383
Ozir na Rusko-Turško bojišče.
Trdnjava Kar s.
V zadnjem listu smo ob kratkem omenili propada trdnjave Kar s, ki je najmočnejše mesto Armenije. Zidana je bila skoro ob enem z Erzerumom in je imela s tem mestom zmiraj blizo enako osodo. Kar je prišla Turkom v roke, jela je propadati glede prebivalstva, kakor sploh pod polomesecem nič ne more v pravi
cvet. Pred sedanjo vojsko je imelo mesto (brez posadke) se kakih 16.000 prebivalcev.
Razprostrta je trdnjava ob hribu, na večerni strani jej je globoka in strma struga reke Kars naravna bramba, vse drugo je narejeno po načrtih in pod vodstvom najboljših Pruskih in Angieških inženirjev. Razen glavnega obzidja ima trdnjava še več dobro vtr-jenih in oboroženih šanc, ki so namenjene braniti trdnjavo in katere mora sovražnik vzeti, predno mora napasti trdnjavo. Po vseh vtrditvah je bilo nič manj ko 350 kan6n večidel Kruppovih, tedaj novejega stroja, posadka pa je znašala okoli 20.000 mož, dobro z živežem in strelivom preskrbljenih. Zato so izkušeni vojaki trdili, da bo Kars trd oreh za Ruse, ki si bodo polomili še mnogo zob nad njim ali ga še cel6 vzeli ne bodo, ampak le oblegli, da bi ga morda izstradali, kar bi pa utegnilo dolgo trajati, vsakako do spomladi.
Kar se je tem in drugim nemogoče ali vsaj težavno zdelo, storila je Ruska hrabrost veni noči. Med 18. in 19. t. m. v deževni noči so Rusi pod poveljstvom generala Loris-Melikova in v nazočnosti velikega kneza Mihaela prijeli trdnjavo od vseh strani. Boj je bil ljut in strašen, najprej so splezali Rusi na predtrd-njave (zidane šance) po lestvah. Pri tem so se vodje skušali v hrabrosti s priprostimi vojaki, vsak je silil naprej, umaknil se ni nihče. General Grabbe je padel na čelu svojih, prvi dospevši v šanco, po sovražni krogli. Tako je bilo vso noč; ko so bile sprednje vtr-ditve vzete, se je po mestnih ulicah pričel krvav boj. Turki so se obupno branili, a vse ni nič pomagalo; ob osmih zjutraj je bila trdnjava z gradom vred v oblasti Rusov. Ob enajstih je general Melikov izročil ključe trdnjave Ruskemu velikemu knezu, potem pa je bil slovesen uhod v njo z Rusko himno „Bože čara hrani".
Ko je Turška posadka videla , da se trdnjava ne more več braniti, je okoli 10.000 mož vdarilo z nje, da bi se rešili na cesti proti Erzerumu. Ali Ruski kozaki in dragonci mahnejo za njimi, jih dohite in prisilijo, da se podajo.
To je bila gotovo najslavnejša bitva tega stoletja, najvažnejša pridobitev sedanje vojske; vredna je prostora med najslavnejšimi dejanji zgodovine sploh. To je slovanski um, slovanska hrabrost, ki se ponosno sme meriti z vsakim drugim narodom.
Vspeh je pa bil tudi truda vreden. Kajti z najvažnejšim mestom Armenije vred je padel Rusom v roke velik plen, 350 kanon, veliko druzega orožja, streljiva in živeža, 5 paš in čez 12.000 mož, čez 5000 pa jih je bilo ubitih. Rusi so zgubili le 2500 vojakov, tedaj še zmaga ni bila posebno „draga.
Res, vzetje tako močne trdnjave, kakor je Kars, v eni noči z naskokom je junask čin, da mu ga ni in ga ne bo mu kmalu para.   Slava Ruskemu junaštvu!