Dobro planiranje — dobro samoupravljanje
Pogosta tema nogih sestankov v vseh organizacijah združe-nega deia je planiranje. Mnogi se sprašujejo, zakaj tolikšna po-zornost prav planiranju. Kljub zahtevnosti je odgovor dokaj preprost. Dobro planiranje je tudi pogoj za dobro samouprav-Ijanje. S plani postavljamo dosegljive cilje, ugotavljamo njihove nosilce in odgovornosti. Za slehernega delavca je pomembno, kakšen bo njihov jutrišnjj dan, kako se bo razvijala proizvodnja, katere nove lehnologije in nove postopke bodo uvajali, kako se bo razvijala njegova in druge soodvisne organizadje. Z vsakim planom delavd začrtujejo svojo bodočnost in perspektivo. To je dokument, na osnovi katerega potem lahko primerjamo do-seženo stanje, tj. pozitivne in negativne odklone od želenega.
In kako planiramo mi? Po optimistični varianti bi lahko ugo-tavljali, da so v mnogih organizacijah že dosegli izredno velik napredek in pomembne rezultate. Imamo zelo dobro izdelane in dobro spremljane plane, o katerih delavci odločajo pri na-stajnju in pri njihovem izvajanju. Po pesimistični varianti pa bi lahko trdili, da imamo izredno komplicirano in neusklajeno planiranje na vseh ravneh. Kot vemo, je resnica na sredi. Že sedaj planiramo v okviru svojih sposobnosti in zmožnosti. Vse-kakor pa ta trenutek ni primeren za samozadovoljstvo nad tem, kar je že narejenega, temveč trenutek za realno oceno in usme-ritev potrebnega.
V preteklih dneh je občinski svet ZS v organizacijah združe-nega dela organiziral več posvetov, da bi skupaj ugotovili stop-njo planiranje. Ugotovili so, da marsikje zaostajamo v izvaja-nju srednjeročnega programa razvoja za leta 1976 — 1980, predvsem pri planiranju nekaterih večjih investicij. Še bolj pa zaostajamo pri planiranju posameznih skupnih akcij, ki še vedno vse slonijo preveč na kupoprodajnih odnosih in ne na dohodkovnih načelih.                            *
Ob analiziranju in pospeševanju izvajanja sedanjega sred-njeročnega programa pa čakajo vse organe in organizacije združenega dela pomembne naloge pri oblikovanju smernic planov za srednjeročno obdobje 1981 — 1985.
Obiski v organizacijah združenega dela kažejo različno sliko. Večje delovne organizacije, pretežno z dobro organiziranimi strokovnimi službami, so že izdelale zadovoljive smernice; po-nekod so o njih razpravljali že v najširšem krogu. Mnogo pa je takih, ki še niso nič storili ali opravili v strokovnih službah, toda razprave o smernicah in kasneje o planih morajo voditi sindi-kat, ZK in samoupravi organi. Zgolj lepo izdelan elaborat brez najširše udeležbe delavcev ne bo dosegel svojega namena in ima majhno vrednost. To velja za smernice, velja pa tudi za vse druge plane— in med njimi ni nič manj pomembnotudi plani-ranje družbenih dejavnosti.
Zato je treba kot sestavni del planiranja izpostaviti tudi odgOvornost zanj. Nedvomno so za planiranje odgovorni funkcionarji družbenopo-litičnih organizaeij, strokovne službe, največ pa je odgovoren direktor kot nosilec izvršilne funkcije in odgovoren za realizacijo plana.
V\e to kaže, da sedan ji cospodarski položaj in razvoj samoupravnih <xlnosov terjata od vseh nosilcev planiranja novo kvaliteto in močnejše icnga/iranje pri tem delu. Vse lahkoše opravimo, volje pa nam tudi ne primanjkuje.    "                                                                  '     •
ANDRIJA VLAHOVIČ