29
ZORA.
Časopis
za zabavo, znanost in umetnost.
Štev. 3.
v Mariboru, 1. februarja 1872.
Tečaj I.
Zabavni del.
v vojni krajini.
Povest.
(Dalje.)
Ne bodes zahteval, da ti popisujem lepoto moje uove znanke Milane Vukove. Videl si že morda dosti lepših, saj je ženska lepota jako različna in mnogokrat subjektivna. Imela je ljub obrazek, nekoliko sličen dobrim podobam srbskih žensk, kakor si jih videl včasi ua slikah, slušajoče „sljepca", ki na gusle svoje „junačke" ali „ženske" pesni poje. Ne morem reči, da bi se bil prvi hip zaljubil, ko sem jo videl, da si menda to spada v potrebne lastnosti vsake zaljubljene pri-povesti. Temveč med potom sem moral največ govoriti z njeno materjo, staro ženico, ki me je takoj od početka nagovorila nemški, da bi pokazala da zna tudi nekoliko več, nego navadni ljudje. Hčerka se mi je zdela nekoliko dekliško boječa, tudi sem jej na obrazu videl, da se slabe materine nemščine pred menoj sramuje, in zato sem jaz sam navel govor na domači jezik.
Vendar med vožnjo ni bil daljši razgovor niti mogoč. Kajti že po četrt ure smo zavili iz slabe ceste na še slabšo kolovozno po vrtnih ulicah. In tu sem imel dosti posla, da sem odrival slivove veje, ki so se oblokale od obeh strani kot streha črez pot in naše obraze v pogibelj stavile.
Okolo cerkve je bilo precej velika planinica. Igled na vzhod in sever je bil krasen, na drugih dveh straneh ga je zapiral mal lipov in gabrov log in grmovje za njim. Pri cerkvi je stalo mnogo naroda, ženske y svojih belih olilekah, z v resto nabranimi tolarji na vratu moški mnogi v pisa-
nih kratkih kožuhih, dasi je solnce pripekalo. Vsi so čakali, da pop pride, in so nas civiliste s spoštljivo radovednostjo ogledovali, kakor čude se, od kod se nas je denes toliko vzelo.
In res je bilo naše društvo precej mnogoštevilno, z nami in onimi, kar smo jih že gore dobili okolo trideset osob. Tam pod lipami so bile -dolge mize za silo narejene, in ogenj, na katerem so scimeli naši janjci in praseta peči, je že veselo gorel. Da bi se ohladil, sedem tam, in pri tej priliki se seznanim z očetom Milane. IHl je velik močan mož, star okol 50 let, bogat posestnik kake pol ure od mojega stanovanja proč. Nisva govorila z dobrodušnim možem ni dobre četrt ure, ko me povabi naj pridem, kader in kolikokrat hočem, na njegov dom. Obljubil sem rad, da se čem tega poziva često poslužiti, obljubil tem raje, ker se je bila lepa Milana naivno-veselo in brez okolišev otčevemu vabljenju pridružila.
Idemo v cerkev. Bil sem v prvič pri pravoslavni božji službi. Mnogokaj izmed ceremonij se mi je čudno zdelo, a zopest mnogokaj se mi do-padlo. Staroslovenski jezik in otožno petje vedno vračajoči se refren naroda ^gospodin pomiluj, gospodin pomiluj!" — se mi je tako povzdigujoč in slovesen zdel, da sem, akoravno „šokac" (katolik), kmalu tudi sam peti začel. 1'ropovedauje ali pridiga starega popa jie bilo najoriginalneje, kar sem jih čul. Govoril je res krasen srbski jezik, kakor bi Vuka Karadži'^ia citai. Ali videlo se je, <la se mu ni potrebno zdelo, prej pripraviti se, kajti po-čenši pri sveto jq Nikolaji, govoril je dalje o „sve-štenikih", dok Azoval, da „sta pop kaže, to je tako istinito, kao d a bi sam bog kazivao,'- prešel na Iju-
3
30i
biiv (lo roditeljev, ua poslednji dau, na ccsaija-gospodarja, in na])oslcd je bila jiiidi^a razlaščanje kako se mora domovina ljubiti, kako se mora vse zanjo žrtvovati, kratko : konce je bil uvodni članek političnega časopisa, tako, da sem se ob enem veselil vrlega starca, ob enem pa gledal okolo, ali ni koga, ki bi šel ))0])a deniuicirat.
Po božji službi sum poseli pod lipami k pick-nick-u ali pojedini, kakor je samo med Jugoslovani mogoča. Okolo nas so l)ili jioseli ali polegli trato kmetje, menda jili ni šla tretjina domu; in krčraarji, po večini pohrvateni „Kranjci" ali pa — židje, tržili so izvrstn(i. Izbral se je tudi pri nas stola-ravuatelj, in počeli smo po običaji jtrav parlamentarno piti in napivati in zdravice govoriti iu poslušati. Toda mene je najbolj zanimalo Tnoje sosedstvo. Gledal sem namreč, da sem sedel poleg svoje vozne tovarišice Milane Vukove. Lehko je bil mogoč razgovor samo med nama, in deklica se mi je začela čedalje bolj dojiadati — ali, da ti na kratko povem: zaljubil ,sem se, da sam nisem vedel, kako iu kedaj.
Zdaj sem imel priliko izpoznati, da ima deklica i)oleg svoje lepote tudi dobro srce in toliko dulia, kakor bi v tem osandjcnem kraji nikdar ne bil pričakoval. Mogel sem ž njo skoro o vsem govoriti, v vse se je udala in povsod je vedela toliko kolikor žcHski treba, da se lebko z izobra-žeujem duha in srca ponaša. Pripovedovala mi je, da je bila do 1(3. leta v Zagrebu, da je s svojim bratom, kateri je pred letom na graškem vseučilišči umrl — solze jej pri tem spomina v oči stopijo — bila tudi v Gradci in na Dunaji nekoliko tednov. Brala je mnogo, in sicer skoro vse kar sem jaz srbsko-hrvatske leposlovne literature poznal, pa tudi jej večina nemških klasikov ni bila nepoznana. Začudil sem se posebno, kako je umela in čutila i)oezijo narodnih pesmi, začudil zato, ker sem predostokrat videl, da Hrvati i u Srbi skoro menj cenijo te velike zaklade svoje literature, nego oni izmed nas, ki jih poznajo. In celo v politiki je bila dobro domača.
„Ženska politika!" rečem jaz smehljaje se malo porogljivo, a vendar vesel, da vidim prijatelja pred seboj tako dobrovoljno pri poved ujočega.
„Kaj? Poznam tvojo in najinega prijatelja** teorijo, da ženska navdušena Kitajka postane, ako bi njen ljubljeni — Kitajec bil. Ali to je teorija. Lepo je vendar, če imaš bitje, ki te razume po srcu in umu v vseh rečeh, tudi v domovinskih in lepo je. če najdeš polje že obdelano, če ti ni treba stoprv vsajati ..."
„Vem, vem. Zabavljivi ljudje ne mislimo tako hudo kakor govorimo. — Pripovedaj dalje, koliko je bila pa tvoja nova znanka stara, iu kako sta prišla do odločne besede?" pravim jaz.
„Stara je bila devetnajst let. — Kakor veš da sem človek hitrih sklepov, povedati sem jej htel še tisti dan, da mora moja biti. Za to sem pa hotel sam ž njo biti. To sicer ni bilo lehko, ker društvo je naji vedno motilo in več nego enkrat sem bil ali ])o kaki napitnici ali ])o kakem vprašanji potegnem v občni pogovor. Naš „.stolorav-natelj", moj dozdauji ])rijatelj Savie, je posebno skrbel, da inc je večkrat v pogovoru motil, ter mi vsled svoje „oblasti" naložil to ali ono. Storil je to vedno s humorjem, in nikakor nisem opazil, da ima globlji uzrok za to.
Okolo treh iiopoldnc — mnogi udje naše podlipske mize so bili že vinjeni — našla se je prilika da sva odšla. Bilo je v tej družbi zdaj jiač mogoče. Cul sem namreč, da na trati za cerkvijo narod „kolo" pleše. Rečem, da nisem kaj tacega še nikdar videl, da poznam pač nekoliko z umeteljuostjo in kulturnostjo preiiarejene kolo-plese naših slovanskih soban, ne pa narodnega originala. Bila je takoj pripravljena z menoj iti gledat in mi vse razložiti.
Plesala sta se dva kola, v vsacem več nego sto ljudi deklic in mladeničev, žensk in moških, vso zmešano. Vsak čas bi me bil tak prizor neizmerno zanimal, zdaj pa sem jako razmišljeii jxi-slušal razkladanje moje tovarišice, ki je bila vsa vesela in je govorila z menoj, kakor bi bil njen brat. Stala sva okolo deset minut med drugimi kmetskim! gledalci. Jaz nisem mogel skoro ničesa govoriti, ali njena beseda mi je vsaka ljuba bila. Govorila je tu nemško z menoj, najbrž da ne bi okolo stoječi poslušali. Naposled jo naprosim naj ideva okolo cerkve, kjer je razgled prost. Tam na prednjem koncu cerkve ni bilo nikogar iu ko sva bila sama, začel se je precej zopet hrvatski pogovor.
Postaneva. Ona mi s svojim belini prstom razkazuje okolice in s posebnim veseljem kraj, kjer njena rojstna hiša stoji, kjer ja zdaj njena mamica z njeno mlajšo sestrico sama doma. Pripovedovala mi je, kako je ljubo in lepo doma pri njej, zmirom še najljubše in bolje nego povsod po sveta, kjer je bila.
„Pridite k nam" reče mi s sijajočimi očmi. Prilika je bila dana. Rečem jej, da pridem, da bodem prihajal z največjim veseljem, rad, in mnogokrat, ali pa — da me nikdar ne bode, da je vse to — od nje odvisno.
31
„Kako V" vpraša me, in me pogleda s svojimi lepimi očmi, da sem v liipu izgubil pogum povedati kar sem hotel. Vendar moral sem, kajti odgovor je vsakako hotela.
Bil sem precej okoren v tem položji, zato ti ne morem povedati, kako sem iz sebe spravil, da bodem prihajal samo zarad nje, da pa brez ujianja nečem dohajati, ker čutim že denes, da bi nevarno bilo.
Zdaj me je razumela. Zarudela je preko vsega lica in obraz povesila. Zdelo se mi je, da se jej roka, katero je bila okolo moje rame ovita, malo trese.
V tem hipu izza cerkve začujem glasove. Bilo jih je več iz naše družbe izpod lip. Ona mi ni odgovorila. A vsakako sem hotel odgovor imeti, zdaj, takoj. „Ali hočem priti?"
Najini družabniki so bili že izza cerkve, videli so naji. Potrudim se brž najmalomarnejši obraz nabrati.
„Pridite!" reče ona pol glasno.
•Kako sem bil srečen te ene besede! Vendar mogel sem samo enkrat njeno roko stisniti, in udati se v navadne pogovore, katere so drugi začeli.
Nasvetovano je bilo, da j)le3emo tudi mi kolo. Gospoje in gospice so bile vse pripravljene in jaz sem izrekel, da sem tudi pripravljen, ne pomisleč na prvi hip, da niti ne znam.
Naučili so me hitro, in plesali smo celo uro pod milim nebom. Kmetje so radovedno in smehljaje se gledali in tudi svoje opombe delali, da „i gospoda pleše." Milana od početka z menoj ni več govorila, vendar kadar je na njej vrsta bila, da je bila v sredi kola „ujeta" izbrala je trikrat zaporedoma mene da sem jo „rešil" z običajnim poljubom, kar me je tako srečnega delalo, da si čudnega obraza svojega prijatelja, ki mi na dve vprašanji niti odgovora ni dal, nisem mogel razložiti niti ga razlagati nisem utegnil.
Bilo je že precej pozno po poldne, ko se začne društvo razhajati. Med prvimi je bil gospodar Vuk s svojo — ali mojo Milano.
Jaz sem ostal z drugimi še ua gori. V leseni popovi „palači," srao bili povabljeni na kavo, — ako se more rujavo-črna tekovina, brez vsega okusa, tako imenovati. Tam sem moral patrijotične govore poslušati do trde noči — da si mi je bilo srce polno vse druge reči.
Ko smo se domu vozili, bil je moj prijatelj Savič strašno malobeseden. A mislil sem, da je od govorjenja, pitja in petja utrujen. (Dalje prih.)
Otrazi iz naroda.
(Spisujo J. 0.)
Vse tiste mične, prijazne, pa tudi neznane pravljiške podobe in prikazni, katere so nadnaravno živeč in čudesno snujoč nekedaj tako poetično navdihavale naših prednikov selišča, mesta in kota, pa osojevalc njihovo življenje, izginile so že davno iz slovenskih pokrajin. V košatem vejevji mračnega gozda sicer še skrivnostno šumeva in zamolklo hrusta po tleh; ali to ne šepetajo gozdne vile, ne ijove divji mož, in ne zvera se grdi, triglavi modros: to je veter vejoč drevju po brstji in visocih vrhovih, to so slovenski logarji, ki podirajo stoletna debla na zemljo. Po širih dobravah se še čuje prijazno piskanje in žvižganje, po prostranem polji razlega živahno pevanje za večerov; pa to ne brlizgajo letajoče svetinje, ne radujejo se in ne plešejo poljske vile: to so pi-ščali pastirske, to pesmi domu vračajočih se že-njic. Na Savi, ob potocih in temnih tnmunih še ščebeta pozno po noči; a tu ne brodi povodni mož, to je neumorni ribič, ki nastavljaje mrežo potaplja in vzdiguje lov. Na studenci, na vodiijaci, še šumljava o mesečnem svitu: a tu se ne koplje l)ovođna deklica: to je slovensko dekle, ki pere in čvrsti svoje utrujene ude. Na samotni groblji še v temi žare iskre: a to ne gori zaklad: to je možakar tobakar, ki kreše, da bi gobo nažgal. Za vaškim plotom še čudno uče in stoče za poznega večera; a to ni spomin glaseč se komu na smrt : to se spakuje fant, ki vasuje. Na nebesu se še oblaki goste in črne, da treska in spe točo ; a hude ure ne narejajo več čarovnice: prizadevata jo južni in seviTii veter. V hlevu ima konj še spo-prijeto glivo na vratu ; a nihče ne zaleže več škrata, da bi mu gugal se po nji; pri porodnicah še čujejo — ne rojenice, marveč babice; in .Slovenca še tlači — toda ne mora, ampak mlačnost, malomarnost in nesrečna nesloga, ki je že stoletja pravo prokletstvo slovanskemu narodu.
Ravno tako imamo desete brate, zaklete gospodične, Štempiharja, Pavliho, in kar je še enacih narodnih znamenitnjakov in junakov, imamo jih samo v pripovedkah še; v resnici in dejanji pak nam je ostal na duši in telesu krepki in zdravi slovenski narod, kateri je sam v svoji «eloti in prostoti poln poetičnega mišljenja in življenja, in katerega izvoljeni, posamezni udje, če se ne odlikujejo po tako nežni in samov]a,stni poeziji, kakor poprej napomenjena pravljiška bitja in pripovedni junaki, pa so vendar toliko mičneji in znameniteji za nas, ker so naravni, živeč« značaj-
3
32
uiki, v katerih se obrazuje vsega slovenskega naroda izvirnost. Take hočemo torej prijaznemu rodoljubu zaporedoma predočevati, da bode videl člena za členom in počasi zagledal in gledal celega naroda značajni obraz.
Komu med tolikimi naj bi prvo mesto se privoščilo? To dobro pogoditi ni menda lehko! Pravijo: iz malega raste veliko; začetek, če prav reven, da le konec dober — finis coronat o])us — : prvi naj bode tedaj — naj bi „nomen" ne postal •jOmen!" — slovenski
I. Cniijar,
Cunjar — to je pač reven stan, slabo c u-n j a r s k o rokodelstvo ! Ne ustrašimo se ga ! Saj Slovenci tudi še nismo bogati; pa to tolikanj ne dene. Marsikdo, zlasti marsikateri žid, ki je pred nekaj let še cunjav bral cunje v zvežeuj, šopiri se dandenes v sijajni palači na Dunaji in bolehavi Avstriji piska!
Vsak ob svojem času: krt rije o deževji, naš cunjar pa najraji cunjari po zimi, ko ljudje naj bolj ostajajo pri peči doma. Dobrovoljcu in vesel, zgovoren in smešljiv, pa zdrav in krejiak na telesu, 8 palico v roci in oprtav koš na hrbtu: tak rine cunjar na dan in zavije v vas. Prav se mu zdi, da blagi mir kraljuje povsod in njega ne moti na cunjarskem poti, vendar bi on rad, da bi bil občen pretep, da bi cunje letele v koscih — predno on prihaja tjekaj ! Obiskava sleherno hišo, naj bo grunt ali pa bajta, dobro vcdoč, da, če drugega ne, pest cunj imajo vendar povsod. Pa tudi potoma ne hodi molče, marveč, kogar zagleda, do malega slehernega nadira za cunje; posebno pak je on ženskemu spolu prijatelj in meden, uva-ževaje, da ženske se najraje spoprijemajo, in da nikjer cunjarije ni tolike, kakor na ženskem te-pišči. Vsako tedaj ])oprašuje, če ima kaj cunj ? Če ona pravi, da jih nima, tišči on, da jih ima ; in če ona še zagotovlja svojo, očita jej on, da ona nič pravo dekle ni, da že nima nobenega fanta, da bi časi malo stepla se za-nj, da bi bilo kaj cunj ; pa jej priporoča, naj vendar gleda, da vsaj do drugi krat se kaj posuje, poruje, poravsa in potrga, da bo kaj cunj!
V premožnejo kmetsko hišo stopimo s cu-njarjem.
„Dober dan, ljudje božji! nazdravi ženskam, ki sede za kolovrati in predejo.
„Bog daj — če kaj daste ?" odzdravi šaljivo gospodinja, takoj spoznavši, da to je cunjar.
„Dajem, za najslabejo stvar — za cunje!"
„To ste pa dober velikodušen mož," menijo
mati.
„Cesar še bolji ! On nareja in izdaje, kar jaz samo pobiram. — No mati in dekleta — kaj cunj ?"
„Nič — cunj pa nič!"
„Nič, kaj pak da nič! Taka hiša, taka dekleta, pa cunj nič, o !"
„ Jaz res ne vem, da bi jih imela kaj ; če jih dekleta morda imajo?"
„Da, da, dekleta! Zdaj-le pred ])Ustom! Poglejte, poglejte tam po kotih, ])o j)ostcljali, po vzglavji in vznožji poiščite! Gotovo kaka bela zaplata kje, kak strgan rokav, kako razcejiano ro-bovjc, kaka zavržena brisalka, ali tudi kak star raš! Zame vse dobro — še cunje! Le poizteknite malo tam po oglih, in, mati, pa še vi ; jaz vem, da bo kaj. Denes se izplača, imam take lej)e, vse nove reči za ženske : nove vrste trakove za v lase in za v čižme, nove slonokoščene priponke za rute, raznovrstno prejo, šivanke in — in — kaj menite? čuden, čuden, nov amerikanski stroj za šivanke vdevati. To se pravi, da je kaj ! Vsaka, najkratkovidnejša, tudi slepa ženska, če se jej še tako tresejo roke, vdene ž njim, magari o polnoči! No, le poglejte; niste še videle tacega!"
Rekoč koš posadi na klop, privleče culo iz njega, razveže, in na migljaj je po mizi razprostrta mična, bliščava drobiijav od drage svilne rute do rudečega, krajcarskega plpiča. Naglo so vse tri ženske na okolo radovedno in povšečno ogledovaje in pretipovaje toliko teh ]n-iličnih reči, katerih bi nekatera bila dobra in marsikatera potrebna: zdaj stoprv sprevidajo! Vsaka ima že skrivaj zapažcnega kaj, in segavi cunjar, ki jim to tudi skrivaj ugiba z oči, tačas še tisti svoj čudni stroj primota na dan in čudečim še kaže in laže, kako in kaj.
„No, mati iu dekleta, zdaj na noge ! Kar hoče katera, vse — za cunje!"
„ Čakajte — morebiti — meni se zdi — pogledati hočem, ne mara je kaj," uvažujejo mati, in odidó.
„Pa še mé malo poglejmo!" svetuje dekla, in brž vse tekajo od kota do kota.
Kakor bi mignil, cunje kupoma cepajo in od vseh strani lete na sredo hiše, da je veselje. Ko je premeteno, potrebljeno in pobrano ])0 vseh kotih, postopi cunjar, opre eno razprostrto dlan tje na cunjavi kup, stlači in zvalivši ga v stisnen klobčič privzdigne, kar mu ostane med nategne-nimi prsti, pa navidezno nekaj slabo zadovoljen pravi :
„Malo jih je, malo; kaj jih nimate več? Pa slabotne so, le bolj slabotne te cunje."
33
Kekoč nekako zaničljivo iz2)usti cunje na tla pa pravi :
„No pale izberi si vsaka kaj; že naredimo."
Mati imajo najprva svojo izvolbo : nekoliko šivanek, vrstico priponk, nekaj belih, prtenih trakov in črnega nitevja, pa še nekaj bi radi, pa sami ne vedo kaj.
Kar se vrata odpró in noter trešči trileten deCak se ščinkovcem na nosu in z oslovskim kašljem kričćč :
„Mama, meni pipič, meni pipič!" „Kaj pa, da ga izgubiš, golobutec ti zmrznem!"
„0, tak junak mora imeti pipič, to je ! Na, da boš sosedovemu fantu kri izpil, in žabe drl pred pustom; ali boš?"
„Bom," potrdi deček ves trd na zaželeno orožje, katero mu cunjar zdaj stisne v premrto peščico.
„No mati, pa priberite še nekaj. Glejte no, stroj, ta amerikanski!"
„A, tistega jaz nečem! To je šišmarija le za gospodo! Na kmetih smo dozdaj vdevali brez tacih strojev, pa če Bog da, bomo še za naprej. Ce eden ne vdene, pa drug ! Vidite^ tehle krajev-cev še dajte poltretji vatel, da bo njemu za hlačne držulje, da mu hlače enkrat ne hlastnejo doli za meča."
„Vzcmite, le vzemite; toda to bi bila zame malo prehuda. Gnile pomivalki, pa še kaj mi pri-vržcte, še; drugač sem na izgubi!"
„Lepo vas prosim! Tak kup, pa tacih cunj!"
„1 mati, poglejte pa tole! Celi kiip teh, novih, drazih reči, — pa za malo starih cunj!"
„Dekleta, no, kaj pa še vč?"
„Teh-le črnih, nazobčkanili trakov vsaki — po dva vatla za k prazničnemu predpasniku."
„Dekleta, dekleta! ve ubozemu cunjarji hlače trgate se stegen. Toliko, pa za toličko-le-to je polovico preveč tacih trakov. Saj so svilnati skoraj, poglejte!"
„Kar tiho bodite; že vemo, da toliko lehko daste za tak kup tako lepih cunj !"
„Vem da, čisto Icliko ; če ne, pa cunje nazaj !"
„0h ženske, ženske! Jaz vam toliko in ta-cega lepotičja; ve meni pa peščico cunj, pomislite — cunj ! Polovico imam škode. Če bo taka, kmalu docunjarim, toda, naj bo, da boste vedele, da sem dober Človek, da me boste poznale, in zame spravile, kar se nabere, ne pa drugemu cu-njarjudale! Nu, vsaka priviže še kako malenkost: jaz dam, da bodo dekleta kaj gorse, da se bodo ležje možile zdajle pred pustom.   Ov, saj dan-
denes se ženi in moži, da ima le hlače in kikljo: kar brez glave, na kaj, ali ua nič ! Pa tudi, mesto lepega sporazumevanja med zakonskimi imajo za medeni teden že kreg in prepir in gomba s polenom tje okolo hiše. No — za cunjarja je prav !"
Rekoč povije cunje, h katerim ženske še kaj pridadó, in vrže v koš; potlej pa radovednim zvesto pripoveduje, kar je tti pa tam povrhu cunj še pribral in poizvedel na svojem cunjarskem poti: „čegav", pravijo, da menda misli „ougavo" vzeti, čegav že kar hodi za ongavo, in čegav je že na oklicu z ongavo — če se še ne razdere? Pripoveduje, koliko ima kaj dote ta, koliko j)a ta ; kako hudo je pri ongavih, kar „mladi'' gospodari, kako slabo pa pri ongavih, kar je „stari" umrl, Bog mu daj dobro!"
Zdaj so vsi zadovoljni na tihem: cunjar, da za prave malenkosti ima cel svalek kaj vrednih cunj; ženske, da toliko novih, mičnih reči imajo za malo cunj, ki so se valjale tam po kotih. Zdaj je lepo potrebljeno vse — pa še za dobiček!
Cunjar zadene košarno, priporoči, naj ena poskače kaj v drugo do druzega krata, da bo spet kaj, in odhajaje vošči: „Pa zdrav in pa z Bogom !"
Rothschild.
„Denar je gospodar, — denar vladar", se čuje vsak dan. Denar je parola ali geslo vseh časov, ne samo dcneSnjih dni, denar je malik kakor je solnce malik Mehikancem in mesec Muhamedancem. Že stari satirik Simonides, ki je živel G50 pred Kristom, je odgovoril na vprašanje, kaj bi bilo bolje, biti bogatim ali modrim, daje bolje biti bogatim, ker jaz vidim modrijane pred vrati bogatinov, malokedaj pa bogatine pred vrati modrijanov. Bognie! to je velika satira ua člo-vcčji rod, da materijalne stvari več čisla, nego dušne. A kaj nam pomaga modrovanje? Filozofija je slednjič ravno tako rjava (Nemec jo imenuje sivo), kakor vsaka teorija. Našim bralcem bode gotovo ugodneje, ako jim kaj od one rodbine povemo, katera ima bat evropske denarne mošnje v rokah, od Židov Rothschildov.
Ime je skoro v vsaki koči po vsej Evropi znano, a manje znano, kako se je začenjalo obo-gatenje te rodbine. Ustanovnik in preded te pre-slavuc bankovske hiše je bil Mayer Anselm Rothschild, mož, ki je po pošteni neutrudljivi delavnosti in praktičnem barantanji ustvaril cvet
34
svoje hiše. Eojen je bil v Frankfurtu, ob Majnu stoječem mestu, leta 1743. Že v ednajstem svojem letu je bil brez starišev. Učil se je v svojem rojstnem mestu trgovine, potem služil za trgovskega pomočnika pri nekem bankieru na Hanove-ranskem, se povrnol v F'rankfurt, tam se oženil in z malim prihranjenim denarjem začel na svojo roko trgovati. Sicer je bil početek neznaten, ali skoro je hiša Rothschildova lepo razcvela. Dobro in temeljito učen v trgovinskih znanostih, priden in marljiv, zraven tega pošten in značajen, si je skoro pridobil zaupanje in kredit. In tako je naraščalo njegovo malo premoženje. Leta 180G se primeri diigodba, ki je imela velik upliv na povzdignenje Rothschildove hiše. Knez hesenski Vilhelm V., ki je že bil nekaj časa z Mayerom Anselmom Roth-schildom v finančni zavezi, je moral, ko je 1. 1806 francoska vojska se bližala njegovi deželi, s svojo rodbino vred pobegnoti. Ker je v Rothschildu zvestega moža poznal, se poda v Frankfurt, in pri njem hrani vse svoje premoženje, niti iskaje od njega potrdenja, da mu je denar zaupal. Potem mirno potuje v Bohemsko. Jedva je Rothschild izročeni zaklad v svojem vrtu zakopal, korakali so že Francozi proti Frankfurtu. Dasi-ravno ni Rothschild nikomur ničesa povedal o pohodu kneževem, vendar se je vse skoro izvedelo, ker 12 sodov in 12 žakljev zlata in srebra se ne more tako tiho v shrambo spraviti. Tudi Francozi so govorico slišali o skritem kneževem premoženji. Stopijo v bankicrovo hišo, in v imenu cesarja Napoleona iščejo, naj se jim takoj kneževo blago izroči. A naš Rothschild se ne da prestrašiti, in taji trdno, da bi bil kaj za shrambo od kneza dobil. „Morete me ubiti", reče, „nikdar pa me siliti vam ono izročiti, kar ni v mojem posestvu." Francozi preiščejo vse kote od kleti do slemena, ali ne najdejo ničesa. Pogrozijo se, da bodo njega, njegovo rodbino in vse zidove v Frankfurtu umorili, ako jim ne izda blaga hesenskega kneza. V največji zadregi, da reši svoje in svojih življenje in hišo pred razdorom, jim da svoje lastno premoženje, ki je iznašalo dva milijona in osemkrat sto tisoč tolarjev v zlatu. Precej časa preteče. Francozi pobiti zapuste Nemčijo in pretirani knezi zopet se povrnejo na svoje prestole.
Tudi knez Vilhelm I. se poda domu, in na potu obišče v Frankfurtu Mayer Anselma, da se mu zahvali, ka se je tako hrabro držal proti sili sovražnikov, predno mu je hranjeni denar izročil, ker vsicd raztrošeuih govoric je mislil, da je Francozom izročeni denar bil njegov v Roth-schildovi hiši hranjeni denar.
Ko v hišo stopi, vprašuje po Mayer Anselmu, ali namestu njega pride njegov sin, ker oče je leta 1812 bil že umrl.
Knez pomiluje smrt poštenega moža prav s, srčnimi besedami, in potem reče: „Tako — Francozi so z mojim denarjem ušli?"
„Ne, Vaša visokost!" reČe mladi Mayer, „ue manjka ni groša pri hranjenem blagu."
„Kako? jaz tega ne razumem!"
„Do slednjega vinarja je vse skupaj, kakor ste Vaša visokost izročili mojemu očetu."
„Ne razumem Vas, ljubi moj prijatelj ! Vsaj sem vendar po novinah bral, in vsi Frankfurtčani mi pravijo, da je moje blago pleujeno po Francozih — teh lopovih."
„Ni temu tako, visokost! Našega blaga res nismo mogli rešiti pred nemilimi in nedraginii, ali Vaše premoženje ni izgubljeno. Mi smo ga med tem v trgovstvo vložili, blagoslov božji je bil v njem, in jaz Vam morem z navadnimi 4 procenti vse povrniti."
Knez ves osupnen stoji pred mladim Mayerom.
„Prijatelj moj, reče ves ganjen, o tem ni govora. Vi ste s tem moje premoženje rešili, da ste svoje žrtvovali. Jaz sem Vaš dolžnik. Obdržite te tri milijone kapitala v Vaši trgovini še skoz 20 let, in mi obresti zaračunite samo od deneš-njega dné, pa ne više, nego pol toliko, kolikor je v moji deželi navada."
In pri tej odloki je ostalo. Knez Vilhelm pride na bečki kongres, pove osodo svojega premoženja v Beči zbranim kraljem in knezom, hvali Rotbschildovo poštenost, in priporočuje ga prav goreče evropskim vladarjem. Vsled tega da Avstrija Rothschildu baronstvo, drugi vladarji redove, naslove in vsi so začeli pri njem na pjsodo jemati.
Mayer Anselm Rothschild je zapustil pet sinov. Naj starši M. A. plemeniti Rothschild je umrl 6. dec. 1855, 82 let star brez otrok v Frankfurtu. Drugorojeni Salomon Mayer 1. 1855 v Parizi tudi zelo star, živel je tudi rad na Dunaji in zapustil veliko trgovinsko hišo svojemu edinemu sinu Anselmu Salomonu. Tretji J^fathan Mayer, rojen 1777, je leta 1798 v Manchestru ustanovil trgovino in jo pozneje preložil v London. Četrti Kari, rojen 1788, je tudi umrl leta 1855, in najmlajši Jakob (angl. James), ki je od leta 1812 trgovinsko hišo v Parizi vodil, je umrl listopada 1868.
Slednji je bil kaj poseben možicelj. Nadlegovali so ga pogostem njegovi bratje po veri, ubogi židovčki, posebno oni, ki so iz Poljskega v Pariz
35
prišli. N.kega dné se oglasi eden takih pred liotlischildovimi vratmi. Koinoruik ga ueče pred svojega gospodarja spustiti. Židov mu reče, naj vsaj ta listek gospodarju izroči. Na njem so bile hebrejske črke: G. M. li. J. James Ko tli s child je pogleda, in radoveden reče koniorniku, naj židovčc pred nja stopi. Vpraša ga naš bankier, kaj da zuačijo te črke? Židovče se globoko prikloni in reče po nemški : črke G. M. R. J. pomenijo : „Guteu Morgeu liothschild James." „Kaj hočete s tem reči?" vpraša ves začuden Rothschild poljsko židovče. Židovče se sojiet globoko prikloni in reče:G. M. R. J. znači: Gebt Mir Rothschild Ja mes. Bankier se nasmehlja zaradi lojalnosti tega berača, in mu daruje banknoto 10 gold, veljave.
A naše židovče obrača še svoj listek na levo in na pravo, tudi banknoto suče ua vse strani, in še enkrat pregovori : G. M. R. J. še tudi znači : Gebt' Mehr Rothschild James. „To imaš se edno banknoto in se poberi, drugači mi s kvartetom tvojih črk izslovkuješ vso mojo kaso", zarenči naš James in židovče zapodi.
James Rothschild je zapustil dve tisoč milijonov frankov, eden in petdeset hiš v Parizu, velika zeniljiščna i)osestva v deželah vsakega evropskega vladarja, v Rimu, Napoli, Florenci in Turinu več poslopij ! Podpiral je posebno rad umetnike. Naj si ga vzamejo v izgled naši slovenski — Rothschildi, ki sicer niso tako bogati, vendar še le lehko kakošen nepotreben krajcar najdejo, ako hočejo, — za domače slovstvo in umetnost.
Th. Vinkler.
Oddel za znanost.
Odgoja pri starih Grkih,
11. šola.
(Spisuje prof. Maks Pl e t eran ik.) (Konec.)
Na eni strani so bili po lopi sedeži za govorniške vaje in modroznanske govore. Na dvorišči so se navadno vadili, če je le vreme pripuščalo. Za tem poslopjem je bil še nekoliko večji (obzidan) prostor, od teh strani s titebrovjem obdan. Na desni in levi strani so bili široki, uglajeni poti za vaje v tekanji, j)o sredi {)a so bile goste vrste košatih platan, pod njimi sedeži in sem ter tje krasni kipi. Ob zadnji strani tega prostora je bil potem navadno še tretji del namreč veliko tekališče, okoli in okoli obdano z vrstami sedežev za gledalce.
Po teh gimnazijih tedaj so se poskušali prihodnji državniki in vojskovodji, po teh lopah so se izobraževali izvrstni govorniki, v vabilni senci teh i)Iatan so modroslovci razlagali svoje nauke mladim poslušalcem. Todi so se pa tudi klatili postojiači, ki so se kratkočasili s kramljanjem in opravljanjem drugih ljudi. Tudi atleti so tu kazali svojo moč, so si v težkih vajah zvijali ude in v trdem boji s pestmi zobe izbijali.
Malo pozneje kakor telovadni poduk, pa tudf ob istem času se je začel poduk v čitanji in pisanji pri ,,gramati.itu", ki je pa bil malo čislan, kakor sploh vsi ljudje, ki so s svojim delom dobiček iskali ; pa njega so še manj spoštovali kakor pedotriba v palestri. So se pa tudi tega posla največkrat taki ljudje lotili, kterim je že pri vseh ])rejšujili podvzetjih spodletelo.
Gramatist je svojim učencem kazal kako se
pišejo pismenke, in oni so morali za njim poskušati. Če so se tako ob enem pisati in čitati naučili, so prebirali pripravno berilo iz llomerjevih, Ilezi-jodovih, Solonovili in Teoguidovih pesmi, pregovore in tudi Ezopove basni. Ker je pa redko kteri učenec imel tako zbirko, so ti morali posamezne kose prepisovati. Teh so se potem ua pamet učili in v šoli jih učitelju pravili. Tako se jim je mlada duša napolnila z lepimi vzori možke izvrstnosti iz prejšnjih časov in z ravnili za razne položaje človeškega življenja. Računiti so se le v nekterih učilnicah učili, in pri tem uku ali jirste ali pa nalašč za ta namen pripravljene kamenčke rabili.
Pozneje, največ okoli 13. leta, so se dečki, če niso bili preubožnih staršev, morali tudi glasbe učiti. Grkom pa glasba ni bila samo za kratek čas, ampak mogočno sredstvo v izobraževanje srca človeškega. Njej so pripisovali moč, da pomaga ustvarjati zmernost in soglasnost v človeški duši, kar jim je bil zmerom vzor človeške olike. Pa če je hotela glasba ta namen doseči, je morala zmerom z živo besedo združena biti; glasbe same za se kot umetnosti se mladina ni učila, ampak vadila se je peti lirične pesmi in jih spremljati s kitaro ali liro. Na piščal liskati so se le taki učili, ki so hoteli postati godci. Svobodnemu Grku pa se ni zdelo dostojno z umetnostjo dobiček iskati.
Ker sy je glasba le zavoljo njenega nravnega vpliva pri odgoji čislala, zato so se, dokler je sploh dušna zmernost veljala za podlago kreposti, le resne in pobožne pesmi z veličastnimi in besedam primernimi napevi rabile. Poskakovanje, slastno igranje z glasovi, ki le ušesa prijetno še-geta, v duši jia le nejasna, meglena čutila budi, je bilo strogo prepovedano, in šiba je v stareji dobi zapela takemu učencu, ki bi se bil vpričo
36
učenika kaj takega pređrznil. Ali v Sokratov! dobi se je že zelo jela ljubiti taka nasladna glasba.
Palestra, gimnazij, gramatična in muzična učilnica 80 bili tedaj kraji, po katerih se je grška mladina ves dan od solnčnega vzhoda do zahoda potikala. Predpoldanske ure so bile navadno dušni, )opoldan8ke telesni oliki posvečene. O praznikih, cterih je bilo veliko, ni bilo šole. Obhajale so se tudi posebne šolske slovesnosti, kakor n. pr. „Her-meje" v Palestri, bogu Hermeju na čast. Deca je takrat prišla ovenčana v šolo; učitelj je daroval Hermeju, in po svetem opravilu je mladina jedla, pila in raznotero se razveseljevala. Enake slovesnosti so bile „Muzeje" v gramatičnih in muzičnih šolah pred podobami deveterih Muz, katere niso nikjer manjkale.
V 16. letu je mladi Grk navadno dal šoli slovo. Revnejši starši pa so že veliko prej fantiča, ko hitro se je nekoliko brati, pisati, računiti in telovaditi naučil, iz šole vzeli, in ga dali učiti kako rokodelstvo.
Za dekleta Grki niso imeli šol. Kar jim je bilo treba vedeti, so se naučile doma od svojih mater in služabnic. To pa navadno ni presegalo domače delo, kot predenje, šivanje, tkanje itd. V imenitniših hišah so se tudi brati in pisati učile. Pa vse to je bilo malo nasproti skrbni odgoji možke mladine. Zato so pa tudi grške žene bile žene neizobražene, in v družbenem so življenji stale na dosti nižej stopiryi kot možki.
Naj bodo tu poslednjič omenjeno, da vse kar je tu rečeno, najbolj velja o atenski državi in atenskih razmerah, ker se je tukaj helenski duh najlepše razvil, in ker je atensko življenje naj več upliva na ostalo helenstvo imelo.
Parne ali ruske kopeli.
Spisal prof. J. Majeiger.
Nestor, zgodovinarjev slovanskih najstarejši, živeč na koncu jednajstega in v početku dvanajstega stoletja (1060—1116) kot mnih Peščerskega samostana v Kijevu pripoveduje, da je prišel apostol Andrej iz Sinopije v Korsun, in odtod po Dnjepru gori k Sloveno m, kder je sedaj Novgrad in videl, kakov je tam bivajočim ljudem običaj in kako se mijejo in bijejo, čemur se je jako začudil. Odtod se je podal skozi deželo Varjagov po morji v Rim, kder je povedal, koliko je spreobrnil ljudi, in kaj je videl med njimi. „Čudo sem videl, pripoveduje tam od besede do besede, po slovenski zemlji gredoč semkaj. Videl sem namreč lesene banje, in raznetijo jih silno iu slečejo se, da postanejo nagi. In oblijejo se z kvasom usnjatnim, in vzemejo na se mlado protje in bijejo se sami, in tako se nabijejo, da jedva izležejo živi. Potem se polijó z mrzlo vodo in tako zopet ožive. To pa delajo po vse dni ne mučeni od nikogar ampak sami se mučijo, in to delajo sebi v umivanje ne pa v mučenje.  In to slišavši so se
čudili. Andrej pa bivši v Rimu se je podal nazaj v Sinopijo.')"
Novejši pisatelj Servac B. Heller v svojem delu „Život na Rusi"^) o ravno tej reči takole piše: ,,Kopeli in laznje, kterih se pri nas le iz-venredno in le po prigodnih zdravstvenih in či-stotnih potrebah poslužujemo, so na Ruskem že od pamtiveka z narodnimi običaji tako zlite in zra-ščene, da brez njih ne najdeš nobenega Rusa, da rekel bi, da si ga brez njih še misliti ne moreš. Laznice ali kopeli se nahajajo povsodi in vsaka tudi najmanjša vasica ima vsaj po jedno občno in po več zasebnih; po mestih pa so vsemu prebi-vavstvu odprte laznje „banje" ogromne velikosti in naprave kolikor mogoče najskrbnejše. Kogar ne moti tam prevelika druščina, se jih more poslužiti za ceno neznamenito (5 in 10 kopejk). Obiskava je vedno obilna zlasti po sobotah in pred prazniki. Tu vidiš mnogobrojne trope moških in ženskih in otrok z culicami pranja pod pazduho do kopeli se gnetočib, fn srečavaš druge trume, ki z razparjenimi in ko kri rudečimi lici iz kopeli hite.
Noben človek tudi najnemarniši in najbolj zanemarjeni, ne pozabi v tednu vsaj po dvakrat se v kopeli izpotiti, očistiti in spreobleči in popolnoma brezrazložna je tožba, da se rusko ljudstvo v nc-snažnosti dopada, marveč sem prepričan, da noben Svab tudi najrazsvitlenejši ne, in najčistejši Brau-denburak v celem življenju tolikokrat ne koplje, kolikorkrat „surovi in nesnažni Rus" v jednem letu.
Naj navadnejša uravnava in naprava laznic ali kopeli je pa tale: V veliki iz lesa postavljeni sobani stoji obrovska peč, ktera se do žarjenja razbeli, in od časa do časa z vrelo vodo poliva, tako, da je v kratkem cela sobana z gorkimi pari napolnjena. Neprestana volhkost bi gotovo na kamene zide škodljivo delala, in brž bi iz njih nezdravi pot in gnjili sopuh izstopal in zato so stene ruskih laznic lesene, ki so mnogo zdravejše in toploto stalnejše vzdržujejo. Na stenah so okoli in okoli od tal do stropa pribite široke lesene klopi in ker se vroči soparji vedno na vzgor vznašajo, hladnejši pa spodaj ostajajo, je gorkota tem večja, in potenje tem silnejše, čem više po stopnicah vzstopuješ. Prepotivši se natirajo si Rusi truplo z mijili, in dajo se od služabnikov z listnatimi brezovimi metlami rahlo in nježno biti, kar jako prijetno in ugodno čutenje po celem truplu vzbuja. Prvikrat v tako sobano vstopivši misliš, da te nezmerna v nji vladajoča toplota zadušiti mora; pa brž se privadiš tej toploti iu prepričaš, da je to prava slast, da, ko si naj bolj razparjen, in ko celi potoki pota po tebi teko, mahoma kopelui sluga na te korec mrzle vode vlije. Po vaseh stoje laznice navadno kraj ribnika ali rek, in Rusi poskakajo iz naj hujšega soparja in pota rudeči ko kuhani raki priletevši iz laznice skozi luknjo v led vsekano v mrzlo vodo iu do dobrega se ohladivši bežijo zopet nazaj v laznico.
') Nestor cd. Miklošič pag. 4. Cap. 5. ') Matice Udu Koč, I. čis. 3. str. «0. in si.
37
Za imenitnejše goste so po mestih posebne male kopelice in sobice narejene, kder se na mehkih blazinah da odpočiniti, naspati, z jelom in pilom se okrepiti, in še na druge načine zabavljati. Po taki kopeli si kakor na novo rojen in proti trganju po udih, boleznim v grlu, nahodu itd. ne poznam boljšega pomočka nego so ruske kopeli.
Boleva me pogosto in močno glava ; vsi znanci so mi priporočali kolikor mogoče najvročejšo rusko lazenj ali kopel, ali pravo starorusko. Sprehajam se tedaj v en dan po moskovskih ulicah iskaje pravo rusko lazenj ; laznji je povsodi dosti, ali podobne so bolj knežjim palačam in velikolepim gostilnicam, nego temu, česar iščem. Napisi so ruski in francoski, sem ter tje tudi rusko-francosko-nemški in ravno to me ostrašuje, vohal sem nekaj modernega za me tedaj starega, in razun tega se bojim, da se mi glava še bolj raztogoti, ako se ji v treh jezikih razkladati počne.
Ponaglil sem torej korake namerjaje k od-leglim končinam Moskve, o kterih bi tujec trdil, da je to najkrasnejše predmestije, o katerem je pa „izvoščik" (voznik) pravil, da je notrajno mesto. Po ulicah je vlada a velika tišina in okna so večjidel zavešena ali z okencami zadelana. Izvoščik, katerega sem si ves utrudjen najel bil, za-šepeta mi, da bi nikdo okolihodečih ne slišal ; tukaj žive s t ar o ver ci. „Staroverci" ! ponavljam v duhu, „kder so staroverci, tam bodo tudi stare ruske laznje", in skrbljivo si ogledujem stare napise novih zidanih in lesenih pohištev. Dolgo nisem iskal; na jednostropovem lesenem, sivo na-trenem domu je visela priprosta deska z priprostim napisom „Banje". Kratko pa dobro, to priporoča. Udarim jo gori po stopnicah do dveri, in skozi dveri po hodniku temnem kakor noč. Ne morem dalje. Kar me zgrabijo z obeh strani krepke pesti — kopelnih slug; peljejo me po temnem hodniku v izbo nepresvetlo. Tu v polumraku vidim razprostrto — ne vem ali klop ali mizo — in na njej visoko blazino. Sluge slekavajo z mene obleko za obleko, jaz pa stojim in se niti ne ganem uiti ne govorim, komaj diham. Le na to osodno klop upiram prepadene oči, ravno kakor pri nerednosti zasačen deček na mravokarno šibo žalostno pogledava.
Slekli so z mene zadnji kos oblačila, in so mi ukazali k mojemu nemalemu prestrašenju — uljudno in prijazno, ako sem utrudjen, naj se na klopi troho oddahnem. Zahvalim se spoštljivo za prijaznost. Le rajši brž v laznico — ali pa na morišče: vstopimo tam. Je to prostorna, niti svitla niti temna, ampak kakor pravimo polumračna izba napolnjena z raznimi nastroji in pripravami, krvi vendar nikder nisem ugledal, in pomirilo se mi je srce.
Na levi strani visi na leseni steni velik kotel za vodo in okoli rajda leskečih se medenih posod, o katerih namenu, če sem vesten, nič povedati ne vem ; na desni strani pa stoji ogromna peč, menda iz porcelanovih kahel, pa za gotovo bi tega ne mogel reči.   Od sredi poda idejo gori skoraj do
stropa ozke stopnice na neke neograjene lesene petre. Čem višje po njih vzstopujem, tem večja s opari ca pritiska, in tem močnejše mi bije kri po žilah. Na obeh straneh onega petra vzstopujejo otesaui granitni stebri velike peči, na katerih vrlini plati so iz rogozja spletene šturje razpoložene in prek in prek z belim platnom pregrnene.
Moji vodniki so mi veleli, naj se na to ležišče (razumi peč) vleženi, in kakor sem dolg in širok raztegnem. V tem položaji sé mi je dotikal nos stropa, in žar izstopajočega para je bil tako silen, da sem se po celem truplu začel potiti, kakor bi me izžemal. V ti soparici bi se gotovo mogel kuhati krompir. Brž ko se razpotim, pristopi k meni sluga imajoč na roki natlačeno tolsto sukneno (brez dvonibe z nečim uažokano) vrečico, in z to me počne po vseh udih z tako gorečnostjo drgati, da se mije vsa površna koža nekako s vlekla in stria. (Ali to brez dvombe ni bilo res, ker koža mi je bila po kopanju popolnoma zdrava in gladka, kakor nikdar poprej). Ko je bil sluga s tem delom pri koncu, moral sem po stopnicah doli, in tu mi vlije črez glavo nekoliko veder mrzle vode, da me je mraz takoj pretresel. Vsedem se potem na tla, in moj kopelnik mi izmije lase noter do korenin. Zopet vzlezem gori ua peč, kamor je moj spremljevalec množino mijil nadelal, in mi z pomočjo suknene rokavice celo truplo dobro z njimi natere. Zopet slezem doli in sluga me zopet do dobrega polije. Ali gnal me jc zopet gori ua peč rekoč, sedaj pride še le naj večja gorkota, naj se vleženi na obličje in glavo lepo v šturjo vtaknem. To storivšega je prinesši listnatih brezovih metel z njimi bil (seveda rahlo), kamor je koli mogel. Med tem pa poliva drugi sluga na spodnji peči razbeljene železne krogle, iz katerih se je vrel sopuh valil gori k stropu, da mi je nalik ognjene reke po koži raztekalo. Kolikorkrat se predrznem obličje iz šturij vzdigniti, zdelo se mi je, da vdihavam v se plamene ne pa parov.
Sedaj pa sem tega imel že dosti ; ne v stanu niti besedice izpregovoriti skočim na stopnice, in kakor obseden po njih doli in ven iz laznice v predsobo. Tu se pri odprtih dverih ohladim in bolečine v glavi so bile proč. Poplativši kojiel-nino zapustim veselega srca staroverske „banje" od katerih se moderne le po krasnejši napravi in večji mirnosti razločujejo".
Tako novejši pisatelj. Ako ta popis primerimo z Nestorjevim, najdemo, da so si ruske, prav za prav slovanske kopeli v načelu od veka Nestorjevega noter do denašujega dne jednake ostale, in da je ta način kopeli starejši od našega časoslovja, kajti Nestor ga poklada nazaj v čase apostolov imenoma apostola Andreja po obalih črnega morja krščansko vero oznanujočega, imenujoč te kojieli skozi usta Andrejeva „običaj" med Sloveni udomačen, torej star v pagansko dobo globoko nazaj segajoč.
38
Schulze-Delitzsch in Lassalle,
poboljševalca delavskega stanja.
Scliiilzc iu Lassalle se v zvezi z delavskim gibaujem tako mnogokrat imenujeta, da bode morebiti zauiudjivo, ogledati si uekoliko ideje td\ dveh mož in način , ])o katerem sta jih praktično izvesti hotela. Herman Schulze je bil rojen 1. 1H08 v mestu Delitzsch — od njega ima svoje drugo ime — v pruski provinciji Saksoniji, kot sin tamošnjega župana. Poprijel se je pravoslovja, bil v Naum-burgu refcrcudar, jxttcm v Bcrolinu do 1. 1841 asesor, potem patrimouijalen sodnik v Delitzsch-u, kjer so ga 1. 1848 za poslanca v narodni zbor volili. Tu se kot odličen govornik ni kazal, jia ])osamezui govori so vendar pozornost nanj obračali. Narodni zbor je izbral komisijo za preiskavo nemilega stanja rokodelcev in delavcev, in ta je izročila Schulze-ju predseduištvo. Tako se je seznanil s potrebščinami nižjih in srcdnjiii vrst prebivalstva, ]»a v ])raksi jiomugati ni mogel, ker so bili delavci ali neizvedljivim socijalističuim idejam ali starim družbam svojim udani. Pa toliko je Schulze izjiozual, da samo r-izumne praktične asocijacije delavcem ))omagati morejo. V Herolinu je že tedaj bilo posojilno društvo in ko Schulze v Delitzsch domu [iride, ustanovi v domačem mestu tudi tako društvo. Ono se je dobro ])<)ucslo, in Schulze je z enako srečnim uspehom še ustanovil društvo za |>ripravljanje surovin.
Leta 1849 je bil Schulze zopet poslanec in je v zboru večkrat z dobrim uspehom govoril. Pozneje je [)ostal okrožni sodnik v Vrešenu na (pravem) Pruskem, kjer se skoraj samo poljsko govori. Njegova služba je bila neprijetna, ker je bilo pri Vrešenski s<idniji še mnogo n.-doguanih ]iravd iz prej.šnega stoletja. Schulze jih je nekoliko končal, ])a ko mu pravosodni mini>tcr ni dovolil dopusta o sodniških počitnicah, za pot v Delitscb, zapusti naš mož državno slu/.Uo, in posveti svoje moči edino delavcem. Od njega ustanovljeno ])osojilno društvo je veselo napredovalo iu mnogim enakim društvom življenje dalo. Schulze zato jtostavi za delavce načelo s am o lastne pomoči, katero jim ima pomagati do sa-molastne produkcije in do kapitala. Tako je Schulze socijalistične ideje z narodnogospodarskimi ])oti-ebami pomiril. Njegova društva so surovinska, konsumua in jiosojilua društva. Prva dajejo rokodelcu surovine za najnižjo ceno, konsumua društva dajejo živež za dober kup iu posojilna društva dajejo delavcu kredit, ako poroka za sebe dobiti more. Društveni posli so se jako skrbuo opravljali in zato so vsa društva srečen uspeh imela. Ob enem je Schulze delavce izpodbujal, naj si pridobivajo jiotrebuo občno iu gospodarsišo omiko, da bodo mogli svoje posle trgovsko opravljati.
Schulze je 1. 1859 poklical zastopnike po svojem načelu osnovanih društev v Draždanc in tam so si vsa društva izbrala osrednji zastop, katerega eden stalen uradnik vodi. Vsako leto se zbero društveni zastopniki.   Po zadnjem letnem
sporočilu je na Nemškem G62 posojilnih, 172 surovinskih in produktivnih, (JG konsumuih društev. Vsa ta društva so 1. 18G4 ustanovila društveno banko z 250.000 tolarjev kapitala.
Schulze-jeva načela so se pa tudi razširila po nenemških deželah. Knige, v katerih je svoje ideje in izkušnje opisal, so prestavljcue v mnoge druge jezike in Francoska, Italija, Belgija, Rusija, celo Egipct, že imajo društva po Schulze-jevih naukih.
Leto 1859 je Schulze-ja poklicalo na politično l)oljc, na katerem do denes deluje. Tako imenovana narodna stranka je takrat svoj jiasivni upor zapustila, in zbralo se je v juliju 1859 številice liberalnih mož v Eiseuachu, kjer so sklenili delati za zedinjeuo Nemčijo pod pruskim vodstvom. Med njimi je bil Schulze-Delitzsch, in on je sestavil predloge za sklepe, ki so se v Eisenachu storili. Ko se je v zadnjih letih v Avstriji med delavci tudi jako živo gibanje začelo, sjiominjajo se bralci, da je vlada marsikatero delavsko društvo razgnala, ker je sprejelo „eisenachske sklepe" v svoj ])rogram. Pa treba je ločiti delovanje Schulze-Delitzseha kot poboljševalca delavskega stanja, in kot zastojinika v jiolitiki.
V EiscuacliU je Schulze bil kot politik, ne kot gospodarski voditelj delavcev. O političnem delovanji Schulze-ja omenimo še samo to, da je veduo bil neprijatelj reakcije v Prusiji, neprijatelj pomnožen ja vojaštva, pa nikoli ni taval v meglenih mislih, temveč znal je vselej svoje terjatve pri-strojiti tedajšnjemu političnemu stanju.
Politika Schulze-ja delavcem ni vzela. Skr-l)cl je še vedno zanje. Stopila mu je v prvih letih minolega desetletja fevdalna stranka nasproti. Ta je hotela delavsko gibanje uporabiti za poboljšanje l)ostavodajstva o delavskih razmerah, in mislila, da bode z velikimi koncesijami delavce za reakcijo pridobila. Nekoliko delavcev je začelo jio želji fevdalcev agitirati za to, naj se napravi stranka, katera bode državno pomoč za delavce zahtevala. Pa tem agitatiujem se ni posrečevalo. Delavci so Schulze-ja jirosili, naj jih jioduči o načelu s am ol as tue pomoči, in storil je to rad. Da bi mogel edino za delavce živeti, nabrali so mu .50.000 tolarjev, in mu jih izročili kot narodno darilo.
Srečno je tako šlo njegovo delovanje naprej, ko uasto])i med delavci mož, kateri ni imel praktičnosti , kakor Schulze-Delitzsch, temveč je principijelno dobre ideje razvijal, pa v prakso uvesti jih ui znal, ali boljše: ni mogel, ker so deloma v sedanjih razmerah ncizvršljive. Ta mož je bil — Ferdinand Lassalle.
Lassalle je bil rojen leta 1829 v Bretislavi. Njegov oče, bogat judovski trgovec, gaje namenil za trgovski stan, in ga poslal po dovršeni gimnaziji ua trgovsko šolo v Lipsko, katero je Lassalle tudi absolviral. Pa trgovec jiostati ga ni veselilo; zato gre na bretislavsko univerzo, in se tam uči modroslovja s tako srečnim usjiehom, da se je vse islctncmu učenjaku ču<iilo. Hegela je tedaj mo-droslovski svet nad vse cestii, in Lassalle je ideje
39
tega moža globoko preštudiral. L. 1844 gre Las-salle v Beroliu svoje študije nadaljevat. Od tod potuje v Pariz, kjer se s Heine-jem snide, kateri ie o njem jako dobro sodbo enemu svojih prijateljev pisal, ko pride v Berolin nazaj, imela je ravno grofinja llatzfeld i)ravd() zarad ločenja od svojega moža. Viteško nastopi kot branitelj grotinje, katera ga je tudi po svoji osebnosti nase vlekla, in se zaplete v neštevilne pravde zarad nje, v katerih pokaže svojo redko zgovornost pred sodniki. Pa te pravde so mu masiktere sitnosti delale, in bil je kljubu svojemu izvrstnemu zagovarjanju uekoli-kokrat zaprt, dokler ni 1. 1854 grofinja za sebe koristnega poravnanja dosegla.
Leta 1848 je Lassalle prvokrat na politično polje stopil. Zastopal je na renskem demokratičnem k(mgresu mesto Diisseldorf, in vodil ustav-Ijenje davkov in oboroženi upor. To ga je za šest mesecev v ječo spravilo. Ko kazen odscdi, gre v Berolin nazaj. Po pravdah llatzteldinili je njegovo ime i»o širokem znano postalo, vendar je bila njegova slava nekoliko dvomljiva, dasiravno so možje kakor Alexander von Humboldt duševno pomembo Lassalle-a priznavali. Nekoliko let je sedaj Lassalle javno malo deloval ; v zaprti sobi je študiral in osupnil 1. 1858 učeni svet z globoko učenim delom o „filozofiji Hcroklitovi." Že v sledečem letu izda historično žaloigro : „Frauz von Sickin-gen," katera poetične veljave nima velike, pa kaže vendar krepkega duha. Od tragedije skoči na polje slovstvene zgodovine, in ])iše dve pismi o Fichte-ju in Lessingu. To vse je bilo pa samo uvod k glavnemu delu : „>System der ervvor-benen Redite." V tem delu kaže Lassalle svojo globokomiselnost, in dasiravno se stavi v nasprotje z največjimi juristi, kakor Savignv, Puchta, Boe-cking, vendar se mu jc priznalo, da njegove trditve ne izvirajo iz polovičarskega napuha, temveč iz resnega prepričanja.
Prelaz k Lassalle-jevim poznejšim spisom o delavskem vprašanji je stavek v ravno imenovanem delu, v katerem Lassalle trdi, da hod zgodovine jiiava kaže, da se jirostost lastništva vedno zmanjšuje, namesto da bi se, to je navadna misel, množila. Svet stoji po Lassalle-jevi misli pred vprašanjem: ali še ima biti kaka la«t ua rabljivosti človeka v rokah drugega človeka, in ali ima podvzetnik, kot posestnik kapitala, de-lovega substrata in dclovcga jiosojila, last na tuji delavski vrednosti? — Temu stavku je Lassalle pridejal v jiojasuilo pozneje svojo brošuro zoper Schuize-Delitzscha.
Leta 18G2 je v Prusiji nastoi)ila reakcija z ministerstvoni llevdtovim, kateremu je Hismarkovo sledilo. Novo miuisterstvo je nasprotovalo svobodomiselnemu jiostopanju prejšnjega v vojaškem vprašanji, zarad katerega so bili na Pruskem dolgi ustavni boji. Obe stranki ste v njem stali na tleh s prisego potrjene ustave. Zdaj nastopi Lassalle in pojasni v neki družbi razloček med pisano ustavo in razmerami sile. V j) o I i t i k i, je rekel, ni pravnih vprašanj, so samo vprašanja sile. Tako izrečeno je bilo nasprotje razumljivo,
se ve, da je manjkalo j)raktičnih jiiipomočkov za rešitev konflikta. Te pripomočke je Lassalle v drugem govoru pokazal. „Koustuticijonalizem na videz, je samo podaljšanje absolutizmovega življenja, zato naj zbori iirenehajo svoja posvetovanja, dokler vlada uc dokaže, da resno in odkritosrčno s konstitucijoualizmom misli". Te besede je Lassalle govoiii tako zvani uaprcdovalni stranki, katere eden voditelj je bil Scliulze-Dciitzsch. Stranki pa že l»oprej pasivni upor ni mnogo koristil, in ni sprejela i.assalle-jevega sveta. Zato se jej je Lassalle nasproti postavil in delal za ustanovitev politične stranke med delavci. Prvokrat pred delavci jc Lassalle govoril IG. jan. 1863. Slavil je delavski stan nad vse, in rekel, da nova era v zgodovini seje začela s proglašenjem vse-občnega in direktnega v o 1 i 1n e g a p r a v a, osebni interesi višjih stanov so nasprotni kulturnemu razvitku, delavcev osebni interesi pa so enaki z gouečim načelom v življenji nravnega razvitka. I.assalle je imel zarad svojega govora več pravd, v katerih jc ])okazal svoje velike zagovorniške zmožnosti. Eden njegovih govorov, s katerim se je pred sodišči zagovarjal, je res cela razprava o indirektnem davku. In pri svojem zagovarjanji ni bil zvit in jirckanjcn, temveč tudi tukaj stoje vsi govori na podlagi njegovih načel.
Obrtniško oinikalno društvo v Lipsku povabi Lassalle-a, naj pride delavcem razlagat svoja načela o delavskem vprašanji in o pripomočkih za njegovo rešitev. To jc možu dnlo povod, razviti svoje misli o rešitvi delavskega vprašanja in o poboljšanji delavskega stanja. Lassalle tedaj priznava pošteni trud Schulze-Delitzsclia, pa korist Schulze-jevih društev se mu zdi mala. Krivo je delavcu pomagati kot konsumentu, meni Lassalle v nasprotji s Sciiulze jem, pomagati se mu mora kot producentu. Konsumna in suroviuska društva so napačna pomoč; pomagajo sicer za ])rvi čas in še takrat ne fabriškemu delavcu, temveč rokodelcu. Za sedajni trenutek živi delavec boljši ku]), pa, ako se bodo taka društva jiovsod razširila, bode tudi delavsko plačilo se znižalo in nastala [u-ejšnja stiska. Zato se morajo ustanoviti j)roduktivna društva, in tako odstraniti razloček med podvzet-ničkim dobičkom in delavskim ])lačilom. Država p a i in a dati pripomočke in s e i m a p o v s e-občuem volilnem pravu k temu ])risiliti. Produktivna društva, direktno, vscobčno volilno jira-vo, državua pomoč — to so čarodeliie besede, s katerimi Lassalle socijalni svet preustvariti hoče. Že gori sem omenil, da je tudi fevdalna stranka delavcem državno pomoč ])onujala, in delavce za svoje namere pridobiti liotoia. Tako je i)rišel Lassalle v neopravičeni sum reakcijonarstva.
Za omenjene svoje ideje je Lassalle naprav-Ijal delavske zbore, in tu z vso svojo zgovornostjo, z vso učenostjo, in z vso strastjo razlagal „četrteniu stanu" svoje nazore. Scliulze-Delizsclia jc strastno in nespodobno uapadal, in mnogokrat tepeže med privrženci obeh mož uzročil. Večkrat je bil zarad svojih govorov pred delavci tožen, in kljubu naj-izvrstnejšcmu zagovarjanju zaprt.   To ga pa ni
40
ostrašilo ; iskreno in strogo dosledno je dalje deloval za* svoje socijalne ideje. Dosleden je bil Lassalle pa samo kot javen značaj; privatna nedoslednost pa niu je smrt jiriucsla. Bil je principijalen uasjirotnik dvob(»ja. Prej enkrat ga je v Berolinu intendanturni svetovalec Fabricius na dvoboj pozval; Lassalle mu odgovori, da je iz principa zoper dvoboj, in nasledek tega odgovora je bil tepež na ulici v Beroliuu. Sedaj pa Lassalle ui strogo sledil svojemu princi )U. Prišel je z nekim valaliiškim boljarom v konflikt zarad neke gospodične, do katere je Lassalle menil, da ima več i)ravice, ko bojar. Pisal je boljaru nevesto razžaljivo pismo, boljar ga })ozove ua dvoboj, kateri jc bil 28. avg. 1864 blizo Genia v Švici in se končal z Lassallc-ovo smrtjo. Ideje tega agitatorja pa so ostale, in čujemo še denes mnogokrat njegove besede: pro-
duktivna društva, državna pomoč, vseobčno volilno pravo !
Ako še enkrat pogledamo ua ideje Sclmlze-Delitzsclia in Lassallc-a, rekli bodemo, daje Scbulze za sedajnost delavcem neprimerno več koristil, ko Lassalle ; rekli bodemo, da Lassalle za sedajnost ni koristil nič, temveč škodoval. Lassalle-jeve ideje so za bodočnost, Scbulze pa je pomiril med sebo socijalistične ideje in obstoječe razmere. V principu se Lassalle-ove misli po večjem morejo pomenljive imenovati, a one ne jemljo ozira na sedajnost, na sedajuo socijalno stanje. Schulze-Delitzschu se imajo delavci zabvaliti, da jih je naučil, si svoje bolečine sami celiti, iu to je velika zasluga. Lasallo pa nam je povedal abstraktne ideje, katere bodo morebiti v bodočnosti v kaki obliki pomagale rešiti socijalna vprašanja. Lovrc Bas.
Oddel za slovstvo in umetnost.
Prineski k zgodovini dušnega prerojenja Slovencev na Štajerskem.
Spisal Davorin Trstenjak.
m. Oroslav Caf.
Pred 40 leti je na slovstvenem polji tudi začel delovati drug rodoljub mladenič, ki še sedaj živi, in je svoja dela k do vršku spravil, kolikor to more pomanjkljiva uprava človeškega duha. Njegovo ime je sicer znano med slovenskimi učenjaki in domorodci, a malo meuje slovst\'ena dela njegova, ki čakajo priložnosti iu potov, po katerih bi prišle na beli svet. Vem, da mi pii^učni prijatelj, polu pohlevnosti in čednosti, bode zameril, da tukaj nekoliko vrstic sprožim o njegovi dušni delavnosti, vendar ne morem drugače. Sloveuski narod, kateremu je posvetil vse svoje dušne in gmotne moči, ima pravico izvedeti, kateii moževi, kako in kedaj so začeli za njegovo dušno prero-jenje delovati. Je pa ta blagi mož in izvrstni učenjak : J u r^i Oroslav Caf. Kodil se je 13. apr. 1814 v Rečici, fare sv. Trojice v slovenskih goricah, kakšne 4 ure daleč od Maribora. Prve šole je obiskal v farni šoli, 5 gimnazijalnih razredov je izvrstno opravil v Mariboru, druge študije na graškem vseučilišči. Že kot učenec modroslovja je slovel kot eden najboljih poznateljev grškega jezika, in stopivši v graško duhovno semenišče je ne samo napredoval v vseh bogoslovnih naukih izvrstno, nego tudi s posebno lebkoto si je prilastil znanost arabskega, hebrejskega in sirijskega jezika. Ravnateljstvo, ki je znalo ceniti njegove zmožnosti, ga je postavilo za predstojnika v C. k. konviktu, v katerem ga je mladež ljubila kot svojega najboljega prijatelja. Leta 1837 za duhovnika posvečen pride naš slavni rodoljub za kaplana v Lebring pri Vildonu, in leta 1839 pa v Fravhajm blizo Maribora, kjer je kaplanoval 20 let.   Romantični, zdravi in mirni kraj se mu
je dopadel tako, da je vsakokrat prosil, naj ga tam še dalje pustijo, kadar so ga namenili kamor inamo prestaviti. Tukaj je imel dovolj časa se ves svojim študijam posvetiti. Že kot dijak je bil izurjen v vseh slovanskih jezicih, leta 1840 začne preučevati vse jezike arjanskega debla. Naj-prvlje preuči Boppove in Pottove dela o sanskrlt-ščini, po tem se spravi na preučevanje zendskega jezika, in ne moremo se načuditi, s kolikim požrt-vovaujem si je nakupoval drage slovnice in besednjake dotičnih jezikov. Marsikatera javna biblijo-teka nima takošnih jezikoslovnih knjig, kakor Gafova. Deset tisoč goldinarjev gotovega denarja bi imel denes v hranilnici, ako bi jih ne bi daroval za znanost in domovino. Slovenci! to je storil ubog kaplan. Ko se Caf seznani s strojem azi-janske betve arjanskega jezika, preuči evropsko, naimer: staro germanščino, keltščino, litovščino in vse romanske jezike. Tako z jezikoslovnimi ved-nostimi oborožen se spravi na spise svoje, katere hočemo malo dalje dole navesti. Zraven tega je nabiral pridno narodne pesmi, _ prislovice in gradivo za slovenski besednik. Črez 60.000 besedi je poslal v Ljubljano za slovensko-nemški slovar, ki se ima z pomočjo Wolfove ustanovnine na svitlo dati. Njegovi nabirki so iz vseh slovenskih izvornikov, iz vseh natisnenih in rokopisnih slovarjev, iz časopisov in knjig, posebno pa iz naroda. Imel je pri sebi in preredil jih večkrat skoz celo zimo z lastnim denarjem — slovenske može iz Rezije, Medjimurja, Krasa, Koroškega, in z njimi prebiral vse slovnike slovenske, celi „Orbis pietas" Komenskega in poizvedoval, kako tej ali oni reči pravijo v onih krajih. Stare Pohorke najel je za prejo, da so mu p e vaj e prele po-vesmo, ker tako so najložej pravile pesmi ; tudi napove je marljivo zapisoval. Zraven tega ui zamudil dolžnosti svojega stanu, višji so ga častili in hvalili, zato pričuje dvakratni slavni poklic se-kovskega redništva, ki ga je enkrat hotelo imeti
41
za profesorja pastime na univerzi, drugikrat za podravnatelja v duhovnem semenišči. Caf je prosil, naj ga pustijo v njegovem mirnem Frav-hajmu, da more svoje studije dokončati. Storili so to radi, in tako pokazali, da znajo uvaževati vrednost slovstvenega delovanja. Bile bi mu omenjene službe lehko pot odprle do kakšne mitre, a naša „anima candida" je bila zadovoljna s — komavro. Kot kaplan fravhajmski je prestavil tudi Kampe-jevega Robinsona, složil več molitvenih bukev, in vse to je delal, da si je z zasluženim honorarjem mogel kupiti — drage jezikoslovne knjige. Tudi za materijalno blagostanje svojih ovčic je skrbel naš učenjak, ustanovil v Fravhajmu drevesnico in tersevnico, posebno pa je bil velik prijatelj šole, in z ustanovljenjem farne knjižnice skrbel za dobro slovensko berilo. Vlada mu je tudi izročila prestavo „Računice" za šole, in on je bil prvi, ki je stvaril matematično terminologijo. Zraven je podpiral slovenske časnike s svojimi prineski, pogostem brez imena, včasih pod psevdonimom : Be-lankin. V literiirni zavezi pa je živel z vsemi odličnejimi slovanskimi pisatelji, in kdor izmed teh se je podal na pot v Jugoslavijo, ni zamudil Cafa v tihem Fravhajmu obiskati.
Leta 1859 mora se suh obedientia sacerdotali naš vrli rodoljub preseliti v Maribor, kjer mu je rajni škof Slomšek izročil mesto senieniščnega podravnatelja, in pa profesuro pastirne, zraven še dušno pastirstvo v semcniščni cerkvi. S solzami v očeh me obišče v Mariboru, kjer sem takrat živel, in se mi potoži, kako težko zapusti svojo službo, kako težko se loči od ovčic, ki so ga ljubile in čestile kot najboljega očeta. V semenišči je delal marljivo kot vodja in učitelj duhovne mladeži, a malo časa mu je ostalo za študije, tudi ni se v mestnem zraku čutil zdravega. Da zopet pride v svoj pravi element — k študijam, pvosi pri dunajskem provincijalu reda Minoritov za sprejetje v red sv. Frančiška. Z veseljem je bil sprejet, ker so mu bili obljubili, da sme v ptujskem samostanu vse žive dni živeti, in ker so mu tudi obljubili potrebnega časa, da utegne dokončati svoja dela.
Škofu Slomšeku je bridko pri srcu bilo izgubiti iz vrste sekularnega duhovništva tako izvrstno moč in pridnega delavca v vinogradu gospodovem, zato mu ponudi, ker ni hotel nobenega kanonikata, mesto beneficijata v Ptuji, ob enem ga imenovavši duhovnim svetovalcem. Caf hvaležno prime to sicer ne mastno službico, v kateri vendar najde potrebnega časa za literarno delovanje. Pod Tliu-novim ministerstvom so pražki učenjaki kakor: Hanke, Šafafik, Čelakovskj, Purkyne, Hattala itd. si dosti prizadevali, da Caf dobi mesto na praškem vseučilišči, in sicer profesuro primerjajočega jezikoslovja, katera je bila po odstopu Schleicher-jevim izpraznena. Govore, da tega poklica niso podpirali pri ministerstvu lastni rojaki. Žalostno! to bi bilo mesto za tako temeljitega učenjaka. Vendar naš blagi rodoljub živi zadovoljen, in dela kakor marljiva bčelica. Bog še nam ga dolgo let ohrani.   Mi smo pri njem videli dogotovljene sle- ¦
dece spise, razen že v tem članku omenjenih in sicer :
a) Critico-etymologicum Lexicon slovenicum; GO pol.
b) Izdelovanja jezikoslovna indoevropska; IGO pol. Slovarji so pisani po srednjem samoglasniku, da se želena beseda lehko najde.
c) Slovniških opazk za slov. in slovanščiuo 42 sešitkov.
d) Kritiški slovarček k bolgarskim pesmam Miladiuovičev, v katerem so tujke iz turškega in novogrškega ])ojasnene, G pol.
e) Dostavkov, popravkov in razlag k Miklošičevemu Lexic. paleoslov. 20 pol.
f) Slovniških opazk k indoevropslcim jezikoslovnim preiskavam, 50 pol
Zraven tega manje spise o slovniških pogreš-kili, ki se v naših celo v vednostnih knjigah potikajo, in nam besedni razum prečijo in pačijo, dalje vsporedno jirimerjanje in razlaganje rezijan-ske in ogcrskoslovenske slovnice, izjasnjenja staro-slovenščine iz slovenskega narečja itd., toda vse skupe črez ,500 pol z velikim trudom nabranega jezikoslovnega blaga. Caf stoji na vrhunci jezikoslovnih znanosti, in njegovo ime bode, kadar njegova spisi zagledajo beli svet, tako cenjeno med učenjaki, kakor imena Miklošič, Buslaev, Bopp, Pott, Schleicher itd. ; — na tebi je sedaj slovenski narod, da premišljuješ, kako najložje bodo njegova preiskavanja obče blago vseh izobraženih. Mi radi prinašamo dare za spominke v čast umrlih rodoljubov, kar je lepo in prav, ali jaz mislim, bolje bi še koristilo, ko bi še živim učenjakom pod paziho segli, in pomagali k izdavanju njihovih trudo-in žrtvopolnih del. Zmirom se nam oponaša, da smo v slovenski znanstveni literaturi še samo pri prvih početkih, naj Matica slovenska osramoti to oponašanje, in se z g. pisateljem pogodi zaradi izdavanja njegovih spisov. Pozneje hočemo, ko se bode narodna tiskarna ustanovila, mi svoje mnenje sprožiti, kako bi se najložej začelo z izdavanjem učenih spisov Cafovih.
Slovenski umetniki. I.
France Kavčič.
Mi bi radi v našem časniku postavili spominek vsem slovenskim že mrtvim in še živim umetnikom, slikarjem, stavbarjem, skladateljem i. t. d. Prosimo torej rodoljubne naše pisatelje, naj nam pošiljajo obilo spisov te vrste. Gotovo marsikateri naših bralcev prvikrat sliši ime umetnika, ki je slovel v prvi desetini sedanjega veka kot eden najizvrstnejših slikarjev. Italija ga je štela med prve štiri takrat živeče umetnike. Kavčičevo ime se je tako spoštljivo imenovalo, kakor ime: C am u ci ni v Rimu, West en v Londonu in D a-vid v Parizu. Naredil se je leta 1759 v Gorici, in lahovski pravopis je njegovo slavno ime svetu zapustil v obliki: Caucig.   Svoje nagnenje in
42
svoj talent do obrazovalne umetnosti je že v svoji ndadosti pokazal.   Htarši njegovi so bili ubogi, in niso mu mogli dati j)otrebucga poduka.   Kisal je nas dečko Kavčič \>o bakroiezib in slikali, kakor mu je slučaj dovolil. Grof (ilnido Kobencel (Cobeuzl) opazi v teli poskušujali lepe darove, in pošlje lUletnega ndadenca k svojemu sinu grofu Filipu na Dunaj.   Tukaj se upozna se zakladi umetnosti v cesarski galeriji in v lielvcderu. Brez vsega učitelja je štiri leta risal po najboljih slikah italskih mojstrov.   Z mehaniko risanja ga je se-zuanil grof Filip, potrebne znanosti v zgodovini umetnosti in stariuoslovji, spravljal si je sam z berilom dotičnih knjig. Grof Filip opazivši njegov napredek, ga pošlje v Bologuo.   Uavno je bil 20 let star.   Tukaj je živel poldrugo leto, potem se lireseli v Kini, kjer se je sedem let izobraževal v risarstvu in slikarstvu.   Svojemu dobrotniku pošlje iz liima množino kopij, študij, risarij po najboljših mojsterskili delih italske šole posnetih, zraven je ni bilo  antike, javnega spomenika, katerega bi si ne bil izrisal, iu tako po sedemletnem bavenji v Kimu pride temeljito izurjen 1. 1791 na Dunaj. Cesarska akademija ga pošlje v Mantuvo, da posname važnih slik; od ondod je šel v Benetke in je do leta 1797.   tam živel pečaje se s študijami slavnih veneških koloristov.   Onega leta je bil imenovan profesorjem obrazovalnih umetnosti na C. k. akademiji.   Slučajno mi je pred nekaterimi leti v roko prišel časopis : „Anualen der Kuust und Literatur des In- und Auslandes, Jahrgaug 1810, 2. Heft", v katerem so vsa njegova izvrstna dela imenovana.   Pozneje še mi je znano, da je za cerkev Korompa na Ogerskem slikal altarsko sliko :   Kristus na križu.   Kedaj je umrl, ni mi znauo, in v moji biblioteki nimam takošnih knjig. Naj naši  pisatelji  po  mestih živeči,   nam spišejo obširen životopis.   Te črtice sem si jaz že pred 30. leti v svoj dnevnik zapisal, iz raznih časnikov. V enem teh sodi o njegovih umotvorih nekdo tako le: Von der Natur mit einer gliihenden Fantasie und eiuem reinen enipfauglichen Siun fiir alles Sehiiue und Grosse begabt, durch melirjah-riges Studium und rastlosen Fleiss gewandt, iu der Kunst den sicli striiubendeu Mecbanismus mit der herrschenden Idee zu versohuen, vertraut mit dem Geiste der griissten Meister aller Zeiteu, musste Caucig wobl sclbst ein grosser Meister wer-den. Doch was wir ihm als ein ganz vorziigliches Verdienst anrechnen, ist seine Eigeuthiimlicb-keit, welche er an keinen seiner Meister, an keine von alien Schuleu liiugab, so viele er deren auch wiihrend seines dreizehnjalirigen Aufenthaltes in Italien durcbwanderte.   Sein Studieren nach gros-sen Mustern, war nie eiu schiilerhaftes Nachbildeu oder Nachiifen, nie ein llaschen nach fremden Manieren und Kunstgriffen, sondern vielmehr eiu Bingen um die Palme der Kunst, ein Kampf, in dem er scine cigene Kraft entwickelte, und scine eigenen Waffen iibte, daher die Originalitiit in alien seinen Werken, die anscheinend kunstlosc Natlir-lichkeit in seinen Kompositionen, die hohe Kraft und der sprechende Ausdruck in seinen Figuren,
die uiigekiinstete Grazie iu seinen Gruppen, die naturlichc und doch gctallige Kraft in al en seinen Drappcrien &.
Goriški rodoljubi dajte in spisujte za naš časnik obširni životopis tega slavnega rojaka. Menda najdete potrebno gradivo v Kukuljevičevem slov-uiku Jugoslav, umetnikov, v Sartorijevem Gelehrten uud Kiinstler-Lexikou des iisterr. Kaiserstaates, ali ])a v VVurzbachovem Lexiku, mi ubogi pisatelji na kmetih nimamo priložnosti do vseli teh literarnih )oniočkov priti. Zelo se nam bode ustreglo, ako )i kateri prijatelj umetnosti in našega lista na Kranjskem nam spisoval kratke životopise in popisal umotvore mnogih kranjskih slikarjev, podo-barjev i. t. d. D. T.
II.
Belizar Koreiiac.
Ime tega izvrstnega slikarja je malokateremu naših izobraženih bralcev znano. On se je rad imenoval Grka, vendar že njegovo ime pričuje, da je bil Slovan, in izhajal iz edne onih slovanskih nasell)in, katerih je nekdaj obilo bilo v Maeedoniji. Kojen je bil kolikor smo izvedeti mogli, v okolici Kozanski v provinciji rumiljski proti koncu 10. stoletja. Na Italijanskem je svoje ime poitaljančil : v Beli z ar io Corenzio. Korenac je bil glava znana zarote umetnikov v Neapoli. Njegova dru-žiiika v zaroti sta bila Giovanne Bat. Ki bera, Spanjolec, zato tudi znan pod imenom : Spagnoletto, in Giovanne Bat. Caracciolo, učenec Ca-ravaggijev.
Ti trije slikarji so se zarotili vsakega slikarja preganjati, ki je iz tujih dežel v Napoli prišel, iu tam kakšno delo prevzel.
Tako so pregnali ti zarotniki slavnega slikarja Haunibala Caraccia, Cavaliera d' Arpino, Domenichiua, ki je bil za Kafaelom največi slikar. Belizar Korenac je sicer slovel kot izvrsten slikar, a njegov značaj, njegova črna zaviduost omadežujeta na večne čase njegovo ime. Umrl je nesrečne smrti padši iz rušta v neki cerkvi, v kateri je ravno slikal usmiljenega Samaritana. Tudi Spagnoletto in Caracciolo sta umrla v boleznih mukepolnih. Prijatelje umetnosti, in slovenske slikare, ki v Italiji žive, postavim gospod Frankea, pa prosimo naj za naš list obširneje popišejo Korenčevo življenje, in priobčijo, katere vse slike, in kje so iz njegovega izvrstnega čopiča.
To vest sem si jaz že pred 30. leti izpisal v svojo dnevnico iz neke italjanske knjige v Benetkah, vendar sem v naglici pozabil si naslov knjige zapisati. D. T.

Pesmi.
(Zložil T. Tiiiliuš.) I.
Toži slavec, svetu toži, Povajoč svojo goijo,
V zialcii so šl<rjaiiec kroži,
v pesmici radost žvrlć!
Poj mladenič, poj veselje Srečni svet razveseljuj! Ti pa SVOJO skrito žolje
V tožni pesmi oznanuj !
Ako zalo svet ne mara. Toži tilio, sam za sć! Svest visocejfa si dara, Vsaj ti je r.adóst — gorje.
Kakor solza togo lajša, Tesno širi spet srce; Tako p<!voc žal si manjša. Da v nesreči — peti vč.
11.
To noč sem, v sanjali videl te, dekliea In ti si zopet gledala me milo. Oko jo tvoje, miljena devica! Nepopisljivo mi bolest vtilmilo.
Kak6 si sramežljiva zarudela. Ko z ralilo nogo si pred mé stopila! Kako si zopet strastno me objela! Kako za odpuščanje me prosila!
Ne jokaj, draga! vse je pozabljeno; Spet sreča iz oči mi tvojili sije. No joliaj, lepo dete prelj ubijeno ! Trepetajoča solza naj se skrije!
Naj ziem ti spet v oko nebeškojasno ! Naj zabim svet, ko v čutu čut mi mine; Ko tako gledam devo čarokrasno, — Mi vzor podobe sladko v tmini — zgine.
m.
Posameznih življenje, zgodovina, — Življenje ljudstev — čoln je dan valovom, Ki zdaj prepuščen divjim je vetrovom. Zdaj Ialino ziba mirna ga tišina.
Neznano vabi svitla nas višina, In nada dviga k zračnim n<as gradovom, Enake že se menimo bogovom, Strastneje še n.l8 miče njih bližina.
In ko jim do podnožja priletimo. Dasi prepolna že je mera sreče. Jo vendar še napolniti želimo.
A up zbeži, — on Ijnbi srečo trezno.
In zapusti previsoko leteče.
Pod visočino je — globoko brezno.
Domovini.
I.
v zelenotemnem logu kraj potoka, Kmlar svit luno nad goro zašije Izliva slavec čute v melodije Sedaj vesele, zdaj spet jiolne sloka.
Ni mar kraj gozda pisana niii loka, Za svt^l mu v prsili srčice ne Ijije; Pri družici on noč in dan prebije, Za njo mu srce raja, za njo poka.
S teboj jaz srečo čutim, domovina! Katera tebi jela je oveteti; Tvoj lilagor meni sreča jo edina.
Ar srčna rana jame me skeleti. Ko vidim, da se naša imovina. Pravica sveta, hoče nam zatreti,
Izgubljeni cvet.
Sinoči jo pela Ko slavček ljubo; Zakaj pa je dencs Kosnó nje oko?
Sinoči cvetoča, liiideča ko kri; Kako j(\j pa denes Obrazek blodi!
Je vrtec imela Oj vrtec krasan. Ko davi je vstala. Bil cvet je obnln.
Oh cvetje je ralilo. Ob noč so ospe; A žal je 80 meni Po njem, o dekle. ^
Tje doli po polji Pa uka nekdo. Je cvetke potrgal Se smeje v roko!
R. G.
Pri mrtvaškem odru.
Oj tu ležiš na odri Kot angeljček mirii. Očesi jasnoinodri Zatisneni svetli.
K.akó lepo ročici Stj k bogu sklenoni; Cvetite mladi lici Ko prej nezveneni.
In krog nedolžnih sence V rumenkastih laseh, Ti plava cvetni venec, Na ustnih rajski sinélU^
Ločitev nij ti grozna. Če tudi v cvetu let; Na lici se ti poznji. Da nij ti žal za svet!
Čemu so joče mati v Kaj oča se solzi? Po tebi žalovati Pa meni se ne zdi !
Saj ti si srečno vtekla Solzil dolini zdaj ; Nesla je božja dekla Te v lepši, boljši kraj.,
Pač blagor, blagor tebi. Tam dobro je za té. Na lepem božjem nebi Oj moli še za mé!
R. G.
44
Z m e S i C e.
Običaji različnih narodov \m jedi.
Stanovalci na Malcdivah jedo vsak posebej. Skrivajo se pri tem o]iravku v najbolj oddaljene dele svojih hiš, zagrnejo okna, da bi jih nikdo ne videl. Ilazlog temu smešnemu običaju je ta, da nikdo neče s kom drugim jesti, kateri mu po rodu, jircmožcnji in imenituosti ui enak, in ker se kak tak ne da z zanesljivostjo najti, je rajši vsak sam. Nasproti temu so stanovalci na Filipinskih otokih radi v druščini. Ako kdo nima tovariša pri jedi, išče ga tako dolgo, da ga najde in je rajši sam lačen, nego da bi svoj obed brez gosta užival. Mize bogatih Kitajcev so z bliščečim se lakom na-puščene in umetno izdelane, s svilnimi prti pogr-uene. Hišni gospodar gre na stran, kadar se gostje z jedjo razveseljujejo. Krožnikov, nožev ali vilic nimajo. Jedi se prinašajo v skledah, iz katerih se skupno je. Vsak gost ima dve slonovi ali ebenovi palički, katere služijo za nož, vilice iu žlico in ž njimi vedo jako ročno obračati. Otahiti, ako ravno imajo radi tovarištvo in idjudnost, vendar precej samotni jedo. Kadar čas k jedi pride, ima vsak ud rodovine svoj obed. Sedejo daleč eden od drugega in se s hrbtom obrnejo k drugim. Pri večini amerikanskih indijanskih plemen vlada običaj, da gospodar gosta vedno k jedi priganja, sam pa se ničesar ne dotakne. V Kanadi trudi se gospodar svoje goste med tem, ko jedo, s petjem razveseljevati. Tartari praskajo gosta za ušesi, da bi ga k marljivosti pri jedi spodbudili in ne nehajo pred, da usta odpre. Potem ploskajo z rokami in plešejo okolo njega.
Car Nikolaj iu pesnik tiogol.
Ko se je davala v Petrogradu prvokrat Go-golova veseloigra „Revisor", sedel je v loži tudi car Nikolaj z ministrom policije, in pazljivo sledil jako zanimljivim obrazom iz ruskega življenja. Zdelo pa se mu je, da pesnik svoje slike pretira. Po tretjem dejanji praša car ministra : „Kaj zasluži človek, ki je take reči napisal, in jih občinstvu kaže? Minister odgovori: „To je težko precej določiti. Vaše Veličanstvo ; ako spisovatelj neresnico in izmišljene reči slika, zasluži, da bi bil pregnan v Sibirijo, ako pa podaje verne obraze iz resničnega življenja, je vreden, da dobi red sv. Vladimira s cesarskim darom vred." — Nikolaj ne odgovori nič, ker se ravno zastor vzdigne, in car obrača kakor poprej svojo pozornost na oder. Po končanem četrtem dejanji da Nikolaj poklicati Gogola, in mu reče z ostrim glasom: „Kaj si tu si izmislil?" — „Nisem izmislil Vaše Veličanstvo, temveč iz resničnega življenja sem zajemal." — „Takih razmer, zavrne car, ni v življenji ruskega naroda." — „Seveda so bili, je djal Gogol, dogodki, katere sem porabil v podlogo tej igri, mnogo grši." — „Res?" reče car premenivši ostri svoj
ton v prijaznost; „teđaj sprejmite od mene za ])lačilo red sv. Vladimira in za navržek kot cesarski dar 10.000 rabljev."
(h11<»inki iz sunne ali nstmenega sporočila Mosleminov.
Ženska se vzame iz četirih razlogov: zaradi svojega jjremoženja, svojega kolena (stanu), svoje lepote, ali zaradi svoje kreposti.
Vse hudo v družini pride ali iz hiše, ali od konja, ali od — ženske.
Prve pogodbe, katere imate spolniti, so one, ki ste jih sklenili svojimi ženami.
Prerok je zapustil kletvo vsem možem, ki so babjaki, in vsem ženam, ki so možkariee.
Z ženami ravnajte potrpežljivo, ker žena je stvarjena iz slokega rebra, in najboljša nosi sledove svoje stvaritve. Hočeš jo zravnati, jo stereš, pustiš jo pri miri, ti ostane sloka ali skrivljena. Torej prizanašajte ženskam! L. Časnik.
Razne stvari.
Nemško-srbski slovar Vnka Stefanovića Karađ-žićaje gotov, in so bode razposlal to dni. Ob enem n.a-znanja vdova omenjenega slavnega srbskega pisatelja, da so bodo kmalu začel drugi tisek od njenega moža nabr.a-nili srbskih narodnih pesem. — Z izdanjem neraško-srb-skega slovarja je fond, kije bil namenjen za izdavanje literarno z.Tpuščine Vuka Stefanovida K.aradžića malo da ne ves izcrpljen in odbor, ki je poskrboval izdavanje Karad-žičevih del (Miklošič, Utiesenovid, Tirol), naznanja, da konča svojo delovanje.
Listnica do p. n. g. pisateljev.
Dobivamo večkrat vprašanja, kakošne .stroke člankov bi .Zora" prejemala. Mi jim tukaj še predložimo enkrat naš program.
Za zabavni del so nam po volji: novelo, povesti, pikantno anekdote, humoresko itd. Kolikor so krajše, toliko boljše se ustreza čestitim bralcem.
V oddel za znanost prejemamo:
a) članke iz deželo- i narodoznanstva, opise krajev, mest, imenitnih gradov, običaje raznih narodov itd.
b) zgodovinske članke iz zgodovine imenitniših vladarjev, popise bitev, vladarskih prevratov, životopise vl.adnih vladarjev, državnikov, vojskovodjev itd.
c) Prirodoslovno članko iz življenja raznih žival, posebnosti rastlin rudnin, geologičnili kakšnostij itd.
d) kratke arhajologične, filologično in mitologične sestavke, kiilturno-liistorične popiso o starih in sedanjih narodih itd.
V oddel za slovstvo in nmetnost : životopise slavnih učenjakov, umetnikov, prctresovanja njihovih glavnih del, načel, kratke preglede literanie zgodovine narodov, posebno slovanskih, estetičue sestavke v poduk mlajšim pisateljem, dobre pesmi, odlomka iz večjih lepoznaustveiiih spisov itd.
Mi upamo v prvih G. številkah s priobčenimi članki p. n. g. pisateljem dati točni kažipot, v razne zaklade dlo-večjih znanosti, iz kakovih n.oj zajemajo naši čestiti sodelavci. Rokopisi se naj pošiljajo franco g. Davorinu Trstenjaku na Ponikvo (Ponigl, Siidbahnstation), in kolikor mogočo vsakokrat do 10 in 25 vsakega meseca, da se gradivo ob pravom času za natis pripravi.
Lastnik: Davorin Trstenjak.  Izdavatelj i odgovorni urednik: Fr. Rapoc. Tisk. Narodna tiskarna F. Skaz» in drngi.