Prof. Ozvaldu ob 601etnici Ob tem spominu nam ne gre za zunanji in telesni razvoj pri g. profesorju, prav tako ne za njegovo bogato znanstveno-literarno udejstvovanje, nego za njegov kulturni in osebni pomen v življenju našega učiteljstva. Zato ne gre za letnice in za naštevanje njegovih del, ki so obogatla našo objektivirano kulturo. Če pa pogledamo g. prof. Ozvalda s te plati njegovega razmerja do našega učitelja in tudi obratno, moremo ugotoviti vsaj dvoje zelo pomembnih dejstev. Najprej je pri prof. Ozvaldu važno ugotoviti, da vrši pri nas ono zelo važno kulturno nalogo, k' je močno podobna delu marljive čebele, da zbira iz vseh naših in tujih kulturnih del, tako znanstvenih kakor tudi leposlovnih, to, kar more priti prav in kar more kalko koristit; učitelju pri nje^pvem oblikovalnem delu. Vse to pa poveže s svojimi lastnimi spoznanj' v enoto in daje v svoji socialni usmerjenosti na razpolago tudi vsem onim, ki takih spoznanj zelo potrebujejo, če hočejo, da bo njihovo delo smotreno in uspešno. Saj je učiteljevo oblikovanje dvojno. Jc oblikovanje samega* sebe, ki se vrši potom izobraževanja in vzgajanja, pa je tudi izobrazbeno in vzgojno oblikovanje učencev in otrok. k; so mu izročeni, da v njih izoblikuje človeško podobo. In pri tem obojncm zelo važnem učiteljevem delu mu je zelo dobrodošla pomoč, ki jo dobi od prof. Ozvalda. Saj je njegovo delo v tem, da s pedagoškim duhom bogati učiteljevo dušo in da z migljaji ter nasveti za pedagoško udejstvovanje odpira nove možnosti za učiteljevo praktčno delo pri svojem šolskem poklicu. Vse Ozvaldove knjige so take, da dobi učitelj katerekoli stopnje iz njih dosti novih pogledov za stvari, o ikater'h mogočc doslej še ni dosti vedel, da dobi iz njih dosti močne pobude za svoje težko poklicno življenje, in kar je mogoče najvažnejše. da dobi novo veselje in nov pedagoški eros do svojega poklicnega dela. Toda ne samo to. V Ozvaldovih delih je na svojstveni in na zelo razumljiv naein združena pedagoška teorija in pedagoška praksa, in zato je treba učitelju le malo sposobnosti za primenitev danih nasvetov za praktično šolsko in izobraževalno življenje, in že je v pedagoški praks:. Saj tudi za prof. Ozvalda veljajo Schellerjeve besede, ki jih tudi sam navaja v svoji »Osnovni psihologiji«, da hodi ljubitelj pred poznavalcem. Tu pomenja to, da tudi Ozvaldova teorija izvira iz njegove ljubezni do obravnavanega predmeta, in zato nikjer ni samo teorija radi teorije. temveč radi poglobljenega poznanja resničnega pedagoškega življenja. To je torej prvi in zelo pomembni odnos med učiteljem in prof. Ozvaldom, ki ga moremo označiti s tem. da si, ali bi si vsaj mogli bogatiti ob Ozvaldovih delih našega pedagoškega duha in s tem ono kulturnost. iz katere izvira uspešno šolsko in izvenšolsko izobrazbeno ter vzgojno udejstvovanje. Razen tega pa je naše razmer.jc do njega še po eni plati zelo značilno. Uvideli smo mogoče, da je postalo naše šolsko delo, čeprav je z učnimi načrti zelo podrobno dolo- čeno in usmerjcno, vendar zelo neenotno in odvisno od poedimca in od osebe. V mislih mi je tu predvsem nova šolska metoda gledc izobraževanja iri vzgajanja mladine, ki se vrši v najrazličnejših šolah na zelo različen način, pa celo pri učiteljih na isti šoli na ze- 10 različne mačine. Od tod čudna negotovost, kaj bi in česa ne bi, kaj bi od drugod orevze- 11 in česa se ne bi lotil'. Saj gre kar za dvoje odločilnih vprašanj. Kalko naj mladino v smislu zahtev in spoznanj mladinske psihologije izobražujemo na eni stran', in kako naj jo uspešno vzgajamo na drugi. Smo pred »novo in staro« šolo v obeh smislih in zato je toliko zmede in toliko prerekanja. V vsej tej zmedi in pri vsem tem iskanju pa morajo b'ti vendar vsaj nekateri temelji pedagoškega dela trdni in tako izdelani ter gotovi, da jih ni mogoče kar mimogrede proglasiti za neveljavne. Taki temelji morajo bit; in ostati ona podlaga, na kateri se bo zgradil nov način šolslkega dela, pa naj bo že tak ali tak. In vprav v teh stvareh je izvršil in še vrši Ozvald pri nas važno nalogo, ker poskuša pokazati v pedagogfld take elemente, ki so nujni za vsako pedagosko delo, ki so torej večnostno veljavn', ker izvirajo iz smisla in pomena pedagoškega dela sploh in učiteljevega poklica posebej. S tem nam je dal Ozvald ono plat pedagošlkega duha, ki more postati vsem skupna in ob kateri se bodo mogli znajti enkrat še tako ekstremni zastopniki ene in druge smeri. Zato pa je seveda potrebno, da take izvršitve in take besede ne ostanejo glas vpijočega v pušcavi ali v »lozi«, kot pravi Ozvald sam, temveč da postanejo za nas avtoritativne. Ne bodimo tudi pedagogi, teoretični ;n praktični, tako individualistični, da bi hod'li in hoteli hoditi vsak svojo pot. To je potrebno, dokler se med nami ne najde človek, ki ima razumevanje za staro n novo, pa obenem veliko željo pomagati o-nim, ki iščejo boljšo pot do otrokove duše, ker doživlja v sebi ljubezen do tega otroka. Če pa najdemo takega človeka, je prav, da mu sledimo, ko izpregovori v zmedo idcj in iskanja ter osebnega nasprotja svojo avtoritati.vno besedo. In Ozvald je izpregovoril ono zelo pomembno in za vsakega učitelja gotovo sprejemljivo besedo, ko je rekel, da zavisi vsa izprememba šole po eni plati od nove ideje šole in po drugi od učteljeve osebe. Zato moremo reči, da je drugi velitki pomen Ozvalda v razmerju do učitelja ta, da imamo in moremo imeti v njem tudi svojega avtoritativnega vodnika, katerega besedo bomo upoštevali tudi tedaj, ko sami s težavo iščemo rešitcv. Saj je njegova kulturna poglobljcnost tako velika, in njegova znanstvena temeljitost tako resna, da se mu lahko zaupamo. Predvsem pa je to zaupanje utemeljeno v tem, ker ima kot pedagog-znanstvenik osebni odnos do vseh, ki izvršujemo pedagoško delo in torej tudi do vsalkega izmed nas, ki hočemo postati dobri učitelji. Dr. Gogala.