni mir, za gojitev treznosti i. dr. Z navdušenjem je bila končno sprejeta sledeča resolucija: »Združeno ženstvo Slovenije, zbrano na shodu dne 17. junija 1925 v Ljubljani, se izjavlja proti morebitni krivični nameri, da se glede dednega prava v vsej državi uveljavi paragraf 397 srbskega državljanskega zakonika. Posebej pa odločno zahteva, da   je   žena   v^e  naše države v dednih
pravicah enakopravna možu». — Ta resolucija  se  odpošlje na merodajna mesta. __ Že
taden prej je začelo zbirati slovensko ženstvo po mestih in na deželi podpise za te svuje upravičene zahteve. Osrednja uprava N. Ž. S. priloži vse te podpise prošnji na Narodno skupščino, da se dedno pravo moških in ženskih sorodnikov v zakoniku Jugoslavije docela izenači.
STRAN 206.
ŽENSKI   SVET
LETNIK III.
MATERinSTVO
Ko začno otroku zobki rasti, opazi marši, katera mati neprijetne  pojave v zdravstvenem  stanju  dojenčka.  Po večini niso hoteli zdravniki   nič   slišati   o   kakem   podobnem vplivu     rastočega   zobovja,   nego   so   rekli; zobje   so   prirodni   pojav,   zato   začno  rasti normalno   in   ne   morejo   škodovati   malemu organizmu.  A  skoro  nobena mati ni hotela ctroku   verjeti,   ker   je   na neštetih _ slučajih videla, da je dojenček obolel na tej ali oni bolezni,  kadar,  mu je  šel ven nov  zobček, in da so dotični bolezenski pojavi prenehali; kakor hitro je imelo  dete  vse  zobke. Tudi jaz sem se kot mati vedno zanimala za take slučaje;   ker   pri   svojem   otroku   res  nisem nikoli opazila,  da bi  se  bil kdaj  slabo počutil v tej dobi in takorekoč nisem niti vedela,   kdaj   mu  je   zrastel   novi   zobček,   pa sem  zato  vedno   pritrjevala   zdravnikovemu mnenju. Pred kratkim sem pa čitala  o tem razpravo nekega priznanega zdravnika;   ker vem, da sleherno mater zanimajo take stvari,   sem  napisala   te  vrste   in   jih  poslala  v Ž. sv., ki  je  postal zadnje  čase neobhodno potrebna duševna hrana zlasti nam, ki smo na deželi in nimamo nikogar, da bi nas poučil.  Omenjeni zdravnik pravi:  Bilo  bi jako napačno, če bi podcenjevali  pomen razvijajočega   se   zobovja   za   življenje   in   zdravje dojenčkovo.   V   mnogih   slučajih   res   predro novi zobki čeljust brez znakov kake bolezni. Prodiranje   prvih    zobkov   pa  prav    gotovo razdraži    dojenčkov    organizem,    predvsem živčevje. Izredno zdrava in odporna telesca ne  občutijo  te razdraženosti, v vseh drugih pa   se   pojavijo   bolezni,  katere   sicer   hitro minejo,   toda   jih   moramo   vendar   smatrati samo kot posledico prvih zobkov. O tem nas prepriča dojenček   sam,  ki   oboli  vselej, ko dobi   nov   zobček,   toda   bolezen    se    kaže vsakokrat  v  lažji  obliki,   dokler popolnoma ne preneha v drugem letu, ko ima dete tudi že   kočnike.   Z   zobovjem   pa   dobiva   otrok tudi pravo slino, ki sili dojenčka k grizenju. Zato vidimo večkrat, kako ise v tistih mesecih dojenčki močno slinijo. Včasih ima dete krč  v  čeljustih,  tudi to  izvira iz  razdraženega  živčevja.   Otrok je nemiren, slabo  spi, temperatura se mu menjava, v lice je rdeč, ima  stresljaje v vratnem  in  tilnikovem  mišičju,  koža  se  mu izpušča,  dobi  drisko  itd. Vse to pa preneha, ko dobi vse zobke. Da vsak   otrok  ne  občuti  stičnega   razdraženja, je  pač   odvisno   od njegove  posebne  dispozicije. Predvsem ima močne živce, ki ne ob-čufiio  takih  volivov.  Dojenčku,  ki  se v tej dobi preveč  slini,   se večkrat  vname  ustna sluznica;  dete ne more sesati in žvečiti, pa zato  hujša.  V tem  slučaju   mu  je  vsekakor treba ustka previdno čistiti. Ako se hrani s stekleničko,   moramo   še   posebno  paziti  na snago.   Večkrat   se   morajo   ustka   izprati   s čisto   mehko    krpico,    pomočeno   v   hladno prevreto vodo ali v lahko boraksovo razto-
pino.   Dete   naj   pije   bolj   pogosto   in   uživa precej   ohlajeno   hrano.                             P.
HIGIJENA.
Težke noge. Mnogo žensk ima težke noge, da jih komaj privzdigujejo, osobito osebe, ki v službi stoje, in kuharice. Neka stara kuharica mi je svetovala, da je najboljše sredstvo proti temu topla kopel za noge. Kri se is kopanjem in brisanjem spravi v redni obtok in noge so po kopeli takoj lahke. Jaz sem to preizkusila, se sredi dneva sezula in umila noge, pa sem vstala lahkih nog, sveža in gibčna. Če sem ležala eno uro, so bile noge še težke. Tako pa si s kopanjem vedno izvrstno pomagam. Osobito v poletnem času in po izletih me tako kopanje  nog  čisto   poživi.
Koža na ustnicah je zelo občutljiva in rada razpoka, če ima človek hudo vročino. Namazi kožo z borvazelinom, ki je najboljše sredstvo  za razpokane ustnice.
Suha in pusta koža. Bolniki čeistokrat ne smejo in ne morejo vživati mastne hrane. Vsled tega in vsled umivanja in potenja izgubi koža maščobo, postane suha in bolnik spominja na mrliča — rumene in puste polti je. Z dlanmi ne čuti pri tipanju. Maži in drgni mu zato ude vsaj trikrat na teden s kakim oljem, ki je brez močnega duha, in bolnik bo dobil po vsem telesu lepo naravno barvo. Seveda ga pred tem masiranjem umij, da bo drgnjenje uspešno in hitro prodrlo v kožo. Po potni in umazani koži drgniti sploh ni okusno. Vzemi le čisto, tanko tekoče svetlo olje. Drgni počasi, da bolnika ne  izmučiš.
====                   M.  Z.
GOSPODINJSTVO
Ne praši pri pometanju! Splošna je tožba po mestih, kak prah dvigajo mestni pome-tači, vsak ve povedati, kako nezdravo in nemarno je, če dobi polna usta posušenih pljunkov in obleko pobeljeno, kakor da je prišel iz mlina. Na kmetih ve najbolj za-nikerno dekle, da mora ravnati previdno s pepelom, da se ji ne zapraši vsa kuhinja in hiša, ve, da je treba iztepsti in izkrtačiti cestni prah in blato iz obleke, ve, da je treba omesti prah raz steno — saj o velikih praznikih.
A kadar pometa večina žensk — bodisi v mestu ali na kmetih, naredijo tak oblak prahu, da ni skoro videti pometačice iz njega. Ženska ve, da dela prah, zato si zaveže marsikatera usta med pometanjem in se ne more dovolj izkrtačiti po pometanju. Da lega prah na stene, da gre v omare in postelje, na šipe in posodo, da se vleže zopet na tla, nato ne misli. In če misli že, da je prah res hud, potem odpre v najhujši zimi vse navzkriž in se giblje vsa razgreta v prepihu in prahu, kašelj in trganje sta po-
LETNIK III.
ŽENSKI SVET
STRAN 207.
sledica. Pometa se pa lahko, ne da bi letel prah na vse kraje, saj je namen pometanja, da spravimo z drugimi smetmi tudi prah iz hiše. Pri pravilnem in ne vsakdanjem preganjanju praha je treba omesti najprej stene, potem pobrisati pohištvo in šele potem se lepo spravi prah tudi iz tal. Seveda je treba nato pohištvo še enkrat  obrisati.
Parketna ali loščena tla je seveda lažje lepo omesti kakor navadna bela. Tudi barvana tla niso tako sitna, ker se kar pobrišejo z- mokro cunjo. Še lepša pa so, ako jih namažeš in drgneš kakor parkete. Pa tudi navadna bela tla se lahko obrišejo vsak dan z mokro cunjo, potem ne bo prahu na njih; ženska, ki je nerodna, pa praši tudi, kadar pometa parkete z omelom. Skrivnost je v tem, da če suješ prah z metlo navzgor, delaš oblake, če pa povlačiš metlo in zbiraš prah previdno vkup, ne hoš opra-šila ne sebe ne sobe. Jako se praši,/če se pometa vse na en kup in še črez par pragov, namesto da bi se večkrat smeti po. brale.
Pri ometanju sten se bo manj prašilo, ako zaviješ omelo, katerega je treba večkrat in dobro otresti. Bela tla se ne smejo nikdar škropiti pred pometanjem, ker se prime na mokro prah in so tla grdo umazana, metla pa tudi. Jako lepo in brez prahu pometeš, če namočiš in ožmeš cunjo, oviješ z njo metlo in pometaš tako, da po-drsavaš po tleh s plosko metlo, potem jo odviješ in pometeš, kar je še ostalo. Dobro je tudi, če zmočiš metlo, a moraš jo dobro iztrepsti, večkrat izplahniti in po končanem delu izprati in obesiti, da se posuši. Take metle, ki se moči vsak dan, je pa kmalu konec; metla ali omelo, ki je ovito v mokro cunjo, trpi manj. Nekateri zmočijo omelo nekoliko z mlekom, da se ne praši pri pometanju. V krop namočena metla pobira prah bolj kakor z mrzlo vodo namočena.
Marsikje je navada, da pometajo z žaganjem, ki se zmoči in potrese po tleh. Res pobere žaganje prah — saj navidezno, kajti v žaganju je itak dosti prahu — in ko se posuši, kar je bilo mokrega, se praši. Žaganje gre pa tudi v vsako špranjo in je pripravno gnezdišče muham in bolham. Sama sem izkusila, koliko je mrčesa po pometanju  z  žaganjem.
Slabo pometena in umazana tla so znak zanikrnosti in so tudi zdravju nevarna. Ravno v tleh, ki niso redoma snažena, se ugnezdi dosti mrčesa, posebno muh in bolh; kako prenašajo prve in druge bolezni, to ve zdaj že vsakdo. Izgovor, da ni na kmetih ali pri tem ali onem v mestu časa, da bi redno pometali tla, je ničev, ker spada pometanje prav tako k potrebnemu delu kakor kuhanje in šivanje. Mlada dekleta imajo vedno  čas za kak nov  način upleta^j-.
nimajo - časa za metlo. Župnik, znan slo. venski pisatelj, je tožil, da pride k bolnikom v hiše, kjer ni pospravljeno in pometeno, pač pa imajo domača dekleta vsakovrstne čope in repe namesto poštene slovenske kite, in dobro bi bilo, če bi kdo takemu dekletu pritisnil tisti čop v smeti, da bi pometalo ž njim. Ako pogledamo po velikih posestvih, trgovinah in podjetjih, bomo videli, da je povsod pometeno, tako po dvoriščih kakor po sobah. Zakaj bi potem ne moglo biti pometeno po majhnih posestvih in zasebnih  stanovanjih?                        —f—
KUHINJA.
Jagodov liker. Vil dobre slivovke stresi % kg očiščenih gozdnih jagod in toliko sladkorja, kakor se zdi primerno tvojemu okusu. Stoji naj na solncu 15-20 dni. Potem precedi v steklenico in spravi za posebne prilike.
Kremove rezine iz maslenega testa. Vzemi Yi kg presejane moke ter jo razpolovi. Iz ene polovice ugneti mehko testo z 1 jajcem, 1 rumenjakom in z žličico ruma. Testo pckriješ s posodo ter pustiš nekoliko počivati. Prostor pod testom posuj z moko, da se  testo  ne  sprime.
Vzemi na to Yn kg svežega masla, katero naj bo kolikor mogoče trdo. Maslo razrezi v ploščice, katere zmešaš z drugo polovico presejane moke. Oboje ugneti na to brzo ter izobliči v kvadrat. Vzemi vležano testo, razvaljaj ga v četverokotnik, kateri mora biti dvakrat tako velik kakor masleni kvadrat, postavi na njega vdelano maslo ter ga pokrij s testom tako, da primes vse 4 vogale testa, jih združiš fstisneš) skupaj v sredo ter na to vise nekoliko potolečš, da je vdelano maslo popolnoma pokrito s testom. Z valjarjem na to na lahko in sunkoma valjaš v smeri od roke proč do Vi cm debelosti, na kar testo 3 krat pregogneš in sicer od leve proti desni do 2/3 širine testa, zadnjo tretjino pa prepogni spodaj tako, da pride leva stran zgoraj, a desna spodaj ter je teisto na ta način 3 krat prepognjeno. Obrni nato testo tako, da sta obe odprti (ozki) stranici testa obrnjeni na desno in levo ter razvaljaj testo istotako kakor prej, na kar ga zopet trikratno prepogneš in obrneš, kakor prej navedeno.  To ponovi  zaporedoma 5krat.
Ko si zadnjikrat zapognila testo, pusti ga nekoliko počivati — kakih 10 minut — nakar ga razvaljaj do % cm debelosti. Položi ga na nenamazan pekač ter nato v vročo peč, kjer naj se peče %—% ure. V začetku mora biti peč prav vroča, da se testo dvigne, potem pa jo ohladi nekoliko, da se peče polagoma. Da ne dobi pecivo pretemne barve, ga pokrij s čistim papirjem, najbolje z belim, da ostane bledo rujave barve. Vzemi ga nato iz peči ter ga razrezi, ko je še v pekaču,    na  2  polovici.   Na   eno    polovico
STRAN 208.
ŽENSKI SVET
LETNIK III.
razniaži kremo 1 cm na debelo, drugo polovico položi čez prvo, nakar razrezi s tankim nožem vse troje v podolgovate 6—8 cm dolge in 3—4 cm visoke rezine. S širokim tankim nožem ali z lopatico jemlji rezine posamezno iz pekača, razvrsti jih na primeren podstavek in posuj jih  s sladkorno  sipo.
»Kremov nadev* pripraviš iz K 1 dobrega mleka, 5 dkg sladkorne sipe, 3 rumenjakov in nekaj nastrganih limonovih lupin. Vse postavi na ogenj ter dobro in neprenehoma žvrkljaj (šprudlaj), dotlej, da se zgosti, nakar vzameš z ognja in še nekoliko žvrkljaš, da se ohladi; potem vporabiš v zaželjeno svrho. Da prihraniš 1 rumenjak, vzemi namesto tega žličico moke, katero žvrkljaš z ostalim. Tudi je dobro pridejati mleku košček (2 dkg) svežega masla, da se s tem izboljša mleko, ker se pri nas težko dobi smetana, ki je najprimernejša za kremo.
Ako hočeš večjo količino rezin, potem razmeroma povečaj (podvoji ali potroji) vse sestavine.
Pripomniti treba, da je neobhodno potrebno, da se mesi v mrzlem prostoru, ker se sicer maslo pri valjanju topi in se testo vsled tega ne zamesi pravilno, in ko je pečeno, se ne loči v tanke ploščice (liste). Tudi treba kolikor mogoče hitro in vsakokrat, ko se valja, posipati ploh in valjar z moko, ker se drugače testo lepi na ploh in valjar ter s tem trga. Paziti moraš zato, da ostane testo celo, ako se malo utrga, pa hitro zalepi z moko. Maslo mora biti pred obdelovanjem  kolikor  mogoče  trdo.
Po zimi ne dela pripravljanje maslenega ttesta posebnih težkoč, a po leti, ker se maslo topi in so po večini vsi prostori v peči gorki, pa se masleno testo ne posreči mnogokrat. Zato treba posvetiti izdelovanju več pažnje. Najbolje je, da si preskrbiš nekoliko ledu, ako je mogoče. Maslo postavi na led, da se strdi; ravno tako zapognjeno testa posebnih težkoč, a po leti, ker se ledu, si pomagaš z mrzlo vodo, v katero deneš maslo, da se kolikor mogoče strdi. Ko mesiš z rokami, pomoči si roke večkrat v  mrzlo vodo in nalahko obriši.
IZ NAŠE SKRINJE.
NAŠI GORENJCI. (Nadaljevanje.)
V okolici Bohinja, Bleda, pod triglavskimi hribi in drugih goratih krajih naše ožje domovine imajo pastirstvo urejeno zopet na svoj način. Tam pasejo visoko gori po planinah, ki so oddaljene po več ur od vasi, zato ni misliti, da bi črede slednji dan prehodile tako daljo. Pač pa odženo živino na planine zgodaj spomladi in ostajajo gori prav do pozne jeseni. Ej, to vam je imeniten dogodek, ko se odpravljajo v planine. Pastirji so vsi okrašeni s cvetjem in prav  tako  tudi   ovce   ali  krave  vodnice,  ki
imajo poleg cvetja obešene na vratu železne zvonce. S čredo vred gredo v planine tudi dekleta, takozvane «planšarice», nesoč s seboj razno posodo za kuho in molžo. Domačini jih med vriskom in petjem spremijo po celo uro daleč in vmes poje tudi harmonika.
Na planinah se živina počuti prav kakor doma. Čez dan pridno muli travo in pije iz studenca, zvečer se pa vleže kjersibodi, mirno prežvekuje in se počuti sploh tako dobro  kakor v  hlevu.
Za pastirje in planšarice so narejene lesene lopice, opremljene s skromnimi posteljami, priprostim ognjiščem in najpotrebnejšo kuhinjsko posodo. Dočim morajo pastirji paziti na živino, imajo planšarice opraviti s kuho, molzejo krave in ovce, pripravljajo maslo in sir ter te pridelke od časa do časa pošiljajo v dolino, kjer jih kmetje znajo potem zelo dobro spraviti v denar. Zlasti na dobrem glasu je bohinjski sir, ki ga razpošiljajo na vse strani. Mnogo se  ga dovaža tudi v  Ljubljano.
Ob nedeljah posetijo «planince» domačini ter jim prinašajo moke, zabelo in kar je treba za vsakdanjo hrano. Tedai se zopet oglasi harmonika in prične se ples, petje in vrisk, da odmeva od gore do gore. To traja po ves dan. Šele pozno ponoči se odpravijo   «dolinci»  .zopet   domov.
Pašnja na planinah traja do jeseni in sicer do sv. Mihela. Prihod domov je prav tako slovesen  kakor  odhod na  planine.
Da, lepo je na planinah, kjer vsaj za kratek čas pozabiš na vse tuge in skrbi. Gori je tvoja božja narava, tvoje je ljubo solnce, tvoj je ves planinski svet in cvet. In kdor je snival svoje mlade dni v naročju naših planin, ta pač razume pesnika, ki kliče:
«Le   imejte   krasne   svoje vi doline in vrtel Dajte mi planine moje, dajte  moje   mi  gore!«
Alanica. — (Dalje prih.)
KN]IŽEVNA~POROČILA
Bedak Pavlek je naslov lepi mladinski knjižici, ki obsega več otroških prizorov in pesmic z notami. Igre so pripravne tudi za n.ale odre. Spisal jih je France Bevk, avtor naše povesti «Ubožice», o kateri dobivamo toliko priznalnih pisem s strani tukajšnjih naročnic. Tudi »Bedaka Pavlcka» prav toplo priporočamo. Dobi se po naših knjigarnah po L 5,  v Jugoslaviji po Din.  16.
Pri Ž. D. U. v Trstu se dobivajo sledeče knjige; Pomen materinega zdravja za zarod (le za odrasle), cena L 1.—, Otroško perilo, cena L 4.50, M a-r i j a S i z a, hrvatska povest, cena L 3.50, Kuharske bukvice za kmečke ženein dekleta, cena L 2.60, Gospodinjski koledar, cena L 3.